POŠTNINA PLAČANA V GOTOVIM
LETNIK XXVIII
SNOPIČ 1
V
ČASOPIS
ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE
RAZPRAVI: BURIAN V., KOPITAR KOT INSPIRATOR IN PROPAGATOR PRVIH VUKOVIH ZBIRK. — BAUM-GARTNER E., KOVNICI SLOVENJGRA-DEC IN KAMNIK V DOBI ANDECHS-
IZVESTJA: GLASER J., GREGORČIČEVA ČESTITKA DR. LAVOSLAVU GRE-GORfiCU. — BAS FR., ZGODNJE-HALLSTATTSKE NAJDBE NA POHORJU IN V MARIBORU. — MRAV-
LJAK J., POCETEK GUŠTANJA. SLOVSTVO. — DRUŠTVENI GLASNIK.
IZDAJA ZGODOVINSKO DRUŠTVO V MARIBORU
MERANCEV.
Vsebina. — Table des matieres
Stran. — Page.
I. Razpravi. — Dissertations.
Burian V., Kopitar kot inspirator in propagator prvih Vukovih zbirk narodnih pesmi. — Kopitar comme inspirateur et propagateur des premiers recueils de chansons populates de Vuk Karadzic...........................1
Baumgartner E., Kovnici Slovenjgradec in Kamnik v dobi Andechs-Merancev. — Ateliers
monetaires de Slovenjgradec et de Kamnik a 1' epoque des Andechs-Meran .... 17
II. Izvestju. — Rapports.
Glaser J., Gregorčičeva čestitka dr. Lavoslavu Gregorecu. — Felicitation adressee par Gregorčič au Dr. Lav. Gregorec........................36
Baš Fr., Zgodnjehallstattske najdbe na Pohorju in v Mariboru. — Trouvailles de 1'ancienne
periode hallstattienne au Pohorje et a Maribor................37
Mravljak J., Početki Guštanja. — Les origines de Guštanj..............40
III.	Slovstvo. — Littčrature.
Spektorskij E.: Zgodovina socialue filozofije. Bogomir Stupan............47
Orpa&aKOBHh flparoc.uaB: Bjia/ia ycTauofipauinejba 1842—1853. Jan Sedivy......48
Andrejka Rudolf: Selški predniki dr. Janeza Ev. Kreka. Franjo Baš..........48
Mariborski koledar 1933. Dr. V. T.........................49
Subotič Dragutin: Yugoslav popular ballads, their origin and development. J. A. Glonar . 50
Sbornik praci I. sjezdu slovanskych filologu v Praze 1929. J. Sedivy..........52
Wengert Hermann: Die Stadtanlagen in Steiermark. Franjo Baš............55
IV.	Društveni glasnik. — Chronique des Soeieles.
Zgodovinsko društvo v Mariboru..........................57
Študijska knjižnica v Mariboru...........................63
Priloga. — Annexe.
Arhiv za zgodovino in narodopisje...................... 241—-304
Letna udninu, oziroma naročnina Din 50.—, za inozemstvo Din 60.—. Knjigotrška cena Din 75.—.
Za uredništvo in Zgodovinsko društvo odgovarja prof. dr. Fr. Kovačič. Za vsebino posameznih člankov so odgovorni pisatelji saini.
Tisk Mariborske tiskarne d. d. v Mariboru: odgovarja ravnatelj Stanko Detela.
Časopis
za
zgodovino in narodopisje.
Izdaja
Zgodovinsko društvo v Mariboru.
Leto XXVIII.
Uredil Prof. Fran Kovačič.
v
Maribor
Mariborska
1933.

5774!)
Vsebina. — Table des matieres.
Stran. -—- Page.
I. Razprave in izvestja. — Dissertations et rapports.
Liurian V., Kopitar kot inspirator in propagator prvih Vukovih zbirk narodnih pesmi. — Kopitar comrne inspirateur et propagateur des premiers recueils de chansons populates de Vuk Karadžič...........................1
Bauingartner E., Kovnici Slovenjgradec in Kamnik v dobi Andechs-Merancev. — Die
Miinzstatten zu Slovenjgradec und Kamnik zur Zeit der Andechs-Meranier . . 17 Glaser J., Gregorčičeva čestitka dr. Lavoslavu Gregorecu. — Felicitation adressee par Gregorčič au Dr. Lav. Gregorec........................36
Baš Fr., Zgodnjchallstattske najdbe na Pohorju in v Mariboru. — Trouvailles de 1'ancienne
periode hallstattienne au	>etVa,j"Maribor . ..............37
Mravljak J., Početki Guštanja. —T.es origilics* de Guštanj ............40
Murko M., Spomini na Ptuj. — Souvenirs de Ptuj..................67
Baš Fr., Historično-geografski razvoj Ptuja. Le developpement historique et geogra-
phique de la vilic de Ptuj .........................83
Kelemina J., Hajdina..............................113
Suria B., Nova raziskavanja po stari Poetoviji. — Neue Untersuchungen auf dem Ge-
hiete von Poetovio ............................H^
Abramič M., Opaske o nekim spomenicima staroga Poetovija. — Bemerkungen zu eini-
gen Denkinalern des alten Poetovio.....................129
Kos M., K postanku ogrske meje med Dravo in Rabo. — Les origines de la frontiere
hongroisc entre la Drave et la Rabe.....................144
llešič Fr., Etimologija imena reke Pesnice. — Etymologic des Flussnamens Pesnica . . . 153 Druzovič H., Dva pergamenta s koralnimi notami v ptujskem muzeju. — Zwci Perga-
mente mit Choralnoten im Museum von Ptuj.................158
Stelč Fr., K stavbni zgodovini dominikanskega samostana v Ptuju. - Zur Baugeschichte
des Dominikanerklosters in Ptuj.......................161
Remec Al., K zgodovini prezidave minoritske cerkve in samostana v Ptuju ob koncu 17. stoletja. — Contributions historiques concernant la restauration de 1* eglise
mineure de Ptuj vers la fin du XVlIe siecle.................189
Sovre A., Jurij Hauptmanič, Apologus carmiiiicus de horrenda contagione Pettovicnsi . . 199 Kovačič Fr., Nameravani škofijski sedež v Ptuju. — De erigenda sede episcopal! Pet-
tovii ad Dravum flumen..........................200
Glaser J., O prvih ptujskih tiskih. — Die erstcn Drucke von Ptuj...........207
Skrahar V., Simon Povoden...........................213
Kotnik Fr., Ptujski kronist pater Ludvik Pcčko. — Le chroniqueur de Ptuj P. Louis
Pečko .................................299
Oven A„ Ptuj in Meško. — Ptuj et Meško....................233
Stele Fr., Umetnostna zgodovina v Ptuju po vojni. L' histoire d' art a Ptuj apres
la grande guerre..............................237
II.	Bibliografija. — Bibliographic.
Baš Fr., Bibliografija o Ptuju. — Bibliographic sur Ptuj..............242
III.	Slovstvo. — Litterature.
Spektorskij E.: Zgodovina socialne filozofije. Bogomir Stupan............47
CipaibaKOBiih flparocjiaB: Bjia.ua ycTaB06paHHTejba 1842—1853. Jan Sedivy......48
Andrejka Rudolf: Selški predniki dr. Janeza Ev. Kreka. Franjo Baš..........48
Mariborski koledar 1933. Dr. V. T.........................49
Subotič Dragutin: Yugoslav popular ballads, their origin and development. J. A. Glonar . 50
Sbornik praci I. sjezdu slovanskych filologu v Praze 1929. J. Sedivy..........52
Wengert Hermann: Die Stadtanlagen in Steierinark. Franjo Baš............55
IV.	Društveni glasnik. — Chronique des Societes.
Zgodovinsko društvo v Mariboru..........................57
Študijska knjižnica v Mariboru...........................63
Na pot! ...................................65
Muzejsko društvo v Ptuju............................254
Priloga. — Annexe. Arhiv za zgodovino in narodopisje
241—304
Kopitar kot inspirator in propagator prvih Vukovih zbirk narodnih pesmi.
(Poglavje iz daljše študije o Kopitarju.)
Vaclav B u r i a n, Ljubljana.
A. Ko je skriptor dunajske Dvorne biblioteke Kopitar izvedel v decembru 18 L3 za Vuka kot uradni cenzor njegovega za tisk pripravljenega članka o padcu Srbije1) in ko ga je še privatno osebno spoznal kot pristnega človeka iz naroda, ga je jel takoj povpraševati po srbskih narodnih pesmih. Dognavši pa, da jih Vuk nosi v glavi celo bogato zalogo, ga je začel tudi še nagovarjati, da jih po spominu zapiše in pripravi za tisk. Pri tej priliki mu je obenem še predložil Kačičev Razgovor, Fortisov potopis V i a g g i o in Ilerderjeve S t i m m e 11 ter ga zlasti še opozoril na Goethejev prevod H a s a n a g i n i-c e.2) Vuk, kateremu po lastnih njegovih besedah ni bil še takrat povsem jasen pomen narodne poezije, dasi je bil opozorjen na njo že 1. 1805. ali 1806. od Mušickega v Karlovcih,3) se je na ta Kopitarjev pritisk res lotil dela tako pridno, da mu je že v februarju 1814 mogel predložiti kar celo zbirko narodnih pesmi v cenzuro.4)
Lahko si torej predstavljamo Kopitarjevo veselje, s katerim je ta veliki dogodek naznanjal predvsem svojima prijateljema Zupanu in Zoisu v Ljubljano! Najprej je poročal o stvari Zupanu v pismu z dne 20. februarja 1814: »Hac epistola finita sumain in manus censurandas pesmas narodnas (NB. Volks-lieder) pulcerrimas serbicas centum et 30 . . . Serbi vos omncs post se re-linquent! Est hie Vilko <{uidam (Wolf), qui praeclarc serihit serhice.«5) Zoisa pa je o tem obvestil kar v dveh pismih, izmed katerih zlasti prvo z dne 9. marca 1814 vsebuje še zanimive podatke o Vuku ter o Kačičevem Razgovoru. Pisal mu je v njem namreč: »Hab ich Evv. G. schon etwas von den schonen serbischen Volksliedern, die auf meine Erinnerung ein Exulaut bier
') N. Petrovskij, Pervyje gody djcjatcljnosli V. Kopitarja (Kazanj 1906), »tr. 562., tudi ic Lj. Stojanovič, JKhhot it paA Byica llhetj). Kapayitha (Beograd 1924) str. 31.
s) ByuoBH rpaM. 11 noji. cinicii III. str. 66.
*) Ibidem str. 65. in 67.
4) Lj. Stojanovič 1. c. str. 50.
") Jagič, Istočniki II (Skt. Pctersliurg 1897) str. 260 in si.
drucken lasst, geschriebrn? An 100, und eins schoner wie das andere. Sogar ein ganz junges von bosnischen Weibern gcgen Cerni Juri. Dieser serhische Exulant, ein ganz ausnehmend offener Kopf, hat in Karlowitz 3 Schulen stu-dirt, ist aher leider an den Folgen der Siphylis in Kur struppirt. Icii liabe vor allem. womoglich seine Cur eingeleitet. In ganz Wien kein Kacich's Kazgovor ugodni aufzutreiben. Ich liatte gleich auch noch die schonsten Lieder aus ihm mit serbischen Lettern correct mitabdrucken lassen «°) V drugem pismu z dne 27.—28. aprila 1814 pa mu je še kot primer navedel najkrajšo pesem iz predložene Vukove zbirke, namreč lirsko pesmico O j d j e v o j k o, p i t o m a r u s h i z e.7)
Z enakim veseljem pa je na to opozarjal tudi še široko javnost, namreč v svoji recenziji Dobrovskega S 1 o v a n k e v Wiener allgemeine Literatur-zeitung II. 1814, 750—767, v kateri je predvsem obvestil Dobrovskega, da tudi ortodoksni Srbi poznajo Kačičev Razgovor, nakar je še navedel kot zanimivo novico, da se pripravlja za tisk Vukova zbirka narodnih srbskih pesmi, ki gotovo preseneti ves literarni svet: »Unter der Presse befindct sich eine serhische Volksliedersammlung von Vuk Stefanovič, die seiner Zeit alle Kenner fiir serbische Volkspoesie begeistern wird.« In kot primer je iz nje tudi že priobčil dve lirski pesmici (M o m a k i d j e v o j k a; Livad a), in to prav po Fortisovem vzgledu v svojem nemškem prevodu in s sbh. originalom vred.8)
Ni dvoma, da je Kopitar s tem svojim naznanilom prve Vukove zbirke tudi že začel svojo javno propagando sbh. narodne poezije sploh. In da ne bo prevaril pričakovanj že obveščene literarne javnosti, se je nad vse tudi sam potrudil, da bi čim prej izšla Vukova zbirka in da bi vanjo prešle le najlepše in najspodobnejše pesmi. Zato je pač upravičeno mnenje, da je prav za prav on sam, ne le kot uradni cenzor, temveč predvsem kot previden propagator sbh. narodne poezije sploh, zreduciral Vukovo število pesini od 130 na le 108.°)
Tudi v času, ko se je Vukova zbirka še tiskala, je Kopitar na vseh straneh opozarjal na njen izid; zlasti mu je šlo za to, da bi za njo zvedela tudi evropska literarna javnost. Tako je n. pr. že spomladi 1814 moral o nji obvestiti neka dva nemška pesnika, ko sta si mogla od njega izprositi njen dobesedni nemški prevod, kakor je to razvidno iz njegovega pisma Vuku z dne 27. maja 1814.,0) Malo pozneje pa je za njo zainteresiral tudi še nekega Danca, o
•) Prijateljevi prepisi str. 559. 7) lbid. str. 564.
") Citirani iz Kopitarn Kleinere Scliriften I, str. 287 si.
') Prim. o tem Petrovskij 1. c. str. 567 in Stojanovič 1. c. str. 55, 56 op. 1. I0) ByKOBa npenHCKa I. (Beograd 1907) str. 134.
čemer nam priča zopet njegovo pismo Vuku z dne 21. marca 1815,u) s katerim se je po vsej verjetnosti seznanil na svojem uradnem potovanju po evropskem zapadu v času od julija 1814 do februarja 1815.12)
Prav tako je tudi po svojem povratku na Dunaj, kjer je medtem v avgustu 181413) že izšla Vukova zbirka pod naslovom MaJia npOCTOHapOJ-II b a C JI a B e 11 0-C e p 6 C K a n e C H a P H U, a, ji hotel še pripraviti pot v širni svet s tem, da je o nji nameraval napisati temeljito oceno. Toda prepustil je to pravkar se na Dunaju mudečemu nemškemu znanstveniku Jakobu Grimmu, s katerim se je v tem času tudi osebno seznanil in katerega je natančno vpeljal v Vukovo P j e s n a r i c o,14) dobro sluteč, da ho s tem sbh. narodna pesem le pridobila na svojem svetovnem ugledu.
Preden pa je izšla Grimmova ocena v Wiener allgem. Literaturzeitung (15. septembra 1815, No. 74), je Kopitar vsaj privatno sporočil svoje mnenje o Vukovi Pjesnarici Dobrovskemu v pismu z dne 18. marca 1815, v katerem je zavzel kritično stališče prav k Vukovemu zbirateljskemu načinu, izražajoč sumnjo, ali Vuk morda ni ravnal z nekaterimi pesmimi prav tako, kakor prej Kačič: »Autor (Vuk) Carlovicium secessit, expectans meum re-ditum. Scribam die 21 Carlovicium, ut colligat alias pjesnas, video Cacichium plerasque ipsum fecisse, modis quidem serbicis, sed tainen a se (Milovane est ipse) factas etc. V e r e o r (podčrtal sem jaz) ne e t in Vuk s i n t a 1 i-q u a e tales. Populus aliter dichtat quain študente s.«15)
To Kopitarjevo kritično in obenem še skeptično stališče napram \uku in nekaterim pesmim v njegovi P j e s n a r i c i je za njega zelo karakteristično. Kaže nam namreč Kopitarja že kot doslednega romantika, ki smatra narodno pesem za definitivni izraz »pojočega naroda«, ki je pa ne sme nobeden zbiratelj spreminjati, v čemer je prekosil posebno mlajše romantike; nadalje pa je iz njega še razvidno, da je Kopitar zlasti kot propagator sbh. narodne poezije zahteval od Vuka tem bolj le pristne narodne pesmi, ker je prav s to njihovo pristnostjo ali originalnostjo hotel presenetiti ves literarni svet. Za svoj očitek, oziroma svojo sumnjo, je moral imeti Kopitar brez dvoma tehten vzrok, gotovo tehtnejši, nego se je doslej nekaterim raziskovalcem zdelo.16)
«) Ibid. str. 143.
M) Petrovskij 1. c. str. 71 in 73.
13) Petrovskij 1. c. str. 569, Stojanovič 1. c. str. 54.
u) M. Čurčin, Das serhische Volkslied in der deutschen Literatur (Leipzig 1905) str. 99; Stojanovič 1. c. str. 71.
15) Jagič, Isloč. I. (Skt. Petersburg 1885), str. 401.
'") Stojanovič (l'jiac LV, 9) je sprva karakteriziral ta Kopitarjev očitek Vukovim pesmim kot neutemeljen, toda v knjigi »JKhhot h pa« Byica CTecJ). Kapaynha« 1924, 70 je to svoje prvotno mnenje opustil, ne da bi to natančneje obrazložil. — Petrovskij 1. c. 571 se ž njim sicer strinja, a opravičuje Kopitarja, da je pozneje 1. 1817. to svojo sumnjo korigiral v Vukov prid.
I.
Ne sine se prezreti, da se je Kopitar mogel šele po svojem povratku iz tujine (14. februarja 1815) bolj poglobiti v branje Vukove Pjesnarice ter natančneje proučiti njegov predgovor in tudi njegove pesmi,17) ki jih je gotovo tudi že primerjal s Kačičevimi, da bi prav na ta način prodrl v pristno bistvo sbh. narodne poezije. 0 Kačicevih pesmih je sicer bil že od 1. 1810 prepričan, da so večinoma pristne narodne, toda, ko jih je sedaj natančno proučil v zvezi z Vukovo zbirko, je prišel do zaključka, da jih je Kačič prav za prav večinoma zložil sam, kakor nam o tem priča že zgoraj citirano pismo Dobrovskemu in še bolj njegovo pismo Vuku z dne 21. marca 1815, v katerem sploh ne smatra več Kačiča za zbiratelja, temveč za samega avtorja, ki je sam zložil vse pesmi, sicer po narodnem metru, toda proti duhu narodne poezije v rimah.18) Ker pa se je še nadalje poučil prav iz Vukovega predgovora (str. 20 si.), da si je Vuk ravno tako dovolil v nekaterih pesmih ne samo jezikovne, temveč tudi vsebinske spremembe (ker je marsikaj že pozabil!), je popolnoma naravno začel tudi še dvomiti o absolutni pristnosti nekaterih njegovih pesmi. In mi danes lahko rečemo, da povsem upravičeno; kajti Vuk je ne samo v prvi svoji zbirki, marveč še pozneje pogosto spreminjal pesmi (nadomeščal tujke z domačimi izrazi, izpuščal in dodajal cele stihe i. t. d.),19) kar so seveda v njegovi dobi delali tudi drugi romantiki, n. pr. sam Jakob Grimm in Brentano.20)
Med Vukovimi pesmimi iz prve Pjesnarice je bila prav gotovo pesem o H a s a n a g i n i c i, ki je v prvi vrsti mogla povzročili navedeni Kopitarjev očitek Vuku. H a s a n a g i n i c a je namreč bila pesem, ki jo je imel Kopitar v evidenci že od 1. 1808. in v kateri je že od 1. 1811. nahajal visoke pesniške vrednote, kakor nam o tem priča njegovo pismo Mušickemu z dne 1. novembra 1811.21) Isto tako je že od začetka visoko cenil tudi Goethejev prevod te pesmi, katerega je vedno omenjal v zvezi ž njo, dasi mu v njeni zlasti pozneje niso ugajale nekatere netočnosti, na katere je prišel, primerjajoč ga s sbh. originalom v Fortisu, kakor je to zopet razvidno iz njegovega pisma Vodniku z jeseni 1812.22) In ko je še natančno proučil tudi Vukov prepis Hasanaginice (Vuk Hasanaginice sain ni poznal, temveč jo je prevzel iz Fortisa), mu gotovo ni moglo uiti, da se je Vuk preko mere dal zapeljati prav z Goethejevimi spremembami v tekstu. Tako je n. pr. Vuk uporabil v 2., 3. in 5. stihu singular »snijeg« popolnoma po Goetheju (ist es Sclinee, war's Schnee), dasi je na tem
") Priznava to sam Stojanovič 1. c. str. 70.
18) Byit. npen. I, str. 143. si.
'"J Stojanovič 1. c. str. 61.
i0) M. Murko, Pramen narodni pisne »Jaksiči zkoušeji ženy« ve sbirce Vuka Karadžiče. Maclialiiv Sbornik (Praha 1925), str. 335. — St. Tropsch, TeTC, JaKOfi Tihim h nama napodila llCCMa. Zbornik »Goethe« (Zagreb 1932), str. 51.
21) Istočniki II. str. 787.
") ČJKZ V (Ljubljana 1926), str. 130.
mestu v Fortisovem sbh. tekstu nahajal tipični plural »snjezi«. — Prav tako se je držal v stihih 30.—31. (da odlazi svojoj staroj majci — i da s" opet može preudati) Goethejevega prevoda (dass sie kehre zu der Mutter Wohnung — frei sich einein Andern zu ergeben), čeprav je mogel v Fortisovem sbh. tekstu na tem mestu brati precizneje izraženo situacijo (da uzimglie podpuno vjen-^anje — da gre s' gnime majci u zatraghe). — Enako je tudi v 56. stihu za-inenil besedo Fortisovega sbh. teksta »djevoika« za »mlada« ter imperfektivno obliko »pozdravgliasce« za prezentno »pozdravlja«, in to prav gotovo zopet pod vplivom Goethejevega stiha (dieh begriisst die junge Wittib). — Gotovo si je tudi svoj stih 61. (s kojim če se ona zavjesiti) naredil po Goethejevem 60. verzu (dass ich mich vor Asans Haus verliiille), ker v Fortisovem sbh. tekstu k njemu sploh ni nobene paralele. — Nadalje pa ni nobenega dvoma, da je tudi v stihu 82. (svakom sinu mestve pozlačene) sledil Goethejevemu pojmovanju Hasanagičinega daru sinkom (gab den Knaben goldgestickte Stie-fel), ker mu še takrat ni bil jasen pomen izraza »nozve«, ki ga je na tem mestu nahajal v Fortisu. — Razen tega si je še dovolil manjše spremembe v tekstu, ki jih pač ni mogoče povsod pripisovati le Goethejevemu vplivu, temveč tudi njegovemu lastnemu »okusu«.23) In prav to njegovo »goethiziranje«21) Hasanaginice je moral kritični Kopitar gotovo zapaziti in to mu je po vsej verjetnosti tudi vsililo omenjeni očitek Vuku, ki ga je sicer izrekel le privatno Dobrovskemu, na podlagi katerega pa je prav v tem času, namreč v že citiranem pismu z dne 21. marca 1815, začel tudi že opominjati samega Vuka. da naj pridno nabira »gevvissenhaft n u r Volkslieder.«25)
To je bil velik pozitivni uspeh Kopitarjevega temeljitega študija Vukovih pesmi, ki je obenem tudi še usmerjal nadaljnje zbirateljsko delo Vukovo. Prav tako značilen plod tega njegovega pečanja z Vukom je bil njegov dobesedni, filološko zanesljivi nemški prevod cele Pjesnarice (torej tudi Hasanaginice), ki ga je izvršil v prvi polovici 1. 1815., nakar ga je še istega leta poslal z eksemplarjem P j e s n a r i c e, v kateri je Vuk najbrž po njegovem narekovanju zapisal svojo dedikacijo,20) pesniku Goetheju, o čemer nas najbolje obveščajo njegova pisma Zoisu in Dobrovskemu. Tako je o tem pisal Zoisu v pismu z dne 7. junija 1815: »Und mor gen (od mene podčrtano) Schick' ich (lurch den hier anwesenden Bertuch27) meine wortlich getreue Obersetzung an Gothe
23)	Da se jc Vuk pozneje sam zavedal nepotrebnosti teh svojih sprememb v Hasanaginici, kaže nam njen tekst v III. knjigi njegovih Narodnih pesmi 1846, kjer jih je zavrgel, naslonivši se popolnoma le na Fortisa.
24)	Vukovo »srbiziranje« Hasanaginice je obravnaval že Miklošič, njeno »vukiziranje« pa še Murko v Machalovem Zborniku str. 334.
") Glej op. 18.
*") M. Murko, Einc Jacob Grimm fiilschlich zugeschriebene Kezension serbischer Volkslieder, Euphorion XI (Leipzig-Wien 1904), sir. 114.
"') Glej o njem v Ottovem Slov. Nauč. III. str. 877.
nach Weimar.«28) Pozneje pa mu je še v pismu z dne 27. julija istega leta pridodal sledeče: »Ich habe durch Bertuch ein Ex. (namreč Pjesnarico) nebst meiner wortlichen Ubersetzung an Gothe geschickt.«29) Popolnoma soglasno je o tem v istem času pisal še Dobrovskemu dne 5. avgusta istega leta: »Pjesna-ricae exemplum cum male scripta mea versione verbali per Bertuchium misi Gothio.«30)
Iz tu citiranih Kopitarjevih pisem je jasno, da je Kopitar poslal Goetheju prvo Vukovo Pjesnarico iz 1. 1814. s svojim nemškim prevodom vred prav gotovo v času med 7. junijem in 27. julijem 1815, kar se nadalje še ujema s poizvedovanjem Stj. Tropscha, ki po direktnih virih za to navaja datum 10. junija 1815.31) Potemtakem si je torej letnico 1814, ki jo je navedel sam Goethe,32) tolmačiti kot njegov »lapsus memoriae«.
Pri takratnem Kopitarjevem prizadevanju je povsem umljivo, da je s tem svojim prevodom hotel ne samo napraviti uslugo Goetheju kot prevajalcu Hasanaginice, marveč da ga je ž njim obenem tudi še nameraval vzpodbuditi k nadaljnjim prevodom, ki bi v širnem literarnem svetu proslavili tako sbh. narodno poezijo, kakor tudi Vukovo literarno delo, ker je tega obojega nujno potreboval tudi za svoj kulturno-politični načrt, ki ga je imel v mislih Je od prvega trenutka, ko se mu je posrečilo pridobiti Vuka za literarno delovanje, in s katerim je še precizneje opredelil svoj prvotni slovanski program.
S to javno in svetovno sankcijo sbh. narodne poezije ter Vukovega literarnega dela, ki jo je Kopitar pričakoval od Goetheja, je hotel predvsem prepričati Srbe o potrebi novega živega književnega jezika, ki ga je prav Vuk uvajal s svojo Pjesnarico, in s tem jih obenem tudi že pripraviti za jezikovno in kulturno odcepitev od Rusov, kakor nam o tem prav jasno pričajo njegova lastna cenzorska poročila dunajski policiji, ki so sicer iz poznejše dobe, a se idejno vendarle nanašajo že na Vukove začetke. Tako je n. pr. o tem poročal dne 25. maja 1819: »Anno 1813 kam er (namreč Vuk) . .. nach Wien, wo ihn der Unterzeichnete (namreč Kopitar) kennen lernte und in ihm den Mann erkannte, der unter alien seinen serbischen Bekannten allein im Stande ware, die Rechte seiner Muttersprache und der serbischen Literatur gegen alle alt-slawisclien Fiichse und Pedanten durchzusetzen (d a s s d i e s e Rechte z u-gleich f u r Osterreich gegen Russian d wirken miissen (podčrtal sem jaz), war fur den fremden Wuk ausser wesentlich).«33) Šc na-
28) Prijateljevi prepisi str. 589.
"-«) Ibid. str. 591.
30) Istoč. I. str. 406.
«) Af si Ph 28, str. 585.
3!) čurein 1. c. str. 122.
8S) Aleksa Ivič, ApxHBCKa rpaba o cpncKHM kh>iihcobiihm h Ky.nypiniM pa«HHUHMa, 36opmiK Cpn. KpaJb. AKftfl. II. Ofl. II. KH>. (Beograd-Subotira 1926), str. 200.
tancneje pa je to motiviral v poročilu z dne 23. avgusta 1832: »Es ist ein glUcklieher Zufall, dass seine (namreč Vukova) literarische Reform, die frii-her oder spiiter gelingen muss, zugleich in politiselier H i n s i c h t fiir Osterreich giinstig ist, i n d e m sie die oesterreichi-schen und tiirkischen S e r b i e r von d en R u s s e n a b z i e li t (od mene podčrtano), dadurch, dass sie ihnen eine eigene Literatur in ihrer geliebten Muttersprache gibt, die sie anderseits den katholischen lllyriern an-schliesst, die eben die Sprache reden und schreiben — nur mit lateinischen Buchstaben (tant bien que mal), wahrend Wuk's reformirte cyrillisehe Orthographic ihrem Zwecke besser entspricht und eben deswegen von den Russomanen verfolgt wir d.«34)
Toda prevod, ki ga je poslal Kopitar s tem namenom Goetheju, takrat še od daleč ni izpolnil njegovih pričakovanj. V Goetheju je sicer obudil spomin na njegovo nekdanjo literarno ljubezen,35) a k novim prevodom ali k recenziji Vukove zbirke ga še ni podnetil, ker mu sploh ni ugajal, kakor je to razvidno iz sledečega njegovega pisma gospodični Talvj z dne 10. julija 1824: »Die Ue-bersetzungen geben keinen entschiedenen Eindruck, sie wirken nicht auf den etgentlichen Geist- und Seelenpunct, wo nur dergleichen Dinge gefasst wer-den konnen.«36) Zato je pa omenjeni Kopitarjev prevod že takrat izdatno porabil Jakob Grimm za svojo zgoraj že navedeno oceno in malo pozneje tudi še njegovi prijatelji, o čemer bo še govor na svojem mestu.
B. Razume se samo ob sebi, da je Kopitar po vsej možnosti podpiral Vuka tudi pri drugi zbirki njegovih narodnih pesmi. Kakor je razvidno iz zgoraj že navedenega njegovega pisma Zoisu z dne 9. marca 1814 in še bolj iz njegovega pisma Vuku z dne 27. maja 1814, je prvotno v sporazumu s svojimi ljubljanskimi prijatelji nameraval pridobiti Vuka za to, da hi v svoji drugi zbirki izdal izbor ali celega Kačiča,37) toda to misel je spomladi 1815 opustil, ker je spremenil svoje mnenje o pristnosti Kačicevih pesmi, in je Vuka v tudi že citiranem pismu z dne 21. marca 1815 tem bolj nagovarjal, da bi pridno nabiral za omenjeno drugo zbirko le zanesljivo narodne pesmi, namreč pesmi iz ust naroda, kakor n. pr. pesmi o kraljeviču Marku i. t. d.33) Šlo mu je torej zopet v prvi vrsti za stare, namreč epske pesmi. Vuk, ki se je z njegovim novim mnenjem o Kačiču popolnoma strinjal, kar je v svojem pismu z dne 30. marca 1815 še natančneje obrazložil,39) je sledil njegovim
3<) Ibidem str. 266. 35) Čurčin I. c. str. 122.
3") K. Steig, Briefwechsel zwischen Goethe und 'l'hcrese von Jakob, Goethc-Jahrbuch XII (Frankfurt a. M. 1891) str. 39.
37)	Prim, deloma tekst k op. 6. in 10., deloma pa ByK. npeil. I. str. 133. si.
38)	Glej op. 18. in 25.
39)	Byit. npen. I. str. 144.
navodilom, in ko se je v avgustu istega leta vrnil iz Srema na Dunaj,40) je prinesel s seboj tudi obilno zalogo pesmi, ki jih je večinoma sam zapisal med ljudstvom.41)
V	svojem veselju nad tem je Kopitar takoj pohitel, da predvsem javno opozori na novo Vukovo zbirko ter ji pridobi naročnike. Že v septembru 1815 je priobčil notico Serhische Volkslieder (podpisan je K.) v ln-telligenzblatt zur Wiener allgem. Literaturzeitung, No. 39, str. 316, v kateri je že naznanjal njen skorajšnji izid.42) Privatno pa je to sporočil predvsem Zoisu v pismu z dne 13. septembra istega leta43) ter Dobrovskemu dne 15. septembra istega leta,44) pozivajoč ju k naročbi.
Ko je že v novembru45) 1815 izšla naznanjena druga Vukova Ili.CHapiIU,a. ki jo je Vuk posvetil baš Kopitarju, je Kopitar to pot o nji napisal sam obsežno recenzijo, ki jo je pa anonimno priobčil v Wiener allgem. Literaturzeitung 1816, str. 314—333. In prav ta anonimnost je povzročila, da so tisto Kopitarjevo recenzijo nekateri literarni zgodovinarji, med mlajšimi tudi Čurčin46) in v novejši dobi še Herm. Wendel,47) pripisovali Jakobu Grimmu, dasi jo je že 1. 1857. Miklošič povsem kritično uvrstil v Kopitarjeve Klein cre S c h r i f t e n in čeprav je Kopitarjevo avtorstvo že pred leti nepobitno dokazal M. Murko v svoji tozadevni študiji.48),
V	svoji recenziji govori Kopitar prav toliko o jeziku, kolikor o pesmih samih. Zlasti pa poudarja, da je baš ta Vukova zbirka šele prva knjiga v srbski književnosti, ki je napisana v čistem pravilnem jeziku, ker so njene pesmi vzete iz ust živečih rapsodov ter so proste vseh onih >. vermeinter Eleganzen«, ki so se še prikradle v prvo zbirko.49) Toda v tem se je dal nekoliko zapeljati od samega Vtika, zaupajoč preveč njegovemu predgovoru, kajti danes vemo, da je Vuk tudi v drugi svoji zbirki »popravljal« ne samo jezik, temveč tudi tekst marsikaterih pesmi, izpuščajoč ali pridevajoč cele stihe i. t. d.so) Vkljub temu pa je imelo to Kopitarjevo poudarjanje pravilnosti Vukovega jezika še svoj poseben pomen, kakor bo to še iz nadaljnjega razvidno.
