(Knjiga C. V
SivCjenje in &vet
Ste*. 13. Ljubljana 22. septembra 1929. £eto 3.
»Pastirček« (Rinba kiparja, & kimata).
Dudley Nichols
Razgovor z Edisonom
Električna energija iz solnčnih žarkov — Izkoriščanje prirod-nil sil — Kaj nam prinese bodočnost
Po več nego petdesetletnem neprestanem izumiteljskem delovanju, ko ni samo neprenehoma oplajal dobo elektrike, temveč polagal v bistvu tudi temeljni kamen k tej dobi. meni sivolasi
Tomaž Alva Edison
Izumitelj Thomas Alva Edison, da smo dosegli šele peščeno obal novega velikega razdobja v znamenju voltov in amperov, in celo to, da smo se komaj potopili v tisti orjaški ocean odkritij in izumov, ki nas še čakajo.
V pogovoru, ki mi ga je Edison dovolil pred nedavnim v Seminole Lod-geu, svojem domu na Floridi, je genialni izumitelj poudarjal, da se bo človeku po njegovem trdnem prepričanju posrečilo že v bližnji bodočnosti pridobivati električno energijo v ogromnih množinah naravnost iz solnčnih žarkov. Od dneva, ko so postavili parni stroj v službo človeštva in se je tempo časa Čim dalje bolj pospeševal, smo pridobivali naše bančne rezerve, kolikor je bilo pač v človekovi moči, iz čarovne sile solnčne svetlobe. Premog je solnč-na energija, ki je zavzela pred davnimi časi v rastlinah trdne oblike, in s petrolejem je skoraj ista. Vendar kakor vse bančne rezerve se lahko tudi ti na-
ravni zakladi sčasoma izčrpajo, čeprav ne goji Edison v tem pogledu nobenega . strahu za varnost in dobrobit človeškega plemena.
»Človek bo vedno v položaju in sposoben pridobivati iz narave toliko energij, kolikor jih bo potreboval,« je dejal.
Edison je danes skoraj gluh, a to zlo se ga manj dojme nego druga, ker mu dovoljuje neprestano in nemoteno misliti. Gluhost ni ovira možu. ki so ga lastne vse prevladajoče zmožnosti usposabljale vedno za dajanje, nikoli za jemanje. Pogovor se je vršil pismeno. Zapisoval sem svoja vprašanja in on mi je na isti način odgovarjal.
»Menite,« je bilo moje prvo vpraša nje, »da je doba izumov v področju elektrike že za nami?«
Ne da bi se hip pomišljal, je zapisal s svojo jasno, krepko pisavo:
»'Ne, pravkar se je začela!«
Spomnil sem se gesla, ki stoji v okvirju nad pisalno mizo njegovega laboratorija v Orangeu: »Za onega, ki je lenih misli, ni ničesar na svetu, kar bi mu bilo dosegljivo.«
Edison meni, da večina med nami premalo misli. Naši možgani sličijo stroju, pravi on. in večina nas mu daje razvit! samo 10 do 15 odstotkov njegove moči. Samo Edison je pred vsemi drugimi poganjal ta čudoviti stroj s 100 odstotno silo.
»Ali je doba samostojnega izumitelja že prešla?« sem vprašal.
»Ne,« je odvrnil.
»•Mislite, da bodo bodoči izumi delo poedincev ali velikih industrijalnih laboratorijev?«
»Večinoma delo poedincev ali pa samo izjemoma delo mož, ki bodo zaposleni v kakšnem laboratoriju.«
»Ali ste se bavili s kakšnim izumom, ker vam je obetal dobiček ali samo za to, da bi ustvarili nekaj novega človeštvu v prid?«
»Izumljal sem vedno za to, da bi do« bil denarja za nove izume.«
»Menite, da bodo prevladovali nov! izumi v področju brezžične ali v področju žične elektrike?«
»Mislim, da bo prevladovala žična elektrika.«
»Menite, da bomo izumili brezžični prenos električne pogonske sile?«
»To je zelo dvomljivo,« se je glasil odgovor. »Vidim le malo možnosti.«
Ta izjava je bila tem zanimivejša, ker jo je podal mož, ki je opazil že 1. 1883., da izločujejo beložareče žice drobne, z negativno elektriko nabite delce, pojav, ki je postal znan pod imenom »Edisonov efekt« in poslej temelj brezžične telegrafije in sto drugih sodobnih pridobitev.
