ŠTEFAN MODRINJAK KOT AVTOR LJUDSKIH POPEVK Stanko Kotnik Ko je dr. J. A. Clonar, ki je po Štrekljevi smrti doikončal izdajo velike zbirke »Slovenskih narodnih pesmi«, v svojem predgovoru (na str. 45) leta 1923 povzel Johna Meierja definicijo, da je ljudska poezija »večni in neprestani plagijat« umetne poezije in da »naravnost samo ob tem živi, da to tuje blago s suverenostjo, ki je narodu lastna, po svoje kombinira in vedno znova varijira«, je hkrati že tudi moral nakazati eno izmed nadaljnjih, za študij »biologije« ljudske pesmi osnovnih nalog: ugotavljati prvotno avtorstvo danes že ljudskih pesmi. Saj nam prav primerjava med prvotno »umetno« matico in ljudskimi inačicami raznih krajev in časov nudi globlji vpogled v življenje in bistvo ljudske pesmi. Nekaj značilnih zgledov je navedel v predgovoru že dr. Glonar sam. Pričujoči članek skuša biti nadaljnji skromni pri- spevek v začrtami smeri z razrešitvijo predloge nekaterih v raznih inačicah natisnjenih ljudskih popeVk kot Modrinjakovih. Štefan Modrinjak,^ bolj malo znani avtor kakih dveh ducatov ohra- njenih pesmi in popeVk zelo različne cene, se je rodil leta 1774 v Sre- dišču ob Dravi tik hrvaške meje in je umrl 1827. leta kot župnik pri Sv. Miklavžu v ljutomerskih goricah. Pastiroval je po raznih krajih na jugu Slovenskih goric, najdalje pri Sv. Tomažu (1805—1814) in Sv. Miklavžu (1814—1827). Službovanje pri Sv. Tomažu je menda tudi poglavitni čas njegove pesniške tvornosti.^ Pozneje so ga vsega zavzele gospodarske in druge skr^bi in nevšečnosti, doikler ni, v mladih letih živahen in družaben veseljak, a precej nagle krvi, umrl osamljen in zagrenjen, iščoč pozabe v pijači. Po svojih nazorih je bil Modrinjak nekak kmečki demokrat od- ločne protifevdalne miselnosti, v verskem pogledu dokaj jožefinsko usmerjen racionalist, a narodnostno izrazito prebujen Slovenec in Slo- van protinemškega in protimadžarskega duha v narodnoobrambnem smislu. Med vzhodnoštajerskkni preporoditelji zavzema eno najodlič- nejših mest. Kot pesnik je Modrinjak še najbolj znan ipo svojih gorečih nacio- nalističnih verzih v pesniški iroslanici prijatelju Francu Cvetku za * Gl. članek Janka Glazerja v SBL. Zapuščino hrani mariborska Studijska knjižnica. ^ Za utemeljevanje tu ni prostora, storil sem to v seminarski nalogi o Štefanu Modrin jaku (1953/54). 205 Stanko Kotnik njegovo primici jo leta 1813, manj po svoji žarki, tudi umetnostno dovolj pomembni IjuibeKenski liriki, prvih globoko dbčutenih iii od- kritosrčno izpovedanili čustvenih pretresih v naši književnosti. Zložil ali prenaredil je poleg tega vrsto raznih priložnostnih popevk, pri- pravnih povečini za veselo druščino. Slogovno je Modrinjak s svojim konkretnim izrazom izrazit realist, ki se v svoji ljudski drastiki dostikrat giblje že na meji trivialnosti, jezikovno pa se po svojem rodnem narečju (obmejno Središče), po šolanju (gimnazija v Varaždinu) in po literarni izobrazbi (kajkavska književnost) nagiba nekoliko na jug k hrvaškim kajkavcem, kar je za tedanjo dobo in njegov položaj povsem naravno. Prva Modrinjakova pesem, ki si je osvojila širši krog občinstva, je precej prozaično-šaljiva Popevka od pet pijanih bab, bolj kulturno in socialno-dokumentarnega kot literarnega pomena: ena izmed petih vinskih sestric zjutraj s šumečo glavo obuja spomin na skupno skrivno popivanje in na smešno-klavrne nasledke vinske moči. Kdaj je bila popevka zložena, se ne da ugotoviti, toda leta 1807 je že bila anonimno natisnjena v dodatku (ki je menda že tedaj imel zveneč naslov: Nike lejpe peszmi) prekmurske knjižice z ženitovanjskimi obi- čaji neznanega prireditelja Sztarisinsztvo i zvacsinsztvo^ in nato s knji- ^ Na prvo izdajo, ki je izšla 1807 v Sopronu, je opozoril Vilko Novak v ČZN 1934, str. 153 (opozoril je obenem na Modrinjakovo pesem). Primerek je bil v mariborski Študijski knjižnici, pa je postal žrtev okupacije. — Druga izdaja iz 1852 se je domnevala (ČZN 1936, str. 92), vendar je prvi izpričani izvod zabeležen menda šele v Katalogu Antikvariata CZ 1953, št. 155 (izvod je zdaj v NUK). Založil jo je »kermedinszki knigvezar« Udvary Ferenc, tiskana je bila v Szombathelyju. Mislim, da ne gre za poisebno, morebiti Košičevo priredbo (CZN 1936, str. 92—93), marveč le za ponatis prve izdaje z 12 novimi pesmimi (meja je grafično dobro vidna: verzi prvih petiE pesmi, kolikor jih je bilo že 1807, so tiskani zdržema, a verzi dodanih 12 pesmi v posebnih vrsti- cah; obenem je spremenjen znak za ž: do str. 61 je 's, od str. 62 dalje 'z). — Naslednji izdaji sta izšli v Monoštru 1898 in 1909 (prim. SBL I, 428; Katalog št. 156—7). Prva je popolni ponatis izdaje 1852 z vsemi napakami vred in še . novimi (pri tiskanju torej ni bilo slovenščine veščega človeka), ima pa po pripisu »Konec« (iz izdaje 1852!) na zadnjem listu dodani še dve pesmi, ki ju tudi ni videl slovenski korektor (ž pa se piše tu kot zs). Izdaja 1909 kaže nekaj sprememb v grafiki (ž = z«), jeziku in besedilu, razen tega so izpuščene tri pesmi ter Zgovârjanye pri vecsénji, po trej déacski Oszobaj. — Navaja se tudi izdaja iz 1911 (SBL I, 428; Slov. krajiaa, str. 130), vendar sodim, da je to ista, kajti izvod iz 1909 v NUK ima na platnicah letnico 1911; gre torej menda le za nov ovitek (z naslovnega lista iz 1909 je bila prevzeta na platnice 1911 tudi cena, a je pretiskana in natisnjena višja). — Peta izdaja iz leta 1^29 (Murska Sobota) je popoln ponatis izdaje 1908. —• Če drži domneva, da je tudi izdaja 1852 pretežno samo ponatis prve, je vsakršno Kardoševo (1801—1875) sodelovanje (prim. SBL I, 428; Slov. krajina 1935, str. 38; V.Novak, Izbor prekmurske književnosti, 1936, str. 16) izključeno, ker so ponatise oskrbovali pač le založniki (kdo je skrbel za dodane pesmi, ostane nepojasnjeno vprašanje). 204 Stefan Modrinjak kot avtor ljudskih popevk Žico vred še štirikrat ponatisnjena. Da je avtor poi)evke res Modrinjak in da je ni mogoče samo prevzel v svojo rokopisno ziLirko,* kažejo med drugim rime, ki so v prekmurski inačici deloma že odpravljene (spo- minale — imale, pkm. jele; kuma — razuma, pkm. puna; plače, pkm. jouče — namače). Ni pa znano, ali je Modrinjak vedel za ta prvi in za njegovega življenja edini natis svoje pesmi, ker je v knjižico zašla pač že po neki daljši poti, kakor pričajo jezikovni in stilizacijski raz- ločki prekmurske variante, še bolj pa zaključek, ki je že občutno preoblikovan in za eno kitico krajši. Iz knjižice je popevka našla pot seveda med ljudi in tako jo je od pojočih prekmurskih romarjev za- beležil proti koncu prejšnjega stoletja v Slovenskih goricah — kot veselo in šaljivo »prekmursko-gorioko« — narodni buditelj župnik Jakob Meško. Njegova objava v Kresu 1882 na str. 522 se samo neznatno razlikuje od tiska v Starišinstvu, le da manjka tretja kitica, ki pa jo je izpustil morebiti Meško sam iz vsebinskih razlogov, ker so se prav ti verzi v drugih variantah ohranili (v Modrinjdkovi obliki: Naše može smo vkanile, / rekle, da smo v cirkvi bile, / mi smo pak vu kleti bile, / samo staro vino pile. — V Starišinstvu: Moževe smo mi znorile, / erkouč: kaj smo v cerkvi bilé, / mi smo pa v piovnicaj bilé, / samo staro vino pilé.).^ Prekmurski tisk izkazuje vsaj še eno inačioo', in sicer v Kalen- darju najszvetesega Szrca Jezusovoga za leto 1910 (str. 109).° Zapis je v zvezi z besedilom v Starišinstvu, ima pa nekaj nepomembnih pre- naredb (n. pr. Smo znorile naše može, / ne pustimo hiše bože). Toda Popevka od pet pijanih bab se je morala ljudem precej priljubiti, saj se je z izredno trdoživostjo dodobra udomačila tudi na sosednjem hrvaškem ozemlju. Inačica, ki si jo je z napevom zabeležil do leta 1920 v Dekanovcih v Medjimurju Vinko Žganec, je ohranila samo še skopi »dramatski« element — v kratkih zamahih oriisano' situa- cijo v vinski kleti, za uvod pa sta vzeta prestilizirana verza iz sredine: »Pet je kumi v jedni kleti, / svaka skorom prež pameti.« Nova in svoje- vrstna je zadnja kitica: »Peta si pak premišljava / kak bi cerku zamuš dala.« (V. Žganec, Hrvatske pučke popijevke iz Međimurja, Drugi svezak, Zagrdb 1920; št. 8. — Isti, Hrvatske pučke popijevke iz Međumurja, I. svezak, Zagreb 1924; št. 364.) Tudi v Čakovcu je V. Žga- nec naletel na neke sledove te drastične popevke v obliki samo še dveh verzov, ki se pri petju ponavljata: »Bilo ih je sedem v kleti; / i svih sedem bez pameti.« (n. d. ia 1924, št. 357). Toda drugod je verzifikacija še kar trdno živela. Ko je dr. Žganec po drugi svetovni vojni nabiral '* V Modrinjakovem rokopisu je ohranjenih le prvih pet kitic, ostale štiri so iztrgane, vendar imamo verne prepise; eden je Cvetkov, kateremu je Mo- drinjak popevko sam poslal. ^ Vse Modrinjakove verze, ki jih navajam, sem prepisal v gajico in dodal ponekod svoja ločila. Namesto u, ki ga Modrinjak večkrat piše poleg o, pišem samo slovenski o. " Prim. ČZN 1937, str. 271. 205 Stanko Kotnik ^narodne popijevke« po Hrvaškem Zagorju, se je vnovič srečal z dvema inačicama: leta 1947 mu je eno pela vaščanka starejše genera- cije v Gornjem Kučanu, leto nato pa vaščanka mlajše generacije v Vribanovcu drugo. (Dr. V. Žganec, Narodne popijevke Hrvatskog Za- gorja, Tökstovd, Zagreb 1952, št. 407 in 451 d.) Inačica iz Vr^banovca ima nov, zanimiv zaključek: »Muzi su se rasrdili, / pak su žene fejst nabilL« Ker kaže besedilo hrvaških inačic tako na prekmurske kakor tudi na izvirnik mimo njih, se odpira zanimivo vprašanje medsebojne od- visnosti. Poznejše zapleteno križno vplivanje izključujem. Ostane torej samo možnost, da so imele vse inačice nekdaj (a pred prvo prekmursko objavo 1807) skupno, vendar že nekoliko od izvirnika različno pred- logo, katera pa se je pozmeje razvijala v več smeri; eno od njih predočuje tudi leta 1807 natisnjena prekmurska varianta. Urednik »Slovenskih narodnih pesmi« Popevke od pet pijanih bab, ki jo je poznal iz Kresa 1882, ni sprejel v zbirko, ker jo je prisodil Cvetku (SNP IV, str. 746, št. 73). Druga Modrinjakova popevka, ki jo je ljudstvo sprejelo med svoj pevni inventar, je Tožna pesem ene dekline. Po nastanku je najpozneje iz leta 181P in se je v izvirni obliki ohranila samo v prepisu Modrinjakovega prijatelja bogoslovca Franca Cvetka, ki jo je imel od peisnika. Je vložna pesem o starajočem se dekletu, ki zdihuje po ženinu. Kaka slovenska ljudska inačica doslej ni znana, pač pa dve hrvaški. Eno je z napevom zapisal v Bisagu Fr. S. Kuhač in jo objavil pod št. 1411 v IV. zvezku Južnoslovjemskih narodnih popievk v Zagrebu leta 1881. Besedilo je že nekoliko po svoje preoblikovano, vrstni red kitic zamešan, dve sta celo izpuščeni, zato pa so tri dodane. Ena teh novih, ki se glasi: Sjedim vani cieli dan, da me ljudi vide, al je meni sve zahman, zaručnik mi nejde še stopnjevano izraža dekletovo prizadevanje poleg >pranja« in >ci- franja« (krašenja), da ulovi kakega ženina. Druiga je zanimiva zaradi svojega posebnega »krajevnega kolorita«: V — idovske sam ulici tri ljeta služila, jošće spola mužkoga, nisam nigdar vžila. Smisel za vsebinsko ubranost je neznani pevec pokazal s preobli- kovanjem naslednje kitice, ki jo najprej navajam v izvirniku: Pridi skoro, sikaži se, komu sem povolna, samo hitro paša se, dokle ne'm oholna. Dojdi drag-i, žuri se, budem ti povolna, samo hitro pašči se, nisam ja oholna. 206 Stefan Modrinjak kot avtor ljudskih popevk Omeniti je še drobno zamenjavo v prvi kitici: Modrin Jakovo dekle toži, da mora nositi nesrečno breme kite, a v hrvaški inačici parto. Razloček je utemeljen bržčas krajevno. Dr. Josip Pajek poroča v svojih Črticah iz duševnega žitka štajerskih Slovencev (1884, na strani 124): >Okoli Središča in proti Lotmergu, pa na Prekmurskem sta viseli de- kletom po hrf>tu dve kiti; omožene so si zvijale kite v kukmo in njo pokrivale z belo kapico. Da se je devica od omožene svoje dni tudi po Štajarskem po kitali spoznavala, je razvidno iz Modrinjakove pesni« (navaja omenjeno kitico). — Parta (beseda je iz madžarščine) pa je »z baršunom ohšit in z biseri in granaticami okrašen trak,' katerega so noisila dekleta po čelu doli k ušesom« po Beli krajini n. pr. še konec 60. let 19. stoletja (Janko Barle, LMS 1893, str. 25), medtem ko so Prek- murke parto opuščale že v začetku stoletja in so nosile samo spuščene kite.^ Druga inačica obravnavane popevke je našla svojega zapisovalca že nekoliko prej, pa v čisto drugem predelu, ker jo najdemo kot >hrovaško« z naslovom Moža željna v rokopisnem II. zvezku' »Starih medljudnih pesmi, med kterimi so bile narpozneji zložene pred devet- najstim stoletjam« (št. 97) marljivega nabiralca Matevža Ravnikarja- Poženčana. Zvezek, ki je pisan v delni metelčid, je datiran »Na Gori 1. Velciga srpana 1838«, ko je Ravnikar bil za kaplana na Gori pri Ribnici na Dolenjskem.^" Po Ravnikarjevem rokopisu je natisnjena v V. zvezku Korytkovih Slovenskih pesmi krajnskiga naroda (1844, na str. 60), od koder sta jo prevzela Fr. S. Kuhač (IV. knjiga pod št. 1411, z nekaterimi »popra-v'ki«) kot »inačico iz Kranjske« poleg svojega za- pisa iz Bisaga kakor urednik SNP (IV. zv., št. 8250) kot »kranjsko v zapisu neznanca«, ki ji je pridružil še »kajkavsko« inačico iz Kuhačeve zbirke. Za Ravnikarjev zapis ne vemo, v katerem kraju je bil doma, da pa je hrvaška inačica v resnici našla pot nazaj na slovensko ozem- lje, nam je priča Janko Barle, ki si je pesem zabeležil v Slamni vasi v Beli krajini. Zal je prioibčil samo prvo kitico ob razlaganju »parte« (LMS 1893, str. 25; prevzeta v SNP IV, št. 8252). Ravnikarjeva inačica »Moža željna« si je v rodu s Kuhačevo, se pravi, obe sta imeli nekdaj skupno, a že »ljudsko« predlogo, vendar sta šli nato vsaka svojo pot. Za tako posredno zvezo pričata n. pr. verza (navajam ju po vrsti v Modrinjakovem, Kuhačevem in Ravnikarjevem zapisu) : ' Parte so bile tudi drugačne, prim. Csaplovics, Croaten und Wenden in Ungern, 1829, str. 43. * Gl. Csaplovics, n. d., str. 78. Tudi 1807 prvič natisnjena prekmurska pesem omenja parto: »Divojstva vejčica, moja lejpa partica, trošt je meni bila.« (Starišinstvo 1929, str. 43.) ' Ravnikarjev zvezek je v ODAS v Ljubljani (iz Metelkove zapuščine). Za Ravnikarjevo službovanje gl. Petre, Poizkus ilirizma pri Slovencih, str. 184. 207 Stanko Kotnik Perem se, no gizdam se, vendar némam sreče... Ja se perem i cifram,, vendar nije sreče... Malam, malam cifram se, vendar je ni sreče... še bolj seveda obema vsebinsko skupna nova kitica o dekletovem brez- upnem čakanju na ženina (Kuhačev zapis gl. gori): Pred oblakam s.tojim celi dan da me ljudi vidjo, ljudi se sprehajajo, zaročnik ne ide. Da pa sta inačici živeli nato vsaka svoje življenje, kažeta še dve novi kitici pri Kubaču (eno gl. zgoraj) poleg tega, da se v njih ni obdržala izvirna kitica, kjer dekle zavrača misel na samostan. Ta kitica je ohranjena v Ravnikarjevem zapisu, dasi je ta okrnjen za dve prvotni kitici — ki ju Kuhačev zapis še ima — glede na izvirnik pa celo za tri. Zanimivo je, da je izpustitev ene kitice (Jeden mi je obećal, / da me oče vzeti, / ludi taki rekli so, / da je brez pameti. — Manjka v obeh znanih variantah) osnovnemu vzdušju pesmi.v korist. — Pa tudi Ravnikarjeva inačica ima stvorjeno posebno novO' kitico, ki drastično hiperbolizira dekletove napore (že drugi tak dostaveik!), da si s povečano lepoto pridobi moža: Eden cent sapuna sim več preskrbela, eden cent pa harputra sim več potrosila. In kome pesmi je tudi po svoje zasulknjen (navajam spet Modrinjaka, Kuhača in Ravnikarja): Da brez moža nejdem v grob, Ja brez muža nejdem v grob Bog ne daj to žalost. Nedaj Bog tu žalost. Brez moža ne idem spat, Bog ne daj te žalost. V Ravnikarjevem zapisu bi bilo omeniti še dva izraza, ki sta na Kranjskem bila vsaj deino> nenmljiva. Prvi je v verzu »Porto moram nasiti, o nesrečno v r e m e«, kjer je vreme nastalo iz breme ali po sluhu ali slaibi pisavi, pa je v pomenu »čas« še vedno smiselno. Drugi je v verzu »pred ob lak am stojim celi dan« v pomenu »pred oknom« (oblak = okno). Posebno znamenito pot pa je preromala tretja Modrinjakova pe- sem — Od protuietja.^^ Njen nastanek sega vsaj v leto 1810, raje še K tej svoji pesmi je Modrinjak nekaj let pozneje zložil v bistveno isti kitični zgradbi še Pripovest od goloba, ki jo je datiral s 16. dee 1812 in ji dal nadpis s>ad ariam protoletno drago vreme« (po prvem verzu). 208 štetan Modrinjak kot avtor ljudskih popevk nelkolibo nazaj.'' Ta skoraj sto verzov obsegajoča pesem v umetelno prepletenib sedemvrsitičnicah je nekak naš odmev posebne, po vsej Evropi 18. stoletja poganjajoče poezije o naravi (deskriptivna poezija). Tudi pesem Od protuJetja se prvič pojavi kot ljudska v omenjenem Ravnikarjevem rokopisu (št. 82) konec 30. let prejšnjega stoletja z enakim pripisom »hrovaška«. Nekaj let nato je našla svoje mesto v zadnjem zvezku Korytkove izbirke (V. zv., 1844, str. 106), kjer je natis- njena z nekaterimi napakami (izpadel je tudi četrti verz). Na splošno velja za inačico, da je še dovolj blizu izvirniku, čeprav je nekaj verzov že preoblikovanih ali celo zamenjanih, kakor je videti, večkrat iz za- drege, ko so bili prvotni pozabljeni (slaba improvizacija). Za zaključek sta celo dodani dve kitici, ki še stopnjujeta precej običajni religiozni konec. ' Vnovič je bila popevka Od protuletja Kabeležena v naslednjem desetletju, toda zdaj na povsem drugem koncu — kot »jačka« (tako imenujejo tam ljudske pesmi) med gradiščanskimi Hrvati na ozemlju Ogrske. Zapisal si jo je hrvaški književnik Fran Kurelac, ki je v letih 1846 in 1848 vneto nabiral pesmi med tamkajšnjimi Hrvati, pa na svojem zadnjem potovanju po mošenjski županiji prvi mesec po marčni revoluciji zašel v neprijetno zagato, ko so ga madžarske oblasti zaprle kot nevarnega hrvaškega prekucuha. Kurelac je namreč ob na- biranju ljudskih popevk med svojimi daljnimi rojaki tudi precej vneto budil narodno zavest in govoril proti Madžarom. Na srečo se je so'dba po-dobrem mesecu ječe zaradi pomanjkanja dokazov glasila opro- stilno^^ in tako so bile otete tudi nabrane »jačke«, ki so. nato leta 1871 prišle v knjigi na svetlo v Zagrebu (»Jačke«). Kurelac je na svojem obhodu naletel na štiri inačice naše pesmi. Najbolj nova tvorba je štirikitični zapis iz Bandola (št. 509; Bandol — Weiden bei Rechnitz je zdaj na avstrijski strani), ki mu izvor razode- vajo le še redki verzi in posamezni vsebinski elementi poleg kitične oblike, medtem ko je ostalo plod novih kombinacij, križanj in do- mišljije, vendar v smislu predloge. Mnogo pomembnejši je zapis iz Jandrofa (št. 510; Jandrof je kakih 8 km pod Bratislavo skoraj ob stičišču madžarsko-avstrijsko-češkoBlo- vaške meje na madžarski strani), ki ga je Kurelac objavil poleg ban- dolskega, a iz nekimi spremembami, tako da povsem izvirne variante nimamo. Ker ostalih dveh inačic Kurelac ni natisnil, ju ne poznamo, ohranil pa nam je naslednjo nadvse zanimivo pripombo (str. 224) : »Putujuč prepisao' sam ne samo rukopis Jandrofski nego i onaj, čto sam ga našao u Šicah (Šice so. tik avstrijske meje v szo'mbathelyskem okrožju), a osim toga još i meke kitice iz trećega rukopisa, koji mi dopade ruku ne znam već ni sam u kojem selu. Ovaj treći ima 'z po- Gl. njegov uvod v Jačke 1871 (Iz mojega života i putovanja po Ugrskih Hrvauh). 14 Slovenski etnograf 209 Stanko Kotnik Četka tri kitice, kojik ne ima u onih dvaju, te sam iz njega prvu kiticu pesmi nadostavio, er joj dolikuje; nu one druge dvč kitice, ne samo da nisu dobro uvite, nego i ne slute na veseli proletni zrak, te radost ove pesme svojim nepokojem i (bogoslovnim) očekivanjem dru- goga stana mute i natrunjuju. S toga sam ih ostavio. Izmedju Jan- drofskoga i onoga iz sela Šičkoga podosta razlike. Najveća li kitici osmoj. Gledao sam da iz obaju najbolje iznamem. Tako sam učinio i pri kitici šestoj. Sreća i bog te sam našao rukopis u Sicah, a po samom Jandrofskom pesma ostade dosta hrapava i neslastna. Ne znam je li pčsma prevedena ili ne, pretvor ili samotvor, nu se lepo čita, kad po njihovu uzčitaš, naheriv i navmuv izgovor na pravilo jezika Sloven- skoga« (== slovaškega!). Pesem je bila torej precej razširjena in je povezovala te že tri stoletja med nemške in madžarske naselbine raztresene hrvaške vasi, ki so ljubosumno čuvale svoj jezik in do danes obdržale svoj hrvaški značaj.Zanimivo je, da ima »jandrofska« inačica (v objav- ljeni obliki) vse kitice izvirnika celo v prvotmem zaporedju z izjemo druige in tretje. Ali pa sta bili to v bistvu oni dve, ki ju je Kurelac izpustil, je težko reči. Ce je jedro kitic te inačice ostalo isto kot v Modrinjakovi redak- ciji, pa je seveda v nadrtibnostih že precej razločkov. Pri tem je pre- senetljivo, koliko vzajemnih novih verzov ali izrazov ima inačica z Ravnikarjevim zapisom, kar spet govori za neko skupno, od izvirnika različno predlogo, ki pa se je pozneje, ko se ji je pot cepila na sever in na zahod, razvijfda dalje v različnih smereh. Najlepši primer za tako skupno novo matico je pač tale kitica, ki jo po vrsti navajam v treh zapisih: Modrinjakovem, Ravnikarjevem in Kurelcevem: Radost gene vsako vtico, da se veseli, z — šume čujem kukuvico, kak se brš deni. Po zraki škorjanec leče, hitro s perotmi prheče, sunce pozdravi. Vesele se vse ptičice, lepo žombore, kukovača rana ptica čut je iz gore. Skerlič lučeč 'z neba poje, Boga hvali v pesmi svoji od rane zorjé. Veselu se vse ptičice, lipo žumbere, kukovaču, ranu pticu čuti je 'z gore. Škrlac vzleti k nebi gori. Boga hvaleč v pesmi svoji od rane zore. " Prim. Csaplovics, n. d., str-27. — Celo po uradnem madž. štetju iz 1930 in avstrijskem 1934 sta ostali vasi Šice in Bandol skoraj čisto hrvaški, medtem ko je bilo v Jandrofu Madžarov in Nemcev dobro tretjino. Gl. Neunteufl- Straka, Eine Sprachenkarte des steirischen Burgenlandes; Neunteufl-Kunnert, Eine Sprachenkarte des ehemaligen nördlichen Burgenlandes, Graz 1941. 210 Stefan Modrinjak kot avtor ljudskih popevk Skupna nova predloga je dobro vidna tudi iz naslednjih verzov, hkrati pa deloma starejši, še izvirni stadij v jandrofski inačici: Kokot večkrat kukuriče, vsega grla rano viče, zaspance budi. Kokot v noči ko kori če ter iz svega grla kriči, pospane budi. Petel v noći kukuriče, 'z vsega grla rano viče, zaspane budi. Nadaljnji ločeni razvoj pa kažejo n. pr. tile verzi, pri čemer je i upoštevati, da so jandrofski iz sestavljene šeste kitice: .1 Vsaka vtiča gjezdo gradi, gde bodo sedeli mladi, vreme njim godi. Vse vre ptice gnjezda grade, de dorane svoje mlade, vreme jih peti. Vsaka ptica hranu išče, svoje mlade k sebi štišče, verno jim godi. Končno imamo še en zapis pesmi Od protuletja, ki pa je nastal dobrih sto let potem, ko je bila zložena. Ta inačica, katero je Vinku Zgancu zapela okrog leta 1920 Medžimurka v Prelogu, ima ravno še polovico prvotnih kitic — sedem (V. Žganec, Hrvatske pučke popijevke iz Međumurja, I. svezak, Zagreb 1924, št. 128), a prav tako potrjuje z nekaterimi prvotnimi in privzetimi izrazi obstoj neke že drugotne matice, ki je bila izhodišče zanjo in za varianti Ravnikarjevega in jan- drofskega zapisa. Naj za osvetlitev navedem še en droben zgled v štirih zapisih: Modrinjakovem okoli 1810, Ravnikarjevem 1838, Kurelčevem 1846/48 im Zgančevem okoli 1920.^* Pisan štiglec lepo skaka, pastiričica, zeba, detel i strnatka Î seničica. Pisan štigeljc, zelen grineljc, pasta ričica, a detali i stmadi i seničica. Črljen staglio, zelen grintal, )astiričica, zeba, strnad î strnadka i siničica. Pisan štinglec, zelen gringlec, pastaričica, zeba, detel i strnatka, pastaričica. Če bi na podlagi tega hoteli rekonstruirati novi skupni obrazec teh verzov za vse inačice, bi videli, da se je v njem od izvirnika razločeval samo prvi verz, kjer je namesto glagola stopil »zelen grineljc«, s čimer je bila porušena rima (pravzaprav samo asonanca). Kitica je v izvirni obliki — sedemvrstičnici — zapisana samo pri Ku- relcu (gradiščanske inačice so namreč živele v prepisih), Ravnikar jo piše v petih verzih, Žganec v štirih. >** 211 Stanko Kotnik Oba Kurelčeva zapisa pesmi Od protuleija v Jaokib sta doživela ponatis v V. knjigi Kuhačevih. Južno-slovjenskih narodnih popijevk (pod št. 1770), medtem ko Štrekelj inačice iz Korytkove zbirke po svojih kriterijih ni sprejel (SNP IV, str. 303, št. 160). V tej zvezi moramo omeniti še dve Modrinjakovi popevki. Prva je Popevka f a š e n s k a za dekline, za katero je dala Modrin jaku pdbudo Blumauerjeva Stutzerlied (prim. SBL II. str. 143). Urednik Slo- venskih narodnih pesmi jo je kot »štajersko od Ptuja« natisnil iz neke roikopisne pesmarice v IV. zvezku zbirke (št. 8254) pod skupnim na- slovom Svarilo izbirčnim. Ker pa o njeni razširjenosti ne vemo ničesar in se zdi, da kaže njena izvirniku zelo blizka tekstna redakcija bolj na življenje v pesmarici kot med ljudstvom, je tu ne bom obravnaval. Nadalje navaja Štrekelj v dodatku pivskih pesmi, ki da se pojo med ljudstvom, a se mu ne zde prave »narodne«, marveč umetne, pesem z začetkom Naj cvete slovenski orsak, gde vino nam rodi (SNP III. zv., str. 523, št. 54). To je P ope v k a pri vinskoj b r a t v i , Modrin Ja- kova ponašitev znane Höltyjeve (1748—1776) hvalnice renski deželi in njenemu vincu z začetnim verzom Ein Leben wie im Paradies.Ker Štrekelj naši pesmi ni priznal veljave »narodne« in je torej ni na- tisnil, ne morem soditi, ali gre le za kak neposredni prepis ali pa se je res udomačila med našim ljudstvom kaikor njena vzornica in vrstnica med nemškim.^' Ce si ob zaključku tega splošnega prikaza usode nekaterih Modri- njakovih popevk predočimo življenjski prostor, katerega so te po- pevke kot ljudske s časom osvojile, se nam razigme neki pas, ki poteka po ozemlju skoraj od Bratislave vzdolž avs:trijsko-madžar&ke meje, za- jame v Prekmurju skrajni vzhodni predel slovenskega ozemlja in ga si>et zapusti na jugovzhodu, da se nato preko hrvaškega Medžimurja in Zagorja ter predelov južno od slovensko-hrvaške meje pri Beli krajini vnovič povrne vanj. Ves središčni slovenski prostor je ostal torej izven tega pasu. Ne gre pa pri tem toliko poudariti okolnosti, da so se popevke širile morda bolj po ozemlju nekega tesneje povezanega jezikovnega organizma posebnega tipa in da so tudi po svojem značaju Na razpolago mi je bil natis v 8. izdaji pesmarice R. Z. Becker ja Mild- heimisches Liederbuch iz 1837, št. 471. — Nemško besedilo te pesmi, ki si ga je kot Weinleselied vpisal Modrinjak v svojo rokopisno zbirko takoj za svojo predelavo je nekoliko razširjeno in prikrojeno za petje v ljutomerskih go- ricah. — Popravi zmotno mnenje, da je Modrinjakova Popevka pri vinskoj bratvi prepev Volkmerjeve Napitne (Jožef Pajek, Leopold Volkmer, 1885, str. 21—22; povzela J. Glazer v SBL H, 143 in Fr. Ilešić, Hrvatska dobrovolja, 1938, str. 27) in dodaj, da je nemška pesem prvotna (prim. SBL II 144), in sicer Höltyjeva (da je nemško besedilo izvirnik in da med Modrinjakovo in Volk- merjevo obdelavo ni neposredne zveze, pokaže že bežno primerjanje vseh treh tekstov. Pri Volkmer ju gre v resnici za prevod brez zadnjih dveh kitic). Prim. Allgemeine deutsche Biographie pod »Hölty«. 212 Stefan Modrinjak kot avtor ljudskih popevk morebiti bolj ustrezale določenemu pokrajinskemu ljudskemu tipu, kolikor nekaj drugega — vprašanje posredništva. Pri vseh treh obrav- navanih popevkah smo namreč videli, da vse njih znane inačice kažejo na neki skupni izvor (mimo izvirnika, seveda). Opozarjajo pa nas ob- enem, da je bilo to žarišče, kjer je izvirnik doživel prve posege v svojo strukturo in so šele nato te nove redakcije nastopile svojo nadaljnjo pot, nekje na Hrvaškem, recimo v Zagorju, ki je sosednje območje. S tem se nam odpre vprašanje pTehoda naših popevk na hrvaško ozemlje. Pustimo vse druge možnosti, kakršnih ena je n. pr. prehod s slovenskimi romarji k sloviti Majki Bistrički v Zagorju ali prehod preko obmejnega Središča — Modrinjakovega rojstnega kraja, in vze- mimo za verjetno neko določno, ki jo Fran llešič navaja kot možno za prehod Volkmerjeve Pesmi od kmetstva na Hrvaško.^' Z našim pri- merom bi bila njegova domneva podkrepljena. Modrinjak je imel vsaj v graški študijski dobi za sošolca (narazen sta bila največ dve leti) Hrvata Antonia Krizmanica, ki je po po- svečenju ostal v službi na Slovensikem, nekako od 1801 do 1802 pri slovenski cefkvi v Mariboru, od 1802 do 1805 v Hočah pri Mariboru, nato pri Mariji Snežni v Slovenskih goricah ter od 1816 na Ptujski gori. Domneva se,^' da je Krizmanič utegnil biti v tesnejših stikih z vzhodno- štajerskimi preroditelji sploh in da je morda eden izmed devetih du- hovnikov udeležencev shoda pri Sv. Urbanu nad Ptujem leta 1803, kjer so pod Naratovim in Modrinjakovim vodstvom skušali postaviti pre- rodno delo na trdne temelje. A brat tega Krizmanica Ivan je bil od 1792 do 1818 župnik blizu Kra{pine na Hrvaškem, nato opat v Mariji Bistrici, goreč rodoljub in znan prijatelj ilircev, pri katerih je večkrat našel gostoljubno zatočišče tudi brezdomec Stanko Vraz. Krizmanica sta gotova bila med seboj v tesnejših stikih in Ivanov obisk pri Mariji Snežni leta 1811. je celo ugotovljen. Mislim, da bi se s to zvezo najlepše dal razložiti zgodnji prehod Modrinjakovih popev'k, ki so postale tako kulturna vez med našim in hrvaškim narodom, vez, katero je nato še poglobil s svojim delom Modrinjakov ožji rojak Stanko Vraz. Résumé ŠTEFAN MODRINJAK — AUTEUR DES CHANSONS POPULAIRES L'auteur constate dans son article que le poete styrien Štefan Modrinjak est l'auteur de quelques chansons populaires qui se sont répandues dans un territoire assez étendu, surtout en Croatie. Il discute les différentes variantes quill a recontrées sous des titres différents aupres de divers collectionneurs de chansons populaires. La variante la plus ancienne de la «Chanson des cinq femmes ivres> (Po- pevka od pet pijanih bab) est connue comme provenant du Prekmurje; la, elle a été imprimée, en 180? déja, pour la premiere fois et sans mention de l'auteur. " Fran llešič. Hrvatska dobrovolja, Zagreb 1938, str. 10—11. 213 Stanko Kotnik D'autres variantes de la meme chanson furent notées aux Slovenske gorice, au Medžimurje et au Hrvaško Zagorje. «La chanson triste d'une jeune fille€ (Tožna pesem ene dekline) est connue comme chanson populaire dans deux variantes croates: l'une se trouve avec la mention «/irooas'fca» (croate) au manuscrit de Ravnikar-Poženčan, dou elle a été tirée pour de différents recueils; Tautre a été notée, a Bisag, par Kuhač. Barle aussi avait noté cette meme chanson dans la Bela Krajina, mais il n'en a publié qu'une strophe. C'est un étrange voyage qu'a fait la chanson «Sur le printemps* (Od protuletja). Tout d'abord, on la rencontre — toujours encore avec la mention <âirovaska-i> — au manuscrit de Ravnikar, et quatre variantes furent trouvées par Kurelac parmi les Croates du Gradišćansko (Burgerdand), tandis que V. Zganec en a noté une au Medži- murje. Toutefois, on remarque dans toutes les variantes de ces chansons qu'elles n'ont pas pris issue de Toriginal de Modrinjak directement, mais quelles dé- pendent d'une variante commune qui differe déja un peu de l'original. L auteur suppose que le centre ou l'original a subi les premieres retouches de sa struc- ture et d'ou ces rédactions nouvelles sont parties, se trouvait quelque part en Croatie, vraisemblablement au Zagorje. Ce passage au Zagorje aurait pu etre effectué par l'intermédiaire du frere de A. Krizmanié, Croate, qui était, au moins alors qu'il faisait ses études a Graz, le compagnon de Modrinjak et qui avait, plus tard, un poste en Slovénie et entretenait, peu-etre, des relations plus étroites avec les «.régénérateurst (preporoditelji) styriens. 214