KULTURNO
GLASILO

■■■
Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Itlagenfurt		Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt	P. fo. b.
LETO XX / ŠTEVILKA f6	CELOVEC, DNE 18. APRILA 1968	CENA 2.- ŠILINGA
Župnik Alojzij Vauti:
Ob 25-letnici obglavljenja selskih žrtev
Desno in levo pred vhodom v lopico pred farno cerkvijo v Selah sta na pokopališču dva grobova. Na steni vzidani plošči s slikami in vklesanimi imeni nam pričata, da hranita gomili pod seboj telesne ostanke trinajstih žrtev iz hitlerjanske dobe, ki so bile 9. aprila 1943 na smrt obsojene in 29. aprila na Dunaju obglavljene. Ta mesec poteče torej 25 let od te tragedije. Primemo je, da se teh žrtev zopet spomnimo in obnovimo spomine na tiste bridke dneve.
Te žrtve so bili:
Francej Pristovnik, pd. Husov, kmečki sin,
Franc Gregorič, pd. Spodnji Hlipovčnik, kmet,
Hanzej Oraže, 17-letni poštni uslužbenec,
Jernej Oraže, pd. Ožbavt, njegov stric,
Jakob Oražem, pd. Spodnji Jugov, gozdni delavec,
Florijan Kelih, gozdni delavec, posestnik hiše, in njegov brat Urh Kelih, pd. Mečežnik na Šajdi,
Tomej Olip, gozdni delavec.
Poleg teh Selanov počivajo v skupnem grobu še:
Janez Dovjak, rojen v Selah, puškar v Borovljah,
Jurij Pasterk, pd. Tavčman v Lobniku pri Železni Kapli,
Franc Weinzierl, pd. Markove na Suhi pri Reberci,
Miha Župane, gozdni delavec iz Obirske in Marija Olip, roj. Župane istotam.
V dnevih 7. — 9. aprila 1943 je v Celovcu prvi senat ljudskega sodišča iz Berlina pod predsedstvom dr. Fraislerja imel mnogo posla. Zapori so bili polni Slovencev in tistih, ki niso soglašali z nacističnim režimom.
Za vsak resničen ali neresničen prestopek ali tudi samo na podlagi sumničenja je sodišče izrekalo visoke kazni. Na črni petek, 9. aprila, so bili na vrsti zgoraj imenovani. Obtožnica jih je dolžila hudih zločinov. Sodba se je glasila: Smrt! Vsakemu, ki je še količkaj človeško čutil, je legla težka mora na srce: zavest, da so pravico pregnali, da je obsodba justični umor!
Uradna »Karntner Zeitung« je 8. junija 1943 objavila razglas in isti razglas je bil tudi nabit na razglasni tabli deželnega sodišča. Glasil se je: »Višji državni pravd-nik pri ljudskem sodišču v Berlinu razglaša: Oni, ki so bili dne 9. aprila 1943 od ljudskega sodišča zaradi pripravljanja veleizdaje in podpiranja sovražnika obsojeni na smrt in trajno izgubo državljanskih častnih pravic, so bili usmrčeni. Ti obsojenci so v nemškem Kamtnergauu pripadali komunistično usmerjenim tolpam in so hoteli dele dežele od rajha odtrgati. V ta namen so morili Nemce, ropali v kmečkih hišah in strahovali rajhu zvesto prebivalstvo.«
To so gorostasna podtikovanja in pretiravanja. Tomaž Olip je res od vojakov ušel v Jugoslavijo, Jaka Oraže ni hotel v vojaško službo. Z drugimi skrivači vred sta hotela skrita dočakati konec vojne in režima. S partizani iz juga so takrat imeli le rahle stike, šele naslednji dve leti so partizani povzročali policiji mnogo preglavic. Preživljali so se skrivači z lovom in krompirjem ter večkrat s hrano, darovano od usmiljenih domačinov. Nikjer niso ropali, nikogar umorili. Ostali obsojenci pa niti skrivači niso bili, marveč zaposleni na svojih domovih. Če so iz ljubezni do bližnjega ubogim lačnim skrivačem izkazali dobrodelnost, pač za to niso zaslužili smrtne kazni! Vzrok te ostre obsodbe je nekaj dni pred obravnavo napovedal namestnik gauleiterja Pototschnigg na zborovanju v Borovljah z besedami: »Wir werden ein Exempel statuiren« — pokazali vam bomo na enem primeru, kaj znamo in hočemo! Smrtne obsodbe naj bi druge ostrašile in upognile!
Jaz sem takrat služboval v župniji Schoder na Zgornjem Štajerskem, ker sem moral že leta 1940 zapustiti Koroško. Stikov s Selami nisem imel. Kljub temu pa so v zvezi z aretacijami mnogih Selanov zaprli tudi mene. V veliki celici št. 34 je imel Francej Pristovnik ležišče nad mojim. Ko so ga 9. aprila odvedli k obravnavi, smo drugi napeto in nestrpno pričakovali njegovo vrnitev med nas. Zarožljali so po dolgih urah ključi, odklenili vrata in Francej je vstopil. Obkolili smo ga in vprašali, — kako je? Solze so se mu udrle in usta zastokala: Na smrt! Zgrozili smo se. Potegnil sem ga vstran, ga po svojih močeh tolažil in mu po kratki spovedi podelil odvezo. Pa že so spet zarožljali ključi na vratih, vstopil je paznik, Franceju vklenil roke in ga odvedel v odhodno celico. Tisti dan je vladala med nami tišina in potrtost. Pretresla nas je smrtna obsodba dragega tovariša in drugih.
Ne vem več, kako in kam smo naslednji dan v spremstvu paznika šli po hodniku. Za trenutek sem skočil k vratom odhodne celice in pokukal vanjo skozi malo okroglo okence. Videl sem Florijana in Francija, kako sta kleče molila z visoko dvignjenimi vklenjenimi rokami. Dobil sem vtis, da molita križev pot. Tretji dan, v nedeljo smo preko dvorišča videli obsojence, ko so odhajali nesoč svoje deponirane potrebščine. Janez Dovjak nam je zaklical: Molite za nas! Odpeljali so jih na Dunaj. Še 18 dni življenja jim je bilo na Dunaju prisojenih, 19 dni priprave na smrt. Dobro so jih izrabili, vdali se v božjo voljo, kakor izpričujejo njihova poslovilna pisma. Prejeli so svete zakramente in boguvdani šli v smrt.
Kako se je izvršilo krvavo obglavljenje, ne vemo. Leto pozneje je bil med nami jetniki v kaznilnici v Straubingu v Nemčiji močen mož, po poklicu mesar. Ta nam je pripovedoval, da so ga, ne vem kje, večkrat porabljali kot pomočnika krvnika pri obglavljenjih. Ta nam je pripovedoval, da so jetnike v celici slekli in jih oblekli v dolgo belo papirnato srajco (haljo). Takega so vedli v smrtno sobo. Ko je vstopil, je vsak začuden obstal ob pogledu na lepo rdečo zaveso, segajočo od stropa do tal. A že sta ga za obe rami zgrabili posebni mehanični roki, ga potegnili naprej, da se je spotaknil in padel podolgem tako, da je z glavo obležal čez prag pod zaveso. V tem hipu se je zgoraj sprožila velika ostra giljotina (sekira), z vso težo z rezilom padla na prag in glavo odsekala; ta je obležala za zaveso. Vse to je trajalo le nekaj trenutkov, smrt je bila torej lahka in brez bolečin. Truplo z glavo vred so potem dejali v pripravljeno rakev za pokop ali sežiganje.
Na tak način so smrt verjetno prestali tudi naši obsojenci. Bolj bridki kot smrt
sama so bili dnevi čakanja. Nasilna smrt pa jih je preselila v boljše življenje, v zveličanje! Zdaj so gotovo srečnejši kot njihov krivični sodnik, krvnik dr. FraiBler. Ta, ki je iz oholosti in sovraštva na stotine zapornikov obsodil na smrt, je dve leti pozneje proti koncu vojne sam padel v oblast tistega Sodnika, ki pravično plačuje in kaznuje. Umrl je nasilne smrti. Ob nekem bombnem napadu je z drugimi vred prihitel v zaklonišče. Kot krvolok je bil splošno osovražen, tam pa je bila prilika, da so se znesli nad njim. Zgrabili so ga in zadavili. Druge je pošiljal v nasilno smrt, pa je taka zadela tudi njega! Kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade!
Trupla naših mučenikov so pokopali na dunajskem centralnem pokopališču. Ko sem leta 1947 obiskal njihove gomile, sem bil prijetno presenečen ob pogledu na rdeče cvetlice, ki so rasle na njih. Začetkom novembra 1949 so telesne ostanke teh trinajstih žrtev v štirih krstah prepeljali v Sele, 6. novembra smo jih slovesno položili v domačo zemljo.
Vsako leto na smrtni dan 29. aprila opravimo zanje slovesno zadušnico. Isto bomo tudi letos.
Trinajstere žrtve	Se v slavi zmage veselijo,
niso povsem mrtve.	v spominu blagem nam živijo!
Johnsonova posvetovanja v Honolulu ju
Po tridnevnem odmoru na svoji ranči (farmi) v Teksasu, je Johnson v ponedeljek odletel z letalom v Honolulu, kjer se vršijo pogovori v zvezi z naj novejšim razvojem v Vietnamu. Pri pogovorih so navzoči naj višji ameriški vojaški poveljniki in juž-nokorejski državni predsednik Park Čung He. Johnson mora namreč v prvi vrsti pojasniti korejskemu državnemu predsedniku, da priprave za mirovna pogajanja z nasprotnikom niso nič nečastnega, kajti Južna Koreja j,e nasproti stikom med Washing-tonom in Severnim Vietnamom močno nezaupljiva.
Ameriški predsednik je ob prihodu v Honolulu izjavil, da Združene države želijo doseči mir v Vietnamu po diplomatski poti, ker je osebno prepričan, da bo predsednik, ki bo prišel za njim, mogel v Honolulu ju razpravljati o mirnem razvoju v Aziji. V naslednjih mesecih bo storil vse, da bo ta cilj dosegel s političnimi sredstvi. Združene države Amerike pa bi v nasprotnem slučaju vsako vojaško izzivanje odločile na bojnem polju.
Kar se tiče stikov med Severnim Vietnamom in Združenimi državami Amerike, je Johnson izjavil, da se čudi, ker niso še dobili odgovora Hanoja na sporočilo, ki so ga Združene države poslale prejšnji teden Severnemu Vietnamu in predlagale pet nevtralnih mest za sestanek, in sicer: New Delhi, Djakarto, Rangun, Vientiane in Ženevo. Severni Vietnam pa je še pred ameriškim predlogom imenoval Varšavo in Pnom Penil za sestanek obeh zainteresiranih strani. Da so Združene države odklonile ta dva kraja, so imele tehtne razloge za to.
Zastopstvo Hanoia pri pogajanjih
Radio Hanoi je v torek sporočil, da je bil sprejet v severnovietnamsko vlado nekdanji zunanji minister Xuan Tuy. V tej zvezi menijo v ameriških krogih v Saigonu, da bi mogel biti Tuy imenovan za vodjo
severnovietnamskega zastopstva pri pred-stoječih mirovnih pogovorih z Združenimi državami Amerike. Xuan Tuy je bil od leta 1963 do 1965 severnovietnamski zunanji minister in se je večkrat pri konferencah v inozemstvu odlikoval. Kaj bo sedaj v vladi delal v Honoiu niso povedali.
Sovjetski uspeh v vesolju
Sovjetski zvezi je uspelo že drugič združiti dva satelita brez človeške posadke v vesolju na tiru okoli Zemlje, podobno kot med poizkusom, ki so ga izvršili lanskega oktobra. Vsa dela so izvedli na povelje z Zemlje. Po treh urah in petdeset minutah sta se oba satelita zopet ločila.
Vobče menijo, da je novi poskus zelo važen za raziskovanje vesolja, da se na tiru lahko zgradijo vesoljske postaje, ki so potrebne za izvedbo načrta za polet na Luno. V bistvu gre za to, da se postavijo na tir okoli Zemlje pravi laboratoriji, v katerih bi bili vesoljci, ki bi uporabljali druge aparate in stroje za izstrelitev novih satelitov s človeško posadko na bolj oddaljena področja v vesolju in predvsem proti planetom sončnega sistema.
Prvi satelit »Kozmos 212« je poletel že na velikonočno nedeljo, satelit »Kozmos 213« mu je sledil na velikonočni ponedeljek. Po poročilu agencije TASS sta satelita opremljena s posebnimi aparati za medsebojno približevanje, iskanje in združitev.
Na Zapadu so ugotovili, da je tir sovjetskih satelitov natančno tak, kot je bil tir vesoljske ladje »Sojus-1«, s katero je poletel sovjetski kozmonavt Komarov 24. aprila 1967, ko se je smrtno ponesrečil. Zato sklepajo, da je Komarov takrat preizkušal nov tip vesoljske ladje, ki je bila z razliko od prejšnjih sovjetskih vesoljskih ladij, opremljena z aparati za samodejno približevanje, iskanje in združitev.
PEVSKO DRUŠTVO
JAKOB GALLUS-PETELIN"
vabi vse prijatelje zborovskega petja na
PEVSKI KONCERT
slovenske umetne in koroške ljudske pesmi
na belo nedeljo, 21. aprila 1968 ob 14.30 uri v kinodvorani v BOROVLJAH in ob 20. uri v farni dvorani v ŠT. JAKOBU V ROŽU
Spored umetnih in ljudskih pesmi je skrbno izbran in zbor je s svojim izvajanjem povsod žel priznanje. — Pridite na koncert, deležni boste
izrednega kulturnega užitka!
Politični teden
Po svetu...
POLJSKI DRŽAVNI PREDSEDNIK OCHAB ODSTOPIL
Maršal Spichalski izvoljen za novega predsednika
Poljski državni predsednik Edvard Ochab je zaprosil v noči na torek, 9. aprila, maršala Sejma, naj ga razreši dolžnosti zaradi
poslabšanja njegovega zdravja. Sedaj 61-letni Ochab že pet let boleha na oreh. Njegova očesna bolezen se je v zadnjem času močno poslabšala.
V tej zvezi so se pojavile govorice, da je Ochabova bolezen le povod za daljnosežne spremembe v poljskem vodstvu, spričo v zadnjem času se ponavljajočih študentovskih demonstracij, pri katerih so študentje zahtevali ponovno nastavitev šestih profesorjev filozofske fakultete (ti so bili baje odgovorni za študentovske demonstracije., striktno upoštevanje ustave in v njej zagotovljenih svoboščin, izpustitev zaprtih študentov, ustavitev prisilnih sredstev proti študentom, resnično poročanje tiska, odhod policije iz univerz in kaznovanje policajev, ki so pretepali študente.
Že v torek, 9. aprila, so v poljskem sejmu (parlamentu) uradno razglasili spremembe v poljski vladi.
Dva dni pozneje, t. j. v četrtek, 11. aprila, je poljski sej m izvolil z dvigom rok enoglasno 62-letnega obrambnega ministra maršala Marjana Spychalskega za novega predsednika kot naslednika odstopivšega Edvarda Ochaba, novi obrambni minister je postal general "VVojciech Jaruzelski. Sejm je tudi odobril tri izpremembe v vladi. Odstavili so prvega podpredsednika v odboru za znanost in tehniko M. Lesza, na katerega mesto pa niso nobenega imenovali, ker odslej to mesto ne bo imelo več raven ministra. Zamenjali so tudi ministra za lahko industrijo in ministra za dobave.
Odstavitev Lesza je v neposredni zvezi z zadnjimi študentskimi demonstracijami, saj dolže njegovega sina, da spada med „zlato mladino" in da je podpiral tudi oče študente ter jim nudil potuho.
Novi poljski predsednik vlade se je rodil pred 62 leti in je študiral arhitekturo na varšavski univerzi, kjer je diplomiral leta 1933. ko je postal član komunistične partije. Leta 1935 je bil imenovan za ravnatelja urbanističnega načrtovanja Varšave in je prejel visoko nagrado v Parizu za urbanistični načrt „Varšava včeraj, danes in jutri". Med okupacijo je sodeloval v partizanskem gibanju in je bil leta 1944 imenovan za načelnika generalnega štaba poljske vojske. Za poslanca je bil izvoljen leta 1947 in leta 1949 je postal minister za obnovo.
Vedno je bil tesno povezan z Gomulko in so ga aretirali leta 1949 ter izpustili šele leta 1956, ko je prišel Gomulka na oblast. Še isto leto je bil imenovan za ministra za obrambo in leta 1963 je postal maršal Poljske.
Na zasedanju parlamenta je odšlo do dokaj ostre polemike s skupino katoličanov, ki so vključeni v grupi „znak“ .n katere je Piasezki obdolžil, la so se dejansko spravili skupaj z inspiratorji študentskih manifestacij. O kardinalu Wyszynskem je rekel govornik, da se bori proti ljudski Poljsk".
VELIKO ZANIMANJE ZA
FRANCOSKA VOJNA LETALA
»MIRAGE«
Belgija je končno sklenila, da 'bo obnovila svoje vojno letalstvo in ga okrepila s francoskimi vojnimi letali »Mirage«.
