Poštnina plačana v gotovini. L. Štev. 3. 1931 ........................ iv; £ 'Vrrf-.V:-. r # ■ ^-M i v • & ■ I ' • •"i« 1 & HP , v "ifll .-v llu' v * ' Vv' / ^ SLOVENSKI GLASILO ČEBELARSKEGA DRUiTVA 2A SLOVENIJO Članarina (naročnina) znaša letno 40 Din (tO lir. 5 50 šilingov). Vsebina: Čebelarski pouk v osnovni šoli......33 O krizi v čebelarstvu .........34 Letno poročilo opazovalnih postaj ..... 35 Mesečna navodila...........38 Opazovalne postaje..........41 Računski zaključki za leto 1930 ...... 43 Društvene vesti ............44 Vesti iz podružnic...........46 Drobiž...............47 Kupim 50 — 60 močnih, garantirano zdravih čebel v A.-Ž. panjih. STRAHINJIČA v Krškem, Slovenija. Ponudbe na DANILA Mala borza za med, vosek in čebele.* Martin Lovrenčes, sodar, Filova 66, p. Bogojina v Prekmurju, proda 350 kg finega ajdovca. Cena po dogovoru. Ivan Soklič, Zalog št. 21, pošta Dob pri Domžalah, proda 30—40 panjev kranjičev, z mladimi maticami, in 7 prašilčkov, najraje vse skupaj. Cena po dogovoru. I. Žen v Soteski, p. Straža pri Novem mestu, proda 16—20 obljudenih kranjičev. "Pod tem naslovom objavljamo ponudbe članov. Ponudba sme obsegati samo naslov, predmet in ceno. Brezplačna je samo prva ponudba. Objava vodstva blagovnega oddelka. Dne 22. marca t. L, na dan našega občnega zbora, bo Blagovni oddelek ves dan odprt. Vhod iz veže v hiši Vošnjakova ulica štev. 4. S tem bo udeležencem občnega zbora omogočen oseben nakup čebelarskih potrebščin. Zaradi točne in nagle postrežbe prosimo, da zborovalci zaželjeno čebelarsko orodje naroče po možnosti že v naprej po dopisnici ali pa s pismom, da ga bomo mogli pripraviti in spakovati. Založili smo beležnice za panj iz finega belega kartona z natisnjenim besedilom in razpredelnicami za vse potrebne beležke, ki jih vesten čebelar dela med letom. Cena komadu je 25 par. Dovolimo si ponovno apelirati na vse slovenske čebelarje, da podpirajo naše društvo z nakupom prvovrstnih čebelarskih potrebščin in zajamčeno pristnih satnic po konkurenčnih cenah le pri društvenem Blagovnem oddelku v Ljubljani, Vošnjakova ulica štev. 4. Po istih cenah kot pri Blagovnem oddelku se dobijo vse čebelarske potrebščine tudi pri Čebelarski podružnici za Maribor in okolico v Mariboru (v poslovnih prostorih tamošnje podružnice Kmetijske družbe). Vosek v zamenjavo za satnice bomo sprejemali le do dne 20. aprila 1931. GLASILO ČEBELARSKEGA DRUŠTVA ZA SLOVENIJO V LJUBLJANI UREJUJE AVGUST BUKOVEC, LJUBLJANA, GRUBERJEVO NABREŽJE ŠTEV. 14 Sklep za uredništvo 20. dne vsakega meseca. Pisma in denar v društvenih zadevah je naslavljali na »Čebelarsko drušlfo za Slovenijo v Ljubljani". Naslov za blagovne pošiljke (vosek), naročila na čebelarske potrebščine: Blagovni oddelek »Čebelarskega društva za Slovenijo v Ljubljani", Vošnjakova ulica 4 V Ljubljani, dne 1. marca 1931. / Številka 3. Letnik XXXIV. Čebelarski pouk v osnovni šoli. T šoda — Jesenice. Vse te izobraževalne edinice so našega kmeta privedle do take vsestranske izobrazbe, da ga lahko stavimo za zgled drugim našim državljanom. Vendar je naš kmet kljub izobrazbi, pridnosti in žilavosti po večini velik revež, ker ima premalo zemlje, ki bi ga mogla dostojno preživljati. Važna ponoga našega kmetijstva je gotovo čebelarstvo. Zgodovinsko znano je, da je Slovenec že od pamtiveka z vso ljubeznijo gojil čebele. Ta ljubezen je bila tako iskrena, tako globoka, da je prešla v narodne popevke in v narodna rekla. Naši