Nekaj povsem novega, vsaj za takratni čas, pa v nji Kopitar navaja v poglavju o pesmih samih. V njem namreč o njih s ponosom omenja, da takšnih
40)	Petrovskij 1. c. str. 594 si., Stojanovič 1. c. str. 102.
41)	Stojanovič 1. c. st. 99.
42)	Prim. Petrovskij 1. c. str. 597, 3.
43)	Prijateljevi prepisi str. 595.
44)	Istoč. 1. str. 409.
") Petrovskij 1. c. str. 598, Stojanovič 1. c. str. 103.
4«) Čurčin 1. c. str. 100.
") Goethe i jugoslovenski svet (Beograd 1932) str. 20.
48) Glej op. 26.
") Citiram iz Kopitars Kleinere Schriften, str. 348 si.
"") Stojanovič 1. c. str. 105—108.
menda ni najti pri nobenem evropskem narodu in da celo nadkriljujejo narodno poezijo Herderjevih Stimmen der Volker. In v zvezi s tem še razlaga, da sta prav za prav le južna klima ter turška malomarnost povzročili ta lepi razcvit srbske in sploh »ilirske« (torej s r b o-h r v a š k e) narodne poezije, ker sta za poezijo neprimerno ugodnejši ko krščanska su-žnost evropskega severa.51) Prav tako prinaša tudi njegova karakteristika lirskih in posebno epskih pesmi dovolj novih podatkov zlasti za zapadno-evropski literarni svet.
Tako naglaša n. pr. pri lirskih pesmih, ki so že prej tako vžgale recenzenta prve Vukove Pjesnarice Jak. Grimma, da jih je cenil višje od nemških »minnelieder«,52) predvsem njihovo prirodnost in prostoto ter jih prav radi tega smatra za bližje nemškemu ko francoskemu duhu. Pri njegovem prirojenem naturelu ter njegovem literarnem okusu pa je nadalje še povsem umljivo, da tudi v svoji recenziji določa posebni pomen zlasti epskim pesmim zgodovinske vsebine, za katerimi je tako intenzivno poizvedoval že od februarja 1. 1809. in za katere je prav Jakob Grimm pokazal še tako malo pravega razumevanja.'13) V skladu z lirskimi pesmimi podčrtava tudi v epskih njihovo prostoto in prirodnost, namreč primitivnost, toda vrhu tega v njih še poudarja njihovo izrazno nazornost, torej epsko konkretnost, radi česar jih primerja s Homerjem,54) dasiravno je v njih prej, n. pr. še 1. 1812., pod vplivom dunajskih romantikov nahajal tipično sorodstvo z islandskimi sagami in z ruskim Igorje m, kakor je to razvidno iz njegovega pisma Zupanu z dne 19. februarja 1812.55)
Ni nobenega dvoma, da je na to Kopitarjevo spremembo v pojmovanju sorodnosti sbh. narodne poezije, zlasti epike, s Homerjem, torej s produktom iste južne klime ter podobnih kulturnih razmer, vplival ne samo stari Herder, čigar S t i m m e n je Kopitar spoznal kmalu po svojem prihodu na Dunaj, torej približno že na prelomu 1. 1808./9., in h kateremu se je po izidu Vukove Pjesnarice bolj in bolj zopet vračal, temveč v veliki meri tudi že večkrat omenjeni Fortis ter dubrovniški učenjak F. M. Appendini, za katera je pač zvedel že v 1. 1806.—1808. v Zoisovi hiši v Ljubljani in ki sta prav tako že nahajala (Fortis v že citiranem potopisu V i a g g i o in D a 1 m a z i a 1774, del I., str. 43—96, Appendini pa v spisu Notizie istorico-cri-t i c h e50) 1803, del II., str. 254—258) v »morlacki«, t. j. sbh. narodni epiki
51) Kopitars Kleinere Schrifteu, str. 350.
'•) Jacob Grimms Kleinere Schrifteu IV. str. 434.
,3) Ibidem str. 434. — Prav tako se v tem času še nista mogla navdušiti za »barbarske« junake sbh. narodne epike niti Goethe (prim. Čurčin 1. c. str. 102 in 151) niti Dobrovsky
(prim. Kršičevo razpravo v Zbor. Jos. Dohrovskega. Praha 1929, str. 188 in 191).
M) Kopitars Kleinere Schrifteu, str. 349.
M) Istoč. II. str. 234.
50) Da si je Kopitar kmalu preskrbel vsa Appendinijeva dela, torej tudi omenjene N o-
isto primitivnost in izrazno nazornost, radi česar sta jo tudi že pogosto primerjala s Homerjem.
Nadaljnji del svoje recenzije pa zaključuje Kopitar s svojim »dobesednim« nemškim prevodom 9 lirskih, 4 kraljičinih, 1 ženjiške ter 2 epskih pesmi, ki ga spremlja z željo, da bi se vendarle našel kak Goethe, ki bi te prekrasne cvetove presadil na nemški Parnas,57) kajti on sam tega ne zmore, ker ni rojen poet.58)
V splošnem so ti Kopitarjevi prevodi dokaj dobri ter dovolj točno odgovarjajo sbh. originalu ne samo v zunanji formi, temveč tudi v vsebini, čeprav je najti v njih še marsikako odstranitev ter nepravilnost v metrumu, cezuri, v nemškem naglasu sbh. imen ter tudi v tekstu.59)
Navedena Kopitarjeva recenzija je bila po pravem prva temeljita študija o sbh. narodni poeziji. Napisana je bila s takšnim nenavadnim poznavanjem predmeta, kakršnega je v tem času bil zmožen le Kopitar, ki se je s to stvarjo tako vneto in vztrajno pečal že od 1. 1809. Kakor je iz nje razvidno, je bila namenjena deloma Srbom, da bi v njih z ljubeznijo do narodnih pesmi budila obenem tudi spoštovanje do jezika teh pesmi, ki ga je prav Vuk ž njimi uvajal kot književni srbski jezik, s čimer je Kopitar gotovo tudi sledil svojemu zgoraj že obrazloženemu cilju končne jezikovne in kulturne ločitve Srbov od Rusov in s tem obratno tudi še svojemu načrtu jezikovne združitve Srbov in Hrvatov.00) Deloma pa je bila posvečena tudi evropskemu literarnemu svetu, da bi ga prepričala o enakovrednosti sbh. narodne poezije z narodnimi pesmimi drugih narodov in v njem obenem še budila zanimanje in simpatije za njo, zlasti pa za epiko, na katere pomen je v nji Kopitar sploh prvi pokazal osten-tativno, ko je razen drugega priporočal zlasti junaške pesmi tudi bodočim srbskim dramatikom kot bogat vir za tragedijo.01) Isti cilj je v nji Kopitar gotovo zasledoval tudi s svojim direktnim in že javnim apelom na Goetheja, da bi ga vendarle podnetil k nadaljnjim prevodom, in prav posebno še s svojimi lastnimi prevodi, v katerih je vsaj filološko nameraval seznaniti svetovne literature s svojevrstno sbh. pesmijo, ki jim je prav radi neznanja njenega
t i z i e, je razvidno iz njegovega pisma Zoisu z dne 15. novem. 1811, ki se po Prijateljevih prepisih str. 427. glasi: »lndessen bitte doch den Brief an Appendini mit nachster Gelegen heit ahgehen zu lassen. 3 Ex. von jeder seiner Arheit fiir mich, Dohrowsky u. Ossoliiiski verbrauch ich wenigstens><. Da je tudi direktno korespondiral o shh. narodni poeziji z Appen-dinijem, nam še priča njegovo pismo njemu z dne 28. junija 1812, ki ga je z drugimi vred objavil Jos. D. Nagy v Grada IX (Zagreb 1920), str. 110.
■") Kopitars Klein. Schrift. I. str. 350.
«) Ibidem str. 357, 1.
59) Izčrpno študijo je o teh Kopitarjevih prevodih napisal Stj. Tropseh v Radu 166 (1906), str. 9—24; splošni analizi jih je podvrgel tudi Petrovskij 1. c. 606 -608; ocenil jih je tudi Čurčin I. c. 105—108, ki seveda o njih govori kot o Grimmovih.
90) Prim, tekst k op. 33 in 34.
«') Kopitars Kleinere Schriften, str. 359.
jezika še vedno ostajala »terra incognita«. Prav genijalna pa je bila v nje-sovi recenziji sicer le v glavnem nakazana misel, da je namreč za razcvit sbh. narodne pesmi bila poleg geografskih predpogojev (južne klime) najbolj pomembna prav »turška malomarnost«, namreč brezbrižnost in toleranca turških oblasti do nacionalno-kulturnih vprašanj podjarmljenih Srbov in Hrvatov, v čemer je Kopitar kar za celih sto let vsaj v svojem jedru anticipiral znanstvene rezultate geografskih in etnoloških raziskavanj Jov. Cvijiča in Mat. Murka, ki se oba tudi strinjata v tem, da je turška nadvlada v veliki meri prav s tem konzervirala in nivelirala narodno fiziognomijo Srbov in Hrvatov in jim s tem obenem tudi še nudila vse pogoje za bogati razcvit njihove narodne poezije, zlasti epike.62)
Da je ta Kopitarjeva recenzija že takrat in tudi še pozneje dobro vršila svoje poslanstvo, ki ga je Kopitar od nje pričakoval, je razvidno iz vplivov in odmeva, ki jih je povzročila in ki so se še v novejši dobi sprejemali iz knjige v knjigo.
Tako so na njo že istega leta 1816. reagirale dunajske Srbske Novine, ki so pisale v št. 58—61 o nji obširno in vneto, poudarjajoč posebno njen pomen za propagando sbh. narodne poezije.63) Prav tako so iste Novine črpale iz nje marsikaj tudi prihodnjega leta 1817., ko so v št. 22. referiralc o inozemskih prevodih iz Vukovih zbirk (tudi o Hankovem) in ko so med drugim naštevale tudi izvrstnosti srbskih narodnih pesmi, v katerih so prav po nji poudarjale tudi njihovo sorodnost s Homerjem i. t. d.64)
Prav gotovo je tudi pod njenim vplivom nastalo in se v tem času tudi že v tisku pojavilo znano Šafarikovo Proinlouvani k Slovakum v Hromadkovem dunajskem časopisu Prvotiny peknych urnem 1817, št. 1., v katerem se je Šafarik pri svojem poveličevanju narodnih pesmi pozival direktno na njo65) in po nji marsikaj (n. pr. Leakovo sodbo o novogrških pesmih, o sorodnosti srbskih pesmi s Homerjem, o pevcih-slepcih i. t. d.) skoro dobesedno ponavljal.66)
Ni dvoma, da je v tem času izdatno služila vsaj kot pomagalo tudi Vac-lavu Hanki, ki je baš na Kopitarjevo vzpodbudo v pismu z dne 4. januarja
"s) Prim. Murko, Gesch. der alter, siidsl. Litt. (Leipzig 1908) str. 199 in 200; prav tako še istega Die Bedeutuug der Reformation und Gegenreformation fur das geistige Lelien der Sudslaven (Prag-Heidelherg 1927), str. 130.
6S) Prim. Petrovskij 1. c. str. 610.
64)	Ibidem str. 723, op. 7. in 725.
65)	M. Murko, Deutsche Einfliisse auf die Anfiinge der bohmisehen Romantik (Graz 1897), str. 137; po njem tudi še J. Jakubec v Lit. čcs. XIX. stol. I. 2. vyd. (Praha 1911), str. 606.
°°) Prim. Petrovskij 1. c. str. 611. si. in po njem se K. Paul, Bartolomej Kopitar a Pavla Josefa Šafarika Geschichte der slawisclien Sprache und Literatur, Slavia V. (Praha 1926-7) str. 58.
181667) prestavil v češčino za svojo zbirčico Prosto narod 11 i Srbska Muza do Čech prevedena, ki je izšla v tisku že 1. 1817., sedem narodnih pesmi iz druge Vukove Pjesnarice, pri čemer se je posluževal ne samo pri izbiri pesmi, temveč tudi pri samem prevodu Kopitarjevih zgoraj že omenjenih prevodov.68)
V nič manjši meri je nekoliko let pozneje vplivala tudi v nemški literaturi, n. pr. na samega Jakoba Grimma in po njem še na Goetheja.
Razen te recenzije se je Kopitar še vnovič vrnil k drugi Vukovi P j e fina r i c i, ko ga je Goethe jeseni 1817 naprosil »per studentem Jenae Posoni-ensem protestantem«, t. j. najbrž po Kollarju ali še bolj po Sam. Fer-jenčiku,69) da naj mu preskrbi prozaični nemški prevod še druge Vukove zbirke, kakor nam o tem priča Kopitarjevo pismo Mušickeinu z dne 5. decembra 1817.70) Ker pa sta bila Kopitar in Vuk v tem času preveč zaposlena z R j e č n i k o m, sta zato naprosila v citiranem pismu Luk. Mušickega, da bi on izvršil to delo za Goetheja.71) Toda Mušicki se vkljub Vukovemu opominjanju v pismih iz januarja in marca 181872) temu pozivu najbrž nikoli ni odzval in tako se je moral Kopitar zopet sam lotiti tega dela. Kot primer je priobčil deloma pod črko K., deloma še anonimno73) v Hormayrjevem Ar-cliivu 1818, št. 10.—12. in 36.—38. svoj prevod 4 epskih pesmi, namreč pesmi št. 14., 15., 16. in 17. iz druge Pjesnarice, ki se vse nanašajo na srbsko vstajo na začetku XIX. stol.; prevod je opremil s številnimi historijsko-filo-loškimi opombami. Kar se tiče prevodov samih, jih je zopet treba ocenjevati bolj s filološkega ko z estetičnega stališča in v tem oziru jih je mogoče smatrati le za povprečno dovršene, ker je v njh še marsikaj sam spreminjal, izpuščal in krajšal cele stihe i. t. d., kar je že svojčas konstatiral tudi anonimni recenzent v srbskih dunajskih Novinah 1818, št. 34.74) Ali je Kopitar res prestavil celo drugo Pjesnarico in je svoj prevod tudi še poslal Goetheju, ni iz doslej dostopnih virov izpričano. Toda zdi se, da radi zapo-
"') lstoč. II. str. 7. — Prim. Petrovskij 1. c. str. 721 op. 1, potem še Ilanus v Lit. čes. XIX. stol. 1. 2. vyd. str. 732. in končno tudi J. Maclial, Hankovy pisnč a Prostorni rodni Srbska Muza do Čecli prevedena, Novočeska knibovna, čis. III. (Praha 1918), str. XXI.
""J Opozoril je na to Petrovskij 1. c. str. 722 si., na podlagi že omenjenega referata o Hankovem prevodu v dunajskih srbskih Novinah 1817, št. 22; vkljub temu pa je to ušlo češkim literarnim zgodovinarjem, tudi še Miichalu I. c. str. XXI si.
Prim. Petrovskij 1. c. str. 725, 5. in Francev v Machalovem Zbor. str. 51. lstoč. II. str. 797.
Tl) Ibid. str. 798; tudi Byu. lipeu. II. str. 202.
™) Byit. npen. II. str. 208; glej še Petrovskij 1. c. str. 726, 1.
n) 2e Stj. Tropsch 1. c. str. 10 si. je povsem pravilno obrazložil Kopitarjevo avtorstvo teh prevodov; Petrovskij 1. c. str. 726. pa je to še dokumentiral na podlagi Vukovih pisem Mušickeinu z dne 1. januarja in 12. aprila 1818, ki sta nam danes dostopni v Uyit. upon. II. str. 208. in 215.
74) Prim. Petrovskij 1. c. str. 729 si.
slenosti z drugim delom, zlasti pa z Vukovim R j e č n i k o m, ali bolj še radi tega, ker s svojim prevodom prve Vukove Pjesnarice pri Goetheju sploh ni uspel, to pot Goethejevemu pozivu ni ugodil, kar bi se prav dobro ujemalo s poznejšim Goethejevim izrekom, da je namreč svoječasno zaman skušal pridobiti dunajske Srbe »zur Mitteilung ihrer Nationalpoesien«.75)
V zvezi s Kopitarjevimi prevodi sbh. narodnih pesmi je treba tu še omeniti njegov prevod nekaterih pesmi že iz prve Vukove Pjesnarice, ki se je menda brez njegovega znanja pojavil v tisku istega leta 1818. Kakor je namreč iz zgornjih izvajanj znano, je Kopitar že v prvi polovici 1815 prestavil za Goetheja celo prvo Pjesnarico, s katero je prav v tem času natančneje seznanil tudi Jak. Grimma, kateremu je tudi prepustil, da naj on o nji napiše oceno. In prav radi tega mu je tudi sam takrat dal prepisati svoj lastni prevod, preden ga je s Pjesnarico vred poslal Goetheju, kar se da prav dobro sklepati iz Griinmovega dunajskega pisma bratu Viljemu z dne 10. junija 1815: »Besonders kannst Du Dich im voraus auf sehr schone serbische Poesien freuen, wovon ich Text und Ubersetzung (podčrtano od mene) h a b e.«70) Ta Kopitarjev prevod, ki ga je torej v prepisu hranil Jakob Grimm, je potem po posredovanju brata Viljema krožil med njunimi prijatelji: brali so ga n. pr. Aug. v. Haxthausen, Savigny ter končno tudi sain Clemens Brentano, ki si je 1. 1816. na Forsterjevo željo izprosil od Jakoba Grimma dovoljenje, da bi mogel iz njega priobčiti nekoliko primerov v berlinskem almanahu Die Sangerfahrt. Ko je Grimm na to pristal, je iz njega izbral Brentano 19 pesmi in jih je 1. 1818. objavil v omenjenem almanahu z opombo, da sta jih prestavila »brata Grimma«,77) ker ju je, ne zadosti informiran o postanku tega prevoda, smatral za resnična prevajalca. To Bren-tanovo pomoto je sprejel v svojo študijo R. Steig s to omejitvijo, da je omenjeni prevod sbh. pesmi v Sangerfahrt pripisati le Jakobu Grimmu,78) kar so po njem ponavljali tudi drugi literarni zgodovinarji, n. pr. Čurčin79) in v najnovejši dobi še Her. Wendel.80)
Toda že iz tu obrazložnega je dovolj razvidno, da je ta prevod po pravici prišteti edinole Kopitarju, čigar avtorstvo se da podpreti pa še z drugimi tehtnimi momenti, ki jih je večinoma tudi že navedel Stj. Tropsch v svojih
") Cam. Lucerna, Die sudsl. Ballade von Asan Agas Gattin und ihre Nachbildung durch Goethe (Berlin 1905) str. 6.
7U) H. Grimm und G. Hinrichs, Briefwechsel zwischen Jacob und Wilhclm Grimm aus der Jugendzeit (Weimar 1881) str. 460.
") K. Stcig, Goethe und die Briider Grimm (Berlin 1892) str. 165.
,9) Ibid. str. 165.
'») čiirein 1. c. str. 103 si.
90) Her. Wendel 1. c. str. 20.
tozadevnih študijah.81) Predvsem je za to vprašanje zelo velike važnosti Grimmova sodba o nemškem jeziku omenjenega prevoda, ki jo je Jakob Grimm sporočil po bratu Viljemu A. v. Haxthausenu v pismu z dne 31. avgusta 1816: »D as Deutsche in der Ubersetzung der ser h. Lieder ware eigentlicher g e f ii g e r und besser zu drehen und wend en.«82) Že iz tega Griinmovega izreka sledi, da ni mogel biti prevajalec teh pesmi sam Jakob Grimm, marveč neka druga, v nemškem jeziku manj spretna oseba, kar vse soglasno kaže prav na Kopitarja, ki je tudi sam v že citiranem pismu Dobrovskemu z dne 5. avgusta 1815 označil z besedami »cum male s c r i p t a mea versione« nezadostnost svojega prevoda prve Pjesnaric e83) (to njegovo sodbo pa je lahko od njega samega še na Dunaju slišal tudi Jakob Grimm) in ki je še malo pozneje, namreč v recenziji 1816, tudi javno priznaval svojo prevajalsko nespretnost.84) Za Kopitarjevo avtorstvo pa končno nepobitno še priča skoro dobesedna istovetnost prevoda pesmi v Sangerfahrt (nekateri jezikovni in vsebinski popravki so namreč od Brentana) s prevodom pesmi v rokopisu, ki ga je Kopitar sam napisal in v juniju 1815 poslal Goetheju in ki je ohranjen v Goethejevem arhivu v \Vei-raaru.85)
Nad vse jasno je torej, da je Kopitar s svojim javnim in privatnim delom, tikajočim se prvih Vukovih zbirk sbh. narodnih pesmi, kakor je bilo to obrazloženo tu predvsem na osnovi njegovih člankov in prevodov ter dostopne, tudi rokopisne korespondence, vršil smotrno propagando za sbh. narodno poezijo ter Vukovo literarno reformo obenem, ki je imela seveda tudi svoj notranji kulturno-politični cilj, in sicer ne samo pri Slovanih, temveč tudi pri Nemcih, tako v Avstriji kakor v Nemčiji.
Izmed Slovanov je v tej smeri vplival predvsem na Srbe: Vuka je n. pr. v tem oziru sploh še nadalje vzgajal in usmerjal ter je v istem smislu tudi še vzpodbujal druge svoje srbske prijatelje, n. pr. Luk. Mušickega in zlasti svoje dunajske znance, združene okrog Novin, namreč Frušiča, Davidoviča, Tod. I irko i. t. d., in še vse one, ki jih nahajamo v seznamu naročnikov druge Pjesnarice.
V nič manjši meri pa je za to navduševal tudi Hrvate, posebno hrvaško družbo na Dunaju in v nji zlasti Jur. Sporerja, ki ga je 1. 1815. osebno spo-
81)	Stj. Tropsch, Wer ist der Obersetzer der »Neuuzehn serbisehcn Lieder« in F. Fiir-sters Sangerfahrt, AfslPh 28 (1906) str. 584 si. — Isti, Jakob Grimm als Ubcrsetzer serl.o-kroatischer Volkslieder, Euphorion XVI. Erg. Heft, Festschrift fiir Uernhard Seuffert, (1923) str. 106 si. — Glej še študijo v op. 20.
82)	A. Keifferschcid, Freundesbriefe von Wilhelm und Jacob Grimm (Heilbroiin 1878) .str. 44; radi pomanjkanja direktnega vira citiram pa iz Tropscha v AfslPh 28, str. 587.
8S) Glej op. 30.
84) Prim, tekst k op. 58.
8») Stj. Tropsch 1. c. v AfslPh 28, str. 588—592.
znal in ga ined drugim tudi zainteresiral za narodne pesmi in Kačiča.86) Isto tako je v tem praven podžigal tudi dubrovniškega učenjaka Appendinija87) in vsaj indirektno menda še oba Zagrebčana Miroviča in Popoviča, ki sta oba tudi navedena med naročniki omenjene druge Pjesnarice.
Isti interes in isto navdušenje je širil tudi med svojimi slovenskimi rojaki, kakor nam o tem pričajo že večinoma tu citirana njegova pisma Zoisu in Zupanu in pa še dejstvo, da so si razen njiju naročili drugo Vukovo zbirko tudi še Jož. Rudež, M. Ravnikar, Val. Vodnik in U. Jerin s Kranjskega ter Urban Jarnik iz Celovca.
Enako je v tem pogledu budil zanimanje tudi pri Čehih in Slovakih, kakor n. pr. kar direktno pri Dobrovskem,88) Hanki in Šafariku, indirektno pa še pri Puclimajerju in Ant. Marku, ki sta tudi z Dobrovskim vred med naročniki navedene Vukove zbirke.
Tudi na Poljake je vplival najbrž kar neposredno, in sicer predvsem po S. B. Lindeju in G. S. Bandtkeju, ki se tudi nahajata v omenjenem seznamu druge Pjesnarice in ki je z njima dopisoval še po 1. 1816.,89) dočim je izmed Rusov mogel za to zainteresirati po Fr. Adelungu, s katerim je bil že leta 1817. v korespondenci,90) tudi že nekatere člane petrograjskega literarnega kroga, ki se je z njim malo pozneje osebno seznanil tudi sam Vuk na svojem potovanju po Rusiji.91)
Med Nemci pa je širil simpatije za to ne samo pri Goetheju in Jakobu Grimmu in po le-tem še pri Haxthausenu, Savingyju, Forsterju, Brentanu ter Fouqueju,92) temveč prav gotovo tudi še v krogu svojih številnih dunajskih znancev in sotrudnikov pri časopisih Vaterlandische Blatter, Allgemeine Li-teraturzeitung, Jahrhiicher der Literatur in pri Hormayrjevem Archivu, kakor so bili n. pr. Fr. Schlegel, Engel, W. Humboldt, Heyne, Buchholz i. t. d.93)
Resume.
Le Slovene Barthčlčmy Kopitar (1780-1844) qui etait a partir de 1810 eenscur pour les livres slaves et nčogrecs et a la fois seripteur de la bibliotheque de la cour a Vienne, fit la connaissance de 1' exile serbe Vuk Štef. Karadžič (1787—1864) pen apres son arrive'e a Vienne, c'est a dire en decembre 1813. Lorsqu'il eut constate chez celui-ci qu'il etait un hominc du peuple, il se mit tout de suite a l'interroger sur des chansons populaires, sur
"«) F. Sišič, O Sporerovim novinama, Grada VII (Zagreb 1912) str. 49, 56 si; tudi še Fr. llcšič, Duro Matija Sporcr, Rad 218 (Zagreb 1918) str. 163. ") Glej op. 56.
8B) Prim, še Krsič 1. C. str. 188.
H") O Kopitarjevem stiku z njima glej V. A. Francev, Polskoje slavjanovjedjenije (Praga 1906) Str. 107. in 148. si. — Glej še Kopitarjev Brief-Journal v Drž. knjiž. v Ljubljani. ) Kopitarjev Brief-Journal. *') Stojanovič 1. c. str. 183. *2) Curčin 1. C. Blr. 109.
lesqueiles il faisait des recherches intensives depuis 1809. Ayant constate que Vuk en portait dans sa tete meme un tres riche depot, il se mit aussi a l'inspirer pour qu'il les ecrivit par memoire et qu'il les publiat. En effet, Vuk, suivant cette initiative, se mit au travail et deja, en fevrier 1814, il lui presenta toute une collection en censure.
Kopitar qui en etait ravi, deja s'etait mis a faire de la propagande particulierement comme publiquement pour la collection de Vuk qu' il avait, en meme temps, revisee lui —• meme, avant qu'elle eut ete publiee en aout 1814 sous le titre de Pjesnarica (Livre de chansons). En 1815 il avait l'intention d'en ecrire aussi une critique, inais il abandonna ce projet au savant allemaml Jacques Grimm qui sejournait, en ce temps, a Viennc.
Mais son opinion privee, il l'enon^a dans la lettre a Dobrovsky du 18 mars 1815 dans laquelle il prit un point de vue critique justement quant a la maniere de collectionner de Vuk, en lui reprochant d'avoir, arbitrairement, change le texte de quelques chansons, par exemple, de 1* Hasanaginica comme 1' avait fait Kačič avant lui. En partant de cela, il aver-tissait Vuk, a ]>artir de <;e temps, aussi directement qu'il ne fallait collectionner que des chansons authentiquement nationales et de cettc maniere, il dirigeait aussi son travail ultericur de collectionneur.
Dans la premiere moitie de 1815, il la traduisit aussi, mot a mot, en allemand et envoya, en ete de la meme annee, sa traduction avec son exemplaire au poete Goethe comme tra-ducteur de la celebre Hasanaginica a Weimar avec l'intention d'animer Goethe pour des traductions ulterieures qui auraient, dans un inonde plus large, rendu celebres la pocsie natio-nale serbo-croate ainsi que la reforme litteraire de Vuk.
Avant de l'envoyer a Goethe, il avait fait copier cette traduction aussi pour Grimm qui l'a largement employee surtout pour sa critique deja citee. Outre Grimm, elle a ete lue aussi de Aug. de Haxthausen, Savigny et Brentano qui en publia 19 chansons (a l'insu de Kopitar), dans ralmanach de Berlin Sangerfahrt 1818 avec la remarque qu'elle avait ete traduite par les freres Grimm. Cette erreur de Brentano fut acceptee aussi par R. Steig et, apres lui, elle fut repetee par d'autres historiens litteraires, entre les con-temporains, par exemple, par Čurčin et Herm. Wendel.
De la meme maniere, Kopitar inspirait et soutenait Vuk aussi a sa deuxieme Pjesnarica qui fut publiee en novembre 1815. Cette fois, il ecrivit pour elle, lui — meme, une critique radicale qu'il publia anonyine dans WALZ 1816. Et justement cet anonymat fut la cause que surtout des historiens litteraires allemands (entre les slaves aussi Čurčin), l'attri-huaient a J. Grimm quoique Miklošič et M. Murko l'eussent attribuee tout justement a Kopitar.
Dans sa critique, Kopitar se declara quant a la langue aussi bien que quant aux chansons elles-meines. Surtout, il appuya sur ce que, cxactement, cette deuxieme Pjesnarica de Vuk etait le premier livre dans la litterature serbe qui a etc ecrit dans la pure langue nationale ce qui avait, bien entendu, aussi son importance de culture et de politique.
Quant aux chansons elles-memes, e'etait Kopitar qui, lo premier, les designa pour aerbo-croates et, en meme temps, il expliqua, ingenieusement, le premier les conditions geographiques et culturelles de leur epanouissement au temps de la souverainete turque. Parmi les chansons, il signala surtout ostensiblement la poesie epique pour laquelle justement J. Grimm n'avait pas encore du vrai sens. II conclut la partie suivante de cette critique par sa traduction alleinande textuelle de quelques chansons et avec un appel public pour Goethe.
L'actualite de la critique de Kopitar fut confirmee par de nombreux echos qu'elle avait causes. Ainsi les Srbske Novine (Journal Serbe) 1816 et 1817 de Vienne reagissaient sur elle, on peut aussi poursuivre son influence directc cliez Safarik et Ilanka et, a partir de 1823, encore aussi chez Grimm et Goethe.
Kopitar revint sur la deuxieme Pjesnarica de Vuk encore en 1817, c'est a dire quand Goethe lui demanda sa traduction allcmande en prose. Kopitar se mit a ce travail et comme exemple, il en publia, en partie sous l'initiale K., en partie encore anonymement, dans 1'Arch i v 1818 de Hormayr une traduction de quatre chansons epiques. Si Kopitar a vraiment traduit toute la deuxieme Pjesnarica et s'il a aussi envoye sa traduction a Goethe, ce n'est pas atteste par des sources accessibles jusqu' aujourdhui.
Kopitar, avec son oeuvre privee et puhlique, ([uant aux premieres collections des chansons populaires de Vuk, accomplissait alors une propagande convenable pour la poesie nationale serbo-croate et a la fois, pour le travail litteraire de Vuk et non settlement chez les Slaves, mais aussi chez les Allemands.
Naturellement, cette propagande avait un double but. Surtout, elle etait destinee aux Serbes pour qu'elle reveillat en eux a la fois avec 1' amour pour leurs chansons populaires aussi le respect pour leur langue que Vuk introduisait justement avec elles comme la langue serbe litteraire, en quoi il suivait aussi le plan politique de Kopitar, e'etait la separation linguistique et civilisatrice serbe des Russes et, par contre, l'union linguistique des Serbes et Croates. D'autre part, elle etait consacrče an monde litteraire europeen, pour qu'elle le convainquit de l'equivalence dc la poesie populaire serbo-croate avec des poesies populaires d'autres peuples et, a la fois, pour qu' il lui gagnat des sympathies et avec cela aussi une sanction publique universelle pour la reforme litteraire de Vuk.
Kovnici Slovenjgradec in Kamnik v dobi Andechs-Merancev.
E. Baumgartner, Maribor.
Literatura: Franz S c h u m i, Archiv fiir lleimatskunde I, Urkunden u. Regestenbuch von Krain II. — Milko Kos, Oglejski patrijarhi in slovenske pokrajine do srede XIII. stoletja s posebnim ozirom na vlado patrijarha Rertolda iz rodovine Andechs, Časopis za zgodov. in narodop. XIII (1917). — K a r 1 in a n Tangi, Windischgratz u. die Herren von Windischgratz, Mitleilungen des hist. Vereino:s fur Stciermark, 1863. — August J a k s c h, Geschichte Kiirntens. — A u-g u s t D i m i t z, Geschichte Krains. — A. L u s c h i n - E b e n g r c u t b, Frie-sachcr Pfennige, Wr. Num. Zeitschrift. Bd. 55 u. 56 (1922/23). Die Zeit-folge der stummen Friesacher Pfennige im XII. Jahrhundert, Wr. Num. Zt. Bd. 57 (1924). Friesacher Miinzfund zu Dietmannsdorf im Sulmtal, Mitteilungen der num. Ges. in Wicn No. 51, 52, 1923. — Dr. Fritz Dworschak, Friesacher Miinzstudien I. Der Miinzfund von Gschiešs, Wr. Num. Zt. Bd. 64 (1931). — Josip B r u n s m i d, Nasasče frizaških novaca u Ostrovu (Kotar Vukovar), Vjesnik Hrvatskoga arheološkoga društva, 1900. — Erlauterungen zum Historischen Atlas der iisterr. Alpcnliinder. I (1917). IV (1929) = EIIA.
Pripomba: L No. se nanaša na dotično številko breških pfenigov od A. Luschina.
Kratice: As = prednja stran, Rs = zadnja stran, d = desno, 1 = levo, lis = listina, p. t. — povprečna težina.
