IZ   MADŽARSKE   LIRIKE POLPOLJUB
ANDRAS    ADY
Poljuba požar, zaželenega, danega nikdar, suklja med nama. Blodeč v večer hitiva, hitiva ihteč in cilja ni nikjer.
Od postaje do postaje, premražena in razgreta, približava se trepetaje. Ko me zavrne tvoja roka, moja usta so polna krvi, tvoja tudi in vendar se mi zdi, da to še ni najina poroka.
Za en sam poljub
oba bi rada
si v spravo napila iz smrtnih kup.
Poljub kot povelje preti neodložno in plamen naju peče. A zaman, vse zaman. In šepetava si otožno: „Ne, jutri, na jutršnji dan!"
V JESENI
ANDRAS    ADY
Opoldne v jeseni, kako je težko smeje se dekletom pokimati z glavo.
Kako to težko je v jesenskih nočeh ozirati v zvezd se blestečo svečavo.
V jesenskih teh dneh, o kako je lehko se zgruditi z jokom na žemljico rjavo.
DREVO POMLADI
CHARLOTTE    LANYI
Vrtnar, ki drev si mojega življenja škropil z bolesti viri preobilo in slednje jutro nežnih sanj brstenja ostrgal mu in puha zelenilo,
ki moje sveže veje, upogljive, zastonj si vezal na drevene grede, ker venomer brsti so mladožive poganjale iz moje robske srede —
zdaj, ko ves v cvetju sem, visok, krepak, vcepiti hočeš sadnega drevesa, oko z rezila svojega ostrino.
Jaz pa kljubujem ti, ves nem od gneva. Posekaj deblo! Z mlado korenino poginem naj kot razcveten divjak.
IZ DETINSTVA
DESIDER    KOSZTOLANYI
Večer je. Sence begajo. Vse tišji je mrak. Zaprite brž vse duri v hiši. Glasov izgubljenih, čuj, nemi jek in daljnih vlakov žvižganje in tek. Molk je prišel in tih stoji na preži, zadremal zvonček je v samotni veži. Preplašen se pokril je blazinjak, stol kima, čuješ ure le tiktak. Vse spi že: zvončki, mize in preproge, konjički spe, obroč in vlak in žoge, oslepljeno strmi v temo zrcalo, kako je zdaj vse mutasto postalo. Le tiho, da zaspancev ne zbudite, da psička ne prestrašite in skrite za pečjo mucke. Še ognjišče drema . in pristanišče z ladjami, z obema vse, kar je v hiši: vrata, kljuke, spone, stolice, klop in slike v spanje tone.
TOLAŽBA
PIROSKA    REICHARD
In vse gre mimo: hipi, ure, dnevi, s teboj, brez tebe — vsa radostnojasna in tožnotemna leta, kot odsevi.
Smeh, solze, vse gre v isti bežni tir. Pomlad odhaja, jesen se povrača, naj nosi leto vihre ali mir.
In vsaka cvetka vene, naj jo plod ovenča ali naj brez ploda sehne. Na vsako jutro čaka mraka brod.
In tudi mrak odhaja: mir sledi
in pozabljenje — Vsemu, kar je trudno,
enak je sen, enake so noči.
(Prevedel Alojz Gradnik.)
KRVNIK MAVSAR
F R.    LIPAH
Nekoč je živel krvnik Mavsar, hud in strašen mož, da se ga je vse balo. Najbolj pa so se tresle pred njim lutke: to so tiste uboge drobne stvarce, ki nimajo drugega posla, ko da zabavajo ljudi, da pozabijo na svoje skrbi in težave.
Krvnik Mavsar ni ljubil ubogih lutk in njihove vesele umetnosti. Sprva jih je sicer učil, kakor da bi res kaj znal, pozneje jih celo pretepal, toda glej: lutke so igrale dalje prav tako veselo, kakor jim je nareko1-valo srce.
Sedaj se je krvnik močno razjezil. Če so ljudje pri predstavi tej ali oni lutki ploskali, je Mavsar tako pobesnel, da je odpeljal lutko iz gledališča in jo obesil na javnem trgu. Nekateri so se zgražali, nekateri molčali, pozneje pa so mu celo pritrjevali ter se smejali.
Nekdo — Bog ve, iz katerega nesrečnega kraja je bil doma — se je celo oglasil:
„Je že prav, saj je naš krvnik! Čemu ga pa imamo? Mavsar, le po njih!"
26
401