pradedje si sploh niso mogli predstavljati količkaj veljavne kmeti;e, če ni bilo pri njej primernega uljnjaka s pestro poslikanimi panji-kranjiči. To je bila kmetska idila, kmetska poezija! In slovenska čebela? Znana je po svoji marljivosti, po svojih dobrih lastnostih sirom čebelarske zemlje in menda ni napačna trditev, da se je Slovenec po njej uravnal svoje življenje, pred vsemi naš kmet. Toda napredni tok časa je silno izpre-menil vse človeško življenje. Tudi čebelarstvo je izgubilo mnogo privlačnosti- O tem pričajo premnogi zapuščeni čebelnjaki. Menda hočejo oni činitelji, ki so spravili o najnovejših vesteh pripravlja ministrstvo prosvete odlok, na podlagi katerega bodo morale vse osnovne šole 1 postaviti šolske čebelnjake in pričeti s poukom o čebelarstvu. Take in slične vesti so objavili pred nedavnim časom skoro vsi slovenski časopisi, bodisi politični, bodisi strokovni- Ker pa niso naše šole še do danes dobile uradnega obvestila, ne vemo, koliko je resnice na teh vesteh in kdaj se uresničijo. Zaradi tega upamo, da se ne pregrešimo preveč in da nam bo odpuščeno, če to vest natančneje premotrimo ter si ogledamo njeno solnčno kakor tudi senčno stran. Priznati moramo, da se naše oblasti, posebno tiste, ki se bavijo z izobrazbo, to je naše šolske oblati, prizadevajo s hvalevredno vnemo, da bi pomnožile in dvignile izobrazbo našega naroda čim višje. Klic po kmetijskih nadaljevalnih šolah gre od vasi do vasi. Strokovne srednje kmetijske šole ustanavljajo po vseh krajih, kjer količkaj kaže, da bodo uspevale. Tečaji za kmetska dekleta in kmetske mladeniče se porajajo liki gobe po dežju. šolske čebelnjake med šolske zadeve, poživiti ljubezen do čebel v našem kmetu, da bi jih zopet tako ljubil, kakor so jih naši predniki. — Če pa hočemo doseči nekaj trajnega, moramo pričeti pri otroku. Baš v otroku moramo zbuditi ono ljubezen do čebelic, da jo bo spoznal do potankosti, da bo vedel ceniti njeno življenje, njeno korist. Šola bodi zato ono torišče, kjer se lahko največ doseže. Dobro je! Odobravamo in podpišemo takoj! Toda tega smotra ne bomo nikdar in nikjer dosegli, če postavimo pri vsaki šoli še tako moderen in lep uljnjak. Sam uljnjak poln najmočnejših A-Ž panjev, ne bo dvignil našega čebelarstva, ne bo prinesel tistih koristi posameznim šolskim občinam, kakršne si mislijo oni činitelji, ki so spravili to vprašanje na svet. Za tak poskus je treba znanja in veselja, a tudi časa in denarja. — Oglejmo si naše podeželske šole! V onih za naše čebele naravnost idealnih krajih, kjer imajo vsega v izobilju, to je v naših planinskih vaseh in vasicah, so navadno enorazrednice, največ dvorazred-nice, kjer službujejo najpogosteje učiteljice. Ali moremo zahtevati od že itak pre-obrlemenjenih učiteljic še, da bodo svoj pičli prosti čas žrtvovale delu v čebelnjaku?! Mnenja sem, da pustite osnovne šole v miru, pustite ji vsaj možnost, da vrši lahko svojo vzvišeno nalogo, da nauči mladino dobro čitati, računati in pravilno pisati. Ne nalagajte ji vseh mogočih bremen, ne uvajajte v snovne šole vseh mogočih poskusov, temveč dajte našim otrokom priliko, da se vesele čim dalje zlate brezskrbne mladosti! Prepričani smo, da imajo že vse one naše osnovne šole, kjer službujejo učitelji-čebe-larji, lastne uljnjake, kjer prostovoljno naj-skrbneje goje svoje ljubljenke in dosegajo v svojem šol. okolišu prav dobre uspehe med odraslo mladino in tudi brez državne podpore. Če pa hoče