Za zgodovinsko proučavanje gospodarskih razmer srednjega veka v slovenskih pokrajinah nam nudijo razkritja o kovanju novcev izredno dragoce-
ne podatke. Razne večje in manjše kovnice1), ki jili za časa največjega razmaha breškili pfenigov najdemo v prvi polovici XIII. stoletja na Spodnjem Štajerskem in Kranjskem, dokazujejo, da je v teh krajih že cvetela živahna trgovina z vzhodnimi deželami. Posvetni in cerkveni knezi so skušali -— često na nedovoljene načine — izbiti si v izredni konjunkturi kar največ dobička. Tudi najdemo v skromnih izdelkih kovancev menjajoči se očitni vpliv germanske in romanske kulture.
Vladavina mogočnih knezov Andechs-Meran je ozko zvezana z zgodovino gospodarskega razmaha uašili pokrajin v dobi od druge križarske vojne (1147) pa do vpada Mongolov (1241/42). Zgodovinsko važnost baš te rodovine za naše dežele dokazuje nebroj izdelkov njihovih kovnic v Slovenjgradcu, Kamniku in Hrvatskem Brodu.
Izza dobe, ko nam je znanstveno delo A. Luschina o breških pfenigih podalo podrobne podlage o raziskovanju nastanka in zgodovine kovnic Me-rancev, pa so nam razne najdbe in raziskovanja na tem polju prinesla mnogo novega gradiva ter omogočila nadaljnje delo na širši podlagi. Namen te študije je, izkoristiti izsledke teh novih raziskovanj v okviru zgodovinskega nastanka kovnic Slovenjgradec in Kamnik. Kar se tiče slik, je bilo potrebno omejiti se na najpotrebnejše ter se v ostalem opozarja na tabele Luschina, Dworschaka in Brunšmida. Čutim dolžnost, da se na tem mestu posebno zahvalim vodstvu Dunajske državne zbirke novcev in kolajn, ki mi je iz prijaznosti dalo na razpolago potrebno gradivo, nadalje tudi g. dr. Fr. Dworschaku, kustosu na zgoraj imenovanem zavodu, za njegovo dragoceno strokovno podporo. Te črtice naj bodo posvečene spominu pokojnega prof. Arnolda Luschin-Eben-greutha, kateremu dolgujemo večno zahvalo na polju raziskovanja naše zgodovine in numizmatike.
Zgodovinski pregled.
Slovenjgradec: Zapadno od mesteca Slovenjgradec se dviga vrh z župno cerkvijo sv. Pankracija. Cerkev tvori del svoječasnega gradu. Samotno stoječ stolp cerkve — ki ga je videti daleč naokoli — predstavlja svoječasni grajski stolp, medtem ko je tvoril ostali del cerkve — katerega streho nosijo rimski stebri — svoječasen palas starega gradu samega. Kedaj se je grad v tej obliki prezidal, žal ni mogoče natančneje dognati. Koncem XII. stoletja že obstoja cerkev sv. Pankracija ter ostali del gradu, obdan od krožnega zidu. Zid in sledovi svoječasnega gradu se vidijo tudi na bakrorezu Matije Vischerja iz druge polovice XVII. stoletja. Na vzhodu od starega grad u in potoka Suhadol-nice se je razvil novi trg (forum), imenovan Graz, Graetz, Grec, Windicgrec in
J) Ptuj, Hajhenlmrg, Brežice, Kostanjevica, Ljubljana, Kamnik, Slovenjgradec iu Ifrv. Brod.
podobno. Na nasprotni, zahodni strani Suhadolnice je bil Stari trgla) (Alten-markt), ki se je razprostiral na kraju rimske poštne postaje Collatio. Na ta način je ležal Slovenjgradec ob stari prometni cesti, ki je vezala Emono preko sedla mons Adrans (Trojane) z naselbinami Celeia, Collatio in Virunum. V srednjem veku je morala ta cesta predstavljati važno prometno žilo, ob kateri je cvetela trgovina, in ni čudno, da so na tem kraju bili podani vsi pogoji za ustanovitev in uspešen razvoj kovnice. Neposredna bližina vzhodnokoroških rudnikov srebra je še posebno ugodno vplivala na razvoj kovnice. Kovnica sama se je nahajala v gradu.2)
Slovenjgradec, ki je v srednjem veku spadal teritorijalno h Koroški, je tvoril okoli leta 1200. samostojno oblast23) z obsežnimi posestvi in zemljišči. Na severu je mejil na Mežo in Dravo do Sp. Dravograda, na vzhodu na Veliko Kopo in Črni vrh, na zahodu na Plešivec in na jugu na Hudo luknjo.
Kadi sorodstva rodbine Weimar-Orlamiinde z Meranci so slednji končno pridedovali tudi Slovenjgradec in je bil ta koncem XII. stoletja v posesti vojvode Bertolda IV. (t 1204). Njegov sin Henrik IV., mejni grof Istre, je prevzel po smrti očeta poleg posestev v Notranji Avstriji tudi ono Slovenj-gradca.
21. junija 1208 se je v Bambergu v prisotnosti kralja Filipa slavila poroka najstarejšega sina vojvode Bertolda IV., grofa Otona VII. Andechs-Meranskega z Beatrico, dedinjo grofije Burgund. Popoldne je palatinski grof Oton Wittelsbaški ubil kralja Filipa. V palači navzoči bratje, mejni grof Henrik IV. in Eckbert, bamberški škof, ter ubijalec, so bili kot osumljeni storilci izgnani. Pobegnili so in našli končno zatočišče pri zetu na dvoru Andreja II. ogrskega. Vsled državnega izgona je Henrik IV. izgubil mejno grofijo Istro in Kranjsko. Rešil si je le stari rodbinski posestvi Kamnik in Slovenjgradec ter brižinski tfeudum in Marchia) in krški fevd na Dolenjskem2"). Mejna grofija Istra je prešla 1209 v last Ogleja. 22. februarja 1214 je podaril cesar Friderik II. oglejski cerkvi in patrijarhu Wolfgerju Kranjsko marko in Istro z grofijo in sicer z vsemi pravicami in regalijami3). Dne 4. decembra 1214 se naziva Wolfger »marchio Forojulii, Istrie et Carniole«. (Lis. pri Kan-dlerju Cod. dipl. Istriano.)
Nekoliko let pozneje — tudi po posredovanju papeža samega — se je postopanje radi preklica proti bratoma obnovilo in končno je bil državni preklic ukinjen. Dne 24. avgusta 1211 podpisuje Henrik IV. slovenjgraški,
'a) Kos M.: Geografski vestnik V-VI, str. 165 e. s.
■) Ugotovljeno, po notarju Winklerju ob priliki izkopavanj v bližini župne cerkve Sv. Pankracija.
2a) EHA I, str. 286.
2b) Luscbin, Friesacher Pfennige A. 80, str. 68; EHA IV, str. 408. a) Scliumi, Lis. II, 5t. 48.
». . . data apud Grace . . .«.4) Naziva se od 12095) nadalje do svoje smrti mejnega grofa (1223 . . . »Henricus dei gracia marcliio Ystrie . . .)6) in razpolaga s svojimi posestvi, kakor da bi ne bil nikoli preklican. Velika posestva so mu po pomilostitvi pripomogla do starih deželnoknežjih pravic na Kranjskem.68) Obenem s tem je izvajal do smrti svoja prava do kovanja denarja v kovnicah Slovenjgradec, Kamnik in Hrvatski Brod.
Po smrti Wolfgerja, 23. januarja 1218. leta. je bil po papežu Hono-riju III. dne 27. marca 1218 za naslednika izbran Bertold V. Andechs-Meran-ski, nadškof v Kaloči (1206) in bivši ban Hrvatske, Dalmacije in Slavonije (1209—1212). Patrijarh Bertold si je nekoliko mesecev po izvolitvi še pridr-žal dosedanji delokrog, o čemur pričata tudi pismi v zadevi nadškofije Ka-loče") od 7. julija 1218 papeža Honorija III. Bertoldu »Archiepiscopo Co-locensi, in patriarcham Aquileiensem electo«. Istočasno naziva listina iz Št. Pavla Bertolda »Archyepiscopus Kolocensis postmodum venerahilis patriar-che Aquilegensis«s).
Bertolda odlikujejo izredne vladarske sposobnosti. Dvignil ni samo ugleda cerkve v svojih deželah, ampak je mnogo pripomogel tudi k temu, da se je položaj prebivalstva znatno izboljšal. Mnoga potovanja in osebne izkušnje so pri tem igrale nemalo vlogo. Zasluge Bertolda za slovenske pokrajine je podrobneje obravnaval M. Kos v svoji razpravi, katero sem že v začetku omenil.
Posestva mejnega grofa Henrika IV. so se nahajala vsa v pokrajinah, katerih cerkvena oblast je bila pod patrijarhatom oglejskim. Jasno je, da so se v teh okoliščinah med bratoma krili interesi lastninskih pravic, posebno n. pr. glede posesti Slovenjgradca. za katerega se je Bertold prav posebno zavzel. Že leta 1218. so v listinah navedeni razni ministerijali slovcnjgraškega patrijarl.a (1218 Bernhard"), 1224 Oton10) in Ortolf11), 1225 Henrik12) i. t. d.) Razmerje med bratoma je moralo biti vsekakor dobro, ker sta drug drugega podpirala v sporih z vojvodo Bernhardom Koroškim. To se je posebno videlo v sporu leta 1219., ki je vladal med vojvodo Bernhardom in mejnim grofom13)
4) Solnimi, Lis. II, št. 21.
') Schuini, Lis. II, st. 18.
') Schumi, Lis. II, št. 43.
"■) EIIA IV, str. 411.
') Pottliast, No. 5863 in 5864. Fejer, Cod. dipl. Hungariae III., 1. 264—265.
8) Jaksch, Mon. Car., IVa, št. 1770.
') „ „ „ IVa, št. 1770.
10) „ ,, „ ?t. 2319, 2871.
") „ „ „ IVa, št. 1871.
") Zalin II, št. 229.
") Vzroke tega spora je iskati na Kranjskem, kjer je gospodoval mogočni mejni grof Henrik, ki je imel za ženo Zofijo, dedno hčerko grofa Alberta Višnjegorskega. Ta spor je bil končan v Hrežali ob priliki skupščine knezov dne 8. V. 1224.
in v katerem je Bertold podprl svojega brata. Znano je nadalje tudi, da si je Bertold pri nekem drugem posestvu mejnega grofa, in sicer glede Metlike v vzhodni Dolenjski, zasigural soposestno pravico.13®) Iz vsega tega bi sledilo, da sta si Bertold in brat delila posestne pravice glede Slovenjgradca.
Dne 18. julija 1228 je umrl brez potomstva v Slovenjgradcu grof Henrik IV. Sedaj nastopa Bertold kot edini imejitelj te posesti in že v jeseni leta 1228. najdemo oskrbnika (vicedominus) v osebi nekega Bertolda. Spomladi leta 1251., neposredno pred smrtjo, je patrijarh posetil zadnjikrat Slovenjgradec. Dne 30. aprila zapušča svoje posestvo ».. . in castro vindisch Grez in domo plebani . . .« Slovenjgradec z vsemi pravicami »... castrum de Windisgratz cum Foro et Provinciam, . . . quod suum erat . . .14), kamor je spadala tudi kovnica, oglejskemu patrijarhatu. Nekaj tednov pozneje ga je dne 23. maja doletela smrt15). Z Bertoldom je izumrla moška linija rodbine.
Toda Oglej se ni dolgo veselil posesti. Vojvoda Ulrik III. Koroški in gospodar Kranjske je zahteval zase posest Slovenjgradca v imenu svoje žene Neže, vnukinje pokojnega patrijarha in dedinje kranjskih posestev mejnega grofa Henrika IV. Vojvoda Ulrik je kratkomalo zasedel Slovenjgradec ter ga trdovratno držal. Po dolgoletnem sporu je moral patrijarh Gregor ob za-ključitvi miru v Čedadu (1261) to posestvo izročiti v dosmrtni zajem obema zakoncema. Da je kovnica v Slovenjgradcu delovala tudi za časa vojvode Ul-rika III. (t 1269), je razvidno iz pogodbe, katero je sklenil ta leta 1268. z nadškofom Vladislavom radi kovanja in v kateri se imenuje tudi Slovenjgradec kot sedež ene izmed treh vojvodskih kovnic na Koroškem158). Končno je še omeniti, da po smrti Ulrika Slovenjgradec ni bil izročen, kot je bilo dogovorjeno, zopet Ogleju in o kovnici do leta 1334. ni mogoče ugotoviti ničesar. V tem letu se omenja zopet Slovenjgradec kot kovnica Konrada Auffen-steinskega.18)
Kamnik. Od stare rimske ceste Ljubljana—Celje se pri Trzinu odcepi stranska pot, ki pelje skozi dolino Kamniške Bistrice, Nevljice in Mot-nišnice do Ločice, kjer prihaja zopet na cesto Ljubljana—Celje. Ob tej cesti, ki je bila v srednjem veku važna prometna žila, leži na vznožju mogočnih Savinjskih planin idilično mestece Kamnik. Bilo je središče razsežnih posestev rodbine Weimar-Orlamiinde, ki so prešla koncem XII. stoletja v posest rodbine Andechs-Meran. Ta gorenjska posestva med Savinjskimi planinami,
13a) Schuini, Areliiv I, 5, str. 66.
'") /aim II, 252.
15) De Rubeis, Monum. Eccl. Aquil. pag. 718.
'"a) Luschin, Friesacher Pfennige, A 57, str. 52.
'") Obnovitev in razširitev pogodbe kovanja iz leta 1286, opisana v Luschin, Friesacher
Pfennige A 59, str. 53.
Savo in Trojanami so spadala k »marchia Carniolae« in so prišla k Andechs-Merancem kot fevd oglejskega patrijarhata163). Že Bertold II. (t 1151), ki se prvi naziva grof Andeclis, se naziva tudi »coines de Stein«1Cb).
Kamnik je bil leta 1202. v posesti vojvode Bertolda IV., ki je v tem letu zastavil patrijarhatu Gornji in Mali grad Kamnik s posestvi vred i. t. d., ». . . duo castella de Staine cum omni proprietate . . .«17). Kovnica je v isti dobi že delovala ter se je vsekakor nahajala na Malem gradu. Po smrti Bertolda IV. (12. avgusta 1204) je podedoval sin Henrik IV. vsa posestva v Notranji Avstriji ter vsled tega tudi Kamnik.
Novembra meseca leta 1208. mu je državni zbor v Frankfurtu odvzel vse državne fevde. Obdržal pa je Kamnik in pripadajoča posestva, ki so bila stara rodbinska last. Po smrti tasta Alberta Višnjegorskega (po 1209) je podedoval višnjegorska posestva in tako postal najmogočnejši gospod na Kranjskem. Ni se mu pa posrečilo pridobiti Istre ter se je moral glede tega zadovoljiti s praznim naslovom18).
Po njegovi smrti (1228) je zahteval palatinski grof Oton VII. zapuščino na Kranjskem zase, kjer je dne 13. januarja 1229 v Kamniku že izdajal in pod-Disoval listine. Ko se je hčerka Neža v istem letu omožila z avstrijsko-štajer-skim vojvodom Friderikom II., je prejela kot doto gorenjska posestva. Vojvoda Friderik II. se podpisuje od leta 1232. »dominus Carniole«, s katerim naslovom je hotel utrditi svoje težnje kot gospod vse Kranjske19).
Kovnica je vsekakor za časa njegovega gospodovanja obratovala, najbrže je bil Kamnik — kakor domneva Schumi — sedež grofove pisarne, od leta 1247. pa je bil sedež deželnega sodišča20).
Neža, ki je bila od leta 1243. ločena od Friderika, se je po njegovi smrti (1246) omožila s šponhajmskim Ulrikom III., ki je prevzel na ta način tudi »dominium Carniole«. Po smrti Ulrika (1269) je prešel Kamnik v posest Pre-mysla Otokarja II., iz katere dobe izhajajo zadnji kovi. Kovanje novcev je mogoče po listinah ugotoviti le do časa vladanja Babenberžanov.21)
Zgodovina novcev.
Akoravno ni mogoče po listinah ugotoviti, da je bila rodovini Andechs-Meran podeljena pravica kovanja novcev, je vendar mogoče sklepati na to
'»a) EHA IV, str. 391.
I0b) M on. M. due. Carniolae III, 304, 521.
") Schumi. lis. II, št. 7.
1B) EHA IV, str. 408, 411.
'») EHA IV, str. 416.
20) Schumi, Archiv I, lis. št. 60.
Luschin, »Friesacher Pfennige«, stran 70.
okolnost iz dejstva, ker je imenovana rodovina zavzemala izjemno stališče v državi ter uživala po raznih izročilih pravico do kovanja2-').
Pri natančnem proučavanju meranških pfenigov ni težko ugotoviti, da so pri večini teh kovov služili kot vzor takratni priljubljeni nadškofijski ali voj-vodski breški pfenigi. Nekoliko teh kovov kaže tako frapantne podobnosti, da je mogoče očitati izdelovalcem koristolovstvo.
Najdba Detta v Banatu. (1880, preko 10.000 pfenigov, zakopanih okoli leta 1220.) Najstarejši meranški pfenigi, ki jih je Luschin lahko ugotovil, so se našli v Detti. Od 96% izkopanih breških pfenigov izvira 66% izpred leta 1200. Od teh je bilo preko 100 pfenigov, ki so bolj ali manj posrečeno posneti po koroških vojvodskih pfenigih L. 183 in 184. — As: kot vojvoda z mečem in zastavo, Rs: križ s kroglami v kolih (Kriickenkreuz), ali pa često: dvostolpni grad, preko njega zvezda, vidi Luschin 129, oz. 130, slika 8. Luschin omenja v predmetnem slučaju okusno risbo teh posnetkov, kar najdemo zelo pogosto na meranških kovih. Poleg tega nam je prinesla imenovana najdba nekoliko komadov popisanih novcev grofa Henrika IV., L. 142 in 143, As: med gladkimi črtami H EN ICAWC-CWN323) ali pa v vračajoči se pisavi co3 MOO^V-I AM3 H, naprsna slika kneza brez brade, v desni roki drži lovsko sulico, v levi lilijo (L. 142) ali pa jastreba (L. 143) — Rs: cerkveno poslopje kova FRIACENSIS. Torej je tudi ta pfenig krivokov k L. 6, katerega je poznal že Wetzl II, 1, št. 9557.
Luschin omenja, da izvirajo vsi tukaj navedeni meranški pfenigi iz Kamnika, centralnega sedeža notranje-avstrijskih posestev Andechs-Merancev. L. 129 in 130 izhajajo iz leta okoli 1200, torej iz dobe vojvode Bertolda IV. (1188 do 1204). Kov s tiskom »Heinricus coines« izvira iz dobe pred letom 1205., ker Henrik IV. takrat še ni imel naslova mejnega grofa. Akoravno ta kov na zadnji strani močno sliči onim »phuntere« imenovanim brezimenskim hreškim pfenigoin, nam manjkajo vendar pravi krivokovi v obliki, kot jo najdemo pri kovih vojvode Bertolda IV. Pričakovali bi jih baš tukaj kot dvojnike, ker je znano, da so meranške kovnice prav rade posnemale priljubljene breške pfenige. Srečno naključje nam je potrdilo obstoj takih posnetkov.
Piscu tega članka se je pred kratkim posrečilo, nabavili si izbor iz ostanka večje najdbe breških pfenigov. Vse okolnosti kažejo, da izvirajo novci iz najdbe v Detti. V tej partiji se nahajajo sledeči krivokovi (Beischlage) kovnice v Kamniku, ki so do sedaj še neznani.
1) As : med dvema gladkima črtama, počenši od leve strani zgoraj: HCOAIH (== STAIN), dokaj grobo napravljena slika škofa do beder, v desni roki z zakrivljeno palico, obrnjeno z odprtino navzven, ter v levi dvignjeni
") Luschin, »Friesacher Pfennige«, stran 66.
") Se je našlo tudi pri najdbi v Ostrovu, glej Brunšmid, Vjcsnik 1900, stran 119, štev. 18, 1 komad 0.95 gr (ni bilo ugotovljeno).
roki s knjigo. Glava in niitra sta naznačeni le s, 3 pikami in 2 črtami, pallium z biseri v obliki črke Y.
Rs : Preko fasade s 3 obročki streha cerkve s križem, med dvema stolpoma. Dvojni krog biserov. Zelo neenakomerna in srobo izdelana slika. 20 mm, 2 eksemplarja istega kovnega pečata, 1.00, 1.04 gr. — slika 1.
2)	As : isti kovni pečat kot prej navedeni.
Rs : kot prejšnji, samo je streha cerkve v obliki praznega trikota. 1 kom., prirezan.
3)	As : med gladkimi črtami, počenši od zadaj spodaj HC/3AIN drugače kot poprej.
Rs : kot poprej, cerkvena streha naznačena s 3 poševnimi črtami. 1 kom., 19 mm — slika 2.
4)	As : med gladkimi črtami, počenši od zadaj v sredini desno: H WE I H (= STEIN), slika škofa nekoliko bolje izdelana.
Rs : kot poprej, cerkvena streha narisana v 4 poševnih in prelomljenih črtah. 2 komada, 0.94 gr, 20 do 22 mm — slika 3.
5)	As : isti kovni pečat kot pri št. 3.
Rs : kot poprej, v fasadi 4 obročki, 1 komad.
6)	As : kot poprej, črke počenši od zadaj: c/)—| _ . H
Rs : podobno št. 7, 1 komad.
7)	As : kot poprej, počenši v sredini spodaj: H A C/51 H
Rs : kot št. 4, slika strehe naliči opeki, 1 komad, 19 mm — slika 4.
8)	As : kot poprej, počenši od zadaj v sredini spodaj: h- A C/) A I H
Rs : kot št. 7, 1 komad.
9)	As : kot poprej, .... I C0 zrj
Rs : zelo groba slika, podobna št. 4, 1 komad 20 mm, 0.87 gr.
Vsi tukaj navedeni kovi imajo zakrivljeno palico, z odprtino obrnjeno na zunaj. Na reverzu 3 obročki (razven št. 5). Črke so grobe in velike v primeri s sliko škofa, vendar na prostoru dobro razdeljene. V oči pada posebno ponavljajoča se ležeča črka T pred črko S. To dejstvo, kakor tudi razne druge posebnosti v risbi dokazujejo, da so bili kovni pečati od ene in iste roke. Čitanje napisov — bolj ali manj spakedrani Stain ali Stein — nam omogoča sigurno številka 1. Izredno zanimivo je nadalje menjajoče se upodabljanje cerkvene strehe, ki nam omogoča ugotovitev dobe tega kova.
Kratko hi omenil še nastanek ER1ACENSIS kova. Luschin v razpravi »Zeitfolge der stummen Friesacher Pfennige im 12. Jahrhundert« na podlagi čelnih slik opisuje podrobno razvoj, oz. bolje rečeno, nazadovanje kova tekom 36 let njegovega obstoja. Vendar so se tudi zadnje strani kovov tipično spreminjale, kar opazujemo posebno v načinu upodabljanja cerkvene strehe. Na podlagi Luschinovih dognanj se izoblikujejo tri skupine: 1) 1164 do ca. 1190 (vidi Luschin Zeitfolge, stran 3, št. 1—5) se je streha upodabljala, kot jo
kaže slika 5. — 2) Od ca 1190 opazujemo sliko strehe v obliki narisane opeke, slika 6 in 724) (glej tudi slik. tab. 5 št. 2, 3 v »Numismatische Zeitschrift Wien 1931«, Fund von Gschiess) — 3) Končno naletimo okoli leta 1200. na cerkveno streho, ki jo predstavljajo tri močne nekoliko krivuljaste ali pa nalomljene črte pri precej grobo izdelani sliki, vseskozi slabše izdelano kot pa tipa 2. Slike na sprednji strani te poslednje skupine imajo zakrivljeno palico obrnjeno na zunaj.
Ako primerjamo kamniške krivokove z njih predlogami, posebno s tistimi iz skupine 3, pridemo do zaključka, da so nastali sigurno v času med 1. 1190. in 1200., torej v dobi, v kateri so se za časa vojvode Bertolda IV. v Kamniku že kovali novci. Ako vpoštevamo razsodbo državnega sodišča od 1. VI. 1195, na podlagi katere je bilo prepovedano naknadno protizakonito kovanje breškili pfenigov (. . . in forma monete Salzburgensis . . .), potem bodemo razumeli pri kamniških posnetkih, kako potrebna in na mestu je bila ta prepoved.25)
V zvezi s tem dejstvom torej lahko sigurno nastavimo pričetek kovanja v Kamniku v dobo malo pred 1. 1195.
Težine popolnoma ohranjenih vzorcev z 1.04, 1.00, 0.94 in 0.87 g sicer ne dosežejo povprečne težine 0.994 g, katero imajo pfenigi ERIACENSIS iz najdbe v Detti. Ker je Luschin dokazal, da so meranški pfenigi iz dobe pred 1. 1200. točno izdelani po predpisu novca »phuntere«25®), isto lahko trdimo tudi o najstarejših kamniških pfenigih.
Najdbe v Aha P u s z t i26) in Dietmannsdorf u.27) (A. P.: Severna Ogrska, vzhodno od Tise, Szobolski komitat, 7594 pfenigov, od teh 99%) breškili, zakopanih okoli 1230—1235. D.: v pokrajini »Sulmtal«, zahodno od Lipnice, najdba domačih novcev in sicer preko 900 breškili, zakopanih okoli 1225—1230.)
Obe najdbi sta nam dali prvi kov, na katerem je v pisavi ugotovljena kovnica Slovenjgradec, i. s. L. 131 z žal spakedrano legendo GRACENSES okrog slike ščita Merancev — na desno se premikajoči lev nad orlom. Zadnja stran nam kaže stolp na treh hribih, d. in 1. sedeč orel, slika 9. Na drugem
24) Slika 7 nam kaže prehodni kov. Zadnjo stran, ki izvira od istega kovnega pečata, naletimo istočasno v prvi skupini. Predstoječa slika zadnje strani predstavlja torej najstarejšo obliko novega tipa. Obročki fasade so tukaj s pikami označeni. Kovni pečat je izredno dobro napravljen.
M) Prepoved se je raztezala le na nadškofovsko pokrajino in je bila naperjena pred vsem proti protizakonitemu kovanju novcev krških škofov. Kamnik je namreč spadal pod oglejski patrijarhal.
"a) 15 lotna marka, groba teža pfeniga = 1.22 g, fina teža = 1.147 g, čista vsebina iz najdbe Detta = 0.886.
S6) Opisano po dr. Pavlu llarsanyi v 11. zvezku »Numismatikai Kiizlony«.
27) Opisano po A. Luschinu v »Mitteilungen der Numismatischen Gesellschaft Wien«, zvezek XV, št. 51/52.
kovu L. 132 čitamo istotako + GRACENSES in nam predstavlja sedečega angela s palico lilij, medtem ko opazimo na zadnji strani doprsno sliko kneza z vojvodskim klobukom med stolpi, okrašenimi z zastavico (iz najdbe v A. P.). Oba kova sta iz dobe mejnega grofa Henrika IV. Sodeč po grobi izpeljavi spadata v prvo polovico njegovega vladanja (1204—1228). K pfenigu L. 132 pride po sliki 10 polovičar, za katerega zadnjo stran je bil napravljen poseben kovni pečat.
Ako tudi kosmata teža28) teh pfenigov iz Slovenjgradca najbrže odgovarja težini breških pfenigov, dokazuje revna vsebina srebra —• ki pri številki L. 131 dosega vsebino od 12 lotov in je pri breških pfenigih neznana —, da je bilo kovanje usmerjeno na očiten dobiček.
Najdba Aba Puszta nam je prinesla tudi kove Slovenjgradca L. 138 in Kamnika L. 144, 145. Ker naletimo na vse tri vrste v veliki količini tudi pri najdbi Gschiess, jih na tem mestu le kratko omenjani.
Najdba G s c h i e s s.29) Časovno prva najdba je bila dne 3. aprila 1930 v Gschiess-u, politični okraj Spital ob Dravi na Koroškem. Našlo se je 3578 breških pfenigov ter tri kepe srebra. Imenovana prva večja koroška najdba iz dobe pred 1. 1250. je vsebovala k sreči tudi 11 pfenigov mejnega grofa Henrika IV. iz Kamnika in 72 pfenigov patrijarha Bertolda IV. oglejskega iz Slovenjgradca.
Kamniški pfenigi L. 144, 145 (slika ll)30), ki so se našli tudi pri najdbi v Aba Puszti, nastopajo v mnogobrojnih varijantah, ki dokazujejo daljši razvoj teh pfenigov. Začetnika teh pfeningov predstavlja št. 28 iz najdbe Gschiess + • • EH-ARD<Z> stoječi škof z zakrivljeno palico (škofovsko palico) in ključem, Rs: • C/3TEIN glava angela s perutmi pod križem. Imenovani pfenig predstavlja točno kopijo Eberhardovega pfeniga L. 15 ter tvori popolno paralelo zgoraj že omenjenih najstarejših kamniških pfenigov, ki razven imenovanja kovnice posnemajo popolnoma njih vzorec. Naziranje Dworschakovo, da v predmetnem slučaju ne gre za dvojnike (Zvvitter), je torej popolnoma pravilno. Pri nadaljnjem kovu se spremeni legenda na prednji strani v MARCHIO, pozneje MARCHIOV(IR), medtem ko najdemo na zadnji strani že spakedrane napise STE1NE ali pa STEINA. Slednja imena najdemo tudi v tej obliki v takratnih sodobnih listinah. Lega črke S na vrhu napisa je vedno ista kot pri EPICOACH- Slike same se nekoliko spreminjajo: namesto ključa pride palica s križem, mesto slike škofa nastopa slika mejnega grofa z mečem in lilijo (L. 145), medtem ko se pri sliki angela desna perut izpreineni v meč. Nastanek teh kamniških pfenigov sega v dobo pred 1. 1220.
28) L. 131, p. t.: Dietmansdorf 1.14 g, Aha Puszta 1.08 g, čista vsebina 0.672. _
L. 132, p. t.: Aha Puszta 0.99 g, Ostrovo 1.06. Čista vsebina 0.825, 0.872.
20) Opisano po Oworschaku v 64. zvezku »Numismatische Zeitschrift«, Wien 1931.
30) Glej najdbo Gschiess, št. 25—30.
Tudi za Slovenjgradec, isto kot za Kamnik, nam je najdba prinesla izredno mnogobrojno število kova L. 138 slika 13, ki kaže točen razvoj tega kova. Zelo zanimiva pri imenovanem kovu je fina izvedba ter čista pisava, kar najdemo tukaj prvič na slovenjgraških pfenigih. Pozneje bodemo lahko opazovali še napredek v fini izdelavi. Ti pfenigi po slikah predstavljajo krivo-kove Eberbardovega L. 21/22.
Po l)worschak-u dobimo sledeče skupine: L. 138/1, II, III: + PCRHTOLDVS patrijarh — pozneje klečeč — z mi-tro, palico na desni, knjigo na levi strani. Rs: glava z mitro pod križem med 2 stolpoma. Poleg in pod stolpi kot priznaki zelo natančno izdelane skupine pik. L. 138/IV, V: + IRGRHVAeV kot poprej, slika okornejša. Rs: kot poprej.
L.: 0.	+ PERHTOLDVS. ARCIEPIS Slika patrijarha do beder,
groba risba. Rs: kot poprej.
Pri najdbi v Gschiessu, pri kateri tvori pfenig 138 najmlajši kov, je mogoče imenovanega sigurno označiti kot prvi kov patrijarha Bertolda. Luschin navaja kot nastanek tega pfeniga dobo po smrti mejnega grofa Henrika, 1. 1228., vsled česar se sklepa, da so bili novci zgoraj omenjene najdbe zakopani okoli 1. 1232.—1235.
Ta dognanja pa se ne ujemajo s pozneje opisanimi izsledki celjske najdbe. Treba jih je torej revidirati.
Že sama okolnost, da so se pri najdbi v Aha Puszti, torej daleč od domovine, našli leta 1230.—1235. zakopani pfenigi Bertolda, daje povod za dvom o nastanku teh pfenigov po letu 1228. Pfenig L. 138 je starejši. Odločujoča je za to konstatacijo baš titulatura ARCHIEP1SCOPUS, ki se je ■— kakor sem navedel že uvodoma — souporabljala tudi še v listinah po izvolitvi za patrijarha v letu 1218. Posestne razmere glede Slovenjgradca v letih 1218 do 1228, opisane že uvodoma, dopuščajo zelo verjetno možnost, da se je imenovane kovnice posluževal tudi patrijarh Bertold. Sicer pa ni mogoče navesti tehtnih razlogov, ki te domneve ne hi pripuščali. Tudi statistično pred-njači grobo zarisan kov z imenom nadškofa.
Nato bi sledil L. 138/IV, V, čigar legenda se nanaša na kovnico (IN GRaz). Končno krasno napravljeni kovi L. 131/1—III. Na podlagi tega je potrebno, da nastavimo postanek teh tipov pfenigov v čas od 1. 1218. do 1228. Breški kov L. 21/22, ki je tukaj služil kot vzorec, je mogoče smatrali kot osmi kov v vrsti Eberhardovih pfenigov (L. 8, 10, 13, 14, 15, 17/18, 19, 21/22) ter je najhrže nastal v 1. od 1216 do 1218. To dejstvo pa pomeni toliko, da je Slovenjgradec posnel breški kov, ki je bil takrat v veljavi. Ker je potemtakem dokazano, da je treba čas kovanja Bertoldovega pfeniga L. 138
pomakniti v starejšo dobo, moremo tudi leto, ko je bila najdba zakopana, nastaviti najkasneje na 1230.
