Za poduk in kratek 6as. Crtice s potovanja v Rira. (Piše Fr. K.) Ne bodem opisoval na dolgo in široko svojega potovanja v večno \nesto Rim, ampak samo to bode objavil »Slov. Gospodar«, ako mu bode Ijubo, kar sem si v naglici zabiležil na potu. Kdor hoče natančen opis romanja brati, naj prebere J. Gomilšakovo knjigo »Potovanje v Rim«, katero je izdala naša dična družba sv. Cirila in Metoda. S svojim prijateljem sva se na cvetno nedeljo iz Maribora odpeljala dopoldne s koroškim vlakom. V Pontebo dospevši, nisva ondi dobila okrožnih voznih listov, kakoršnih sem prej to še pismeno zahteval, ampak reklo se nama je, da Pijačence, Milana in Verone nikakor ne moreva izpustiti. Pa naj bo, sva slednjič rekla, 6e bode časa, se peljeva tje okoli, če ne, pa jo mahneva po najkrajši poti domov. Kakih deset minot pred sedmo uro zvečer sva nato v Pontebi zasedla laški brzovlak. Iz Pontebe do Gemone vozi po jako romantičnem kraju. Vlak se mora skriti v 41 prerovih ali tunelih; sploh se govori, da je ta železna proga sila draga, 1 kilometer je stal milijon lir. Okoli 11. ure pred polnočjo smo se pripeljali v Mestre pri Benetkah, v ponedeljek ob 2. uri zjutraj pa smo že bili v Bolonji. Tri četrt ure je bilo treba, da se je sestavil vlak, ki vozi čez precej visoke Apenine v Florenco. Florenca, res roža laških mest! Semkaj sva s prijateljem zdrava došla v ponedeljek zjutraj ob 6. uri. Kaj Vam naj pišem o Florenci, ki šteje okoli 180tisoč prebivalcev? Dobro, da imam pri rokah ravno malo papirja in sploh malo časa. S prijateljem sva maševala v prestolni cerkvi, ki se mora šteti med najlepše na Laškem. Dandanes bi taka cerkev stala nad 50 milijonov, Bog ve, če bi se našel raojster zanjo? Po sv. maši sva še nekoliko ostala v cerkvi. Pri stranskem oltarju proti jugu je bilo prvo sv. obhajilo za Sest dečkov in devet deklet, ki so bila belo oblečena in ovenčana ter v pajčelan zavita. Kanonik, ki jih je obhajal, je pred sv. obhajilom bil govoril dobro četrt ure o milostih tega najsv. zakraraenta. Na oltarju je gorelo uad 60 sveč. Vse preveč za tako malo otrok! Ne, nikdar! Prvo sv. obhajilo bodi slovesno, kolikor le mogoče, sad pri večini gotovo ne izostane! Nato sva si natančneje ogledala še to cerkev, šla na njen krasni 82 m visok zvonik, da sva nekoliko imela ogled po mestu, potem pa sva se peljala po mestu. Videla sva Pitti ali kraljevo palačo, Ijudski vrt, »Porta aenta« ali mirodvor na hribčeku na južni strani. Popoldne sva si pa še kolikor mogoče natanko ogledala galerijo ali zbirko slik v Pitti-palači in občinski hiši. ki imata zvezo med seboj na »Ponte vecchio« ali starem mostu. Okoli ob 2. uri popoldne je začelo bliskati in grmeti in je bila precejšna nevihta blizu eno uro. Toda ne mislite, dragi rojaki, da je leto v Florenci zdaj že tako razvito, kakor pri Vas ob sv. Jakobu, ampak niti za par dnij niste zadi. Ko sva si s prijateljem ogledala občinsko galerijo, ogledala sva si tudi ves »rotovž«, in ravno je bila občinska seja. Nisva bila pri njej 10 minot, in že je bilo rešenih šest točk, kakor se to ondi rado godi, kjer ni prave nasprotne stranke. To samo o Florenci! V torek zjutraj ob 6. uri sva se odpeljala iz Florence v Rim. Vozila sva se z brzovlakom skozi Arezzo, Ghiussi in Orte. Ti kraji so hriboviti, toda bregi z redkimi oljkami so prav dolgočasni, ne vem, ali je samo v tem času tako. Velikih zelenih gozdov ni nikjer, kakor jih imamo na Štajarskem, posebno na Pohorju. Mesta, mimo katerih sva se vozila, so večinoma utrjena na hribih, izgledajo pa od daleč ubožno. Sploh pa so povsod skoro edino cerkve silo znamenite, dasi precej zapuščene. Tudi jezero Trazimensko je dolgočasno. Pred Baschi sva pozdravila okoli 11. ure opoldne Tibero in goreče sva želele kmalu videti Rim. Pet minot pred 1. uro popoldne sva došla v večno mesto. Ker pa sva namenjena v Neapolj, zato pozdravljam vse prijatelje in želim veselo alelujo! Starodavna pripovedka o drevesu sv. križa. (Poslovenil 0. H. Šalamun.) (Konec.) Ko je kralj Salamon stavil Najvišjemu tempelj ali hišo božjo, bilo je na gori Libanon posekanih brez števila dreves, in pri tej priliki je bilo tudi posekano od Seta vsajeno drevo. Ker pa ni bilo za nobeno rabo, kakor se je pozneje pokazalo, bilo je v tempeljnu na stran postavljeno za sedež; toda Sibila se je branila nanj sesti, prerokujoča, kdo da bode enkrat na tem drevesu umrl. Zato da Salamon deblo s 30 srebrnimi križi obdati in postaviti proti vzhodu, kjer je ostalo do dobe Kristusovega trpljenja. Spet po drugih je bilo to drevo za brv čez potok Cedron. K tej brvi pride tudi kraljica Sabe, katero Jož. Flavij po Herodotu imenuje »Nikaule«, toda ona brani se čez njo iti, imajoča predčutje, da bode na tem drevesu nekdo, kateri bode celo Salamona prekosil na modrosti in duhovni moči usmrten, in od te smrti bode prišla poguba judovskemu kraljestvu in mestu Jeruzalemu. Zato da Salamon to brv odstraniiti in v globočino zemlje blizu ribnika Betzaida pokopati. Toda v Kristusovem času je angelj na božje povelje ganil drevo, katero je na dno ribnika skrito ležalo, in ž njim vodo burkal tako, da so po njem vsakojaki bolniki zdravja dosegli. Še le pri začetku Kristusovega trpljenja se pokaže na površini in Judje, to videči, ga vzamejo ter Kristusa nanj pribijejo. (To zgodovino je poveličal Angiolo Gaddi v koru cerkve San Croce s svojim čopičem). Nasprotno še se bojda kaže v cerkvi sv. križa v Jeruzalemu na poti proti sv. Janžu luknja, kjer je bila posekana palma ali smreka za Kristusov križ. Po nekem sporočilu je bil jud Simon, kateri je v poznejšera času — vsled sporočila od očeta na sina — še vedel za pravi kraj trpljenja, kjer je bil sv. križ zakopan, ter je pomagal ga najti. Nato pa je ganjen po čudovitem ozdpavljenju postal kristjan, sprejemši ime Ciriakus, ter je pozneje veliko dobrega storil. V poznejših časih je bil sv. križ opetovano iz rok nevernikov nazaj pridobljen, ter ima lastnost, da kolikor kosčekov se mu odvzame, pa se zguba hitro k prvotni obliki poravna, v znamenje neminljivega življenja, katero nam je to drevo prineslo. Smešnica. Mati: »France, nikdar ne smeš po očetovem denarju hrepeneti!« — France: »0 mati jaz. nisetn in ne bodem nikoli«. — Mati: »Prav imaš, kajti to bi bil greh«. — Franee: »Saj vem, da je velik grehr ker so mi zadnjič rekli pri sv. spovedi, da ne smem več očetu denarja krasti, sicer bom pogubljen«.