naša vlada storiti kaj dobrega in trajnega v prospeh našega čebelarstva, ji bomo hvaležni vsi čebelarji, stori pa naj to na nekak naslednji, način: 1. Zaščitinajnašmedsp osebnim zakonom, zlasti naj nastavi čim višjo carino na uvoz tujega medu; 2. vsaki čebelarski podružnici naj da toliko denarne podpore, da si bo mogla postaviti primeren skupni čebelnjak v tuji paši*; 3. gmotno naj podpre naše čebelarsko glasilo; 4. vsako leto naj pošlje nekaj najboljših čebelarjev v izobrazbo v one kraje, kjer je čebelarstvo na višku razvoja. * V .planinskih kraljih bi si premnoge čebel, podružnice rade postavile v planinah skupne čebelnjake, .da bi tja postavili čebele v pomladno pašo.. O krizi v čebelarstvu. P. Močnik, Vse toži o krizi in čudno bi bilo, ako bi čebelarji ne tožili. Kakor drugi producenti tako tudi mi naših pridelkov ne moremo vnovčiti. Cene medu so tako nizke kakor še nikoli. Pred vojno je bil 1 kg medu vreden 1 kg masti ali surovega masla — in danes? Da morajo cene vsem pridelkom pasti, čim bolj se oddaljujemo od svetovne vojne, je umevno. Stemsebomomo-raližesprijaznitiinnašečebe-larstvo nižjim dohodkom prilagoditi. Guštanj. Glavni pritisk na cene izvajajo proizvajalci v južnih delih naše domovine, ki so posebno oblagodarjeni z ugodnimi pašnimi razmerami. Poleg tega je med iz teh krajev svetel, naš pa teman. Padec cene provzro-ča tudi večja naša produkcija. Pomislimo samo na to, da smo v povojnih letih, pod spretnim vodstvom Čebelarskega društva zelo napredovali in da zaradi boljšega načina čebelarjenja posebno pa zaradi A-2 panja mnogo več medu pridelamo. Izvoz pa je minimalen! Tudi nas ni zadela že več let nobena slaba letina. Obča gospodarska kriza sili kmečkega čebelarja, da pod ceno spravlja svoj pridelek na trg. Med da za vsako ceno, samo da hitro dobi nekaj di-naičkov. Ti momenti podiraio ceno medu. Najboljši konsumenti našega medu so uradniki in delavci. Radi slabih dohodkov so pač tudi porabo medu omejili. Kaj čuda potem, ako prodajajo razni trgovci v Ljubljani med po 12 Din kg, medičarji pa ga plačujejo kmetom-čebelarjem po 7—8 Din kg. Razumljivo je, da postane čebelar pri takih razmerah malodušen in zahteva od-pomoči. Nekateri čebelarji, posebno neorganizirani, ne razmišljajo mnogo o tem, ampak se z razmerami, kakršne so, sprijaznijo. Nekateri pa so mnenja, da bo pomagala zadruga. Dvomljivo! Pri takih razmerah si skoraj posameznik laže pomaga nego zadruga, to pa radi tega, ker je vsak sam primoran iskati kupca doma, zadruga pa ga more najti le v inozemstvu, ako noče cene medu še bolj znižati. Kljub tem žalostnim razmeram je še neka točka, ki nam kolikor toliko more pomagati preko klanca, in to je — vose k. Voska pridelamo premalo in je bila radi tega ukinjena carina na uvoz. Našemu naprednemu čebelarstvu bi prav nič ne bilo v škodo, ako bi ga usmerili na pridelovanje voska. Že sedanja cena, ki se giblje med 35—45 Din kg je ugodna in bi se dala kriza omiliti z večjo pridelavo voska. Način če-belarenja v kmečkih panjih je itak primeren normalni pridelavi voska, toda tudi v A-Ž panjih ga lahko pridelamo več. Treba je le, da pospešimo rojenje, ne pa zabranjevati. Posebno manjši čebelarji bi se lahko bolj vrgli na pridelovanje voska, ker se prehod v manjših obratih laže izvrši. Na ta način bi polagoma krili domačo potrebo voska, da bi ga ne bilo treba uvažati in bi pridelek medu omejili ozir, izboljšali razmerje med povpraševanjem in ponudbo ter