»Mislite,« sem ga vprašal dalje, »da bi bilo mogoče goniti letalo z električno silo?«
. »Zelo dvomim.«
»Mislite, da bodo nekega dne vse železnice sveta obratovale z elektriko?«
»Večinoma.«
»Mislite, da pride čas, ko bo petro-Jejska zaloga sveta izčrpana in ko se bo človek posluževal električnih pripomočkov?«
»Če bi se petrolejski vrelci posušili,« je zapisal Edison, »bi lahko pridobivali enakovredne energije iz premogovne sipe, benzola in alkohola.«
»Mislite, da bi lahko človek pridobival iz narave vedno toliko sil, kolikor bi jih potreboval?«
»Da.«
»Ali bodo tvorili veter, plima in oseka, gibanje valov, vročina v zemeljski notranjosti v zvezi s paro in električno silo vedno kakor doslej delovno podlago človeštva?«
»Vulkanska ognjena zaloga je že v službi človekovi in mu služi kot vir sile,« je odvrnil Edison. »Nekateri kraji v Italiji in eden v Kaliforniji; energije plime in oseke v Maineu in ob drugih obrežnih krajih.«
J »Menite, da se bo dala šolnina luč kdaj na široki podlagi spreminjati v elektriko v korist človeštva?«
»Da,« je zapisal Edison.
^Mislite, da je elektrika edini vir energije v naravi ali pa da bomo odkrili še druge vire energij in jih izkoristili?«
»Da.«
»Ali si moremo zamišljati še kakšno neznano energijo razen elektrike, toplote, radiovalov in težnosti?«
»Menim da,« je zamišljeno zapisal Edison. »Menim, da bi bile lahko še druge vrste energij, ki jih. doslej še uiis-mo odkrili.«
»Ali je verjetno, da bi mogli ustvarjati elektriko še z drugimi pripomočki razen z električno baterijo in dinamom? Ali si lahko predstavljate, da bo človeštvo v bodočnosti odkrilo nove vira električne sile?«
»V bodočnosti bi lahko proizvajali elektriko naravnost iz premoga,« je zapisal. »Do neke mere se je to že zgodilo.«
»Mislite, da so izčrpana že vsa sredstva za nakopičevanje električne energije, to se pravi, da bi mogli z novim izumom v tej stroki prekositi vaš lastni akumulator?«
»Bilo bi izredno težko najti kakšno drugo kemično reakcijo, ki bi izpodrinila ta akumulator. Vendar je mogoče.«
Postavil sem še zadnje vprašanje:
»Če primerjamo električno industrijo s tisto industrijo, ki ste jo ustanovili vi sami pred kakšnimi 40 leti: v kakšnem stadiju, menite, je sedanja industrija?«
Ne da bi se obotavljal, je Edison zapisal:
»V stadiju novorojenca.«
Genij Edisonove vrste, ki označuje svoje prevladajoče zmožnosti šaljivo kot dar iz 1 odstotka navdihnjenja in 99 odstotkov znoja, je redkejši od re-patic. On je bolj nego katerikoli sodobnik ustanovitelj nove dobe. Bodoča po-kolenja bodo sodila, da-li so se izpoiuila njegova prerokovanja v razvoju bodočih časov in da-li je človeštvo premagalo v področju izumov in odkritij svojo otroško dobo in doseglo vrh najvišje zrelosti in popolnosti. Nepozabno pa ostane delo moža, čigar genijalni izumi nam narekujejo najglobljo hvaležnost kajti ne samo njegova ožja domovina, temveč vse dežele in vsi narodi uživajo plod njegovih izumov.
starost avtotakse
Pariz je omenil 301etnico tega modernega! pirometila, baš 1. 1899. so se tam pojavila prve avtotakse. Bile so električne. Vzbudile so precej pozornosti. Tako zelo so bift občani vajeni gledati konjsko vprego. Zategadelj se Parižani niso nič manj diviH nego Murnikov Matajev Matija, ki je prvič prišel s Telebanovega v Ljubljano.., Ob istem času je prišla v promet prva avtomobilna brizgalna. Hkrati so se priredile prve avtomobilske dirke: najprvo Pa« ris-Bordeaux, potlej okrog po Francijf, namre3 2300 km. Srečni nositelj nagrade j a vozil poprek 50 km na uro, kai si malei* kost za početdc.
