Pavla Gruden Ljubezen pod džakarando PREŠERNOVA DRUŽBA Pavla Gruden (roj. 1921) je slovenska pesnica, ki že več kot pol stoletja, od leta 1948, živi v Avstraliji, kamor jo je zanesla zmeda ob koncu druge svetovne vojne. Svoje prve pesmi je objavila v petdesetih letih v avstralski slovenski versko-kulturni reviji Misli, potem pa iz osebnih razlogov ni objavljala polnih deset let. Ponovno je začela pisati v začetku 70. let, k temu pa so jo spodbujali tako dogodki v sami ožji slovenski skupnosti v Sydneyu, kjer živi, kakor tudi v domovini (problem znanih »jeder«), saj je bila nenehno na tekočem s kulturnim in političnim dogajanjem v Sloveniji. Bila je ena od treh urednikov izseljenskega časnika Avstralski Slovenec, ki ga je izdajalo Slovensko društvo Sydney. Bila je med soustanovitelji Slovensko-avstralskega literarno-uinetniškega krožka (SALUK), ki je povezal večino avstralskih slovenskih književnih in likovnih ustvarjalcev ter navezal tudi plodne slike s književniki v domovini, sama pa je dala pobudo za ustanovitev trimesečne revije Svobodni razgovori, ki je bila namenjena predvsem objavam članov SALUKA, bila pa je tudi neke vrste avstralski odmev na dogodke v Sloveniji (revija je kljub velikim finančnim težavam izhajala do leta 2000). S pesmimi in prozo ter publicističnimi prispevki je sodelovala tudi v obeh Zbornikih avstralskih Slovencev Pavla Gruden Ljubezen pod džakarando /■/¿ooz Džakaranda (jacaranda) - subtropsko drevo ali firm, ki je priljubljena okrasna rastlina na vrtovih v toplejših delih Zemlje; pesnica jo je zasadila tudi pred svojim domom v Sydneyu in je njeno najljubše drevo. V Avstraliji je po džakarandi najbolj znano mesto Grafton, NSW, kjer vsako pomlad, konce oktobra in začetek novembra, prirejajo 'džakarandinc cvetlične festivale'. Iz Graftona je tudi posnetek na naslovni strani, ki ga je na avtoričino željo ljubeznivo posredoval dr. Bill Day, vodja tamkajšnjega turističnega urada. Ljubezen pod džakarando PREŠERNOVA DRUŽBA Rojakom blage volje Hej! Mimogrede sem na Zemlji krog Sonca na poti v Pesem ... Kazalo Iz ugašajočega časa ................. 10 Pismo v domovino ............................11 Prcdbožično hrepenenje ....................... 12 Bolečina..................................... 13 Tuje........................................ 14 Molk v ječi................................... 15 V objemu tvojih ročic.......................... 16 Velikonočno domotožje........................ 17 Svitanje..................................... 18 Temna misel.................................19 Še enkrat bi prišel ............................20 Želja........................................21 Človekoljub..................................22 Tihemu pesniku..............................23 Naša beseda .................................24 Solze za dom.................................25 Ptica z Roga .................................27 Podobe za turiste.............................28 Z mojih poti .............................30 Z moje ceste .................................31 Sok rdečih vrtnic.............................33 Zdaj je čas...................................35 Bogovi......................................37 V mesnici ...................................39 Amerika, Amerika ............................40 V Snežnih gorah..............................42 Od postaje do postaje ...................44 Na podzemni postaji ..........................45 Je kje izhod?.................................46 Res nič več nič ne de?.........................48 Vlak........................................49 Moj tovariš vlak..............................50 Pod lf.vo papilo .........................52 Dva boga....................................53 Intermczzo ..................................54 Midva ......................................55 Sama.......................................56 Neki ljubezni ................................57 Zbogom, luna rossa ...........................58 Ta hip ......................................59 Pesem pepela ................................60 Socvetje ................................62 I-VII...................................63-69 porumeneli listi.........................70 Berač i ca - pes ni ca ............................71 Porumeneli listi ..............................72 Ljubljanski Greti Garbo........................73 V dar ljubezni................................74 Po Njegovi podobi............................75 Dokler je še kaj vesti ..........................76 Pesnik......................................77 Po trudapolnem delu..........................78 Sonet brez haska .............................79 Jagode ..................................80 Jagoda ......................................81 So še kje otroci?..............................82 Dober dan...................................83 Blagostanje..................................84 Odcveteli dež................................85 Sladek plen..................................86 Tebi eno ....................................87 Preden me odnesejo...........................88 Razodetje ...................................90 Zagledanost v jasnino ..................92 Razpotje ....................................93 Moja lepa žalost..............................94 Njegov dotik.................................95 Svetloba ....................................96 V živem pesku ...............................97 Šumenje v školjki..............................................100 Sozvenenje ................................. 101 Pred odprtim oceanom ..............................................102 Če bi bil on morje........................................................103 Moja majhnost............................................................104 Vzibeli rojstev............................................................105 Na pladnju svetlobe....................................................106 Pesem v školjki............................................................107 Pikre ikre .............................. 108 1-6.................................... 109-110 Pesmi v vazi ........................ 112-119 1 Noč se že umika jutru, mlad dan je še dolg .... 113 2 Vse gre narobe: domovi v prahu na škafe......113 3 Letos me življenje ljubi bolj kot kdaj poprej ... 114 4 V mojih panoramah neločljiv drevesni par .... 114 5 Skoz mlečnato svetlobo cestne osvetljave .....115 6 O. voda, životvorna sila Zemljekroga ........115 7 Neznanega lončarja vražji duh se šali......... 116 8 Krone sončnic na filmu mojega spomina......116 9 To minevanje noči... to izžarevanje.......... 117 10 Rahlo, rahlo ... dih-izdih ... duh mi vdihava stih 117 11 Tare, hudo me tare zastonjskost ljubezni............118 12 O, kako mi zna življenje segati v srce..................118 13 Poleglo se mi je poletje indijansko......................119 14 Blesk noči v črnino blata riše mrk sprevod .... 119 Beseda o Pavli Gruden ................. 120 Iz ugašajočega časa V padcu utrinka se vidim, ko minevam kakor snežinka. Pismo v domovino Z menoj je, ljuba mama, kakor je med vojno bilo ... Skoraj sama grem po ozki brvi preko jeznih vod. Med dvema ognjema me kljub vsemu spremlja bel golob. Tvoj vnučck me sprašuje, kdaj te bo objel, kdaj bo videl sneg, a jaz sem zaskrbljena, ker nam je mrak zagrnil levi in desni breg. Še srečen božič, mama, bi rada ti voščila, a vem, da tudi ti si sama kakor tvoj otrok: vsak dan z božičem v srcu razprostrtih, toda praznih rok. (1958) Pred boži čn o h repen enje Samo Ti veš, kako Te iščem na južni strani Tvoje njive, kjer ni božiča belega. Tudi v meni ga več ni. Krvavordeča znamenja nad vrati naših rojstnih hiš so mi ga vzela ... Zdaj iščem Te v poletju, Dete, ob gruljenju svobodnih grlic v evkaliptnem gaju kraj potoka. Tam divje cvetje se bohoti, ko bliža se spominski čas na Tvoje rojstvo, srečonosni Sin! Bolečina Med vonj umirajočih jelš prislonjenih ob zid blagoslovljene rojstne hiše bi rada skrila svoj obraz in cvetje razorane duše raztrosila v cestni prah pred Tebe. A kaj, saj več ne nosijo Ti jelš na pot in mene več ne bo pred tiste duri. In tu? Komu naj razodenem, da je nekdo vzel zavetje mojim žalostinkam, da je zamrl ljub odmev... Tuje »Tuje, tuje, tuje!