Kara Petrovič osvoboditelj Srbije. Zgodovinska povest. Iz nemškega preložil V Ljubljani. Založil in prodaja Janez Giontini. 1889 . Tiskala Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani. Prvo poglavje. Požgana vas. Srbski kneževini odvzel je samostalnost turški sultan Murad I. Po prijaznej svobodi nastopil je čas sra¬ mote in sužnosti. Nikdar ni bilo mogoče gospodi v Carigradu zadostiti, terjali so vedno večji davek. In vse to so morale plačati podjarmljene dežele! Ponosni Srbi uvideli so, da se približuje njihovej deželi pogin; celo plemenitaši in bogati knezi postali so časoma berači. Turški uradniki izgulili so slednji vinar iz mošnje reveža, in ljudstvo napravilo si je bilo nastopno prislovico: «Kar nam pusti paša, vzeme bej; kar ta noče, vzeme aga; kar pa ta noče vzeti, požre janičar, in kar potem ostane — to zavrže celo peklenšček!» Bilo je leta 1790. Po ozkej stezici gorovja, med katerim leži srbska vas Topola, korakal je mlad mož proti ravnini, kjer leži mestice Kragujevac. 1* 4 Žarki vshajajočega pomladanjega solnca razsvetljevali so mesto. Bil je mož visoke, čvrste rasti; pleme¬ nitega obraza, ali koža bila mu je zagorela, h katerej so pa male črne oči in jednako na pleča padajoči lasje prav dobro pristojali. Široka brada kazala je nevstrašenost, in s celega obraza bralo se mu je skrivno so¬ vraštvo. Pri pasu, ki mu je segal do polo¬ vice prs, privezano je imel mošnjo, več pištol in handžar, a na plečih nosil je dolgo puško. Kara* Petrovič — tako se je imenoval ta mladi Srb — namenjen je bil v mesto, da plača agi janičarjev dačo za svojega očeta in sosede. Marljivost enega celega dolzega in truda- polnega leta bila je komaj zadosti, zmoči tisto svoto, katero je zahteval aga od nje¬ gove vasi. Ko bi ne bila do jutri visoka dača pla¬ čana, bila bi Topola v nevarnosti, da jo napadejo krvoločni in roparski janičarji. Ta misel vzbudila pa je v Kari strah, kajti pričakovati je bilo, da, če napadejo ti krvoločniki pod poveljništvom divjega Alija njegovo vas, bi ne bilo le premoženje nje- * Kara bi se reklo po naše: «črn» — torej: «Črni Petrovič* ali »Črni Jurij» (Žorže). 5 govega očeta, temveč tudi njegova nevesta, lepa Milenka, v nevarnosti. Ta misel provzročila je, da je mladi Srb hitreje korakal, da doseže prej ko mogoče svoj namen. Kraj bil je zelo prijazen. Visoke gore vzdigovale so se pred njim na desnej in levej strani; nad njimi so plavali orli in jastrebi, pod njimi pa je ležala rodovitna ravnina s svojimi mesti in vasmi, kot po¬ doba miru in bogastva, ali Kara je dobro znal, da tu vlada le stok in revščina. «Uboga domovina,» vzdihne Srb globoko, «kako si propala! Kje so dela tvoje pre¬ teklosti? Kje je junaška moč tvojih sinov? Proč, vse je proč!» Steza zavila se je ravno proti ravnini. Na glavnej cesti, proti katerej je držala mala steza, zapazi Kara poditi se trume divjih konjikov, kateri so prišli očividno iz Kra¬ gujevca, da dovršijo roparsk čin. Oči Srbove čudno zaleskečejo, kajti spo¬ znal je, da je vodja trume znani mu Alij. Nehote prime Kara za handžar. «Paglavec,» zaškriplje z zobmi, «varuj se, dotakniti Petroviča!» Jezdeci se drvijo hitro naprej, mladi kmet pa koraka proti določenemu kraju, do kterega pride v enej uri. 6 Agova hiša bila mu je dobro znana, stopi torej naravnost v njo. V prednjej sobi je ležal na mehkej bla¬ zini noge navskriž držeč nižji uradnik. Poleg njega ležale so napolnjene mošnje, pred njim pa je stala števnica. Na zadnjem konci sobe je ležal aga raz- tegnen na turškem divanu, le redkokedaj vstopajoče pogleduje. «Za koga hočeš plačati, kmet?* vpraša tajnik Karo Petroviča. «Za vas Topolo,» odgovori od jeze za- rudeli Srb. «To je pri mojej veri bogato gnezdo,* odgovori prejemnik dače. «Pokaži, kaj imaš?» «Pet sto pijastrov,* odgovori Kara, in položi denar na števnico. Uradnik pregleda svoto in v naglici vrže del v mošnjo, katera je visela za desko. «To ne zadostuje, sto pijastrov manjka,* pravi uradnik pogleduje Srba, kateri je opa¬ zil sleparstvo. Ves razkačen pogleduje Petrovič Turka. «Premalo je, me li razumeš?* ponovi tajnik. «Odpri mošnjo; boljše pa je, da mi jo daš semkaj, da jo preiščem sam.» 7 «Pet sto pij astro v sem položil na štev- nico,* odgovori Kara tresočim glasom, «kar je v mošnji ostalo, je moje, za to moram kupiti smodnika in svinca.» Ves začujen pogleda uradnik Srba. «Smodnika in svinca vam kmetom pač ni treba,» pravi zaničljivo Turek, «potrebu- jemo pa ju mi, da nam je mogoče od ter- mastih davkoplačavcev izterjati dačo in pod¬ ložne kaznovati. Mošnjo mi daj semkaj, mladenič, da jo preiščem!* Kara Petrovič izvleče še sto pijastrov, jih položi na števnico ter reče: «Tu imate denar in dajte mi pobotnico!* «Mošnjo hočem imeti!» kriči uradnik ter * vstane. «Kaj se kmet prepira?* krikne aga iz zadnje sobe, «vklenite ga in namažite mu jih, če ne uboga!* Več janičarjev stopi v sobo in obskoči Srba. Kara Petrovič takoj izprevidi, da mu preti nevarnost. Prostost bila mu je ljubša nego denar; da jim torej mošnjo, v katerej je bilo nad sto cekinov; potem še le napravi tajnik pobotnico, katero Petrovič vzame in * hoče oditi. «Vzemite ošabnemu kmetu tudi orožje!* zapove aga. 8 Divji vojaki potegnejo mu puško raz pleča, kakor tudi pištolo izza pasa, potem pa oropanega zasmehljivo odpuste. Strašno jezo je zakril Kara Petrovič, kajti vedel je, da ima starega očeta, da ima sestro in pred vsem — lepo Milenko; vedel je pa tudi, da bi mu vsako obotavljanje za- moglo vzeti prostost. Ves bled zapusti Petrovič roparsko kočo. Zasmehovanje janičarjev ga spremlja. Razkačen vzdigne desnico, potem pa hiti ves razburjen naprej. Kmalu pride iz ulic Kragujevca, napoti se proti domačim goram, in mrzel veter, ka¬ teri mu naproti pihlja, hladi mu gorko kri. Ozre se še enkrat na kraj, kjer je bil tako močno razžaljen, njegove oči bile‘so ognjene, gledajoč bliščeče strehe Kragujevca, na katerih je bil videti polumesec; ali kmalu se uleže srditost njegova, ko misli zopet na svoj dom. «Preseliti se hočem z Milenko na sive gore,» mrmra sam s seboj. «Srbija je zgubljena, kajti duh naših pradedov je izginil iz ljudstva.» S seboj poluglasno govoreč korakal je Kara Petrovič tik gore, ko pride do necega skalovja. 9 S tega je zamogel videti nekaj višje le¬ žečo Topolo. Otrpel postoji, kajti grič, na katerem je vas ležala, bil je poln dima. «Kaj se je zgodilo?» vsklikne. Spomni se janičarjev, ki so ga zjutraj srečali. «0 sveti Mihajl, to je delo Alijevo!» Srbu brala se je z obraza obupnost; glavo, katero je vedno tako ponosno nosil, povesil je, kakor tisti, katerega je zadelo naj večje zlo. Kakor besen se spusti proti gorečej To¬ poli v beg, do katere dospč v eni uri. Plameni švigajo na gromadi, ali žive duše ni videti ni blizu ni daleč. Tu in tam se privali na pol osmojeno truplo iz žarjavice; ves obupan leta Petrovič po po¬ gorišči, toda nikogar ne more najti, kateri bi mu povedal o usodi Milenke, očeta, bra¬ tov in sester. Mnogokrat prehodi ulice, ali vedno brez uspeha. Nazadnje postane ter si ruje črne lase. Z njegovih ustnic pa se začuje strašen krik žalosti, kateri stotero odmeva od bližnjega skalovja. Zdi se Petroviču, da čuje klicati svoje ime. Ves začujen se ozre ter spozna srb¬ skega dečka, bližajočega se mu od skalovja. — Kara mu hiti naproti. 10 «Kje je tvoja sestra Milenka?» ga vpraša. «Kako čem vedeti?* odgovori deček, ki je bil kacih šestnajst let star. «Kmalu po tvojem odhodu napadli so janičarji vas, pomorili in oropali vse, potem pa jo zažgali. Ravno v pravem času zbežim v skalovje, s katerega mi je bilo mogoče opaziti, da je velik Turek mojo sestro, ka¬ tera je omedlela, posadil na svojega konja ter se z njo in svojo trumo podal v beg.* «0 Janko!