končno še izboljšali našo trgovinsko bilanco, ki je tudi glede voska pasivna. Pri večji pridelavi voska bi ga lahko celo izvažali. Pridelovanje voska in vnov-čevanje bi morale prevzeti podružnice, da bi dobiček ostal njim ne pa prekupcem. S tem bi zadovoljili naše člane, jim pomagali iz hude krize in še privabili marsikaterega čebelarja v organizacijo, Dosedaj se je vedno trdilo, da obstoja moderno čebelarstvo v veliki produkciji medu. Moje mnenje je, da je največja umetnost to, da si čebela-renje urejamo po razmerah tako, da nam tudi v slabih časih kaj donaša. Res je sicer, da z veliko množino pridelka brez večjega dela zaslužimo enako, vendar pa je malo čebelarjev, ki bi pridelek medu tako zelo mogli dvigniti; večina čebelarjev tega ne more. Za sedaj je torej potrebno, da čebelarska organizacija posreduje ukinitev prostega uvoza voska ter omejitev uvoza s primerno carinsko postavko. Stvar čebelarjev pa bo, da zmanjšajo pridelek medu, povečajo pa pridelek voska. Želeti bi bilo, da se k preorijentaciji še kdo oglasi. Letno poročilo opazovalnih postaj« Josip Verbič, Ljubljana. Dalje, i m s k i mir imenujemo od srede decembra do 6. oziroma 26. ja- bele vse presledek neprostovoljno, zaradi nizke zračne topline dalj časa trajajoče bivanje čebel pozimi v panjih. V zimi 1928/29 je trajal od 57 do 148 dni. V opi-sovanem letu pa so če-zimske mesece letele. Najdaljši ko niso zapustile panjev, je bil nuarja. O pravem zimskem času ne moremo govoriti. Tudi prvega spomladanskega splošnega trebeža, ki ga čebelarji večkrat tako težko pričakujejo, ni bilo. Čebele so se pogostoma a po malem trebile. To nam je bilo všeč. Z vsakim izletom se je manjšala skrb, da nam ohole na griži, katere smo se od prejšnjega leta s strahom spominjali. Zimske hrane so si zadosti nabrale čebele same na ajdi. Ajdovec je zelo primeren živež za proizvajanje telesne toplote, še bolj pa za prehrano zalege. Ima to svojstvo, da je tudi kristaliziran precej mehak in da baje rajši in bolj obilo vsrkava zračno vlago nego kostanjev ali cvetlični. Zadnji primer bo treba še preizkusiti. Vsrkavanje vlage ima važno vlogo pri prvem zaleganju, ko čebele potrebujejo mnogo vode in navadno zaradi mraza ne morejo iz panjev. Primešanega mu je tudi mnogo cvetnega prahu, ki je za proizvajanje krmilnega soka nujno potreben. Sladkor ga zatone more nadomestiti. Od 23 postaj jih je 15 prezimilo čebele na čistem ajdovcu, 1 (Cerknica) na cvetličnem, 4 na cvetličnem in ajdovem, 1 (Sv, Gregor) na cvetličnem in hojevem, 1 (Guštanj) na cvetličnem, smrekovem in ajdovem medu in 1 (Sv. Duh) na medu (kakšnem?) in sladkorju. Vse čebele so ob ajdovcu ali cvetličnem medu in ob mešanici obeh izborno prezimile. Tudi pri Sv. Gregorju so dobro prezimile, čeprav so imele hojo v panjih. Koliko je je bilo, ne vemo. Guštanj pa, ki jih je zazimil na medu, ki je bil deloma pomešan s smrekovcem, je imel grižo. Pri Sv. Duhu, kjer so nezadostni naravni hrani, ki ni določno označena, dodali nekaj sladkorja, se je tudi pojavila griža. Ker oba poročevalca nista vedela vzroka bolezni, si moremo misliti, da čebelam hrana ni ugajala. Čebelam pri Sv. Duhu sladkor gotovo ni škodoval, ker na njem čebele prav dobro pre-zimujejo. Če ni bilo kakega drugega zunanjega vzroka, smemo sklepati, da je vplival na njih zdravje slab med. Vse čebele so bile s hrano tako založene, da so prebile z njo do konca aprila. V panjih, ki so zavoljo lakote poginili, nismo čuli