Atfut SchuVarf
Misli o mački
Med vsemi domačimi živalmi si je mačka edina ohranila nepotvorjeno prirodo, če si je (izjemoma) ni, potem pač ni več mačka, ampak samo še spaček; zakaj pes z »vzgojo« pridobi, mačka pa more samo izgubiti.
Mačka je bila Egipčanom in starim Germanom sveta; Mohamed si je. kakor pripoveduje legenda, odrezal konec plašča, da ne bi zbudil mačke, ki je zaspala pokraj njega, ko je legel v senco... Žid pa, ki vobče ne ljubi živali, je nasproti njej vsaj ravnodušen, a krščanstvo jo je preklelo.
Da je mačka v francoščini moškega spola (le chat), mi je že od nekdaj nerazumljivo, zlasti pri tem za najfinejšo estetiko toli dovzetnem ljudstvu; sicer pa, čudno, tudi pri Grkih ni igrala tiste vloge, ki ji gre.
Da je cerkev videla v mački hudičevo žival in pajdašico čarovnic, si je moči razložiti zlasti s tem, da je mačka apoteoza telesne lepote in silno natančne telesne nege, da uganja skoro mali-kovanje s svojim telesom; a telo je po krščanskem pojmovanju zgolj živa posoda nesnage...
Pri mački nikoli ne veš, kaj bo storila prihodnji trenutek; nepreračunlji-va je kakor toliko žensk, in v tem je pri obeh ravno v naši vse preračuna-vajoči dobi nepopisen mik za fino-kusca.
Mačka spada k bitjem, ki hočejo, da jih ljubimo zaradi njih vnanje lepote, ne zaradi notranjosti; in sicer ne morda zato, ker bi bil njih značaj manj vreden ali celo slab (kaj je pri živali slabo?!), ampak zato, ker si jih nikdar ne osvojimo, niti si jih ne moremo osvojiti.
Kdor je častilec forme, ga mora mačka, izvirnik najbolj dovršenih oblik, očarati; ni čuda, da med Nemci, ki niso prijatelji oblik, nima mnogo oboževalcev, čeprav bi nemara ravno med njimi našli najboljše upodabljalce mačk.
Kaj me na mački najbolj mika razen njene telesne ljubkosti: njena grandi* jozna amoralnost, ki je nedostopna za sleherni vpliv.
Če je že budna mačka s svojim de-moničnim usodnim pogledom skrivnostna kakor le še kača, je, kadar spi. mam" Ijivo-zlovešča zagonetka.
Mačka s svojo naklonjenostjo vselej odlikuje, za psa pa je njegova naklonjenost večinoma poniževalna.
Mačka je najodličnejša in hkratu naj-ljubeznivejša sebičnica v živalstvu: materinska ljubezen pa jo napravi najpo-žrtvovalnejšo strežnico tudi tujih ji bitij, da. celo takih, ki jih sicer z vnemo preganja.
Mačka mežika na Človeka navzdol, pes škili k njemu navzgor.
Ne bi hotel vedeti, kako se Človek zrcali v mačjih možganih; maliki ali celo bogovi kakor psu ji gotovo nismo,
Mački očitamo sebičnost, a se ne zavedamo, da s tem naivno izdajamo svojo lastno.
Mačka jemlje od nas žrtve, pes nam jih doprinaša, in obema se vidi to samo ob sebi umevno.
Pes zbuja v nas moralista, mačka esteta.
Kdor dosti občuje z mačkami, bo postal oprezen v kretnjah in se bo navadil naglega domnevanja duševnih dogodkov.
Ni je skoro živali, ki bi si znala L2 lastnega tako naglo in zanesljivo pomagati kakor mačka.
Pri mački se učimo z neukrotljivo vztrajnostjo doseči namen, ki smo si ga zadali.
Če je mačka bolj navezana na hišo kakor na človeka, je temu vedno človek .vzrok.
Mačka nikoli ne pozabi, da je kdo grdo ravnal ž njo; toda za to se mu ne osveti z zahrbtnim napadom, ampak postane še bolj plašna nasproti vsem ljudem.
Mačkam, ki se same ne snažijo. tudi nobena ščet ne pomaga.
Zmotno je, da bi mačja dlaka v človeškem želodcu povzročila smrt; utegne pa prenesti opasne zajedalce.
Mačka praska samo, če ji nagajaš.
