Dopisi. Iz Ptuja. (Veselica.) Abiturijentska veselica slovenskih abiturijentov mariborske gimnazije in učiteljišča v »Narodnem domu< v Ptuju dne 12. avgusta se je sijajno vršila. Pevske in godbene točke so se izborno proizvajale. To je zasluga vrlega vodje številnega dijaškega pevskega zbora, učit. abit. g. Kocmuta. Na goslih in klavirju odlikovali so se posebno trije Serajniki in Skaza. Pozdrav je v lepih besedah govoril gimn. abit. g. Ozvald, slavnostni govor pa, najvažnejšo točko celega vsporeda, uč. abit. g. Koropetz, ki je svojo nalogo izvršil odlično. Držal se je našega vseslovenskega in edino pravega gesla »vse za vero, dom, eesarja«. Povdarjal je najprej kaj lepo potrebo žive vere, osobito v današnjih burnih časih, ter zatrjeval, da je prava podlaga, na katerej se naj naša mladina vzgojuje, verska podlaga. Na to je v navdušenih besedah razpravljal o ljubezni do domovine in do presvetlega cesarja, s katerim je tudi govor sklenil, kličoč mu iz dna srca: Bog ga živi! Burno odobravanje je bila zaslužena pohvala vrlemu govorniku in vsem gg. abiturijentom, v katerih imenu je tako lepo razvil načrt njihovega bodočega delovanja. Tako je prav, vrli mladenči! To so vam prava, krščanska načela, po teh se tudi ravnajte v bodočnosti, po teh se ravnajmo vsi, in domovina nam bode edina in močna. Bog Vas živi! C. Iz Slatine. (Primicija.) Vesel dan je bil 29. julij, ko je g. Miha Šket obhajal svojo novo mašo. Slatinski bogoslovci so večidel vsi bolehasti ko skončajo šole, pa zdržal je novi gospod brez druge škode. Bog mu je dal zadostnih močij, in krepilo ga je različno veselje. Imel je okoli sebe mater in brata z rodbinama, ki sta morala od daleč priti, izvrstni pevci so Bogu čast v eerkvi povzdigovali in goste pri obedu čez vse kratkočasili. Namesto rajnega lastnega očeta so mu ob strani stali drugi oče, veleč. g. nadžupnik. Drugim daljšajo življenje z dobrotami, Bog jim to dobroto vračuje. Farmani so lepo okinčali cerkev, in pote, da je bil za novega gospoda in sploh vse dan velikega veselja in spodbuja za druge mladeniče, pridnim biti, da doživijo veselje v duhovskem ali pa v katerem drugem stanu. Iz Negove. (Pozdrav.) Tisočkrat bodi mi pozdravljeno, tako sem vskliknil in menda z mano marsikateri čitatelj »Slov. Gospodarja«, prebravši dopis »Iz Gornje Radgone, bralno društvo«. Da, potreba ga je že v resnici bilo. Pa spali smo, spali z odprtimi očmi. Ali mislim, da smo začeli vstajati. Blagi gospodje, rojaki slovenski v Gornji Radgoni, pač zaslužite od nas zahvalo in spoštovanje. Vas je sicer pičlo, pa ne ustrašite se, le tako naprej, vodite in vlečite, a mi na deželi bodemo tiščali in če treba, se z rameni upirali, dokler srečno ne zvozimo čez most zaspanosti in lužo nemškutarstva. Mislim, da se bodemo na dan otvorjenja, 2. septembra, v velikem številu sešli; Bog daj lepo vreme \ Želimo, da bi to društvo bilo za celi okraj nekako zbirališče, tabor, kjer bi se vsako leto vsaj enkrat sešli, kjer bi se skupno veselili ter učili v blagor mile naše domovine slovenske, v korist cele Avstrije. Tukaj bi naj ne bil razloček med duhovnikom in svetnim gospodom, ne kmetom in priprostim delavcem. Po bratovsko bi se tukaj naj sešli, po bratovsko občevali in po bratovsko se menili o naših težnjah, in kako mogoče te odstraniti. Sloga naj vlada med nami, bratovska ljubezen naj nas druži in stali bodemo trdno kot skala, katere ne bod# omajali vsi navali z onstran meje. V to pomozi Bog! Kmet. Od Sv. Petra pod Sv. gorami. (Požar, sejem, shod, procesije, dež, romarji.) Dne 1. avg. so si v zgornjih Trebčah pod marofom Podsredškega Kuneja otroci zakurili. Ker ni vode in orodja, je zgorelo dvoje stanje z žitom in senom. Zakaj ne pazite bolj na otroke ? Slišali smo, da je bil požar tudi v Kapelah, na Bizeljskem in v Polju in da sploh pogosto kje gori. Ali ni tedaj zadnji čas, da se brizgalnica kupi za Sv. Peter, drugače bomo drugokrat grše piskali, kakor smo po zimi. — Dne 4. avgusta je bil nesrečen in srečen dan. Na Sv. gorah je takrat živinski sejem. Prignali so veliko živine, okoli desetih pa je začelo hudo deževati, da so se sejmarji hitro razkropili; to je bila škoda, ker bi rad marsikateri gospodar živino v denar spravil; ali tisti dež je bil po dolgi suši samo srebro, ki nadomesti ono škodo. Drugi dan 5. avgusta smo obhajali v letu drugi shod na Sv. gorah. Ker je bila letos tisti dan nedelja in v sosednji fari še nova maša, niso mogli sosednji gospodje priti pomagat, da nas je bilo samo pet; zato tudi ni nikdo v procesiji vodil romarjev kakor navadno iz Št. Petra na