* zavpije Petrovič, «in to pri¬ poveduješ tako mrzlo in brezsrčno?* «Da bi bil imel orožje,* odgovori mladi Srb, «bi se bil bojeval. Zakaj si bil pri zadnjej skupščini zoper, da bi smel tudi v vrsto bojevalcev priti? Kaj nisem zadosti močan, da bi zamogel nositi puško in rabiti han- džar? Mar nisem zadnjikrat medvedu pot po¬ kazal, hoteč napasti moje ovce?* «Milenka me je prosila, da proti tvojemu vsprejemu glasujem, ker si premlad!* od¬ govori Kara. Janko pa otožno pogleduje k tlem. «Kaj se je zgodilo z mojim očetom?* povpraša Kara čez nekaj časa. «Ubit je, ker se je hotel roparjem v bran postaviti,* odgovori deček z vedno v tla vprtimi očmi. 11 «In moji bratje in sestre?» vpraša dalje Petrovič. «Mrtvi, vsi so mrtvih odgovori Janko; «midva, Kara, in moja sestra smo edini ostali živi od prebivalcev Topole.» «Da bi bila tudi Milenka usmrtenah zdi¬ huje Petrovič. Janko ga ves začujen pogleda, zaslišavši te besede. «Kako si to tolmačiš, Kara?» vpraša ga čez nekaj časa. «Bolje bi bilo za njo, da bi bila med pokojniki, kakor pa da je v Alijevih rokah,» odgovori Petrovič otožno. «Milenka bode že našla pot na drugi svet, ako hoče častno dalje živeti!» meni Janko. V tem trenutku švigne iz žarjavice od vetra razvneti požar iz pogorele vasi in razsvetli večerno nebo. «Poslušaj me, Janko 1 » prične Petrovič. «Midva oba sva zapuščena; najine starše, najino vas, domačijo, vse, kar nama je bilo drago, uničili so janičarji. Prisezi mi, da si pripravljen, maščevati se z menoj nad onimi pobalini, krvavo maščevati!» «Prisezam,» prikima deček ter vzdigne desnico proti rdečemu večernemu nebu. «Dokler Milenke ne iztrgava iz rok hu¬ dobnežev, ne smeva mirovati !> nadaljuje Kara. 12 «Ne prej!» pristavi Janko. Rdeča žarjavica zopet zgine; kajti megla je uničila svetlobo, Topola pa je bila videti, kakor pogorela razvalina. Še enkrat se ozre Kara tja, kjer je pre¬ živel svojo mladost, in na kraj, kjer je živel pred kratkim časom še srečno; — potem pa hiti v noč naprej proti skalovji, katero je mejilo proti vzhodu pogorišče. Janko pa gre za svojim starejšim pri¬ jateljem, in kmalu izgineta Srbavtemnej noči. Na upepeljenej vasi pa ugasne tudi žarja¬ vica polagoma. Drugo poglavje. Izdajalčevo plačilo. Njegov govor je bil lažnjiv; Na kar je mislil, bil — odpad, Njegova laž imela vpliv, Je vselej slab rodila sad. Hudobije janičarjev presegale so že vse meje. Po vsej Srbiji vladala je obupnost. Kar se nakrat začuje, da je razvil Kara Petrovič zastavo vstaje.* * Da bodo bralci pričujočo povest bolje umeli, poda- jemo jim na konci kratek obris srbske vstaje. 13 «Kdo je oni Kara?* vprašujejo nekateri. «Svoje rodbine in imetja oropani Srb,* odgovarjajo drugi. «Hajdimo, udarimo!* kriče hrabri možje in žene ter zgrabijo za orožje. V kratkem ima Petrovič zbrano neure¬ jeno ali zelo razkačeno četo. Kmalu se stvar predrugači, kajti poprej požigale so se srbske hiše, sedaj pa so go¬ rele turške, in sicer v bližini glavnega mesta, Belega grada. Blizu tega mesta bila je vas Sibnica, v katerej je stanoval prejemnik dače. Kara s svojci plane kot blisk v to mesto, mnogo stotin Turkov potolčejo, kočo zopernega uradnika vzemo z naskokom, iz strehe pa se prikaže kmalu rdeč petelin. Janičarji bili so vsi razkačeni. Obljubili so veliko nagrado tistemu, ki bi vzel glava temu sovražniku ter njegovemu pomočniku imenom Janko, kajti vedeli so dobro, da sta ta dva duši vstanku. Vstaja od dne do dne bolj narašča, celo plemenitaši, knezi, katerim so janičarji še nekoliko prizaneša- vali, so se je vdeležili in se jej stavili na čelo. Kmalu uvidijo Turčini, da so tepeni ter se umaknejo v svoje glavno mesto, močna trdnjavo Beli grad. 14 Ko izprevidijo, da ne dobe nikakeršne pomoči od zunaj, ponudijo Srbom spravo. Povabijo torej vodje vstašev v bližino Belega grada, in zbero se tudi vsi knezi tamkaj. Že se vrše dotične obravnave. Na enej strani stoje vodje janičarjev in zopet na drugej oni Srbov; med zadnjimi bil je tudi Kara Petrovič, mož naroda. Temne njegove oči, polne skrivnostne jeze, bile so vprte na Alija, glavarja jani¬ čarjev, kateri je vodil obravnave. »Napravimo mir, Srbi 1» pravi zadnji, Janko videč svojega prijatelja v ve¬ lik ej nevarnosti, hitro zbere tiste Srbe, ki so na višine nasipov priplezali, okolu sebe. S temi napade janičarje, s katerimi se je Petrovič kakor lev bojeval. Vrste janičarjev bile so v kratkem pro- drte. «Hajdimo, hajdimoG kričali so zmage veseli Srbi ter podili Turčine po ulicah v beg. Kara pa objame svojega mladega pri- 21 jatelja in mu reče: «Domovina ti je hvale dolžna za današnji dan!» Potem pa jo vdereta oba za Alijem. Od vseh strani čujejo se veseli glasi zmage. Kajti Beli grad bil je zopet v rokah Srbov, le trdnjavica, v katero je Alij ušel se svojimi bežečimi krdeli, bila je še v ob¬ lasti Turkov. V pravem času prišli so mestni prebi¬ valci svojim rojakom na pomoč. Po celi Srbiji razlegal se je glas neizre¬ čenega veselja radi osvojitve glavnega mesta. Ime «Kara» čulo se je imenovati od vseh strani, zvali so ga «osvoboditelja do¬ movine*, ljudstvo pa ga je navdušeno po¬ zdravljalo. Topolski kmet pa je bil vzlic temu od vseh krajev mu izkazanemu odlikovanji vedno tih in ponižen. «Mnogo imamo še posla,» pravil je tistim, ki so mislili, da je domovina že za zmirom osvobojena. In ni se motil; kajti kmalu po osvojitvi Belega grada pride poslanec turškega padišaha z jako važnim poročilom v glavno mesto Srbije. Plemenitaši zbero se k posvetovanji, pri katerem bi jim imel poslanec naznaniti ukaze sultanove. Pri tem posvetovanji bil je tudi povelj¬ nik navzoč. 22 Srpo zrl je osvoboditelj k tlem, obraz imel je poten, duh njegov pa je bil nemiren. Teodozij, knez Orašacki vodil je, kakor navadno, obravnavo. «Iz volite, paša, govoriti,« de visokemu turškemu častniku, pred katerim se prvi globoko prikloni. Paša stopi pred skupščino, izvleče kos papirja izpod plašča ter prične čitati: «V imeni namestnika Muhamedovega, v imeni vzvišenega cesarja in pravovernikov sultanovih!» Jedva je te besede izustil, se že odkrijejo vsi knezi. Samo eden obsedi mirno in se tudi ne odkrije, in to je bil kmet Petrovič. Paša slednjega in njegovega vedenja menda ni zapazil ter čita dalje: «Z veseljem sem začul, jaz premogočni cesar, da ste vi, dragi Srbi, uničili janičarje. Davno mislil sem že na to, vas oprostiti, toda vi ste me prehiteli. Ala pa naj bode češčen, ker je blago¬ slovil vaše orožje. Gnjusilo se je vsakemu pravoverniku po¬ četje janičarjev, teh divjih otrok Muhame- dovih, in jaz hočem zato skrbeti, da oni ne bodo več gospodarili v vaši deželi. 23 Ob jednem pa vas opominjam, da se podaste v svoja mesta in vasi na dom. Bekir, moj odposlanec je vaš načelnik, njemu prisezite zvestobo, njega imate kakor mene samega ubogati, potem pa bodete de¬ ležni moje milosti in dobrote!» Ko paša prečita ta najvišji ukaz knezom, gre zopet na svoj prostor, potem pa prične Teodozij: «Naš veliki gospod padišah v Carigradu želi nam dobro. Vojska je končana, prise- zimo torej paši zvestobo in udanost!» Že so hoteli vzdigniti knezi desnice, že je hotel prečitati Teodozij dotično prisego, ko se prikaže naenkrat Kara Petrovič. Obraz njegov je bil bled kakor zid, oči njegove pa so se mu bliskale od jeze. «Ni še preteklo mesec dni,» prične z močnim glasom, odkar me je ta slavna skup¬ ščina imenovala poveljnikom Srbije. Ta skupščina se pa hoče sedaj uklanjati trinogu, kateri še svojih puntarskih vojakov sam ukrotiti ne more; prisegli ste mi, knezi, pokorščino in da ne odložite orožja toliko časa, dokler ni utrjena svoboda našega na¬ roda.* «Saj je utrjena!* odgovori Teodozij. «Janičarji so premagani in dežela je osvo¬ bojena.