Kateri živalski glas je ob tako neznatnih sredstvih tako nedvoumno mnogo pomenljiv kakor mačje pre-denje?...
Mačja godba — kdor ima tenka ušesa, bo čul v njej bolestno tožbo kreature nad življenjem.
čudno: lisica, ki velja za mater hinavstva in zahrbtnosti, je vendarle nekam priljubljena pri ljudeh; mačko pa mnogi sovražijo ali prezirajo prav za^ radi teh (dozdevnih) lastnosti.
Med moškimi ljubijo mačko posebno umetniki.
Kar grešimo ljudje na nesebičnosti psa, popravimo nasproti sebični mački.
čudno: pes, ki drugače nikoli ne molči, je nem, ko se žerii; mačka pa. ki ima sicer tako ubrane in prijetne glasove, rnuzicira tistikrat prav tako vsiljivo ko neznosno.
Mačka nas kakor malo drugih živali ume prisiliti, da zavzamemo stališče nasproti njej; ona ima strastne pristaše in prav tako strastne nasprotnike, le malo jih je ravnodušnih do nje.
Če za kako bitje, velja za mačko beseda: žival pokvari šele človek.
Kdor obesi mački ovratnico za vrat. zasluži za vse življenje galejsko kroglo na nogo.
Lovci in prijatelji ptičev naj mačko preganjajo in ugonabljajo; a pri tem naj bodo toliko stvarni, da je ne sovražijo in prezirajo, niti ne trpinčijo, ker živi, kakor jo je ustvarila priroda.
Vsako bitje je karikatura, ako ga gledaš skozi naočnike sebičnosti.
Človek je rušitelj miru v gospodinjstvu narave; tega naj se vselej spomni, kadar ga mačka nadleguje v njegovem gospodinjstvu.
Mačka sodi v hišo, a ne v stanovanje; če pa jo imaš vzlic temu doma, noti tudi sam posledice te napake in ne naprtuj odgovornosti mački.
Ali ne govori za mačko, da je lev v. vseli časih slo v al za kralja živali?.
Znamenito skladje je v tem, da sokoli, najžlahtnejši med ptiči, in mačke, najžlahtnejše roparice med sesalci, nikoli ne pomove izjalovljenega napada na svoj plen.
Če živita mačka in pes skupaj od mladega, je malone vselej mačka tista, ki tiranizira; in pes navadno to mirno prenaša, čeprav je običajno on močnejši ... Zakaj?...
Ali poznaš nujnejšo sliko neizbežne usode od mačke, ki vztrajno in negibno preži pred mišjo luknjo?
Ma£ka ima oster čut za to. kdo ji dobro želi in kdo ne; toda ravnodušje, da, celo nenaklonjenost sta ji — če se ne izražata dejansko — manj neprijetni od nežne vsiljivosti. Zato prav pravi pesnik: Mačka je svobodna žival, ona se igra s teboj, ne ti ž njo.
Mačka je muhasta kar se da; res; a katero bitje s finimi živci ne bi bilo?I
Mačk in žensk ne pozna nihče do dna; najmanj pa oni, ki misli, da jih pozna.
Z ničemer se notranja različnost med psom in mačko ne razodeva tako prepričevalno kakor z načinom njunega gibanja z repom.
Molče prenašati bolečine je mačje, ne pasje.
Mačka zmerom varuje izvestno di-stanco med seboj in nami; to draži človekov napuh in zbuja v njem bojazen, ki jo čuti že od pamtiveka pred vsem, česar ne more pojmiti. pred vsem, kar. mu je tuje.
Mačka je finokuska, pes požeruh.
Vsak moški je užaljen, če ga ozmerjaš s psom; nobena (prava) ženska H ne bo zamerila, če jo nazoveš mačico.
Ženske, ki mačk ne marajo, so navadno brez čarov, s čimer pa nikakor ne nameravamo reči, da bi bila ta ali ona ženska zato dražestna, ker ljubi mačke.
Maček požre svoje mlade, kjer Ie more, razen .če nima za seboj zelo dobre vzgoje; a ne (kakor nekateri sanjarijo) zato, da bi si mačko uklonil za čim prejšnje novo parjenje, nego iz svoje roparske nravi. Mačka stori to le izjemoma in sicer samo tedaj, če gre za mladiča, ki ni zmožen življenja.