ničesar. Poraba zimske zaloge v času od 1. septembra do 31. marca je razvidna iz leve strani razpredelnice. Bila je v posameznih krajih zelo različna. Najbolj je nihala razlika oktobra in marca, najbolj pa je bila izenačena novembra. Iz razpredelnice se vidi, da so čebele porabile zaloge v oktobru več nego v novembru, ko so je zaužile najmanj. Od decembra pa je poraba zopet naraščala in dosegla višek marca meseca. Poraba medu je torej bila kljub izredni zimi prav redna. Lep zgled pravilnega padanja in naraščanja porabe nudijo podatki iz Cerknice, Sv. Gregorja, Krke in Sv. Duha, Najmanjša poraba znaša 3-60 kg, največja 8'40 kg, povprečna pa 5'97 kg. Bojazen čebelarjev, da bodo čebele zaradi mile zime preveč zajedle, je bila neopravičena. Po mojem mnenju se jim zaloga najbolj manjša pri nenadoma nastopajočih in pogosto se menjajočih toplinskih razlikah. Zdravje čebel, o čemer je bilo že nekaj povedano, je bilo v zimskem času prav dobro. Mrtvic, ki se jih ob slabih zimah mnogo nabere na dnu panjev, je bilo zelo malo. Poročevalec iz Št. Vida n. Lj. jih je naštel v svojih panjih po 30 do 300. Čebele so jih ob pogostih izletih sproti odnašale iz panjev. Čebelarji, ki so imeli v panjih podloženo lepenko, so že januarja odstranjevali poleg žrtev mraza in starosti tudi škodljivi voščeni drobir. Gotovo se je marsikdo čudil, da se ni to leto pojavil niti en primer nalezljive noseme, ki je prejšnjo zimo tako kruto žela po čebelnjakih. Pričakovali in bali smo se te bolezni, ker smo vedeli, da marsikdo, ki so mu prejšnjo zimo pomrle družine zaradi tega, ni panjev tako temeljito oznažil, kakor je treba pri kužnih boleznih, in da je bil marsikak sat iz okuženega panja potisnjen v zdravo medišče ali pa celo v plodišče. Vendar je ostalo vse zdravo. Izkazala se je resnična domneva, ki sem jo zapisal v lanskem poročilu, da so trosi noseme neškodljivi v panjih, ki imajo primerno zimsko hrano. Silna množina se jih razvije navadno le v prebavilih čebel, ki se hranijo s hojevim ali listnim medom. Zelo redkokdaj se pojavi nosema iz kakega drugega, še nepojasnjenega vzroka. Trditi smemo zato, da se te bolezni dobro branimo, ako skrbimo poleg vsestranske skrajne snage tudi za primerno zimsko hrano. Resno svarim čebelarje, da bi po tej izkušnji vse kužne bolezni vrgli v en koš in jih smatrali glede nalezljivosti za enake. Hude posledice bi si nakopali, ako bi pri kugi in gnilobi zalege tako lahkomiselno ravnali s satovi in panji, kakor so nekateri v preteklem letu pri nosemi. Poletna doba. Vreme in razvoj rastlinstva. Kadar čebelarji govorimo o razvoju rastlin, mislimo vedno na čas, ko so v najlepšem cvetju. Takrat imajo za nas največjo vrednost. Cvetje je v popolni odvisnosti od vremena. To oživlja in uničuje ter pospešuje in zavlačuje razvoj. Ta vpliv se je posebno jasno pokazal marca in aprila leta 1930. Cvetna doba prvih spomladanskih cvetlic se največkrat zavleče od januarja do maja. V tem letu pa so bile vremenske razmere take, da so si resa, leska, telohi, zvončki in jetrniki marca meseca obenem odele pražnjo obleko in brez znatnih ovir odcvitali. April je bil tudi zelo topel. Njegova povprečna zračna toplina je znašala Opazovalni panj je izgubil dkg je izgubil —, pridobil + dkg So 1. 1929 1. 1930 I. 1930 »O js a v kraju -O O o B ai > o fi E v o tt> -T3 .5. "CT cu 3 C .2. ^ c« 3 M -O ^ [S o 1» n! B <« o. 3 ^ C/) 'C a ra .2. i« B CL» "a V) as 3 "S t/i " « > Si B "o 'c 10 o a,