« mi očitajo v tečajih duri. Ples zaves, grozoten piš in drsajoč korak, kričeče vrane na železnem krovu razplamtevajo mi misel, ki do s rž i kiju je. Satanski krohot vetrov v rumeni zimi nad menoj piruje. Molk v ječi (1943-1944) Kot mrtvi prazni pogledi v vlažen strop strme. Kaplje polže po zidu. Mučna tišina globoko skrite misli izziva. Bledi obrazi uporno molče, le gladu nihče ne skriva. Kdo ste, molčeča bitja? Ste tu radi grešnega krvoprelitja? Morda po krivici trpite? Kaj če vohuni ste - judeži plačani, spravljeni tukaj zaradi zaščite? V jezi za hrbtom skrivam pest! Čas sovražim, ki brezčutno teče... Grlo mi stiska grenka zavest, da le zato ta molk je strašen, ker nas vse isti dvom peče ... V objemu tvojih ročic Če ne vidim zvezdic v očkih tvojih in ne rožnih popkov v tvojih ličkih, ti si moja skrb edina. Ko spet v nasmehu zableste se tvoji zobčki, si najslajša moja bolečina. Kot v povestici otroški bescclice ti žubore, v objemu tvojih ročic vse moje so želje, moj sinek. O, najdražji moj zaklad, daj Bog, da vsak tvoj cvet rodil bi le najboljši sad! Ranilo te bo trnje, ko sam boš prve rože bral... Takrat ne skrivaj v sebi bol gorja. K meni pridi po uteho, saj utrip si mojega srca. Velikonočno domotožje Ko spet začutiš, drobna lastovica, da čas vrnitve kliče te domov, pod star, že vegast, ljubljen, rodni krov, svobodno krila dvigneš, srečna ptica. Če mogla bi, kot ti bi poletela z mladičkom svojim v rodnih krajev čar, da videl naših bi besed oltar še preden tuja kal bo v njem vzcvetela. A v meni ni želenega vstajenja; še sanje mi brezup bo razdrobil. Le misli so mi še svobodnih kril, v mejah vezi tostranskega življenja. Svitanje Na drugo stran oble osvetljene krogle in zlate okraske noč tiho prinaša ... Kraj speče soseske iz mrzle soteske kolo se že mlinsko dremavo oglaša. V meglene tančice plahutajo ptice, orošena praprot se k tlom pripogiba, kozolce sanjave in tihe dobrave pozdravlja že zora izza vzhodnega hriba. Skrbno se zavile, čez polje krenile v somrak so jutranji pobožne ženice. Okrog domačije v meglo se dim vije, pri fari oznanja že zvon jutranjice. A jaz sred tujine objem domovine pričaram si vklenjena južno od ravnika. Nabiram narcise ... ah, že dani se, a mene nikamor, nikamor ne mika. Temna misel Še ravnokar je na drevesu visel namesto lista vsakega - zlatnik... Iz mene pa prišla je temna misel, predme postavila težak mejnik. Zasenčila je evkalipta krošnjo, sto sonc je ne bi pozlatilo zdaj. Mejnik je zdrobil mojo zadnjo prošnjo, izbrisana je zame pot nazaj. Izseljenka, osamljena, šibka in tujka primorana k tavanje brez vsake smeri... Nad tokom svojim vrba sem žalujka: na gaj oddaljen misel me boli... Če še enkrat bi prišel Mrtve so bile že moje oči misleč, da si pozabil name, ko ti sinoči si postal nad mojim labirintom in dolgo, tožno zrl vame. In moja misel je šla za teboj, preko tvojih polj in jokala ... Tako sam si, Duh-Bog, da mi je tvoja žalost solze dala in up, da vsi za teboj bi šli na dotik tvojih rok, če še enkrat bi prišel na naše poti kot Človek-Bog. Želja Bo kdaj moja pesem kot s srečnim koncem pravljica v očeh nedolžnih zablestela? Bo kdaj moja pesem kot Noe tov a grlica veselo z barke poletela? Ah, če bi moja pesem k nebesom kakor mavrica iz mojega prahu se vzpela ... Človekoljub Vsem bi rad uresničil sanje. Na dlani dušo nosi. Razdaja se. Za sebe ne, za sotrpina prosi. Obilico kamenja zanje. Tihemu pesniku Umolknil si, poet, kot da že Navje v nemiru tvojega srca kraljuje, navidezni te mir kot jastreb kiju je, srce ti pevskega načenja zdravje. Saj ni krasilo te peres je pavje, ne lažne niso te zdrobile struje, zapoj pogumno k revnost zemlje tuje, naj dvigne te v spoznanju zmagoslavje. Posvari roj, ki veter ga obrača, in slepe mlačneže malikom zveste, ker čas pravično vsakomur poplača. Ne molči kakor vrnjene neveste na staromodnem jugu; spev berača veselega daj nam, sodrugom s ceste ... Naša beseda Zvok božanskega izvora, dvorezen meč pravičnosti, človeškega srca zrcalo, ljubezni strelica, pečat na laži in kažipot človeku je beseda, najbolj mila -rodna. Slovenske duše iskra beseda naša, plodna, podžigala je puntarjem pod noč kresove. Bila je tudi iverje, ko nam zadala je grobove in sramotna dela na tujčevo povelje. Vendar lepota njene žalosti nikogar ne zatira; mati naše zgodovine je in plod ljubezni, ki k prerojen ju kliče ter prostor srečnih išče: cvet iz svetega grobišča slovenskih velikanov. Solze za doni Morje solza sem, kot oblak, ki veter čaka, čuvala za dom. Po štirih desetletjih koketiranja s tujino ljubezni plima v svoji zahtevi me dvigne nad strah pred Apokalipso, da vsaj enkrat še se naužijem rodne govorice. Spomin v nosnicah po poletu me, neučakano, zapelje v zelen objem nekoč sovražnih tal. »Die Tannenbäume!« v tihem hladu, kot prsa do prsi, senca do sence. Nad njimi rast mogočno priča: za vsako smrt rojstvo, za vsako rojstvo smrt. Sredi mehke steze me ustavi groza: posekana navzkriž leže tri mlada, zdrava debla. »O, Mother Earth!« Iztekati se je začelo mi morje solza. (Stuttgart, 1984) Ptica z Roga V Kočevskem Rogu, kjer poletje ne ogreje z jesenjo stlanih stez, sneženi šali tiho, kot onemogla žalost, na spomlad spolze z dreves ... Kjer molk gorskih očakov zre v razdejanje cerkva in gradov in plodnega življenja naše zapostavljane dežele, tam naša kri, blazno prelita, svoje razkropljene orle in sokole k spravi kliče. Od Valjhuna do Kajuha, od Črtomira do Balantiča, slovenske tisočletne reve kelih prenapolnjen, razkrit je - z božjim prstom -pod Kočevskim Rogom ... Ne obtožujmo se več, bratje, sestre! Iz očiščevalnih ognjev na obeh bregovih našega rodu je vstal in dvignil svoja krila - čez vse celine naš - slovenski feniks! (1985) Podobe za turiste škrbinasto v nebo štrle stiskalnice razcefranih cunj ptičev s privezanimi krili v babilonskih gajbah (sanje lepo stanovanje) nihče sam ne poje promenadnih martinčkov ni mladi kavarniški levi stekleno buljijo v nevidne žabe pajke in podgane za prekrižanimi računi kričačev besede pljujejo debelih češenj si žele stari hrustavci boljših dni vsakdanji kruh se ziblje v oguljenih plastičnih vrečkah indije koromandije tolste srake drhte pred tehtnico (če pa ne bo zelene trave ko me več ne bo nič ne stri) zori zori jutrišnje vprašanje včerajšnjega počasi na hitro se daleč ne pride dobri znanci mimogrede se pomenljivo spogledujejo (prebirajo papirnate prepire) suhi mencajo v vrsti za dolgo pričakovano popravljanje dežnikov pijani gorgon opoldne si ga otresa v lužo turisti se križajo japonski delegati klik klik s fotoaparati spomin na raj čist zrak če ujameš čas za beg v gore na vetru balansirajo golobi ne vejo da je svet v gordijskem vozlu napetih vrvi (Ljubljana, 1984) Z mojih poti O, kako ubog je proti polni luni vsak človeški krog ... Z moje ceste Kitaro* s Svileno cesto IV na žalost mojih knjig v razgibani domačnosti spremlja južno hemisfero v krogu k srečanju z nočjo Saint Paulia afriških vijolic krasotica presajena v