Mačka ni kruta, če se igra z ujeto žrtvijo; pogoj za krvoločnost je našla« janje na mukah trpinčene žrtve; mačko pa vodi ali to, da bi svoje mlade nauči-la loviti, ali pa, da bi sama čim delj uživala lovsko veselje, ne da bi se prj tem zavedala čuvstev svoje žrtve. .
Mačka ume Imponirati, med tem ko Pri pasli razstavi oglušujoča buka. uganja pes kvečjemu hluf. Ona ima pač na mačji razstavi dobrodejen pokoj. A kulturo, on pa samo civilizacijo,	način, kako prenaša bitje neprilike živ-
ljenja, je merilo njegove otmenosti.
Pr. A. Zeddies
Vreme in oblaki
Visoko na severu zemeljske oble se leto in dan zadržuje težki, mrzli polarni zrak, medtem ko je zrak v južnih predelih topel in lahek. Meje med temi plastmi pa niso ostro potegnjene, niso stabilne, marveč se nenehoma prekladajo iz kraja v kraj. Topli zrak prodre včasi v gmoto mrzlega zraka, ki ga objame okoli in okoli, da nastane nekakšen vrtinec nizkega zračnega tlaka, ki ga trajni zračni tok, prihajajoč od za-pada, zanese proti vzhodu.
Ti pasovi nizkega zračnega tlaka imajo vselej po dve strani. Na sprednji se vali lahki topli zrak preko mrzlega, pri tem se pa ohlaja in vodne pare v njem se zgoščujejo v oblake. Posledica so tedaj izdatne padavine. Na drugi strani pa mrzli zrak izpodriva toplega, kar zopet pospešuje tvorenje oblakov ln moče. Ves pojav je seveda tembolj izrazit, čim večja je toplotna razlika na obeh straneh. Kadar se nam pribil-: žuje tak nizek zračni tlak — minimum, kakor mu pravimo — sg vselej lahko že vnaprej opazi, zakaj na nebu, visoko v zraku se pojavijo oblaki »čiri«: tenke bele meglice, ki so tkaničaste strukture, ki nalikujejo pajčolanu. Ob solnč-nem zahodu vzplamte v vseh barvah bisernice, kar si je moči razlagati z lomljenjem in odbijanjem svetlobe na ledenih kristalih, ki tvorijo te oblake, viseče včasi preko 10 km visoko v ledeno mrzlem prostoru. Ti oblaki nastajajo, kadar se topli zrak dvigne zelo visoko nad mrzle zračne plasti, teier vodeni hlapi zmrznejo v drobne ledene kristale. Čiri so tudi zelo lahki in za-padni zračni vetrovi jih zaradi tega kaj radi zanesejo daleč proti vzhodu, kjer $e pojavijo, še preden nastopi minimum s slabim vremenom.
Znanilci slabega vremena so tudi oblački, ki jim pravimo ovčice. Ti se najrajši pojavijo zjutraj. Okrog poldne, ko se zrak segreje, pa se ponavadi zopet razblinijo, ali pa zgoste v peresna-te oblake, katerih fina, od viharjev raz-
česana griva prepreže posamezne delo neba.
Za prorokovanje vremena je treba poznati tudi smer vetra, ki žene oblake v višinskem zraku. Ako ciri navzlic vzhodnim vetrovom jadrajo od zapada, potem je zelo verjetno, da se bo vreme poslabšalo.
Ako se nam približuje »ciklon«, to je zračna gmota, ki prinaša slabo vreme, tedaj se ciri spuste v nižje zračne plasti, kjer se zgoste v spočetka belo. potem pa sivkastorjavo kopreno, ki sce-loma zastre nebo, da se solnce komaj še vidi skoznjo. Polagoma jame padati dež, ki je tem bolj izdaten, čim bliže smo navpičnemu zračnemu toku, kt prodira v zgornje plasti polarnega zraka. Nebo je medtem popolnoma poši-velo, in če dež malo pojenja, opazimo posamezne prav nizko se podeče, temne skuštrane megle na sivem ozadju.
Če je temperatura medtem zadosti padla, se iz takih črnih oblakov rade vlivajo posamezne plohe. Počasi odteča ves topli zrak nad mrzle zračne plasti, ki pridejo na ta način popolnoma k tlom. Oblaki, ki se pa drže le v toplem zraku, se sedaj dvignejo v višave, kjer, se*na-gromadijo v mogočne sklade, ki se proti večeru ponavadi popolnoma razblinijo ali pa spremene v bele koprenaste meglice.