Dworschak je pravilno opozoril na mnoge in komplicirane priznake na teh novcih, katere najdemo v isti dobi na pr. na kovu Eberharda L. 10 in na glavnem kovu Kostanjevice L. 164 vojvode Bernharda. Pri vseh treh kovih je značilno dejstvo, da izhajajo iz dobe začetka ene vladavine in v času, ko se je gospodar kovnice posluževal te iz umljivih vzrokov v kar največji meri. Komplicirani sistem teh priznakov nam na eni strani priča o forsiranem kovanju z raznoličnimi serijami, na drugi strani pa izključuje domnevo, da gre za znamenja letnic. Pri najstarejših kovih računamo logično z najenostavnejšimi razločitvenimi znamenji, kar je v tem slučaju gotovo na mestu (najdba Gschiess štev. 40a, je ena pika pod stolpi).
Čista vsebina teh slovenjgraških pfenigov je 0.885 napram 0.899 pri kovu Eberharda L. 15, kar opravičuje domnevo, da igra glede premale težine do-bičkaželjnost nemalo vlogo.31) Pri kamniških pfenigih je ta domneva še očitnejša, ker je njih težina z 0.88—1.05 g daleč izpod predpisane težine 1.22 g (ako obračunamo obrabo).32)
Najdba v Celju. Za raziskovanje novcev Merancev je bila ta najdba maja meseca 1897 v stari Kolodvorski ulici v Celju izredne važnosti. Od baje 400 pfenigov, ki so bili zakopani v črnem pokritem loncu, se je rešila polovica novcev.
Po navedbi Luschina je obsegala najdba:
A)	Nadšk. Eberhard II: Breže, okoli 1230 ... L. 25 — 9 kom.
Breže, okoli 1230—1240 ... L. 28 — 5 kom.
Breže, okoli 1230—1240 ... L. 29 — 25 kom. + 1 polovičar, p. t. = 0.82 g (Ostrovo, p. t. = 0.94 g).
Breže, okoli 1230—1240 ... L. 30 — 4 kom.
B)	Vojv. Bernhard II: Koroško, pred 1235 ... L. 204 — 4 kom.
Koroško, pred 1235 ... L. 205 — 11 kom. + 2 pol. p. t. 0.80 g (Ostrovo p. t. = 0.84 g).
Koroško, po 1235 ... L. 213 — 4 kom.
Koroško, po 1235 ... L. 214 — 0 kom. + 1 pol.
Koroško, po 1235 ... L. 215 — 0 kom. + 1 pol.
Ljubljana, po 1220 . . . W. 10040 — 1 kom. + 1 pol.
?l) Najdba Gschiess, stran 8. 3!) Najdba Gschiess, istotain.
C)	Patr. Bertold:	Slovenjgradec ... L. 136 - 48 kom. + 3 pol., p.
t. = 0.80 g (Ostrovo p. t. = 0.92 g).
Slovenjgradec ... L. 137 — 0 kom. + 3 pol. Slovenjgradec ... L. 139 — 29 kom. + 2 pol. p. t. = 0.73 g.
D)	Novi meranški kovi: ... L. 133a — 24 kom. + 2 pol., p. t. = 0.70 g.
... L. 133b — 6 kom. + 1 pol. ... L. 133c — 0 kom. + 1 pol. ... L. 134 — 7 kom. p. t. = 0.83 g.
E)	Vojv. Leopold VI: Ptuj, okoli 1223 .. L. 119 — 1 kom.
Državna uprava na Štajerskem: Zeiring . . . 1236 -—■ 39/1246 — 50
L. 305 — 1 kom.
F)	Krivokovi neznanih gospodarjev kovnic ... L. 336 — 0 kom. + 1 pol.
... L. 362 — 2 kom. Nadškofijski kovi, ki vsi izvirajo iz kralke razvojne dobe. tvorijo 22°/o najdbe. Od teh je največ zastopanih št. 29 z 12.5%. Nadaljnjih 12.5% tvorijo kovi koroškega vojvode. Z 63% pa so najmočneje zastopani pfenigi rodbine Andechs-Meran. Od teh odpade torej četrtina najdbe na L. 136 patrijarha. Izredno številni so polovičarji, celih 10%.
Luschin je že svoječasno imenovano najdbo z ozirom na bližino kovnice Slovenjgradec rodovine Meran ter z ozirom na veliko število polovičarjev označil kot izrazito lokalno najdbo. Poleg tega so očitne manjše težine, ki niti ne dosegajo onih iz zelo oddaljene najdbe v Ostrovem v Slavoniji. Imamo v tem slučaju torej zbrane lahke pfenige (ausgesaigerte) in njih polovičarje, kakor so bili v prometu med ljudstvom.
Pri natančnejšem opazovanju se nam očituje dvoje posebnosti:
1.	Najdba v Celju nima z najdbo v Gschiess-u niti enega skupnega kova.
2.	Tri četrtine vseh pfenigov kaže izredno lep rez kova, ki izhaja najbrže od roke italijanskih kovnih mojstrov (L. 133a, b, c, 134, 136, 137, 139, 205, 213, 215 in W. 10040).
Oba slučaja zahtevata, da se časovno obe najdbi ločita, znano nam je pa zaenkrat, da je vsebina najdbe Gschiess nastala pred 1. 1230.
Poleg breškega pfeniga L. 29, slika 16, čigar nastanek pada v dobo po 1. 1230., vendar pred 1. 1240.33), nam je celjska najdba prinesla krivokov Bertolda, i. s. kov L. 136, slika 17, ki tvori skupno z breškim vzorcem 38% celotne najdbe. Slike na sprednji in zadnji strani sličijo zelo breškemu vzorcu, vendar opazimo izrazito razliko v stilu slike. Čedna slika osebe patrijarha nam odkriva spretno roko italijanskega mojstra-rezbarja, ki je za pisavo upo-
rabljal lepe, široko rezane pečate. Legenda + BERTO-LDUS . P . sama nam že pove po skrajšani titulaturi P. (patrijarha) odreditev tega kova, ki kaže napram svojemu predniku L. 138 znatno izboljšanje v izpeljavi.
Drugi nesporni kov Bertolda L. 139 nam predstavlja med dvema ravnima črtama bolj ali manj spakedrani napis + PERCHTOLDVS, krilati lev (Greif) na desni, ki drži v desni šapi lilijo. Rs: doprsna slika z brado, drži kvišku dva stolpa, preko teh velika zvezda med dvema obročkoma, obročki z biseri, slika 23. Vzorec s spakedrano legendo »3P tx> ...kaže slika 25. Na kovu polovičarja L. 137 opazimo sprednjo stran L. 136, kombinirano z vari-janto zadnje strani L. 139, slika 24. Drugega polovičarja k L. 139 nam kaže slika 26.
Izdelovanje tega kova očituje še močnejši italijanski vpliv. Lahno izbočena oblika pojedinih izrezkov nas spominja na oglejske skodelaste pfenige. Črke so še večje in širše zarezane, vendar ne več tako skrbno nastavljene, pisava je spakedrana. Luschin nam opisuje pod št. 140 pravilno skodelasti pfenig Bertolda iz Slovenjgradca s sliko krilatega leva na zadnji strani.
Ako pregledamo še enkrat vse že opisane Bertoldove kove, nam je mogoče z lahkoto zasledovati njih stilistične spremembe, ki se pa ne omejujejo le na kovnice Merancev, ampak prehajajo tudi na druge kovnice po hreškem vzorcu kakor n. pr. na Št. Vid na Koroškem in Kostanjevico na Dolenjskem.
Najvažnejše pri najdbi v Celju pa je, da nam je prinesla v izrednem številu dva popolnoma nova kova posvetnega kneza: L. 133a, b, c in 134. Luschin jih pripisuje mejnemu grofu Henriku IV. iz slovenjgraške kovnice. Hočemo jih tukaj opisati ter začnemo s kovom L. 134, ki predstavlja nesporno starejši kov.
L. 134 As: Med dvema gladkima črtama spakedrana pisava "S« BC.....V (ekseni-
plar državne zbirke na Dunaju), ali ' ... BAHV ali >I< . . . . D AHV stoječa bradata postava vojščaka z d. privzdignjenim mečem, ki sega v prostor pisave, 1. z dolgim ščitom. (Na dunajskem cksemplarju pod ročajem meča v polju zvezda). — Rs: Pod streho s križem glava med dvema obročema. Na obeh straneh vrh strehe, prosto stoječa stolpa, obroč z biseri. (Ta slika odgovarja Bertoldovem kovu L. 136 zadnja stran, samo so na tem stolpi v zvezi z vrhom strehe) slika 19. L. 133 As: Med dvema gladkima črtama spakedrana pisava:
1.	0*0 .... Dc«TI slika 18a.
2.	() [* ()]... [V] DOH slika 18b.
3.....•©•...
4. . DI11A . . . (eksemplar Dunajske državne zbirke). Bradati vojščak z dvignjenim mečem d., ki sega v prostor za pisavo, 1. z dolgim ščitom.
Rs: a) Štirje križi in štirje klini križem okoli velike zvezde. Obroč z biseri, slika 18, 21.
b)	Namesto 4 klinov 4 mali križi, slika 20.
c)	Namesto 4 klinov 4 obročki (v najdbi se je našel le polovičar), slika 22.
Oba Bertoldova pfeniga L. 136, 139 naletimo z zgornjimi kovi in posvetnimi slikami zelo pogosto vezana: ista zadnja stran pri 136 in 134, v oči padajoča podobnost glede upodabljanja patrijarba in vojščaka, kakor tudi izbočena oblika pri pfenigih 133 a—c, katerih zadnja stran močno spominja na kovni pečat pfenigov 139 patrijarha. Kratkomalo moramo o imenovanih dveh novih kovih reči, da spakedrani napisi ne kažejo na mejnega grofa Henrika IV., nemogoče pa je tudi vsled njih očividne stilistične podobnosti z mlajšimi kovi Bertolda spraviti jih v katerokoli razmerje do prej omenjenega grofa. Po vrstnem redu Luschina in pri vpoštevanju dveletnega kroženja moramo namreč postanek vodilnega kova L. 29 in tudi njegovega slovenjgraškega krivokova L. 136 nastaviti najkasneje v prva leta po 1230. Ta časovni nastavek so nam dovoljno utrdile najdbe pri Dietmannsdorf-u, Aha Puszti in Peczel-u. Vsled tega je potrebno, da postanek v poštev prihajajočih kovov nastavimo v dobo desetletja po smrti mejnega grofa Henrika IV.
Od kod torej izvirata imenovana dva nova kova?
Najdba dveh tako redkih ljubljanskih pfenigov vojvode Bernarda baš v Celju dokazuje prodiranje novca iz zapadnih kranjskih pokrajin s kovnicami Ljubljane in Kamnika. Po letu 1230. se nahaja meranški Kamnik v posesti vojvode Friderika II. avstrijsko-štajerskega, ki se kot mož Neže iz ro-dovine Andechs-Merancev imenuje »Dominus carniole«. Da je za časa njegovega vladanja delovala kovnica, je dokazano iz virov Babenberžanov, ki govore o dohodkih 160 mark na carini in kovanju v Kamniku.34) Do sedaj sicer ni bilo mogoče dokazati, da izvira katerikoli kov imenovane kovnice iz dobe Babenberžanov. Tukaj je torej podana možnost dodelitve, ker sicer ne pride nobena druga v bližini ležeča kovnica v poštev. Ljubljana je kovala le izrazite oglejce in vedno z označbo kraja. Št. Vid na Koroškem je imel svoj posebni tip, Velikovec pa je začel kovati še le mnogo let pozneje.
Ostane nam torej le Kamnik, čigar izdelki so z onimi Slovenjgradca tvorili pretežni del takozvanih »Seuner Pfennige«, »die in dem Sewntal gib und gaeb sind«. Povprečna teža breških pfenigov 0.82 g, koroških 0.80 g in slo-venjgraških 0.80 oz. 0.73 g najdbe v Celju, je mnogo višja kot imenovanih kamniških pfenigov 0.70 g. Znano je tudi, da je izkoriščanje kovne pravice
po vojvodi Frideriku dalo povod mnogim pritožbam,35) kar je z ozirom na nizko težino teh pfenigov tudi razumljivo.
Kakor smo že omenili, se očituje italijanski vpliv tehnike kovanja tudi pri kovih vojvode Bernharda. Vsi trije kovi celjske najdbe L. 205 slika 28, L. 213 slika 27, in L. 215, nam kažejo te znake. Izrezki so sicer manjši od me-ranških kovov, imajo pa isti fini kovni pečat. Tudi tukaj najdemo na polju prednje strani priznake kot n. pr. križe in tri krogle. Poleg rastočega pomena Ogleja, nastopanja oglejcev na Koroškem in Kranjskem, so pač gotovo čcsta potovanja knezov v Italijo v letih 1225 do 1235 vplivala ugodno na izpopolnitev in olepšavo slik njih kovancev. Za stare breške pfenige pa pomenja to početek zatona, ki se pojavlja istočasno v nazadovanju pomembnosti za vzhodno inozemsko trgovino.
Predno zaključimo s celjsko najdbo, je potrebno, da omenimo krivokov Eberhardovega pfeniga L. 14, nam neznanega gospodarja kovnice.
L. 362 As: * C[B6RHAR]DWCPW stoječi vojščak z mečem in sulico.
Rs: angelska glava s perotmi od spredaj preko obzidja. Dvojni obroč biserov. 0.72 g, slika 29. (Podobni novci so se še našli pri najdbi v Ostrovem.)
Najmlajši kov najdbe je pfenig L. 305 iz kovnice Zeiring, iz dobe državne uprave na Štajerskem 1236—39 in 1246—50. Na podlagi tega kova je Luschin smatral, da je zakopana celjska najdba okoli 1. 1250.
Dodatek: Naše znanje o kovanju Andechs-Merancev v Slovenjgradcu in Kamniku bi bilo s tem v glavnem izčrpano. Majhno število najdb in precej redki meranški pfenigi nam do sedaj v marsikaterem vprašanju niso prinesli dokončnih razkritij. Nekaj pa je mogoče na podlagi dognanj iz razprave Lu-schina tukaj še dodati.
Iz kovnice Kamnik — kot je omenjeno pri najdbi Gschiess — imamo pfenige L. 144 in 145, ki so nastali pred 1. 1220. V navedeni dobi je otvoril vojvoda Bernhard II. koroški v Ljubljani kovnico, ki je začela s kovanjem škodelastih pfenigov po vzorcu oglejcev. V zvezi s tem je najbrže tudi mejni grof Henrik v Kamniku prenehal s posnemanjem breških pfenigov ter začel s kovanci po vzorcu oglejcev. Iz te dobe izvirajo izredno redki kamniški de-nari L. 146—149 (slika 12 = L. 147), ki več ali manj spakedrani omenjajo njih postanek iz »CIVITAS STAINc. Henrik se imenuje na denaru kratko JTZRGIOQWTAINE = Marchio de Staine. Od njegove dedinje Neže je bil do sedaj znan le kov L. 150, ki se je v dveh komadih našel pri najdbi v Egervaru.
Kratko pred natisom te razprave je izdal Fr. Mayredcr v »Nuinismati-sche Zeitschrift«, Wien, Bd. 1932, »Zur innerosterreichischen Miinzkunde des XIII. Jalirhunderts«, kratko, vendar zelo jedrnato študijo o kovanju v Kam-
niku na Kranjskem. V tej študiji obravnava one kamniške pfenige, ki so se kovali v dobi vladanja Neže in pozneje za časa vladanja kralja Otokarja (glej odgovarjajoče slike na tab. II A—E).
Na podlagi raziskovanja Mayrederja se je znatno razširilo naše znanje o poslednji perijodi delovanja kamniške kovnice. Poleg pfeniga L. 150, katerega je že Luschin dodelil, se pripisuje Kamniku tudi slonov kov L. 364 slika C, katerega poznamo iz najdbe v Virštajnu pri Podčetrtku. Tretji, do sedaj popolnoma neznani pfenig slika B, nas spominja po sliki — stolp na trohribu, na polju d. orel, 1. zvezda — na stari grb mesta Kamnika.
Ako primerjamo pfenige vojvode Friderika II. iz celjske najdbe s pfe-nigom L. 150 njegove soproge Neže, opazimo očividno podobnost v rezu kova. Ta okolnost nam potrjuje dalje pravilnost dodelitve teh pfenigov kamniški kovnici.
Ker je v Slovenjgradcu — kakor smo že preje omenili — poleg mejnega grofa Henrika koval tudi njegov brat Bertold, bi bilo torej od obeh pričakovati kovov. Od Bertolda je znan kov L. 138 z varijantami. Kot nekako paralelo imenovanega smatram oni interesantni krivokov od mejnega grofa Henrika, katerega si je nabavila pred kratkim dunajska državna zbirka. Da mi je bilo dovoljeno omeniti ta komad in da so se mi dali v to svrho potrebni odtisi na razpolago, se imam zahvaliti prav posebno zgoraj omenjenemu zavodu. Pod št. 260 omenja katalog knež. fiirstenberškega numizm. kabineta (dražba Otona Helbinga, Miinchen 1932) pfenig, ki predstavlja baje solnograški kov nadškofa Henrika (1338—1343). To napačno poročilo izvira od Wellenheima 9630; imenovani komad pa je brez dvoma breškega kova in najbrže do sedaj še ni bil opažen. Zadnja stran — dve križajoči se glavi z mitrami med dvema obročkoma s križi v dvojnem črtanem krogu — je posneta po L. 13 (nadškof Eberhard pred 1235), ki pa ima mesto križev zvezde. Prednja stran nam kaže izredno natančno gologlavo sliko vojščaka do beder s ščitom 1. in mečem d. med dvema obročkoma, ohdaniina s 3 pikami in z napisom: + HGVR.RICVC/) 02 A (20 mm) slika 14.
Ta krivokov sliči po dobri risbi in čedni pisavi zelo Bertoldovim pfe-nigom najdbe Gschiess. Ako bi ta kov torej spadal v Slovenjgradec in v leta kratko po 1218, potem bi spadal pfenig L. 135 slika 1538) v leta kratko pred smrtjo Henrika 1228, ker se stilistično priključuje sledečim mu kovom L. 133 in 134 celjske najdbe. Vendar pa dodelitev tega pfeniga Slovenjgradcu ni popolnoma sigurna, ker se nanaša WT3 legende očitneje na Kamnik.
Zaključujemo z željo, da bi nam nove najdbe izpopolnile in razširile dosedanje znanje o zgodovini in delovanju naših domačih kovnic.
30) As: ...... stoječi vojščak z mečem in ščitom. Kb: cerkveno poslopje s trojno
obokanimi vratmi in kupulo.
Drugi ckscmplar, As:. .. VST3 (oba komada iz Dunajske državne zbirke).
Zusammenfassung.
Diese Studie beschaftigt sich mit den Miinzstatten der Andechs-Meranier zu Slovenjgradec (Windischgraz) und Kamnik (Stein), unter Ausniitzung aller einschlii-gigen Funde und neuen Kenntnisse. Fiir manche Feststellungen war der Fund von Gschiess von hervorragender Bedeutung. Im Anschlusse daran erschien es fiir not-wendig, den spezifisch Meranischen Pfennigfund von Celje (Cilli) einer neuerlichen kritischen Untersuchung zu unterziehen.
In der historischen Ubersicht weist der Verfasser besonders auf die Besitz-verhaltnisse zu Slovenjgradec hin, wie sie nach der Wahl Bertholds zum Patriar-chen von Aquileia bestanden haben und die sein uninittelbares Interesse an die-ser Herrschaft bekunden. Es erscheint als hoclist wahrscheinlich. dass Berthold au dem Besitze von Slovenjgradec mitbeteiligt war, wie z. B. an der Meranischen Herrschaft Metlika in Unterkrain. Fiir die Zeitbestimmung seiner ersten Pfennige aus Slovenjgradec ist dies von Wichtigkeit.
Als Erganzung zu den Ergebnissen des Fundes von Detta bringt sodann der Verfasser eine Reihe von Beischlagen zum ERIACENSIS Geprage. deren melir oder minder verderbte Schrift die Miinzstiitte Stein (Kamnik) nennt, Abb. 1—4. Der Mache nach stellen sicb diese Pfennige geschlossen an die Seite jener jiingeren und jiingsten stummen Friesacher, wie sie nach Luschins Zeitfolge ab 1190 ausgegeben worden sind. Bei dieser Gelegenheit wild auch auf die Riickseiten der ERIACENSIS Pfennige verwiesen, deren Giebelzeichnung ab 1190 eine cliarakteristische Veriin-derung erfahrt — ziegelartige Bedachung (Abb. 5 = knapp vor 1190, Abb. 7 — Gbergangsstil, Abb. 6 = nach 1190). Diese bisher nicht erkannt gewesenen, selir rob gezeichneten Steiner Pfennige bilden als vollkommene Beischliige eine Parallele zu jenen bildlich weit besseren, die das berzoglich kiirntnerische Burggeprage nach-ahmen, Abb. 8. Ilire gefahrliche Ahnlicbkeit init den erzbiscliofliehen Friesachern erinnert an das Verbot vom Jahre 1195. Hire Entstehung kiiine damit in die Jalire 1190—1195 zu liegen, wodurcb audi der Beginn der Miinztatigkeit zu Kamnik gegeben erscheint.
Zum Windischgrazer Pfennig L. 132 wild auf Abb. 10 der dazugehorige Halb-ling gebracht.
Der Fund von Gseliiess erwies eindeutig L. 138 als das iilteste Geprage des Patriarchen Berthold aus Slovenjgradec. Jedoch wird die bisherige Annalune, dieses Geprage sei erst nach dem Tode des Markgrafen Heinrich 1228 entstanden, ange-zweifelt. Die im Funde von Gschiess selir zahlreich vertretenen L. 138 verweisen mit iliren 3 llauptgruppen und dem komplizierten System ihrer Punktbeizeichen auf eine liinger dauernde Entwicklung, deren stilistisches Hauptmerkmal — wie fiir samtliche Windischgrazer Bertholdus-Pfennige — die von Type zu Type fortschrei-tende Verfeinerung der Zeichnung und der Beschriftung bildet. Als Urstiick aller L. 138 konnen daher mit Sicherheit jene Pfennige mit dem ARCH1EPISCOPUS Titel bezeichnet werden. Ilire Ausgabe wird knapp nach der Patriarcbenwabl 1218 stattgefunden haben, zu einer Zeit, als noch in den Urkunden diese Titulatur an er-ster Stelle mitgenannt wurde. Als iiltestes Stiick der Reihe weisen diese Pfennige na-turgemiiss auch die einfachsten Beizeichen auf. Berthold konnte als Mitbesitzer von Slovenjgradec ohne weiteres auch die Miinzstiitte seines Bruders mitbeniitzt haben. L. 138 findet nunmehr nebst den anfangs unerklarlichen Stiicken mit dem Erzbichof-titel eine zeitlich ricbtigere Einstellung, die auch viel besser sein Vorkommen in dem vom Ursprungsorte weit entfernten Funde von Aba Puszta (vergrahen 1230—35) erklart.
Der Lokalfund von Celje, vergraben ca. 1250, besitzt folgende Charakteristik: 1. hat er mit dem Funde von Gschiess kein einziges Geprage gemeinsam; 2. 75% des Fundinhaltes weisen die Arbeit italienischer Eisenschneider auf. Beides bedingt eine ausgesprochene zeitliche Trennung der beiden Funde, womit gemeint ist, dass von den wichtigen Gepragen des Celjer Fundes keines alter ist als das jiingste aus dem Funde von Gschiess. Das Bertholdusgeprage L. 136 Abb. 17 ist ein Beischlag zum Friesacher L. 29, dessen Entstehungszeit mit Sicherheit nach dem Jahre 1230 fi-xiert wurde. Mithin kann L. 136 selbst hochstens jiinger sein. L. 139 Abb. 23—26 ist seinerseits wiederum jiinger als L. 136, bewiesen durch den noch ausgesproche-neren italienischen Stil und das Vorkommen gewolbter Schrottlinge. Von den hier neuerscheinenden weltlichen Gepragen L. 133 Abb. 20—22 und L. 134 Abb. 19 ist letzteres in der Riickseite ein Abbild von L. 136, wiihrend L. 133 sich der Mache nach eng an L. 139 anschliesst. Alle vier Geprage sinil deinnach erst nach dem To-de des Markgrafen Heinrich IV. 1228 entstanden. Die Legenden der neuen Geprage enthalten in ihren Trugschriften keinen Hinweis auf Heinrich. Beziiglich der Zu-teilung dieser beiden Geprage kommt nur eine sehr nahegelegene Miinzstatte in Betracht. Ljubljana und St. Veit entfallen durch ilire eigene Mache, Volkermarkt hat damals noch nicht gemiinzt, daher verbleibt nur Kamnik. Diese Annahme wird noch durch die Laibacher Pfennige im Celjer Funde unterstiitzt, die auf das Ein-fliessen von Geld aus oberkrainischen Gebieten binweisen. Daher werden L. 134 und 133 der Miinzstatte Kamnik unter Herzog Friedrich II. von Osterreich-Steier-mark zugeteilt, dessen dortige Miinzpriigung urkundlich beglaubigt erscheint. Die grosse Ahnlichkeit ihres Stempelschnittes mit jenem des altesten Geprages der Her-zogin Agnes L. 150 erhartet diese Ansicht.
Die hervorstehende Eigenart des Celjer Fundes, hedingt durch 63% an roma-nisierenden Pfennigen aus Meranischen Miinzstatten, wird durch die Geprage Herzog Bernhards von Kiirnten L. 205 Abb. 28, 213 Abb. 27 und 215 noch verstiirkt, auf deren italienisch beeinflussten Stempelschnitt bereits Luschin hingewiesen hat. Mit der iiberragenden politischen Bedeutung Aquileias unter P. Berthold, dem Ein-dringen der Agleier in den Geldverkehr des engeren Heimatsgebietes der Friesacher und den wiederholten Italienreisen ibrer Prageherren fiillt zeitlich die Verfeinerung des Stils der Friesacher aus St. Veit, Kostanjevica (Landstrass), Slovenjgradec und Kamnik zusammen. Sie verhalten sich zueinander wie Ursache und Wirkung. Fiir die alien Friesacher bedeutet dies eigentlich eine Dekadenzerscheinung, die mit dem Erloschen ibrer Bedeutung fiir den ostlichen Aussenhandel Hand in Hand geht.
Im Anhange wird die Zuteilung der aus Funden nicht niiher bekannten Geprage des Markgrafen Heinrich besprochen, so die schiisselformigen Pfennige aus Kamnik L. 146—149 und der Pfennig L. 135. dessen Zuteilung nach Slovenjgradec zweifelhaft ist, da die Umschrift der Vorderseite eher auf »Stein« hinweist. Dank des freundlichen Entgegenkommens der Bundessammlung fiir Miinzen und Medaillen in Wien konnte scbliesslicb ein neu aufgedeckter Pfennig des Markgrafen Heinrich publiziert werden, siehe Abb. 14 (No. 260 des Kataloges des Fiirstl. Fiirstenbergi schen Miinzkabinetts, Versteigerung Otto Helbing, Miinchen 1932). Dieses interessan-te Stiick erkliirt sich als ein sehr sorgfiiltig gescbnittener Beischlag zum Eberhard Pfennig L. 13. Scbrift und Mache erinnern an die schonen Bertholduspfennige aus dem Funde von Gschiess. Der Pfennig wird der Miinzstatte Slovenjgradec zuge-sproclien, u. zw. fiir die Zeit knapp nach 1218, als sich Markgraf Heinrich mit sei-nem Bruder in der Beniitzung dieser Miinzstiitte teilte.
Izvestja.
Gregorčičeva čestitka dr. Lavoslavu Gregorecu.
Janko Glase r.
V ČZN 1931, 121 je bilo objavljeno pismo Simona Gregorčiča dr. Lavoslavu Gregorecu in označeno kot edini Gregorčičev dopis, ki se je v Gregorečevi zapuščini obranil. Med obsežno korespondenco, ki jo je medtem 1. 1932. iz Gregorečeve zapuščine v Novi Cerkvi dobilo Zgodovinsko društvo in jo hrani sedaj Banovinski arhiv v Mariboru, pa se od Gregorčičeve roke nahaja še sledeča čestitka v verzih:
Brate, Tvoj primorski brat Na-te misli dostikrat; A za Tvoj godovni dan Sprejmi moj pozdrav glasan: Živel Lavoslav Gregorec Narodni naš prvoborec!
S. Gregorčič m. p.
Čestitka je napisana na navadno dopisnico, opremljeno na drugi strani s sledečim naslovom: (Na)j1) pr. velečastiti gospod / dr. Lavoslav Gregorec, theo-logije profesor / (v)1) Mariboru / Marburg. Datirana ni, razviden pa je datum s poštnih pečatov: Ranziano-Renče 13/11 82, Gorz 14/11 10 Vformittag] 82, Marburg 15/11 82. To kaže, da sta si Gregorčič in Gregorec bila pobratima že 1. 1882. Ni izključeno, da ju je zbližala ocena Gregorčičevih Poezij, ki jo je spomladi istega leta (4. maja 1882) priobčil Gregorec v Slov. gospodarju. Da je v čestitki pobratim-stvo prav posebno poudarjeno, v tem smemo domnevati pač tudi aluzijo na sorodnost imen: Gregorčič — Gregorec.
Opomniti pa je treba, da Gregorčičevo naglašanje prijateljevega imena ni pravilno: njegov imenski sobrat ni bil Gregorec, ampak Gregorec. Tako se je imenoval on sam in — kakor izpričuje njegov lastni naglas na imenu — tudi hotel, da ga imenujejo drugi; tako se tudi rabi ime v krajih, kjer je bil Gregorec doma. Ker je končni e v imenu naglašen, ostaja v govorici teh krajev tudi v odvisnih sklonih in izpeljavah ohranjen: Gregoreca, Gregorečev. Po naši normativni slovnici je to nemogoče, zato je umljivo, da se v literaturi (n. pr. v politični zgodovini) brez izjeme rabijo oblike Gregorca, Gregorčev. Opozoriti pa je treba, da štajerski Slovenec točno loči Gregoreca od Gregorca: le k prvemu se iineuovalnik glasi Gregorec, dočim so skloni Gregorca itd. možni samo iz imenovalnika Gregorc; tudi v tej obliki se namreč ime nahaja.
Ker je pri rabi lastnih imen važno, da ostanejo po možnosti malo izpremenjena in v skladu s tem, kakor jih rabijo domačini, bi bilo pač umestno in upravičeno, da se pri pregibanju lastnih imen krajinske posebnosti upoštevajo v večji meri ko drugače in se temu poglavju prizna v slovnici izjemno mesto. Beseda o tem (in še o celi vrsti drugih vprašanj iz istega področja: s Schiitzom ali s Schiitzem? Schiitzov ali Schiičev (!)? itd.) gre našim poklicnim slovničarjem. To, kar nam o lastnih imenih nudi slovnica dosedaj, je v praksi na vsak način premalo.
Zgodnjehalistattske najdbe na Pohorju in v Mariboru.
Franjo Baš.
1932 je Muzejsko društvo v Mariboru rešilo del predmetov iz hallstattske livarne s hoškega Pohorja. Poleg tega je raziskovalo piano groblje v Mariboru. Ker še niso zaključena ne raziskovanja livarne na Pohorju ne planega pokopališča v Mariboru, priobčujemo samo poročilo o najdbah, kateremu bodeta v naslednjih ČZN sledili poročili s publikacijo odkritega prazgodovinskega gradiva in o kulturnozgodovinskem pomenu najdb.
I.
V absolutni višini 770 m se zajeda od vzhoda v greben, ki se vleče od Sv. Are-ha in Sv. Bolfenka v severovzhodni smeri proti južnemu Mariboru, cirque, katerega so razčlenili izvirki Razvanjske vode v več delov. Na severnem, najbolj sončnem, leži Spurejeva kmetija. Od njiv, ki zavzemajo proti jugu obrnjeno pobočje severnega cirqua. leži najvišja že v gozdu, skoro tik za severno potjo na Pohorje med kotama 669 in 918 avstrijske in jugoslovanske specijalke.
Na tej njivi, parcela št. 26 hoškega Pohorja, je pri oranju naletel posestnik Anton Spure v začetku 1932 na bronasto sekiro. Narodopisno zaijimivo je dejstvo, ki ni edino, da je najditelj uporabljal najdeno bronasto sekiro za beljenje smrekovih debel in pa kot klin pri cepljenju drv. V mišljenju, da bo odkritju sekire sledilo še odkritje zaklada, katero naziranje se pojavi med našim ljudstvom po vsaki prazgodovinski najdbi, so začeli nekateri brezposelni znanci posestnika Spureja iskati za zakladom. Pri tem so izkopali na zahodni meji njive, in sicer tik med njivo in gozdom, ki je bil do nedavna pašnik, 6—7 m nad kolovozom, ki vodi s severne poti k Spurejevi kmetiji, vrsto bronastih predmetov, kakor sekire, srpe, bodala, ovratnice, zapestnice, zaponke, dele verižic, šlemov itd. Najdeni predmeti so deloma še dobro ohranjeni, večinoma pa zlomljeni, vsi pa kažejo po svojem slogu in izobliki evidentno sorodnost z najdbami v Čermožišču. Kopači so poizkusili spraviti najdbe v denar. Tako so prišle kmalu preko njihovih znancev tudi v Maribor, kjer so jih zidarji prinesli k min. v p. g. Iv. Vesenjaku, ki je o zadevi nemudoma obvestil Muzejsko društvo. Muzejsko društvo je takoj navezalo stike s kopači in pridobilo od njih najdene predmete. Poleg tega pa je ugotovilo, da so kopači prodali tovarni Kovina d. d. na Teznem kot staro kovino okoli 12 kg najdenih bronastih predmetov, od katerih je moglo rešiti še približno 4 kg. medtem ko so bili ostali bronasti predmeti že raztopljeni.