krutost tujega neba za žaluzijo v predvečerju odžeja hrepenenje po cvetovih Monet uročen z dramo luči v lokvanjih na vodi v ponatisu izginja v jezeru polmraka kradoma naraščajočega kroginkrog Sepia za mrzli h pogledov v sanjarije prednikov okornih drž na oguljenih fotografijah v skladju s plazenjem mraka po stenah * Kitaro - sodobni japonski skladatelj. Svilena pot je njegova čudovita kompozicija za televizijsko oddajo pod tem naslovom, ki pripoveduje o popotovanju od Kitajske do Rima. Južni križ na prsih noči v pradavni svetlobi nad našo ugašajočo dobo kliče vladarico mojih nagnjenj k ponočevanju pod opalescenco Rimske ceste (1989) Sok rdečih vrtnic (ob državljanski vojni v Libanonu, 1989) Libanon beli* kot kosti mrtvecev z odtenki apnenca zaznamovana dežela v visoki pesmi ljubezni kakor so padale tvoje cedre za tempelj Salomonov tako danes tvoja kri brez sten iztreblja svoje lastno ljudstvo Jahve Jezus Alah en sam bog ti obrača hrbet na tvojih tleh počiva Satan s pošastnih škrbin uničenega izvotljenega mesta groteskno binglja prek TV razstava ustavljenega časa sestre ljubice in porodnice žalosti v Bejrutu na kolenih objemajo vizije v mrtvem semenju kaotičnega Libanona biznis motenj ne pozna * do te oznake je verjetno prišlo zaradi belih pečin v Libanonu in pozimi s snegom prekritih gorskih vrhov (Aid to Bible understanding, str. 1051). v opoldanski tišini pred menoj na pladnju s podobo slovenskega para pod rdečo marelo smokve dateljni in steklenica v njej kot kri žari za (poštene) vdove in device snubitveni napitek osladen sok rdečih vrtničnih lističev sred vojne stiske iztisnjen za izvoz z ljubeznijo iz Libanona Zclaj je čas (ob dogodkih na Tiananmen Square, 1989) Zdaj je čas obračunavanj večnih zakonov narave z njenimi skrunilci, čas, ki človeštvu kaže togotni srd nasilnežev nad upravičenimi upori. In čas za odstranitev stremuških zvoclljivcev brezglavih mas. Zclaj je čas, ki dokazuje brezdušnost birokratov do temeljnih pravic človeštva, čas nezakonitosti, ki načrtno raznaroduje narodne manjšine. In čas, ki javno slači brezsramne varuhe laži do gole resnice. Zdaj je čas, ki terja padec zasužnjevalnih vlad in političnih malikov, čas, ki vsepovsod odpira oči. Ljudstvo ne zaupa .ljudskim' protiljudsko šolanim armadam. In skrajni čas za modre gospodarje, delavce in zvezde namesto zajedavcev. Zdaj je čas, ki tehta naš ogrožan duh in kitajsko žrtve no pomlad, čas, ki nemudoma zahteva budnice svobodnih pesnikov na vseh meridianih. In čas, ko so razdalje sekunde: TV kaže živo resnico kitajske K P -protiljudsko avtokracijo. Zdaj je čas, da sprevidimo, kam nas vodijo vizije brez duhovne spirale: v ceneno zvrst materialnih vrednot! Zdaj ves svet strmi v kitajsko LA, ki s tanki gazi nedolžna trupla mladih Kitajcev v ljudsko drozgo! In zdaj je čas, ko se z gnevom piše A.D. 1989, 4. junij, krvava nedelja, Peking - vsem proletarcem v opomin. Bogovi Zastrte luči božajoča glasba damastni prti zas to ri iz b roka t a srebrnina kristalnina zlikanost olikanost zaklenjena vrata po dva in dva eksotični ptiči ribe v zlatih srajčkah žabe raki želve pajki kandirane vijolice mango mirta mana tango separé brez špranj vroči prtički plemenita vina de luxe šampanjec arhivsko žganje tehtanje mahinacije špekulacije pajaci: gracije transakcije kraljevske napitnice limuzine a tam nekje na aridnih tleh temnega kontinenta gostuje Smrt, piruje, si srp oblizuje: pada pada kakor muhe pada človeška lačna kostenina . Gospod! Mar črni nismo tvoji? Tvoje hčere in sinovi? Mar ne upravljaš Ti z oblaki in vetrovi? Ne veš, da tam nekje na belih kontinentih, kjer se s Teboj igrajo, uživajo bogovi? V mesnici stene kljuke panj in roke ob cesti - TV prikazuje vesti -leži neka v Nikaragui razmesarjena glava obraz zakrivajo blatni lasje v bližini rušijo življenje tanki in mitraljezi bitje podobno ženski z žaljivko kliče Boga grabi se za prsi koščke svojega (menda) moža kot brez glave išče na spodnjem robu malega ekrana fino! črka za črko nabiraš srhljivko nogometnega rezultata na hišnem pragu fantek kot oguljen škrat na vrtu stekleno v nič strmi gumi žveči - nad njim Jezus na križu v prahu kar tako z vencem papirnatih rož pisan kot Reaganova vest v i s i v panj udari sekira zreli smo za klanje (1983) Amerika, Amerika lastnica vseh pravic, nikoli ničesar kriva ... V posesti moči proti moči ateističnega Kremlja, si ti, krščenka lažniva, varljiva strežnica sveta! O, ti premetena pomočnica narodov v zadrgah oštevilčenega - da! - boga! Za vsakim tvojim posojilom in preračunanim darilom se kotita ošabnost in pohlep. Uspešnica! Reklamna maska ti je padla na tvoj mešetarski ugled. Tvoj sintetični raj na grbi človeštva se razpreda v vice Über alles! O, ti hinavska mojstrica! S poklonom esesovskim skeletom hollywoodski kravar odjemlje grehe kacetov! Sonce bi zasenčil orel tvoj, obupno zapičen v rep sveta. Amerika, Amerika! Odljudena dežela d vo nožni h hrtov in krtov! Tvojih zvezd krušna peč se maje pod gnevom Boga! Krščenka! Umazana perica možganov sirom krvavečega planeta! S celuloidnim strupom si preimenovala Boga v - Silo! Prestavila si ga na svojo desno stran in sama svoj števec postala ... Exit Eldorado. Na tehtnico postavi svoja čista dela! (Sydney, 1985) Iz Snežnih gora * Tisočkrat misel prijazna me pelje v alpe avstralske k fantom zastavnim, mojim rojakom, ki črpajo sile prastarim orjakom. Vem, da srce vam tisočkrat plaka; težka in grenka vaša je tlaka. Pusto kamenje, mrtvi gozdovi, osamljena srca, navrtani rovi. Želja za domom, ognjiščem in srečo v noči razjeda vam dušo bedečo ... (1958) - Gornja pesem je bila tiskana na spominskem priznanju veteranom Snowy Mountains Scheine in pionirjem avstralske multikulture ob 50-letnici lega velikega avstralskega gradbenega projekta, pri katerem je bilo zaposlenih tudi veliko slovenskih priseljencev (Sydney, 18. 7. 1999). Od postaje do postaje V črno luknjo - klet vesoljsko - se pelje naš pritlični planet. Na podzemni postaji Nad razritim srcem Sydneya s čez noč nastalimi škrbinami za valovanjem jute in valute sonce z ruto iz večernih nians staro mestno hišo uporno lepotico in patricijo med stolpnicami ogrinja in poljublja na oči pod njo globoko doli v črnem dnu kamnitega trebuha v urbanizaciji na skrajnem robu kontinenta neobljudenih širjav z globinami in žilami za tisočletja dela ki pod siti in rešeti politeistov čaka na spreminjanje v kruh denizen i z vseh cesta planeta ugibamo kje smo zares doma na videz vdani v red voznega nereda kot tigri čakamo na vlak do skrajnosti nabit z nabitim molkom če nanj se zruši vlak nad nami in za seboj potegne kar nad njim posluje mahinira in po nebu sega nas bo pobral žerjav Je kje izhod? Umeten dan, obdan z nasilnostjo tunelov, s sivino jekla in pomisli v prepletanju z neizogibnostjo bobnenja elektronskih udavov ko požirajo in bruhajo stresu izpostavljene ljudi. Podzemeljska postaja Wynyard. Lahko bi bil New York, lahko prihodnji svet - je že kje rezerviran nadomestek za podzemlje? Pod kupolami na temni strani Lune? Dvigajte v nebo sestavne dele za laboratorije in stražnice vesoljskih kolonij za s ko te, klone in čustvene robote -če hočete Boga, na sonce se povzpnite, Sizifi krilati! Vi, ki niste pod oblastjo v lasti Britanije in Združenih držav Amerike, sestava oboroženih sil, ki pri poskusih s formulo nevidnosti za svoje bojne ladje ni štela lastnih živili niti mrtvih in znorelih (o tem zgodovina še molči), lovci na zaklade potopljenih ladij, rezervirajte si Atlantido! Mi, zavzeti z drobnimi rečmi, kot so tekoči traki in računi, očala, ključi, pralni praški in zadrge, dializa, aids in birokrati - in kaj bo z našimi otroki -bomo šli pod kamnat lego. Res nič več nič ne de? Zapisal se je vame do bolečine, sreče in skrbi. Več kot dve leti, ob petkih, je ustavljal mi korak v kamnitem podzemlju, kjer nas iztresa vlak, z bogve čim obremenjene, v velemestno nečlovečnost. V neutešljivi strasti trd in skrčen v živ vprašaj, privit k stekleni ljubici, se je sesedal, pod ponjavo iz lastnih, nezadržanih vonjav, v kup zavrženih spominov, kjer je, morda nikoli zdrav, morda nikoli ljubljen, strt obstal. Naselil se mi je v oči brez druga, vraščal se je vame s svojim lužastim zavetjem zraščen, kot da ni bil otrok, kakor da ni pod štrenami njegovih sivih las obličja, kot da ga je zgubil, kot da je stvar in ne človeško bitje, ki z njim nekdo svojo srečo meri. Le kje je zdaj njegova staja? Postaja je dobila nov obraz, a v meni še odmeva izšolani naglas elegantnega gospoda, ki je bral mi skrb v očeh in blago rekel: »Saj nič ne de. Čas ga je dal in vzel ga bo, kot nas.