Visok zračni tlak, ki prinaša, i kako* znano, lepo vreme, nastaja takrat, ka* dar se jame mrzli višinski zrak spuščati v nižave. Mrzli zrak se spodaj segreje, raztegne in zaradi tega lahko spresjme vase več vlage kot poprej. Pri 0 stopinjah Celzija sprejme kub. meter zfaka vase le pičlih 5 gramov vode, dočim j6 pri 20 stopinjah nasičen šele z 17,2 grami vlage. Potemtakem bi morah hiti nebo ob visokem zračnem tlaku brez oblačka, kar je dostikrat tudi res. Pozimi pa se zaradi lahnih vetričev in zaradi zelo velike izgube toplote, ki jo zrak utrpi ponoči, pojavijo v najnižjih zračnih plasteh vzlic temu megle, ki včasih po več dni trdovratno zastirajo
■ ■	"3'8i.
nebo. Nasprotno .pa se poleti zrak tako segreje, da se dvigne v velikanske višave, kjer se vlaga v njem zgosti v tako imenovane »oblake lepega vremena«. To so tisti znani grmadasti oblaki, ki se vroče poletne dneve takole okrog poldne nakopičijo na nebu. Najbolj se zgoste v zgodnjih popoldanskih urah, na večer pa ponavadi zopet izginejo.
Prav za prav pa je v splošnem opažati tekom dneva dva minima in maksi-ma,oblačnosti. Prvi minimum je okrog poldne, ko se megle in oblaki spodnjih zračnih plasti ponavadi razkade, med tem ko gromadasti oblaki šele nastajam jo. Drugi minimum in ta je glavni, pa je navadno zvečer, ko se zrak, ki se je bil, podnevi zvrtinčil v višave, zopet zgrne po vročih nižinskih tleh. To je
gorovje lahko močno ovira prodiranje nizkega zračnega tlaka, ki prinaša slabo vreme. Navadno se ti ciklom razbijajo baš ob gorovju, potem ko so v nekaj dneh izlili že vso močo na gorske grebene in pobočja. Oblaki se namreč vzpenjajo ob stenah navzgor, in zgoščena vlaga pada v obliki dežja a.i snega na zemljo. To se ponavlja tako dt>'-go, dokler se vse zračne plasti od vznožja pa do vrha lepo enakomerno ne ohlade. Spomladi in poleti ko vmes večkrat posije tudi solnce — če prav samo kratek čas — se plasti nikoli ne morejo do dobra ohladiti in včasih minejo dnevi in tedni, preden se vreme ustanovi.
Oblaki, ki se na vetrovni strani gora dvigajo ob pobočju navzgor, in ki jih
Grmadasti oblaki nad gorovjem, ki v :: i.	težke megle, prina.
tudi vzrok, da se celo v krajih nizkega zračnega tlaka, kjer vlada slabo vreme, na večer rado vsaj deloma in začasno zvedri. Maksimum pa se pojavi prvič zgodaj zjutraj, ko iz čez noč ohlajenega ozračja jamejo vstajati megle in se zgoščevati v pasaste oblake, drugič pa popoldne, ko vstanejo na nebu gromadasti oblaki, ki — kakor rečeno — obetajo lepo vreme. Enakomernost teh pojavov so izpričala mnogoletna skrbna opazovanja in veljajo tudi za take kraje, kjer lokalne okoliščine: pogorja, gozdovi, jezera itd. včasih odločilno vplivalo na vreme.
Take lokalne motnje se pokažejo tem bolj izrazito, čim bolj izenačen je zračni pritisk nad okolišnimi kraji; sicer pa je treba lokalne prilike upoštevati ob vsakem vremenu Znano je. da
pri najmanjši sapici zgoste v črne >če nevihte s točo
veter spiha preko grebenov, se na drugI strani zopet spuste v dolino. Pri tem se pa segrejejo in razblinijo. To je tudi vzrok, da je za visokimi gorami rado lepo in suho vreme tudi takrat, ko S9 na drugi strani tedne in tedne kopičijo in izlivajo težki deževni oblaki. Trajno pomanjkanje dežja v zagorskih pokrajinah je na primer v notranjosti Azije in Avstralije zakrivilo, da so nastale tam velikanske puščave, ki mimo tega še same po sebi — zaradi močnega ogrevanja ozračja — preprečujejo na* stajanje oblakov in padavin.