Obenem s tein pa je Muzejsko društvo pridobilo kopače zaklada za nadaljnja izkopavanja, ki so se vršila pod težkimi okoliščinami in ki so odkrila nadaljnje čer-inožiškim najdbam slične predmete. Predpostavka, da je odkrit slučajni depot, se je preobrnila v sigurnost, da smo pred prazgodovinsko livarno, ko so se našli večji in manjši kosi bronaste žlindre, predmeti s ponesrečenim ali nedokončanim vlivoni in ko smo prišli na razžgano škriljasto kamenje.
Najdeni predmeti so ležali v posameznih skupinah, ki so bile medsebojno brez reda, kakor so ležali tudi predmeti v skupinah v kaosu, v globinah od 35 cm do 60 cin. Ker pa kaže površina gozda, da se je po njem nekoč tudi razprostirala njiva in je radi oranja na eno nižjo stran prihajalo vedno več prsti iz gornjega dela njive na spodnjega, kjer imamo najdišče, ni globina, v kateri so se predmeti našli, prvotna.
Najdišče je zanimivo po svoji legi. Leži v absolutni višini okoli 770 m. Na pohorskem hrbtu, ki se vleče od Sv. Bolfenka proti Mariboru, leži v višini 500 m od W. Schmida raziskana hallstattska Poštela in približno 300 m nad Poštelo leži naše novo najdišče in to v neznatni razdalji od mesta, kjer je bila 1905 najdena v višini približno 800 m serpentinasta neolitska sekira, ki je danes v graškem Joaneju. In nad tem imamo najvišje dosedaj znano prazgodovinsko najdišče na Pohorju v višini 1200 m pri Sv. Arehu. Prvotnega izvora sta najdišči pri Sv. Arehu in Poštela, medtem ko je možno, da je neolitska sekira slučajnega izvora. Naše najdišče predstavlja nov člen v prazgodovinski poseljenosti severovzhodnega izrastka Pohorja med Sv. Arehom in Poštelo.
Pridobljeni predmeti so največ praktičnega značaja. Številne so sekire, bodala, srpi, noži, deli fibul, ostanki verižic, zaponke za pasove, del šlema, žrebelj. Najbolj številno so zastopani srpi in ostanki srpov, katerim sledijo bodala; v veliki manjšini pa so predmeti lukrativnega značaja, kakor zapestnice in ovratnice.
Ker je bilo težko dobiti primerno dovoljenje za nadaljnja izkopavanja in ker je Muzejsko društvo moralo na delo v Mariboru, kjer je bil v juniju teren prost vrtnih kultur, zato je moralo opustiti nadaljevanje del na Pohorju in začeti z izkopavanji v Mariboru.	i
Ko je v pozni jeseni 1931 pripravljal vrtnar Ferdo Kočevar nove tople grede, je naletel na parceli št. 22/44 ob Koroščevi ulici na jugu od Kalvarije, oziroma Banovinske sadjarske in vinarske šole na geometrično ornamentirane črepe, kmalu nato pa na nekaj bronastih predmetov (britev, nož, bronasta sekirica in ostanki zapestnic ter ene fibule), katere je ponudil v prodajo Muzejskemu društvu, ki jih je takoj odkupilo. Ogled črepov je pokazal ornamentalno in snovno sličnost z najdbami v Radvanju, pri Sv. Benediktu v Slov. goricah, zlasti pa z Wurmbrandtovimi najdbami v Rušah. Muzejsko društvo je takoj sklenilo, da stopi v stik. z najemnikom zemljišča, vrtnarjem F. Kočevarjem. Posrečilo se mu je najprej odkupiti pravico za izkopavanja na površini dobrih dveh arov na prehodu iz parcele 22/45 na parcelo 22/44, kjer je začelo z izkopavanji, ko je bilo zemljišče meseca junija prosto vrtnih kultur. Izkopavanje je potrdilo domnevo o planem groblju in je odkrilo na tem prostoru 36 grobov v globini od 28 cm—46 cm.
V nadaljnjem so se pojavile za smotreno proučavanje nove težkoče v tem. da je najemnik zemljišča pri obdelovanju vrta sam odkrival nove grobove. Radi pomanjkljivosti naše zakonodaje o varstvu spomenikov in prazgodovinskih starožitno-sti ni moglo Muzejsko društvo v tem pogledu ukreniti ničesar, razen da je odkupilo vse za muzej važne najdbe. Splošne slike grobišča ali posameznih grobov vrtnarjeva izkopavanja niso pokvarila, razen s tem, da bi bil pri smotrenem kopanju prazgodovinski inventar popolnejši, kakor je sedaj; pač pa so radi tega nujno nastale gotove težkoče pri izdelovanju načrta o izkopavanjih. Omenjamo vse to zato, da ponovno poudarimo potrebo po uveljavljenju muzejskega zakona.
Kljub temu pa so dovedla pogajanja za nadaljnja izkopavanja v jeseni 1932 do uspelih zaključkov. Proti precej visoki odkupnini je moglo Muzejsko društvo novembra 1932 začeti z izkopavanji, ki so odkrila 22 grobov v 17 skupinah, medtem ko je med obema izkopavanjema Muzejskega društva vrtnar g. F. Kočevar odkopal 28 grobov, tako da je koncem naših izkopavanj 1932 bilo razkritih 86 grobov. Koliko grobov je po naših izkopavanjih še odkopal g. Kočevar, nam ni točno znano; po znanju Muzejskega društva jih je 6, tako da bi bilo dosedaj na prostoru, ki obsega predvidoma eno tretjino celotnega grohlja, odkritih 92 grobov.
Izkopavanja v novembru so se vršila na severu (parcela 22/45) in na jugu (parcela 22/44) od izkopavanj v juniju. Na severu ležijo grobovi nižje do globine 86 cm.
medtem ko se nadaljujejo proti jugu v globini med 34 cm in 47 cm. Grobov samih je 6 vrst: 1. grobovi brez žar, 2. grobovi s samimi žarami, 3. grobovi z žarami na kamenitih ploščah. 4. grobovi s kamenitimi ploščami na žarah. 5. grobovi z žarami v kamenitih prizmatičnih zabojih in 6. grobovi z žarami, nad katerimi je piramida ali stožec iz kamenitih plošč; grobovi s samimi žarami se delijo v grobove z eno žaro, v grobove z žarami ena poleg druge in v grobove, kjer so žare v večji skled-nati žari.
Žare same spadajo v vrsto že znanih žar iz Ruš. Radvanja, Sv. Benedikta v Slov. goricah in iz Hajdine.
Inventar v žarah in poleg njih sestoji iz bronastega nakita, kakor ovratnic, zapestnic. fibul — zlasti očalark, obeskov, nožev, ene britve, vlasnic, nadalje iz bronastih utenzilij, kakor šivanke, šila. iz glinastih uteži za statve, na skrajnem jugu dosedanjih izkopavanj pa je bila najdena železna ovratnica in ob njej odtis grobega platna (ako ni to platno samo, o čemer bo pa izrekla končno besedo kemična analiza). Izmed glinastih najdb je najvažnejši kipec, ki predstavlja prazgodovinskega človeka v njegovi noši. V 92 grobovih je bil najden samo eden železen predmet.
Piano groblje leži na dravskem diluvijalnem produ, ki je na površini pokrit z za eden plug debelo plastjo gline, sedimenta iz Slovenskih goric. Pod glinasto plastjo začne nastopati prodno kamenje, ki popolnoma prevlada v globini 80 cm—90 cm, do katere globine segajo tudi grobovi. V splošnem lahko trdimo, da sledijo grobovi pojavi izrazitega proda. Čim višje sega prod, tem bolj plitvo leže grobovi.
Kakor druži najdba pohorske livarne repertorij dveh dosedaj ločenih prazgodovinskih točk, kaže mariborska zvezo dveh dosedaj še bolj ločenih prazgodovinskih pokrajin. Na jugu od Drave smo poznali dosedaj črto prazgodovinskih selišč od Ruš preko Radvanja, ki se na jugovzhodu zopet pojavi v Hajdini pri Ptuju. Na severu od Drave pa v okolišu Sv. Benedikta v Slov. goricah, ki se zaključi proti zahodu s Sv. Jakobom v Slov. goricah; kajti konec bakrenega bodala v graškem muzeju, ki se je dosedaj navajal v literaturi kot mariborska najdba, je od Sv. Jakoba v Slov, goricah. In kot prva vmesna naselbina med ruško-radvanjsko in benediško-jakobsko hallstattsko pokrajinsko skupino se je sedaj pokazala mariborska.
Lokalnozgodovinsko je mariborsko piano groblje važno radi tega zlasti za Maribor, za katerega predstavlja prvi zgodovinski vir. Še pred dvema letoma je znanost gledala v Mariboru srednjeveško fevdalno ustanovo. Ko je nato 1931 ugotovil E. Bauingartner pri podiranju takozvanega starega mariborskega magistrata pozno-antične novce in terro sigillato, je postala verjetna domneva o selišču v Mariboru v poznorimski dobi. S sedanjo najdbo je za Maribor dokazano selišče v zgodnjehall-stattski dobi. Tako se z našimi najdbami na eni strani izpopolnjuje repertorij prazgodovinskih selišč v mariborskem okolišu, na drugi strani pa se zora naše dognane preteklosti pomika iz srednjega veka preko rimske dobe v prazgodovino.
Pri tej priliki moramo omeniti za mariborsko lokalno prazgodovino važno pridobitev, ki kaže na neolitskega človeka v ozemlju današnjega Maribora. Ko je 1931 kopal ISSK Maribor zemljo in jo planiral (na parceli št. 27 katastralne občine Koroška vrata) za teniško igrišče, so našli delavci v globini 50—60 cm že obrabljeno serpentinasto neolitsko zagvozdo ali strugalce. To je pridobil kaznilniški paznik Fr. Januška, ki jo je ob priliki prvih izkopavanj na Koroščevi cesti izročil mariborskemu muzeju. Strugalce ima obliko paralelograma z dolžino 6.8 cm, širino 3.8 cm ter meri v debelini 1.60 cm. Lega, kjer se je našlo neolitsko strugalce, je zopet zanimiva. ker nekako veže naše hallstattsko piano groblje z mestom, kjer imamo po Pircheggerju izpričane prazgodovinske gomile v imenu na Lebarjih. Vse to pa po-
trjuje domnevo, da smo v Mariboru med Vrbanovo in Kamniško cesto, zlasti ob Čopovi in Koroščevi ulici, na prazgodovinskem terenu, katerega zazidavo bo treba točno zasledovati.
Radi obilice keramičnih najdb, ki potrjujejo in izpolnjujejo dosedaj znani prazgodovinski inventar iz Ruš, Radvanja, Hajdine in Sv. Benedikta v Slov. goricah, bo mogoče sedaj polagoma načeti razmejitev med jadranskim in danubijskim hall-stattskim kulturnim krogom. Čeravno kažejo dosedanje najdbe kljub vsej svoji primitivnosti, ki izključuje uvoz in večje vplive iz Severne Italije, prehodni značaj med jadranskim in danubijskim kulturnim krogom, prevladujejo vendar vplivi da-nubijskega kulturnega kroga.
Pri izkopavanjih, katera je vodil društveni tajnik, je z ljubeznivo vnemo pomagal g. E. Baumgartner, ki je tudi izvršil veliko večino rekonstrukcij keramike, poleg njega pa g. dr. H. Bocher, ki je šel Muzejskemu društvu tako pri rekonstrukcijah kakor še prav posebno pri skrbi za predmete, da niso prišli izven muzeja, vsestransko na roko. Muzejsko društvo izreka ob tej priliki obema gospodoma za njuno pomoč svojo iskreno zahvalo.
Početki G listanja.
Josip M r a v 1 j a k, Vuzenica.
Leta 1907. je praznovala bamberška nadškofija devetsloletuico obstoja. V proslavo te obletnice je posvetilo tudi zgod. društvo v Celovcu drugi zvezek Carinthie 1907 zgodovini bamberških posesli na Koroškem. V prvem članku je obravnaval "j" Jaksch postanek in razvoj bainberške lastnine na Koroškem in rešil povoljno dve dotlej nepojasnjeni vprašanji, kako je prišla kanalska dolina in kako volperška pokrajina pod Bamberg. V kronološkem redu je opisal potem še druge pridobitve do začetka XIV. stoletja in podal pregledno sliko posestnega stanja, kakor se je vzdržalo še dolgo za tem.
V navedeni razpravi pa ni Jaksch upošteval guštanjskega okoliša; in to vrzel hodeino tukaj izpopolnili. Pri tem nas ne bode mnogo motilo, da nahajamo na Nižjem Avstrijskem tudi »Gutenstein«, (kjer je pokopan znani pisatelj romantičnih igrokazov Raymund); tudi ta se pojavi v listinah proti sredini XIII. stoletja, vendar po okolščinah in imenih lahko ločimo enega od drugega, ko imamo enkrat prvo zanesljivo podlago.
In takšna, v vsakem oziru zanesljiva podlaga za naš Guštanj je listina, ki jo bodemo v naslednjem podali v izvirniku, toda brez uvodnih, tekstnih in končnih, za stvar brezpomembnih fraz.
1281, Oktober 31. Pleiburch. Nos . . . Ulricus comes de Heuneiibiirch notuni faciinus,. . . quod cum dontinus noster karissimus Bertoldus venerabilig episcopus Babcnbergensis c a s t r u m Gutenstein, quod per mortem Hertnidi de Ort sibi vacare cepit, nobis et domine uxori nostre Agneti liberisque nostris masculis tantum, cum omnibus iuribus et atinentiis . . . contulisset. Nos . . . protesta-mur, quod universes homines, cuiuscunque sint conditionis, maiores el minores, ad dictum castrum pertinentes, nec non et domos, areas, aedificia, silvas, neniora, pascua, prata, aquas ct genera'.iter omnia, que post dicti castri collationem nobis factam ad ipsum castrum coinparaverimus,. . . prenominato domino episcopo et eius ecclesie lihere resignamus. Et eadem bona ab ipso recepinius in feodo versa vice promittentes in hiis scriptis, quod cuncta.
que ad preiiominatuin castrum Gutenstain adhuc processu temporis acquiremus, siraili modo dieto domino episeopo resignabimus. . . .')
(datum ut supra.)
Kratka vsebina gornje listine je, da je bamberški škof Bertold (1257—85) po smrti Hartnida de Ort, ki je dotlej imel grad s pripadajočimi pravicami in posestmi kot zajem, podelil isto v fevd grofu Ulriku Vovbrškemu in njegovi ženi Neži. — O listini spregovorimo še pozneje, tukaj hočemo le ugotoviti: 1. listina je bila izstavljena v Pliberku, torej v naši neposrednji bližini; 2. fevd je dobil grof Vovbrski, domač plemič, ki je imel tod okoli še velike posesti; 3. fevdni gospod je ordinarij bamberške škofije, katera je imela na Koroškem Kanalsko dolino z Beljakom, Vernberg, Grebinj in mnogo posesti v Labodski dolini z glavnim središčem v Volšpergu, — med tem ko okoli nižje-avstrijskega Guštanja bamberška škofija nikdar ni imela nič.
Vsa ta dejstva jasno pričajo: 1. da gre tu za naš Guštanj v Mežiški dolini, in 2. da je bil grad Guštanj z vsem okolišem, ki je bržkone že tedaj obsegal to, kar poznejša guštanjska deželska sodnijala) last Bamberga; kako pa jo je ta dobil, o tem nimamo niti najmanjše vesti, niti si ne moremo ustvariti verjetne kombinacije, kako bi bil utegnil priti do guštanjske graščine.
Potem ko smo gori nekako posegli in medias res, da dokažemo upravičenost naše trditve in razpršimo morebitne dvome, hočemo sedaj početi s prvimi vestmi, ko se pojavi ime Guštanja v zgod. virih.
V listini iz leta 1218.2), glasom katere se pogodita Elizabeta, vdova po Hartnidu de Ort skupaj s svojim sinom Hartnidom na eni in Hartnid Ptujski na drugi strani glede pripadnosti potomcev iz zakona Hermana s Kacenstajna z neko Kunigundo. nahajamo med pričami (na manj pomembnem mestu) navedeno ime »D i t r i c u s de Gutenstain« in za njim še »Chunradus de Aych«.
Kako potrebno je bilo, da smo uvodoma posegli nekoliko naprej, se pokaže prav tukaj. Navidezno nima Ditrik (ali Diter, kakor se tudi imenuje pozneje) nikakih zvez niti z gospodi Ptujskimi niti z onimi z Orta. Toda ko smo zvedeli, da je imel Hartnid z Orta še 1281 guštanjski grad s pripadajočimi pravicami in posestmi od Bamberga v fevd (in taki fevdi so se običajno podedovali iz roda v rod), se s tem, da nahajamo Guštanjčana na listini za gospoda z Orta kot pričo, s sigurnostjo lahko reče: 1. da je bil Guštanj že pred 1248 kot fevd bamberške škofije v rokah rodbine de Ort; 2. da je guštanjski grad že pred 1248 stal, in 3. da so imeli gospodje z Orta na guštanjskem gradu svoje ministerijale, upravnike ali grajske grofe, ki so se imenovali po gradu, na katerem so gospodovali. Guštanjski.
') Iz Cod. 1050 fol. 4. N.o 6< drž. arhiva na Dunaju. Prepis v arhivu zgod. dr. v Celovcu (kratica GVK) C—1759.
'f) Deželska sodnija v Guštanju se omenja prvič v listini od 8. IX. 1317. Ozemlje, ki je spadalo h guštanjski graščini, je imelo bržkone že od početka v splošnem tiste meje, ki jih je imela pozneje guštanjska deželska sodnija, namreč (počenši ob Meži na vzhodu): proti jugu bivša deželna meja čez Gruberjev vrh, Dulerja, Črni vrh do Lorencija; južno mejo je delal tok potoka Podgorca od izvira do izliva v Mežo, zapadno mejo do Žerjava potok Meža, potem po rebru gor in mimo Andra in Pikala zopet k Meži (tako torej, da ostane kat. občina Plot zunaj guštanjske v črnski dež. sodniji), potem čez Mavra, Osieha k Mervu (pri Poljanah), odtod na sever k Šentdanijelski Reki in oh njej nekoliko navzgor in potem po rebru do vrha Strojne; odtod po grebenu v jugovzhodni smeri na našo izhodno točko (la črta je v viru označena po: Lueschkiiden, Appetsch Wald in pa Kichnnl Gupf).
*) Prepis v dež. arhivu v Gradcu (kratica I,AG) št. 627 h.
Mnogo vprašanj, ki bi si jih še radi zastavili, ostane s tem seveda nerešenih, in med temi tri za nas zelo važna: 1. kedaj so prejeli gospodje z Orta guštanjski okoliš od Bamberga v fevd, 2. kedaj je nastal guštanjski grad, kdo ga je sezidal, in 3. kdo so bili guštanjski vitezi. Glede slednjih vemo le toliko, da so bili vitezi nizkega, služečega plemstva, — vojaki.
Vprašanje, kje je stal prvotni guštanjski grad, bodemo menda z ozirom na drugi del besede »-stein«, rešili pravilno z odgovorom: tam. kjer nahajamo pozneje grad, nazvan »Grienfels« pred vhodom v sotesko Meže.2a) 0 naselbini v Guštanju še dolgo ne slišimo nič.
Besedne oblike, ki jih srečavamo v XIII. stoletju za Guštanj, so te-Ie: 1248 — Gutenstain, 1266 — Guetenstain, 1278 — Guotenstain, 1281 — Gutenstein, 1284 — Gutenstayne, 1296 — Guttenstein. Tudi pomen besede se podaje sam: grad na (dobri, močni) živi skali.
Na omenjeni listini se nahajata kot priči tudi dva viteza iz Polzele, namreč Fulderik (recte Friderik) in Vigand (prvi ministerijal Hartnida Ptujskega, drugi pa menda gospoda z Orta), ter Konrad iz Doba, najbrž Doba pri Pliberku; tudi Konrad je menda bil ministerijalec gospodov z Orta. Ti (de Ort) so bili visoka plemiška rodovina iz Gornje Avstrije (blizu Traunskega jezera) in so imeli tod okoli tudi druge posesti, kakor pri Grebinju, pri Vranskem, Paki in hržda še drugod.3) Stopnja njihovega plemstva se najbolje. odraža v tem, da stoje v vrstnem redu prič takoj za grofi in svobodnimi, pred gospodi Rogaškimi, Cmureškimi, Dravograjskimi, Emerbergi, Konjiškimi in drugimi.
Toliko se nam je zdelo potrebno pojasniti glede oseb in okolnosti v listini, s katero smo se gori seznanili.
Ditrika ali Ditera z Guštanja nahajamo navedenega kot pričo še na sledečih listinah:
1266,	maj 18. Traberch.4)
Herbord in njegova žena Gertruda Dravograjska prodata Sifridu Marenber-škemu in njegovi ženi Rikardi za 40 mark srebra v Ribnici neke dohodke, ki dona-šajo letno 8 mark.
Priče: Hermanus de Rabeke, magister Helwictis notarius noster, D i t h e r u s de Guetenstain, (sledijo še Marenberžanovi ministerijali Petrus officialis, do-minus Dietmarus de Weissenekke, Mathias de Merenberch, Ulricus dictus Asang, Pilgrimus et frater Chuno de Merenberg et alii).
1267,	oktober 3.5)
Ditmar de Lapide in njegova brata Vigand in Henrik obljubijo, da bodo dohodke in desetine, o katerih bode ugotovil Sifrid Marenberški, da so protipravno v njihovi posesti, povrnili Ditmaru z Vivšnika.
Med pričami: .... Ditmarus de Merenberch. . . . Ditherus de Gutenstein...
1269, juni 2. Feldsberg.6)
Gisela. vdova po Alberu iz Feldsberga in sestra Hertnida z Orta, priznava po-daritev 4 kmetij po bratu Hertnidu gornjegrajskeinu samostanu.
Med pričami: .... Dietricus de Gutenstayn . . .
2a) Ali morda tam, kjer stoji danes guštanjska cerkev? Tudi mogoče zaradi skale!
3)	Glej Gradivo IV. št. 850, Gradivo V. št. 294; navzočnost pri Koroškem vojvodu! Gradivo V. št. 499; listina iz 1269 še sledi.
4)	Mon. Car. IV. št. 2897. LAG. št. 867.
5)	Mon. Car. IV. št. 2950. ") LAG. št. 923.
1273, april 19.7)
Uirik Durnholz, capitaneus generalis Carinthie, osigura samostanu v Vetrinju posest treh (spornih) kmetij pri Wisensteinu.
Med pričami: .... Dieterus de Guetenstain . . .
To je zadnja vest, ki jo imamo o Diteriju iz Guštanja;7a) ker se za tem pojavijo druga imena s priimkom de Gutenstein, smatramo, da je kmalu nato umrl. Bil je priča, kakor se vidi iz navedenih regestov, dvakrat v zadevah svojih gospodarjev de Ort, dvakrat za svoje sosede-plemenitaše in enkrat za deželnega glavarja.
Na listinah do konca XIII. stoletja zasledimo za njim s priimkom de Gutenstein šest oseh, Hartnida, Gepauera (ali Rusticus, kakor se tudi piše na latinski listini), Valterja, Piperja, Markvarda in Goetzla. Prvi trije bi utegnili biti z ozirom na važnejše posle, ki so jih opravljali, sinovi rečenega Diterja, ostali pa so bili ali navadni uradniki ali pa morda daljši sorodniki. Kakršnokoli sorodstveno razmerje se v nobenem poročilu niti ne omenja.
Predno pa slišimo kaj več o teh, si še oglejmo že začetkom navedeno listino iz leta 1281. Bamberški škof kot fevdni gospod je po smrti Hartnida de Ort — menda, ker ni bilo več moških potomcev — dal guštanjski grad s pritiklinami v fevd vovbrskemu grofu Ulriku in njegovi ženi Neži. Pritikline pa so navedene tako-le: homines maiores et minores; maiores so gotovo vitezi gradniki, oni, katere sreča-vamo s priimkom de Gutenstein, ki so vodili upravo graščine, skrbeli za sodstvo, izterjavah davke in postavili v slučaju potrebe potrebno število vojakov; minores so podložniki. Domos, areas, aedificia, vse tri besede pomenijo stavbe, hiše, namreč poslopja, ki so spadala h gradu, gotovo tudi pristava, in seveda hiše podložnikov. Silvae so gozdovi, ki jih je bilo takrat gotovo še več kot danes, nemora so gozdnate paše, pascua navadni pašniki, prata pa travniki; aquae so vode in vodne pravice. Važna je izjava grofa Ulrika, da hoče škofu prepustiti tudi vse, kar bi po tej in-fevdaciji h guštanjski posesti še sam pridobil. Med pripadki pa se deželno sodstvo ne omenja, menda ga še pri graščini takrat ni bilo; prav tako manjkajo ribiške in lovske pravice, in še nekaj — in to nam je bolj nerazumljivo —: agri, polja.
Gotovo je imel grof Uirik naš grad s pokrajino še v zajmu leta 1287. Listina, izdana 12. junija t. I. v Judenburgu8), v kateri Uirik izpričuje, da mu je vojvoda Albert povrnil 6.000 mark, za kateri znesek se je bil pri njem zadolžil kralj Rudolf, pravi, da vrača vse zastavljene posesti, n e pa guštanjskega gradu in posesti pri Celju. To je pravzaprav samo po sebi razumljivo, saj Guštanj ni bil deželnoknežja lastnina, temveč bamberška, in Celje itak alod. Vendar je morala imeti tudi ta opazka svoj pomen, ki pa nam ni jasen.
Iz kratke notice v omenjeni listini odseva za nas gotovost, da je bil Guštanj še v posesti grofa Ulrika in je tudi ostal pri Vovbržanih še dolgo; sicer pa bodemo slišali pri letu 1298.. da je imel grof Uirik važno besedo pri rodbini vitezov Guštanj-skih.
Sedaj si še oglejmo listine, v katerih so navedeni kot priče guštanjski vitezi.
7)	GVK. C—1685.
7a) 1284, oktobra 12., (listina LAG. št. 1259c) sicer še čtijemo o nekem Diterju <le Guotenstayn, ki je bil ožcnjcn z vdovo Kraftona de Windisgretz, nekdaj kastelana na slo-vcnjgraškcm gradu. Ta Diter je apeliral v imenu svoje žene Adclbajde proti razsodbi dvornega sodišča v Ogleju, ki mu je odvzelo neke kmetije pri Slovenjgradcu. Bil je, kakor sr kaže, oglejski ministcrijal, bivajoč menda v ali pri Slovenjgradcu, in najbrž ni identičen / gornjim Diterjem ali Ditrikom.
8)	Orig. v drž. arhivu na Dunaju, prepis GVK. C—1842.
G o e t z e 1 se omenja (1. 1296.) dvakrat skupaj s Hartnidom in se bodemo tam seznanili ž njim.
1282, juli 1. Guštanj.9)
Vovbrški grof Ulrik izpričuje, da se je odrekel Friderik de Hertendorf vsem pravicam do dveh kmetij, katere je Kunigunda iz Pliberka prepustila vetrinjskemu samostanu pri Hertendorfu, in do kolonov v »Schevlach«.
Med pričami: . . . Piper de Gutenstain cum filiis.
Ta vest nam pove, da je ta čas bival grof Ulrik na guštanjskem gradu in da je bil gradnik in s tem seveda grofov ministerijal tukaj omenjeni Piper; neprijetno je le, da ne pove, kdo so bili ti »filii«.
Najznamentejši »de Gutenstain« v tej dobi pa je bil Hartnid; o njem so znane te-le listine:
1275, jun. 26. Maribor.10)
Ana de Chuensperch ter njena brata Otou in Friderik de Chuensperch izpričujejo, da so se spravili s krškim škofom Dietrikom.
Priče: Sifrid de Chranichperg, Hertnid de Gutenstein index pro-vincialis Saunie, Cholo de Marchpurch....
1288, december 8. Ptuj.11)
Hartnid z Guštanja se odreče napram bratoma Frideriku in Hartnidu Ptujskima vsem zahtevam in pravicam do gradu Lemberga (pri Poljčanah), ki si jih je pridobil še od njunega očeta Friderika Ptujskega star.
1295.	marec 9. Dravograd.12)
Ulrik grof Vovbrški potrdi samostanu v Marenbergu prostost mitnine v Dravogradu po privilegijih, katere so nune dobile od Gertrude Dravograjske in od grofa Henrika Pfanberškega.
Priče: her Hertnid von Gutenstein e, her Eberhart von Altenburch, her Nicolaus von dem Newen bouse, her Weriant der pharer von Seldenhoven, der Caindorfer Haintze.
1296,	januar 25. Dravograd.13)
Ulrik grof Vovbrški se sporazume po pravdoreku štirih razsojevalcev z gornje-grajskim samostanom glede zavetništva nad posestmi tega samostana.
Priče: dominus plebanus de Howenburch, dominus Eberbardus de Altenburch, domin us' Marquardus et dominus Hertnidus et dominus Waltherus de Gutenstain, dominus Conradus dictus Premier, Otzko offi-cialis de Praunsperch.
1296, april 24. Pliberk.")
Gundaker s Turna in njegova žena Katarina prodata grofu Ulriku Vovbrškemu kmetije v Sopotab (pri Škalah).
Priče her Weriand pharer von Saeldenlioven, her Hertnid von Gutenstein, her Eberhart von Altenburch, Gotzel von Gutenstein, Chunrat von dem Tore, Lamprecht und Volchrat von Pleiburch.
1296, april 24. Pliberk.15)
») GVK. C—1779.
10) GVK. C—1781.
») LAG. št. 1348a).
12) LAG. št. 1438, Muchar VI./104.
") LAG. št. 1499e).
H) Orig. v drž. arhivu na Dunaju, prepis LAG. št. 1502a).
") Orig. v drž. arhivu na Dunaju, prepis LAG. št. 1502b).
Gundaker s Turna in Katarina prodata grofu Ulriku V. svoj delež na gradu Turnu in neke kmetije.
Priče: iste kakor v prejšnji.
Kakor vidimo iz regestov navedenih listin, je bil Hartnid znamenit mož; 1275 >iudex provincialis Saunie«, najbrž Vovbržanov deželski sodnik za Savinjsko krajino. Od Ptujskih gospodov si je (gotovo tisti čas, ko je bil dež. sodnik) pridobil neke pravice do lemberškega gradu. Da je bil Vovbržanov ministerijal, o tem pričajo listine iz 1. 1295./96., tudi ima časten naslov »her«, ki si ga oni čas še ni smel prilaščati vsak vitez, še manj tržan.
Skupaj s Hartnidom se imenuje dvakrat (enega dne) Goetzel in enkrat Markvard iz Guštanja, slednji se celo imenuje, kakor Hartnid, »dominus« (=: >.her«); ne vemo pa sicer o obeh nič.
Drug pomembnejši guštanjski vitez je bil Gepauer ali Rusticus; o njem imamo tri vesti, prvi dve podamo o regestih, o tretji pa spregovorimo obširneje.
1278, maj 2. Dravograd.10)
Menhart (Cenzeynsdorf) in njegova žena Gertruda Dravograjska prodata s privoljenjem njunih dedičev Herborda in Otona samostanu v Marenbergu celo polje v Vižingi, katero je prej imel v fevd Sighardus miles de Truhsen.
Pečatita: Cholo de Seldenhoven ter Ofle de Merenberch (recte Emerberch), med pričami (zadnji): Rusticus de Guotenstain.
1278, december 28, Ribnica (na Kor.)17)
Menhart Cenzeynsdorf se odreče patronatu nad cerkvijo v Ilodišah v prid samostanu v Vetrinju in dovoli temu prostost mitnine v Dravogradu. Med pričami: . . . Gebour dictus de Guetenstain.
Tretje poročilo o Gepaueru pa je neka oglejska listina z dne 8. julija 1293 "), ki pravi, da so se polastili gradu in mesta Slovenjgradca vitez Oton, Friderik Leupacher (meščan) iz Slovenjgradca, Gepauer iz Guštanja in Nikolaj Slovenj-graški in so prizadeli oglejskemu patrijarhu in cerkvi mnogo škode, neprilik in žalitev. Da jim je patrijarh odpustil, so mu morali pod prisego obljubiti, da mu bodo — vsak s šestimi oboroženimi jezdeci — služili v slovenjgraški provinciji deset let na lastne stroške in proti vsakomur, ki bi hotel kakorkoli tukaj delati škodo. Zavezati so se morali tudi, da bode isto storil še Hartnid z Guštanja tudi s 6 jezdeci (ali kot porok ali udeleženec, ni jasno). Za odvezo od izobčenja, ki ga je bil patrijarh izrekel nad njimi, pa so dobili strogo javno pokoro: 1. vsak dan zmoliti 40 očenašev inl Zdravih Marij; 2. vsak petek post ali pa nasititi enega ubožca z istimi jedmi, ki jih uživa sam, oboje skozi eno leto; 3. proti cerkveni posesti ne smejo nikdar več nič povzeti, 4. skozi tri nedelje morajo pri vhodu v cerkev sv. Elizabete prositi vse, ki gredo k maši, da bi oni prosili Boga, da bi jim odpustil greh, ki so ga napravili s tem, da so se polastili posestev oglejske cerkve.
Toliko poroča listina, ozadje cele zadeve pa hode najbrž sledeče. Meseca marca 1293 je bila vojska Vovbržana Ulrika pri Grebinju od čet koroškega vojvode Majn-harda potolčena in razkropljena.111) Med grofovimi vojaki so bili gotovo tudi njegovi ininisterijalci Guštanjski s svojimi ljudmi. Iz prejšnjih bojev (okoli Brež in Št. Vida) vajeni plenjenja, in ker so morda zvedeli, da je oglejskemu patrijarhu vsepovsodi slaba predla, — slabo je odrezal v boju z Benečani, prav tako z Milanci, goriški grof ga
">) GVK. C—1749.