« Je res, da nič več na svetu nič ne de? Vlak Vlak je plemenita reč vsi smo mu enako všeč vanj stlačeni kakor sardine nas vsaka domišljavost mine vlak zamelje vlak odpelje z zeljem tujim tuje zelje vlak je res dobra reč prav nič mu ni nevšeč prenočuje cipe dobermane nebodijihtreba narkomane trpi vse rase klase zalctave ptičke zmeneta tečne babe in skriva čričke vlak potrebno zlo je prava vragolija s potniki in voznim redom šale zbija čim smo se premaknili že spet obstane nato pa mimo napovedane postaje plane vmes čez rame bereš čistiš nohte pišeš poslušaš čvekarije in karikature rišeš vlak je vzor demokracije na kolesih prvizadnji zadnjiprvi kot v nebesih. Moj tovariš vlak Enkratna, nepovratna uspešnica železničarja, praktična, a ne preveč potratna, sem ostala zvesta vlaku, mojemu observatoriju in budoarju, ki me, v tovarišiji, prevaža -tu prosim za pozornost - od od do do - od do do od na državno odgovornost. Pod levo papilo V noč se dviga kres kot piramidast vrvež v ognjih sle teles. Dva boga Od tod do večnosti sva se ljubila, za naju prazen nič je bil ves svet. Vzplamtela sva, rodila in zgorela v toku sedmih nepopisnih let in dvajset same mrzle ure štela. Ni bliska, ki razpolovil bi noč, oblaka ni, ki sonce bi zasenčil, ni morja, ki bi se v puščavo zlilo, orkana ni, ki zvezde v prah bi zmlel, ne zla, ki Zemljo bi ugonobilo ... Je ni moči, ki naju bi ločila, prisegala sva si, uživaje med ljubezni dveh bogov v zasebnem raju, ki ga hip je s trdil v večni led... Ostaja pesem ta v spomin na naju. Intermezzo Ti nebo - jaz morje, ti drevo - jaz livada, ti pastir - jaz tvoja svirel. Najine misli - najine besede, kite čiste lepote vzporednici na dlani. Ti roža - jaz čebela, ti sonce - jaz sončnica, ti zenit - jaz zaton, ti sled si mojih dobrih dni. Midva Vedno nekdo koga išče, nekdo koga sreča, srečo najde malokdo. Midva po sili sveta nezdružljiva, narazen po volji krvi, sva skupaj po naravi. Naravnana k srečelovu pod peresom, zaznamovana za trpljenje, v življenju v dvoje sama, izigrana se srečujeva na tej čistini. Tu z neizgovorljivim se obdarjava. Tu umirava in vstajava z besedo. Src se tu dotikava. On raste, jaz se krčim za šivankino uho. Sama Belo gruljenje v zelenih stolpih mlečno valovanje mi prikliče v grudi. Konice ovdovelih dlani se mi razpno in sklenejo visoko v pramenasto čašo molitve v daritvi prepovedanih sanj. Skozi zavese bujenje deževnega jutra mi hladi ramena. Žeja vklenjena v ponos se mi vpleta v razpletenost moje sive kite. Scžem po čistem slapov ju ljubezni v listih poezije. Neki ljubezni Edina, zanesljiva rama za moja nevešča ramena brez varnega objema, obraz za moje ustnice brez ustnic zame, naročje brez predsodkov za moje nosečnosti z domačo besedo, pivnik, skalni moj pivnik za kaplje žalosti, ki pri ljudeh jim ni utehe, uho prsti, ki me bo vzela; čas te je izklesal zame! Pod evlcaliptovo krošnjo, samoten na obrežju usahle reke si me v trepetanju čipkastih senc sprejemal takšno, kot sem. Ljubila sem te, tuji kamen, poljubljala tvoj vraščen molk, ti ljubezenske besede šepetala v borbi z nevzclržnostjo zablode, ki sem jo komaj, komaj, preživela. Zbogom, luna rossa Romarka iz Novega sveta na predpotopnih tleh pod krutim nebom v objemu domače grude, zdaj, pred svojim zatonom, brez pravice do sreče doma, drhtečega srca molče ihti m v zeleno poezijo na odprti dlani blagega Prekmurja v poletni sproščenosti rasti, odete v beli vonj akacij in omamljivost senožeti. Pozno, vse prepozno za sivo vdovo prebujenega srca. O, luna rossa, sonce moje enkratne noči za večno vklenjene v spomin na neizpete dni v sladlcogrenkem valovanju krvi goričke prsti... Zbogom, zbogom, luna rossa, zbogom zapozneli sen ljubezni. Bleda, hladna, tožno boš sijala na moj hrib pod Južnim križem. Ta hip obiskovanje ljubezni zanaša me ta hip ta hip vidim bolečino njene poezije jezi jo zakrknjenost človeka ta hip teče, teče njena nežnost sol sveta kaplja v ta hip Pesem pepela Pepeli me noč pepeli me dan pepeli me plamen krvi pepelijo me pretresljivosti pogrebnega planeta -pa še moram živeti Pantomima plašne ptice med parfumi pred portalom v paradiž pianissimo prehaja v passionato papirna tih peru tn ic pa še ne morem umreti pa še nočem umreti pa še ne smem umreti Premagati moram plimo pod levo papilo Peti moram ptica trnovka peti svoj canto doloroso Približujem se poslednjemu slovesu Socvetje Bog v nas človečnost. Meso, kri, kost - živana. Jaz - samovšečnost. Na vekah svinec. V meni beg mladostnih sanj -vzgib podzavesti. Bitje me vnema. Prah na dlani življenja uglašujem čute. Tipajoč navzven razpoznam odsotnost ptic. V sluhu panika. Svedra m v tišino ... Vsidram se v monotonost -kontinent brni! Odzvonilo je. Jutro brez ptičje pesmi - počen zvon sveta. Homo sapi en s? V lastnem domu vandali, strup v pljučih Zemlje! Zora? Bled pojav. Rosa ni, kot je bila! Čebela pazi. Svit mi tipa vid. Budno je tretje uho! Z menoj šesti čut. V senci teh prstov, iz te skrčene dlani mi vznika praznik. Planer koz m osa! Ta pest pepela vidi Napovedano. Praogenj - Praluč -Praži i ca razpršuje eliksir Duha ... Nevesti Zemlji, odeti v zlatosinje, Ženin napija! Lumen v zenitu. Moja krotkost narašča v medenost dneva. Vid mi m Huje iz cvetja Zagledani v prostor in vame. Svetost življenja lušči to pozno zrnje gline in duha. Bukev in palma, sama ob svoji reki v Tebi, Duh, stojim. Ta sivi čebelnjak... Kot da je v meni nektar -medica v grlu. Krilata duša tu - tam. Dvoje gnezd imaš, hej, slovenska hči! Naše lipe list, v dolgi zlati jeseni sončne dni živiš. Rod naš, naša kri, na vseh kontinentih si -sla lastovičja! Na vseh celinah naš um in naše roke. Naš elan - Pogum! Slovenski narod: maloštevilen rod visoke kulture. V rodno prst se vsej, Slovenec, da tebi bo rodnina molzna. Jaz? Če dar imam, naj na teh jasah zraste tebi v dolg spomin. Tvoj klic ... Ljubim te ... Čutim te ... Čez vsa morja -dom moje sreče. V kosteh te imam, slovenska prst, moj hram in stolp. Jaz tvoj bršljan ... Enkrat še, samo enkrat še v vonj tvojih trav, da mi je dano ... Začarana skrinja moje lepe žalosti in njena žara. Gledam v tvoj zaton -in bolj ko izgorevam, bolj zate gorim. Ta sveti ogenj! Ves svet moj, a ves svet tuj, brez pesmi zate. Radost v tej roki... Ples rodnega jezika -ta luč besede! Si res ljubezen? Jaz tvoj plamen, ti moj žar? O, domovina ... O, Plavi planet! Makroskladišče smrti -pomnik hubrisa. Razsvetljenec... Slep! Drzno nagnil je svoj vrč, zvrhal ga, izpil. J o j! Hirošima ... Nagasaki... Instant čad. Zločinska zmaga. Jama do jame... Vse zemlja da, vse vzame - genocid zija. Volkostečina! Hom i ci d o man