Lokalni vpliv gorovja na vreme se pa najlepše in najizraziteje pokaže ob trajno lepem vremenu, ko pihljajo lahni vetriči nad grebeni. V dolinah in na pobočjih segreti zrak se začne dopoldne dvigati proti vrhu, pri čemer pa izgubi
več toplote, kakor jo ponese seboj v višinske plasti. Posledica takega neenakomernega ohlajanja so oblaki, ki se začno že zgodaj dopoldne loviti okrog gorskih grebenov in vršacev. Ti težki oblaki z. vodoravnim vznožjem vise po cele ure nepremično nad gorami in dolinami, dokler se slednjič ne strnejo v mogočne sklade temnih viharnih megla, z mogočnimi, visoko proti nebu vzbočenimi kopami. To so kumuli. ki se včasi dvignejo v take višave, da jim grebeni zmrznejo v ftuštrave peresnate oblake, ki jih veter raztepe in izobliei v dežnikom podobne kope. V tej obliki so kumuli verni znanilci toče. Zanimivo
je, da se po takih nevihtah ozračje Ie
malo ohladi, ker so taka neurja strogo lokalnega značaja.
Ponoči, ko se gorske gmote naglo ohlade, se zračni tokovi na pobočjih obrnejo: z grebenov jame pihati mrzli zrak, ki se nabira po dolinah in gorskih kotlih. Ko se zjutraj solnce iznova upre v pobočja in jih začne ogrevati, se segreti zrak zgrne po mrzlih plasteh pod niim in na meji obeh — po navadi dokaj nizko pri tleh — nastane morje belih oblakov, iz katerega štrle grebeni, kakor da bi plavali na njem. Ko na ugreje solnce tudi doline, se megleno morje razkadi in izgine.
M. Zoščenko
Policijski pes
Zgodba iz sedanje Rusije)
Trgovcu Jeremiji Babkinu so ukradli kožuh iz ruske vidrovine. Trgovec je bil obupan, kajti kožuh je bil nov in drag, tekel je na policijo, prijavil slučaj in policija je poslala na trgovčev dom uradnika s policijskim psom, da bi izsledil tatu. Pes, je bil pravi policijski pes, rjav, s podolgastim gobcem — ne-simpatičen pes.
Policijski uradnik je peljal psa na hišni prag, mu pokazal neko sled, rekel »ipss«, pes je vohal po zraku, gledal sosede, ki so se bili zbrali v Babkinovi hiši, stekel proti stari Fekli, ki je bivala nasproti, vohal po njeni obleki in jo oblajal. Fekla se je umaknila, toda pes se je zagrizel v njeno krilo in je ni spustil več.
In stara Fekla je padla pred policijskim agentom na kolena in vpila z Jokajočim glasom:
—	Jaz sem nedolžna. Ne zanikam. V svojem stanovanju sem skrivno kuhala žganje. Aparat je v kopalnici. Aretirajte me in peljite me na policijo.
Ljudje so plosknili z rokami.
—	Kje je kožuh? je vprašal agent.
—	O kožuhu ne vem nič, toda vse drugo je res. Odvedite me, kaznujte me!
In Feklo so odpeljali.
Zopet je prijel agent svojega psa. ga peljal k vratom, pokazal sled, rekel »pss« in stopil v stran.
Pes je vohal po zraku in stekel naravnost proti hišnemu oskrbniku, ki je postal bled kakor kreda in zaklicali
—	Zvežite me, državljani! Zbiral sem denar za vodno pristojbino, denarja nisem oddal, zase sem ga porabil!
Nato so hišnega oskrbnika aretirali. Pes pa je medtem zavohal najemnika v tretjem nadstropju, ga zagrabil za hlače, najemnik je obledel in rekel jec-ljaje:
—	da, da... kriv sem ... Ponaredil sem svoje dokumente, zbrisal letnico svojega rojstva in nisem bil pri vojakih. Aretirajte me!
Ljudje so bili v zadregi. Mislili so si:
—	Kako čudovit je ta pes!
Trgovec Babkin je pomežiknil. se
ozrl, vzel iz listnice bankovec, ga stisnil agentu v roko in rekel:
—	Odvedi svojo pasjo zver... in kožuh naj se gre žvižgat. Vrag naj ga vzame!