17)	GVK. C—1737.
18)	LAG. št. 1441 a), objavljena v Kresu I., 468.
") Jaksch, Geschichte Kiirntcns, II., 137.
je nadlegoval, v Furlaniji se je vnel upor, — so se hoteli skupaj s slovenjgraškimi sosedi, ki so morda tudi bili v Vovbržanovi vojski, okoristiti s patrijarhovim slabim položajem. Zavzeli in oplenili so grad in mesto Slovenjgradec, bržkone meseca aprila — maja. Kdo je situacijo rešil in kako, tega ne vemo; zvedeli pa smo, da je bila pokora, ki je zadela tudi dva guštanjska viteza, Gepauera in Hartnida, bridka.
Tretji — in zadnji — Guštanjčan, o katerem še hočemo spregovoriti, je Valter. Omenja se v (znanih) listinah petkrat, in sicer:
1284, november 3. Breže.20)
Gotfrid Trušenjski se odpove na smrtni postelji zavetništvu nad cerkvijo in kapitolom v Velikovcu. Med pričami: . . . Wa 1 t e r u s de Gutenstayne.
Ko je moral premagani grof Ulrik Vovbrški na poziv bambreškega škofa Gre-binj zopet izročiti, ga je prevzel (3. maja 1293)21) Valter z Guštanja, in sicer za dobo dveh mesecev, dokler škof Arnold ne bi imenoval drugega gradnika.
Iz dejstva, da je imenoval bamberški škof baš Guštanjčana za začasnega oskrbnika, bi sklepali, da je bil pravi gospod Guštanja še vedno Bamberg.
1296, januar 2. Dravograd.22)
Markvard z Žlemberka podari šentpav. samostanu za sprejem v njihovo bratovščino razne dohodke. Med pričami: . . . her Walter von Gutenstaine.
1296, januar 25. Dravograd.
0 tej gornjegrajski listini, na kateri se Valter imenuje skupaj s Hartnidom in Markvardom kot priča, smo že slišali.
Najvažnejša pa je zadnja listina ddo. 1298, junij 1. Pliberk,23) glasom katere si delijo Ulrik in Friderik, grofa Vovbrška. in Konrad Auffenstein z ženo Aleyzo otroke Valterja z Guštanja in njegove žene Hedvige. Valter je bil ministerijalec Vov-brških. Hedviga pa ininisterijalka Auffensteinov, njune otroke (kot ministerijalce) pa so razdelili tako-le: Vovbrški so dobili Durstela, Svvaerzela, Bertholda, Greto (ki je bila žena nekega Kolničana) in Nežo, Auffensteinca pa Valterja, Libharda in Petra (?Pfeffer?) ter Aleyzo (Lizo) in Matildo.
Ta delitev potrjuje, da je bil Guštanj še vedno v posesti grofov Vovbrških; ker pa je bil vzel Valter za ženo neko ministerijalko Auffensteinove žene Elize Vuzeniške,2,1) so si, kakor je bilo oni čas sploh običajno, potomce iz tega zakona med seboj delili. — Dejstvo, da se imenujejo otroci imenoma, bi kazalo na to, da je oče Valter takrat umrl; vendar pravi dostavek »ob her Walter und fro Haedweich bin enphuer iht chinde init einander gewinent, daz wir der ouch geleich mit einander schuellen teilen«, — je torej Valter bil še živ in zdrav, povod za to listino torej zadeva med Vovbrškimi in Auffensteini.
To je zadnja nam znana listina iz XIII. stoletja, in s tem končamo našo razpravo. Vovbržani so posedovali našo pokrajino do izumrtja (1322) in še za tem nekoliko časa vdova zadnjega Vovbržana. Zdi se pa, da je zgubil v XIV. stoletju Bamberg vsako nadoblast nad tem teritorijem, ker se sploh več ne omenja.
20)	GVK. C—1816.
21)	GVK. C—1903.
22)	Orig. v drž. arhivu na Dunaju; prepis .' t. Paul št. 146.
23)	Orig. v drž. arhivu na Dunaju. Prepis
24)	Jaksch, Gesch. Kiirntens II., 135.
LAG. št. 1498; objavljeno v Urkiindetihuch v arhivu Z g. dr. Maribor.
Slovstvo.
E. Spcktorskij: Zgodovina socialne filozofije. Izdala Slovenska Matica v Ljubljani. Prevedel iz ruščine Josip Vidmar. Ljubljana 1932.
Slovenci smo dobili s knjigo Spektorskega prvi sistematični prikaz zgodovine socialne filozofije. S tem se je zamašila občutna vrzel v slovenskem slovstvu. Po uvodnih poglavjih o filozofiji, družbi in zgodovini prikazuje pisatelj socailno filozofijo antike, preide na srednji in novi vek in zaključi s koncem 18. stol. Pri proučavanju socialne filozofije sta možni dve poti, sistematična in zgodovinska. Po prvi se socialne teorije ne raziskujejo v njihovi časovni zaporednosti, temveč se samo klasificirajo in razdeljujejo po medsebojni sličnosti ali različnosti. Po drugi se pa socialne teorije prikazujejo v zvezi z zgodovinskim dogajanjem, ki jih povzroča in opredeljuje. Vrednost ima samo druga pot, kajti v tem primeru se razodene višja razumnost in upravičenost socialnih teorij, ki bi nanizane po sistematski metodi predstavljale samo arzenal blodnih človeških misli.
V predgovoru izjavlja pisatelj, da si je prizadeval v splošno dostopni obliki pokazati vznik in razvoj evropske socialne filozofije in s pomočjo genetične metode bralcu pomagati razumevati vprašanja, ki vznemirjajo sedanjost. Zdi se mi, da je pisatelj samo deloma dosegel cilj, ki si' ga je stavil. Ni dvoma, da krivda ne leži v podajanju in tolmačenju posameznih miselnih sistemov, ki je jasno, enostavno in mestoma naravnost vzorno. Hiba tiči v tem, da pisatelj nima jasnih in opredeljenih nazorov o gibalnih silah zgodovinskega razvoja. Pomaga si tam, kjer bi moral zavzeti stališče, z eklekticizmom in »zlato« sredino. Značilen je zlasti oddelek v uvodu, kjer ocenjuje zgodovinske metode. Meni, da je spričo neskončnih debat o prednostih te ali one zgodovinske metode najpametneje zavzeti miroljubno stališče in si obdržati v zavesti Leibnitzevo pripombo, ki je dejal, da so vsi sistemi resnični v tem, kar trdijo, in napačni v tem, kar zanikajo. To stališče je sicer komodno, vendar vodi do absurdnih posledkov. Brez opredeljene metode je zgodovina mogoče umetnost, sigurno pa ni znanost. Pisatelj pripisuje »neko« upravičenost mnenju Carlyla in drugih, ki so trdili, da zgodovina ni drugega nego biografija velikih ljudi in je torej ideje treba proučiti po biografski metodi. Vendar imamo tudi nasproten nauk, po katerem so vse ideje, ne izvzemši najgenial-nejših in najoriginalnejših, samo posledica vplivov vnanjega sveta na pisatelje. Nadalje mnenje tiste literarne kritike, ki trdi, da se ustvarjati pravi- samo videti in da celo po naj-subjektivnejših umetnikih govori objektivni svet, ki jih je ustvaril in ki jih obdaja. Historični materializem uči, da »bitnost« opredeljuje »misel« in da je ideologija samo odraz gospodarskih procesov, ki se vršd v družbi, in končno je treba še upoštevati nauk Tainov, ki pravi, da se umetniška tvornost lahko izčrpno pojasni s »plemenom« tvorcev, z obdajajoč™ jih »miljejem«, socialnim in fizičnim, in naposled z zgodovinskim trenutkom. Stališče pisateljevo glede vseh teh nasprotujočih si mnenj je izrazito eklektično in posredujoče, češ, kdor ne sprejme teh trditev kratko malo za svojo vero in jih ne zagovarja in abstraeto z apriornim dogmatizmom in celo fanatizmom, marveč jih preiskuje na kokretnih dejstvih, se bo prepričal, da v »nekaterih« primerih ustrezajo resničnosti, v drugih neredkih pa tudi ne (str. 21). Nato ugotavlja Spektorskij na konkretnih primerih, v kolikor označene metode ustrezajo, oziroma ne ustrezajo resničnosti. Pri tem postopa precej površno, kakor kaže n. pr. obračun z ekonomskim materializmom. »Tako imenovani ekonomski materializem smatra vsako ideologijo za odvisno od gospodarskega miljeja. Gotovo, često, morda le prečesto ne služi misel resnici(!?), marveč takim ali drugačnim materialnim interesom. Ali od tod je še daleč do priznanja, da je brez izjeme vsa filozofska, znanstvena in umetniška tvornost opredeljena ali determinirana po gospodarskem miljeju in da prejema od njega in samo od njega vso svojo vsebino. Celo taki Marksovi verniki, kakršen je Labriola. izjavljajo, da nikakor ni mogoče izčrpno pojasniti »Božanske komedije« z informacijami o cenah za sukno, ki so jih nastavili v Dantejevi dobi florentinski trgovci.« Prav očitno je tukaj historični materializem
formuliran netočno in zato Spektorskij z označeno argumentacijo zamahne v zrak. Kajti način pridobivanja materielnega življenja v zvezi z družabnimi odnošaji, ki jih ustvarja, sicer opredeljuje po Marksu ideologijo gotovo dobe. Vendar niti Marks niti njegovi učenci niso tega opredeljevanja umevali v tistem vulgarno materialističnem smislu, kakor to predpostavlja Spektorskij.
Pomanjkanje historične metode je torej glavna hiba, ki jo je zagrešil pisatelj. Ne čuti pa se to v toliki meri, ker se je pisatelj lahko naslanjal na dobra preddela. V kolkor mu to ni bilo mogoče, pada tudi višina prikazovanja. Knjiga bo dobro služila za prvo orientacijo v zgodovini socialne filozofije, in dala ho čitatelju dragocene pobude za nadaljnje razmišljanje. S tem je delo Spektorskega dovolj priporočeno.	Bogomir S t u p a n.
CTpaibaKOBHh AparocjiaB: Bjia^a ycTaBo6paHHTea>a 1842—1853. Beorpaa 1932, str. XX + 331.
0 izredno zanimivi dobi srbske zgodovine, o ustavobraniteljikein režimu (1838—1858) je že 1. 1912. napisal Slobodan Jovanovič odlično delo Ustavobranitelji i njihova vlada, ki je izšlo I. 1925. v drugi izdaji. Ali kot pravni zgodovinar se bavi SI. Jovanovič predvsem z ustavno zgodovino in omenja samo tiste dogodke in osebnosti, ki so vplivali na srbski ustavni razvoj. Z vidika politične zgodovine se peča z isto dobo mladi srbski zgodovinar dr. Drago-slav Stranjakovič. Obširno govori v zgoraj omenjeni knjigi o notranji in zunanji politiki Srbije od 1. 1842. do 1. 1853. Delo je plod napornega triletnega brskanja po arhivih v Beogradu, Novem Sadu, Gornjem Milanovcu, v Parizu in na Dunaju. Škoda je le, da ni mogel izkoristiti tudi turških, ruskih in angleških arhivov, ki sicer ne hi spremenili celotne 6like, ali bi vendar nudili mnogo zanimivih podrobnosti.
Uvod nas seznanja s padom kneza Miloša, s prvo vlado kneza Mihajla in nam vsestransko osvetljuje Vučičevo revolucijo, pad vlade kneza Mihajla in odjek teh dogodkov v diplomatskih krogih velesil. Na razvoj dogodkov v Srbiji je tedaj močno vplivala tudi poljska emigracija, ki je poslala v Beograd svojega einisarja. V sedmih obširnih poglavjih slika nato začetne krize ustavobraniteljskega režima, njegovo utrditev ter nesoglasja med knezom Aleksandrom Karadordevičem in voditelji ustavohraniteljev, natančno se peča s srbskimi razmerami v letih 1848 in 1849 ter z vsemi notranjimi in zunanje-političnimi vladnimi težkočami. Posebno poglavje na 47 straneh je posvetil prvemu genialnemu srbskemu zunanjemu ministru, Iliji Garašinu, kakor tudi zapletenim razmeram pred krimsko vojno. Zadnji del nosi naslov Srbija Pijcmont južnih Slovanov.
Stranjakovičeva knjiga je naravnost vzor izvrstnega zgodovinskega dela. Kljub ogromnemu znanstvenemu aparatu je pisana tako pregledno in v lahko umljivcm slogu, da jo ho z veseljem vzel v roke tudi srbski kmet. Poglavja so namreč razdeljena na manjša poglavja s posebnimi naslovi. Čeprav našteva mnogo zanimivih posameznosti, se vendar v njih ne izgubi, ampak le z njimi nazorno opisuje ideje, dogodke in osebe, ki so igrale važno vlogo. Vse važnejše osebnosti nam predstavi brez tendence z njihovimi objektivno dognanimi značilnimi lastnostmi. Neprestano nas opozarja na razvoj svetovne politike in na njene vplive na kneževino Srbijo. Zelo pregledno kazalo na dvanajstih straneh in seznam v knjigi omenjenih oseh še povečata vrednost dela. Kdor hoče spoznati bistvo novejše srbske politike in razumeti razvoj Srbije v najnovejši dobi, bo inoral seči po tem Stranjakovičevem delu. Želimo, da hi čim prej izšla tudi druga knjiga, ki jo pisec napoveduje.	Tan Sedivy
Andrcjka Kudolf: Selški predniki dr. Janez Ev. Kreka. Ljubljana 1932. Izdala Leonova družba. 81 str. + 3 priloge.
Je to po Zupanovem Prešernu drugi poizkus v naši literaturi podati sistematično rodbinsko kronologijo in topografijo enega naših starejših kmetskih rodov. Pregledu virov sledi topografska in zgodovinska slika Dolenje vasi v Selški dolini in slika stare Krekove kine-
tije. Ime Krek se pojavi prvič v rojstni knjigi selške župnije dne 2. nov. 1636; v Dolenjo vas so prišli Kreki med 1631 in 1636, domnevno iz Lomov ali pa iz Stodorov na Poljanskem. Mogoče, da je prvotna Krekova kmetija v Dolenji vasi št. 16, med 1660 in 1664 je prevzel Jurij Krek posestvo in kmetijo v Dolenji vasi št. 17. Krekov rod se je razcepil 1771, ko je Štefan Krek utemeljil lastno linijo v Starem dvoru št. 8. Po Tomažu Kreku, Štefanovem bratu, pa se je zopet razdelil Krekov rod v več linij. Od teh še živijo linija pri Guziju (ustanovljena od Jakoba 1787) v Dolenji vasi št. 29. v Selcih št. 53 (ustanovljena od Janeza 1818) in od Jožefa 1791 utemeljena linija iz Ševelj, medtem ko sta v moškem kolenu izumrli liniji v Dolenji vasi št. 30 in na domačiji. Koncem XVIII. in začetkom XIX. stoletja trdna domačija se je začela po 1848 majati vsled slabega gospodarstva in zadnji lastnik Matija Krek jo je prodal 1871 Tomažu Bercetu iz Rudna. Berce je bil istotako slab gospodar ter je posestvo razprodajal, tako da je 1901 prevzel sin Anton le še njegove ostanke; pa tudi ti so bili že pred svetovno vojno razparcelirani in prodani, hiša pa 1917 podrta. Jožef, ki je utemeljil linijo v Ševljah, se v Ševljah ni mogel vzdržati; njegov sin Franc si je v Selcih zgradil gospodarsko pozicijo kot tkalec in za njim je podedoval 1873 njegovo posest sin Valentin, oče Janeza Evangelista. S smrtjo Janeza Evangelista je rod Valentina Kreka v moškem kolenu izumrl, medtem ko je zastopana druga linija po sinu Janezovega bratranca Franca, po Stanislavu.
Poleg Krekove rodbine podaja Andrejka krajšo rodbinsko kronologijo in topografijo tudi za rodbine, ki so v ožji zvezi s Kreki, kakor Dolence v Dolenji vasi, Frollich v Zalem logu, Luznar na Hudem, Jelene v Dolenji vasi, Švajstrek v Starem dvoru, Rechberger v Ševljah, Šraj v Studenem, Kalan, Jesensko in Sedej.
Izmed pogrešk sem opazil dve: Luznerjeva gostilna št. 37 ne stoji po tločrtu vasi na levem, ampak na desnem bregu Sore in Rakovčeva gostilna št. 51 ne stoji na njenem desnem, temveč na levem bregu (oboje p. 2); in pogreba 1923 umrlega Janeza Kreka ni mogel opraviti J. E. Krek (p. 53), ki je umrl že 1917.
Knjigo zaključujejo rodovniki najstarejših Krekov v Dolenji vasi, Valentina Kreka in Martina Kreka, prirejeni po Czellitzerjevein sistemu. Knjiga se prijetno bere. Za njeno izpopolnitev v smislu teoretične genealogije bi si želeli še posnetkov posameznih Krekov, njih antropološki značaj in karakteristiko osebnih lastnosti, ki so se v rodbini podedovale ali pa pojavljale.	F r a n j o Baš.
Mariborski koledar 1933. Izdala in založila Nabavljalna zadruga državnih uslužbencev v Mariboru. Za uredniški odbor N. 1. V r a b 1. Maribor. Tisk Mariborske tiskarne. 8°, 120 str.
Kakor za 1. 1932. je izdala N. Z. tudi za tekoče leto »Koledar«, ki prinaša poleg koledarskih in leposlovnih prispevkov tri doneske k zgodovini našega mesta. Franjo Baš podaja na str. 41—63 gradbeno sliko Maribora v začetku 19. st., ko je imelo mesto skoraj povsem podeželski značaj z gradhami v provincijalno-haroškem slogu. Mimogrede opisuje tudi' tedanje življenjske prilike. Zanimivo razpravo — nadaljevanje lanskega članka »Kulture v Mariboru v začetku 19. stoletja« — krasi 9 slik iz tedanjega Maribora. V obsežni razpravi »Marburger Schutzwehr — Mariborska varnostna straža« (str. 65—91) opisuje general Maister v obliki memoarov, kako je prišlo po preobratu do razorožitve te nemške organizacije in s tem do osvohojenja našega mesta. Spis je važen, ker navaja avtor številne izjave oseh, ki so se udeležile tega čina, in besedilo raznih, sedaj le težko pristopnih uradnih oglasov. Franjo Kramherger pa kaže v članku »Nekaj številk o Mariboru« (str. 93—108) naše mesto in bližnjo okolico v luči statistike nekako od 1. 1450. do današnjih dni. Statistika upošteva gibanje prebivalstva, število hiš, mestne proračune za čas od 1. 1914-—1932, narodnostne razmere, podatke o občinskih in skupčinskih volitvah i. dr.
Zgodovinar, ki se bavi s preteklostjo Maribora, teh doneskov ne bo smel prezreti. Zato ima »Koledar« za zgodovinsko vedo trajno vrednost.	Dr_ y. T.
t
Subotič Dragutin. Yugoslav popular ballads, their origin and development. Cambridge. University Press. 1932. XVI + 288 str.
INaslov knjige označuje pravzaprav samo vsebino njenega prvega dela; drugi, od uje popolnoma različni del opisuje od str. 165 naprej usodo srbske (v tem pomenu se rabi beseda »yugoslav« v tej knjigi) narodne pesmi v nemški, francoski in angleški književnosti.
Knjiga bi naj, tako govori pisec v predgovoru, v svetu, ki bere angleščino, oživila zanimanje za srbsko narodno poezijo, ki ji je anglosaksonski svet vse preteklo stoletje posvetil toliko pozornosti. Temu namenu služijo tudi številni in obsežni, stari in novi prevodi, ki so sprejeti v knjigo v prvi vrsti za to, da ponazorujejo piščeva izvajanja. V uvodu razlaga razne definicije pojma »narodne pesmi« in njih označbo pri raznih narodih; sam meni s tem pripovedne pesmi, ki se pogosto naslanjajo na kak zgodovinski dogodek, ki so tvorba posameznega člana kake literarno ne izobražene družbe in se stoletja hranijo z ustnim izročilom. S tem je študija omejena v prvi vrsti na »junaške« pesmi in govori o drugih samo tu in tam le mimogrede; o vseh pa pravi pisatelj izrecno, da so skupna last Hrvatov in Srhov. Prvo poglavje podaja podrobno karakteristiko narodne pesmi, vsebinsko in formalno, drugo govori samo o kosovskem ciklu. Pisec pozna »gusle« z eno struno (str. 4) in kon-trastira krščanske »guslare« in muslimanske »pevače« (str. 21), ki svoje petje spremljajo na »tamburo« z dvema strunama; po njegovem tamhure krščanski pevci nikdar ne rabijo, pač pa jo izpodrivajo gusle. Ob kosovskem ciklu, ki mu je klasični center jugoslovanske narodne poezije, opisuje obširno razmere, ki so privedle do Kosova, in v zvezi s tem tudi zgodovinska poročila o njem, da se na ta način pojasni neskladnost med zgodovinsko resnico in narodno tradicijo, kakor živi v pesmi. — Tretje poglavje primerja srbsko junaško pesem z angleškimi in škotskimi narodnimi baladami. Bogastvo finih opazovanj se v kratkem poročilu niti približno ne da označiti.
Najzanimivejše je četrto poglavje, ki govori o postanku in starosti srbske junaške pesmi. V uvodu govori pisec o obeli nasprotnih teorijah, ki sta v preteklem stoletju skušali razložiti postanek narodne pesmi: na eni strani romantična, ki je razlagala narodno pesem kot nekak mističen produkt kolektivne narodove duše (pisatelj imenuje to stranko »nemško«), na drugi strani pa individualistična, ki je splošno obveljala v anglosaksonskem svetu, ki ni bil nikdar pod takim vplivom nemške romantike, kakor evropski kontinent. Označba »germanska« ali »nemška« za prvo teorijo že davno ne velja več. Ze prva leta tega stoletja ji je med Nemci izpodkopal veljavo John Meier — Subotič ga ne pozna — ki je danes med Nemci v tej stvari vodilna oseba. Tako se lahko reče, da je danes tudi nemški znanstveni svet obrnil hrbet »nebularni« teoriji lastne romantike; če med Nemci danes še kdo zastopa »kolektivistično« teorijo, jo zastopa iz razlogov, ki nimajo nobenih zvez z znanostjo.
Glede starosti srbske narodne poezije zastopa Subotič mnenje, da so junaške pesmi nastale šele kje v začetku 16. stol., ženske pa so — to sklepa očividno iz njihove vsebine — mnogo starejše. Za razmeroma pozni nastanek junaške pesmi mu je — negativen — dokaz dejstvo, da pred to dobo niso nikjer izpričane. Če si ogledamo njegovo dokazovanje (143—7), pa takoj vidimo, da ga je v to misel zapeljal njegov pretirani kriticizem, ki se kaže tudi drugod. Kriticizem je sicer značilna in dobra lastnost vsakega pravega znanstvenika, toda tukaj se kaže na objektu, ki tega ne prenese z lahkoto: narodna pesem je produkt naivne duše, namenjen naivnemu poslušalstvu; kdor si natakne preostra očala, si s tem zastre pogled v marsikaj, kar je baš značilno na njej.
Eden njegovih glavnih dokazov, da je junaška srbska pesem razmeroma mlada, vidi v dejstvu, da je stari srbski srednjeveški biografi, ki so pisali vsi pred usodno bitko na Kosovelu polju, nikjer ne omenjajo (samo Domentijan in po njem Teodosij se izražata proti ženskim pesmim). Prav nič je ne omenjata tudi Camblak in Konstantin »filozof«, ki sta p'sala po bitki na Kosovein.
Ta doka/. »ex silentio« v tem slučaju nič ne dokazuje. Niti ni potrebno reči, da bo-
Slovstvo.
51
goslovnim piscem v Srbiji srednjega veka ne moremo in ne smemo imputirati narodnega ponosa in znanstvenih interesov, ki jih je v njihovih naslednikih XIX. stol. zbudila nemška romantika, dovolj je, če pomislimo, kaj so s svojimi spisi nameravali. Njihovi spisi so — po tujih vzorcih posnete — »aretalogije«, ne pa »biologije« ali »biografije« v modernem smislu besede; oni opisujejo duhovno »žitije« svojih junakov, ne pa njih trivijalnega vsakdanjega življenja, kako so se n. pr. oblačili, hranili ali (recimo s petjem ali poslušanjem junaških pesmi) zabavali. Prav nobenega povoda ni imel tak pisec, da bi v biografiji kakega srbskega svetnika zapisal, da je poslušal ali popeval junaške narodne pesmi: to je bilo zanj nekaj tako vsakdanjega kakor jed in pijača! Pač pa je bilo to nekaj nenavadnega za vsakega tujca, tako n. pr. za Grka Nicefora Gregorasa (1326, ki sporoča samo dejstvo) ali za Slovenca Kuripečiča (1530), ki sporoča tudi vsebino in je zato Subotiču prva veljavna priča za eksistenco srbske junaške pesmi. Če Nicefora odklanja, je — prav po nepotrebnem —-bolj kritičen ko K. Jireček, ki mu je (Gesch. der Serben II, 90; Staat u. Gesellschaft im mittelalterlichen Serbien III, 59—61) Nicefor zanesljiva priča za eksistenco srbske junaške pesmi že v XIV. stol.! Saj je vendar preznačilno, da prvi o njej govorijo tujci, med domačini pa jo — recimo literarno, literatsko — prvi opazijo — poetje!
Ta pretirani kriticizem je piscu zastrl pogled za mnoge analogije pri drugih narodih, ki bi mu bile omogočile spoznanje postanka in starosti srbske narodne pesmi. Če se omejimo samo na junaško pesem, lahko mirno rečemo, da se je razvila pri Srbih obenem z zavestjo vrednote in pomembnosti junaških činov in da ji je stalno obliko dala doba, ko se je pri Srbih razvil fevdalizem. Subotič ne pozna Jirečkovega dela »Staat und Gesellschaft im mittelalterlichen Serbien« — vsaj citiranega ne najdem pri njem —, brez dvoma pa mu je sicer iz srbske zgodovine znano, da so bili tako hrvaški, kakor tudi srbski dinasti v prav ozkih zvezah z dinasti zapadnc in srednje Evrope, katere so posnemali. Vse, kar razlaga (97—99) o zanimanju velikašev za herojične snovi in o »dvorni poeziji« v zapadni Evropi, veljit mutatis mutandis tudi za srednjeveško Srbijo. Zato je vloga, ki jo je po njegovem za razvoj srbske narodne pesmil igral Dubrovnik (156), po nepotrebnem pretirano opisana. Početek srbske narodne pesmi sega brez dvoma že v dobo prvih srbskih dinastov; »Kosovo« je samo tako močna zareza, da je ob njem stopilo v ozadje vse, kar je bilo manjšega, ker je na pozorišče stopil nov, silen nasprotnik. Kar je čul Kuripečič, je razmeroma pozna faza domačega razvoja, še v večji meri velja to kajpada za gradivo, ki ga je nabral Vuk.
Subotič opozarja na identične fraze, sorodnega duha in mišljenje, ki se kaže v srbski narodni pesmi in drugih (107—8), iz česar se da pravilno sklepati, da so produkt istih ali enakih razmer. Po Ten Brinku opozarja (137), da dar »petja in pesniškega ustvarjanja ni nikak cehovski privilegij«, samo ne upa si te pametne misli razpresti tudi dosledno za srbsko ozemlje. Po Mabieju opozarja (138), da pri narodni poeziji ne gre v prvi vrsti za produkcijo, ampak za reprodukcijo, a ostane na sredi pota. V resnici so srbsko narodno pesem ustvarili in ohranili nadarjeni pevci, ki so pobudo za njo dobivali iz svoje okolice. Ta je lahko bila domača in tuja (mnogojezična), preprosta in učena. Tuji pevci in domači učenjaki so jim dajali nove snovi; 1. Huvarac je nekoč kratko formuliral ta del problema z besedami: »Ja mislim, da je sve ovo od nas (s tem je mislil učene ljudi) došlo«. A ne samo nove snovi so dobivali domači pevci po tej učeni, artistični poti, nego tudi cele formule, poetične kli-šeje. Seveda se da to le redko dokazati na ta način, kakor pri znanem klišeju »Da je nebo knjiga od hartije«, ki je v srbsko narodno pesem prišel iz — hebrejske literature (Priin. ČZN 1931, str. 223). Vse to opozarja človeka, ki se peča s študijem kake narodne poezije, da se ne sme omejiti samo na njo, ampak da mora obenem upoštevati tudi sodobno prozo.
Ta ali oni bo sedaj mogoče vprašal: če se je srbska narodna pesem razvijala po isti poti kakor na zapadli, kako da iz srbskega srednjega veka nimamo nikakega zaokroženega epa, kakor so n. pr. Nibclungi? Vzrokov za to je več: stalni konflikti med patrijarhalniini in fevdalnimi elementi, ki so srbski narodni poeziji vtisnili neizbrisne sledove; dejstvo, da
je vse duševno stremljenje bilo v rokah teologije, ki je svoje središče imela daleč izven mej države, v tujejezični okolici; ne v zadnji meri turška »lavina«, ki je srbstvo sicer kon-servirala, a ga obenem petrificirala.
V	zaključni besedi govori Subotič o današnjem stanju srbske narodne pesmi; ženska pesem, pravi, se bo še glasila naprej, junaška pa očitno propada in je po raznih pokrajinah že izumrla. Glavna krivca sta knjiga in šola. pred vsem pa je izginil povod, ki je ustvarjal srbsko narodno junaško pesem: gigantski, stoletja trajajoči boj proti Turkom. Vzrokov bo pač več, ki se vsi dajo reducirati na enega: ves način našega življenja se je spremenil. Današnji beg, če se dolgočasi, vzame v roke Hormannovo zbirko ali pa navije svoj radio, po kavarnah se politizira, slepi guslarji se umikajo ciganskim pevkam, današnji poet (k njemu denem tudi pevca) se je zaprl v slonokoščeni stolp ali pa ima ambicijo, da bi bil »povse-svetno oekranjen« (Majakovskij) ali pa se čul z vseh plošč »His Masters Voice«, današnjega junaka skrbi, kaj ho o njegovem junaškem činu napisal jutrišnji jutranjik ali mogoče že današnji večernik, vse ljudi pa silijo razmere, da skrbno skrivajo svoje afekte. Neznansko daleč od nas so časi, ko je kralj David pred skrinjo zaveze plesal in pel. To velja za vse narode in kraje; eni so prišli prej na vrsto, na druge ho vrsta še prišla. Kar se je ohranilo v tisku, je različne vrednosti, a v vsakem primeru »zadnji vzdihljaj«. Torzi, ruševine, ki jih redko doleti sreča, da jih dobi kak Prešeren v roke in iz njih ustvari »Lepo Vido«.
Za znanstvenika, ki ga problem narodne pesmi na sploh zanima, je srbska narodna pesem nenavadno pomembna baš zato, ker lahko na podlagi zbranega gradiva in opazovanja »na licu mesta« študiramo njen razvoj v dobi preko 100 let in jo opazujemo v zadnji fazi njenega življenja. Tako imamo na razpolago dovolj — še davno ne izrabljenega — gradiva in možnost direktnega opazovanja, da določimo bijološke zakone, po katerih se je razvijala. Pogled mednarodnega sveta na srbsko narodno pesem se je v zadnji dobi bistveno spremenil; dočim je bila prej predmet estetičnega uživanja, je postala sedaj objekt znanstvenega študija, ki zanima vsakogar, kdor se peča s prašanji o postanku in bistvu poezije, ne samo »narodne«, pri kateremkoli narodu. Zato je nedvomna zasluga Subotičeve knjige, da je ino-nografično predstavila anglosaksonskemu svetu ves kompleks rezultatov in problemov, ki so v zvezi s srbsko narodno pesmijo. Pomembna pa je tudi kot delo srbskega pisca med Srhi samimi, ker se nekako zdi, da jih je zunanji svet glede znanstvenega raziskovanja njihove narodne poezije prehitel. Pri njih je bila narodna pesem vedno bolj objekt narodnega ponosa in cenena, torej cenjena žrtev podjetnih založnikov ko predmet resnega študija. Sedaj pa je Srh napisal knjigo, s katero je na mah stopil v prvo vrsto mednarodnih znanstvenikov; to njegovo delo je vsled svoje široke koncepcije in intenzivne poglobitve v probleme za to polnovredna legitimacija. Samo eno željo hi še imeli: vsaj prva polovica hi naj izšla v srbskem prevodu, da bi postala tako dostopnejša onim, ki so direktno interesirani na srbski narodni pesmi, n. pr. učitelji in profesorji, a ne razumejo angleščine. Brez dvoma bi to študiju srbske narodne pesmi dalo novih, krepkih impulzov, saj je knjiga odločen in krepak korak naprej na pravilni poti. Oh tej priliki hi se lahko tudi izgladile nekatere nerodnosti, kakor n. pr. piščeva razlaga besede »uskok« (131), s katero je v nasprotju z vsemi srbskimi leksikografi od Vuka do Bistiia in Kangrge, ali njegova razlaga, zakaj je deseterec izpodrinil hugarštice (160), ki se mi zdi vendar le preveč preprosta. V pozitivnem smislu pa bo lahko mnogo pridobil iz študij Sv. Matica o tvorcih srbskega narodnega epa (Gpil-CKH K&HHceBHH HiacHHK, 33) in principih srbske verzifikacije (roflHUlH»HUa H. Hyilllha 30, 40). Matič je umno in trezno raziskoval domače razmere, zato bodo njegovi rezultati dobro dopolnilo Subotičeviin, ki se naslanjajo pretežno na zapadne razmere. j ^ G 1 o n a r
Sbornik praei I. sjezdu slovunskych filologu v Praze 1929. Svazek II. Prednasky. Uspo-radali J. Horak, M. Murko, M. Weingart a St. Petira. Praha 1932, 8°, 1137 str.
V	spomin stoletnice smrti J. Dobrovskega se je vršil oktobra leta 1929. v Pragi kon-
gres slovanskih filologov, ki pa so se ga udeležili še v večji meri književni zgodovinarji. Pri tej priliki se je vršilo 70 predavanj; razen dveh pedagoško-didaktičnih jih je bilo 35 v literarnozgodovinski, 33 pa v jezikoslovni sekciji. Pripravljalni odbor je lansko leto izdal ta predavanja in še dodal tistih 16, ki so jih znanstveniki sicer poslali kongresu, a jih niso prečitali, ker se njihovi avtorji niso mogli udeležiti kongresa. Razprave se vrste v francoščini, nemščini, italijanščini, deloma v novogrščini in v vseh slovanskih jezikih razen v slovenščini, kajti edini slovenski sotrudnik — prof. dr. Kidrič — je priobčil o svojem obsežnem delu »Dobrovsky in slovenski preporod njegove dobe« le kratek francoski posnetek.
Na omejenem prostoru se ni mogoče spuščati v naštevanje vseh važnejših izsledkov in jih oceniti; zadovoljiti se moramo s tem, da omenimo le nekatere najvažnejše razprave, ki posegajo tudi v zgodovinsko področje.
Eden izmed najboljših poznavalcev Dostojevskega, Rus A. B e m, razpravlja v obširni študiji, ki prinaša mnogo novega, o umetniški polemiki Dostojevskega s Tolstim. Kdor hoče prodreti v globine duš teh dveh ruskih genijev, mu bo Bemova razprava dober pripomoček.
Pregledna in informativna so izvajanja ukrajinskega profesorja L. Bileckega o glavnih strujah ukrajinske znanstvene literarne kritike v zadnjih petdesetih letih. Za ukrajinsko književnost in književno kritiko pomeni popoln prelom leto 1876., ko je ruska carska vlada s t. z. Jozefovičevim cirkularom prepovedala vsak tisk v ukrajinskem jeziku. Ukrajinske knjige so izhajale odslej v Lvovu, Ženevi in Pragi. Literarnozgodovinske in fol-kloristične študije, ki so se tikale Ukrajincev, so mogle izhajati tudi v ruskih časopisih, če so bile napisane v ruščini. Na področju caristične Rusije je ukrajinska literarna kritika delovala v dveh važnih pravcih. Najprej je skušala rešiti literarnozgodovinska vprašanja, ki so bila sporna med Rusi in Ukrajinci, to na jezikoslovnem in zgodovinskem področju. Saj je prepoved ukrajinskega tiska sama po sebi vsiljevala Ukrajincem nalogo, da razčistijo odnos ukrajinščine do ruščine. Razen tega pa je bi o po 1. 1876. vodilnim ukrajinskim duhovom jasno, da si bo mogla ukrajinščina pridobiti ugled in veljavo samo z velikimi literarnimi vrednotami. Zato se poglobi literarna kritika tako z ozirom na strogo umetniške in književne zahteve kakor tudi v literarnozgodovinskem raziskovanju in vrednotenju. Ukrajinska književna kritika je preživela v zadnjih letih tri temeljne faze svojega razvoja: 1. dobo do revolucije leta 1905., ko je ruska vlada ukinila prepoved tiskanja v ukrajinščini; 2. dobo do holjševiške revolucije leta 1917.; 3. dobo po revoluciji. Že v prvi dobi sta M. Daškevič in Veselovskij pokazala Pogodinovo teorijo, da so do 13. stoletja živeli v sedanji Ukrajini Rusi, ki so za tatarskih vpadov prenesli na sever narodne pesmi, ki se imenujejo hiline. Kljub temu pa ni prišla z dnevnega reda polemka o začetku ukrajinske književnosti. Po letu 1905. je pa postala ta polemika brezpredmetna, vse do 1. 1914., ko začno za svetovne vojne Rusi zopet pritiskati Ukrajince. Tedaj je zopet načel vprašanje S. Smalj-Stockyj. Med tem sta se izcimili na Ukrajini dve šoli literarne kritike. Simbolistična šola A. A. Potcbnja je obvladala harkivsko univerzo, Kijiv pa je tvoril središče filološke kritike, ki se ji je pod Jagičevim vplivom pridružil Lviv. Dočim so se v prvih dveh dobah razvijale posamezne struje literarne kritike svobodno, je od holjševiške revolucije mogoč svobodni razvoj samo v marksistični smeri. Kijivska Ukrajinska znanstvena akademija, ki so ji presahnili vladni viri, ker velja za kontrarevolučno, vsled požrtvovalnosti svojih članov še vedno deluje. V. Pcrctc je sedaj tu najizrazitejši predstavnik filološke, genialni zgodovinar in literarni zgodovinar, M. Hruševskyj, pa sociologične smeri literarne kritike.
Perečih ukrajinskih vprašanj se dotika tudi J. A. J a v o r s k ij v svoji razpravi o pomenu in mestu Zakarpatja (Podkarpatske Rusi) v občni shemi ruske književnosti. Po mnenju J. Javorskega se podkarpatoruska književnost tako zelo približuje ruski* da jo smatra za enega izmed delov ruske književnosti, ki je nastal na ozemlju podkarpatskoruskega narečja. Deli jo v štiri periode. Prva obsega prevode cerkvene književnosti in se končuje v začetku 17. stoletja. Druga doba se peča predvsem z razlago evangelijev, obsega pa tudi romane o
Aleksandru Velikem, Varlaamu in Joazafu itd. Sredi 18. stoletja se začne tretja doba, ko se književnost poslužuje zlasti latinskega in madžarskega jezika. Z A. Duhnovičem se začenja moderna doba. Ukrajinsko smer podkarpatske književnosti proglaša Javorskij za nekak gališki import.
Za ukrajinsko proglaša Podkarpatsko Rusijo Filaret Kolessa v študiji o karpat-skem ciklu narodnih pesmi. Bavi se posebno z vzroki in vplivi, ki so razširili enake motive in celo skoraj doslovne prevode pesmi med Ukrajince, Slovake, Čehe in Poljake.
Važen prispevek k slovanski literarni zgodovini so izvajanja Aleksandra Kole s s e o raziskovanjih in izdajah slovanskih spomenikov apokrifne literature. S slovansko idejo v spisih starodavnih ruskih književnikov se peča M. V. Šahmatov, B. Š w e 1 a pa piše v svojem dolnjelužičkosrbskem jeziku o slovanskih sledeh v dolnjelužičkosrbski književnosti. O zapisovalcih in izdajah lužičkosrbske narodne poezije v prozi piše J. Pata.
Eden izmed najdragocenejših prispevkov so razglabljanja o ciljih in metodi primerja-jočega proučevanja slovanskih književnosti. Avtor A. V o z n e s e n s k ij, po rodu Rus, odločno zavrača sedaj skoraj splošno veljavno proučevanje literature, ki je preveč odvisno od metod in teoretičnih izvajanj prirodnih znanosti, kar se konkretno vidi na tem, da prevladuje v znanosti o književnosti zgodovinsko raziskovanje in da je postala ta znanost v glavnem samo zgodovina literature. Po mnenju A. Voznesenskega more biti temelj za proučevanje literarne znanosti samo ta ali oni posebni element umetniškega ustvarjanja, ki se javlja kot literarno dejstvo. Le umetniške aktivnosti kot raznolikost in celota morejo biti predmet literarnozgodovinskih študij. Zgodovinska stran te znanosti ni najvažnejša, ampak ima samo toliko pomena, kolikor pomaga objasniti umetniško ustvarjanje in umetniške vrednote. Pri primerjalnem proučevanju raznih književnosti opozarja na napako, da se slične snovi in slični motivi proučujejo brez ozira na umetniško obliko. Pisec se ne zadovolji samo z ugotavljanjem nedostatkov, ampak podaja tudi konkretne smernice za proučevanje literature v smislu svojih zahtev. Glede slovanskih književnosti predlaga sintetični študij na temelju literarnih slogov in tokov, v ozki zvezi s podobnimi gibanji v svetovni književnosti, ker bo se na ta način še jasneje pokazal pomen slovanstva in posameznih slovanskih narodov v kulturnem razvoju človeštva. Obširna izvajanja A. Voznesenskega zaslužijo vso pozornost. Ker so važna ne samo za ozek krog znanstvenikov, ampak v enaki meri za posredovalce literarnih znanosti po srednjih šolah, bi bilo umestno prevesti jih v slovenščino.
Nova pota v literarni zgodovini odkriva tudi P. S a k u 1 i n, priznani idejni voditelj ruskih marksističnih književnih zgodovinarjev. Sakulin opozarja, da je literarna znanost vobče upoštevala, zlasti v novejši dobi, samo pisano književnost priznanih literatov, ne pa ustne književnosti, ki se še vedno razvija kot izraz prav ljudske duše. Tudi iz književnosti veje duh posameznih razredov. Literarni zgodovinar ga ne sme zabrisati, ampak proučevati in pokazati pri tem organsko enotnost vsega literarnega procesa.
Več študij je posvečenih posameznim slovanskim književnikom, njihovim medsebojnim odnosom ter posameznim dobam v literarnem razvoju.
J. Mati podaja v nemščini sintetičen pregled romantike in realizma vseln južnih Slovanov v 19. stoletju. Bavi se s slogom, snovjo, motivi in umetniškimi vrednotami teh dveh tako važnih književnih struj. Albert P r a ž a k so peča s sedanjim stanjem slovaške literarne zgodovine in njenimi nalogami v bližnji bodočnosti. Važne in zanimive podatke prinašata in objasnjujeta študiji J. B o z e ilk r a n c a o Turgenjevu in Saltikovu ter Z o j e R o z o v e o Sumarkovu in Krylovu. M. Szyjkowski piše o poljskih vplivih na češki preporod, J. J a n 6 w pa primerja ruski in poljski literarni razvoj od XVI. do XVIII. stoletja. J. G o 11) b e k ocenjuje ogromni zgodovinski pomen »Ksi^gi narodu polskiego« Adama Mickiewicza in »Knyhy bytija ukrainškoho narodu« Ukrajinca Nikolaja Kostoinarova in skuša dokazati, da je Kostomarovo delo nastalo pod Mickicwiczevim vplivom. Vsestransko prikazuje z marksističnega stališča kmetsko in proletarsko poezijo v Sovjetski Rusiji G. P a t r i k.
Nazorno kaže, kako je revolucija razvezala tvorne sile v ruskih delavcih in kmetih in jih začela uveljavljati tudi v književnosti.
M. L a s k a r is opozarja na prevode srbohrvatskih narodnih pesmi v novogrščino, ki so bili do sedaj srbohrvatski literarni zgodovini nepoznani. Prevajal jih je znan občudovalec srbohrvatskih narodnih pesmi Nikola Tommaseo, ki je pisal po večini v italijanščini. Novo-grške prevode je priohčeval leta 1864. in 1865. v reviji XpuaaAXcg. Kolikor sem razbral iz primerov na dvanajstih straneh, je novogrški prevod precej svoboden, skuša pa ohraniti godbo glasov originala, kjer je to mogoče.
Romunski slavisti so objavili več prispevkov. Med njimi gre prvo mesto razpravi o slovansko-romunski literaturi XV. do XVII. stoletja. Napisal jo je P. P a n a i t e s c u. Ta del literarne zgodovine zanemarjajo slavisti, češ, da je sestavni del romunske književnosti, romunski znanstveniki pa se za to dobo ne brigajo, češ, da je ta literatura v resnici slovanska, ker je pisana v slovanskem duhu in jeziku. Obširno razpravlja Panaitescu o začetku slovanskih literarnih vplivov na Romune, zlasti bolgarskih in srbskih, natančneje se liavi z versko in svetovno književnostjo, s slovanskimi tiskarnami v nekdanjih romunskih kneževinah in z renesanco slovanske književnosti v Romuniji v XVII. stoletju.
Med lingvističnimi razpravami bo zanimala tudi zgodovinarja študija poljskega znanstvenika Lehr-Splawinskega, ki skuša posvetiti v temo praslovanskih narečij. Velikega praktičnega pomena so izvajanja H. Batowskega o perečem problemu translitera-eije sedanje »graždanke«, t. j. pisave pravoslavnih Slovanov.
Knjigi so dedani francoski posnetki, seznam lastnih imen in besed ter stvarno kazalo. Delo je izredno bogata zakladnica pri študiju ne samo slovanskemu literarnemu zgodovinarju in jezikoslovcu, ampak tudi zgodovinarju. Nekatere razprave so sicer izšle že prej v rajnih časopisih, vendar pa je večina izmed njih pristopna samo v največjih knjižnicah. Zato je bil umesten sklep redaktorjev, da so izdali vsa predavanja, opravičljiva pa je tudi nepraktična oblica predebele knjige. Cena 250 Kč (560 Din) je za tako delo razmeroma zelo nizka. Vso pohvalo zaslužijo izdajatelji, uredniki in Državna tiskarna v Pragi, ker je delo skoraj brez tiskovnih napak, kar pri tisku v 15 jezikih pač ni malenkost.	J. Sedivy.
Wengcrt Hermann, Die Stadtanlngcn in Steiermark. Graz 1932. 84 str. 4°.
V naši domači literaturi je, če izvzamemo Steleta in Mačkovška, proučavala tip mesta edino geografija. Pri Francozih in Nemcih si podajajo v tem študiju roko zgodovina, geografija, umetnost in arhitektura. V srednji Evropi, kjer sega postanek mest večinoma v srednji vek, v nasprotju z zapadno in južno Evropo, kjer obstaja kontinuiteta inest od starega veka, in vzhodno Evropo, kjer so mesta, razen nekaterih vojaških in upravnih središč, novejšega izvora, so Nemci proučavali predvsem v srednjem veku nastala mesta, in to v ko-lonizacijskem ozemlju vzhodno od Lahe. Alpsko kolonizacijsko ozemlje je ostalo manj raziskano. Pri študiju nemških in čeških mest ugotovljena načela je Wengcrt vporabil v pričujoči študiji, potem ko je deloma o tem poročal že v Matter fiir Ileimatkunde 1932, in podal sliko vseh štajerskih mestnih naselij v srednjem veku kot tipov selišč.
Po nastoju imamo po Wengcrtu mesta, ki so se razvila iz trgov (Maribor, Celje, Slov. Bistrica in Ptuj), nadalje mesta, ki so nastala kol novi trgi v bližini starejših selišč (Slovenjgradec in Radgona) in mesta, ki so bila kot taka ustanovljena na zeleni trati (na Slov. Štajerskem tega tipa nimamo). V izohliki mestnega tipa odločujejo primarni (trg, obramba, pridobivanje življenjskih potrebščin) in sekundarni (ulice, ceste) elementi, ki so se v toku časa strnili v eno. Tvorni mestni elementi nastopajo že pri trgih, kjer zazidajo tržani okolico trga v mestnem smislu besede z enakomerno širokimi stavbami (v Brežicah n. pr. 10 m), ki se raztezajo od trga nazaj po 80—100 m (n. pr. v Mariboru). Število stavb okoli trga je bilo sorazmerno majhno in je znašalo v Mariboru 30—10. Primitivno obliko trga najdemo v Ptuju v razširjeni Prešernovi ulici, pa tudi v Mariboru, kjer je trg na vzhodu razširjen,«
Koroška cesta. Z ustanovitvijo mest se polagoma razvijejo ceste iz trga in proti trgu, kjer so se naseljevali zlasti obrtniki, ki rabijo vodo, in oni ki so živeli od prometa. Nezazidani prostor pa je ostal ob mestnem zidu (Slovenjgradec). Središče mesta je ostal trajno trg. Vzporedno s trgom pa so nastale gospodarske ulice, ki so omogočale vhod v gospodarska poslopja od zadaj in izven trga; oboje so zvezale prečne ulice. Vse ulice so pravilno razporejene, kar izhaja iz parcelacije zemljišč in iz geometrične miselnosti gotike. Težnje po smotrenem redu v mestni zazidavi najdemo že v XIV. stoletju n. pr. v Ptuju. Za nadaljnje tipologiziranje mest so važne cerkve, samostani, gradovi, bolnice, ki so stale vedno izven trga, in one ceste, ki so služile daljnemu prometu. Kjer so se razvila mesta iz trgov, so se razvijali navedeni gradbeni principi, v kolikor so to dopuščale zemljepisne prilike (Celje, Maribor, obratno Ptuj).
V	podrobni obravnavi poedinih mest je Slovenjgradec primer neposredno ustanovljenega mesta s podolžnim trgom, Radgona pa mesta, kjer imamo trg pravokotno na podolžno mestno os. Ostala naša mesta so primeri, ki kažejo razvoj iz predhodno že obstoječega trga.
Wengert izhaja iz predpostavk tehnike, za katere mu služijo zgodovina in zemljepis samo kot sekundarna oporišča.
Z zemljepisnega vidika spadajo vsa naša mesta v vrsto kolonizacijskih selišč in predstavljajo prvotno samo večji tip mestne vasi. Izjemo v tem oziru tvori Celje, kar pa razloži rimski izvor mesta. Sigurno moremo izvajati tudi Ptuj s središčem v Prešernovi ulici iz rimskih temeljev. Za rimski most vemo, da je prečkal Dravo pri današnjem muzeju in neposredna okolica ptujske mestne ž. cerkve je vsebovala rimske starožitnosti; zvezo med obema pa tvori prav Prešernova ulica. Za kontinniteto ptujskega selišča govorijo tudi staroslovenski grobovi pel Gradom in zgodnje ime civitas, o čemer je domneval že Pirchegger, da izhaja iz ftmske dobe. To in pa geormorfologija ozemlja med Gradom in Panoramo potrjuje izvor srednjeveškega Ptuja iz rimskega selišča ter odklanja naziranje o trgovski cesti na levem bregu Drave med Ptujem in Mariborom, za katero tudi nimamo nobenih zgodovinskih podlag in za katero tudi niso obstajali predpogoji v terenu, pa tudi ne v daljnem prometu in trgovini, katere pomen Wengert med razvojnimi silami naših mest daleko precenjuje (Kulischer).
Če je pri Ptuju potrebno povdariti zgodovinsko osnovo, pa moramo drugje, n. pr. pri Slov. Bistrici povdariti zemljepisno osnovo. Pri tein je važno, da Wengert v isti meri podcenjuje kmetijstvo v naših srednjeveških mestih, kakor precenjuje pomen velike trgovine. Izraziti agrarni značaj naših mest po franciscejskih mapah, iz katerih je rekunstruiral Weingert srednjeveške tipe naših mest, dokazuje našo predpostavko o izvoru mest iz kolonizacijskih vasi. Pri Slov. Bistrici imamo na črti Gradišče - Šolska ulica vzporedno s potokom Bistrico potekajoče kmetsko selišče, ki ga križa nad Gradiščem velika cesta in katerega trgovski in mlajši značaj je evidenten.
V	tipu mest so nadalje važne takozvane gospodarske ulice. Na Slovenskem Štajerskem so te razvile kot vzporedne ulice k mestni osi, to je k trgu. Za tip mesta so enako važne prečne ulice, ker se kot dovozne ulice razvijejo v tesnih, majhnih širinah, proti katerim so s trgom vzporedne ulice relativno široke (Mariborski koledar 1933), vsled česar baš dovozne ulice rešijo vprašanje o izvoru tesnih in ozkih mestnih ulic.
Primerov o ustanovitvi naših trgov na Slov. Štajerskem nimamo. Večinoma nahajamo kraje kot trge že prvič omenjene iu prav tako ne vemo ničesar o ustanavljanju naših mest na zeleni trati. Kot tipi selišč pa se nam predstavljajo Irgi in mesta prvotno kot večje ko-lonizacijske vasi, katere spoznamo kot trge ali mesta po zgodovinskih podatkih, sejmskih in mestnih pravicah, ali pa po nazivih, ki kažejo njih privilegirani značaj. Za razvoj tipov mest in za njih povečavo sa važni privilegiji, ki mesta z obrtjo in trgovino razširijo. Ustanovitev selišča samega pa mora biti agrarnega značaja, ker o meščanstvu v dobi naturalnega
gospodarstva ne moremo govoriti, in pa ker so naša mesta že do pred 100 leti nosila izrecno agrarni značaj.
Srednjeveški tip mesta se zato druži s tipom kolonizacijske vasi, (n. pr. Brežice, Slovenjgradec), loči se pa od njega tam, kjer se širi mesto na rimskih temeljili (Celje), ali kjer so ga vojaški in zemljepisni razlogi pretvorili (Ormož). Razlika med vasjo in mestom pa nastopi, ko privilegiji po nastopu denarnega gospodarstva privilegirana selišča povečajo in razvijejo, pri čemer sodelujeta tudi plemstvo in cerkev.
Oprema Wengertovega dela je vzgledna. Poleg jasnih tločrtov ponazorujejo posamezne mestne primere prvovrstni aerofotografif ni posnetki, ki kažejo pot, po kateri moramo hoditi tudi mi.	F r a n j o B a š.
Društveni glasnik.
Zgodovinsko društvo v Mariboru.
I. — Redni letni ohčni zbor se je vršil dne 11. decembra 1932 ob 10. uri v čitalnici Študijske knjižnice. Otvoril ga je radi obolelosti predsednika dr. Fr. Kovačiča podpredsednik dr. Jos. T o in i n š e k, ki je opravičil zadržanega predsednika in ugotovil sklepčnost. V nadaljnjih besedah je podčrtal tradicijo društva in ugotovil, da je društvo delovalo v smislu že ustaljene tradicije tudi v preteklem letu.
Nato je poročal tajnik ban. arhivar Fr. B a s:
Odbor je imel v preteklem poslovnem letu 8 odhorovih sej, odposlal in prejel pa je 611 dopisov. Na zunaj izgleda, da je postalo tajniško delovanje v primeri s prejšnjim letom manj živahno; dejansko pa ima ta padec svoj vzrok v reorganizaciji ckspedicije ČZN in v stremljenju, da se kar največ vprašanj reši v osebnih stikih in z osebnimi intervencijami. Društvo šteje 3 častne in 509\ rednih članov. Padec članstva ima svoj vzrok v vedno težji gospodarski krizi, ki jo ZDM čuti tudi pri subvencijah. Izostala je državna podpora, pač pa je ZDM stala vedno ob strani v prvi vrsti kralj, hanska uprava Dravske banovine in mestna občina mariborska. Z njuno pomočjo je ZDM šlo preko vseh težkoč ter ni v svojem delu zaostalo, iimpak napredovalo. To moramo poudariti radi tega, ker so letos morale vse naše znanstvene organizacije omejiti svoje delo, medtem ko je naše društvo napravilo korak naprej. Naše glasilo ČZN, ki je dosedaj izhajal dvakrat na leto, je v stremljenju, da upostavi ožje stike med društvenim odborom in članstvom, začel izhajati štirikrat na leto. Radi programa /a 1933 sta se sicer morali strniti številki 3-4 ČZN v eno, zato pa je izšla priloga AZN v povečanem obsegu. Odbor je pripravil za 1933 izdajo posebne ptujske številke, za katero se je vršil dne 14. VII. v Ptuju sestanek s sotrudniki in z Muzejskim društvom v Ptuju. Na novo je stopil ČZN v zameno z Besedo o sodobnih vprašanjih v Ljubljani in z Biblioteco Comunale Vincenzo Joppi v Vidmu (Udine). Nadaljevala se je publikacija umetnostnih spomenikov z izdajo drugega zvezka M. Maroltove Dckanije Celje, ki inventarizira cerkvene umetnine celjske okolice. Zal, da ta lepa publikacija ni našla odziva v javnosti. Danes, ko se vsepovsod poudarja kulturna samobitnost, obvladujejo našo javnost prevodi in tuji duševni proizvodi, prezira pa se baš tiBto, kar kaže domačinstvo v svojem najvišjem poletu. Prevzemanje iz velikega sveta prevladuje in radi tega bo ena velikih bodočih društvenih nalog, da v javnosti poglobi domačinsko zavest in stik s preteklostjo domače grude. Kajti naša kultura mora rasti iz domačih tal, tujina ji more dati samo delovne metode in idejne vidike. Če upoštevamo to dejstvo, potem šele moremo ponovno potrditi velik pomen in potrebo po društvu, kakor je naše. Naša prosveta je sicer prodrla do zadnje gorske vasi in
med vse stanove, zajela je povsod površine, manjka pa ji globine in stikov z rodno zemljo. Zato je toliko bolj razveseljivo, ko je doseglo ZDM uspeh v ustanovitvi Banovinskega arhiva v Mariboru. Kralj, banska uprava Dravske banovine je po uvidevnosti pomočnika bana dr. 0. Pirkmajerja prevzela z odloki I. No. 168/5 od 16. VI. 1932 in I. No. 489/3 od 26. VI. 1932 v svojo upravo arhivalije ZDM. Nova znanstvena ustanova je dobila prostore v dveh sobah sreskega načelstva, tako da so ji dane začetne možnosti razvoja. ZDM bo tudi v nadalje sodelovalo na izgraditvi Banovinskega arhiva, kakor je delovalo na razvoju arhiva dosedaj. To je dokazalo, ko je na eni strani pripravilo arhivski pravilnik in poslovnik, na drugi strani pa z zbiranjem arhivalij. V preteklem letu je ZDM pridobilo korespondenco dr. Fr. Rosine (daroval dr. Igor Rosina), kupilo na licitaciji v Puhenštajnu graščinske arhivalije, pridobilo po društvenem predsedniku obsežno zapuščino dr. G. Gregoreca, pisatelj Fr. Ks. Meško je daroval svojo korespondenco, notar O. Ploj korespondenco J. Ajleca, J. Mravljak pa prepise vuzeniških in dravograjskih arhivalij ter biografiji P. Kresnika in J. Pistorja. V. Novak je daroval sliko Petra Novaka, E. Baumgartner italijanska vojna lepaka, dr. M. Kovačič resolucijo »Jadrana dr. P. Strmšek isto in zagrebški visokošolski letak, ravnateljstvo klasične gimnazije osmrtnice gimn. profesorjev, J. Goleč akte iz Celja in iz vojne 1848-49 v Severni Italiji, dr. Fr. Mišic akte o njegovem izgonu s Koroškega, N. Vrabl arhivalije falskega hroda in dr., razni izdajatelji pa sodobne lepake predvsem z gospodarsko vsebino. Vse to je ZDM pridobilo brezplačno, za kar se darovalcem iskreno zahvaljuje. Poleg puhenštajnskih arhivalij je kupilo edino rokopisno kroniko trga Planine, katero je napisala A. Wambrechtsamer. Kakor pri arhivu je ZDM sodelovalo tudi pri Študijski knjižnici z oddajo zamen, z nakupovanjem knjig in s sodelovanjem pri reševanju aktuelnih vprašanj, kakor pri nastavitvi naslednika D. Žunkoviču in pri vprašanju eventuel-ne premestitve knjižnice, oziroma čitalnice. Smisel za našo preteklost in naše pokojne kulturne delavce je poizkusilo vzbuditi z vzidavo spominske plošče na rojstni hiši A. Aškercu (ČZN XXVII, str. 115—118). Skupno z Muzejskim društvom v Mariboru je sodelovalo pri vseh vprašanjih, ki se tičejo preteklosti in zunanjosti Maribora, kakor pri poizkusu, da se renovira steber za večno luč pri stolnici, in pri določevanju prostora za mariborsko pravoslavno cerkev. Deloma so s tem v zvezi tudi sestanki zgodovinarjev, ki so se vršili od jeseni vsakih štirinajst dni in na katerih so se obravnavali problemi, kakor prvi narodnostni spor v Mariboru (J. Glaser), 'prazgodovinske najdbe v Mariboru (Fr. Baš) ali problemi mariborske znanstvene organizacije. Sestanki zgodovinarjev imajo namen, ojačiti stike med društvom in društveniki ter buditi čut za znanstveno delo in kritično sodelovanje. Neugodne so bile dosedanje razmere v društvenem tajništvu, ki ni imelo primernih prostorov, tako da je bilo trajno gost Študijske knjižnice. Ko se je poleti izselila Uradniška menza iz pritličnih prostorov v kazinu, je ZDM napravilo pri mestni občini potrebne korake, da dobi del teh prostorov. Delo društva v teku enega leta je samo člen v verigi daljšega delovanja. Ko polagamo danes račune, smemo s ponosom poudariti, da smo šli naprej. Kdor ne napreduje, nazaduje. Storili smo to, kar je bilo v naših močeh, in poročamo o tem, kar se je doseglo. O namerah in poizkusih, ki smo jih začeli, ne govorimo, kajti o njih bomo mogli govoriti tedaj, če bodo in kadar bodo uspeli.
Tajnikovo poročilo je vzel odbor soglasno na znanje. Za tajnikom je poročal blagajnik, upravnik Niko Vrabl. Iz njegovega poročila posnemamo:
Pregled računov za poslovno leto 1932 (od 3. decembra 1931 do 7. decembra 1932) kaže 243.944.72 Din prometa, in sicer 93.831.77 Din dohodkov, 13.801.— Din prebitka pri skladu za topografijo umetnostnih spomenikov in 19.404-20 Din ostalega prebitka, izdatkov pa 116.907.05 Din.
Med dohodki moramo z zahvalo omeniti kot najvišjo postavko podpore v skupnem znesku 55.942,— Din: iz državnega proračuna za 1931/32 15.000.— Din, od kralj, banske uprave v Ljubljani 32.000.— Din, od mariborske mestne občine 6.000.— Din, od denarnih
zavodov 1.303— Din (med temi: 1.000.— Din od Spoduještajerske ljudske posojilnice v Mariboru) ter 1.639.— Din od zasebnikov.
Na članarini je bilo vplačano 18.200.30 Din: 6 članov je plačalo za 1929, 23 članov za 1930, 98 članov za 1931, 202 člana za 1932, 18 članov za 1933 in 2 člana za 1934.
Najvišja postavka med izdatki so stroški za društveno glasilo ČZN s prilogo AZN, in sicer 56.884.— Din: za tisk, vezavo in klišeje 43.665.— Din in za honorarje 13.219.— Din.
Druga važna društvena publikacija je drugi snopič Maroltove Dekanije Celje, za katerega je bilo 34-031.50 Din izdatkov: 28.325.— Din za tisk, klišeje in vezavo, 5.706.50 Din pa za honorarje in fotografije. Zaradi tega visokega izdatka in ker so znašali dohodki na naročnini samo 4.110.— Din, podpore pa v ta namen ni bilo nobene, se je moral primanjkljaj 16.186.30 Din kriti iz rednih društvenih dohodkov.
Za pomnožitev knjižnice je društvo izdalo 3.297.39 Din, za arhiv 1.242.— Din.
Izdatki za Levstikovo proslavo so znašali 159.50 Din, za vzidavo' spominske plošče Antonu Aškercu pa 1.179.50 Din.
Končni prebitek znaša letos samo 10.130.62 Din. Ker krije redna članarina komaj eno tretjino stroškov za Časopis z Arhivom, bode moglo društvo svoje glasilo s prilogo izdati v dosedanjem obsegu samo, če se podpore ne bodo znižale.
Ko je občni zbor soglasno odobril blagajnikovo poročilo, je poročal knjižničar, ravnatelj Janko G 1 a s e r. Njegovo poročilo je vključeno v poročilu o Študijski knjižnici.
V imenu preglednikov računov je poročal starešina drž. tožilstva dr. I. J a n č i č, ki je izjavil, da so pregledniki pregledali računske knjige in priloge ter našli vset v popolnem redu. Predlaga ahsolutorij s pohvalo, kar občni zbor soglasno sprejme.
Pri volitvah preglednikov računov so bili izvoljeni za prihodnje leto dr. Ivan Jančič, odvetnik dr. Andrej Veble in dvorni svetnik v pokoju dr. Jos. Kronvogel.
Pri slučajnostih je poročal ravnatelj J. Glaser, da obstoji namera, dvigniti družabni pomen velike kazinske dvorane s tem, da se ji priklopi od Študijske knjižnice čitalnica in da se premesti del knjižnice v pritličje v prostore bivše uradniške menze, knjižnični prostori v pritličju in v prvem nadstropju pa se zvežejo s polžastimi stopnicami. Velika kazinska dvorana bi se v tem slučaju oddala v uporabo oficirskemu zboru kot oficirski dom. Po daljši debati, katere so se udeležili dr. I. Jančič, N. I. Vrabl, mag. pliarm. Fr. Minarik, J. Glaser in tajnik, je bila soglasno sprejeta resolucija: Občni zbor ZDM, ki je solastnik Študijske knjižnice, uvideva potrebo po oficirskem domu v Mariboru, smatra pa, da zahteva dosedanji in predvideni bodoči razvoj Študijske knjižnice, da se ji zasigurajo vsi dosedanji prostori in da se ji v svrlio nadaljnjega razširjenja priključi tudi velika kazinska dvorana. V slučaju, da bi se to ne zgodilo, bi bila odvzeta Študijski knjižnici v dobrem letu možnost za nadaljnji razvoj. Pri tem opozarja občni zbor tudi na velike materijelne izdatke, ki bi bili potrebni v slučaju vsakega premeščanja Študijske knjižnice; ti izdatki bi ne dvignili razvoja Študijske knjižnice, vsled česar bi bili v času današnje gospodarske krize še posebno neupravičeni.
Mag. pharm. Fr. Minarik je razložil vsebino arhivalij na graščini Fali. Na njegovo tozadevno vprašanje mu je tajnik pojasnil, da zadeva pridobitve falskega arhiva zaenkrat še ni aktuelna, da pa za sedaj tudi ne obstoji nevarnost, da bi odšel falski arhiv v tujino. Ba-novinski arhiv ima stvar v evidenci.
S tem je bil dnevni red izčrpan in podpredsednik je ob 11.55. uri zaključil občni zbor.