ija. Huronske kletve. Piromanija. Babilonske norije. Leteči teror. Demoniade. Sodoma in Gomora. Hipoplazija. Incest - hipantrop -humunkulus prihaja -vivant secpientes! Človek je števec. S prstom na bilu konča, na prste začne. Vesoljske tire, morske globine meri -sešteje sebe? Kdo vse je v meni? Kaj vse sem - kaj vse še bom! Vendar en sam jaz. Z lučjo ljubezni v sebi - pa se iskati? Dati se, dati! Dati brez štetja, brez merjenja sprejeti -vzeti nikoli. Človek je števec. Prešteva tuje zmote -svojih grehov ne. Svoje z velikim številom pomnožuje, z majhnim, ko deli. Tesarji križev, Zemljina metastaza -ušteli smo se. Biti, še in še! Doživljati z vso dušo v drami življenja. Prebedeti noč za jutranji ritual cveta s čebelo. Okusiti blesk rose na pajčevini v zardelem svitu. Gozd prežvižgati operjenim piščalkam v igrivi pozdrav. V naročju morja spočiti si ljubezen nedotakljivo. Koz m os razpresti v nabiranju kosmičev za poezijo. Postati človek -pošten po lastni volji. Biti sol Zemlje. Krotko, kot ovca, v sprejetju zadnje peze leči pred Skrivnost. porumeneli listi Mlin moje vede: srce, grlo in glava v luči Besede. Berač i ca - pesnica Ko pred menoj se razprostre tančica, ki v noč jo tke spomin mi iz trenutkov v senci mojih srečanj in dejanj, razvalovim se vsa do dna globine v ožinah presajenega življenja v borbi za obstoj na tujih tleh, kjer rada žuborela bi kot pesem, ki iz studenca v grudih domovine jo zajema pesnik sebi zvest. Jaz pa se z niči praznimi ukvarjam in z voljo ljudstva upam proti upu. Svet povedla jaz bi rada v mir. In vedno kot norica slepa brskam po materinščini že na podstrešju uma, ki podjarmlja ga tuj duh. Med skoraj mrtvimi besede naše v zakladu obubožanem na tujem prosim že, da me ne zapuste. Če pa usmilijo se me besede, ki spremljajo me zunaj domovine trideset že let in nekaj več, umakne se jim moja žalost k sreči nad rojstvom vsaj še ene poezije, preden me odnesejo od tod. In beračica - pesnica iz groba pod Južnim križem bom svarila: »Bratje, rodnemu jeziku čast - naš dolg!« Porumeneli listi Porumenelih listov se dotikam slovesno kot otrok podobic svetih. Kar ljubo je bilo mi v mladih letih, ponovno v želje nenasitne slikam. Sedanjosti v teh stihih se umikam, pozabljam breme romarjev prekletih, nerazsvetljenih bratov v zlu ujetih. Kot srečna starka za spomini stikam. V svet drugih odleteli so dragulji, nocoj ni mar mi za nesrečna leta. Kaj de, če na dlaneh so grenki žulji, v dneh novih spet bom našla moč poleta Mladost me je obsipala z dragulji, v bodočnost bom krenila v njih odeta. Ljubljanska Greta Garbo (Bojanu Stihu) Še te slišim v školjki mojega spomina: Slovenski narod, Naarood! Naaaroood! Če bi bilo moje daljno rojstno mesto lep obraz, bi ti bila velika bradavica na njegovem čelu. Rojena po podobi groteskne ženskosti v konveksnem ogledalu, si kot lepotni madež slovito podčrtavala lepoto ljubljanskih deklet. Košata, kosmata, zaripla, kot goban pritlikava kraljica prodajalcev novic, ustoličena na trotoarju pred glavno pošto - glavna si, sreča v nesreči, s svojim čvrstim duhom stri a prenekatero zavist. Ne samo ti, tudi jaz imam stopala kot G. G. Le kam so v ožinah med vojno morijo tvoja ubrala korak? Bila si naša! Čigava sem jaz? V dar ljubezni Bila sem ljubljena kakor nobena, v preteklem že in še v tem desetletju, nedosegljiva nada v pristnem petju, kot priča tibost času prepuščena, ki vedno znova v stihih prerojena. Prebiram jo, po zakonskem preklet ju svobodna, z zadoščenjem v mirnem štetju visokih let nezagrenjena žena. Ljubezen čista, sreča neranljiva, je venomer cvetoča srčna leha, na tirnicah duha le dotakljiva. Ljubezen, neprijateljica greha, je zdravje, kakor sonce darežljiva, neprecenljiva njena je uteha. Po Njegovi podobi Zlet iskre v srčnem hrepenenju tkiva dvojice, ki jo sla krvi prepleta za uzakonjen cilj tega planeta, vzplamti, da prekipi neizrekljiva lastnost v postavi Njega - sila živa. Gejzir Adamovega mikro sveta se vzpne v drevo življenja iz Očeta in sprejme Eva ga, položna njiva, drevesnica njegovega imena. V njej OPERA DIVINA oblikuje zarodkovo vesolje - obla mrena povsem zalita z vodo. V njej Rast snuje, po svoje, dete od pet do temena za dvakrat - ven! A kaj naš svet mu kuje?! Dokler je še kaj vesti Osnova nebesa nas zvesto nosi v leteči legi galaksij brez kraja, ki jih pogojen zvezdni prah poraja po razporedu Mojstra, ki ga trosi... Razmikajo vesoljski se ko I os i, da s starimi svetovi mlad zaraja. Med njimi naš, bolan, v nov vek prihaja po eonih na šolanju v Kan os i, ki jo zastal razvoj duha podpira, v ospredju s hordo, ki si slavo poje za verskimi simboli, zla štafeta. Politika vštric z njo pa kalkulira: Vi to (jaz to), mi to - vsakemu svoje v pesteh planeta Zlatega teleta ... Pesnile Kot redka školjka z biserom v sredini med školjkami brez bisera se skriva, tako poet največkrat skrit prebiva med tisoči na zemeljski širini. Kaj veš, sodeč po školjki ni luskini? Zunanjost njena često nevabljiva ne zdi se vredna ti pogleda - siva, a morda biserna je po vsebini. Življenje, mehko ali trdo, krasne v srce poeta sklada melodije. Molče, na videz ure dolgočasne, poet presrečen, da je sam, prebije. Iz misli in občutkov blagoglasne vrstice zlaga ljudstvu v poezije. Po trudapolnem delu Ko se po trudapolnem delu v znoju podam še enkrat voljno med gredice, misleč na dnino zgrbljene ženice, sem z Bogom, z zemljo in s seboj v pokoju. Le kaj takrat čutila bom, ko v soju luči poslednje, v vonju voščenice, sprejelo pravi žig bo moje lice, v neizogibnosti po zadnjem boju mesa, ki se je željam pokorilo, srca, ki so spoznanja mu vir petja, saj se z življenjem je prenapojilo v iskanju neomajnega zavetja, in šibke duše pod gorja gomilo na predvečer življenjskega poletja. Sonet brez haska V napoto sama sebi sem postala. Nobena reč na svetu me ne mika. Žrem se, zaskrbljena, brez zapika. Najraje bi, da bi me smrt pobrala. Na srcu kamen mi postaja skala in vsaka dobra misel me zanika. Dežela naša z mojega vidika je kot paralizirana obstala. Pred mano naših časopisov gora ... Po njej slovenski Sizifi, kot v sanjah otrpli v žive sohe ... Jaz kot nora v obilju vsega lomim se v kotanjah brezmočnosti, sprašujem brez premora: Smo leščerbe vpreluknjanih lobanjah? (1987) Sem duh? Oblika? V atomskem raz-poredju prah brez zapika ... Jagoda Ves svet je moj. Jaz njegova sredica. Vesolje nosim v sebi, kontinent. Pred mano, za mano v senci s seboj sem jagoda življenja. Kdaj, kje, kaj me bo pohodilo? So še kje otroci? Kdo ve, če kdo na drugem bregu pomirjenja zaljubljen išče v snegu in s črkami srca vanj riše ter,ljubim te' v ledene rože piše? Sanjari kje še kdo, še komu dali navdih za pesem so z neba kristali? Lové še kje odrasli zvezde bele, poslušajo še pravljice vesele? Žive še kje otroci mladi v nadi, da svet bo, kot bi ga vsi dobri radi? Dober dan Kres ljubezni sem, vsak dan do smrti se ljubiva življenje in jaz. Ljudje pa hodijo -prenašajo se iz dneva v dan kot vreče pepela. Spremlja jih hlad mrtvašnice v srcu steklenih oči, a v mojih žari hrepeneč pozdrav: vsemu svetu želi dober dan. Ostaja sam. Blagostanje Tam daleč na žametnem gričku zdi koča pod slamnatim krovom. Vsem zlobnim vremenskim bogovom je kos. Nos viha pred njo se ošabni gospodi. Kot sneg vsepovsod znotraj se beli, veseli otroci odraščajo v njej. Brez razkošja življenje ji teče in zdravje ji peče vsakdanji kruh. Odcveteli dež Pada pada pada na okno potrkava pada pada odštevanje pada v ritmu srca življenje pada k struge nebo ne bo neba opralo ne bo ne bo nebo izpralo kislega dežja pere pere pada pada izliva čas Zemlja propada pada pada upada čas na okno potrkava nebo ne bo ne bo cvetočega dežja nebo nebo ne bo ne bo neba ščurkov bo pojedina svetovna Sladek plen Tiho zlato zimsko čisto mlado jutro na jugu južne hemisfere iščem pesem za prijatelja na severni polobli komaj vidna v večnost vtkana neslišna enkratno zablešči v rahlo pozibavanje vodnih draguljev sij sonca slika mini mavrice v ta spomin prosojno zelenilo treh drobcenih pajkov v vrtničnem grmičju ena sama pozornost vsak v srcu svojih krožnic v pajčevini čaka na svoj plen moj sladko me zaboli Tebi eno Moje čačke so marsikje po svetu enim uteha, drugim up v poletu. Tretjim pa nikoli več nobeno. Zate v meni naj zapojem eno. Bogve, kolik je moj delež let... Naj zdaj, kar je med nama, zve ves svet: Življenje, Luč, Ljubezen in Elan. Tijaz-jazti do konca. Noč in dan. V koraku si mi, kamorkoli grem. Ljubezen nesebična daleč pride, daleč kaže, ko spomin odide. Za nama bo ostal njen topli soj. Naj rečem več? Mar ni vsak moj las tvoj? Mar nisem tvojega zorenja njiva? Čim bolj me hočeš, tem bolj sem radoživa. Ti neusmiljen, mrzel, brez srca? Dah v mojih mislih, v meni imaš kar dva. Od Eve sem sva si namenjena, v moj poslednji izdih priklenjena. Z njim bo tvoj dih v meni, z mano preč, ostal bo moj pepel. Za nič. Odveč. Čujl Borbe s svetom mi še ni preveč. Grej se v mojih grudih - čas je dolg. Spi, hropot, prav ljub mi je tvoj molk. Srečo imaš, zares, saj te ne kolnem. In jaz - čez šestdeset pri zdravju polnem. Na drugo stran se obrni, grej se, Smrt! Preden me odnesejo odtod moram Tebe Izvir vsega zahvaliti Nisem seme pijanca pretepača tatu lenuha skopuha oderuha zapravi j ivca 11 i sem nebodiga treba sad gnilega zdravja v breme domovini tujini sinu snahi mati me ni spustila v stranišče vrgla v smeti zažgala pustila na cesti prodala ni me v sili obljubila nobenemu oltarju ponudila okupatorju nagnala na ulico v človeški zverinjak ni se me sramovala (ni vedela za moje grehe) ni se me bala Ti podpisan na vseh straneh neba v vsakem človeku bilki in živali v koncertih vetra morij rek in groma v premikih Zemlje ognja in prsti v slikah na tekoči vodi v potovanju zvezd in senc Si me spremljal skozi temne ozke rove privedel na svetle življenjske poti utrdil za današnjo dobo obdaroval s potomci prijatelji poezijo mi daješ doživljati Tvojo skrivnostnost pravičnost odpustljivost usmiljenost potrpežljivost mi dovoliš svobodno odločati živeti še in še biti v breme Tvoji ljubezni plavati srečno skozi trpljenje na trnku Tvoje privlačnosti. Razodetje Po niti mojega življenja teče v onostranstvo tudi moj nemirni duh že pol stoletja. Vprašanje eno le me vse bolj peče: Kaj poslanstvo moje je? Saj vendar vem, da sem slovenska duša, kri z besedo, pa sem kakor kamen gluh in ptič brez petja. Brezciljno bitje sem in živa suša s polno skledo, ničemuren potepuh, nič brez zavzetja. Kot gad sem skoraj že se prelevila v jaro žetev, v jezik tuj in grd napuh na dnu početja. Domovina mi je zapustila sveto setev: zahteva, da sem prepeluh -nosilec cvetja. Zagledanost v jasnino V sinjem oboku krog Zemljinih bokov Duh v mavričnem loku. Razpetje Zagledana v jasni no ganljive bližine Južnega križa v eterični prožnosti avstralskega neba, preklinjam daljave med lepoto dveh dežel, ki ju ljubim. Moja lepa žalost Iz kraja v kraj, od zvezde do zvezde v pesmi trosim svojo lepo žalost za mojim svetlobnim Pastirjem, ker ni oči, ki bi se mogle z mojimi na smrt zazreti v vi s te poezije. Le kaj bi moje misli brez zvezdnatih pašnikov nad mojim prgiščem tujine, ki mi je dala vse, le druga ne, ki neslišno bi z menoj ponočeval prisluškovaje Duhu do prisvita zore. Njegov dotik Preplavil me je spev oceana in odvaloval k drugim ustnam Zemlje. Ne sprašujte me, kaj sem. Obala ljubezni molči. Moje noči so tisočletja dozorela v dopolnjeno večnost želje. Utihnite, ptice! Vode, ustavite se! Sprostite se, živali, nocoj so dobri celo ljudje. Utrinjajte se, zvezde! Nocoj sem vrtnica. Odprta. Zardevaj, luna, nocoj sem polnejša od tebe! Tiho, tiho, tiho, vse stvari - dotika se me Pravir luči. SUMELE V „luno preddvorje. Sozvenenje Zemlja kot da se je zapodila v hitrejši let iz furjaste noči -tako luna hiti na drugo stran neba. In jaz? Kot da me res že čas priganja, skozi odhajanje premagane noči brzim v prizore razviharjenega oceana. Vso noč penast se je v sebi valjal, s klečevja zaletavajoč se, besno naskakoval tisočobrazno, navpično m rkos t čeri z izrazi lakotnih mrtvakov in me pod oknom bučno vabil: pridi, sama pridi vame, da zajameš pesem najino ... In zdaj sem tu. z rjovenjem morja, na vrhu gluhih eonov, zloženih v preskušan kamen. Ocean ... pod lastnimi udarci večno ujet med Scilo in Karibdo vase pada -kot kri v borbi med strastjo in duhom. Kadar upehan, kot star morski lev, na to stran planeta se v zaliv polega, jaz, sproščena kot na soncu mačka, se raznežim vanj objetega z Zemljo. Pred odprtim oceanom Pri so t nos t Neizgo vorljivega v nedotakljivosti večnosti začrtana med zdaj in jutri me zaboli kot moja lepa žalost - v molk, ne v smrt -zazidana med moji lastni polovici Osamljenost Boga me stisne v grlu, da v praznino seže m po roki, ki je ni. Z nebesja, v odsevih svetlobe v tišini oceana se zrcali težnja po popolnosti življenja v dvoje. Če bi bil on morje Če bi bil on morje, bi jaz bila peščeno dragotinje, da bi mi hladil zazrtost žgočo, me božal in odvzemal, vame nežno in viharno upodabljal svoje vzorce. Vse moje vanj usmerjene poti valovale bi v njegovih melodijah, če bi on bil morje -jaz njegov zaliv. V korale mavričaste se razsula bi v njegovo dno, če jaz bila bi sol njegova, če bi, ki ga zame ni, bil moje morje. Moja majhnost V nedoglednost neba in morja pasem votle vzgibe zatajevanega telesa po volji lastnega duha v strahu za čistost ljubezni. Ocean in zemlja -kot mož in žena v izpopolnjevanju drug drugega. V nedognanem jedru duše iščoč jasno obliko misli v kaosu lastne vsebine, oko, grlo, uho in jezik nalik pračloveku hlepe mi po izrazu, ki mu ni besed v nemoči pred mogočnostjo in vdanostjo morja. »O, Bog!« se izvije iz vrelca mojih iker V zibeli rojstev odprto morje - prediren pogled oko v oko nebes v nebes spodaj kakor zgoraj bleščeča ponjava Njegovih globin v ritmu Sirene za Plugom v naročju oceana me zazibava v samopozabo breme s srca kot mimozin pelod mi prši v svetost Neizrekljivega amfora življenja razi v oblikah Duha Na pladnju svetlobe Na pladnju Svetlobe iz pramonštrance, lega v legi - dlan na Dlani, z mojo lepo žalostjo v kroženju skozi vesolje, se polagam v Odsev Ranje n os ti, nikoli dorečene v zarisih eonskih globin in v skladih na ozarah človeških početij, da bi me skoval v zajemalko luči, da bi me zgnetel v kruh besede, da bi me zmlel v drobec soli za šivankino uho. Pesem v školjki Koliko zrn soli, koliko uklenjenih misli, koliko zaklenjenih besed, koliko utopljenih pesmi, koliko mrtvorojenih obljub, koliko brezsmiselnih sanj in zatrtih srčnih želja v sledi štirih stopal od tod do večnosti narazen kakor perutnici ptice v letu ... Samo gola resnica. Nobene bose trditve na peščeni blazini. Niti ganjenost se ne zgane. Le alge, črne, črne alge se trgajo iz slanega objema -kot strela izgorevajo v venec brez pomena na pepelu domišljije. To morje, morje pa se drobi od udarcev ob čeri in svojo lastno peno golta. Koz m os govori: Jaz nisem ti, a ti si jaz iz mojih snovi! * Za slovo od prividov pod sončnimi prsti si vzamem školjko. V njej poslušam svojo kr Nekoč jo bom razpolovila -jo boš slišal tudi ti? Pikre ikre (Sydney, 1991) Obzidan glas sem. Sama, kot zrno v školjki, Ljubezen pasem. MOJA LEPA ŽALOST, strnjena odmevnost sončnega prahu pod znaki na posmrtnih poljih padlega šumenja v belem molku, na perutih dneva in noči v letu skozi neodmeven sinj, na milost in nemilost časa, rojstva sebi v tebi čaka. 2 STARI URI v mestnem stolpu so vrnili zvon. Z dvanajstim udarcem mi razpolovi srce -ne morem se odreči dragocenosti v spominih na preprostost in iskrenost v bridki sreči do zadnje solze objokani med košnjo sanj v nenehnem vonju nekega medenega poldneva. Bij, ura stara, teci, moji sreči je odbilo. Drugim kaži čas ljubezenskih sestankov... 