Toda pes je stal že pred trgovcem, lajal nanj in grizel njegove galoše. Trgovec je obledel in nervozno izrekel1
—	No, če je tako, potem povem po resnici. Lopov sem. Kožuh niti moj ni. Ukradel sem ga bratu.
Ljudje so se razhajali, toda pes je zagrabil še tri... Tudi ti so priznali svojo krivdo. Prvi je poneveril državni denar, drugi je obdeloval svojo ženo z li-kalnikom, tretji pa je kradel.
Ljudje so zbežali in v sobi smo ostali agent, pes in jaz. Pes se je zakadil v agenta in lajal nanj. In agent je obledel, padel pred psa na kolena in rekel:
— Grlzl me, Nerol Tudi Jaz sem po-neveril denar. Za tvojo prehrano dobivam namreč tri rublje, jaz pa sem kupp-
val samo za en rubelj pasje firane, druga
dva pa sem vtaknil v žep.
Kaj se je zgodilo potem — ne vem, kajti zapustil sem sobo v hitrem begu.
»Peklenske pivnice"
Zgodovina kave po arabskih in evropskih sporočilih
Kava, ki jo smatramo danes za neizogibno nasladilo, je ena izmed najmlajših pridobitev človeškega sladokustva. Tisočletja kulture, ki so poznala vino in pivo, so izhajala brez nje. Prof. J. Ruska raziskuje v strokovnem vestni-ku »JVledizinische Welt« problem izvora kave in prihaja do zaključka, da so se ljudje seznanili z učinki aromatičnega zrna in z njegovo pravilno uporabo šele v 15. veku. Prva, legendarna poročila segajo v začetna desetletja imenovanega stoletja. Kava torej ni stara v našem gospodinjstvu več nego pet sto let. In tej poltisočletnici veljajo naše besede.
Arabci niso odkrili kave, kakor se je dolgo časa po krivem domnevalo, oni so le pripomogli, da se je kava razširila. Kavin grm ni doma v južni Arabiji, v pokrajini Jemen. odkoder se je razširil po drugih krajih. Coffea ara-bica uspeva kot divja rastlina na abe-sinski visoki planoti, posebno v Kaffi, oo kateri je tudi dobila ime. Tam je /.elo razprostranjena in seže do velikih jezer. Tam je doma rastlina, ki vedno zeleni in se ponaša s črešnjam in lovor-.Ju podobnimi listi, ki daje prijetno dišeč cvet in rodi škrlatnordeče sadove z dvema zrnoma. V Orijentu ne služi za pripravljanje pijače samo zrno, ampak porabijo tudi lupino, ki jo speko in zmeljejo.
Podoba je, da Arabci niso prišli sa-jni na . čudovite učinke kavinega zirna In njegove lupine. V zgodovini kave, posebno v evropskih sporočilih o njej naletimo na legendarna pripovedovanja, ki izhajajo vsekakor od Arabcev. Pripovedke segajo v 17. stoletje. Neki abesinski pastir je pasel v pokrajini Kaffa čredo ovac. Nekega dne pride k menihom, ki so imeli samostan v bližini njegove paše in pove, da so živali, mesto da bi spale, vso noč skakale in se niso mogle umiriti. Menihi so naknadno ugotovili, da so ovce popasle listje in cvetje divjih kavinih grmov, tako so prišli menihi na misel, da bi
okusili učinek zrn. Spoznali so učinek kave in so jo uporabljali predvsem za preganjanje spanca, ker niso hoteli, da jih moti pri opravljanju verskih dolžnosti. Drugo sporočilo pa pripoveduje, da je prvi izkusil moč kave neki potujoč menih, ki je zabredel in so ga ka-vina zrna poživela. V resnici pa so že Abesinci poznali učinkovitost kave. ker so se lahko preverili, da razvijajo goreči listi kavinega grma poseben vonj. Vsekakor ni dvoma, da so bili muslimanski menihi prvi, ki so okusili moč in privlačnost kave ter so tudi cenili njen učinek. Tako je prišla kava že v
15.	veku iz Abesinije v Arabijo, zlasti v njene južne predele. Po arabskih izročilih jo je zanesel mednje neki Ali ibn Omar al Šadhili, muslimanski svetnik, ki je umrl 1. 1418. Arabci še danes ča-ste tega moža kot zaščitnika kave. