Iz spominov na babico
X.')
^erujte rui, da je časih baš tako razsajala zima okrog voglov, kakor danes. Otroci snao stikali prste in dihali vanje; ceptali z nogami ter vlekli kučme na ušesa, kakor dandanašnji. Pa je tudi zmrzovalo, da se pravi! Za nobeno opravilo ni bilo zvunaj.
Naša babica je dobila delo v hiši. Iu kako lepo delo otroci, kako prijetno! Uganite, katero! ,,Predla je," pravite. Toda, otroci moji, preja pa — stari ljudje! Kako li naj vrti otrpla noga po bliskovo nemirao kolo, ali pa suče uvela roka z varno spretnostjo drobno nit in pretika oslabeli vid nagajive kobiliee na vrete-novih perotnicah ! V mladosti, da, v mladosti. Tedaj ni bilo predice, kakor naša babiea, v devetih vaseh in za sto gorami. Tkalei so poznali pod prsti nje prejo, in siimo svetlo solnce se je smijalo platnu, ki ga je ona kropila.
Nečem vas predolgo mučiti. Povem vam zatorej, kaj je delala naša babica, ko je bila vže stara, čestitljiva babica. tako rada o poziraskera časi. Turšico je robkala. Toda.zdi se mi, kakor bi ne znali, kaj je to. Hm, kruhek pa znate robkati, oni sladki, rmeni, turšični, ki bi ga jedli angeli iz nebes! — Turšico robkati se ue pravi nič druzega, kakor odločevati turšično zrnje s češarkov. Silno lahko delo je, otroci, pa prijetno. Osobito v družbi dobre babice, kakor smo je easih mi delali. Ali kaj pravim: delali — radovedneži, ki smo odpirali ušesa, oči in usta za same pripovedke!
Babica pa je znala tako marljivo robkati. Kadar je začenjala, odločila je najprvo z roko zrnje z jednega stroka. Ta ji je služil potlej kot robkalček. Zatem pa je jemala po vrsti strok za strokom, odločila pri vsakem samo toliko zrnic s prsti, da je mogla zastaviti robkalček, in — resk, resk se je usipala turšica v m6č.no mizo.
Otroci stno se gnetali okrog babiee. Kdo bi se ne! Po oknih so evetele ledene cvetice, a za močno mizo je pnhala v hrbtišča stara peč, da je bilo ugodno, kakor v samih nebesih. In pa ko je robkala tnrštco babiea — Bogii se usmili — pri kateri smo morali vedno biti! Kajti kdaj vže sem vam pravil: Naša babica pa nje — pripovesti! . . . Semtertam, no, semtertam smo vže prijeli tudi za kak češarek. Potlej nam je pa zabičavala starka, kako treba, da pazimo na sleharno zrnce, da se ne raztrese in pohodi v hiši. nBožji dar je vsako, tudi najmanjše," tako nas je učila, Bin iz sleharnega zrnea jih vzraste prihodnje leto lahko sto in še več! A za kruhek ste vedno nad materjo, otroci!" — Prav globoko na dno mevtrge (močne mize) smo se raorali držati, ako smo hoteli, da poraagamo robkati. Ali pa nas je babica okrcala po prstih in nam vzela delo iz rok.
Sicer pa je nam bila samim kmalu ali turšiea preraalo suha, ali robkalček nepriličen ali pa stroki preveliki. Za nikakov prid nismo bili, in morala nas je babica ostro pokarati!
,,Otroci, otroci," dejala je, Bkaj bode z vami! Tako naglo se naveličate vsakega dela. Ali ne veste, da brez dela ni jela?"
Ljubila nas je, zato nas je tako svarila.                           Mih. 0. Podtrojiški.
») Glej ,,Vrtee" 1891., 1892.  —  V štev. 6. poslednjega letnika str, 99 popruvi XI. v IX.
Pisatelj