Iz dežele bajk in basni.          H
33. Pripovedka o menihu Afanaziju  in o razbojniku Ivorju.     J
I.
Živel je strahovit človek popolnoma zakrknenega srca. lmenovali so ga Ivorjem. Njegovo bivališče je bil temen gozd, njegova spremljevalca srd in ncusmiljenost.
Preživel je Ivor v gozdu že dokaj let in je storil že mnogo hudega. Molii ni nikoli, temveč ves čas svojega življenja je uporabljai v grozovita zlodejstva.   Kakor  njegovi  tovariši — divje zveri — tako se je  plazil tudi
_   on po gošči in iskal plena. Varen ni bil nihče pred njim.
|           Raznesla se je vest o  nečlovečnem   Ivorju   kmalu  daleč naokrog,   in
ljudje so se izogibali gozda, v katerem je živel Ivor. Saj pa tudi nihče ni vedel, da li pride šc živ iz njega, če se drzne vanj. »Kdor nevarnost ljubi", jeli so rekati, ,,pogine v nevarnosti." Hodili so odselej rajši po drugem potu. ,,Drugodi setfeda", pristavljali so navadno, ,,nas čakajo tudi nevar-nosti, a tam ni Ivorja." In prav so govorili. Kajti kaj so vse druge nevar-nosti proti zlobi človeški! Tak je bil Ivor . . .
Dva dni hoda od Ivorjevega gozdu je stala Sv. Gora, na Sv. Oori pa so živeli menihi. Molili so noč in dan in so pisali svete knjige. Bili so vneti za vse dobro. Odlikoval se je pa eden izmed njih s posebno boga-boječnostjo. Presegal je druge daleč, kot presega orel druge ptiče po moči, hitrosti in dostojanstvu. Klicali so ga Afanazijem.
Neko noč je imel  ta Afanazij v spanju čudovito  prikazen.    Videl je
— pred seboj Boga samega v vsem njegovem   veiičastvu.    Svetil se je kakor
—    147    —     ^^^^^^^^^^^^H
solnce, in sedež njegov je bilo nebo, katero so obdajale zvezde v polu-krogu. Podnožišče pa mu je bila zemlja, kamor se je oziral hudo zamišljen. Videl je Afanazij tudi nebroj solnc in lun, videl vsa nebesna telesa, kako so se v vesoljnem prostoru premikala okolu svojega Stvarnika. Pred Stvar-, nikom pa so klečali angeli, molili ga in se mu priklanjali. Svetili so se tudi oni, a ta svetloba je le prehajala nanje, ker so gledali v Boga.
Kar zapazi Afanazij med njimi enega, kojega svetlobo je zatemnjevala žalost, razlita po njegovem obličju.
Videl ga je pred seboj v njegovi pobitosti Bog Oče m je molčal. . . Istotako so ga videli vsi angeli, in zasmilil se jim je . . . Poprosijo Boga, da mu pomore. Toda Bog ni odgovoril.
Aianazij se je jel čuditi in ni si znal razločiti tega molka. Spet vzdihnc vnovič kor angeljev k Bogu: ,,Usmili se, neskončno usmiljeni, usmili se angela — lvorjevega . . ."
Bog Oče pa reče te besede: ,,Moja milost je velika, a grehi Ivorjevi so tudi veliki ... Če se ga ne usmili na zemlji čiovek, kojemu sem jaz dražji kotvse drugo, bo Ivor pogubljen na vekc. Prošnja vaša je preslaba."
Zaplakali so angeli v nebesih, in zaplakal je tudi Afanazij. Vsled pre-silnega plakanja pa se je menih prebudil, in vzglavlje njegovo je bilo mokro prelitih solzl Zatisniti ni mogel več očesa. Vstal je, pokleknil pred Križa-nega in jel razmišljevati o čudoviti prikazni. Klečal je dolgo časa in prosil razsvetljenja. Kar se mu oglasi v srcu glas: ,Čuj, Afanazij! Ni ti poslal Bog brez vzroka te prikazni . . . Glej, razodel ti je s tem, da si poklican rešit Ivorja-razbojnika. Ne razmišljuj! Ni li njegova duša več vredna kot vsi zakladi vesoljnega sveta? ln ni tudi ena sama rešena duša več vredna kot vsa druga dobra dela pred Bogom?"
Ustrašil se je menih in je rekel: „0 Oospod, vidiš me, oslabel sem v tvoji službi. Postaral sem se in osivel sem popolnoma. Toda videl sem v nočni prikazni prst tvoj . . . Nisi me še pozabil, še se hočeš razveseliti nad delom svojega hlapca . . . Zgodi se tvoja sveta. volja . . ."
11.
Vstal je Aianazij raz zlizani klečalnik, oprtil si potno obleko \n se po-slovil od bratov.
Solnce je ravnokar izšlo, ko je stopil menih iz samostanskih dveri na Sv. Gori. Visoko nad njim je pel škrjanec jutranjico, in ves svet se je le-sketal, kot bi se kopal v biserih. Prevzela je Afanazija ta krasota in hvalii je dobrotno roko Stvarnikovo. Hodil pa je dalje in dalje že precej časa, in solnce je stalo že visoko na nebu.
Kar sreča na svojem potu kmeta z vozom,   vračajočega se s polja.
,,Kje je Ivorjev gozd, dobri mož?" nagovori ga Afanazij.
,,Daleč, daleč je še od tukaj. Toda ne hodite tja, zakaj strašen je ta Ivor."    Zahvalil ga je Afanazij in šel dalje.                                                 ^J
Kmalu spet sreča popotnika. ,,Dobri   mož,   kje je Ivorjev gozd?" na- ^* govori i tega.
m
—    148    —
,,Daleč, daleč je od tukaj. Toda ne hodite tja, zakaj vse se boji in izogiblje tega gozda. Baš včeraj so našli v njegovi bližini ubitega in oro-panega kupca."
Zabolelo je to Afanazija. ,,Moj Bog, moj Bog", je vzdihnil, ,,pripelji me kmalu k njemu!" Pa gre spet dalje in dalje. Proti večeru zagleda daleč tam na obzorju temno progo. ,,To bo Ivorjev gozd", si de in urnejše stopi. Hodi še dolgo, do trdega mraka, a ni se utrudil, ko je pretckel že precejšen del noči. Gledal je zvezde, ki so čarno krasile temnomodri nebes in je prosil Vsemogočnega pomoči in usmiljenja, rekoč: „0 Bog, ki si ustvaril ljudi kot peska na morski obali in zvezd na nebu, ne daj da se kateri teh pogubi. Podaj vsakemu močno svojo roko, predrami vsakega in reši ga . . . Pomagaj tudi meni in pošlji žarek miiosti svoje v Ivorjevo srce, da te spozna in da se izpreobrne ..."
Minila je noč, Aianazij pa je bil še vedno na poti. Že so podili prvi solnčni žarki meglo, zakrivajočo nebes, tako da je postajala prozornejša in prozornejša in se je naposled razkadila popolnoma. V čistem, svežem vzduhu zapazi zdaj menih pred seboj belo vasico, še nekoliko za to vasico se je pa razprostiral temen, zarastel gozd.
,,Je-Ii to Ivorjev gozd?" vpraša Afanazij kmetico, nesočo jerbas na glavi.
,,Da, to je Ivorjev gozd, a nikarfe hoditi vanj. Strašen je ta gozd, zelo strašen je. Ni pa strašen zavoljo zveri, temveč zavoljo brezsrčnega razbojnika, ki prebiva v njem. On ne prizanaša nikomur, tudi starosti ne."
Zahvali Afanazij dobro kmetico in odide proti gozdu. Gosta, drevesna tema ga objame, a njegove noge so hodile po mehkem gozdnem mahu. Drevje v tem gozdu se je pa močno zgostilo, ker se ga Ijudje strahu pred Ivorjem niso upali sekati.   Tudi   solnce ni moglo več   prodreti  gostih  vej.
Menih, počitka potreben, sede pod košato bukev. Ni pa še dolgo počival, kar zasliši v bližini šum. Obrne se — in pred seboj zagleda člo-veka z dolgimi, neostriženimi lasmi, s skuštrano brado, odurnim licem in črnimi, zlobnimi očmi. V desnici je držal strašansko gorjačo, s katero si je delal pot. Afanazij vstane in mu gre nasproti.
,,Kdo si ti?" krikne gromko odurni prihajač.
,,Nič se me ne boj. Jaz sem Afanazij, menih iz samostana na Sv. Gori. Šel sem, da si pridobim največje bogastvo na svetu. Pojdi in spremljaj me!"
Ostrmel je neznanec in obstal osupnjen pred menihom. ..Pojdi in spremljaj me!" ponovi Afanazij. ,,Bog me je izbral in potrdil, da rešim Ivorja razbojnika. Zakaj on neče, da živi samo v posvetnem blagu in umrje grešne smrti . . . On hoče, da spozna Ivor svojo zmoto in živi odslej v dobrih delih. Pojdi in spremljaj me in pomagaj mi, da si pridobim čim preje to največje bogastvo ..."
Zadrhtel je neznanec in izpregovoril te besede:
nBeži od mene, starček! Grozovit človek sem. Jaz sam sem Ivor, raz-upiti razbojnik." Tok solza je polil ob teh besedah zastaranega grešnika, ki se je jel v tem trenotku kesati svojih hudobnih del. Obsijala ga je milost božja, in ni se mogel ustavljati njeni sladki moči.
—    149   —
Aianazij je stal pred njim in se je radoval v srcu, hvaleč Boga in njegovo usmiljenosf. Spoznal pa je tudi, da je bilo njegovo preteklo živ-ljenje Bogu dopadljivo, ker mu je izkazal pred smrtjo še to milost, da sad svoje bogaboječnosti uživa še na tem svetu.
Naposled se Ivor zopet oglasi in izpregovori te-le besede: ,,Zakaj ne greš od mene?"
,,Ker si Bogu dopadljiv", ga zavrne menih Aianazij. ,,S solzami si iz-brisal hudobijo in vse pregrehe. Zdaj pojdi in napolni knjigo življenja z dobrimi deli in živel boš srečno."
Zadrhtel je zopet Ivor in padel je na kolena pred Afanazijem. Ta ga pa vzdigne, mu obriše solze, se mu nasmehne in ga poljubi v lice.
,,Pelji me s seboj, Afanazij, in uči me živeti bogaboječe", vzklikne Ivor s tresočim glasom in se oklene meniha . . .
Ta ga pa prime za roko, ga blagoslovi in odpelje s seboj v samo-stan na Sv. Ooro ...
III.
Čudili so se ljudje in stikali so glave, ko sta šla mimo njih Aianazij in Ivor razbojnik. ,,Glejte", so dejali, ,,to je očiten čudež božji. Ootovo ni oni starček, ki ga spremlja, navaden človek, temveč izvanredno svet in Bogu dopadljiv mož. Vsekako; saj nam je on odvel Ivorja, očitno Šibo božjo . . ."
Hodila sta Afanazij in Ivor dolgo, dolgo, cel dan in celo noč, da sta obstala pred samostanskimi vratini na Sv. Gori.
Na glas so hvalili menihi Boga, ko sta vstopila prišelca. Zakaj zvedelo se je že po vsem samostanu, čemu je odšel Afanazij, in skrbelo jih je za dobrega starčka. Ivorju so pa odkazali menihi celico in so ga izročili v varstvo Afanazijevo. Ta pa je Čuval nad njim noč in dan, in je videl, da lvor napreduje v dobrem.
Vendar satan, sfn teme, ni mirova! in je izkušal Ivorja hujše in hujše. Ivor je bil bolj potrt dan na dan. Želel si je nazaj v gozd, da bi tam živel po starem.
Afanazij zapazi to in v velikih skrbeh prosi Boga pomoči. Vsegamo-gočni ga usliši in pošlje Ivorju hudo bolezen. Silno je moral trpeti in v velikih svojih mukah je začel godrnjati nad božjo previdnostjo.
Starček pa je stal ob njegovi postelji, stregel mu je, tolažil in ga opo-minjal s temi-le besedami: ,,Ivor, ni prav, da godrnjaš nad božjo previd-mostjo. Glej, saj vendar moliš vsak dan: ,,In zgodi se tvoja volja!" pa godrnjaš in se huduješ . . . Prenašaj vdano to šibo, zakaj Bog ve, zakaj te je udaril ..."
Premišljeval je Ivor te besede in zdele so se mu modre. Zato jim ni zakrknil srca, temveč ravnal se je karmoč po njih.
Vse to je pa zapisal njegov dobri angel v knjigo življenja. Z njo je stopil nekega dne ves radosten pred Boga. VsegamogoČni je pogledal vanjo in  našel je,  da je Ivor zadostil za vse grehe in si zaslužil nebesa.
—   150   —
Zato dč angelu: ,.Pojdi in pripelji Ivorja. Grehi njegovi so bili sicer veliki, a izbrisal jih je, zaslužil si je nebesa . . ."
Angel se je priklonil, dvignil se je in splaval na zemljo. Kmalu pa je spet stal pred Večnim. V rokah je imel dušo Ivorjevo, ki se je svetila v nebeški zarji.
V samostanu na Sv. Gori, tam so pa v tisiem Času klečali menihi okoli krste Ivorjeve in so hvalili Boga v jeziku grškem in v jeziku latinskem. Zakaj bili so vsi prepričani, da je Ivor umrl smrti spokorniške.
Afanazij sam je pa zabiležil s tresočo roko v samostansko kroniko to največjo od Boga mu izkazano milost, ker je bil izbran da je pomnožil število svetnikov v nebesih. Zaprl je knjigo in je ni več vzel v roke. Do-zorel je tudi on za nebesa. Pridejali so njegovo rakev v samostanski žrdi krsti Ivorjevi . . .                                                                                 Lucijan   .