Pmi temelii ,,Učiteliskega tovariša" Tri četrt stoletia poteka, odkar je naš stanovski vzornik Andrej Praprotnik pričel polagati temelje našemu »Učiteljskemu tovarišu« in se je vcs posvetil temu delu. Priprave so mU toliko dozorele, da je na novega 1'eta dan 1. 1861 napisal proglas slovenvenskemu učiteljstvu in prijateljem šolstva. Po zgledu tiste dobe, ko se ie poudarjala narodna skupnost in so si hoteli biti ljudje bratje, je naslovil tudi svoj proglas v tem smislu: »Častiti prijatli, mili bratje!« Praprotnik naziva svoj časopis — »šolski časnik« — »učiteljski Tovarš« mestoma imenuje »učiteljski« z malo začetnico!... Takoj za svojim uvodom pa prinaša »U. t.« pozdravno pesmico. kalkor je bilo tiste čase že sploh v navadi, da so po možnosti vse spravili v vezano besedo. Takole se glasi prva pozdravnica: Perva besedica »učitel.jskega Tovarša« Vam terkam na vrata, me v hišo pustite, 'Prijazno podajam Vam pcrvič roko! Prostora pri sebi mi kaj dovolite, In gosta spre.jmite, vas prosim lepo! Ljubezen do vas me je k vam pripeljala, Ljubezni pa tudi vas prosim za dar, Ta vez naj bi terdno nam serca vezala, Da ločil ne bo nas nobeni vihar. Skromen ie bil iprvi letnik naše«a lista. Tiskarnar Milic ea je tiskal le enkrat na mesec. Pa saj so bile takrat pri nas majhne razmere, ki niso dovoljevale širšega razmaha. Po statistiki posnemam, da |e bilo na takratnem Kranjskem v letu 1859. v 288 župnijah duhovnijah: 12 poglavitnih šol, 149 pravih malih šol, 79 še ne prav ustanovljenih šol, skupaj torej 240 šol. Po jeziku pa je bilo 18 nemških, 108 slovenskih in 114 slovensko-nemšfkih. S temi šolami je bilo združenih: 6 obrtnijskih in 211 nedelj&kih šol. Krajev, iz katerih so otroci v šolo hodili je bilo 2352, šologodnih otrok 39.176, v šolo pa jih ie hodilo le 29.001. Poučevalo pa je: 140 katehetov, 180 učenikov, 24 podučenikov, 33 učenic, 13 podučenic in 4 obrtnijske učenice. Šolskih pripravnikov pa je bilo 29. Učiteljski stan talkrat še ni imel svoje stanovske organizacije. Vendar prav Praprotnikov »Tovarš«, — list za šolo in dom — je polagal temelje tudi bodoči učiteljski organizaciji. Učitelji so imeli že od leta 1856. lastno učitelisko knjižnico. ki je nosila naziv »Učitelska bukvarnica« in ie pošiljala knjige svojim članom tudi na deželo. Letna članarina je znašala za ude po 2 fl in 10 kr. Prvi letnik »U. t.« prinaša ipo večini spise pedagoške vsebine. Razpravlja, kako bi se dosegel boljši šolski obisk, kako in zakaj se naj učitelj nadalie izobrazuje, koliko računs/kih načinov naj se pri začetnem »rajtanju« razločuje in vadi. V posebni prilogi pa prinaša v nemškem ieziku pomembne šolske postave. Čitatelja današnje dobe priklene posebno, da prinaša »U. t.« navodila za organiste, Skoro vsak učitelj tistih časov je opravljal tudi orglarsko službo. Prav bira. dohodek za orglarsko službo. ie mnogim izboljšala težavno socialno stanje pred dobrimi 7 desetletji. Ljudstvo ie svojega učitelja cenilo zlasti tudi po tem. če ie bil dober in spreten organist. Saj je prav z dobrim orglanjem, ki se je takrat smatralo za nekako javno. izvenšolsko udejstvovanje, navezal stike z vsemi svojimi sosedi. Če ie prišel v faro učitelj — spreten organist. je šla slava o njem takoj tudi preko mej domače župnije. Evo prispodobo iz tistih časov. Zabeležil jo je neki naš stanovski kolega v časih pr- vega izhajanja našega »U. t.