tedaj se odseka in mir besedi! Tako je ostala knjiga brez glave in konca — Mohorjeva družba je pokazala, da tudi nima glave in ne ve, kaj dela, a mislim, da bo konec že dobila, če bo plavala v ti smeri dalje. Vemo, da je Družbi vseeno, če govorimo z njo v rokavicah ali grdo in odkrito, ker ne govorimo danes prvič in tudi ne mi edini. Prosili bi jo samo, da naj knjige piše in sestavlja ter predrugači oni, ki je potem odgovoren zanje — književnik in ne kopitar. Ko se bo zgodilo to, bo mogoče pisati stvarno kritiko. Danes pa tega ni mogoče!
France Bevk.
Dr. Ivan Pregelj: Valentin Vodnik, prvi slovenski pesnik, svojemu narodu. Zbirka iz njegovih književnih del. V Ljubljani 1919. Založila SKSZ. Str. 47. Cena K 1-50, ¦— Drobna knjižica je namenjena predvsem predavateljem po naših izobraževalnih društvih za letošnjo stoletnico Vodnikove smrti; zato poudarja zlasti dve velevažni ideji: Vodnik je pomagal pri politični tvoritvi Jugoslavije kot pesnik »Ilirije oživljene«, ki je imela velik vpliv na poznejše naše slovstvo, in bil je delavec na socialnem polju že takrat kot organizator narodnega šolstva, časnikarstva in poljudnega znanstva. Potrebna je bila ta knjižica ne samo za predavatelje, ki najdejo vso snov lepo razdeljeno v deset kratkih točk, ampak tudi deklamatorjem; zakaj kje naj bi iskali »Ilirijo oživljeno«, ki je strahopetna Mohorjeva družba ni sprejela v »Brstje«?                              ,   »-.
Koledar (Vestnik) XXXIII. šolske družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani za navadno leto 1919, Izdalo in založilo vodstvo. Cena K 4*—. V Ljubljani. Tisk »Narodne tiskarne«. 1918.
Koledarji šolske družbe sv, Cirila in Metoda bodo bridek in lep spomin na prošlost. Bridek, ker bodo zgovorna priča, kako smo bili proti vsem zakonom pravičnosti v najvažnejšem narodnem vprašanju — šolstvu brezpravni in zatirani; vesel in lep spomin, ker bodo govorili o jasni zavednosti našega ljudstva in njegovi požrtvovalnosti. Zlasti Primorje s Trstom, za katerega danes trepečemo, ostane v teh analih solnčna stran. Priznati moramo, da je družba v obmejnih krajih dosti, dosti napravila in da ni nje majhna zasluga, če danes z mirno dušo trdimo: obmejni kraji zasedenega ozemlja so naši! Družba je opravila svojo nalogo in upamo, da preidejo že s prihodnjim šolskim letom vsi njeni zavodi v državno upravo, ki bo morala tudi sicer prevzeti manjšinsko delo.
Z leposlovnega in literarnohistoričnega stališča bi ne bilo o koledarju ničesar poročati, da ni priobčil treh drobnih Meškovih pesmic in njegove aktualne meditacije — članka o »Veri, upanju in ljubezni«, ter zanimivih podatkov »Iz življenja Podlimbarskega« od I(vana) V(rhovnika). Rodoljubni pesmici Manice Ko-manove pač ne zaslužita pozornosti, ker res nista več ko rodoljubni,
V ostalem se družba spominja umrlih dobrotnikov in delavcev v sliki in besedi.                                 j y
Pavel Bourget: Zmisel smrti. Iz francoščine prevedel Andrej Kopitar. Izdala in založila Leonova družba v Ljubljani, 1918. Tisk Katoliške tiskarne. Str. 156.