Ne glede na to, ali je bil to resničen razlog, gre pri nakupu letal tudi za povsem 'tehniške okoliščine. Francoska letalska industrija je na tako imenovanem svobodnem tržišču še enkrat premagala ameriško. Dejstvo je, da francoski »Mirage« za nekaterimi latinskoameriškimi deželami in tudi azijskimi, kot sta Pakistan in Irak, osvaja zdaj brez resnejše tekme tudi zahodnoevropsko tržišče, za katero se Američani zelo močno potegujejo.
Ni dvoma, da je francoska letalska industrija dobila vse priznanje in tudi veliko naročil. Pakistan je dobil samo nekaj od naročenih aparatov. Izrael čaka, da ukinejo embargo (ustavitev) za nadaljnih 50 letal, Peru in Brazilija nista dobila niti prvih pošiljk, zdaj pa jih nameravajo naročiti še Čile, Venezuela in Argentina. Zdaj se je tudi Belgija odločila za »Mirage«. Irak nujno zahteva 54 letal.
Vse to je lepo in zanimivo, gospodarsko in tudi politično. Vprašanje je samo, kako zadovoljiti tolikšno povpraševanje. Proizvodne zmogljivosti francoske letalske industrije niso neomejene. Po lastnih francoskih ocenah so celo nezadostne.
Izpolnitev naj večjega naročila, ki prihaja iz Belgije, je pretežno zagotovljena z zelo ugodnimi pogoji, ki jih je Francija dala svojemu članu v Gospodarski skupnosti (EWG). Francija je namreč privolila v nekakšno obliko združitve z Belgijo, tako da bi 10.000 belgijskih inženirjev in tehnikov zaposlili pri izgradnji letala »Mirage 5«, prav tako pa tudi pri gradnji nekega tipa turističnega letala. S tem bi 70 odstotkov celotne 'pogodbene vrednosti v bistvu že pokrili; to pomeni na drugi strani tudi veliko pomoč za Francijo s strokovnjaki.
Kar zadeva letala za Izrael, so le-ta še vedno pod embargom. Zdaj je treba rešiti le še vprašanje Pakistana in latinskoameriških dežel, toda ta naročila niso niti velika in zelo nujna.
Politični zapletljaji
Iraški predsednik Aref se je nedavno mudil v Parizu in zahteval letala »Mirage«, za nasprotno uslugo pa ponudil petrolej in nova ležišča »tekočega zlata« po zelo ugodnih pogojih.
Baje so se sporazumeli, da bo Irak dobil 54 letal »Mirage 5« in določeno število tankov AMX, Franciji pa so zagotovili preskrbo z iraškim petrolejem in dovoljenje za raziskovanje in izkoriščanje 10.800 kvadratnih kilometrov na iraškem ozemlju.
Opazovalci pravijo, da je bil Irak navzoč v Franciji že pred Arefovim prihodom. Stvari so se razvile in iztekle tako, kot je to obema deželama vsiljeval položaj: nafto za letala in tanke. Toda to ima tudi svoje politične posledice. Izrael očita francoski vladi, da oborožuje sovražno deželo, pojavili pa so se tudi iraški Kurdi. Njihov voditelj Mustafa Balzani je osebno pisal generalu de Gaullu: »Vi, general, ste bili eden izmed osamljenih upov nas Kurdov.« Barzani roti generala de Gaulla, naj ne da Iračanom nikakršnega orožja, ker bi le-to uporabili predvsem proti »pravičnemu boju zatiranih Kurdov«.
Trenutno so politične in gospodarske koristi povsem pomešane s čustvi. Francija z veseljem sprejema trditev predsednika Arefa v Parizu, da si obnovitve sovražnosti proti Kurdom ni mogoče zamisliti in da to sodi v resnici v cionistično protiarabsko propagando v Franciji. Toda tudi Mustafa Barzani ima prav, ko pravi, da premirje z Iračani ni isto kot mir. Barzani je povrh vsega dal vedeti de Gaullu, da je ozemlje, dodeljeno Francozom za raziskovanje in izkoriščanje, pod nadzorstvom Kurdov, zato bi morebitni nemiri v tem predelu utegnili ogroziti uresničitev francosko-iraškega sporazuma o petroleju.
ATENTAT NA RUDIJA DUTSCHKEJA V BERLINU
Rudi Dutschke, teoretik študentskega socialističnega gibanja (SDS), je bil v četrtek, 11. aprila, v Berlinu žrtev zločinskega atentata. Atentator je 23-letni pleskar Josef Bachmann iz Zahodne Nemčije. Zahodno-berlinska policija je ugotovila, da ni bil prijavljen, iz česar sklepajo, da je prišel v mesto z namenom, da bi storil zločinsko dejanje. V začetku je izgledalo, da Dutschek ne bo ostal pri življenju, vendar zdravniki pravijo, da bo verjetno ostal živ.
Do atentata je prišlo na Kurfurstendam-mu: 27-letni Dutschke se je peljal s kolesom, ko se mu je približal atentator Bachmann, ga ustavil ter ga potegnil s kolesa, nato pa je oddal nanj tri strele, ki so zadeli žrtev v prsi, v lice in v glavo, slednja krogla mu je prebila lobanjo in mu deloma ranila možgane.
Atentator se je po zločinskem dejanju zatekel v klet bližnje hiše. Policija je kmalu obkolila poslopje ter začela vanj metati plinske bombe, Bachmann pa je začel odgovarjati s streljanjem. Končno je nekaj policajev vdrlo v klet in iz nje izvlekli težko ranjenega atentatorja.
Kancler Kiesinger, ki je bil na velikonočnih počitnicah, se je nujno vrnil v Bonn. Njegovo vrnitev povezujejo s študentskimi nemiri in demonstracijami, ki preraščajo v eksplozijo gneva.
... in pri nas v Avstriji
KLAUS V ZDRUŽENIH DRŽAVAH AMERIKE
„Avstrija nam daje upanje“
„Izkušnje Avstrije pričajo, da more le pot dobre volje voditi do zmage," tako je pozdravil predsednik Johnson zveznega kanclerja dr. J o sef a Klausa v sredo, 10. aprila, v Beli hiši. (Klausov uradni obisk v Združenih državah Amerike je trajal od sobote, 6. do srede 17. aprila). „Vzpon Avstrije po katastrofi druge svetovne vojne nam daje zaupanje, da gredo viharni dnevi zmerom mimo."
V	Beli hiši je Johnson izredno prisrčno sprejel avstrijskega kanclerja. Očitno ganjen je ameriški predsednik izjavil avstrijskemu zastopstvu: „Vi nam dajete upanje, da bosta svoboda in red obstajala še dalje; in upamo za našo deželo, za jugovzhodno Azijo in vobče za ves svet."
Dr. Klaus mu je odgovoril, da je hvaležen, da se je mogel razgovarjati z ameriškim predsednikom, „čeravno so Združene države Amerike vprav v tem burnem času zaposlene s težkimi problemi, ki zahtevajo daljnosežnih odločitev, ki ne zadevajo samo bodočnosti ZDA, temveč celotni svet," je dejal zvezni kancler. Dr. Klaus je Johnsonu zagotovil, da bo avstrijsko ljudstvo zmerom hvaležno pomoči, ki je je bilo deležno od Združenih ameriških držav.
Pogovori o Vietnamu na Dunaju
V	svojem dolgem pogovoru s predsednikom Johnsonom kancler dr. Klaus ni le ponudil vobče dobre usluge Avstrije v jugovzhodnem azijskem sporu, marveč je celo predlagal Dunaj kot kraj mirovnih pogajanj med Združenimi državami Amerike in Severnim Vietnamom. Ameriški predsednik (v tem času Varšava še ni bila izbrana po predlogu Severnega Vietnama za mesto pogajanj) se je v tej ponudbi hudo pozitivno iz-
Šolsko in mladinsko področje
V diskusiji je bilo že povedano, da bi moralo biti v osnutku programa NskS širše obdelano šolsko vprašanje. V program bi bilo treba prevzeti sledeče misli:
Posebno važnost moramo polagati na vprašanje, kako najuspešneje vključiti v narodno delo mlado generacijo. Novi rod prinaša v vsako skupnost nove poglede in probleme. Mladino zanimajo predvsem sodobni problemi. Zato ji moramo prikazati tudi slovensko vprašanje na zanimiv način, kot del sodobne narodne problematike.
Mlad človek se ne more zadovoljiti samo s pasivnim sprejemanjem slovenstva. V njegovi naravi je, da hoče biti aktiven. Slovenska mladina, ki živi sredi številčno večjih narodov, je še v posebni meri soodgovorna za usodo svojega naroda. Življenje v neposrednem stiku s kulturnim ustvarjanjem drugih narodov pa ji nalaga tudi dolžnost, da utira slovenskim duhovnim vrednotam pot v občečloveško kulturo in obratno njene vrednote vcepi j a v slovenski duhovni svet. Da bo slovenska intelektualna mladina zmogla vršiti te naloge tem uspešneje, je potrebno, da se njen duhovni potencial organizacijsko poveže, da mladina zamenjuje svoje izkušnje, si daje medsebojne pobude in s tem poveča svojo moč. Organizacijske stike pa mora razširiti študirajoča mladina tudi na podeželsko mladino, ki živi na slovenskem avtohtonem ozemlju. Saj črpa ta mladina sveže sile neposredno iz naroda, kar je za slovensko mladinsko gibanje neprecenljiv kapital.
Pri narodnem delu se kot manjšina ne moremo opirati na številčno premoč, pač pa moramo biti pripravljeni prevzeti nase vse žrtve, da rastemo kvalitetno. To rast je treba gojiti in podpirati v vseh razvojnih dobah, začenši v vzgojo v družini, v otroških vrtcih, s šolskim in izvenšolskim izobraževanjem.
Dežela in država morata omogočiti šolanje vzgojiteljic, ki bodo sposobne voditi na dvojezičnem ozemlju vrtce tudi v slovenskem jeziku. Ljudska šola pa ima nalogo, da posreduje otrokom na podlagi učnega načrta znanje njihovega materinega jezika ter jim privzgoji ljubezen do naroda, iz katerega izhajajo. Dejstvo, da živita na Koroškem dva naroda, je narekovalo v dežel: ustanovitev dvojezičnih šol. Starši, slovensko učiteljstvo, manjšinska šolska oblast, slo-
razil: „Avstrija bi bila za to čudovita dežela gostiteljica, a pogovori se bodo verjetno vršili v kakem azijskem glavnem mestu."
Zadovoljni z uradnimi pogovori
V	uradnem sporočilu o pogovorih z Johnsonom je rečeno, da sta ameriški predsednik in avstrijski zvezni kancler dr. Josef Klaus podčrtala skupno željo obeh dežel po snovanju ozračja sodelovanja in zmanjšanja napetosti na vsem svetu. Tudi so obravnavali važnost povečanja trgovine med Vzhodom in Zahodom za krepitev mednarodnih odnosov. V uradnem sporočilu so bile navedene še točke: vietnamski spor, kriza na Srednjem vzhodu in pojačitev mednarodnih finančnih sistemov.
V	diplomatičnih krogih so izrečno podčrtali, da je avstrijski državniški obisk v Beli hiši (Washington) pripomogel k popuščanju napetosti, ki je nastala po umoru dr. Martina Luthra Kinga, dobitnika Nobelove nagrade za mir in glavnega zagovornika nasilnega boja za državljanske pravice v Združenih ameriških državah. (Kot znano, je bil nanj storjen 5. aprila atentat — glej „Naš tednik" štev. 15, stran 3.).
Tisti, ki so zadnje čase opazovali Johnsona, vedo povedati, da se je le-ta ob izredno prijateljskem ozračju obiska avstrijskega zastopstva kar duševno sprostil. Tako je ta državniški obisk, katerega izpeljava je vprav v času rasnih nemirov, ki so zajeli vse Združene države Amerike, visela celo v zraku, in kateremu v tej velikanski deželi niso pripisovali bogve kakšnega pomena, doprinesel več, kot so poprei pričakovali.
Po uradnem obisku v Washingtonu se je zvezni kancler dr. Josef Klaus podal z letalom v Chicago, kjer je imel kot gost banke „Continental Illinois" predavanje. Zunanji minister dr. Kurt Waldheim in državni tajnik Piša pa sta se iz Washingtona vrnila nazaj na Dunaj. Dr. Klaus je do 17. aprila obiskal še več mest Združenih ameriških držav, nato pa je nastopil pot na Japonsko.
venske organizacije, so skupno dolžni storiti vse, da bo omogočen v čim večjem števdu slovenskim otrokom pouk v materinem jeziku. Državne in deželne oblasti, politične stranke in tisk pa naj pomagajo ustvariti vzdušje, ki bo pospeševalo ter omogočilo nemoten razvoj manjšinskega šolstva v deželi.
To šolstvo se bo moglo uspešno razvijati le, ako bodo na manjšinskih šolah povsod poučevali učitelji in učiteljice, ki bodo dobro obvladovali oba deželna jezika, ju otrokom s potrebno ljubeznijo posredovali ter vzgajali šolsko mladino na dvojezičnih šolah v duhu strpnosti ter medsebojnega spoštovanja obeh narodov v deželi. Za tak učiteljski naraščaj bo morala poskrbeti Pedagoška akademija v Celovcu. Slovenci pa smo dolžni, da usmerjamo študirajočo mladino tudi sami v učiteljski poklic, ki je poleg duhovniškega poklica za naš narodni obstoj slej ko prej najodlcčilnejšega pomena. Pluralistična družba in življenje v njej pa zahteva od n is tudi pozornost drugim poklicem, v katerih naj kot manjšina doprinašamo svoje h gospoda: skemu in duhovnemu razvoju dežele. Glavni kader slovenskih izobražencev na 1 posrednic Državna gimnazija za Slovence, za katere uspešen razvoj v prvi vrsti odgovarjamo Slovenci sami s tem, da omogočimo naši mladini šolanje na slovenski gimnaziji. Sploh smo koroški Slovenci dolžni, polagati največjo skrb šolskemu vprašanju. Predvsem od njega za vi si naš narodni obstoj ter nadaljnji duhovni razvoj v deželi.
Naša mladina doraš-ča sicer v dvojezičnem okolju. Nujno potrebno pa je ob tem. da vraščajo naši otroci najprej v domači slovenski duhovni svet. Drugačen postopek se maščuje že v družini — ena najglobljih vezi med starši in otroki se pretrga. Maščuje se na otrocih: če jim porežeš slovensko korenino, so izpostavljeni hudim nevarnostim v razvoju značaja in v nravnem zdravju. Dalje: kakšno izgubo so starši zakrivili, če otroku odtegnejo ves duhovni svet naroda, iz katerega je izšel; duhovni svet, v katerega bi moral priti po najbolj naravni poti od prvega dne življenja dalje. V nobeno drugo kulturo ni rast tako organska, blagodejna, za vse življenje odločilna, kot v kulturo naroda, iz katerega so starši in njih otroci izšli. Na tem spoznanju mora graditi šola naprej, mora biti zgrajeno naše celotno izobraževalno delo med narodom in v deželi.
Za široko diskusijo
Prispevek k razpravi o programu Narodnega sveta
MARTIN JEVNIKAR:
O Finžgarjevem romanu »Pod svobodnim soncem" v nemškem prevodu
Pred kratkim jc izšel najdaljši in najbolj znani Tinžgarjev roman Pod svobodnim soncem v nemškem prevodu. Naslov se glasi: Franz Finžgar. IZTOK. Roman um Iustinian und Theodora, Stey-ler Verlag. Aus dem Slovvenischen ubersetzt von Dr. Ferdinand Kolednik. Gesamtherstellung: Kleins Druck- und Verlagsanstalt GmbK., Lengerich (Westf.).
Knjigo je založila redovniška družba Societas Verbi Divini, ki ima založbo Steyler Verlag. Ta je bila do lanske pomladi v Kaldenkirchenu ob holandski meji, od koder se je preselila v nova poslopja pri Bonnu, v St. Augustin tiber Siegburg. Natisnili so 3000 izvodov, toda prevajavec Kolednik se je moral obvezati, da bo prodal sam 1500 izvodov po 16.80 DM izvod, drugače bi knjige ne založili.
Če primerjamo prevod izvirniku, ugotovimo, da se je Kolednik verno držal Finž-garjevega besedila, vendar pa ne tako suženjsko, da bi pri tem trpela nemščina. Nikjer se ni oddaljil od izvirnika, a vse je povedal tako, kakor bi zapisal Nemec, če bi pisal brez predloge. Zato je nemščina tekoča, živa in klasična, kakršno zmore le človek, ki jo temeljito obvlada in živi med Nemci. Tudi v tem prevodu je Kolednik dokazal svoje suvereno znanje tujih jezikov, zlasti francoščine in nemščine, v katera največ prevaja.
Knjiga jc lepo opremljena, vezana, s ščitnim ovitkom, ki prinaša na eni strani kratko vsebino, na drugi Finžgarjev življenjepis. Šteje 448 strani.