Sv. gore. Drugokrat bo že boljše. — Na sejem je prinesel neki Hrvat ponarejenih kron, pa je prej popihal, kakor so mu pokazali, kake morajo biti prave krone. — Beračev pride na shod veliko. Na desni in levi pota sedijo in kažejo rane ter za darov kričijo, da bi v vojski veljali za trobentarje. Ko jih človek vidi, vzdihne nehotč: hvala Bogu, da čeravno trpim, nisem tak siromak, kakor ti tukaj. — Po shodu je šla v ponedeljek dežja prosit procesija od Sv. Petra in iz Pišec, v četrtek pa iz Klanca in Bog nam je že dal nekaj rahlega dežja. Zaupljivo sploh hodijo ljudje sem na Sv. gore prosit Marijo za pomoč v raznih potrebah. S Ptujskega polja prihaja vsako leto velika procesija dne 5. avgusta, iz skoro vseh sosednih župnij, iz Slatine itd. Po več posameznih gostov je prišlo v zadnjih mesecih iz Celja, Brežic, Podsuseda pri Zagrebu, iz Ogerskega. Kam bomo pa otroci hodili, če ne k svoji skupni Materi! Iz Hoč. (Cesarska slavnost.) Malomarne so Hoče v narodnem oziru, toda iskreno udane svojemu preljubemu vladarju Franeu Jožefu. Resnico tega pokazal je letošnji rojstni dan Njih veličanstva. Že na predvečer razlegal se je gromoviti glas topičev nad graščino nam Slovencem tako naklonjene, jekleno katoliške gosp6 grofice Nugent. Pripravljenega je bilo tudi obilno umetalnega ognja in raketov. Zal, da je deževno vreme oviralo čarobno razsvetljavo. Slavnostni dan zgodaj oglasili so se zopet na prelepem slovenskem Pohorju možnarji, budeči in vabeči verne Slovence k slovesni levitirani službi božji v lepo ozaljšano nadžupnijsko cerkev v Hočah. Poleg obilne množice učencev iz vseh šol zbralo se je tudi gasilno društvo z zastavo in praznično opravo k slovesni sv. maši. Da bi se slovesnost še povečala, dopeljala se je tudi gospa grofica v farno cerkev k sv. maši v izgled tistim hočkim faranom, kateri sicer radi uživajo dobrote gospe grofice, cerkve pa se še ob nedeljah skrbno ogibljejo. Po sv. maSi je do poznega mraka donelo s Pohorja pokanje topičev, razlegala se godba, in večer odsevala razsvetljava iznad prijazne graščine Hausambacher. Bog nam ohrani cesarja Franca Jožefa še mnoga leta! Iz Ormoža. (Slovenska zastava.) Našim nemškutarjem je grozno greben vzrastel. To se je letos očitno pokazalo, ko smo obhajali god našega farnega patrona sv. Jakoba. Kar ljudje pomnijo, izobesile so se na god sv. Jakoba raz line cerkvenega stolpa različnobarvne zastave kakor: cesarska, papeževa, štirska, slovenska in nemškega viteškega reda. Tudi letos so naš za cerkev vneti č. g. župnik ukazali do sedaj navadne zastave izobesiti, katere bi naj skoz celih osem dnij visele. Vendar pojdi, predragi, z rudečo suknjo po občinskem pašniku, kjer se med pohlevnimi kravicami in dobrosrčnimi voleki tudi Ijuti biki pasejo, ali pa s slovensko, to je rudečo-modro-belo zastavo skozi ormoško mesto, in huda se ti bo godila. Treba bo brzih pet. Res vsi nemškutarski kramarji, ki narn Slovencem tako sladko svojo robo ponujajo, ter bi brez naših poštenih slovenskih grošev morali svoje kložnje zopet skupaj spraviti, bili so kakor bi trenil na nogah uzrši na stolpu slovensko trobojnico. Zvita buča dobro stuhta. Iz marsikaterih zadreg je ormožke nemškutarčke letos že rešilo vodstvo nemškega vitežkega reda. Tudi sedaj se obrnejo brzojavno na-nj. Brž pride zmeden telegram, da se slovenska zastava mora bdstraniti. Ker se na tako nemško čorbo č. g. župnik niso mogli ozirati, pride drug enako zmotan telegram. Tudi sedaj še č. g. župnik niso dali odstraniti slovenske zastave. Sedaj pa se obrnejo nasprotniki do velikega mojstra nemškega vitežkega reda ter mu naslikajo strašni položaj nemškutarjev. Uspeh je bil sijajen. Mojster nemškega vitežkega reda ukaže z dvakratnim telegramom slovensko zastavo odstraniti. Č. g. župnik so v posebnem pismu celo stvar razjasnili vodstvu nemškega vitežkega reda ter ob enem navedli odlok c. kr. ministerstva, z dne 7. jul. 1.1. št. 14.221, s katerim se je pripoznala slovenska trobojnica kot v Avstrijskem cesarstvu postavno dopuščena. Toda zastonj. Slovenska trobojnica morala je v kot. Posledica temu je bilo mrmranje, preklinjevanje in velika razburjenost probujenega slovenskega ljudstva ormožke župnije. Predragi slovenski korenjaki ormožkega okraja, ki ste pri vsaki volitvi stali, kakor skale, pokažite se tudi može. Ne hudujte se nad č. g. župnikom in ne verujte podpihovavcem, ki vas šuntajo, rekoč: č. g. župnik niso puslili izobesiti zastave. G. župnik so slovensko zastavo branili do skrajne meje; pač pa obrnite hrbet vsem tistim, ki so vam toliko sramoto napravili. Svoji k svojim!