II. — Proslava tridesetletnice ZDM. Dne 17. marca 1933 je poteklo 30 let od ustanovnega sestanka ZDM. Ko sta prejela predsednik Zgodovinskega in Muzejskega društva prelat dr. Fran Kovačič in blagajnik Zgodovinskega ter preglednik računov Muzejskega društva upravnik Niko 1. Vrabl z najvišjega mesta odlikovanji za svoje kulturno delo, sta sklenila odbora Zgodovinskega in Muzejskega društva slovesno proslaviti društveni tridesetletnici; Muzejsko društvo v Mariboru se je proslavi priključilo kljub temu, da je ono eno
leto starejše od Zgodovinskega, ker dopolni mariborski muzej letos trideset let svojega obstoja.
Proslava tridesetletnice obeh društev se je vršila dne 19. marca v veliki kazinski dvorani. Ob lU na 11. uro jo je otvoril podpredsednik ZDM dr. Jos. T o m i n š e k z daljšim govorom, v katerem je poudarjal, kako sta ZDM in MDM pod vodstvom predsednika in s krepkim sodelovanjem blagajnika, oziroma preglednika računov pomen, ki ga ima zgodovina za življenje, praktično uveljavila z ustanovitvijo muzeja, arhiva in knjižnice, ZDM samo pa še z izdajanjem ČZN. Vse te ustanove so vzrastle iz nič; oh svojem nastoju je bilo zlasti ZDM brez ugleda, danes pa obhajamo proslavo tridesetletnice v krogu zastopnikov vsega kulturnega Maribora. Pozdravi na to zastopnika Dravske banovine, pomočnika bana dr. O. Pirkinajerja, mestnega načelnika v Mariboru dr. F. Lipolda, rektorja univerze kralja Aleksandra 1. v Ljubljani dr. M. Slaviča, zastopnika knezoškofa lavantinskega stolnega dekana dr. M. Vraberja, ravnatelja mariborskega hogoslovnega učilišča dr. F. Cukalo, zastopnika komandanta mesta podpolkovnika Nikoliča, sreska načelnika za Maribor levi in Maribor desni breg, dr. M. Ipavca in M. Makarja, starešino drž. tožilstva dr. 1. Jančiča, senatorja dr. M. Ploja, ravnatelje mariborskih srednjih šol M. Mastnaka, dr. M. Herica, F. Kadunca, M. Dolenca in J. Priola, zastopnika Muzejskega društva v Ptuju J. Smodiča, predsednika Ljudske univerze v Mariboru inž. J. Kukovea. zastopnike vseh mariborskih kulturnih organizacij in vse članstvo. Predlaga brzojavko Nj. Veličanstvu kralju: »Zgodovinarji, zbrani na proslavi tridesetletnice Zgodovinskega in Muzejskega društva v Mariboru, izražajo svojo globoko udanost vrhovnemu čuvarju znanosti Njegovemu Veličanstvu Aleksandru I.. kralju Jugoslavije, ki je edina in največja garancija za razvoj znanosti v našem narodu.« Brzojavko so navzoči z ovacijami sprejeli. Nato prosi mestnega načelnika dr. F. Lipolda, da prevzame predsedstvo.
Dr. Fr. Lipoid se zahvali za pozdrave in prevzame predsedstvo, da dokumentira s tem, da je ves Maribor za ustanovami, ki slavijo danes tridesetletnico. Poudarja zasluge dr. Fr. Kovačiča, ki je pred 30 leti zbral v Mariboru krog delavcev, katerim je pokazal nacijonalno važnost naše severne meje. Z1)M je dvignilo Slovence v Podravju do sposobnosti zadostiti velikim kulturnim nalogam, ki so pomagale političnemu delu. Z rešitvijo svojih kulturnih nalog je ZDM odločevalo pri določitvi naših severnih meja; ZDM je krojilo meje pri zeleni mizi na isti način, kakor jih je krojil general Maister na terenu. Skoro v istem času je bilo ustanovljeno MDM, ki je zavrlo odtok zgodovinskega gradiva v Gradec. Po prevratu je nastal iz muzejskih zbirk ZDM, MDM in lavantinskega škofijskega muzeja današnji muzej; mestna občina je knjižnici obeh društev povzdignila v današnjo Študijsko knjižnico, banovina pa je iz društvenih zbirk arhivalij ustanovila Banovinski arhiv; nastale so tri znanstvene ustanove, na katere more biti Maribor ponosen. Manjka nam samo še Galerija slik; ko bo Maribor imel tudi to, potem bomo mogli govoriti o mariborski akademiji.
Tajnik obeh društev, ban. arli. Fr. Baš je podal zgodovinski pregled in znanstveni pomen dela obeh društev. Iniciativa za vsako znanstveno ustanovo mora iziti iz naroda in iz naroda mora izhajati akcija, ki pripravi z organiziranim delom temelje javnim ustanovam. Pred ustanovitvijo ZDM smo imeli na Slov. Štajerskem vrsto znanstvenih delavcev, ki so delali brez smotrenega programa. Celo z njihovo pomočjo je odhajalo naše zgodovinsko in muzejsko gradivo v tujino izven narodnih mej. Z ustanovitvijo ZDM in MDM je to prenehalo, začele so nastajati v Mariboru znanstvena knjižnica, arhivska in muzejska zbirka, in kot eksekutiva dela ZDM je nastal 1905 Časopis za zgodovino in narodopisje. V skladu z našim narodnim življenjem je njegova vsebina predvsem književnozgodovinska (Glonar, Kidrič, llcšič, Zigon) in v skladu z našim preporodom nas vodi ČZN tudi na vzhod med Hrvate (llešič). Kadi teritorijalnega delokroga je močno poudarjena krajevna zgodovina, katero proučavajo Kovačič, Kaspret, Kos, Dolenc, Mravljak s socijalnega, Kovačič, Stegen-šck in Ljubša s cerkvenozgodovinskega, Stegenšek in Stele z umetnostnozgodovinskega, M. Kos
pa s političnozgodovinskega vidika. Zgodovinski, filološki značaj imajo razprave Štreklja in Kelemine, ki nas uvajajo v narodopisje, katerega zastopajo Kovačič, Kotnik in Košir-Modern-dorfer. Posebna izdanja, zlasti Kovačičeve kronike in Maroltovo inventariziranje umetnin iz dekanije Celje dopolnjujejo ČZN z večjimi deli, ki niso mogla najti mesta v ČZN. ČZN pa je prihajal med ljudstvo, v mesto in na deželo, in za te so važna poročila, ki so informirala tudi povprečnega izobraženca o vseh znanstvenih delih pri nas in o nas. Večino tega, kar danes vemo o Slov. Štajerskem, so zbrali ČZN in posebna izdanja ZDM.
Knjižnica ZDM je zbirala predvsem stiriaca. Pred veliko vojno so bile naše znanstvene ustanove regijonalno organizirane. Ljubljana je zbirala v prvi vrsti carniolica, za Štajersko je bilo središče v Gradcu. Ko je prišel prevrat, smo imeli edino kolikortoliko popolno zbirko stiriac v Mariboru; s tem je najlepše pripomoglo ZDM univerzi v Ljubljani, radi katere je bilo tudi ustanovljeno.
Slično je z arhivom. Ob ustanovitvi ZDM je bilo v glavnem zaključeno zbiranje srednjeveškega arhivalnega gradiva, katerega je vodil J. Zahn. Da nismo zopet na isti način prišli ob novoveške arhivalije, kakor je bil to slučaj s srednjeveškimi, in da nismo izgubili vsega, kar se tiče našega narodnega življenja v XIX. stoletju, je zopet zasluga ZDM. V svojem muzeju je ZDM polagalo največjo važnost na domače narodopisje. S tem je lepo dopolnilo zbirke MDM, ki so predvsem prirodopisne, zlasti je popolna zbirka ptic, rudnin in lesa, arheološke in lokalno mariborske (Hajdina in Poštela), ter umetnostnih zbirk 1396 ustanovljenega škofijskega muzeja, ki vsebuje gotiko, predvsem pa domači barok.
Če bi ne bilo ZDM in MDM, bi zijala danes največja znanstvena vrzel bas v Podravju. Danes pa že more ZDM misliti na samostojno izdajanje zgodovinskega gradiva in MDM začenja z organiziranim prirodoslovnim študijem po svojem poljudnem glasilu Izvestje MDM.
Narodnostne borbe so tekme med narodi na političnem, gospodarskem, prosvetnem in znanstvenem polju. Da sino se v tej tekini, kar se tiče znanosti, Slovenci uveljavili v Podravju, gre zasluga ZDM in tu v prvi vrsti njegovemu ustanovitelju in današnjemu predsedniku prelatu dr. Fr. Kovačiču. Vsaka doba pa prinese svoje naloge. Tega se zavedata tudi ZDM in MDM, zavedata pa se pri tem tudi večnega cilja znanosti: naprej k resnici in preko resnice k popolnosti!
Nato je povzel besedo pomočnik bana g. dr. O. P i r k m a j e r, ki se je zahvalil za pozdrave in čestital društvoma k tridesetletnici. Z najvišjega mesta je prispelo odlikovanje za dva najaktivnejša društvenika, za prelata dr. Fr. Kovačiča in upravnika N. I. Vrabla; prvemu je podeljen red Jugoslovanske krone 111., drugemu pa IV. stopnje. Jugoslovanska krona se podeljuje za zasluge za državo. Podrobno delo ZDM je budilo narodno zavest in s tem pomagalo pri ohranjevanju slovenske kulture v Podravju. Mi vsi se zavedamo žrtev, ki so ustvarile našo državo. Odlikovanji dr. Fr. Kovačiču in N. I. Vrablu pa sta še posebno pomembni, ker je z njima izraženo priznanje, da je umstveno delo bilo predpogoj 'in priprava za novo jugoslovansko državo. Zatem je podal izčrpno sliko življenjskega dela dr. Fr. Kovačiča in delovnega mu druga N. I. Vrabla. izročil obema odlikovancema odlikovanji in jima prisrčno čestital.
Po izročitvi odlikovanj je zapel oktet pod vodstvom Fr. Avsenaka primerno pesem, nato se je v imenu obeh odlikovancev zahvalil dr. Fr. Kovačič. Red Jugoslovanske krone ga spominja na polet jugoslovanske ideje. V drugem razredu gimnazije mu je odprl St. Vraz 8 svojimi deli pogled v široki slovanski svet in od takrat je nosil v srcu slovansko idejo. Kar je bilo nekoč nemogoče, to smo dosegli in danes smo na jugu združeni v eni državi. Kralj nam je simbol edinstva; v svojem in v imenu obeh društev zagotavlja, da bosta obe društvi delovali v dosedanjem duhu tudi v naprej. Resnica je moč, ki se ji mora ukloniti tudi krivica. Z delom za resnico bomo pripomogli k naši veliki državni stavbi. Naj blagoslovi Bog Nj. Veličanstvo, da bi po njem postala Jugoslavija veselo bivališče vsem, ki imajo v
njej svojo domovino! Prosi g. pomočnika bana, da tolmači na najvišjem mestu zahvalo obeh odlikovancev za podeljeni odlikovanji.
Dr. Fr. Lipoid čestita društvoma in odlikovancema ter se posebej zahvaljuje dr. Fr. Kovačiču za prelepe besede ljubezni kralju in Jugoslaviji.
V	imenu ZDM čestita odlikovancema dr. Jos. T o m i n š e k, ki poudarja pri dr. Fr. Kovačiču njegovo iskrenost, plemenitost, marljivost, narodno zavest in življenje z društvoma, pri N. I. Vrablu pa njegove realne zbirateljske sposobnosti, vsled česar mu želi, da ostane še dolgo društveni blagajnik, ker drugega njemu enakega društvo ne bi moglo dohiti.
Prof. A. Vales je čestital predsedniku MDM kot možu, ki je z besedo in vzgledom vzbujal in vzbudil veselje do muzejskega dela v odboru in izven odbora; v istem smislu je čestital tudi N. I. Vrablu.
Inž. J. K u k o v e c je opozarjal na dr. Fr. Kovačiča, ki je podpredsednik Ljudske univerze in človek širokega srca. Nikdar ne bo pozabil Kovačičevega govora ob desetletnici Ljudske univerze, kjer je govoril o pomenu Slomšeka. In nimamo danes Slovenca, ki bi po plemenitosti, skromnosti in narodni zavesti bolj sličil Slomšeku kakor baš prelat Kovačič. V imenu Ljudske univerze, kateri je bil vedno na razpolago, mu iskreno čestita z željo še na mnoga leta. Nato mu je izročil v znak hvaležnosti Zgodovinskega in Muzejskega društva ter Ljudske univerze lovorov venec. Enako čestita drugemu odlikovancu N. I. Vrablu, s kp-terim vežejo Ljudsko univerzo trajne vezi, in ga prosi še za nadaljnje sodelovanje.
Rektor univerze kralja Aleksandra I. dr. M. S1 a v i č izreka čestitke ZDM in MDM, prelatu Kovačiču in upravniku Vrablu. Slomšek in Tiskovno društvo sv. Cirila sta osvojila Maribor narodno, Narodni svet vojaško, ZDM pa znanstveno. V Ljubljani nismo mogli izpopolniti univerze, ne univerzitetne knjižnice, in ne ustanoviti Akademije znanosti. Šele v zadnjem času je univerzitetni odbor začel z akcijo, da se to uresniči. V Mariboru pa ste ustanovili inalo akademijo, ki je Slovencem v čast, Jugoslaviji pa v ponos. Današnja proslava naj ho samo pobuda za nadaljnje delo, ki naj rodi iste sadove, kakor jih je rodilo dosedanje.
Stolni dekan dr. Maks V r a b e r čestita v imenu knezoškofa dr. A. Karlina, v imenu pomožnega škofa dr. 1. Tomažiča, v imenu stolnega kapitlja in v imenu vse škofije ter zaključi s prisrčnim: Bog Te ohrani, Bog naj izpolni vse čestitke v prospeh ZDM in MDM!
V	imenu bogoslovja je čestital društvoma in odlikovancema ravnatelj dr. Fr. Cukala: Redek je, ki uživa sadove svojega dela in plodove semena, ki ga je sejal. Vi, gospod prelat, imate to ugodje, da lahko gledate na lepe sadove, ki jih je rodilo Vaše delo. Tega se veseli zavod, profesorski zbor. slušatelji in ravnateljstvo zavoda. Z Vami se veselimo, z Vami pa bomo tudi stali ob rami pri nadaljnjem delu!
Ravnatelj J. Glaser je čestital v imenu Študijske knjižnice, ki bi je brez ZDM ne bilo. Njen inicijator in idejni utemeljitelj je prelat Kovačič, z upravnikom Vrablom pa sta njena največja pospeševalca in darovalca. Slučaj je nanesel, da obhaja obenem s tridesetletnico obeh društev Študijskt> knjižnica desetletnico, odkar je javna in splošno dostopna. Zahvaljuje se za njeno ustanovitev gospodu prelatu, oba odlikovatica pa prosi za isto naklonjenost tudi v bodoče.
Tajnik Fr. Baš prečita došle čestitke, ki so jih bodisi pismeno, bodisi brzojavno poslali: Tiskarna sv. Cirila v Mariboru, dr. Al. Trstenjak, sreski načelnik v Dol. Lendavi, dr. M. Dolenc, univ. prof. v Ljubljani, dr. Fr. Stele, spom. konservator in ban. spoin. referent v Ljubljani, V. Skrahar, javni notar v Rogatcu, D. Zunkovič, podpolk. v p. v Ptuju, dr. M. Kos, univ. prof. v Ljubljani, Leonova družba v Ljubljani, Brača brv. zmaja v Zagrebu, dr. B. Saria, univ. prof. v Ljubljani, Geografsko društvo na univerzi v Ljubljani, dr. Fr. Kotnik, prosv. inšpektor v Ljubljani, Narodna galerija v Ljubljani, Istorijsko društvo v Novem Sadu, Slovenska Matica v Ljubljani, Društvo »Šola in dom« v Mariboru, inšpektor K. Prijatelj v Beogradu, Jugoslavenska akademija v Zagrebu, kr. Srpska akademija v Beogradu, Slovensko lovsko društvo v Mariboru, dr. Fr. llcšič, univ. prof. v Zagrebu, Muzejsko
društvo za Slovenijo v Ljubljani, dr. Fr. Lukman, univ. prof. v Ljubljani, Znanstveno društvo v Ljubljani in Muzejsko društvo v Celju.
Ob 12. uri 20 minut je zaključil mestni načelnik dr. Fr. Lipoid proslavo, se zahvalil vsem za obisk, zlasti pomočniku bana dr. O. Pirkinajerju in čestital še enkrat društvoma in odlikovaneema z željo, naj napredujeta društvi tudi v bodoče.
Studijska knjižnica v Mariboru.
1. Statistika. Knjižnica se je v 1. 1932. pomnožila za 1155 knjig v 1-483 zvezkih, 273 periodik v 369 zvezkih, 86 zemljevidov in 2 rokopisa. Od tega so prispevali: Študijska knjižnica sama (ŠK) 670 knjig v 884 zvezkih in 157 periodik v 219 zvezkih, Zgod. društvo (ZD) 477 knjig v 591 zvezkih, 109 periodik v 139 zvezkih, 86 zemljevidov in 2 rokopisa, Muzejsko društvo (MD) 8 knjig v 8 zvezkih in 7 periodik v 11 zvezkih. Nad 2/s prirastkov je prispevalo ZD. Način pridobitve je bil (v oklepajih število zvezkov):
A.	Nakup. ŠK: 583 (788) knjig in 60 (108) periodik; ZD: 6 (6) knjig in 4 (4) periodike; MD: 6 (6) knjig in 5 (9) periodik — skupaj 595 (800) knjig in 69 (121) periodik. Od nakupov navajamo (razen slov. novosti, ki jih načeloma nabavljamo vse) nekaj večjih imenoma: Pauly-Wissowa, Realenzyklopiidie der klass. Altertumswissenschaft; Slov. glasnik 1862 —1864; Cerkveni glasbenik 1878—1889; Grafička revija 1923—1932; Južnoslov. filolog 1925—1930; Jireček K., Istorija Srba; Maretič T., Gramatika i stilistika hrv. ili srp. kujiž. jezika; Thaller Z., Vode i ribe Jugoslavije; Nušič B., Izahrana dela; Krleža M., Sabrana djela; Šenoa A., Sabrana djela; Bokšan S., Nikola Tesla u. sein Werk; Jubilaums-Festbuch der Gottscheer 600-Jahrfeier; Haberlandt M. in A., Die Viilker Europas; Menghin O., Welt-geschichte der Steinzeit; Bab J., Das Theater der Gegenwart; Sternberg Fr-, Der Imperialis-mus; Smith A., Natur u. Wesen des Volkswohlstandes; Hoffmann W., Siidost-Europa; preko 80 knjig iz ostaline barona Gcidela, med njimi Wertheimer E., Graf Julius Andrassy; Fried-jung H., Osterreich von 1848 bis 1860; isti, I)er Kainpf um die Vorherrschaft in Deutsch-land; Hammer J. v., Geschichte des Osmanischen Reiches; Gregorovius F., Geschichte der Stadt Rom; Ranke L., Die rom. Papste; Voigt G., Enea Silvio de Piccolomini; Lea H. Ch., A history of the inquisition; Duchesne L., Histoire ancienne de l'eglise; Hergenriither J., Photius; Krumbacher K., Geschichte der byzantinischen Litteratur; Dante, La divina coin-media (Udine 1823—1828); razen tega nadaljevanja periodik in kontinuand, navedenih v poročilu za 1931 (CZN 1932, 62).
B.	Darovi. ŠK: 61 (68) knjig in 65 (79) periodik; ZD: 441 (548) knjig, 44 (65) periodik, 86 zemljevidov in 2 rokopisa; MD: 2 (2) knjigi - skupaj 504 (618) knjig, 109 (144) periodik, 86 zemljevidov in 2 rokopisa. Darovalci (v oklepaju število darovanih predmetov; Maribor ni naveden): arhivar F. Baš (6), prof. J. Benešič v Varšavi (3), ga. II. Bezjak (1), P. Bogatyrev v Pragi (1), kaplan A. Boštcle pri Sv. Benediktu v Slov. gor. (1), Fr. Bulic v Splitu (1), dr. Fr. Crnek (1), ga. A. Dev (12), S. Dimnik (5 čestitk h godovanju J. K. Kersnika), prof. H. Druzovič (1), J. Glaser (1), učitelj A. Godec v Limhušu (1), šol. upravitelj V. Grčar (13 zabojev časopisja, med tem zlasti Delavska politika in Volkstimme, drugo večinoma dvojnice), II. Gruber v Razvanju (3), B. Heric (1), A. Horsak v Uh. Hradištu (1), dr. Fr. llešič v Zagrebu (1: Slov. bčela II, 1, 1851), dr. J. Jeraj (1), desetar moške kaznilnice J. Jurca (1), učitelj A. Knafclc v Markovcili (5 prekmurskih tiskov), J. Korinan na Činžatu (1), dr. Fr. Kovačič (49 in Kozlerjev Zemljevid Slov. dežele), dr. M. Kovačič (2), dr. J. Kron-vogl (1), B. Kryl v Ljutomeru (73 — med drugim: Šafarik, Slow, narodopis 1842, Kollar, Cestopis 1843), prof. dr. Fr. Lukman v Ljubljani (2 rokopisa), gen. R. Maister (5), bančni uradnik J. Malcžič (20), župnik Fr. Ks. Meško v Selah (1), mr. ph. Fr. Minarik (3), J. Mrav-ljak v Vuzcnici (30),iprof. dr. M. Murko v Pragi (1), M. M. Pavičevič v Zagrebu (2), A. Rezek v Beogradu (2), paznik A. Rohas (6), H. Sax (1), dr. K. Schiinemann v Berlinu (1),
il. Sobotkiewicz (3), R. Stergar (2), J. K. Strakaty v Pragi (1), dr. P. Strmšek (18), učiteljica E. Šešek pri Sv. Bolfenku pri Središču (10), ravn. dr. J. Šlebinger v Ljubljani (1), ga. A. Tinti (2), ravn. dr. J. Tominšek (9), dr. V. Travner (4), prof. Fr. Vodnik v Ljubljani (1), B. Vog'ar (1), upravnik N. Vrabl (250 — med drugim: Ljubic, Ogledalo), učitelj v p. Fr. Zacherl v Ljutomeru (71 — med drugim: Dajnko, Abecedna knižica 1833, Sto cirkvenih pesmi 1833), bogoslovec 1. Zelko (3: prekmurski tiski), dekan P. Žagar pri Novi cerkvi (26 — med drugim: Rupnik, Peisne 1784, Simone, To terpleine inu smrt 1794, Suppan-tschitscli, Ausflug vort Cilli nach Lichtenwald 1818), prof. L. Zimbrek (1), ga. H. Zitnik-Heinz (2), dr. J. Žmavc (7); razen tega naslednje institucije: Masarykova Akademie prace v Pragi (2), Biblioteka comunale di Udine (7), Numismatičko društvo v Zagrebu (2), Ekonomat direkcije pošte in telegrafa v Ljubljani (1), Geogr. vojni institut v Beogradu (85 zemljevidov), Nolit v Beogradu (1), ravnateljstvo klas. gimn. (1), ravn. real. gimn. (1), ravn. vinarske in sadjarske šole (1), ravn. univ. knjižnice v Pragi (1), Senat kraljevine Jugoslavije v Beogradu (3), Tipografia consorziale v Trstu (1), Ljudska tiskarna (11), Mariborska tiskarna (8), Tiskarna Jadran v Slovenjgradcu (1); končno uprave sledečih časopisov: Bogoljub, Cvetje z vrlov sv. Frančiška, Slov. čebelar, Domoljub (s 3 prilogami), Domovina, Gasilec, Naš glas, Poštni glasnik, Sokolski glasnik (s Sok. prosveto), Vojni invalid, Jutro (z Mladim jutrom), Kraljestvo božje, Kmetski list, Trgovski list, Lovec, Slov. narod, Pohod, Poštar, Naša radost, Sadjar in vrtnar, Slovenec, Slovenija, Sokolič, Svoboda, Učiteljski tovariš (s Prosveto in Objavami), Salezijanski vestnik, Vigred, Vrtec (z Angelčkom), Zdravje, Zvonček, Zika v Ljubljani, Bulletin de droit tchecoslovaque v Pragi, Časopis za zgod. in narodopisje (z AZN), Slov. gospodar (z Našim domom), Ženski list, Mariborski Večernik Jutra, Mariborer Zeitung v Mariboru, Nova doba, Slov. hmeljar, Deutsche Zeitung v Celju, Odmev v Zagrebu, Narodna sloga v Ptuju. — Dvojnice med naštetimi darovi niso izkazane.
C. Zamena. ŠK: 1 (1) knjiga; ZD: 30 (37) knjig in 61 (70) periodik; MD: 2 (2) periodiki skupaj 31 (38) knjig in 63 (72) periodik.
Č. Dol ž nos t ni izvodi. ŠK: 25 (27) knjig in 32 (32) periodik.
Vezanih je bilo 1196 knjig, oziroma časopisov.
Iz posojevalcev je štela knjižnica 559, ki so si izposodili 14.801 knjigo. Obiskovalcev čitalnice je bilo povprečno 30—40 dnevno.
2.	Prejemki in izdatki. A. Od mestne občine je prejela knjižnica 58.000.—- Din dotacije, razen tega dobila za prodane dvojnice 500.— Din, skupno torej 58.500.— Din. Od te vsote se je izdalo 43.288.90 Din za nakup knjig in revij, 10.219.25 Din za vezavo, 4.991.85 Din za opremo in raznovrsten drobiž. — B. I z p o s o j n i n a je znašala (skupno s pristojbinami za izkaznice) 15.026.— Din, k temu izkupiček za makulaturni papir 180.— Din in prebitek iz I. 1931. 82.80 Din, skupni prejemki lastne blagajne torej 15.288.80 Din. Od tega se je porabilo za nakup knjig 12.017.65 Din, za vezavo 1.080 25 Din, za opremo in razen drobiž 2.172.65 Din; prebitek 18.25 Din se je prenesel v novo proračunsko leto. Izposojnina se je uporabila v prvi vrsti za nakup leposlovja.	1
3.	Razno. Nanovo se je postavilo eno stojalo v čitalnici, eno v sobi vzhodno od velike dvorane. V last in uporabo Stud. knjižnice je prešlo 8 vitrin, ki so bile napravljene 1. 1931. o priliki razstave slovenskih mest. Polovica teh vitrin je radi pomanjkanja prostora shranjena začasno na galeriji velike dvorane, druga polovica je nameščena v čitalnici in je namenjena v prvi vrsti prirejanju razstav. — Prva razstava je bila; posvečena Slomšeku ob sedemdesetletnici njegove smrti (od 25. septembra do 1. oktobra); obiskalo jo je 30 razredov tukajšnjih šol, razen tega mnogo drugega občinstva. Pozneje je bilo razstavljeno gradivo iz prvih let mariborske Čitalnice. — Radi namere, da hi se knjižnici dosedanja čitalnica odvzela in se ji v to svrho dodelili drugi prostori, je kuratorij knjižnice vložil obsežno spomenico. Do konca leta vprašanje še ni bilo rešeno.











V oceno in zameno doposlane tiskovine.
Od 1. decembra 1932 do 31. marca 1933.
Kr. Srpska akademija, Beograd: Posebna izdanja. 93. Tadič J., Španija i Dubrovnik. 1932. Tomič J. N., Pitanje Careva Laza. 1933. — Zbornik za istoriju, jezik i književnost srp. naroda. II, 6. Tomič J. N., Grada za istoriju pokreta na Balkanu protiv Turaka. 1933.
Jugoslavenska akademija, Zagreb: Posebna djela. 18. Šišič F., Korespondencija Rački-
Strossmayer. 3—4. 1930—1931. — Rad. 242, 243. 1931, 1932. Andrejka R., Selški predniki dr. J. E. Kreka. Ljubljana 1932.
Arbeten utgifna med understod af V. Ekmans universitetsfond, Uppsala: 22. Aberg N., Das nordische Kulturgebiet in Mitteleuropa wahrend der jiingeren Steinzeit. 1918. 29. Aberg N., Die Goten und Langobarden in Italien. 1923. Archeografo Triestino. 45. Trieste 1932. Arhitektura. I, 9—12; II, 1—2. Ljubljana 1932—1933.
Atti deli' Accademia scientifica Veneto - Trentino - Istriana. XXII. Selci Umbro 1931. Beseda o sodobnih vprašanjih. I, 12; II, 1—3. Ljubljana 1932—1933.
Bollettino dell' Associazione internazionale per gli studi mediterranei. III, 4—6. Roma 1932.
Čas. XXVII, 2—7. Ljubljana 1932—1933.
Časopis Matice Moravske. LVI, 3—4. V Brnč 1932.
Dom in svet. XL V, 7—10. Nova knjiga. I, 1—2. Ljubljana 1932—1933.
Centraljnaja Evropa. V, 12; VI, 1. Praga 1932—1933.
Germania. XVII, 1. Frankfurt a. M. 1933.
Glasnik Etnografskog muzeja. VII. Beograd 1932.
Glasnik Istoriskog društva u N. Sadu. V, 3. Novi Sad 1932.
Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo. Zgod. sekcija. XIII. Ljubljana 1932.
Hrvatski geografski glasnik. I, 4. Zagreb 1932.
Jahrbiicher fiir Kultur und Geschichte der Slaven. VIII, 3—4. Breslau 1932.
Katic L., Saksonac Gottschalk na dvoru kneza Trpimira. Zagreb 1932.
Mariborski koledar za 1933. Maribor 1932.
Kwartalnik historyczny. XLVI, 3—4. Lwow 1932.
Triglavanski listi. I. 1—4; II, 1. Maribor 1932—1933.
Mentor. XX, 4—6. Ljubljana 1932—1933.
Monografje Towarzystwa przyjaciol nauk na Šlqsku. 2. Prus K., Z przeszlošci Miko-
lowa i jego okolicy. Mikolow 1932. Napredek. VIII, 1—2. Sarajevo 1933. Popotnik. LIV, 4—7. Ljubljana 1932—1933.
Praci Komisii Ševčenkoznavstva. 1. Brik I., Svjate derevo v tvorčosti T. Ševčenka. Lvov 1931.
Slovenski pravnik. XLVII, 1—4. Ljubljana 1933.
Slovansky pfehled. XXIV, 10. V Praze 1932.
Priroda. XXII., 9—10; XXIII, 1. Zagreb 1932—1933.
Čehoslovačko-jugoslovenska revija. III, 4—5. Praga 1933.
Nova revija. XI, 6; XII, 1—2. Makarska 1932—1933.
Revue des etudes slaves. XII, 3—4. Paris 1932.
Rizner L. V., Bihliografia pisomnictva slovenskeho. 3—4. V Turč. Sv. Martine 1932.
Roczniki Towarzystwa przyjaciol nauk na Šlqsku. 3. Katowice 1931.
Ruch slowianski. VI, 1—3. Lwow 1933.
Sbornik Matice Slovenskej. X. V Turč. Sv. Martine 1932.
Slavia. XI, 1—2. V Praze 1932.
Sodobnost. I, 1—2. Ljubljana 1933. Narodna starina. 24. 26. Zagreb 1932. Slovenski učitelj. XXXIV, 1—4. Ljubljana 1933. Geografski vestnik. VIII. Ljubljana 1932.
Planinski vestnik. XXXI, XXXII, XXXIII, 1—3. Ljubljana 1931—1933. Zdravniški vestnik. V, 1—2. Ljubljana 1933. Franjevački vijesnik. XXXIX, 12; XL, 1—3. Beograd 1932—1933. Vjesnik za arbeologiju i istoriju dalmatinsku. L. Split 1932. Zapiski Naukovogo tovarištva imeni Ševčenka. 151. Lvov 1931. Wiener Zeitschrift fUr Volkskunde. XXXVIII, 1—2. Wien 1933. Ljubljanski zvon. Lil, 10—12; LIII, 1—3. Ljubljana 1932—1933. Žena in dom. IV, 1—3. Ljubljana 1933.
Od publikacij ZDM so v zalogi še:
ČZN II—X; XIV—XXIV. Cena Din 60, za člane Din 40 (v inozemstvu Din 503. XXV—XXVII. Cena Din 75, za člane Din 50 (v inozemstvu Din 60). Kazalo ČZN I—XX. Cena Din 50, za člane Din 30 (v inozemstvu Din 40). Dolenc Metod, dr.: Kmečko dedno nasledstvo za časa veljavnosti gorskih bukev. Din 10. — Košir P. — Modern-dorfer V.: Ljudska medicina. Din 10. — Kovačič F r.: Ljutomer. Zgodovina trga in sreza. Din 50, po pošti Din 53. — Kovačič Fr.: Nadžupnija Sv. Križa pri Rogaški Slatini. Din 25. — Marolt Marijan: Umetnostni spomeniki Slovenije. III. Dekanija Celje. I. Din 50, za člane Din 35. — II. Din 75, za člane Din 50. — Strmšek Pavel, dr.: Dramatično društvo v Mariboru. Din 10. — Št rekel j Karel, dr.: Historična slovnica slovenskega jezika. 1—2 a Din 10, 3 a Din 3. — Vrstovšek K., dr.: Dr. Matija Prelog. Din 3. — Zgodovinska knjižnica. I. 1.: Krajevne kronike. Din 3. — Zgodovinska k n j i ž n i c a. II, 1.: Prazgodovinske izkopine. Din 3.
Poleg teh ima ZDM v zalogi tudi naslednje publikacije: Kragelj Jo s.: Tolminski opravilnik. Din 3. — Mra vijak Jo s.: Vuzenica. II. Din 15. — Orožen Ignac: Das Dekanat Oberburg. Din 25. — Strmšek Pavel, dr.: Zur iiltercn Geschichte der westli-chen Siidslawen. Din 10.