* 24 «Lepa svoboda je to,» odgovori povelj¬ nik, «če nas bije tlačitelj po hrbtu! Takrat bode Srbija osvobojena, kedar bode vladal narod sam ter si knez delal, združen s kmetom, postave.* «Od danes naprej nisi več poveljnik, Petrovič!* zakliče mu Teodozij jezno, ne meneč se za odgovor kmetov. «Poveljništvo traja toliko časa, dokler mi ga ne odvzame srbski narod,* odvrne Kara knezu Orašackemu. «Jaz te ne ubogam več, ošabni kmet!» dere se knez. «Iz rok svojega poveljnika sprejmi torej plačilo izdajalčevo!* zakliče mu Petrovič; v tem trenotku pa se zasveti pištola v nje¬ govih rokah. Začuje se pok, enak poku biča, prostori napolnijo se z dimom, ko pa ta zgine, vi¬ dijo kneza Orašackega ležati mrtvega na tleh. Navzoči se tega prestrašijo. Že so hoteli oditi, toda močni glas poveljnikov privabi jih zopet na svoje prostore. «Čin svobode dovršen je še le na pol, možje srbski!* govori Petrovič; «proč s Tur- čini, proč s polumesecem! Srbiji vladali bodo Srbi in noben kristijan ne sme biti suženj turškega trinoga.* 25 Te besede navdušile so tudi kneze, po¬ zabili so za trenutek, kar se je ravno zgo¬ dilo, in so kričali: «Svoboda ali smrt!* S tem klicem razpustila seje skupščina, paša pa jo je popihal skrivej od tam. Tretje poglavje. Predrzno dejanje. Preteklo je več dni po osvojitvi Belega grada. Kara, poveljnik srbski, sedi ves zamišljen v svojej izbi in gleda na trdnjavico, nad katero je visel polumesec. Mislil je na svojo — nevesto Milenko, kajti zvedel je, da je ona v tej trdnjavi v rokah silnega Alija, in ni se mu še posrečilo, jo iztrgati iz rok janičarjev. Ravno vzdigne svojo pest žugaje proti trdnjavi, ko stopi srbska deklica, tenke postave, v njegovo izbo. Ves začujen jo pogleduje poveljnik Srbije, kajti bila mu je nepoznata ter se mu še sanjalo ni, kaj hoče imeti od njega. «Kdo si, draga?* povpraša jo Kara in vstane s svojega sedeža. «Prišla sem pozdravit junaka Srbije,* odgovori mu. 26 «Kako se zoveš?* poprašuje dalje po¬ veljnik, «kajti ne spominjam se, da bi te bil kje videl kedaj!* «Vaša milost se norčuje z menoj,» od¬ govori deklica, «vsaj sva rojaka in celo iz ene vasi.* «Ne spominjam se, da bi te bil kje videl,» dejal je Kara odločno ter motril deklico. «Bil sem vaški kozji pastir, in vi po¬ znate Janka Jankoviča,» odgovori dozdevna deklica, razkrivša svoj obraz. «Kaj hočeš s temi norčijami, Janko?* ogovori ga poveljnik jezno, «za take ne¬ umnosti pač nimam časa.* «Zvedeti sem hotel, če imate kaj Milenki naročiti,* odgovori Janko, in stopi pred poveljnika. «Kaj, v skalnato gnezdo se hočeš pre¬ drznih?* «To mislim storiti,* odvrne kozji pastir, «in sem tudi popolnoma prepričan, da mi bodo janičarji radi vhod dovolili, videči brhko srbsko deklico; za silo pa sem preskrbljen s potrebnim.* Pri zadnjih besedah izvleče Janko bo¬ dalce, katero pa zopet varno skrije. Ponosno ogleduje Kara svojega bodočega svaka. Čez nekaj časa pa ga vpraša: «Kaj hočeš dovršiti v trdnjavi, Janko?* 27 «Najprvo hočem zvedeti za sestro,» od¬ vrne Janko; «če se je njej kaj žalega sto¬ rilo, platil bode Alij s svojo smrtjo; če se mi pa posreči moj naklep, dobimo pa v kratkem celo druhal janičarjev v naše roke. Za zdaj z Bogom, Kara; Milenki bodem pa izročil tvoj pozdrav. Začudila se bode, ko zasliši, da si ti med tem časom postal po¬ veljnik Srbije.* S temi besedami poslovi se Janko od Kare in gre naravnost proti bregu, na ka¬ terem je stala trdnjava, žensko hojo pa je znal dobro oponašati. Na podnožji brega stalo je nekaj Srbov na straži. Začujeni deklico opazujejo, videči, da se skrivaj približuje vratom sovražne trdnjave. «Pej, sram te bodi! izdajalka, za jani¬ čarji hodi,» kričali so Srbi. «Ustrelil jo bodem,» kriči eden izmed stražnikov in nastavi dolgocevno puško. «Pustite, malopridnico,» odvrne zopet drugi, toda prvi je že petelina napel, puška se sproži, začuje se strel in svinec ploskne proti skalovji. Janko zbeži proti vratom, nad katerimi so bili videti turbani janičarjev, hotečih iz¬ vedeti uzrok strela. 28 «Pustite me noter!» prosi jih Janko po¬ hlevno, kakor bi bil ves prestrašen. «Pre¬ ganjana sem, rešite me, prosim vas pri Alahu in Muhamedu, njegovem prorokuh Ko načelnik straže spozna, da je uboga, od Srbov preganjana ženska, ukaže ubežnici odpreti vrata. Vrata režavo zaškripljejo, Janko pa stopi v trdnjavo. «Kaj bi rada pri nas, deklica ?» vpraša jo načelnik straže, Ahmet Seir. «Dolže me, da sem umorila srbskega vojaka,* odgovori deklica. «Kako sem vam hvaležna, da ste mi dovolili uhod. Razsrjeni vojaki umorjenega tovariša me iščejo, bili so mi že za petami in umorili bi me bili, jaz pa sem nedolžna, verjemite mi!» «Ha, ha,» zasmeji se vodja, «nas pač malo briga, če si kakega puntarja umorila. Pozdravljam te prisrčno, dragi otrok, pri nas ti bode dobro šlo; ne boj se, golobičica, vsaj nismo trinogi, posebno tacim brhkim deklicam ne. — Kmalu bi bil pozabil na¬ znaniti ta dogodek svojemu načelniku.* Po teh besedah si krivo, z dragoce¬ nimi kameni obdano sabljo pripaše bolj na trdo, deklici pa veli čakati na njegov po¬ vratek. 29 Čez nekaj časa se vrne ter jej pravi osorno: «Ukazano mi je, te gnati pred mo¬ jega gospoda, idi torej z menoj!» Izpregovorivši te besede, poda se na dolgo dvorišče, in Janko gre za njim. Ahmet Seir stopi v veliko kamnito hišo, odpre duri ter spremlja dozdevno srbsko deklico v bogato opravljeno sobo. V tej je ležal na blazinah strahoviti Alij. Bil je kacih štirideset let star, njegova zunajnost bila je nedopadljiva. Njegove divje, globoko ležeče oči lesketale so se zelo ne¬ prijazno. Okoli njegovih širocih in gnjusnih ust videti so bile grde gube, nizko, široko čelo bilo je s ščetinami enacimi lasmi po¬ krito, med njimi bilo je zapaziti nekoliko sivih. Z rokama navskriž pred prsi stopi Ah¬ met pred svojega gospoda, se globoko pri¬ kloni in pravi: «Tu je srbska deklica, vaša milost!* Oči trinogove obrnejo se na Janka, in zadovoljen se obrne proti svojemu podlož¬ niku : «Lepa deklica!* mrmra, «hvala ti Ahmet.* Ta se zopet globoko prikloni in odide. «Pojdi bliže, otrok moj,» nagovori jo čez nekaj časa in se reži ves vesel. Janko uboga. 30 «Tvoja usoda mi je znana, draga moja,» nadaljuje janičar, «veseli pa me, da sem našel v tebi srbsko deklico, ki se ne ob¬ naša tako divje, kakor druge, katerim želim dobro. Tu imamo eno, tebi enako deklico, ka¬ tera mi da mnogo opraviti in je ne morem spokoriti; upam pa to doseči s tvojo pomočjo.» «Kako se imenuje rojakinja, če smem vprašati?* de Janko. «Prav dobro, otrok moj,* namuzne se Alij, «kakor vidim, dal ti je Ala mnogo raz¬ uma. Prva Srbkinja si, katera je svoj ponos pozabila in govori z menoj. Pri Mohamedovi bradi! lepo te bom na- daril. Ona neukrotljiva deklica, o katerej sem govoril, imenuje se Milenka, in je menda nevesta Kare Žorže, kateri je sedaj, kakor se mi pripoveduje, poveljnik Srbije. Ti bodeš toliko prijazna, da ž njo govoriš in jej razložiš, da je bolje, da se zaroči z imenitnim Alijem, poveljnikom janičarjev, nego pa s tistim prokletim Žoržem, kmetom iz Šumadije. Če se ti posreči trmasto deklico prego¬ voriti, ti bodem hvaležen!* 31 Janko se prikloni, Alij pa prime za svil¬ nati motoz in pozvoni. V sobo stopi zaraščen služabnik, se glo¬ boko prikloni in vpraša svojega gospoda po poveljih. * Odpelji to deklico k Milenki!* ukaže poveljnik janičarjev. Služabnik namigne Janku, in oba zapu¬ stita Alijevo sobo. Ko že prehodita več hodnikov, ustavi se služabnik pred vratmi in zakliče: «Odpri, lepa Milenka, nebeška cvetlica, svojo sobico, prijatelji te čakajo!* Čez nekaj časa začuje se znotraj ženski glas, katerega Janko hitro za Milenkinega spozna. «Nikdar več ti ne odprem, malopridnež,* odgovori Milenka. «Prijateljica iz tvoje dežele želi govoriti s teboj,* odvrne čuvaj, «ona je iz Šumadije kakor ti, odpri torej, krasotica nebeška, in ne govori tako zlobno!