L. 451. po Kr. so bili na Katalonskem polju poraženi divji Huni. Kaj bi se bilo zgodilo z zapadno civilizacijo v nasprotnem slučaju, ako bi bili Rimljani poraženi? V septembru 1, 1914. so bili na istem Katalonskem polju (ob reki Marni, Chalons sur-Marne) poraženi Huni 20. stoletja. Kaj bi se bilo zgodilo z zapadno civilizacijo (in kaj pred vsem z nami, Slovenci!) v nasprotnem slučaju, ako bi bili poraženi Francozi? Ob sami misli na tisto možnost nam trepeče srce. Tako pa je že drugič reka Marna rešila svobodo človeštva: dovršil se je ob njej boj med svetovnim gospodstvom enega naroda ter — upajmo — svobodo vseh, tudi majhnih narodov, Kakor naša Soča si nam in nam boš večno draga, reka Marna! — Boji ob Marni v poletju 1914 tvorijo ozadje tega najnovejšega Bourgetovega romana, izišlega v avgustu 1915. Že vsled te okolnosti. postane francoska knjiga v hipu tudi naša knjiga. Ali ob istem času se vrši v ospredju romana tudi boj, boj med vero in nevero, boj med nevernim kirurgom Ortegom, sicer velikim dobrotnikom trpečega človeštva, ter vernim častnikom Galikom, sinom živoverne bretonske zemlje, junaškim borcem za veliko Francijo. Nešteto mož in fantov umira v ozadju; pa tudi v ospredju umirata oba glavna junaka romana: Orteg vsled črevesnega raka, Galik vsled strela v glavo, dobljenega ob Marni. Pa kako različno se vedeta v trpljenju, v očigled smrti! Dr. Orteg svojo usodo, da mora umreti, ko bi mogel na svoji kliniki za živčnoranjene toliko koristiti; v smrti ne vidi zmisla, le dolgo spanje, nič, nirvana ji sledi; bolečine si lajša z morfijem. Duševno in telesno propada. Galik nasprotno se dviga z rastočim trpljenjem: brez morfija, ob polni zavesti hoče trpeti; v trpljenju, smrti vidi velik zmisel: dolg poravnam, svoj in drugih. Ko se Orteg sklicuje samo na vidna dejstva, češ, da je ves nadnaravni svet prazen nič, mu Galik odgovarja, da je blagodejni vpliv krščanske vere baš v teh ljutih bojih tudi dejstvo, vidno, očito (prim. n. pr. str, 22 nsl., kjer cel polk poklekne, da prejme pred bitko odvezo, ali str. 89 nsl., poročilo o junaški smrti Frana Delano, tudi sina bretonske zemlje, ki mu zaupanje v Srce Jezusovo vliva nadčloveško moč v strašnem klanju na nož). Če torej Orteg pravi (str. 66): »Svojo misel podvrzi dejstvom in bodi pripravljen, da jo opustiš ali popraviš ali izpremeniš, kakor te bo poučilo opazovanje pojavov« — naj slavni učenjak to res izvrši, naj revidira svoje brezversko stališče ter pripozna, da ta pojav izvira od Boga, da je torej nadnaraven. Toda zaman, dr. Orteg ne uvidi več svoje nedoslednosti. . . Med obema junakoma koleba tretja oseba romana, Katarina, žena kirurgova, plemenita Francozinja, polna sočutja do trpečih vojakov, tuja vsakemu razveseljevanju ob času trpljenja, osebnost, risana s posebno ljubeznijo, tako, da že iz tega slučaja razumemo, zakaj je Bourget ljubljenec zlasti francoskega izobraženega ženstva, V začetku romana tudi Katarina, pač pod vplivom obožavanega moža, ne vidi v trpljenju, v smrti nobenega zmisla; že hoče — možu na ljubo — z njim vred umreti; ali ko gleda Galika, bratranca svojega (tudi ona je Bretonka), kako junaško trpi, najde zmisel smrti in trpljenja, najde zopet krščansko vero ter se posveti po moževi smrti strežbi bolnikov,
Bourgetov roman je »Knjiga o življenju« Ušenični-kova v drugi obliki- Prevajalcu in Leonovi družbi smo