Večer ppi Svetnikovih. Spisal Ivo Danič hodnik Svetnikovih se je prišlo skozi steklena vrata. Ta večer so bila zaklenjena, in tik njih na steni je gorela luč svetlo in popolnoma mirno. Le časih, ko je potegnil prepih, je vztrepetal njen plamenček, in sence so se zganile in zatrepetale. — Po veži je bilo vse tiho, in vsa vrata so bila zaprta. Fanči je sedela ob mizi, ki je bila pregrnjena s pisanim prtom. Fanči ima svetle lase, srčkane oči, majhen nosek in rdeča usteca. Smeje se jako rada z vsem veselim smehom in govori z učenim naglasom. Marta je sedela na koncu mize. Njene oči so temne, njeni lasje so temnorjavi, ves njen obrazek je majhen, okrogel in prilično začuden. Tudi njene roke so drobne in njeni majhni prstki so tudi drobni; sicer pa po-stane še vse lahko veliko, zakaj Marta hodi že v drugi razred in nosi krilo do kolen. Ančka je sedela na mizi. Ona je drobnoglavka in lepa punčka. Ne Ijubi se ji nikdar nič; vedno sedi kje in dremlje. Joško in Milček sta prišla k njim v vas. Joško nosi razkuštrane lase, in njegov obraz je podolgovat. Lansko leto ni zdelal v šoli, letos ponavlja isti razred. Milček ima ščetinaste lase in neprijazen obraz. Na tisti večer je imel zadaj strgane hlače. Da ne bi kdo tega opazil, je umikal hrbet in bil ves previden. Tako jih je bilo na hodniku pri Svetnikovih pet. Fanči je rekla, da bi se igrali kakšno igro, in vsi so bili s tem zadovoljni. Igrali so se golobčka, •* 40 *• in Fanči je pričela. Vsak je moral imeti najprej tri reči, da plača lahko kazen. Fanči in Marta sta šli v sobo iskat in se kmalu vrnili. Milček je imel gumb, polovičar in pipec. Za gumb mu je šla precej trda: ni ga mogel izlepa odtrgati od hlač; šele po dolgem trudu se mu je posrečilo. Joško je imel gumb in dva polovičarja. Sicer je imel v levem hlačnem žepu, ki je bil na tisti večer slučajno cel, tudi pipec, pa ga ni hotel dati, ker je znal nemški in francoski in za silo španjolski. Vse je bilo v redu, in Fanči se je naslonila v stolu nazaj. ,,Ti si zelenec, Joško, ti si sivec, Milček, ti si rjavec, Marta, in jaz sem belec . . . a ti še! — Ančka, ti si . . ti . . si . . marogec! — Golobček je zletel iz gnezda; kdor ga ima, naj ga nazaj da! — Zelenec! . . ." Joško se je sklonil naprej. ,,A jaz?« Vprašal je s hripavim glasom, in Fanči se je zasmejala. ,Ti, da!« Joško se je odkašljal: Jaz že ne!" Fanči je vprašala dalje: nKdo pa?" Joško je pomislil: ,,Sivec !" Milček je bil neroden in se je ztnotil; plačati je moral kazen in dal je pipec. Joško ga je gledal pomilovalno in se popraskal po razkuštranih laseh, rekoč mu: nAli si ti neumen, Milček! — Pipec daš! —" nSaj moj pipec ne zna nemški!" Milček je bil za hip žalosten, ker je videl, kako malo prida je njegov pipec. Zunaj je bilo jako oblačno, in tema je ovijala dol in breg. Tuintam se je svetila samotna luč, in mir je bil razlit daleč na okolo. — Ančka je šla k oknu in gledala v temo. Tistikrat je stopil iz sobe Tilček, poteknil roke v žepa in se razkoračil pred peterimi. Svetnikov Tilček je nosil kratke hlače: samo do nad kolen. Bil je moder in ponosen in igrati se ni maral več. ,,Koliko je devetkrat devet? — Enainosemdeset, ne?" — Ponovili so vsi po vrsti: MDevetkrat devet je enainosemdeset." Tilček je nataknil nanosnik s črnim robom in se obrnil. wKaj se imamo vse uČiti! — Take težke stvari!" Šel je v sobo po-časnih in ponosnih korakov. — Fanči je nadaljevala igro. ,,GoIobček je zletel iz gnezda. Kdor ga ima, naj ga nazaj da! — Rjavec! —" Marta je odgovarjala previdno in se ni zmotila. — Tistikrat je bil že pozabil Milček, da ima zadaj strgane hlače. Fanči je to opazila in se zasmejala. ,,Glejte Milčka, ki ima zadaj raztrgane hlače, raztrgane hlače! —" -$* 41 r<- Vsi so se smejali, in Milčka je bilo sram. Sedel je na kovčeg v kotu in bil hud: ,,E, kaj vara mari!" Naredil je dolg obraz, odprl oči na široko in zinil na vso moč. Tistikrat je vzkliknila Ančka na glas in skočila od okna. »Sova . . . sova!. . ." Resnično je bila priletela k oknu sova, in šum so začuli vsi. Tudi Tilček je pritekel iz sobe. *Kaj je?" nSova, sova . . . sova! . . ." BNič ni, vi ste~neumni!" Tilček je odšel počasi in modro. Ostali so bili vsi preplašeni, in pri tem so pozabili, da ima Milček zadaj raztrgane hlače, in on sam je pozabil na vso svojo jezo. Marta je bila najbolj preplašena in stisnila se je k Fanči. »Fanči, veš kaj pomeni sova?" »Mama je rekla, da smrt." BSova pomeni smrt..." ' Fanči je potegnila zaveso črez vse okno; vsi so šli stran in sedli krog tnize. Takrat je priplaval k njim glas nočne ptice. rSova sovika . . . slišite?" Joško je poslušal jako pozorno, in Marte je bilo še bolj strah. BFanči, pojdimo v sobo!" Fanči jo je pomtrila. Sedla je na stol, in igrali so se dalje. Joško in Marta se ijista motila, Fanči se je zmotila časih nalašč, Milček je pa narobe povedal vsak čas, ker je bil najbolj neroden. Fanči je rekla, da se morata tudi Joško in Marta zmotiti, in tako se je zgodilo. — Igra se je končala. Vse zastavljene reči je imela Fanči zavite v predpasniku. Treba je bilo pre-stati kazni zanje, in ona je segla skrivoma z roko v predpasnik. nKaj mora narediti, čigar reč imam v roki? — Marta, povej!" Marta je nekoliko pomislila: »Kapucinar naj bo!" Reč je bila Milčkova, in tako je bil on kapucinar. Šel je v kuhinjo, zaprl vrata za seboj in trkal nanja. Ostali so se oglasili: BKdo je?" »Mlad kapucinar!" Vsi so se smejali, ker ni vedel Milček prav povedati. Njega samega pa je jezilo. nKaj bi rad kapucinar?" Milček je brez pomisleka izbleknil: »Fanči za gospo!" Fanči je prišla, odprla vrata in mu dala klofuto: nVidiš, Milček, gospe smo hude!" Milček je prenesel vse to popolnoma tiho in mirno, ker je bil po-trpežljiv. ¦» 42 *¦ Tudi drugi so dobili različne kazni. — Bilo je polno glasnega stneha, ki se je časih hipoma dvignil in razgubil. Nedolžno veselje je plavalo nad radostno petorico. Vsi so bili že pozabili na sovo, ki sovika ob poznih večerih in straši potnika. Tako je strah izginil izmed njih, in sama zado-voljnost in radost sta ostali. Joško in Milček sta se poslovila. Milček je šel s hrbtotn naprej, ker je imel zadaj raztrgane hlače. Ni maral, da bi ga še enkrat kdo sramotil. Ko so se vrnili Svetnikovi nazaj na hodnik, in sta šla Joško in Milček po stopnicah dol, je zadnji stisnil v hlačnem žepu pest in jo v tistem hipu pokazal na dan. ,,Rekel si, da sem neumen . . . Prekliči!" Takrat je dobil Joško nepričakovano naglo na hrbet pet udarcev. Milček je zbežal pred njim hitro po stopnicah dol in črez vežna vrata ven. Joško je izprevidel, da ga ne ujame in zato je sklenil gorkejše maščevanje. Zunaj je bilo oblačno, in tema je ovijala dol in breg.