* «Ne boj se, Milenka, jaz sem Obrena, tvoja prijateljica,* de Janko, ko služabnik obmolkne. Tih glas začujenja se zasliši od znotraj, vrata se odpro, Janko stopi v sobico, slu¬ žabnik pa se vrne ter si mane veselja roki. 32 Preteklo je več ur. Nastopila je črna noč, katera je zakrila Beli grad in njegovo trdnjavo v črna svoja krila. Pazljivo zapustite dve ženski osebi po¬ veljnikovo hišo ter se bližate trdnjavinim vratom. «Pojdi brez skrbi za menoj,» zašepne Janko Milenki in v kratkem dospeta do straže. «Medve bi rade z Ahmet Seir-jem go¬ vorile, * nagovori Janko stražnika. «Ha, hab zasmeji se janičar, potem od¬ pre vrata in veli vstopiti, videč, da je Ah¬ met sam, ter pristavi: «Obisk takih lepih deklic ga bode zelo razveselil.* Ko vstopite, vidite ga ležati na blazini in kaditi opij. Spoznal je v Janku takoj Srbkinjo, vstane toraj in pravi: «To je lepo od tebe, da me obiščeš.* Ko pa Ahmet zagleda Milenko, postal je bled, kajti vedel je, da je to jetnica mo¬ gočnega Alija. «Na kak način pa ta pride s teboj?* vpraša bojazljivo. «Moja prijateljica je,» odgovori Janko, bodi miren! Prišle sve le, da se ti zahvaliva za tvojo prijaznost, ker si mi odprl vrata. 33 Eno uro se hočeve tu kratkočasiti, potem pa se podave zopet v najino celico, zapazil naji ne bode nikdo.» «Veste li, da bi to spravilo mene in vaji ob življenje, ko bi zvedel Alij!» toži Ahmet še vedno na pol prestrašen. «Bodi brez skrbi,» odvrne Janko pri- kupljivo, približa se častniku in položi roko zaupljivo na njegova pleča. V tem hipu pa je tudi zvezan Ahmet, kajti Janko mu je vrgel hitro kakor blisk motoz okoli vratu. Srb ga vrže na naslonjač in v tem trenutku zamaši mu Milenka usta ter mu zveže roke. Janko hitro vstane, vzame veliki, na steni viseč ključ od glav¬ nih vrat, brzo obleče vojaško obleko, katera je visela na steni, pripaše si krivo častnikovo sabljo in namigne svojej sestri. Močno stopata proti vratom. Stražnik hodi semtertje, ponočna ho- dovna straža pa gre ravno proti nasipom in zidovji; prvi ju nekaj časa opazuje, a potem vzame puško na ramo, kajti predstavljal si je v Janku svojega poveljnika. Ta se približa vratom, odpre ja in bila sta rešena. Kara Petrovič. 3 34 Četrto poglavje. Bridka prevara. Še ni preteklo pol ure od tega dogodka, kar se začuje Alijev zvonec v hiši. Služabnik pride k njemu s pripognenim hrbtom ter vpraša svojega gospoda po poveljih. «Rad bi zvedel vspehe srbske deklice,* pravi poveljnik, «kajti zdi se mi preveč predrzna; nisi čul ničesar?* «Nadejam se,» odgovori služabnik, «da je Milenka že prepričana svoje neumnosti. Videti je bila veselo iznenadena nad tem nepričakovanim obiskom, kajti ko je deklica vstopila, začul sem vsklik, katerega nisem umel, ali sklepam, da je bil glas veselja.* «Priženi obe deklici k meni,* seže na¬ čelnik služabniku v besedo. Ta se globoko prikloni ter odide. Preteklo je že deset minut, ali še vedno se ni vrnil služabnik. Alij postaja nepotrpežljiv in oči njegove jele so postajati od jeze ognjene. «Tako se spoštujejo moja povelja?* za¬ škriplje z zobmi in potegne za zvonec. Kmalu vstopi služabnik, bil je bled, oči njegove kazale so obupno bojazen, in bil je tako pripognen, kakor bi hotel kozle metati. 35 «KajjeAgic?» grozi se poveljnik. «Zakaj me ne ubogaš? ali hočeš, da tvojo trmasto bučo predse položim!* «Proč je z manoj,» odgovori služabnik tužnim glasom. «Kje je Milenka?* zagrmi Alij. «Proč, zginola je, ni je več, 'zgubila, zbežala je!» toži suženj. «In srbska deklica?* kriči janičar. «Tudi proč, vse je proč!* jeclja služabnik. «Izdajalstvob zaupije Alij, skoči po konci, zgrabi po sablji, ter se postavi k na tleh čepečemu Agicu. «Idizmanoj, suženj!* ukaže mu. «Deklini morati biti še med zidovjem, ali pa ste si na zidovji polomili koleni; če ju ne naj¬ deva, denem te na torišči ob glavo.* Služabnik vstane ter hiti za svojim go¬ spodom, kateri je bil že blizu glavnih vrat, da poizve po ubežnih dekličih. Straža svojega višjega po vojaški pozdravi. «Kje je Ahmet Seir?» vpraša poveljnik. «Ala naj vas obvaruje in blagoslovi, vaša milost,* odgovori straža; «pred eno uro videl sem iti svojega častnika skozi vrata, ali vrnil se še do sedaj ni.» Razkačen beži Alij v poveljnikovo straž¬ nico; v tej leži Amet Seir na slonjači, na katerej se jezno in bojazljivo valja. 3 * 36 «Kaj se je zgodilo?* zagrmi nad njim Alij. «Se to imenuje marljivost v službi in pokorščina? Je stražna služba na trdnjavi kaka otročarija?* Janičarski poveljnik pričakuje odgovora; v svojej jezi ne zapazi, da je Ahmet zvezan in da ima usta zamašena. Na enkrat potegne sabljo in hiti proti častniku. Agic stal je blizu vrat in zapazi hitro, da je življenje njegovega prijatelja v nevar¬ nosti, kajti poznal je divjo naravo svojega gospoda in znano mu je bilo, če vidi enkrat kri, kdo drugi pade njemu v žrtvo nego nje¬ govo življenje? Služabnik vidi brzo, da je njegovo kakor Ahmetovo življenje v nevar¬ nosti; mahoma je bil storjen njegov namen. Kakor žoga zmuzne se služabnik po pre¬ progah pod noge od togote se penečega po¬ veljnika in prej da je zamogel ta častnika smrtno raniti, pade že na glavo. Sablja mu zarožlja iz rok na tla; predno pa zamore vstati, zveže ga tudi v tacih za¬ devah dobro izurjeni služabnik. Brzo se poda Agic k Ahmetu, ga odveže in vpraša, kaj je sedaj storiti. «Usmrtiti morava krvoločnika,* odgovori častnik. 37 «Zadosti dolgo časa bili smo njegovi sužnji in dosti dolgo trpeli pod njegovo kru¬ tostjo. » Po teh besedah pobere na tleh ležečo načelnikovo sabljo in hoče dovršiti svoje delo. Alij škriplje s zobmi in razkačen skuša raztrgati svilnate motvoze, s katerimi je imel zvezane roke in noge, toda zastonj, kajti silna njegova moč ni jim bila kos in uvidel je kmalu, da se bliža njegova zadnja ura. Ker sam nikdar nikomur ni prizanesel, tudi od drugih ni mogel pričakovati milosti, posebno pa od teh sovražnikov, katera sta vedela, da sta s tem dejanjem zapadla smrti. Ko mu že Ahmet hoče zadati smrtni udarec, zakliče mu njegov prijatelj: «Stoj!» in še dalje pravi, «povedati ti imam še nekaj. j> Ahmet odloži na to bleščeče orožje. Agic pa mu potem namigne, da se naj poda z njim v kot stražnice. «Reciva mu, da si zamore ohraniti živ¬ ljenje,*' zašepeče služabnik častniku, ko pri¬ deta do namenjenega kraja. «Čemu?» vpraša ga Ahmet tiho. «Najprvo naj podpiše košček papirja, na katerem izvoli tebe svojim naslednikom ,» reče Agic. «Na tak način odvrneva od sebe sum, in ljudstvo bode mislilo, da se je Alij vsled višjega povelja — zadavil sam. 38 «Vsaj ti je znano, da imajo janičarski na¬ čelniki pravico, si pred svojo smrtjo ali pred bitko imenovati naslednika.* Ta predlog je tudi častniku povšeči. Iz predala izvleče torej kos papirja in črnilo, haremski uradnik pa napravi hitro kratek zapisnik. V kratkem je bilo delo do¬ vršeno in Agic se vrne k zvezanemu Aliju. «Poslušaj me, načelnik,* prične Agic. «Smrti se moreš rešiti le z enim primočkom, se ga li hočeš poslužiti?» Ves razjarjen in obupan pogleduje Alij govornika. Nikomur pa življenje ni dražje nego tistemu, kateri stopi iznenaden z eno nogo v grob, in brez daljnega premišljevanja vpraša: «V čem obstoji?* «To moraš podpisati,* odgovori služabnik. «Citaj!» nadaljuje Alij. «Mojim zvestim janičarjem,* prične Agic, «naznanjam s tem, da mi je prinesel poslanik premogočnega padišaha in mojega gospoda svileni motvoz; dozdeva se mi, da sem s svojim svojevoljnim in krvavim početjem v Srbiji razjezil svojega Sultana. Globoko obžalujem svoja nesramna po¬ četja, globoko milujem reve in nadloge, ka¬ tere sem provzročil Srbiji, v Kari Žorži pa vidim pravično šibo. 39 «Z eno nogo v grobu stoječ, zaklinjam vas, dragi janičarji, da pripoznate dobro mi¬ slečega Ahmet-Seira za mojega naslednika. Sedaj pa dovršim delo svojega najvišjega gospodam. Služabnik obmolči. «Malopridnež!» zaškriplje Alij. «Tega ne podpišem nikdar.» «Potem pa pogini, trinog!* odvrne Agic, in Ahmet seže po svojej sablji. «Kaj pa se bode potem zgodilo, če to podpišem?* vpraša načelnik ves prestrašen. «Spustiti te hočeva iz te trdnjave,* od¬ govori mu Agic. «Dajta mi tisto čečkarijo!* veli Alij. Ahmet mu trakove, s katerimi je imel zvezane roke, nekoliko zrahlja ter potisne svojemu gospodu pero v roko. Komaj se ta čuti na pol prostega, zgrabi brzo svojega sovražnika ter ga vrže k sebi na tla. Alij imel je neznansko moč, in častniku pokajo kosti, ko ga ta zgrabi..«Sabljo, Agic,* hriplje, «daj jo, zadušim se.» Agic zgrabi za sabljo ter priskoči. Med tem pa sta se janičarja tako sprijela, da je bilo videti le eno telo. Kakor kepa se trkljata po tleh, zastonj skuša služabnik načelniku smrtni udarec zadati. 40 Slednjič vender obstaneta pred vratmi. «Semkaj!» zahriplje Ahmet, «semkaj, za¬ dušim se!» Agic zgrabi močno za sabljo in hiti tj e. Kar naenkrat se začuje od zunaj divje vpitje. Pri velicih vratih razlega se srbski vojskini glas: «Hajdimo, udarimo!» Ves začujen posluša služabnik, borivca pa, ki krika vsled razjarjenosti ne čujeta, se borita dalje. Slednjič si vender služabnik raztolmači pomen krika. Tresočim glasom zakliče častnikoma: «Srbi, Srbi! Zgubljeni smo!» V tem trenutku se odpro vrata, in vstopi Kara Petrovič. Naenkrat uvidi srbski vodja položaj v sobi in z grmečim glasom zakliče: «Hajdimo!» «Udarimo!» se glasi, in v kratkem so napolnili Srbi stražnico. V malo trenutkih valjajo se oni trije Turki v krvi, vstaši pa dero naprej, da dovrše zmago popolnoma. Ni preteklo pol ure in trdnjavica je bila v rokah srbskega poveljnika. Ostali janičarji bili so vjeti in od kacih sto Srbov odpeljani v Beli grad. Polumesec pade in njega nado¬ mesti srbska deželna zastava. 41 Glavno mesto bilo je polno veselja, ko se začuje ta vesela vest in razlegajo se od vseh krajev veseli klici. Straža, katera je ujetnike v glavno mesto gnala, zaslišavši ta krik, spozabi se tako daleč, da začne na vjete streljati, kajti pozabiti niso mogli vsega zla teh krvoločnikov. S tem dejanjem Srbi gotovo niso nič hudega učinili, vsaj smo poprej videli, ko¬ liko je moral slovanski srbski narod trpeti pod temi krvoločniki. Ako tudi nekateri zgodovinarji te krvo- ločnike zagovarjajo, mi vender tega z kri- stijanskega in slovanskega stališča storiti ne smemo in ne zamoremo. Kdo bode branil Turka, krvoločnika? Tudi naši pradedje bi vedeli pripovedovati mnogo o njih krvoločnih početjih. Slava torej srbskim boriteljem, Srbija je osvobojena! Peto poglavje. Vzdig in pa d. Nekaj tednov po osvojitvi Belega grada in njega trdnjave postala je Milenka Kari žena. 42 Ves narod veselil se je tega dogodjaja, kajti v Kari videl je narod svojega osvo¬ boditelja. Toda položaj poveljnikov vender ni bil zavidljiv. Knezi zvali so ga v svojih zbirališčih kmeta, udani bili so mu le njegovega stanu enaki. Izmed njih zbiral je zaupnike in svet¬ nike, iz najhrabrejših pa vodje svojih čet. Vsled tega so bili plemenitaši še bolj razsrjeni, če tudi se pritoževati niso mogli, kajti krivi bili so tega sami, ker niso hoteli sprejeti nikakeršne volitve od svojega kmet¬ skega poveljnika. Komaj so minuli Karajevi ženitovanjski dnevi, ga zopet kliče nevarnost domovine v boj. Od Nise sem bliža se Afic paša ter hoče šiloma udariti v Srbijo, kjer je hotel moriti in požigati. Gosti oblaki kazali so na prihod Turčina. Sedaj pride Kara. Imel je blizu tisuč mož, bili so večjidel slabo oboroženi kmetje, imeli so le en top. S temi je znal priti Kara sovražniku za hrbet. Drugi dan uvidi Afic svoj nevarni položaj, vrne se takoj s svojo vojsko, in v treh dneh ni bilo nobenega turškega vojaka na srbskih tleh. 43 Vsled tega vspeha nastalo je v Srbiji splošno veselje, kajti Srbija ni zgubila no¬ benega moža. Zopet so Karo Petroviča slavili in narod proslavljal ga je v pesnih, katere so se raz¬ legale po celej Srbiji. Po tem dejanji postane Kara Petrovič zopet «vrhovni vožd’» (vodja) ali naj višji poveljnik Srbije in vsa Srbija bila je te misli, da se v srbske zadeve tudi padišah ne sme vmešavati. Možki spol zbira se složno pod povelj¬ stvom «vodje* ali svojega poveljnika. Kmalu pa so tudi uvideli, kako potrebna jim je složnost. Od Bosne sem se bliža Bekir paša, od vzhoda sem pa divji Ibrahim paša s svojimi krvoločniki. Petrovič izroči en del vojske svojemu prijatelju knezu Nenadoviču, en del um¬ nemu Milenku. Prvi ima udariti proti Be- kirju, zadnji pa se ima postaviti Ibrahimu paši v bran; on sam z ostalimi krdeli pa ostane v sredini, da pomaga sedaj na desnej, sedaj na levej. Ta vojskin načrt gotovo kmetu iz Šumadije čast dela. Med tem časom prodrli so Bošnjaki na¬ prej. Zastonj se Nenadovič trudi jih proti zahodnej strani zavrniti, kajti vedno večja 44 krdela prihajajo in slednjič zadobi paša tako moč, da je pretila knezu še največja nevar¬ nost in njegovo krdelce bilo bi skoro uničeno. Bil je to osodepoln položaj za Srbijo. Bekir primaknil se je že blizu Belega grada, pri Milenkovem taboru prikaže se Ibrahim paša, na gorah pa so gorele srbske vasi. Prijatelji domovine bili so vsi prestrašeni. Večina je že obupala nad dobrim vspehom vstaje, bogatini pa so hiteli preko meje v Avstrijo. Samo jeden ni še obupal, in ta je bil Kara Petrovič. Mahoma plane s svojci nad Bošnjake, kateri so bili že blizu Belega grada. Pri Kijenji vname se boj. Janko, hrabri kozji pastir iz Šumadije, plane kot lev med Turke in kakor blisk švigne med nje, sprem¬ ljan od svojega svaka Kare, kateri si zastonj prizadeva ga rešiti. Junaško hiti Petrovič naprej, podira vrste sovražnikove, da bi dospel k svojemu pri¬ jatelju in sorodniku, ki se je še s stoterimi hrabro boril. Slednjič dospe vojskovodja do zaželjenega kraja. Janko ležal je na tleh poln ran; še enkrat se odpro njegove ustnice in zakliče navdušeno: «Živela Srbija!» potem pa jih zapre na večno. — Petrovič mu stisne roko, 4» potem pa se dalje bori, dokler ni bilo no¬ benega živega Bošnjaka več na borišči. Poda se potem proti Bekir pašovim tru¬ mam in jih zapodi preko Drine, prekorači Jadar in hiti na ravnino Mačevo, kjer je bila še glavna turška moč. Tri dni je trajala krvava bitka na življenje in smrt, tretji dan pa se paša s svojimi četami spusti v divji beg. Srbska bila je zopet osvobojena, kajti tudi Ibrahim jo je pobrisal, čuvši, da koraka Petrovič svojemu utrjenemu taboru na pomoč. V malo dnevih je torej osvobodil kmet iz Šumadije v tretje svojo domovino, in sicer proti trikrat večjemu sovražniku. Leta 1807 dosegel je junak svojo naj¬ večjo slavo in dokazal je, da mu ni bilo po naključbi vodstvo domovine izročeno, temveč da je tudi v istini najmogočnejši mož Srbije. Marsikateremu zmešala bi se pamet v takih slučajih, toda on bil je hladnokrven ter je znal vse dobro prevdariti; če je videl, da drugi tožno odlagajo, zakričal je: «Haj- dimo, udarimoD Njegov vzgled navduševal je vse druge; iz slabih in obupnih postajali so srčni in junaški. 46 Vedno je bil, akopram vojskovodja, pri svojih in se od teh ni nič razločeval. Kjer je bil on, tam je bila zmaga gotova, kajti bil je svojim vojakom vzor, ki so postali vsled tega neustrašljivi. Po tej slavnej zmagi leta 1807. zadobil je Kara Petrovič nekoliko miru in počitka. Živel je le za svojo ženo in sinka. Ne daleč od svojega starega domovja bila je mala grajščina, v katerej je stanoval s svojimi zvestimi, ki so bili kmetskega stanu. Necega dne priženejo na grajščino tujca k Kari. «Kdo ste?» vpraša Kara tujca. «Poslanec ruskega cara,» odgovori tujec, «tajni svetovalec Rostofin. Moj gospod po¬ nuja Vam svojo veliko pomoč ter Vam vošči srečo k lepim vspehom.» «Srbija je hvale dolžna ruskemu čaru za njegovo dobrohotno srce!» odgovori Kara. Tajni svetovalec se prikloni. Zagle- davši Milenko, vpraša: «Je li to Vaša so¬ proga ?» Ko Kara to pritrdi, pristopi svetovalec k njej, jej poljubi roko ter izroči zarudelej veliko zlato verižico in pristavi, da jej to podeli njegov car. Potem pa se diplomat obrne zopet h Kari. 47 «Deželni knezi so me vsprejeli zelo dobro¬ hotno,» nadaljuje, «in splošna želja je, da se sklene z Rusijo zveza. — Rusija ravno namerava Turčijo napasti ter svoje meje raztegniti do Donave in mogoče —» «Tudi Srbijo uničiti,* odvrne Kara hitro in ostro. Svetovalec bil je v zadregi. Poprej ko zamore temu ugovarjati, nadaljuje Kara: «Srbija osvobodila se je z Rožjo pomočjo in s svojo močjo. Mi smo Turke odgnali ali tudi družim ne pustimo tu gospodariti, mi hočemo biti sami svoji gospodje. «Jaz sem sicer čaru zelo hvaležen, toda Srbija ne bode nikakeršne zveze sklenila!* Po teh besedah se obrne k Milenki: «Prosim te,» pravi svoji ženi, «daj darilo temu možu nazaj, vsaj vender ne bodeš hotela, da bi zavoljo take malenkosti izdal domovino?* Milenka pristopi k svetovalcu in mu vrne verižico. Poslanik bil je zavoljo tega neprijetno iznenaden, verižico vsprejme in pravi: «Ivnezi so me zagotavljali, da ste za zvezo z Rusijo.* «Jaz poznam zvezo le z Rogom!* odvrne Petrovič. «Pomislite pa, da imajo Turki v Alba¬ niji celo svojo moč zbrano,* nadaljuje po¬ slanik. 48 «Če med nami in Turki ne nastane voj¬ ska, potem vas bodo slednji uničili; ako pa sklenete zvezo s čarom, smete tudi gotovo pričakovati pomoči.» «Iz tega zrna ne bode moke, gospod poslanik,* odgovori Kara. «Izvolite v mojem imeni pozdraviti čara ter mu izročiti izraz moje hvaležnosti.* S temi besedami odpravi Kara diplomata. Knezi so sicer govorili o izdajstvu, ker je Kara rusko pomoč odklonil, toda on se ni brigal za njihova očitanja, temveč pre¬ mišljeval je, na kateri način izvrši svoje naklepe. Posrečilo se mu je namreč, kristijane v Bosni, na Črni gori in Ercegovini vneti za vstanek in osnovati na ta način veliko kri- stijansko kraljevstvo ob Donavi. Dozdeva se mu, da je nastopil ugoden čas, kajti vojska med Rusijo in Turčijo bila je napovedana, to priložnost hoteli so porabiti in za grško- slavjanska plemena osnovati združeno do¬ movino. Kmalu po odhodu ruskega poslanika skliče Kara Petrovič svoje zveste, odpošlje jih polovico pod poveljništvom svojega prijatelja Štefana na vzhodno mejo, katero imajo bra¬ niti proti Turku, sam s svojo zbrano vojsko pa se poda proti Ercegovini in Črni gori. 49 Bilo je to držo djanje, mahniti narav¬ nost preko divjih planin; ali posrečilo se mu je, tje dospeti, in Ercegovinci so pozdrav¬ ljali svojega osvoboditelja z velicim veseljem; povsodi se je razlegal za Turke stražni voj- skini krik: Hajdimo, udarimo! V kratkem dovršil bi bil konec zmage, kar naenkrat se začuje preko vzhodne meje tužna vest. Med Rusijo in Turčijo sklene se premirje. To premirje so Turki porabili in v strašnem številu udarili čez mejo proti Štefanu. Z drzovito hrabrostjo bojeval se je ta proti brezštevilnej množini, toda moč turških topov bila je prevelika. V tem usodepolnem položaji Štefan uvidi, da je rešitev nemogoča, razstreli toraj celo trdnjavo; on in njegovi vojaki našli so tu smrt, pa tudi mnogo sovražnikov bilo je pokončanih. * Turški paša ukaže pobrati črepine padlih, iz katerih napravi tisti črepinski stolp v Niši, kateri stoji še dandanes, kot spomenik turške krvoločnosti in srbske hrabrosti. Po teh strašnih dnevih udarijo Turki v deželo, v kateri so požgali skorej vse vasi. Kdor se je zamogel rešiti, bežal je na levi breg Donave, kar pa je ostalo, padlo je sovražniku v roke. Kara Petrovič. 4 50 Vsled tega poročila moral je Kara usta¬ viti nadaljevanje boja. Na čelu premičnega oddelka vojske beži proti domovini. V malo dnevih dospe na grozovito bojišče. Hitro zbere ostale svojce in hiti ž njimi proti Topoli. Njegovo domovje bilo je uničeno, vse razdejano. Med razvalinami ležala je — njegova žena, katera se je s svojimi hlapci, ko je skrila svojega sinka v Belem gradu, do zadnjega branila proti napadom Turkov. Nepopisljiva žalost prevzame junaka, stopivšega k Milenkinemu telesu. Veselje in ponos njegovega življenja bilo je proč. Sloneč na puški gleda obraz Srbkinje, in zgubil je njo, katera je svojo drago do¬ movino istotako iskreno ljubila, kot on. Ko bi bila padla sovražniku v roke, bi ne počival, dokler je ne oprosti, ali sedaj ga njen mrtev obraz opominja k miru in žalovanju. Nikakeršnega maščevanja ne čuti v sebi, njegov hrabri duh ne spodbuja ga več na rešitev domovine, bil je potrt; proč je bila njegova zvesta žena! Iz vpepeljenega njegovega dvorišča, na katerem je stal, se je še vedno kadilo; spremljevalci njegovi stali so okoli njega v velikej žalosti. 51 Slednjič se Kara vzdigne in ukaže na¬ praviti nosilnico. To se hitro zgodi, in na to položijo Milenko. Ne daleč od tod bila je gomila njegovega svaka Janka. Tja ukaže nesti truplo svoje drage žene, katera ima počivati na strani svojega ju¬ naškega mladega brata. Kara potem zapove nabasati puške in več ko stokrat ustrele v gomilo, potem pa poklekne na grič, zmoli kratko molitev, spremljevalci njegovi pa se odkrijejo in vzdignejo roke k nebu. «Sedaj pa idimo,> ukaže Petrovič. Hiteli so potem branit domovino, toda stari duh je iz Kare izginol in nič ni šlo po volji. Turkov je bila polna dežela. Trdnjava za trdnjavo pada. Kara pa hiti sem in tje in zbira svojce. Na več krajih borili so se nje¬ govi zvesti kakor levi. Njegov prijatelj Veljko bojeval se je na Donavi s špartansko hrabrostjo, dokler ni poginil on in njegovi možje. Poveljnik poskusi še enkrat boj na hribih. Po skrivnih potih hiti na hribe in naenkrat zgine. Zastonj se je povpraševalo po Kari, zastonj ga iščejo njegovi zvesti. Na skrivnem zapustil je srbsko zemljo in na čolniču prepelje se unkraj Donave. Nikdo ni vedel, kam je zginol. 4 * 52 Knezi dobijo polk v svoje roke, hoteli so skleniti mir s Turci, in posreči se jim z obvezo, da imajo več upliva na vlado in da imajo tudi glede dače besedo govoriti. To je bilo leta 1813. Toda Kara je ostal narodov malik. Znano je bilo, da je bil v Gradci avstrijski ujetnik in nadejali so se, da se tudi v kratkem vrne. V pesnih slavil je narod svojega junaka; na gomilo Milenke in Janka pa je nosil vence! Šesto poglavje. Pogin. Prešla so štiri leta. V toplicah Mehadije bili so zbrani ple¬ menitaši srbski. Tu se je igralo visoko, kajti zadnja žetev se je dobro obnesla, in ta je napolnila mošnje knezov. Mnogo je bilo tacih, ki so stavili vse naenkrat, da so šli popol¬ noma revni na svoj dom. Ko so tako knezi okoli igralne mize stali ter čakali na izid visoke igre, stopi mož velike postave v dvorano. Neznan stopi blizu mize z rokama navskriž ter pogleduje zarip- ljene obraze plemenitašev. 53 «Staviva enkrat na Karo Žorža,* pravi v tem trenotku svojemu sosedu Milošu Obre- noviču. «Kako misliš to?» vpraša zadnji. «No, misliva,* odgovori ta, «da bi bila njegova vrnitev pogub naše domovine, zato stavim na ,Rouge‘, kot na njegovo nevrnitev, pet sto goldinarjev.* «Jaz pa na ,Noir‘ ravno toliko,* odgovori Miloš Obrenovič hitro, kajti če pride, je nje¬ gov pogin in potem smo rešeni more.* «Zgubili ste, Miloš!* začuje se naenkrat močan glas. Igralca se ozreta ter spoznata v govor¬ niku tujca, ki je ravnokar vstopil. Teodorovič skoči s stola. Besedo mu zapre, v tujca upre oči, postane bled, oči njegove pa so mu globoko vpadle. Tujec pa se obrne in gre iz dvorane. « Začniva najino igro,* pravi Miloš k otrplemu Teodoroviču. «Igro sem zgubil,* odgovori ta, «kaj ti on je tu.» «Kdo?* vpraša Obrenovič. «Kara-Žorže,» odvrne Teodorovič, «ovi tujec bil je bivši poveljnik, pričakovati je torej krvavih dogodkov.* Ko se vest o Petrovičevem dohodu izve, hite vsi igralci prestrašeni iz dvorane. 54 Bolniki hite na svoja domovja, turški vo¬ jaki pa stikavajo po deželi, da bi zasačili Karo. Toda nikjer ga ni najti, biti mora kje skrit ter čakati ugodnega časa. Nekaj dni po tem dogodku je stal mož na gomili Milenke in Janka. Bil je to Kara Petrovič, kateri je na pokojišči molil za svoje drage. Na podnožji holmca pa so ga čakali trije možje, bili so njegovi spremljevalci. Eden izmed njih imenoval se je Ivan, stari spremljevalec Kare, kateri mu je bil do smrti zvest. Dolgo časa bil je poveljnik na gomili svoje drage žene, celo predolgo, kajti oni trije postajali so že nemirni, ker preko holmca sem prikazali so se turški jezdeci. «Ostanite tu, možje!* pravi Ivan, «našega načelnika hočem opozoriti na nevarnost.* Te besede izpregovorivši poda se na holmec, toda varno, da ga turški jezdeci niso za¬ pazili. «Kara!» zakliče mu od daleč, «zgubljen si, kajti Turki so že blizu.* «Umreti hočem na tem svetem kraji!* odvrne junak in zgrabi za orožje. «Ti nimaš zgubiti samega sebe, ampak v tebi zgubila bi mnogo domovina,* odgovori Ivan. 55 Pol ure od tod je grajščina kneza Vujce, tvojega gostoljubljenega starega prijatelja. Skrij se k njemu, mi pa hočemo Turke ustaviti. Ona steza, na katerej se očem so¬ vražnikov odtegneš, pelje ravno proti grajščini. Beži, prosim te, kajti čujem že topot konj¬ skih kopit .» Na njegovo prigovarjanje uda se Kara ter mu izroči svoj ruski potni list, glaseč se na ime «Demetrius*, potem pa zgine za gorami. Bil je že zadnji čas, kajti jezdeci bili so že tu, Ivanova prijatelja pa se umakneta proti okopu. Tu je stal na puški sloneč namesto Kare njegov zvesti prijatelj Ivan. Janičarji obkolijo hitro one tri Srbe. «Vdajte se!» zakriči jim od daleč na¬ čelnik. «Kateri izmed vas je Kara Žorže?* vpraša potem. «Od nas nobeden,* odgovori Ivan. «Pokažite mi vaše potne liste!* zapove častnik. Ivan izvleče svojega in ga poda načelniku janičarjev. Ko pa ime «Demetrius* zapazi, zakliče veselim glasom: 56 «Ga že imamo! Ala je dal Karo Žorže v naše roke! naši tovariši v Belem gradu so maščevani!» Naenkrat zvežejo te tri Srbe in jih od- ženo po velikej cesti. Jezdeci zasedejo zopet konje, potem pa jo udarijo naravnost proti Belemu gradu. Med tem časom dospe Petrovič srečno do grajščine vojvode Vujce. Tu stopi v pro¬ storno sobo grajščakovo. Slednji vstane in gre tujcu nasproti. «Kdo si ti?» vpraša knez tujca. Kara Petrovič da grajščaku z roko zna¬ menje, da želi govoriti ž njim samim. Grajščak to hitro razume ter ukaže svojej družini zapustiti sobo. «Ne poznaš več svojega starega gosto¬ ljubnega prijatelja?* odgovori Kara. «Si mar nesrečni Petrovič?* odvrne Vujca, in njegove male oči se nekako čudno za¬ svetijo. «Da,» odvrne bivši poveljnik, «prosim te tvoje gostoljubnosti.* «Ti si morilec mojega ujca Teodozija,* odgovori Vujca, «vstrelil si ga zavratno.* «Kakor je zaslužil,* odvrne Petrovič. «Mogoče,» pravi lastnik mrzlo. «Ali še drug vzrok imam, kateri mi prepoveduje te vsprejemati pod streho. Naš deželni načelnik 57 Miloš je dal ukaz, te izgnati iz dežele, in razpisal veliko darilo za tvojo glavo, tisti pa, kateri bi te skrival bode hudo kaznovan — tam na steni visi tvoj zasledovalni list!» S temi besedami pokaže Vujca na vratih pribiti papir. «Razumem,» odgovori Kara Petrovič po¬ nosno, «ti želiš, da tvojo hišo zapustim; tvoji želji takoj vstrežem. Podati se hočem k srbskemu kmetu, k ljudem svojega stanu, kajti le tam je zvestoba in vera doma!» Ubeženec se potem obrne ter se poda proti durim. Ta trenotek porabi Vujca, hitro sname pištolo raz stene in vstreli za njim. Mogočni Kara Petrovič se zgrudi na tla! Tako je jenjalo življenje srbskega svo- bodoborilca. Njegovo truplo pošlje Vujca Turkom, od katerih dobi, kakor tudi od deželnega na¬ čelnika Miloša Obrenoviča, obečani grešni denar. Tudi zvesti Ivan bil je usmrten; bil je s svojima sodrugoma obešen. Paša v Belem gradu pa ukaže junaku Srbije kožo sleči ter jo pošlje sultanu v Carigrad, kjer je visela dolgo časa na kolih obešena; na njej pa je bilo zapisano: to je 58 glasoviti srbski harambaša, imenovan «Kara Žorže». Obrenovič pa ni dolgo časa vžival čast¬ nega mesta srbskega načelnika. Sin Kare Žoržejev ga kmalu vrže s krvavega prestola in imenoval se je «knez Srbije*. Več let je taval Miloš po tujem, dokler ni našel smrti, kakeršno je zaslužil. Kara Petrovič pa še danes živi v pesmih srbskega naroda. Kratek obris srbske vstaje in najno¬ vejše srbske zgodovine. Ko nesrečni Srbi niso mogli več prena¬ šati krvoločnega nasilstva turških poveljnikov in janičarjev, uprli so se pod Črnim Ju¬ rijem. Črni Jurij (Kara Petrovič),* zavoljo svo¬ jega zagorelega obraza tako imenovan, hrabri osvoboditelj in prvi knez srbski, rojen je bil 21. decembra 1766 v Viševci v kra- gujevaškem okrožji na Srbskem. Da bi se odtegnili turškemu nasilstvu preselili so se njegovi revni stari ši v Topol o (vas v severni Šumadiji), kjer se je potem Kara s poljedel¬ stvom pečal. Pred začetkom avstrijsko-tur- škega boja 1. 1787. pobegnil je Kara s svojimi sorodniki na Avstrijsko in tu vstopil pod polkovnikom Mibaljevičem v četo prostovolj¬ cev, kjer se je jako odlikoval. Ko je bil 1.1791. vSvištovu sklenen mir, vrnil se je zopet v Avstrijo, izstopil kot *) Bil je mož velike postave, širokopleč, z velikim nosom. Nosil je vedno modre hlače, kratek, ogoljen kožuh in pa črno kapo. 60 nadrednik (Feldwebel) iz vojne ter postal gozdni čuvaj Krušedolskega samostana. Čez nekaj časa povrnil se je v Topolo, kjer je v kratkem slul kot bogat in čislan trgovec z živino. Ko so leta 1801..v Belem gradu turški spahije (konjeniki) ubili Srbom prijaznega vezirja Hadži Mustaj pašo, pritožili so se Srbi zavoljo njihovega nasilstva pri sultanu; vsled tega so spahije sklenili po vsej deželi pomoriti vse odličnejše može. — 4. febru- varija 1804. 1. padle so prve žrtve v Valje- vem. Med zaznamovanimi odličnjaki bil je tudi Kara; rešil se je le s tem, da je skri¬ voma pobegnil. — V noči 12. februvarija 1. 1804. zvolilo je v Oraševci 300 narodnih odposlancev Karo za vrhovnega glavarja, na kar je on vse ljudstvo poklical v vojsko in je v letih 1804 in 1805 iz cele dežele, iz- vzemši dobro utrjeno trdnjavo Belgradsko, iztiral Turke. Trudil se je na vso moč, da bi obdržal zapovedništvo, toda ostali zavidni vojvode zbali so se svojega tekmeca in da bi zavrnili rastočo moč junaškega osvobodi¬ telja, prosili so Rusije pokroviteljstva ter so z njeno pomočjo nasproti njegovemu svetoval- stvu ustanovili drugo, obstoječo iz 12 članov. Med temi razpori prišli so koncem leta 1806. Turki na novo v deželo ter so Srbe 61 dvakrat otepli. Zopet je Kara rešil domovino s svojo zmago na Mišarskem polji in po osvojitvi Belega grada (12. decembra 1.1806.). — Turki so bili izgnani iz velikega kosa srbske zemlje, katero so vladali zdaj vojvode v svojih okrajih skoro samovlastno, ker bili so le malo odvisni od vrhovnega svojega vodje Jurija. Ko se je 1. 1809. znova začelo sovraštvo med Rusijo in Turčijo, napoti se Kara proti Bosni, prekorači s svojo vojsko visoko go¬ rovje pri Sjenici, potolče Turke ter jim vzame Sjenico. — Na nesrečo preprečila je povodenj Donave prehod Rusom, ki so hoteli Srbom pomagati. Na to so prišli Turki 1. 1809. čez Niš, zajeli Kamenico, kjer je zapovedoval knez Štefan Singelič ter naskakovali trd¬ njavo. Ko knez Štefan vidi, da ni več re¬ šitve, užge smodnik, razstreli nasipe in tako pokonča celo posadko in mnogo sovražnikov. — Ta dogodek prisilil je Karo, da se je naglo odpravil proti domu. Poprosil je Rusov pomoči, s katerimi je v letih 1809 in 1810 srečno odbil vse napade Turkov. Potem, ko je 1. 1810. Kamenskij, velitelj ruske podunavske armade, oficijalno imenoval Karo «vrhovnega vojvodo Srbije?, zapodil je ta v kratkem vse Turke iz dežele in se je dal po narodni skupščini leta 1811. za 62 vrhovnega vojnega srbskega zapovednika oklicati. Ker so Rusi Turke hudo nadlegovali, ponujali so slednji Kari knežjo čast s po¬ gojem, da ž njimi ohrani mir, a on je pa to ponudbo odklonil v nadi, da bodo Rusi podpirali Srbe. — V Bukareštu je bil 28. maja 1812 sklenen mir in je bilo do¬ ločeno, da ima Srbija sultanu plačati davek in trdnjave pustiti Turkom, sicer pa da smejo Srbi svojo deželo sami vladati. Ali Turki so kmalu zahtevali še več, namreč, da bi Srbi izročili vse orožje in pregnane spahije nazaj v deželo sprejeli. Tega Srbi niso mogli privoliti in tako je prišlo zopet do novih bojev. Črni Jurij pa je preveč razdelil svoje moči, zato so bile njegove trume skoro povsod premagane. Po bitki pri Deligradu, v kateri je Srbe premagal veliki vezir Kuršid paša, moral se je Kara 3. oktobra 1813. umakniti na Avstrijsko in je bil od tod pregnan v Chotim v Besarabiji. Strahovito so zdaj Turki razsajali po Srbskem, dokler se jim ni cvetno nedeljo 1. 1815. v Šumadiji uprl Miloš Obrenovič, vrhovni knez rudniški, požeški in kraguje- vaški. Posrečilo se mu je Turke premagati na Mačvanskem polji in s to zmago ustanoviti 63 samostalnost srbske kneževine. — L. 1817. meseca julija povrnil se je Kara Žorže v Srbijo, kjer je bil ne daleč od Smedereva skrit, od koder se je pogajal z Milošem. Ker ga je nekdo izdal belgradskemu paši, bil je 27. julija 1817 zavratno umorjen. Njegovo glavo je poslal paša v Carigrad, kjer je bila več časa izpostavljena, truplo njegovo pa so položili v rakev v njegovem dvorci v Topoli. Po umoru Črnega Jurija proglasila je na¬ rodna skupščina 6. novembra 1817 Miloša za srbskega kneza, in sultan ga je potrdil. Med Rusi in Turki 1. 1826. sklenena pogodba akjermanska zagotovila je Srbom svobodno volitev kneza, popolno neodvisnost glede notranje uprave in izločenje Turkov iz Srbije, razven iz trdnjav; Srbi so s časom dobili, kar jim je bilo v tej pogodbi obečano in oni so se zavezali Turkom plačevati določeni davek. — Ko se je potem vnela vojska med Rusi in Turki, miroval je Miloš in Turkom branil le prehod skozi svojo deželo. — Po¬ zneje znal si je od sultana dobiti berat (na¬ stavno pismo), s katerim je v njegovi rodovini 1. 1830. priznal dedno kneštvo. Ker je pa Miloš nemarno in svojevoljno vladati začel, vstali so 1. 1838. Srbi zoper njega ter ga prisilili k obetu, da bo zanaprej 64 vladal ustavno. A Miloš se je malo zmenil za dane besede, vladal je, kakor prej. Na-to izdelala je turška vlada, združena s srbsko komisijo 1. 1838., takozvani «orga- nični štatut», po katerem je namesto skup¬ ščine vso oblast dobil le senat. Ta naredba pa ni bila ni knezu ni ljudstvu po volji. Miloš je sicer prisegel, da se bo ravnal po tem štatutu, a v resnici se je le malo zmenil za senat, vladal je le po svoji volji. Zato so ga Srbi prisilili, da se je leta 1839. odpovedal oblasti, katero mu je bila 1. 1817. z dedinsko pravico izročila narodna skupščina. Nasledoval mu je na prestolu njegov sin Milan. Ko je pa ta kmalu potem umrl, za¬ sedel je prestol njegov brat Mihael, katerega je tudi sultan potrdil ter mu pridal neko vladno svetovalstvo, s katerim pa narod ni¬ kakor ni bil zadovoljen. Tudi knez Mihael ni bil Srbom všeč, ki so želeli potomce ne¬ srečnega Črnega Jurija postaviti na prestol. Leta 1842. uprli so se zoper nespretnega in razuzdanega kneza, ki je potem 7. septem¬ bra pobegnil v Zemun na Avstrijsko. V Belem gradu zbrala se je narodna skup¬ ščina in je s privoljenjem turškega paše za zmerom odstavila Obrenoviče, za kneza pa 14. septembra istega leta izvolila Aleksandra, 65 drugega sina Črnega Jurija. Obrenoviči so čestokrat poskušali izpodriniti ga, toda skoraj vedno brez vspeha. Ta knez si je prizadeval svoji rodovini priboriti dedinsko pravico do srbskega pre¬ stola; zato je skušal, kolikor mogoče, z vsemi vladami živeti v prijateljstvu. Leta 1849. poslal je avstrijski vladi pod poveljništvom Kničanina 10.000 mož na po¬ moč, ki so se pod zastavo pogumnega bana Jelačiča kaj hrabro bojevali zoper uporne Madjare. — V zadnji rusko-turški vojski ni hotel pritegniti nobeni strani, kar so mu zlasti Rusi močno zamerili. V parižkem miru 1. 1856. bila je Srbija izpod ruskega pokroviteljstva postavljena pod varstvo evropskih velevlasti. Med tem so rasli strankarski razpori; nasprotniki kneza so mu očitali, da preveč podpira sorodnike svoje. Ko je 9. oktobra- 1857 razkril neko zaroto zoper svoje živ¬ ljenje, prisilil je nasprotne mu starejšine, da so izstopili iz svetovalstva. Pet se jih je bilo zakrivilo zarote; ko so pa te obsodili na smrt, ustavil se je temu sultan in je tako knezu izpodkopal vso veljavo v deželi. Na¬ slednje leto (1858) je 28. decembra narodna svetoandrejska skupščina kneza zatožila in 5 Kara Petrovič. 66 ga vrgla s prestola. Pobegnil je v Avstrijo na Ogersko. Namesto njega je zopet bil izvoljen za kneza stari Miloš (z dedinsko pravico), ki je zdaj bolj gledal na narodove želje, da si je ohranil njegovo ljubezen in naklonjenost, dasiravno je tudi zdaj vladal samovlastno. A umrl je že 1. 1860. in na njegovo mesto stopil je sin Mihael, tretji Obrenovič (1860 do 1868), na prestol. Prenaredil je narodno skupščino in svetovalstvo, prestvaril in zbolj¬ šal vojaštvo in davkarstvo. Posebne zasluge si je pridobil z uredbo narodne vojske, katero je 1. 1862. navzlic uporu avstrijske, angleške in turške vlade dognal. Srbi pa so vedno bolj in bolj hrepeneli po popolni neodvisnosti; zato so težko gle¬ dali turške posadke v trdnjavah, posebno pa v svojem glavnem mestu, Belem gradu. L. 1867. posrečilo se je knezu doseči, da so se Turki umaknili iz Belega grada in iz ostalih srbskih trdnjav. V največjo nesrečo Srbiji pa je bil Mihael 1868 v topčiderskem vrtu zavratno umorjen kot žrtva zarote. Srbi so dolžili Aleksandra Kara Djordjeviča, ki je bival na Ogerskem, kot začetnika tega hudodelstva, in srbska vlada ga je zahtevala zase; a Ogerska ga ji ni hotela izročiti, 67 izjavši, da bode ona preiskavala stvar. To je tudi storila, ali ker ni bilo dokazov, ga ni mogla obsoditi. Umrl je dne 3. maja 1885 v Temešvaru. Skupščina je po smrti kneza Mihaela za naslednika potrdila njegovega sinovca Mi¬ lana, četrtega Obrenoviča, ki je imel poleg sebe, dokler ni bil polnoleten, vladarstvo treh mož. Leta 1869. bila je sklicana velika skup¬ ščina, ki je vpeljala v Srbiji do 1. 1882. ve¬ ljavno ustavo. Na svoj rojstni dan, 20. avgusta 1872, bil je mladi knez vpričo zastopnikov skoro vseh slovanskih dežel proglašen za polnoletnega. Po mirovni pogodbi v Št. Štefanu blizu Carigrada vsled rusko-turške vojske (1877 do 1878) dobila je Srbija, ker je v tej vojski tudi nekoliko pomagala, nekoliko turške de¬ žele, raztegnile so se njene meje do novega Bazara, Malega Zvornika in Zakaca. Dobila je tudi odškodnino za dotične vojskine po¬ trošite. Najbolj važno pa je, da je vsled bero- linskega mira z dne 13. julija 1878 (ki je bil proglašen 1. avgusta istega leta) po¬ stala popolno neodvisna in da je bila dne 6. marcija 1882 proglašena za kraljestvo, katero vlada zdaj takozvano vladarstvo za 68 mladoletosti kralja Aleksandra, sina kralja Milana, ker se je slednji odpovedal vladanju. Iz srca želimo tej deželi, ki je v tako , kratkem času prebila toliko izprememb, to¬ liko žalostnih skušenj, da bi ji kmalu na¬ počili tisti srečni dnevi, katere ji je srčno želel med Slovenci dobro znani junak in osvoboditelj Srbije — nesrečni Črni Jurij! Sokolovec.