3 Z AVSTRALSKEGA KRAJCA narobe sveta praogenj na poti v noto mojega Memmona po Tihem oceanu z večne steze trosi capriccio v mavričasti ritem valčkov pred Opero odeto v Utzonova jadra na ploščadi. V morju žalosti mi v grlu zavozlano občudovanje tone v razprostranjenost Zemljinih ran. NEBO, MOJ BOGKOV KOT, v njem ognjen golob, čudežno vpet v oboke sinje nad južno polovico svoje golobice, goreče zlati slikovitost pristanišča in božje lepi dan, cefran z lahkotnimi kriki galebov, sitih sendvičev in čipsa na račun turistov in kroničnih tesel s cunjastimi gesli za pranje možgan ... 5 NA SKALAH V SRCU starega Sydneya na pogon uvoženih talentov in križev s kapitalom skoz vrtljiva vrata, sončni viski ,on the rocks' rožlja o bičanju po črni žalosti v verigah razčlovečenja pod Kozorogom in o vztrajno kratkotrajni sreči v zadnji sen ožetih ... 6 PIKRE IKRE moje ribje želje v razblinjeni svinčen os t i krvi, ob prisluhu pred nebotično stekleno sireno med zlatokopi v gorah iz betona, navzgor po njenih odsevih neba polagam z meni lastno srečo v Chagallove Tri sveče -pogled navzdol me hipoma izbriše. Pesmi v vazi V nihanju sveta luč - tema, - luč - tema, luč - tema ugnanih. Noč se že umika jutru, mlad dan je še dolg. Skoz naselja tuli policijski avto. Naj, sirene so razvitega sveta tuljenje. Muhe afriške so, ki mi spati ne puste, švrk, pljuvajo v srhljiva zrkla, polna glada, obletavajo smrklje smrtno lačnih otrok. V vest, v oči me pika njihov TV SOS ... Sita sem njih muk do izgube apetita z Murijem na dieti v pasjem paradižu. Mondo cane! Niti ne kane mi na pamet, da bi dala na stran za njih vsaj dolar na dan? Saj gre po razsvetljenem svetu ljudski glas, da se ljudje tretjega sveta plode kot muhe ... (2001) 2 Vse gre narobe: domovi v prahu na škafe, mladež pijana od izbire drog na škafe, nezaželeni otroci v splavih na škafe, versko-razredne kape in rinke na škafe. V nerazvitih deželah smrtnih klic na škafe, v sledeh morilskih polj živ eksploziv na škafe. Po meri let lačnih otrok sklečke na škafe, od nas vsaka za dolar v nabirkah na škafe, na cilju zanj pet, vmes mrličkov na škafe. V medzvezdnih strukturah dolg z nulami na škafe, plača ga z davki občan z računi na škafe, v humanizmu razvitih s kaprici na škafe in ravnodušnih - z ušesi kot škaf na škafe ... Letos me življenje ljubi bolj kot kdaj poprej. Preveč me je za mene samo - prekipevam. Tega planeta zvezdni prah brez Interneta sem svojim daljnobližnjim zvezda repatica -s spodnje plati oble jim sijem v teh vrsticah. Ljubezen, mojega življenja lepa žalost, kako sladko boliš, ko se mi ti sproščuješ, nič na svetu mi ni tuje - tu in tam doma. Ta napeljava, ta duhovna povezava z mojimi osmimi križi prek štirih celin. Le v Afriki - nad njo solzim - mi nihče ni dan. Ta živi pelod, svetloba brez dni in noči v teh indijanskih poletjih - jaz pa hladna kri. (2001) 4 V mojih panoramah neločljiv drevesni par: Ljubljana divji kostanj - Grafton džakaranda, nezdružljiva meridiana vštric v zenitu moje zlate dobe brez posluha za tik-tak, ko na tej stezi istočasno v njuni senci, sem vsa v čarovitost njunih krošenj vpletena ... Jug s severom se povezuje v mizansceno nebesja - lunin muhast trik pod njim se pelje -pande ljubek lik! Gledava se ... Zaboli me plexus solarís: v spominu na kostanjev list, na neizpolnjivo domišljijo vročih let, na iluzije, ki bremenijo naš planet ko pod cvetočo džakarando fantaziram ... (2001) Skoz mlečnato svetlobo cestne osvetljave v deževnati večer črnenje listja pada. Vlaga sili v p les kari jo, slike in kosti, v trpežne lončnice se krade mirovanje. Školjke s prodniki, moj zaklad v leseni skledi, mi prispodabljajo poletje, ki me živi. V knjižne police stesana padla drevesa ponujajo gretje v prelistavanju življenj. Žarovitost sončnic, nagnjena čez vlažen rob mre med poljubi z ognjem v pelodu na mizi... Negibnost, vžgana med glino, sobni mir veliča. Čas v vazi, kapljica za kapljico, spreminja smrt cvetlic - s hvaležno vodo v sok za vrt zori. 6 O, voda, životvorna sila Zemljekroga in drobnih stvarčic vodica, krasota rose, moj prah boš ti v spreminjevanje zazibala. V jutranjem ritualu pred pristopom k dnevu, ko mi, s slapovi protobiserov božaje po zdaj že krotkejšem oklepu žejne duše, molitveni navdih v konice prstov dvigneš visoko v prš sprostilne milosti, ga prosim za pet pravic, odvzetih našemu planetu. Dolgujemo si jih za lastno osmislitev: za tvoje grude, flore, favne, zraka zdravje ter za levico in desnico v sklopu mira, ki v vrhu srednjo pot za blagor ljudstva kaže. Neznanega lončarja vražji duh se šali z radostjo pod kupolo mojega življenja, kjer me vštric z muzo napeljuje k igri, da ne zbežim pred vojnim zlom k povesticam o raju . Z ustja vaze brez bukeja me zasleduje kot pol poljuba v prelomljeni obljubi sanj, ko iz črnine v njenem suhem grlu pred me Lačnost, ki golta terakoto živo, plane ... Velik nič - ljubezen revna kot cerkvena miš in upanje na mir z usmiljenjem za Bosno -z labodjim kljunom moje drobne, črne vaze, solze potentatov Narodov Zdesetkanih toči v frakeljček za Novo dobo starih nad ... Krone sončnic na filmu mojega spomina, kot dlani človeštva, proti nebu razprte v utešenosti gorečnega hrepenenja po odrešitvi iz nasilnih žaloiger, mi igrajo na srce, da še bolj zaživi, da bi, hvaležno, še bolj odpiralo oči s spodbujanjem k Ljubezni, ki že nevarno spi. In sončnica na njivi? O, njena pokončnost v zvestobi bogu flore ... dokler ne obleži pod bremenom semen v kroni. Ne vedoč za se usahne. In človek? Elitist, v Novem svetu krog vesoljske postaje, bo pokosil gmajno, gmajnar bo pokosil travo in Jaz bo žrl jaz ... To minevanje noči... to izžarevanje -zgodi se, da celo med spanjem sejem-žanjem moči ljubezni, ki odeva misel v pesem, ki dušo upodablja mi v posmrtno senco v spomin na milostno poslavljanje telesa ob čudovite darežljivosti narave. Odšla je jeza, ki pogled v temo pogreza, kri je tišja, duha spirala vedno višja ... S pesmijo pa poti sem od todi... Kjerkoli, melje me kot iz posode jaza pelje se ... Še vaza stihov v meni prazni se in polni... Magija pesmi! Daje se mi, ko me jemlje rodu domače pesmi, za posmrtnost mojo ... 10 Rahlo, rahlo ... dih-izdih ... duh mi vdihava stih ... Izza svetlobe zastrtih zrkel se niza krhkost navdiha ... v verzne krhlje dogoreva ... Ne vem - nekaj me hoče vase-zase? Sva dve? Trije, štiri? Misel, beseda, spomin in jaz na vrtiljaku čudno čutne domišljije? Le kakšno čaroclejno bitje tej sužnji sli v uteho skrbi za svet, ki snet goji v očeh, tke to krutost blagodejno? Muza!? Beži no, tvoja muza, stihov pastirica, je tvoj jaz -srce za otopele razmetuješ... Beži z gluhe Adamovine v izseljenstvo duha! Duše, tam nebesnim potepuhom pojejo ... n8 Tare, hudo me tare zastonjskost ljubezni. Strah me je za preživetje plemenitih duš v času, ki nobeno dobro, žal, mu ni več kos. Zlo proti zlu - zlo za zlo - naravne smrti smrt. V duhu, grezilu mojih iskanj, se pogrezam v brezprostorje brezglasja, brezzvezdja, brezčasja, v brezbarvnost neotipljive brezsmrtnosti. Ni točke, kroga, črte ni. Ni niti Boga!? Se praznost sama cepi v miriade praznot? Si slednje same napeljujejo orbite rasti - Zemlja po naši krivdi ne snet ne cvet -za varen prostorski razvoj galaktičnih niš Skrivnosti, ki Agni jih gnete za svoj lučaj... 