Ob tem prevodu se je naj lepše pokazalo, kako težko je spraviti v tisk prevod knjige majhnega naroda in v tujini neznanega pisatelja. Koliko potov, skrbi in truda je imel prevajavec, si ne more nihče predstavljati, kdor ne pozna razmer od blizu. Ker je zadeva poučna, si jo oglejmo nekoliko natančneje, in sicer na podlagi korespondence med Finžgarjem in Kolednikom, kjer je zbrana vsa zgodovina tega prevoda.
Na prevod je mislil že Finžgar sam
Na prevod svojega romana v nemščino je mislil že Finžgar sam, kakor je sporočil 28. IX. 1956 Koledniku: »Pod svobodnim soncem je prvi prevod zagrešil župnik Miha Horvat. Govoril je krasno nemščino, a literarnemu jeziku ni bil kos. Založnik Klein-mayer bi bil povest tako založil, a iskal je sam Funtka za nov prevod. Ko ga je dobil, je izbruhnila stavka v njegovi tiskarni in obležal je rokopis nenatisnjen. Kleinmayer mi je rekel: Velika škoda. Imam s 70 nemškimi založbami zveze, vse bi knjigo rade sprejele za prodajo. Za vas odličen uspeh tudi finančno. Nato mi je svetoval, da sem poslal rokopis neki založbi v Nemčijo. Od tam sem dobil odgovor: Sprejeto, založili bomo ta roman. No, in nova smola: Tedaj je nastopil Hitler. Rokopis so mi vrnili in napisali: Leider, jetzt unmoglich! Nato se je ponudila nemška gospa Samčeva in se lotila prevoda. Takrat je bil tudi prvič napisan s strojem. Nadaljnja usoda vam je znana. Večni refren: Schlechtes Deutschl Jasno je, da imena vseh teh prevajalcev ne spadajo v tisk. Tudi Funtkov jezik je menda zelo pomanjkljiv.«
Odslej se ni Finžgar več menil, da bi kakorkoli osebno sodeloval pri izdaji romana v nemščini. Bil je predaleč, da bi se mogel pogajati z založniki, brez osebnega posredovanja pa je tako delo že vnaprej obsojeno na neuspeh. Druga njegova težava pa je bila v tem, da so bili vsi prevodi, ki so jih napravili v Ljubljani, neprimerni za tisk. Nobeden izmed prevajavcev ni dovolj obvladal nemščine.
Prevajavec vzame iniciativo sam v roke
Kolednik se je prvič lotil prevajanja Finž-garjevih spisov leta 1938, ko je živel v Franciji. Tedaj je prevedel Finžgarjevo črtico Tale naš Jaka v francoščino (izšla je v tedniku A la Page, Pariz, 14. apr. 1938 pod naslovom Ah! ce Jacques!). Že tedaj je pomislil tudi na prevod Pod svobodnim soncem v francoščino, toda Finžgar ga je zavrnil: »Pod svob. soncem je veliko delo (2 zvezka). Morda le predolgo in ni lahko dobiti založnika.« (22. IV. 1938) Bolj mu je priporočal Deklo Ančko. Kljub temu pa je Kolednik 18. jan. 1940 Finžgarju sporočil, da je Pod svobodnim soncem že prevedel v francoščino, prav tako Sedem postnih podob, Strice in nekaj krajših črtic.
Čeprav je pripravil Kolednik francoski prevod Pod svobodnim soncem že leta 1940, ga še do danes ni mogel spraviti v
tisk, čeprav je bil ponovno v Franciji. Vsi založniki zahtevajo vnaprej denar za tisk, o kakem honorarju sploh ne govorijo!
O prevajanju Finžgarjevih spisov v nemščino je prvič govor v Kolednikovem pismu z dne 28. VIII. 1946, ko ga prosi, naj mu pošlje nemški prevod Pod svob. soncem, ker upa, da bi ga kmalu spravil v podlistek.
Finžgar mu je 2. dec. istega leta odgovoril, da ima rokopis v nekem zaboju, moral bi ga poiskati in dobiti tipkarico, ker je pisan z roko. Prepisati bi ga dal le, če bi bila zadeva, gotova. Ko mu je Kolednik odgovoril, da se je župnik dr. Johannes Good, Flawill St. Gallen v Švici, obvezal, da bo spravil roman v kak nemški švicarski časopis, je Finžgar dobil tipkarico, ki je začela počasi prevod pretipkavati. Ko pa ga je pretipkala, ga je začel Finžgar brati m je ugotovil naslednje: »Funtkovega prevoda v nemščino nisem nikoli bral in ne pogledal. Sedaj sem od gospe vdove dobil rokopis, kakor sem že sporočil, in sem ga dal pretipkati. Potem sem pa začel vendarle brati. Mnogo mest zelo šibkih in ne dobro nemških. Pokazal sem nekemu izobraženemu Nemcu. Ta se je ponudil, da zadevo temeljito popravi. Naredil mi je nekaj pol — zares zelo dobro. Sedaj se trudi z vsem rokopisom, Ne vem, koliko j,e že popravil. Saj lepo popravlja (vpisuje v rokopis), ali skoraj bo treba še enkrat pretipkati. To je pa dokaj veliko dela. Taka je torej moja zadeva.« (1. IX. 1947)
Šele čez eno leto je Finžgar rokopis dovršil in odposlal, kakor piše 11. VIII. 1948: »Danes, ko to pišem, je rokopis že izročen državnemu zavodu za avtorsko posredovanje in pojde skozi Dunaj na našega zastopnika in od tam uradno v Švico. To je pač najbolj varna pot, zato sem jo izbral.« Kmalu nato je odšel Kolednik v Ameriko, zato ni več osebno posredoval v Švici za natis prevoda, šele 19. XI. 1952 mu je Finžgar sporočil v ZDA: »Moj prevod Pod sv. son. je v Švici. Vsebinsko zelo všeč, toda cenzorji osporavajo nemški jezik, zato odklonjen. Sumim, da bo isto z angleščino (v angleščino ga je prevedel neki Zelle iz Clevelanda). Tak tekst bi dobro prevedel tak, ki je sam pisatelj. Suženjski prevod nima pravega zvoka.«
Nemški prevod popravlja Švicar
24. jan. naslednjega leta mu je javil, da se je lotil popravljanja švicarski župnik Schmid, »ki je pisatelj in ima čut za literarni jezik«.
Schmidovo popravljanje se ni nikamor premaknilo, ker je bil mož preveč zaposlen. Zato se je lotil ponovnega prevajanja Kolednik sam in priobčil nekaj strani v časopisu Psyhologie del Pobels 19. maja 1955. Prosil je avtorja, naj mu pošlje pooblastilo, da sme prevesti v nemščino Strice. Deklo Ančko in Pod svobodnim soncem. To pooblastilo mu je pisatelj poslal 19. jan. 1956.
7. febr. je Kolednik sporočil Finžgarju, da mu je založjnik Kobler iz Hamburga vrnil rokopis Pod svob. soncem, ker bi ga morda izdal šele čez dve leti. Zdaj je rokopis oddal uredništvu Westfalische Nach-richten, kjer ga bodo morda najprej natisnili kot podlistek. Obrnil se je tudi na Kai-ser-Verlag v Celovcu in morda bo uspel, prav tako na Suddeutscher Verlaig v Mtinch-nu. Povsod pa so odgovorili odklonilno, ker so zahtevali denar za natis vnaprej.
V jeseni 1957 se je oglasil končno župnik Schmid iz Švice, kakor je sporočil Finžgar 10. IX. 1957 Koledniku: »Schmid mi je sporočil, da za nemški prevod ne more dobiti založnika. Vsi mu sporočajo: »Ausgezeichinet, leider zu umfangreich« in »finden sie keinen Verleger«.«
Sklenitev pogodbe s Steyler-Verlag
3. marca 1958 je Kolednik sporočil, da odide v Regensburg, kjer bo založbi Hab-bel .ponudil nemške prevode Dekle Ančke, Stricev in Pod svob. soncem. Josef Hab-bel je res naslednjega leta izdal Deklo Ančko ha Strice pod naslovom Die Magd Anka; Strici so v drugem delu in imajo naslov Lucia und die Briider.
Aprila 1959 je Kolednik spet poskusil s prevodom v Luzernu in je prosil pisatelja, naj še sam piše tja. Finžgar ni odgovoril, če je kaj posredoval. Najbrž ni.
Vse založbe pa so kar po vrsti odklonile natis prevoda Pod svobodnim soncem. Končno se je Kolednik odločil in 27. aprila 1963 podpisal s Steyler-Verlag pogodbo in se obvezal, da bo prodal 1500 izvodov. Tako je knjiga končno izšla in bo brez dvoma delala čast pisatelju Finžgarju, v zadoščenje pa bo tudi prevajavcu Koledniku, ki se je toliko let trudil, da jo je spravil na dan.
Giacomo Puccini
Ob gostovanju ljubljanske Opere z delom »Turandot« Giacoma Puccinija si na kratko oglejmo delo tega italijanskega komponista.
Ker je bila Puccinijeva družina glasbeno nadarjena, so kmalu postali pozorni na malega Giacoma. (Rodil se je 22. decembra 1758 v mestecu Lucci.) Komaj petletnemu mu je oče omogočil šolanje pri slavnem Carlu Angeloniju. Ko je oče še živel, je šlo vse lepo, toda po njegovi smrti (1864) se je vse spremenilo. Odslej je morala mati skrbeti za celo družino. Še otroku (10 letnik) so ponudili Giacomu plačano mesto organista, in kot tak je zaslovel kot mojster na orglah.
Nekoč, ob poslušanju Verdijeve opere »Aide«, se je v njegovi duši popolnoma spremenilo. Hotel je posnemati Verdija. Mati je skušala dobiti pomoč. In res se ji je posrečilo, ker je pisala na kraljico, da je Giacomo dobil državno štipendijo.
Na milanskem konservatoriju se je pridno učil in pripravljal na poklic komponista. Tu je začel komponirati: fuge, godalne kvartete, preludije za orkester itd.
Kmalu po prvi izvedbi »Capriccia sim-fonica« je Puccini po nasvetu svojega učitelja Amilcara Ponchiellija (znanega komponista opere »La Gioconda«, katero je pri nas uprizorila ljubljanska Opera) začel pisati svojo prvo opero »Le Villi« (enodejanka), s katero je doživel v milanski Scali lep uspeh (1885).
Leta 1889 je napisal opero »Edgar«, ki ni uspela. S tretjim svojim odrskim delom »Manon Lescaut«, izvedeno leta 1893 v Torinu, je dosegel velik uspeh.
Sledijo štiri naj znamenitejše Puccinijeve opere »Tosca« (1900), »La Boheme« (1896), »Madame Butterfly« (1904) in »Turandot« (1926), ki se še danes stalno uprizarjajo kot železni repertoar vseh velikih odrov.
Leta 1906 je Giacomo Puccini skomponi-ral opero »Dekle z zlatega zapada«, v kateri se je komponist oddaljil od svojega
govoriti is sužnjo Liu oziroma s Timurjem. Liu pa princa kljub mučenju noče izdati, rajši se usmrti.
Ko mrtvo Liu odneso, ostane Kalaf s princeso sam. Dovolj mu je njenega pretvarjanja. Pograbi jo in jo poljubi, kar prevzame Turandot; kmalu za tem ljudstvu oznani, da ve za ime neznanca: »Njegovo ime je ljubezen in odslej bo moj soprog.«
LJUBLJANSKA OPERA BO GOSTOVALA V CELOVCU
V soboto, 20. aprila, ob 19.30 bo gostovala v Mestnem gledališču ljubljanska Opera z delom »Turandot« znamenitega italijanskega • komponista Giacoma Puccinija.
GERBIČEVI ZBORI
Kot drugi zvezek izdaje »Slovensko glasbeno izročilo«, ki ga izdaja Društvo slovenskih skladateljev v Ljubljani so izšli v uredništvu Lojzeta Lebiča in s spremno besedo Boruta Loparnika tisti Gerbičevi zbori (moški, ženski in mešani), za katere je bil urednik mnenja, da to »zaslužijo kot del slovenske zborovske tradicije«.
Odveč je že ponavljati, kako zelo je slovenska muzikološka veda še v povojih. Saj ne premoremo samospisov niti starejših skladateljev, kaj šele sistematičnih obdelav posameznih slogovnih obdobij. Tako je tudi Fran Gerbič zanimiva glasbena osebnost iz druge polovice prejšnjega stoletja (pevec, skladatelj, dirigent, pedagog in organizator), znan le po najskromnejših življenjskih podatkih in po kar se da skopem obrisu in oznaki skladateljskega dela. Njegova zapuščina še vedno čaka temeljite obravnave in obdelave, njegov skladateljski opus pa izčrpne analize. Pričujoča izdaja sicer ni imela namena, da bi podrobneje obravnavala in se poglabljala v Gerbičevo delo ter orisala njegov pomen za slovensko glasbo. Šlo ji je predvsem za to, da pridejo njegove zborovske skladbe spet na trg in da nanje opozori slovenske zbore.
_______Kratke kulturne —_____________
italijanskega stila in zašel v naziranje, da mora biti ves svet človeku domovina.
V svojih poznih življenjskih letih je Puccini napisal leta 1918 izredno učinkovito komično opero »Gianni Schicchi« (enodejanka), ki pa se običajno uprizarja z drugima dvema Puccinijevima deloma, in sicer »Plaščem« in »Sestro Angeliko«.
Puccinijeva dela, posebno še njegove opere so izredno melodične z izrazitim smislom za harmonijo.
Giacomo Puccini je umrl 29. novembra 1924 v Bruslju.
VSEBINA OPERE »TURANDOT«
Prvo dejanje: Turandot je zgodba o hčeri kitajskega cesarja Altouma, ki ljudstvu objavi, da bo postala žena tistega, ki bo rešil njene tri uganke. Kdor pa bi tekmoval in ugank ne bi rešil, bo obglavljen. Taka usoda čaka zdaj mladega perzijskega kneza, za katerega ljudstvo prosi milosti. Zaman, princesa je trdosrčna, knez mora umreti. Prizor opazuje tudi Kalaf, sin pregnanega tatarskega kana Timurja, čeprav ga odvračajo ministri Ping, Pong in Pang, čeprav ga odvrača ljubeča Li, spremljevalka očeta Timurja, Kalaf ne odneha. Preveč ga je prevzela lepota lepe Turandot.
Drugo dejanje: Ministri Ping, Pong in Pang so se naveličali biti pomagači krute Turandot. Po miru in brezskrbnem življenju hrepenijo.
Tudi cesar je že sit vsega. In ker se boji, da še Kalaf ne bi šel po poti smrti, prosi neznanega princa, naj odstopi od uganje-vanja. Princ pa uganke razreši. S tem bi morala Turandot postati njegova žena. Toda, ali naj postane žena proti svoji volji? Neznanca ne ljubi. Sam cesar nagovarja hčer, naj drži besedo, vendar zdaj neznani princ noče slišati nič o zakonu. Še več. Če do jutrišnjega dneva Turandot ne bo uganila njegovega imena, bo odšel iz dežele.
Tretje dejanje: Ves Peking je na nogah. Vsi poizvedujejo, kje so videli neznanca
PLANINSKA RAZSTAVA
V	POČASTITEV 75-LETNICE SPD
V	Napotnikovi galeriji v Šoštanju so v
počastitev 75-letnice Slovenskega planinskega društva (danes Planinska zveza Slovenije) odprli razstavo »Gore v podobi«. Razstavljenih je več kakor 50 slik v najrazličnejših tehnikah naslednjih slovenskih likovnih umetnikov:	Valentina Hodnika,
Frana Zupana, Ljuba Ravnikarja, Ivana Kosa, Toša Primožiča, Aladina Lanca in Franca Boštjana. Slovesnemu programu, v katerem so sodelovali šaleški oktet in recitatorji, je sledil govor zastopnika Planinske zveze Slovenije prof. Tineta Orla, ki je orisal razvoj slovenskega planinstva. O razstavljenih delih pa je govoril umetnostni zgodovinar France Zupan, ki je tudi načelnik Gorske reševalne službe v Ljubljani.
ALJAŽEVA SMRT
Dne 3. maja 1927 je umrl častni član SPD (Slovenskega planinskega društva) Jakob Aljaž. Dva dni pred svojo smrtjo je pisal Planinskemu vestniku: »Poslavljam se od tega sveta. Srečnega se čutim, da bo moje truplo počivalo med planinskimi tovariši in v zemlji, ki sem jo tako ljubil. Želim, da bi se planinstvo pri nas vedno bolj širilo.«
LABORATORIJ ZA VARSTVO SPOMENIKOV
Najmodernejši laboratorij Evrope za oskrbovanje spomenikov so odprli v »Pa-villion de flore« pariškega Louvra. Tu bodo strokovnjaki natančno preiskali umetniška dela, ki bi morebiti prišla za restavriranje (obnavljanje) v poštev. Z najmodernejšimi metodami bodo lahko ugotovili najmanjše napake in pojave obrabe. V laboratoriju je na voljo 29 delovnih prostorov s kemičnimi in fizičnimi aparati in napravami za raiizskovanje žarčenja.
Nagrajeni slovenski arhitekti žirija vsejugoslovanskega natečaja za urbanistično ureditev središča Beograda, kakršno naj dobi mesto leta 2000, je podelila nagrade, in sicer je prvo tretjo in četrto nagrado razdelila med avtorje iz Ljubljane in Beograda. Prvo nagrado si delijo arhitekta Fedja Košir in Mirko Kajzelj iz Ljubljane s kolegi iz Beograda; tretjo in četrto nagrado si delijo prav tako ljubljanski arhitekti, in sicer Marjan Beian, Braco Mušič in Nives Starc, z beograjskimi arhitekti.
Sklad nagrad je znašal 30 milijonov starih dinarjev.
n ms m Mmkem
Srečanje absolventk gospodinjskih šol
Ob iizredno lepi udeležbi je bilo naše običajno srečanje, in sicer na cvetno nedeljo v samostanu v št. Jakobu—Št. Petru v Rožu. Pa naj še kdo reče, da ni skupnosti in požrtvovalnosti, če vidi to lepo družino nekdanjih učenk gospodinjskih šol — št. Ruperta in št. Jakoba, zbrano v veselem, prijateljskem razpoloženju. Lepo število raznih tipov vozil je bilo na dvorišču pred šolo in razen treh, ki so jih pripeljali zvesti možje, so bile tudi vozniki kar same absolventke. Vsaka je pripeljala seveda poln avto absolventk iz svoje okolice. Nakatere
Posebno dobro je absolventka Milica Janežič izrekla voščilo sestram in hiši za 60-let-nico obstoja šole, ki jo vodijo šolske sestre, in podarila lep šopek rdečih nageljnov sedanji sestri prednici.
S. Salva tora, upraviteljica gospodinjske šole v Št. Jakobu, je razložila pomen nove gospodinjske šole, ki je namenjena mlajšim dekletom, ki pa morajo prej dovršiti z uspehom osmo šolsko leto. Omenila je tudi težave, ki jih imajo sestre pri zidanju tako nujno potrebne dvorane in kapele.
Tudi gdč. Milka je s svojo vedno pesni-
UČENKE GOSPODINJSKE ŠOLE V ŠT. RUPERTU PRI VELIKOVCU
prisrčno vabijo na
RAZSTAVO
kuharskih in šiviljskih izdelkov, ki bo odprta 28. aprila 1968 od 8. ure naprej. Odrska prireditev bo za oddaljene goste ob 13.30 (pol dveh); za bližnje pa
ob 16. uri.
Spored prireditve:
1.	Pozdravna deklamacija in pesem
2.	Govor
3.	Dekliško petje
4.	Marta in njena pot do sreče (igra v 3 dejanjih)
5.	Rajanje in modna revija.
Prisrčno vabljeni!
Pred Klubom slovenskih študentov
m
Sodobni svet je pretežno materialistično usmerjen. Zato je v programu NskS zavesten poudarek na elementih naše duhovnosti in kulturnosti, na vrednotah duha.Raz-mere v Jugoslaviji so se res bistveno spremenile. Vendar gre tudi v slučaju Jugoslavije, kljub temu, da je uredila svoj odnos do Vatikana, za državo, v kateri ne razumejo pod versko svobodo, demokratičnimi prilikami, svobodnim gospodarstvom in politično svobodo isto kot na Zapadu. Ne da bi se vmešavali v notranje zadeve Jugoslavije, pa vemo iz prakse, kako vplivajo razmere v Jugoslaviji v ideološkem oziru na celotno zamejstvo. Tako je slej ko prej — kljub 'poudarku na potrebi po dobrih odnosih koroških Slovencev z matičnim narodom — važno tudi za naprej spoznanje, da mora imeti vrednotenje jezika, kulture in življenja tudi krščansko podlago.
To gledanje je bilo treba vnesti v program Narodnega sveta, zavedajoč se, da je krščanstvo kot tako prineslo Slovencem velike dobrine. Vključilo jih je v družbo kulturnih evropskih narodov, njihovo duhovnost je — ne glede na večnostne vrednote krščanstva — obogatilo tudi v narodnem oziru. Ignoriranje ali omalovaževanje teh dejstev pri našem bodočem narodnem delu bi duhovno silo in idejno moč manjšine slabilo, kar bi imelo prej ali slej negativne posledice za celotno narodno življenje. Ob praznovanju 1200-letnice pokristjanjevanja slovenskega naroda smo se koroški Slovenci tega še prav posebej zavedali. To praznovanje pomeni v naši sodobni zgodovini vogelni kamen in kažipot v bodočnost. Da se odraža ta dogodek idejno tudi v programu NskS, dokazuje, da se zavestno priznavamo v narodnem življenju h krščanstvu kot našem idejnem izhodišču.
Ob praznovanju 60-letnice Slovenske kr-ščansko-socialne zveze za Koroško so bile nakazane smernice za naše nadaljnje kul-turno-prosvetno delo, ki naj se manifestira v vseh oblikah sodobne kulturne zmogljivosti in dejavnosti. Novim težnjam kulturne iniciativnosti med koroškimi Slovenci skuša ustreči tudi program Narodnega sveta s posebnim poudarkom na vsevrst-nem izobraževanju, tudi umetnostnem. To področje zasluži pri vseh narodih, prav danes, ko se v svetu vrednote duha tako zanemarjajo, še posebno skrb in podporo.
V osnutku programa je rečeno: »Prvi kader za vznik mladih slovenskih koroških umetnikov vseh vrst je in mora biti slovenska gimnazija kot do sedaj najvišji slo-
POPRAVEK
V zadnji številki Našega tednika bi se , moral glasiti eden izmed stavkov pod naslovom »Pred Klubom slovenskih študentov« takole: »Cela vrsta »Vestnikov« — posebno ob deželnozborskih volitvah (in ne ob državnozborskih volitvah, prip. uredništva) — dokazuje, kakšen odnos je imela slovenska levica do dr. Tischlerja in njegove politike.
venski koroški inštitut. Profesorji slovenske gimnazije imajo sveto dolžnost, da odkritim umetniškim talentom dajejo pobudo in oporo. Poleg gimnazije pa ima glede na izobraževanje slovenskega učiteljstva podobno vlogo Pedagoška akademija v Celovcu, dalje gimnazija na Plešivcu in pa tudi vzgojni slovenski zavodi. Voditelji in voditeljice naj bodo kulturno odprti in razgledani možje.
In če govorimo o možnosti odkrivanja umetniških in znanstvenih talentov na domačih koroških tleh, je treba dati poseben poudarek ustvarjanja umetniškega in znanstvenega kadra v visokošolskem domu Korotanu na Dunaju ter drugih izobraževalnih centrih.
Diferenciacija umetniškega in znanstvenega zanimanja in študija ter udejstvovanja nas vodi k sklepu, da bomo v nekaj letih potrebovali v Celovcu Kulturni- inštitut (dom) za specifičen študij, umetniške razstave in prireditve. V Kulturnem domu bo treba ustanoviti tudi študijsko knjižnico predvsem slovenskih znanstvenih in literarnih del ter umetnosti v njem, tudi slovenski etnografski muzej, slovensko u-metniško galerijo in podobno.«
S programom, ki odpira take perspektive, smo napravili koroški Slovenci brez-dvomno velik korak v bodočnost.
Marko Kremžar je v okviru predavanja Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu, dne 26. avgusta 1967, dejal:
pa tudi svoje male — torej bodoče učenke gospodinjskih šol. V taki skupni pomoči se res da nekaj pokazati in ustvariti. Po veselem pozdravljanju na dvorišču in po hodnikih smo se zbrale v prostorni učilnici, ki je bila res pretesna za vse in smo nekatere le na hodniku prisluhnile govorniku in ostalim, ki so sodelovale pri sporedu.
Po pozdravu predsednice Zveze absolventk gospe Mili Cvelif se je oglasila vesela pesem, nato so se vrstile deklamacije, katere so vse tako lepo in razločno podale.
»V mehanizmu človeštva so -potrebna poleg velikih tudi mala kolesa in poslanstvo malih narodov v človeški zgodovini je prav tako važno kakor poslanstvo velesil. Kakor je namreč vsak človek edinstven in nenadomestljiv, kakor je talent vsakega izmed nas enkraten in se ne bo ponovil v vsem stvarstvu nikoli več, ter je prav zato vsak človek neizmerno dragocen — tako je tudi vsak narod, vsaka narodna kulturna silnica, ki pomaga poganjati človeštvo proti končnemu Cilju, edinstvena, in izguba vsake silnice je izguba za vso človeško družbo. Kdo ve, če ni obstoj, slovenskega naroda v mozaiku človeštva odvisen od našega napora.«
Pri večanju življenjskega potenciala vsega slovenskega naroda je dodeljeno torej posebno poslanstvo tudi nam koroškim Slovencem.
Program NskS formulira načelna izhodišča za naše nadaljnje narodno delo v sklopu slovenske in avstrijske skupnosti. V isti meri avstrijske skupnosti. Takole je poudarjena naša tozadevna vloga v programu:
»Avstrija meji na dve slovanski državi in je v sedanji politiki usmerjena v to, da tudi z drugimi slovanskimi državami razvija najboljše gospodarske in kulturne odnose. Pri tem stremljenju ji morajo mnogo koristiti prav slovanske manjšine. Njeni slovanski državljani morejo biti spričo znanja slovanskih jezikov in slovanskega sentimenta njeni najboljši posredniki.«
Glede na vsestransko upoštevanje naših življenjskih interesov je nato ob koncu programa rečeno: »Tako bi bila dana možnost za vsestranski duhovni razvoj tudi dežele, kar bi položaj Avstrije na znotraj in njen pomen na zunaj močno dvignilo, našo državo pa uvrščalo med najbolj napredne im kulturne države sveta.«
ško spretnostjo navduševala vse navzoče za lepoto materinega jezika in vsega, kar je domačega in pristnega.
Nekaj posebnega na tem srečanju pa je bilo, kar je gotovo pohvale vredno, da so med drugim prvič spregovorile, četudi kratko in preprosto, absolventke same. Menda bi bilo to treba za drugič še bolj poživiti in pripraviti, kajti videti je bilo zanimanje, posebno še letošnjih učenk, ki so bile polnoštevilno navzoče, za besede teh, ki so bile že pred več leti v šoli in sedaj že s svojim izkušnjami povedo, kako jim je koristila ta šola. — Tako je povedala ga. Marica Hribernik, ki je prišla z Radiš im doma pustila v varstvo možu in dobri sosedi, kar sedem svojih otrok, nekaj besedi. Kdor pa je še vedel in jo pozna, kako globokoverna, res zavedna im 'požrtvovalna mati je to, bi njenim besedam še drugače prisluhnil. Da je prišla prav ona z Radiš, odkoder se le malokatera absolventka še oglasi, ji moramo čestitati. Hvala Ti, Marica! Naj bi Tvoj zgled zvestobe Zvezi in šoli in sestram, dal še drugim poguma, da Te posnemajo.
Gospa Gusti šelander, ki je bila tudi pred leti v gospodinjski šoli v Št. Jakobu, je kar v govorniških besedah izrekla zalivalo sestram in povedala vsem navzočim, kako ceni tiste mesece, ki jih je preživela tako brezskrbno in veselo v tej šoli.
Gospa Marica Hafner, ki pa je bila v gospodinjski šoli v St. Rupertu, je poudarila isto, kako. ji vse koristi, kar si je takrat pridobila in kako rada zaupa svoje otroke sestram v otroški vrtec — ima pač lepo priložnost, ker je poročena v Srejah, torej blizu samostana.
Višek tega popoldneva pa je dosegel v srce segajoč govor g. prof. dr. Polanca. Na posebno struno deklet, žena in mater je potrkal. Priklical je v spomin srečno mladost, ki jo je vsaka preživela v zatišju šole in brezskrbnem veselju. »Ah, tu ležijo v tej. dolini, mladosti moje vsi spomini...« In letošnjim dopovedal, maj jim bo ta dolina — šola — res čas lepih spominov, brezskrbne mladosti. Naj bi res ponesle v svoje domove in gojile vse to, kar se uče v šoli in kar lepega vidijo.
Absolventkam, ženam in materam je pri-jroročal potrpežljivost in žrtve v njih poklicih, zlasti kot materam in vzgojiteljicam. Ni pa žrtve brez odpovedi, in da je prav materi treba dan na dan odpovedi, to pač vsaka sama najbolj ve, le da naj zna tudi
svoje delo in žrtev z molitvijo posvetiti. Kakor je janičar obstal in se zamislil, ko je zagledal svojo rojstno vas, hišo med drevjem in kapelico — tako naj bi bilo tudi absolventki ob spominu na šolo, na kapelico, kjer je dobivala moči v mladostnih dneh, toplo in prijetno. To, kar se je naučila, naj goji v svoji družini: skupno molitev, spoštovanje in ljubezen do Boga in naroda. Vse to jo bo krepilo v težavah življenja in bo blagoslovljeno njeno delo.
Navzoče je pozdravil tudi domači gospod župnik Karicelj.
V	drugem delu pa je bil občni zbor Zveze absolventk, na katerem smo izvolile novo predsednico in tajnico, vse ostale pa so ostale. Naša Zveza obstoji že 15 let.
V	kapelici, pri blagoslovu pa smo se spomnile tudi vseh, ki se iz kakršnega koli vzroka niso srečanja mogle udeležiti, zlasti vseh bolnih. Vse so si z zanimanjem ogledovale moderno in praktično opremljeno kuhinjo, ob malici se še enkrat razživele in med seboj pokramljale. Selanke pa so celo zapele svojega veselega »Ovčarja«.
Naslednje srečanje bo v Št. Rupertu; taka je bila želja navzočih. Upraviteljica šentruperške gospodinjske šole sestra Ven-delina nas je že povabila. Seveda bomo še prej skušale v čim večjem številu priti na sklepne prireditve: v št. Rupert zadnjo nedeljo v aprilu; v Št. Jakob pa prvo nedeljo v maju.
OB 60-LETNICI GOSPODINJSKE ŠOLE V ŠT. PETRU V ROŽU
Ta šola rojstni dan praznuje — let šestdeset deluje že.
Jo narod, ljudstvo občuduje — kljub borbi nje stebri držč!
V ta dan se slavospev razlega, hvaležna srca ga pojo.
Ne moremo zajeti vsega, kar sestre dobrega dajo.
Saj v prazniku bleste se dela vseh vaših plodovitih let — so kot vseh polj pšenica zrela za kruh in rast naših deklet,
ki šle so skozi nauke vaše; zdaj srečo kujejo doma, da lepše bile bi ure naše sredi rodnega polji.
Vam, sestre, v šopek rož hvaležne povile smo voščila vsa:
»Plačila bodite deležne, naj ga nebo obilo da!«
Obljubimo, da bomo zveste šle z nauki, zgledi vseh sestra v domovja naša na vse ceste, da sreča v srcu bo — doma.
CELOVEC
(Spominska svečanost)
Naprošeni smo bili, da objavimo: »Zveza slovenskih organizacij na Koroškem vabi na spominsko večanost ob 25. obletnici obglavljenja selskih žrtev, ki bo v nedeljo, 28. aprila 1968, s pričetkom ob 14.30 v veliki dvorani Doma glasbe v Celovcu.
V	koncertnem delu bo nastopil Partizanski invalidski zbor iz Ljubljane pod vodstvom prof. Radovana Gobca.
Pokažimo s svojo udeležbo, da spoštujemo žrtve, doprinešene v boju za mir in prijateljstvo med narodi.
Vstopnice v predprodaji pri krajevnih Slovenskih prosvetnih društvih in v knjigarni »Naša knjiga« v Celovcu.«
DJEKŠE
(Hanej Slamanig, pd. Kočmar, umrl)
Vedeli smo, da boleha, a da nas bo tako nenadoma zapustil, si nismo mislili.
Slamaniki so prišli h Kočmar ju na Djekšc od pd. Slamanika v Hudem kraju. To je bil Ignac Slamanig, ki je umrl 5. aprila 1896. leta v 78. letu starosti. Njegov sin Anton Slamanig je umrl proti koncu druge svetovne vojne, 17. decembra 1944. Umrl je v starosti 79 let. To je bil Hanejev oče. Hanej je umrl 28. marca v 65. letu starosti. Letos ob svojem godu sv. Janezu Krstniku bi bil dopolnil 65 let.
Hanej je bil razumen kmet, bil je voditelj raznih kmečkih organizacij. Očividno bi bil postal lahko tudi dješki župan, a kakor se vidi, mu ni bilo za to. Sam je prijel za vsako delo. Pri delu, zlasti kmečkem delu, ne moreš biti lepo oblečen. Večkrat smo se čudili, ko smo videli Hanej a tako preprosto oblečenega. Saj je bil premožen, izobražen kmet in gostilničar. Nobene prevzetnosti ali nadutosti ni bilo na njem. Bil je preprost, ponižen človek. Mnogo je znal in vedel. Obiskoval je meščan-
sigurno je sigurno
opeka je opeka
Kajti opeka:
varuje pred ognjem jesuha,zdrava lahko diha zadržuje toploto varuje pred zvokom
Afriška prašičja kuga
Od kod prihaja in kako veliko škodo povzroča
sko šolo v Velikovcu in strokovno kmečko šolo na Goldbrunnhofu.
Bil je družaben človek in je rad posedel pri svojih gostih v gostilni.
Gospod prošt Trabesinger mu je govoril ob grobu. Poudaril je njegovo brezpogojno vernost. Molitve se ni sramoval. Ko je v bližnji cerkvi zazvonilo večernico, je sam naprej molil angelski pozdrav. Večkrat je tudi prejemal sv. zakramente. Ob njegovem grobu je bilo deset duhovnikov. Med njimi dva duhovna sinova.
Njegov pogreb je bil veličasten. Bila je ravno nedelja. Od vseh strani so prihiteli ljudje, da ga spremljajo na zadnjem potu. Duhovni sin, g. kaplan Foltej Cipuš, je opravil zanj sv. mašo.
Po človeški sodbi je prezgodaj odšel. Kako ga bo pogrešala hiša in posestvo! Svojih prednikov v starosti ni dosegel. Njegov oče in stari oče sta dosegla za več kot deset let višjo' starost. Pred leti se je ponesrečil na cesti. Verjetno je, da je tedanja poškodba povzročila, da je za deset let prej umrl.
Zdaj si odpočij! Naj luč nebeška Ti gori! Na svidenje nad zvezdami!
Gospe Angeli, vdovi, bratu Toneju in vsem ostalim sorodnikom naše iskreno sožalje!
SELE
(Izjava)
Po moji krivdi se širijo govorice, da sta si Peter Olip in Tomaž Jug, pd. Bošnjak, na nepošten način prilastila lesa iz mojega gozda.
Preklicujem te trditve kot popolnoma neosnovane, zahvaljujem se obema, ki sta mi v krščanski ljubezni odpustila in da nista iskala zadoščenja s tožbo pri sodniji.
Marija Olip, pd. Fronce.
PLIBERK (Stanovsko gibanje)
Horst in Anemarija Pajančič v Pliberku sta dobila v februarju deklico.
V	Rinkolah se je pri Zimlu in Mariji David, pd. Kropivniku, rodil deček.
V	februarja se v občini ni nihče poročil.
Umrli pa so: Avgust Gojer, upokojeni
pekarski mojster v Pliberku, SchloBgasse 3, v 77. letu starosti.
V	Vogrčah nas je za vedno zapustil Anton Kreuz, upokojenec. Še škoda je za Tonina, saj je znal tako živo pripovedovati. Ženi Lizi naše iskreno sožalje. Bil je star 70 let.
Na Blatu pri Obermanu pa je v miru zaspala Uršula Sadjak, bivša Runčeva Urša,
		
HLADILNIK	^6-	F fhv. :5j"
145 lt.		
prej 2.880,- šil.		p§F:t*L
sedaj samo 1.790.- šil.		!SM]
Vam nudi Kaufhof
Valentin in Angela Blčt-Ž&i
LIBUČE — PLIBERK
tel. 04235-394 (noč. štev. 302)
v starosti 80 let. Že teden prej je natančno napovedala čas svojega pogreba. Z mirno vdanostjo se je okrepčana z tolažili sv. vere Poslovila s tega sveta.
Bodi vsem rajnim zemlja lahka.
Novorojenci naj se pa krepko razvijajo.
Dne 1. aprila je svečano praznoval svoj 60. rojstni dan naš okrajni žandarmerijski inšpektor nadzornik Franc Ehard. Slavnosti Pri Jamnigu v Gonovecah se je udeležilo Veliko imenitnih osebnosti. Med drugimi mu je čestital v imenu slovenskih prebivalcev revirja (okoliša) podžupan Mirko Ku-nier. Poudaril je, da je slavljenec imel vedno razumevanje za slovenskega človeka in ravnal z njim enakopravno.
Želimo slavljencu še mnogo zdravih let.
Rojstva v marcu: Pri Valentinu in Frančiški Končič v Vogrčaih se je rodila deklica, prav tako pri rodbini Cirilu in Neži ki Opetnik, pd. Zadjaku v Dobu.
Poročili so se: Helmut Ollenburger, strokovni čevljar v Kotmari vesi, z Edeltraudo Hahn, nastavljenko v pisarni v Pliberku, Hiiblergasse 3, Adolf Ludrant, kamnosek v Pliberku, pa je vzel Marijo Burger, pd. Godečevo Micko na Blatu.
Umrli so: August Blažej, tiskar v Podli-biču, našli so ga v gozdu v Libiču, 39 let star, in Janez Kralj, pd. Travarjev Anza v Grablah, v starosti 61. let.
PODKRAJ PRI PLIBERKU (Še nekaj zanimivosti z otvoritve sedežnice na Peco)
Doslej sem bral v »Našem tedniku«, da sta že dva dopisnika poročala o najdaljši žičnici v Evropi. Naj na tem mestu še jaz dodam nekaj podrobnosti.
Pliberk in okoliški prebivalci so pred kratkim slavili pomembno zmago, saj so dobili na Peco novo sedežnico, ki bo brez dvoma močno posegla v športno, turistično in gospodarsko dejanje in nehanje tega dela koroške zemlje.
Za sedežnico iz Podkraja na Peco je zbralo denar 108 okoličanov, ki so vanjo vložili en milijon tristo tisoč šilingov lastnega denarja. Iz raznih virov za poživitev tujskega prometa tega okoliša so zbrali 750 tisoč šilingov; pri bankah so najeli še dva milijona šeststo tisoč šilingov z rokom vračila od dvanajst do petnajst let po sedem in pol odstotni obrestni meri. Da pa bi olajšali kreditne pogoje sta turistična zveza in koroška deželna vlada prevzeli obvezno plačevanje petodstotnih obresti, in bo tako Žičniška delniška družba Pliberk obremenjena samo za dva in pol odstotka obresti. Čisti izdatki za žičnico na Peco so znašali štiri in pol milijona šilingov.
Pobočja Pece se na koroški strani spuščajo proti severu, kar nedvomno ugodno vpliva na kakovost in čas trajanja snežne odeje. Pri spodnji postaji ob gostišču»Pet-zenkonig« sta postavljeni dve krajši nihalni vlečnici, ki obratujeta od decembra do prve polovice marca in zajemata smučišča od sedemsto do šeststopetdeset metrov. Tod je tudi smučarska šola. Visokogorska smučišča, ki leže nad vrhnjo postajo sedežnice pa so uporabna od decembra do prve dni maja in obsegajo pas od 1920 do 1860 metrov. Na teh smučiščih obratuje stara vlečnica, ki je bila zgrajena v letih 1962/63, ki pa je sedaj zaradi urejenega dostopa z novo dostavno žičnico že postala ozko grlo. Sedaj mislijo, da bi ta smučišča opremili z dodatnimi vlečnicami.
ŠT. VID v PODJUNI
Vljudno vabimo vas, vašo družino, prijatelje in znance na
PEVSKI KONCERT,
ki bo v nedeljo, dne 21. aprila 1968, s pričetkom ob pol 3. uri popoldne pri Voglu v Št. Primožu. Pel bo moški pevski zbor iz Primskovega pri Kranju, kateri vrača obisk našemu moškemu zboru. S pevskim zborom bo prišel tudi trio Jamnik s pevci. Vse ljubitelje slovenske pesmi prosimo, da v čim-večjem številu pridete na koncert, da tako izkažemo hvaležnost gostoljubnosti, ki so je bili deležni naši pevci.	Odbor
ŽVABEK - SVETO MESTO
V nedeljo, dne 28. aprila 1968, bo v Svetem mestu romarski shod.
Na predvečer ob 19. uri bo sv. maša in prilika za sveto spoved. V nedeljo so od 9. ure naprej božje službe.
Romarji vabljeni!
BISTRICA V ROŽU
Občinska cesta, od glavne deželne ceste pri železniški progi na Polano, je v takem stanju, da se Bog usmili in kmalu bo za pešce neuporabna. Razen malih kmetij in lastnih delavskih hišic je na Polani 5 obrtnikov, in sicer: ena žaga, ena gostilna, 2 mi-
Deseto leto teče, odkar se je afriška prašičja kuga preselila, oziroma so jo prenesli v Evropo. Lahko tudi rečemo, da je njen naziv že zgodovinski. Bolezen predstavlja strahotno nevarnost za prašičerejo vse Evrope, saj 'tu redijo nad 166 milijonov prašičev.
Stoletja in morda tisočletja se je kal te bolezni — poseben virus — ohranjala na področju Afrike, prvenstveno na obsežnem področju med ekvatorjem in južnim povratnikom. Nihče ni poznal te zajedalske klice. Afriškim in divjim prašičem ne povzroča nič hudega. Ko je bolezenska kal napadla evropske prašiče, jim ni bilo rešitve. 10 do 20 dni potem, ko se prašiči okužijo, zbolijo, in v 2 do 3 dneh poginejo; poginejo skoraj vsi. V prvem hudem valu bolezni, ki so ga ugotovili leta 1921 v Keniji, je poginilo 98,9 od sto prašičev. Črnci, ki so na klavnici odkupovali parklje in glave nekaterih prašičev, so bolezen zanesli med svoje prašiče in poginilo jim je nad 92 odst. prašičev. Veterinarska služba te dežele je že takrat postala pozorna na majhno število prebolevnikov. Te živali so ostale nosilke bolezenske kali. Spoznali so, da je rešitev pred boleznijo edino v tem, da brez ozira uničijo vse prašiče v okuženih pokrajinah.
Podobno kot v Keniji in Južni Afriki se je bolezen pojavila tudi v številnih drugih afriških državah; leta 1958 pa na Portugalskem. Iz Portugalske se je leta 1960 razširila še v Španijo, 1. 1964 za kratek čas v Francijo in 1967 v marcu v Italijo.
V Portugalski koloniji Angoli ter v Portugalski in Španiji bolezni niso uspeli zatreti. V Portugalski in Španiji je v začetku bolezni poginilo skoraj 100 odst. vseh prašičev, ki so se okužili. Kasneje so organizirali klanje vseh ogroženih prašičev okrog bolezenskih žarišč, vendar jim tudi s takim delom bolezni ni uspelo zatreti.
Danes je afriška prašičja kuga v Angoli, Portugalski in Španiji do neke mere spremenila svoje lastnosti. Še vedno se prvenstveno širi s pomijami in s prevažanjem okuženih živali, vendar je v teh deželah vse več in več živali, ki prebolijo to bolezen in se ohranjajo v deželi kot stalen vir za nadaljnje okužbe. V Italiji je bolezen izbruhnila v marcu 1967, v neposredni bližini letališča v Rimu. Domnevajo, da se je bolezen zanesla s pomijami oziroma ostanki hrane iz letal, ki so jih bližnji prašičereja odkupovali za svinjsko krmo. Tudi v Italiji se je bolezen začela širiti s prevažanjem
zarska mojstra in ena šivilja, ki tudi -plačujejo precejšnje občinske davke. V Svečah je vse asfaltirano, popravila je občina tudi potok, razen tega je dobila vas tudi električno razsvetljavo. Tudi cesta na Mače je asfaltirana. Polano pa so naši občinski očetje popolnoma prezrli. Kakor čujemo, popravljajo tudi pot v Ladine in bo asfaltirana, akoravno tam ni nobenega obrtnika in tudi glede prahu se nimajo kaj pritožiti, dočim imamo na Polani skoraj vsak dan ogromno prahu, ki ga povzroča motoriziran promet, kar je tudi naši občini dobro znano; saj so se zaradi tega že pred leti pritoževali prebivalci na merodajnem mestu. Skrajni čas je, da se ta krivica popravi.
Na Polani so imeli tudi stalni prehod čez hudournik Bistrico, toda sedaj je tako poškodovan, da je neuporabljiv. Tudi prehod čez hudournik naj občina popravi, in sicer v zvezi z vodogradbenim uradom z Avstrijskimi dravskimi elektrarnami. Zadnje so zajezile Bistrico in zaradi tega teče voda sedaj po vsem produ in v slučaju, da potok naraste, morajo prebivalci na Polano, ako hočejo iti v cerkev, po glavni cesti na Bistrico, in tudi v slučaju požara ali povodnji na eni ali drugi strani, ni moč priti na -pomoč, zaradi tega je nujno potrebno, da se tudi to popravi.
okuženih živali in s črnim klanjem 'bolnih živali.
V	okuženih gospodarstvih pobijejo in sežgo vse prašiče; v okolici Cremone je na grmadi zgorelo okoli 1400 prašičev. Nato prepovedo vsako prevažanje in prodajo prašičev. Računajo pač, da se bolezen, če se je zanesla še v kako gospodarstvo v okolici, mora pokazati v dvajsetih dneh.
Toda življenje gre svojo pot in v vsaki deželi so ljudje, ki si želijo iz nesreče kovati denar. Mešetarji, mesarji brez vesti odkupujejo na področju pod zdravstveno zaporo prašiče pod ceno, jih vozijo v svoje klavnice in s tem širijo bolezen.
Zahodnoevropske države, v katere so izvažali prašičerej ske izdelke, so prepovedale uvoz mesnin iz Italije.
V	Evropi je doslej edino Franciji uspelo preprečiti, da se bolezen ni raznesla po vsej deželi. Leta 1964 so na dveh mestih dobili bolezen iz Španije. V enem primeru se je bolezen zanesla s pomijami iz neke španske restavracije, v drugem primeru pa s črnim uvozom prašičev iz Španije. Uspeli so bolezen zatreti v kali samo zato, ker so že več let strogo nadzirali prašičerejo ob španski meji, pripravili denar in ob izbruhu bolezni takoj poklali vse prašiče okrog bolezenskih žarišč.
Ta bolezen je nevarna samo za domače in divje evropske prašiče. Drugih domačih živali ne napada. Prav tako ni nevarna za človeka.
Povzročitelj bolezni je zelo odporen. V krvi bolnega prašiča se povzročitelj ohrani nevaren vsaj 18 tednov pri sobni temperaturi, v iztrebkih bolnih živali vsaj 11 dni, v poginulih prašičih vsaj 10 tednov, v okuženih hlevih se kal bolezni ohrani tudi tri mesece. V svinini (šunkah) se ohrani vsaj 5 mesecev, še dalj pa v ohlajenem mesu v hladilnikih.
Zaradi velike odpornosti povzročitelja so nevarni vsi mesni izdelki, ki vsebujejo svi-nino. V okuženih mesnicah je treba računati celo z nevarnostjo, da se bolezen prenese z govejim ali drugim mesom. Za okužbo prašiča je namreč potrebna malenkostna količina kužnine, ki jo lahko prenese mesar na goveje meso s svojo sekiro.
Drago so plačane izkušnje v Španiji in Portugalski, po katerih se bolezen prvenstveno širi s pomijami, Kal bolezni pride v pomije v primeru, da v mesnicah koljejo okužene prašiče zavedno ali nezavedno. Zaradi tega so v Španiji in Portugalski prepovedali vsako rejo prašičev s pomijami, kolikor jih posebej in pod kontrolo ne prekuhavajo.
Poleg mesnin in pomij so nevarni za vnos bolezni prašiči iz okuženih področij. Bolezen se zato širi v večji meri na vseh tistih področjih, kjer prašiče redijo na srenjskih in gozdnih pašah. Posebno je nevarno tudi kupovanje in prodajanje mladih odstavljencev za večja pitališča. Bolezen lahko prenese na svojih čevljih in obleki človek, ki je prišel iz okuženega gospodarstva, prenese se lahko na poljedelskih strojih itd.
V	zvezi s temi nevarnostmi je potrebno
spregovoriti o razkuževanju. Naj zanesljivejše razkužilo je kavstična soda, torej lug v 2-odstotni raztopini, 1-odstotna raztopina ni uspešna, čeprav smo jo nabrizgali po 1 liter na kvadratni meter. Razumljivo pa je, da lug lahko poškoduje vozila in poljedelske stroje, zato je bolje uporabljati pri razkuževanju vozil parne razkužcvalce, vozilo pa je treba pred razkuževanjem dobro oprati.	Dr.	O. B
Nujno potrebujemo dve (2) mladenki za kuhinjo in gospodinjstvo. Dopise pošljite na naslov: Dora GoeB, SchloB Ebental bei Klagenfurt.
X
Kmetijska šola v Podravljah zaključila pouk
Sporazum med Narodnim svetom in Zvezo slovenskih organizacij o ustanovitvi in upravljanju skupne slovenske kmetijske šole je obrodil prve sadove: konec marca je zapustil kmetijsko šolo v Podravljah prvi rod absolventov. Bivši učenci, bodoči gospodarji, so odšli na svoje domove po dvoletnem uspešnem strokovnem šolanju, med katerim so pridobili vse osnove za uspešno strokovno in vsesplošno uveljavljanje na domači kmetiji, na vasi in v širši javnosti.
Da se je učiteljski zbor kmetijske šole v Podravljah neumorno prizadeval, da bi kar najbolj plodno izpolnil bivanje učencev na šoli, povzemamo iz poročila, ki ga je imel ravnatelj šole na zaključni učiteljski konferenci.
že v šolskem letu 1966/67 si je učiteljski zbor zadal nalogo, da v celoti osvoji in izvaja učni načrt, ki ga predpisuje za kmetijske šole ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo na Dunaju. V pravkar zaključenem šolskem letu pa je kmetijska šola s pomočjo učnih pripomočkov, ki jih je prejela od odseka za kmetijsko šolstvo pri deželni vladi v Celovcu, izravnala pouk s poukom na nemških kmetijskih šolah tudi v pogledu na obseg in razdelitev učne snovi. Razumljivo pa je, da so učitelji kmetijske šole v Podravljah pri pouku strokovnih predmetov postavljali v ospredje specifične okolnosti in proizvodne prilike naših malih in srednjih kmetij,
Veliko skrbi so učitelji posvečali povezavi teoretičnega strokovnega pouka s praktičnimi prijemi kmetijske proizvodnje. Pri tem so se posluževali diapozilivnih serij, strokovnih filmov, izrednih strokovnih tečajev in ogledov naprednih kmetij,
Diapozi tivne serije, ki jih ima šola v lasti, so učiteljem omogočale dopolniti avdialno metodo pouka z mnogo bolj uspešnimi vizualnimi prijemi. Predvsem so pouk koristno dopolnjevali z diasi, ki demonstrirajo specifične prilike, postopke in ureditve kmetij širom po naši zemlji.
V še večjem obsegu so učitelji razpolagali s strokovnimi filmi, ki jiih ima za potrebe strokovnega šolanja v lasti odsek za strokovni film pri ministrstvu za kmetijstvo in gozdarstvo na Dunaju. S skupno 76 filmi, ki so vsebinsko zajemali učno snov vseh strok, predmetov, je šola posredovala učencem sodobne metode in rešitve kmetijske proizvodnje v Avstriji in po svetu. S ipomočjo strokovnih filmov so se učenci predvsem seznanili tudi s problemi in vprašanji, ki jih učni načrt v takem obsegu ne predvideva.
Za specifično kmetijsko prakso pa so bila največjega pomena poučni ogledi naprednih kmetij, ki jih je kmetijska šola organizirala tudi v preteklem šolskem letu. Najbolj; zanimiv in poučen je bil ogled kmetij v Preusmeritveni skupnosti Podkraj. Na
tipičnem primeru preusmerjene in poenostavljene gorske kmetije so učenci najbolj jasno spoznali, da so za vselej minili časi kmečke idile in proizvodnje pisanosti in da bo v bodočem gospodarskem razvoju preživel le tisti kmet, ki že danes preusmerja in poenostavlja svojo kmetijo, upoštevajoč specifične proizvodne in trzne prilike. Predaleč bi vodilo, če bi hoteli podrobno analizirati kmetije, ki so jih obiskali učenci podraveljske kmetijske šole. Povedati pa je treba, da so ogledi kmetij predstavljali najbolj kvalitetno dopolnitev teoretičnega strokovnega pouka in da so učenci odnesli s seboj številne pobude, ki jim bodo koristno služile na domačih kmetijah.
Celodneven poučni izlet je kmetijska šola v Podravljah namenila tudi ogledu gozdov v okolici Železne Kaple. Tu so imeli učenci priliko, da si ogledajo vzorno urejeno gozdno gospodarstvo in da na drugem mestu spoznajo posledice nepremišljenega roparskega posega v kmečki gozd.
Zelo koristen in poučen je bil tudi ogled beljaške klavnice, ki sodi med najmodernejše v Avstriji, in zemljiške knjige pri Okrajnem sodišču v Beljaku.
Na pobudo učencev je ravnateljstvo kme-
Ob 100-letnici prvega
Habsburška monarhija se je po vojaških porazih pri Magenti in Solferinu (1859) in pri Kraljevem gradeu (1866) prvič do temeljev zamajala. Po porazu proti Prusiji in Italiji je cesar Franc Jožef v sporazumu z ogrskim plemstvom preuredil svojo državo. Avstrijski grb je dobil še eno Orlovsko glavo, rodila se je avstro-ogrska monarhija. Čehi, Slovenci in istrski Hrvatje so bili priključeni avstrijskemu delu, Slovaki in vojvodinski Srbi pa ogrskemu. Vsi skupni državni uradi so postali »cesarski in kraljevski«, tisti v avstrijski polovici »cesarsko-kraljevski«, na Ogrskem pa samo »kraljevski«.
Leto 1867 je bilo tudi za Slovence izredno pomembno. Narodna stranka je zmagala v veliki večini volilnih okrajev na Slovenskem, in tedaj je dr. Valentin Zarnik ugotovil, »da so Slovenci že narod s svojo lastno politiko, in ne samo etnografski pojem«. Ker slovenski politični voditelji v dunajskem državnem zlboru niso zastopali dosledne politike, je to izzvalo nezadovoljstvo, še posebej pri mladih izobražencih, katerih idejni vodja je bil Fran Levstik.
V slovenskem političnem življenju je prišlo do razkroja; nastala sta dva glavna politična tabora: konservativni (starosloven-ci) in liberalno meščanstvo ter drobno meščanstvo (mladoslovenci). Vendar se je kmalu tudi liberalni tabor razdelil na levo in desno krilo. Levo demokratično krilo z Lev-
Janez Jalen	54
Ograd |
Tam kleči Pavla. Verno gleda pred oltar in misli na Andreja. Bog ve, če se mu je povsem odpovedala. Kako je prav, da se Vipavec ženi. Lepo ženo bo dohil in odločna je videti. Ne bo trpela, da bi se njen mož s katero drugo spogledoval.
Ženin in nevesta sta izrekla svojo voljo, da se vzameta in sta si podala roke. Doktor Andrejčič se je oddahnil, kakor bi se bil doslej še vedno bal, da si Andrej premisli. Zdaj je konec. Pavla ne more več postati njegova žena, četudi bi bil on v resnici mrtev7, ne samo sodnijsko.
Filipov obraz se jie zaiskril od doslej mu nepoznane zadovoljnosti, Pavlin pa je bil še vedno mirno vdan.
»Ali ji res nič več ni za Andreja ali pa se zna tako zelo potajevati?« si je skušal mir svoje žene pojasniti doktor Andrejčič.
Poroka je bila končana in pričela se je maša. Filip niti poskusil ni moliti. Ves čas je opazoval Pavlo, in da opraviči sebe, je svojo ženo kdaj pa kdaj zaželel obdolžiti nepoštenih misli, pa mu ni uspelo. Pavla je imela pred seboj odprt molitvenik, listov pa ni obračala in ni brala iz njega. Zamišljeno je gledala na oltar in bila mirna.
Pozvončkljalo jek povzdigovanju. Doktor Andrejčič ni pokleknil kakor na božič. Ma-
lomarno se je križal in trkal na prsi, ne zavoljo Boga; zavoljo ljudi.
In zdaj. Nevesta je 'pokleknila k blagoslovu za rodovitnost, Pavla si je zakrila obraz. Na njeni roki se je zablestel briljant. Doktorju Andrejčiču se je pa posvetilo, da je Pavli predvsem hudo zato, ker nima otrok. Poočital si je, da je napak ravnal, ko je znova zbežal v svet, namesto, da bi bil 'poskusil za vsako ceno zmiriti se s svojo, od ječe in duševnega trpljenja izmučeno ženo.
'»Saj; sem ji dal vso prostost, na ji bi bila zaživela z Vipavcem,« se je skušal opravičiti zdravnik Andrejčič, pa si je moral isti hip priznati, da sam sebi laže. Prostost je ponujal Pavli zato, ker je vedel, da je ne bo izrabila. Bežal je iz strahu pred kaznijo, še bolj pa, da bi ne bilo treba ženi dajati odgovora zavoljo Staničeve Olge. In Pavla to ve, ali vsaj sluti. Neomadeževane ženske kakor je ona, Pavla, so v podzavestnem ugibanju skoraj nezmotljive. Lepega se je hotel narediti in nič ni pomislil, koliko novega trpljenja nakoplje svoji ženi. In ga res tudi je. Pavla gotovo več ne verjame, če sploh kdaj je, da bi se bil on zares ustrelil, ko bi ne hila ona prevzela nase krivde in kazni in ječe in vse sramote. Prav ima. Sedaj razume, da ga več ne mara in ni vredno iskati pota nazaj k njej,.
Pred oltarjem sta ženin doktor Andrej in Polonca pokleknila k zadnjemu blagoslovu. Na Javi, pod tropsko vročino oboga-telemu zdravniku Andrejčiču so se pa misli zmedle, kakor se nobena preja bolj ne more. Brez križa je zbežal iz cerkve, da se čimprej spet vrne v svojo osamljenost.
tijiske šole priredilo tudi kratek tečaj za avtogeno in električno varjenje. Varilna tehnika čedalje bolj prodira na naše kmetije in kmetovalcem odpira velike možnosti, da s samodejnimi ureditvami tehničnih naprav in z raznovrstnimi popravili zmanjšajo izdatke mehanizacije. Zato bo kmetijska šola take tečaje tudi v bodoče prirejala.
Tudi v preteklem šolskem letu je podra-veljska šola organizirala šoferski tečaj. S tem je ponovno ustregla željam kmetov, da njihovi sinovi v času šolanja opravijo šoferski izpit za traktor in druga motorna vozila.
Navsezadnje pa je treba omeniti, da je kmetijska šola v Podravljah priredila za učence tudi plesni tečaj. Ta ali oni si bo morda mislil, da plesni tečaj za kmečko mladino ni neobhodno potreben. Priznati pa bo moral, da je obvladanje plesa predpogoj za neprisiljeno in kulturno kretanje mladine na plesišču. Prav kmečka mladina, ki živi v pogojih močne socialne diferenciacije, ki se čuti na vsakem koraku prikrajšano in ki jo bremenijo manjvrednostni kompleksi, potrebuje vrednote, ki jo dvignejo na raven z delavsko mladino ter ji dajejo sigurnost nastopanja in uveljavljanja v vaškem in širšem družbenem življenju.
slovenskega dnevnika
stikom na čelu je bilo tisto, ki je leta 1863 začelo izdajati v Mariboru časnik Slovenski narod. V njem so postavili program zedinjene Slovenije in zagovarjali načelno narodno politiko.
Politika staroslovencev in njihovih prvakov je pri mladoslovencih sprožila misel, da bi osnovali svoje glasilo, vendar je leta 1867 Fran Levstik sestavil program za nov politični list. Imenoval naj bi se Slovenski jug in naj bi zagovarjal misel, da je rešitev slovenskega naroda v povezavi s Hrvati. Prvotni namen je bil, da bi ta list izhajal v Ljubljani. Pred sto leti, 2. aprila 1868, pa so štajerski Slovenci ustanovili politični list Slovenski narod, ki je začel izhajati v Mariboru. Njegov prvi urednik je bil Levstikov učenec Anton Tomšič.
Na prvi strani prve številke Slovenskega naroda j,e bil natisnjen njegov politični program:
Kakor že ime kaže, namenjen je naš list slovenskemu narodu v besede najširjem pomenu: blagostanje in korist narodova je in ostane njegovo prvo in glavno vodilo. Iz
tega stališča bo sodil notranje in zunanje zadeve.
Iz tega stališča bo besedoval za j edino, mogočno in svobodno Avstrijo.
Propad Avstrije — mi nismo te besede niti prvi izrekli — bil bi baje propad razkosanega Slovenskega naroda, naj bi nas
»Briljant!« je zbodlo Filipa vrh stopnic. Ustavil se je: »Odkod ga ima. Pavla sama nikoli ni kupovala dragocenosti. Njeni starši tudi niso imeli takega prstana. Kar gotovo ga ji je dal Andrej in ona ga nosa na dan njegove poroke z drugo. Ne, to m prav. Mojega zakonskega prstana si pa gotovo ni nadela. Prepričati se moram.«
Doktor Andrejčič se je obrnil in hitel nazaj proti cerkvi. Pred durmi bi se bil skoraj zaletel v Andreja, ki je prav takrat pripeljal iz cerkve svojo mlado ženo. Da se ne osmeši, se je Filip naredil, kakor bi bil hotel namenoma srečati novoporočenca. Odkril se je in ponudil doktorju Vipavcu roko: »Čestitam, gospod kolega!«
Andrej ni mogel skriti začudenja. Naglo je vzel roko izpod Polončinega komolca in segel v Andrejčičevo desnico: »Hvala, gospod kolega.«
Filip se je poklonil še nevesti: »čestitam, milostljiva gospa doktorjeva!«
»Hvala!« je odgovorila Polonca, nekoliko zmedena zavoljo nagovora z milostljivo: »Le kaj se šemi.« Komaj je zadržala smeh.
In kakor bi hotel opravičiti svojo nehoteno vsiljivost, je Filip še dostavil: »Saj si nisva popolnoma nepoznana, milostljiva. Kajne?«
»Že od takrat se poznava, ko ste se pisali še doktor Lip Anderson,« je odrezavo odgovorila Polonca.
»Če boste tako odločno vodili svojega življenja čolnič, kakor znate veslati na domačem jezeru, bo vaše življenje srečno.«
»Upajmo —«.
že podedovala deželohlepna nova Italija ali oklenola železna roka Pruska.
Avstrijsko cesarstvo je za nas Slovence zavetje, v katerem si zamoremo rešiti in ohraniti svojo narodnost in na tej podlagi dospeti do največje omike, blagostanja in prave svobode.
Tedaj se bode skazoval »Slovenski narod« vselej zvestega Avstrijanca.
Poroštvo in obstanek in uspešno razvijanje Avstrijske države vidimo edino le v ob veljavi federalističnih načel.
Izmed mnogo drugih vprašanj, ki jih ima zdaj Avstrija na dnevnem redu, stoji na prvem mestu cerkveno vprašanje. »Slovenski narod« ne bo nikdar preziral, kako globoke korenine ima v našem narodu katoliška cerkev. Dobro nam je znano, za koliko blagega narodnega razvitka se imamo nji zahvaliti in koliko ga imamo od njie pričakovati. Tedaj ne bodo samo našemu listu verske zadeve, dogme in bistvene cerkvene naprave sveta, kakor so celemu narodu, ampak poganjal se bode n. pr. tudi za to, da se neoskrunjeno ohrani cerkveno premoženje, da se ljudska šola ne loči od cerkve, da se oživlja bolj in bolj cerkveno življenje.
V razmerah proti drugim državam nas bo vselej vodila skrb za dobro avstrijsko politiko, ki utegne hasniti celo državi in posameznim delom.
Obisk msgr, Kunstlja
Glavni ravnatelj slovenskih dušnih pastirjev med slovenskimi izseljenci v svetu msgr. Ignacij Kunstelj bo 19. aprila zjutraj prispel na enomesečni obisk v Argentino. Z njim bo prišel iz Clevelanda tudi g. Julij Slapšak, ki se ga Slovenci v Argentini še dobro spominjajo, ko je leta 1949 spremljal rajnega škofa dr. Gregorija Rožmana na njegovem prvem obisku Slovencev v Argentini.
Med svojim bivanjem v Argentini bo msgr. Ignacij Kunstelj z msgr. Oreharjem obiskal vsa večja slovenska naselja v Argentini, udeležil se bo pa tudi več slovenskih prireditev v tem času. Zlasti vsakoletnega romanja Slovencev v Lujan.
Meddobje X
Nedavno je prispel iz Argentine nov zvezek revije Slovenske kulturne akcije, ki v obsegu trojne številke začenja svoje deseto leto izhajanja.
Na prvih enajstih straneh oriše France Dolinar narodno delo voditelja primorskih Slovencev dr. Janka Kralja za časa njegovega bivanja v Rimu od leta 1943 do prerane smrti.
Dr. Tine Debeljak na široko povezuje pesnika Ivana Frankoja, avtorja pesnitve »Ivan Višenskij«, njegovo obdobje ukrajinske cerkvene zgodovine, konstitucijo o (Dalije na 8. strani)
Doktor Andrejčič se je poklonil, grede pa opazil, da se zadaj iz spremstva jezno bliska oko njegove žene. Pavla ni bila vra-žarska, pa se je kljub temu bala, da utegne srečanje s Filipom od poroke grede prinesti Andreju in Polonci nesrečo. Še dobro, da ga je prehitela in čestitala že prej v cerkvi. Od ostalega spremstva nihče ni poznal te mestne navade. Pa — Ali morebiti prav čestitke ene izmed najbolj nesrečnih žena ne obetajo še dokaj bolj nesrečnega zakona, kakor pa Filipove, ki sam zase kar dobro vozi skozi življenje —? »Oh, Bog obvaruj Andreja in Polonco vsakih urokov.«
»Pavla!«
Poleg Pavle je stal Filip. Ni mu mogla zavrniti ponujene ji roke.
»Samo, da te pozdravim,« je zašepetal Filip. Ona mu je pa še tiše odgovorila: »če kdaj, si danes odveč med nami.«
»Vem. Saj nisem nameraval — Le naneslo je tako. Oprosti!«
Ko je odhajal, je Pavla opazila, da še vedno z očmi nekaj išče na prstih njenih rok.
Poroka je odšla po širokih stopnicah navzdol k jezeru, doktor Andrejčič pa je zginil zadaj po ozkih. »Tako!« je greblo Filipa: »Moj poročni prstan je zavrgla, Andrejevega zaročnega pa nosi. Name, na svojega moža noče več misliti, na Andreja, ki je vzel drugo, pa ne more pozabiti.«
Doktor Andrejčič je zapodil svoj čoln proti Zaki, v konec jezera. Skrbno pripravljeno kosilo v hotelu ga ta dan ni pričakalo.
P OO j OO ^ OO y/^ OD |P\j OO Q	OO	OO	00	^	°° j 00	^
OSKAR H. PIPPERNIG:
Velika ljubezen
»Začel sem se ukvarjati s fotografijo kot amater,« sem dejal policijskemu inšpektorju Berkleyu in mu dal na mizo fotografijo. Prikazovala je dekle s cigareto v roki.
»Lahko tvoja obveščevalna sluizba ugotovi, kdo je to? Včeraj sem jo posnel pred. jKorallom’ v Sohu.«
»Ni slaba,« je rekel Berkley, pa nisem vedel, koga misli, dekle ali sliko.
Ko sva prišla v obveščevalni oddelek, je Berkley rekel:
»Zasebni detektivi navadno vedno iščejo dekleta. Ljubše bi mi bilo, če bi vedel, kdo je minuli teden oropal draguljarno ,Dad-ley and Dadley’. Ukradli so za pol milijona nakita.«
»Ti iščeš nakit, jaz pa dekle,« sem rekel. »Ti si pravi materialist!«
Uslužbenec v obveščevalnem biroju je dolgo iskal med fotografijami sumljivih žensk.
»Tole mora biti ona!« je dejal in pokazal policijsko fotografijo. »Susanne Trotter, rojena 1942 v Linzu v Avstriji, že kaznovana zaradi prostitucije in podobnega.«
»Hvala!« sem rekel.
»Nam lahko pustiš fotografijo?« je vprašal Berkley in z velikim zanimanjem opazoval fotografijo.
»Seveda! Toda, kaj neki najde na njej materialist?«
»Tudi materialisti lahko iščejo večje vrednote,« je dejal Berkley, jaz pa sem se vznemirjeno obrnil in odšel.
Spoznal sem Susanne Strassberg pred štirimi leti. Pravkar je prišla iz Avstrije in delala v Londonu kot pestunja. Nato je srečala nekega Jamesa Trotterja, prišla v stik s podzemljem in se poročila z Jamesom. Rad sem imel Susy in sem ji tudi ponudil zakon. Nisem pa ji mogel ponuditi nič drugega, Trotter pa je imel denar.
Včeraj sem Susy slučajno videl v Sohu. Nisem pa bil povsem gotov, če je ona, zato sem jo fotografiral s svojo japonsko mini-kamero.
Okoli desetih zvečer sem sipet odšel v Soho. Pred »Korallom« je stalo nekaj deklet, med njimi pa ni bilo Susy. Napravil sem se pijan in sem opotekaje stopil k neki prsati plavolaski.
»Punca,« sem rekel, »imenujem se Adam m ravno proučujem sveto pismo. Kako je že bilo tisto z jabolkom?«
Plavolaska je verjetno pogosto manjkala v šoli, ker me je začudeno pogledala in rekla:
»Jabolko boš dobil, že veš, kaj mislim.
če nisi zapil vsega cvenka, te bom vzela s sabo.«
»Dobro!« sem rekel.
»Korali« je bil majhen nočni bar s prijetnimi stranskimi prostori in običajnimi svetilkami. Za šankom je stalo neko dekle in ravno tedaji streglo edinemu gostu. Moški se je nekoliko obrnil, ko sem prišel, in takoj sem sklonil glavo. Bilo bi neprijetno, če bi me James Trotter spoznal; bil je namreč on.
V drugem prostoru je bilo zelo živahno. V naslonjaču je sedel neki moški, ki je bil precej natreskan. Glasno je pripovedoval, da je draguljar in da ima 300 funtov. Pri tem je tapljal dekolte nekega dekleta, ki je sedelo zraven njega. To dekle je bila Susy.
»Samie pijandure!« je rekla moja plavolaska in me potisnila v naslonjač pri sosednji mizi. »Veš,« je še pristavila, »najprej, šest konjakov, potem pa greva.«
»Nič nočem piti, jabolko hočem!« sem dejal.
»Najprej pijača!« je rekla plavolaska ter odšla po pijačo.
»Tovariš,« sem rekel moškemu in vstal, »ti si strašansko zmešan!«
Moški je bil užaljen. Prijel je Susy za roko in se obrnil k meni. »Rad bi kupil prstan in z njim tudi dekle!«
Pogledal sem prstan. Bil je ozek, zlat, z velikimi briljantom. Sedaj me je pogledala tudi Susy. Samo za sekundo so se njene oči razširile. Seveda me je spoznala.
»Dekle,« sem rekel, »spominjaš me na mojo veliko ljubezen. Veš, moja velika ljubezen je odšla, kratko malo izginila. Pa tudi jaz z njo.« — V dokaz, da sem tudi jaz izginil, sem prevrnil vse kozarce z mize.
Susy je vstala in me prijela za roko:
»Domov pojdi, pijan si. Tu ne boš našel nobene velike ljubezni.«
»Za prstan plačam 300 funtov,« je spet rekel pijanec; »kot dodatek pa hočem tudi dekle.«
»Daj mii prstan!« je rekel glas pri vratih. Bil je Trotter.
»Ne!« je reklo dekle. »Prstan je moj!«
Tedaj je prišla plavolaska s pijačo.
»Daj mu prstan!« je ponovil Trotter in stopil korak bliže.
»Reci tvojim prijateljem, naj oni dajo nakit pod ceno!«
Nato se je vmešala tudi plavolaska: »Prodaj temu idiotu prstan! Mož >ti bo dal novega.«
Tisti hip sem vse razumel. Šele tedaj, sem
videl, zakaj je Berkley hotel mojo fotografijo.
»Pomagaj mi!« je zavpila Susy, ko je Trotter planil nad njo.
Tedaj sem prijel podstavek s pijačo, ki jo je prinesla plavolaska in tresnil Trotterja po glavi. Obrnil se je in rekel samo »Pip«. Tedaj sem ga z udarcem pesti prevrnil na tla. Udarec je bil še posebej močan, ker sem na ta trenutek čakal štiri leta.
Susy je drhtela po vsem telesu.
»Žal mi je, Susy,« sem rekel, »toda poročila si se z napačnim. Prstan, ki ti ga je poklonil mož, je ukraden.«
»Tako je,« je rekel pijanec, ki je bil se-
JANEZ ŠKOFIČ:
nh&a tnmjota
Roža-mogota, čudežni cvet, nekje v Deveti deželi cveti... Kdor bi jo našel, neizmerno bogat in srečen bi bil vse dni.
»Mati, kje je Deveta dežela?
Po čudežni cvet bi šel tja ...
Tebi prinesel bom rožo-mogoto, najbogatejša boš žena svetit.«
»»Deveta dežela je dobro srce: v njem čudežna roža cveti.«« — »Mati, moja Deveta dežela, moja roža-mogota si ti!«
Deveto deželo je sinu gradila, v njej gojila je čudežni cvet.
In ko za vedno ga je zapustila, šel mladenič tja v širni je svet.
Srečne ure uživa veselo, pogumno prehodil težka je pota: saj nosi v sebi Deveto deželo, v njej cvete roža-mogota.
daj popolnoma trezen. »Scotlamd Yard!« je rekel z uradnim glasom, se sklonil nad Trotterja in mu dal na roko dve lepi »zapestnici«. »Menim, da ste vi mister Pip-pering, kajne?«
Pokimal sem.
»Fotografijo, ki ste nam jo dali, je bila pravo umetniško delo. Jasno je bilo videti prstan na dekletovi roki, zato smo hoteli še njo videti malo bolj od blizu. Žal mi je, da je naše zanimanje za damo bilo preveč materialistično.«
Ko sem šel domov, sem razmišljal o svoji veliki ljubezni, materializmu in višjih vrednotah. Tudi jaz nisem padel pregloboko.
________ l<zceki________________________
»Če se kmet za prazen nič s kočijo vozi,
hiša in njive jokajo.«
#
»Kdor zna prav moliti, zna tudi prav živeti.«
(L. Avguštin)
*
»Izderi najprej bruno iz svojega očesa; potem šele boš videl jemati iver iz očesa svojega brata!«
(Pridiga na gori)
*
»Kdor hoče odkrito ustvarjati javno mnenje, mora biti najprej sam v javnem kot tudi zasebnem življenju svetel vzgled resnice!«
(Papež Janez XXIII.)
Meh za smeh
Politična. — Dva krokodila se srečata v afriški džungli. Eden od njih si s posebno naslado oblizuje gobec in pripoveduje: »Ravnokar sem požrl mlado deklico. Izvrstna poslastica — tako nežno, okusno meso!«
Drugi krokodil pa mu omalovažujoče odvrne: »To ni nič v primeri z menoj! Jaz sem včeraj požrl nekega politika. Rečem tl — prava slaščica! Popolnoma mehak in brez hrbtenice!«
Na plesu. — Na neki domači zabavi je eden izmed gostov slonel ob kaminu in od dolgočasja zdehal. — »Se dolgočasite, kot iizgleda?« ga vpraša drug moški, stoječ poleg njega. — »Na žalost! In vi tudi?« — »Da, tudi jaz!« — »Kaj, ko bi kratko malo izginila?« — »Najraje,« odgovori drugi, »toda ne morem; sem namreč gospodar te hiše.«
Prav ima. — Nekemu zaslužnemu državniku so priredili poseben pozdraven večer. Vprašali so ga ob tej priliki, kako je dosegel svoje lepe uspehe. Državnik je z nasmehom odgovoril: »Drug recept vam bom povedal: Kako dosežete neuspeh? Skušajte ustreči vsakemu po njegovi želji in želi boste popoln neuspeh.«
Edina težkoča. — V nekem ameriškem zavodu so gojencem predložili vprašanje: »Kaj vam pri študiju dela največje preglavice?« — Na vprašanje so morali odgovoriti vsi dijaki. Dve tretjini sta zapisali v odgovor: »Največ težav nam dela vprašanje, kje naj ob prihodu v šolo pustimo naše avtomobile.«
Od otoka proti Mlinem pa se je rahlo pozibavalo več čolnov. Nikamor se jim m mudilo. Gospa Pavla se je morala peljati z ženinom in nevesto. Vesela je bila zmage nad samo seboj in na uroke in na Filipa ni več mislila. Odkritega srca je želela Andreju in Polonci vso srečo. Še molila bo kdaj pa kdaj za oba.
»Gospa! To se samo po sebi razume, da greste z nami,« se je razživela Polonca.
»Misliš.«
»Seveda! Za teto mi boste na svatbi.«
»Za teto —? Za teto, Polonca, za teto ti lahko ostanem vse življenje, ko ne morem biti nikomur izmed svojih niti — teta. Kam šele — mati.« .
Tedaj je zmoglo tudi Andreja. Stisnil je Pavli roko: »Pavla! Dobra Pavla! Vse življenje se samo razdajaš in nič ne prejemaš za vračilo. Misli si, da smo ti vsi Vipavčevi kakor bratje in sestre.«
»Andrej!«
Robati zdravnik doktor Vipavec je potegnil iz žepa črne salonske suknje bel robec in si je na skrivaj obrisal oko.
»Glejta! Sonce vama sije, ko se vračata °d poroke. Pa se oblaki črne iin se obeta dež. Polonca! Kopico otrok boš imela.«
Polonca je narahlo zardela. Gospa Pavla Pa se je smehljala, podobno, kakor se je znala v bridkostih smehljati takratna prednica begunjske kaznilnice sestra Neža, rojena baronica Gali.
Na Gorenjskem so cveteli sadovnjaki,
Brda pa so že zorila češnje. Mlada gospa Polonca se je kaj rada mudila na Gradišnikova domačiji, kjer je gospodaril Blaž, brat njenega moža. Brda so ji bila vsak dan bolj všeč, vsak dan bolj se ji je pa smilila gospa Pavla. Zdaj je poznala skrivnosti njenega življenja. Andrej Polonci ničesar ni prikrival. Ni čudno, da gospa Pavla nikoli ne more biti od srca vesela. Vila na Bledu je zanjo pravzaprav samo nova ječa, nova ograd. Nazaj v Brda bi se morala vrniti. Ona bi jo imela rada precej bolj, kakor pa ima rada katerokoli izmed svojih pravih tet.
Polonci, ki se je le počasi vživljala v družbo goriških Slovencev, je bilo po gospe Pavli dolgčas. Še bolj je pa Polonco pogrešala Pavla na Bledu. Nikogar ni imela, da bi se z njim mogla kaj več pogovoriti, razen Logarice, ki je pa zavoljo obilnega dela le redkokdaj utegnila.
Služkinji Stani, kakor je bila dekle prizadevna za delo, pa ni mogla še zaupati. Morda kasneje kdaj, ko jo do dna preizkusi.
Vasi na Gorenjskem so bile odete v cvetje sadnega drevja, po vrtovih, travnikih in mejah je zelenela trava, na njivah je odraščalo žito, v grmovju pod lipami in hrasti pa so vzcvetele prve šmarnice. Zelenje je sililo čedalje više proti vrhovom gora, s katerih je sneg že skoraj povsem zginil; belili so se samo še plazovi in zameti.
Spokojno je ležalo jezero m izdihavalo, ogrevano od prvega sonca, rahle meglice v hladno spomladansko jutro. Gospa Pavla je stopila na vrt. Ščinkavec je glasno pre-
peval v jablani. S trate je priskakljala k svoji gospodarici srna. Kakor vsako jutro je prijazni živali Pavla prinesla drobljanec kruha. Z drugo roko jo je pobožala: »Vse kaže, Miška, da kmalu postaneš mamica. Kako bova radi imeli tvojega mladiča; morebiti celo dva, kakor pravijo.«
Srna je pokramljala kruh, gospa pa je stopila v čoln in odveslala proti župnijski cerkvi v Gradu, da ne zamudi šmarnic. Grede je ugibala, če bo tudi danes njen mož prišel v cerkev.
Od Andrejeve in Polončine poroke Pavla in Filip nista več govorila. Spočetka se je mož srečanju izogibal, zdaj spet išče prilike, da bi se približal. Drugače si Pavla ni znala razlagati skoraj redne Filipove udeležbe pri šmarnicah. Saj to bi bila že pobožnost, ne samo vernost. Naj se mu nalašč ne umika, so nasvetovale M inča in Ksa-verija in sestra prednica. Spovednik je pa naravnost ukazal, da je dolžna govoriti s svojim možem, če jo on nagovori.
Čoln je drsel proti sivi grajski skali, v rebri poleg nje so žvižgali kosi, na bregovih pa so vsepovsod gostoleli drobni ptiči.
Pri svetem Martinu v Gradu je zazvonilo z vsemi tremi zvonovi tri četrt in Pavla je hitreje pognala čoln.
Ali Filip med mašo kaj moli ali nič, tega Pavla ni mogla vedeti, ko je ostajal daleč zadaj za njo. šmarnic pa ne more povsem preslišati. Marsikako zrno bi lahko izluščil iz njih zase.
Čoln je trčil ob breg: »Hmm! Če bi Filip začel gledati na življenje iz vere in bi se najprej poravnal z Bogom — ?«
Gospa Pavla je priklenila čoln za železni obroč in odhitela po klancu navzgor proti cerkvi. Njen mož je že sedel v zadnji klopi na moški strani, na prižnico pa je pravkar stopil duhovnik:
»Hvaljen bodi Jezus Kristus!«
»Amen na vekomaj!« je odgovorila cerkev.
»češčena si Marija, milosti polna —«
In so odmolili. Potem je pa gospod bral šmarnice o Mariji — pribežališču grešnikov.
Šmarničnega berila je bilo konec. Če je Filip danes le malo poslušal, se ga je moralo kaj prijeti, je pomislila Pavla.
Med mašo je to jutro tudi premožni doktor Filip Andrejčič poskušal pozdrav in hvalo dajati Mariji Devici, nebeški Kraljici. Spredaj bliže oltarju, pa je za svojega moža molila gospa Pavla. Vmes se je venomer spominjala nadaljnjih besed iz pesmi, ki jih je včasih popevala na koru kapele v begunjski kaznilnici:
Za grešne sirote pa Mati dobrote ' pred sedežem božjim kleči.
Pri blagoslovu po litanijah je to jutro zdravnik Andrejčič pokleknil in se ni samo zavoljo ljudi in navade križal in trkal na prsi.
Gospe Pavli se je zaskočila žabica. s katero je bila zaklenila verigo svojega čolna v grajskem ladjišču zjutraj pred šmarnicami.
(Dalje prihodnjič)
URLAUBSAUFENTHALTE1968
Wochenpauschale'
ITALIEN	Mai	JUGOSLAWIEN		Mai
BIBIONE	ab S 616—			
LIGNANO	ab S 679—	OPATIJA	ab	S 630—
I.IDO Dl JESOLO	ab S 581—	KRALJEVIČA	ab	S 686—
CAORLE	ab S 490—	Insel KRK - MALINSKA	ab	S 399—
RIVAZZURRA - RIMINI	ab S 490—	Insel RAB-ORT	ab	S 469—
SILVI MARINA	ab S 581—	Insel RAB-LOPAR	ab	S 511—
CATTOLICA	ab S 434—	Insel PAG	ab	S 595—
1NSEL ELBA	ab S 560—	PORTOROŽ	ab	S 630—
V LA REG G IO	ab S 588—	KOPER	ab	S 588—
ALASSIO	ab S 672—	ROVINJ	ab	S 490—
LOANO	ab S 609—			
Unsere Leistungen:	7 Tage Vollpension, inkl. aller Abgaben und		Taxen,	Strand-
beniitzung, teilweise Šonnenschirm und Liegestuhl.
Ab 4. Mai 1968 wdchentlich direkte Busverbindungen von Klagenfurt zu den Zielorten in Italien und Jugoslawien.
FLUGPAUSCHALREISEN
MALLORCA	ab S 2570.- RUMANIEN	ab S 2100—
RH; DOS	ab S 3480,-	BULGAR1EN	ab S 2130—
Unsere Leistungen: Flug, Bordservice, 14 Tage volle Verpllegung, Transfer, ortliche Reiscleitung.
SONDERPROSPERTE fur Ferienwohnungen, Kreuzlahrten und
Flugpauschalreisen liegen in unserem Biiro aufl Nabere Einzelheiten beziiglich der Urlaubsaufenthalte entnehmen Sie bitte aus unserem JAHRESPROGRAMM 1968.
VERLANGEN SIE D E T A IL P R O S P E K T E !
Anmeldungen und Auskunfte:
REISEBURO SPRINGER
Wiesbadener StraBe (Rathaus), 9020 Klagenfurt, Tel. 71-6-71 Serie
stark
STIHL D4D
Eine dermodernsten Sagender Welt • ca. 3,7 PS stark • 6,8 kg leicht • Und STIHL-Qualitat!
NASVETI, PRODAJA, POSTREŽBA STRANKAM
Johan Lomšek
ŠT. L1PŠ, TIHOJA 2 P. Dobrla ves 9141 EBERNDORF Telefon 0 42 37 - 246
Austrifrlca tdevvdia
PETEK, 19. aprila: 10.00 Televizija v šoli: Kaj lahko postanem? — 10.30 Božji muzikant — 11.00 Program za delavce: Tragedija v mestnem stanovanjskem vozu — 18.00 „Ivana in Helena”. Tečaj francoskega jezika — 18.20 Naša lahko noč oddaja
za male otroke — 18.25 Kratka poročila — 18.30 Avstrija-podoba — 18.56 Reklama — 19.00 Tajno naročilo za Johna Drakeja — 19.21 To vas bo gotovo zanimalo. Nasvet ob koncu tedna — 19.27 Pregled programa in reklama — 19.45 čas v sliki —
20.00	Neposredni prenos drugega programa nemške televizije: »Aktni znaki XY — nerešeni” — 21.00 Reklama — 21.05 Časovni ventil — 22.25 Čas v sliki
—	22.35 Na obeh frontah. Velike bitke iz druge svetovne vojne z gledišča obeh strani: Burma — 23.05 „Aktni znaki XY — nerešeni” — 23.10 Glasba za polnoči: Jazz in Evropa — 23.35 Konec oddaje.
SOBOTA, 20. aprila: 16.30 Za otroke od 6. leta dalje: Listamo po slikanici — 16.55 Za mladino od 14. leta dalje: Kaj lahko postanem? Natakar — 17.30 Za družino: Beatlesi v Hamburgu — 18.00 Od tedna do tedna — 18.20 Naša lahko noč oddaja za male otroke — 18.25 Kratka poročila — 18.30 Tirolska zima — 18.56 Reklama — 19.00 Očarljiva Ivana (8. nadaljevanje) — 19.26 Pregled programa in reklama — 19.45 čas v sliki — 20.00 Komentar dr. Huga Portischa — 20.09 Reklama — 20.15 Dober večer v Avstriji. Pomlad je tu — 21.25 športni žumal — 21.55 Čas v sliki — 22.05 Naš nočni program: ,,Pra-vica močnejšega v Minnesoti”, film divjega zapada
—	23.35 Konec oddaje.
NEDELJA, 21. aprila: 16.00 Za mladino od 11. leta dalje: Mladinski svet — 16.30 Otok zakladov (2. del): „Ladjin kuhar” — 18.00 Naša nedeljska zgodba: Karl Heinrich Wagerl Eta iz svojih del —
—	18.25 Naša lahko noč oddaja za male otroke —
18.30	Veselje ob glasbi: Komorna pevka Hilde Konetzni — 19.00 Čas v sliki in vprašanje tedna —
19.30	športni pregled — 20.10 Kristjan v času — 20.15 „Tovariš Crampton”, po istoimenskem dramskem delu G. Hauptmanna — 22.10 Vroče četrt ure — 22.25 Čas v sliki — 22.35 Konec oddaje.
PONEDELJEK, 22. aprila: 18.00 „Ivana in Helena”. Tečaj francoskega jezika — 18.20 Naša lahko noč oddaja za male otroke — 18.25 Kratka poročila — 18.30 Avstrija-podoba — 18.56 Reklama —
19.00	»Zaljubljen v čarovnico”, burkasta ameriška zakonska komedija — 19.27 Pregled programa in reklama — 19.45 Čas v sliki — 20.09 Reklama —
ZAHVALA
Vsem, ki so mojega dragega moža in našega ljubega očeta
CVETKA MILLONIG
OBRATOVODJO FIRME LUDWIG GELAUTZ
v mesecih njegove težke bolezni obiskovali in ga v torek po cvetni nedelji spremili na njegovi zadnji zemeljski poti, izrekamo toplo zahvalo.
Posebno se zahvaljujemo primariju dr. Ofnerju, dr. Feinovi za dolgotrajno oskrbovanje in ostalim zdravnikom in sestram bolnice v Wolfsbergu in Celovcu za njihov trud med boleznijo, čč. duhovščini za pogrebne obrede, g. župniku A. čebulu za tolažilne besede na grobu, g. kom. svet. Ludwigu Gelautzu za njegov izredno lep poslovilni govor o poklicni sposobnosti in zvestobi ranjkega. Naša zahvala velja nadalje vsem sorodnikom, znancem in prijateljem, ki so s tako številno udeležbo našemu dragemu ranjkemu izkazali zadnjo čast.
Vsem ga priporočamo še v molitev.
V C e 1 o v c u, 15. aprila 1968.	Brigita Millonig, žena,
Uršula in Sonja, hčerki.
20.15 Prenos iz velike dvorane Musikvereins na Dunaju: Koncert dunajskih filharmonikov — 21.20 Poštni predal 7000 — 21.30 Šport v ponedeljek —
22.30	čas v sliki — 22.40 Posebno za vas: ,Maščevan je”, komedija po noveli Antona Čehova — 23.10 Konec oddaje.
TOREK. 23. aprila: 18.00 ,,Walter in Connie. Tečaj angleškega jezika za začetnike — 18.20 Naša lahko noč oddaja za male otroke — 18.25 Kratka poročila — 18.30 Zeleni svet — kmečki magazin — 18.56 Reklama — 19.00 Theo Lingen — zvezdnata slika — „toto”-pregled — 19.27 Pregled programa in reklama — 19.45 Čas v sliki — 20.09 Reklama — 20.15 Neposredni prenos bavarskega radia: „Kaj sem? Veselo poklicno ugibanje — 21.00 „Walohau-straBe 20”. Do skrajnosti napet film na temelju resničnega dogodka — 22.45 Čas v sliki — 22.55 Konec oddaje.
SREDA, 24. aprila: 10.00 Televizija v šoli — 11.00 Program za delavce — 11.45 Šport v ponedeljek —
16.30	Za otroke od 6. leta dalje: ,.Gašpertek in stara lokomotiva” — 17.00 Glasba ne pozna meja
—	18.20 Naša lahko noč oddaja za male otroke — 18.25 Kratka poročila — 18.30 Kulturne aktualnosti
—	18.56 Reklama — 19.00 Kuhinja v televiziji — 19.27 Pregled programa in reklama — 19.45 Čas v sliki — 20.09 Reklama — 20.15 „Naga Maja”. Zgodba znamenite ljubezenske zadeve med slikarjem Gayo in enega izmed njegovih modelov — 22.05
kov večer! Poje vam Juliette Greto — 19.15 Svet na zaslonu — mali — 19.55 Vijavaja — 20.00 TV dnevnik — 20.30 Cikcak — 20.35 Celovečerni film
—	22.05 Kulturna panorama — 22.45 Zadnja poročila.	,
Z
SREDA, 24. aprila: 16.55 Madžarski TV pregled
—	17.10 Poročila — 17.15 Kljukec kot pestunja — lutkovna zgodba iz serije Kljukčeve dogodivščine — 17.45 Kje je, kaj je — 18.00 Napoved sporeda —
18.05	Poročila - 18.15 Vijavaja - 18.20 Združenje radovednežev — oddaja za otroke — 19.05 Zgodba o jazzu — 19.45 TV prospekt — 20.00 TV dnevnik __ 20.30 Cikcak — 20.35 Vatroslav Lisinski: Porin
—	opera — 21.55 Belfegor — serijski film — 22.25 Zadnja poročila.
ČETRTEK, 25. aprila: 9.40 TV v šoli - 10.35 nemščina — 11.00 Angleščina — 14.50 TV v šoli — ponovitev — 15.45 Nemščina — ponovitev — 16.10 osnove splošne izobrazbe — 17.10 Poročila — 17.15 Poročila - 17.15 Tiktak - 17.30 Pionir. TV studio
—	18.00 Kam, kje, kako v soboto in nedeljo — 18.20 V narodnem ritmu — 18.45 Po sledeh napredka —
19.05	G. Mihič: Samci — humoreska — 19.45 Vijavaja - 20.00 TV dnevnik - 20.30 Cikcak - 20.35 Na poti od do — 21.15 Tuj glasbeni program — 22.00 Zadnja poročila.
RAD IO CELOVEC
SADJARJI!
Najbolj zanesljivo rastoča sadna drevesca nudi domača sadna drevesnica MARKO POLZER, Lazar pri ŠL Vidu v Podjuni. Ribizelj, češplje, maravdelj! Polovična cena.
Ing. MARKO POLZER, pd. Lazar
ŠT. VID V PODJUNI
Čas v sliki — 22.15 „X minus 32”, utopije (namišljen svet) analize (razčlenjevanja) in prognoze (napovedi).
ČETRTEK, 25. aprila: 10.00 Televizija v šoli: Razlaga k časovnim dogodkom — 10.30 Mladinsko gledališče: »Robinson ne sme umreti” — 18.00 »Dobrodošli v Italiji”. Tečaj italijanskega jezika za začetnike — 18.20 Naša lahko noč oddaja za male otroke — 18.25 Kratka poročila — 18.30 športni kalejdoskop — 18.56 Reklama — 19.00 Nočni sčl javlja... — 19.27 Pregled programa in reklama — 19.45 Čas v sliki - 20.09 Reklama - 20.15 »Načrti Bruce-Partingtona”, Sira Arthurja Doyleja — 21.15 Čas v sliki — 21.25 Jour Fixe z Wolfgangom Krau-som — 22.25 Konec oddaje.
Televizija Ljubljana
SOBOTA, 20. aprila: 9.40 TV v šoli - 14.15 TV r šoli — ponovitev — 17.50 Poročila — 17.55 TV Kažipot — 18.20 Otroški cirkus Billya Smarta — 19.20 Naš globus — zanimivosti v svetu — 19,45 Vijavaja
—	20.00 TV dnevnik - 20.30 Cikcak - 20.35 Mimo spite — humoristična oddaja — 21.35 Videofon — 21.50 Bonanza — serijski film — 22.40 Zadnja poročila.
NEDELJA, 21. aprila: 9.10 Kmetijska oddaja v madžarščini — 9.25 Poročila — 9.30 Dobro nedeljo voščimo — 10.00 Kmetijska oddaja — 10.45 Moke-dejeva matineja — 12.00 Nedeljska TV konferenca
—	nedeljsko popoldne — 17.30 TV kažipot — ponovitev — 17.50 Slovenski ansambli tekmujejo — 18.55 Vijavaja — 19.10 Gora skrivnosti — serijski film — 19.40 Filmska burleska — 19.45 Propagandna medigra - 20.00 TV dnevnik - 20.45 Cikcak - 20.50 TV magazin — zabavno glasbena oddaja — 21.50 Športni pregled — 22.20 TV dnevnik.
PONEDELJEK, 22. aprUa: 9.40 TV v šoli - 10.35 Ruščina — 11.00 Osnove splošne izobrazbe — 14.50 TV v šoli — ponovitev — 15.45 Ruščina — ponovitev
—	16.10 Angleščina — 16.45 Kulturna panorama v madžarščini - 17.05 Poročila - 17.05 Mali svet -oddaja za otroke (do 17.30) — 18.20 Poročila — 18.25 Slovenščina — 18.50 Reportaža — Sarajevo — 19.20 Portret — 19.40 TV pošta — 20.00 TV dnevnik — 20.30 Cikcak — 20.35 Svet na zaslonu — 21.35 Teme z variacijami — 22.05 TV dnevnik.
TOREK, 23. aprila: 9.40 TV v šoli - 10.30 Angleščina — 11.00 Osnove splošne izobrazbe — 14.50 TV v šoli — ponovitev — 15.40 Angleščina — ponovitev — 16.10 Osnove splošne izobrazbe — 17.55 Poročila — 18.00 Obrežje — oddaja za italijansko narodnostno skupino — 18.25 Risanka — 18.50 Tor-
SLOVENSKE ODDAJE
NEDELJA, 21. aprila: 07.30-08.00 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. - PONEDELJEK, 22. aprila: 14.15-15.00 Poročila, vreme, objave, pregled sporeda. — Za našo vas. — 18.00—18.15 Dober večer našim malim poslušalcem. — TOREK, 23. aprila: 14.15—15.00 Poročila, vreme, objave. — Športni mozaik. — Od tedna do tedna na Koroškem (Pregled domačih vesti). — SREDA, 24. aprila: 14.15—15.00 Poročila, vreme, objave. — Iz kulturnega življenja koroških Slovencev (Posnetki proslave Krščanske kulturne zveze ob 60-letnici slov. krščansko-socialne zveze 3. 3. v Celovcu). — Koroške narodne. — ČETRTEK, 25. aprila: 14.15—15.00 Poročila, vreme, objave — (Ura pesmi) sodelujejo: Zlata in Dragiša Ognjanovič, Sonja Draksler in Mitja Gregorač. — D. Konc: Malo pomislimo — »O domači vljudnosti”. — PETEK, 26. aprila: 14.15—15.00 Poročila, vreme, objave. — Iz ljudstva za ljudstvo. — SOBOTA, 27. aprila: 09.00—10.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca.
ZNAM«« ZAUPANJA
GRUNBNER
Klagenfurt - Celovec
VVienergasse 10 (Promenadna cona)
Meddobje X
(Nadaljevanje s 6. strani)
Cerkvi na II. vatikanskem cerkvenem zboru ter stike Slovencev z Ukrajinci. Ruda Jurčec v svojem »Postscriptum II« razgrne pred bralca nov šop spominov.
Jošt Žabkar razpravlja o razvoju metafizike. V svoji temi je kar doma in zanimiv na tistih mestih, kjer se problemom pobliže posveti. Premalo je pa izvirnih leposlovnih prispevkov. Med njimi žari novela Vinka Beličiča »Sončnice«, njim ob strani pesmi Karla Mauserja in Milene Šoukalove. France Papež pa je prevedel Eliotov »Umor v katedrali« ter avtorjevo predavanje o tem delu.
Za nas v zamejstvu in za rojake v izseljenstvu pa je gotovo najbolj zanimiv in koristen pregled slovenske knjige v letu 1965, ki ga je oskrbel prof. Martin Jevni-kar.
štiri ilustracije Goršetovih reliefov in Ahčanovih kipov dajejo zvezku umetniški izraz.	—ej
MEŠALNIKE za BETON 80 L
z motorjem	šil. 2.590
brez motorja	šil. 1.790
Vabljeni tudi v hotel-gostilno RUTAR
Izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: »Naš tednik”, Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt. — Telefon uprave in oglasnega oddelka 26-69. — Telefon uredništva: 43-58. Naročnina znaša mesečno 7,— šiL, letno 80,— šiL Za Italijo 2800.— lir, za Nemčijo 20.— DM, za Francijo 22.— ffr., za Belgijo 250,— bfr., za Švico 20.— šfr., ta Anglije 2.— f. sterl., za U. S. A. in ostale države 6,— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Ra-diše, p. Žrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.
koš tednik