« Popotoval ie po K.ranjskem, pa je dospel v vas, kjer je služboval njegov ožji prijatelj. Kot tujec se je pozanimal, kako sodijo ljudje o prijatelju in se je spustil zato z vaščani v pomenek. Vaščan se je najbolj navdušil za novega uoitelja kot izvrstnega organista in ga je hitel hvalit (v dialektu): »Jejtapamej, še nakovlj nakir tacga! Tu, tu je raganist tu, ta zna urlat ta, in kok še le pet, pet! Tok zna, tok lep zna, tok prečuden lep, tok nazrečen. nazgruntan lep, tok lep — lep — lep, da Bohnasvari!«... Prav tako je zanimivo. da ie naš list stopil v življenje tudi kot nacionalistično glasilo. Po tedanji navadi so pričakovali odličnike v naših krajih s pozdravom »Vivat«! »Učiteljski tovarš« pa se je postavil proti latinskemu pozdravu. Češ, visoki gostje naj vedo, da stanujejo v naših krajih Slovenci. zato pa jih pozdravljajmo le z našimi domačimi pozdravi. Klic »Slava«, kakor so ga nekateri hoteli uvesti, je nepripraven in ne pove dosti. Odslej bomo pozdravljali le z »Ziveli!« ali pa »Zivijo!« — In tako je tudi obveljalo! »U. t.« zahteva že v prvem letu svojega abstoja1 v posebnem clanku: Narodni duh v šolo! Svoi članek zaključujes prepričanjem, da bodo slovenski učenci lepo »vzrejeni«, ter kot taki velika sreča in veljava svojega naroda in domovine. S tem pa bodo izpolnjene pesnikove besede, ki ipravijo: »Še narodnost, oj ni pregnana, dokler je v mlade serca vžgana!« Marsikdo bi dandanes lahko s pomilovalnim nasmeškom ocenjeval pisanje prvega letnika našega lista. Ceš, v kako skromnih, majhnih razmerah se ie sukal naš list. Pa pomislimo, da je prav naš »U. t.« najstarejši še izhajajoči slovenski list. Za ti-ste čase pa je nudil veliko, čeprav sta mu bila obseg in izhajanje skromna. O tem pričajo zgovorno različni dopisi, najvernejša slika prosvetnih in šolskih razmer tedanje dobe. Prepuščam besedo mojemu davnemu ožjemu krajanu. učitelju Jožetu Kastelicu, ki je poučeval v času prvega izhajanja našega »U. t« v Sv. Križu nad Litijo, ali kakor so mu takrat rekli: Sv. Križ poleg Turna. (Turn se imenuje graščina, ki stoji še danes, tisti čas pa je bila last grofa Paceja, znanega avstrijskega velikaša, pri katerem ie služboval velikološki rojak France Levstik, ki je bil domači učitelj obeh Pacejevih sinov). Dne 10. malega travna 1861 piše Kastelic: »Mili učiteljski Tovarš! Resnično smo te vsi slovenski učitelji potrebovali kakor riba vode. Prav veliko si že prinesel, kar nam učiteljem na deželi veliko veliko pri odreji mladine koristi... Pretekle velikonočne praznike me je obiskal verli učenik g. J. E. iz Ljubljane. Pravil mi je kako on mladino vadi ob enem čerke poznavati in pisati. Ali on uči le v enem razredu, zatorej mu tdknejo njegove učilne pravila. Ali mili »Tovarš«, pri nas na deželi je vse drugače. Jez imam tri razrede-pervence, tiste, ki že nekaj brati znajo in večje, ki so že bolj izurjeni — vse skup v eni sobi izbi. Učim pa tako le: Med tem, ko se večji vadi.jo pisati. učim pervence čerke, in tisti, ki čerke že dobro poznajo, se vadijo sami iz šolskc knjižice brati.« »Vredniik« »Učit. tov.« pa mu kar pod črto obljublja v tcratkem daljši strokovni članek. Na hitro roko pa mu vrže naslednje vodilo: »Skerbi, da boš vsem učencom vedno dajal kaj^ koristnega in mikavnega opraviti, in da boš zmirai na vse in vsakega posebej gledal in pazil. Težavno je učiti v namešanih šolah. a ravno tu učitelj pokaže. ali je pravi šolski mojster (šolmašter) ali ne.« Res zanimive slike iz časov prvega letnika našega današnjega »Učiteljskega tovariša«. Jože Župančič.