12 O, kako mi zna življenje segati v srce! Morda zato, ker znam zajemati iz njega? Neznanska sreča z mano! Še in še moj čas je kot deviško polje, polno žlahtnih rož za me. Jesen za mano? Zima pred menoj? Med njima dve desetletji indijanskega poletja in več v sedmi dobi moje zemeljske poti: čmrlj v ušesu, metulj v peresu in moj Muri med čudeži v ponujanju moji naravi. Biti bitje z milostjo besede in oči, ljubiti, brez grenkobe moči pelin piti -živeti z bolečino, v upanju umreti... Kako, Sopotnik, mi znaš ohranjati duha! (2001) Poleglo se mi je poletje indijansko, ves mi z njim odšel je mik posvetnega blaga, še Slovencev trenje več ne tlači mi duha. V moj zlati čas Svetloba mi odpira vrata, nihala v meni so obstala, naravnost grem, pokončno, milost v mislih spremlja me v neznano jutrišnjega dne, v lučeh pritlehnega sveta. Padci so za mano, le eden me še čaka -sred vsakega koraka jaz nanj pripravljena pospravljam si življenje, v Onstran naravnana, ko z vdanim srcem čakam na labodjo pesem ... Vem, da kamor čas me vabi, ne pojdem sama -Ljubezen, moja lepa žalost, me objema ... 14 Blesk noči v črnino blata riše mrk sprevod psov z ljudmi. V njem Muri in jaz. Pomikamo se skoz popoln molk kdovekam. Hipoma sem sama v živobarvnih sanjah. Ocean ... v dalji hribi. Neutrudna misel kot blisk me dvigne iz sna v spoznanje, da moj mili kuža me zapušča -že slutnja mi je šepetala za to lutnjo ... Vse Zemljino je živo spremenljivo ilo. O božiču stran zagnan, na moj pot, mladiček... Moj kužek, bistroglavi varuh najinega doma, je po enajstih letih v dveh dneh minil. Sin mi ga je pod noč položil v senčen grobek pod džakarando, južnih krajev krasotico. (2. 2. 2002) Beseda o Pavli Gruden Pavla Gruden (roj. 1921 v Ljubljani) je povsem svojevrstna in v mnogočem izjemna osebnost slovenskega zdomstva v Avstraliji, kjer živi že več kot pol stoletja in kjer je spiritus agens slovenskega kulturnega, še posebej literarnega delovanja. Desetletja se je razdajala za različna literarna glasila, med katerimi skoraj dvajset let njenega sodelovanja pri slovenskem tisku v Avstraliji zavzema tromesečnik Svobodni razgovori, revija, ki je izhajala v angleščini in slovenščini; to je bil prvi kulturni most med Avstralijo in Slovenijo. Svobodne razgovore, ki so bili njena zamisel, je soustanovila s kulturnim delavcem in kronistom Lojzetom Košorokom, s pesniki Jožetom Žoharjem, Bertom Pribcem, pokojnim Petrom Košakom, pesnico Danijelo Hliš, avtorico Ivanko Škof in s pokojnim Jožetom Čuješem, »očetom slovenstva« v Avstraliji. V Svobodnih razgovorih so se združevali predvsem avstralski literarni pisci slovenskega rodu. Soustanovila je SALUK, Slovensko-avstralski literarno-umetniški krožek, ki je leta dolgo združeval domala vse, kar je na petem kontinentu mislilo in pisalo slovensko - tega pa sploh ni bilo malo. Sama je s temperamentnim ogovarjanjem spremljala dogajanja v domovini in po svetu ter se izoblikovala v zanimivo fiziognomijo zagrizene slovenske svetovljanke. Njen dom v obrobnem sydneyskem Inglebur-nu je bil in ostaja kljub njenim osemdesetim letom žarišče slovenske energije; pri njej se oglašajo vsi zanimivejši slovenski obiskovalci iz matične domovine in enako avstralsko-slovenski »kulturniki«. Pred leti je zapisala svoje slikovite in nenavadne spomine na prva leta bivanja v Avstraliji; še zanimiveje jih zna pripovedovati. Toda njena prvinska literarna preokupacija so vseeno verzi oziroma lirika. Občasno jo je objavljala tudi v osrednjeslovenski revialistiki (Sodobnost, Rodna gruda, Dialogi). Zbirka Ljubezen pod džakarando jo kaže v obširnem razponu bolj ali manj burnih čustvovanj: od tenkočutne, melanholično uglašene domoložnosti do zanosnega evociranja svetovnih, predvsem »zelenih« vprašanj; od neodjenljive-ga patriotizma do občutljive ljubezenske ženstvenosti. Dodati je treba, da je ena redkih zdomskih avtoric (avtorjev), ki je skrajno pozorna do forme in ki se ne zadovolji hitro z mašili, kadar se ji na pot postavijo slogovni problemi. Morda se zdi ta poudarek odveč, toda okornega besednega in slovničnega rokohitrstva je prav pri zdomskih verzifikatorjih ničkoli-ko: malo zaradi preslabotnega znanja jezika, malo pa po tistem znanem, da je »važna vsebina in ne oblika«. Skratka, gre za pesnico, ki je vredna vse pozornosti: ne samo obligatorne, kakršno naj bi v matični domovini kazali do svojih »hčera in sinov«, raztresenih po svetu, temveč tudi tiste, ki ji je mar kvaliteta oziroma ustvarjalno stanje naše lirike v celoti. Ko ji je Slovenska izseljenska matica 1994 založila in natisnila zbirko poezije »haiku« Snubljenje duha, je Boris A. Novak v spremni besedi zatrdil, da so njeni verzi med »najlepšimi dosežki haiku poezije v slovenskem jeziku« in da njene trivrstičnice predstavljajo »haiku treh svetov - forma je japonska, duh evropski, življenjska izkušnja pa avstralska« - kompliment, ki ga znani slovenski pesnik in literarni teoretik ne bi zapisal tjavendan. - Bilo bi seveda pretirano, če bi trdili, da so njene pesmi vse povprek literarni vrhunec, se pa zlasti v trenutkih najintenzivnejšega navdiha znajo povzdigniti v prepričljivost, kakršna ni prav pogostna; ob tem pa v sklad slovenske literature prispevajo povsem svojevrstno noto - pogojno bi ji lahko z nekakšnim dopolnjevanjem Novakovih besed rekli pacifiško svetovljanska, vendar s prepričljivo trdnim slovenskim jedrom. Matjaž Kmecl Pavla Gruden Ljubezen pod džakarando Glavni urednik Ivan Bizjak U re d i I Jože Prešeren Spremna beseda Matjaž Kmecl Oblikovanje in prelom Nataša Šiško Založila samostojna in neodvisna založba Prešernova družba d. d. www.prdr.com Direktor Matjaž Bizjak Natisnila Delo Tiskarna d. d. Ljubljana 2002 Izid knjige je finančno podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6(94)1 GRUDEN, Pavla Ljubezen pod džakarando / Pavla Gruden ; [spremna beseda Matjaž Kmecl|. - Ljubljana : Prešernova družba, 2002 ISBN 961-6261-93-2 120212736 (1985. 1988), ki jih je ob sodelovanju SIM izdal SALU K. V domovini je objavljala v izseljenski reviji Rodna gruda in Slovenskem izseljenskem koledarju, v glasilu SSK, izbor iz njenega opusa pa sta objavili književni reviji Dialogi in Sodobnost. Najdemo jih v Le livre slovene (1985), v reviji Srce in oko (1989), po razsulu Jugoslavije pa tudi v revijah Kultura (1997), Apokalipsa (1998, 2002), v slovenskem tisku na Primorskem in v Glasu Slovenije, ki ga izdaja Slovenian Media House v Sydneyu za Slovence po svetu in doma. Viden je bil tudi njen delež v antologiji sodobne avstralske slovenske poezije Lipa šumi med evkalipti (1990). Njena prva samostojna pesniška zbirka je Snubljenje duha (1994). izbor njenih haikujev, ki jih je književni kritik in pesnik Boris A. Novak ocenil kot »enega izmed najlepših dosežkov haiku poezije v slovenskem jeziku«. Nov izbor pesmi Pavle Gruden Ljubezen pod džakarando predstavlja pesničino življenjsko in pesniško popotovanje na daljno celino, kjer je morala premagovati številne probleme tujstva in osebnih stisk, pozneje pa je postala kot pesnica tudi kritična opazovalka sveta, socialnih pretresov in krivic, ki se dogajajo v deželah 'tretjega sveta'. Vse to njeno osebno doživljanje, prizadetost odseva tudi iz lirike Pavle Gruden. Z leti si je oblikovala svoj pogled na odnose z najbližjimi, z okolico in tudi z domovino, ki ji je kljub bivanju v tujini ostala ves čas zvesta. Jože Prešeren 9 / U3U lU ¿U I30/ 9789616261937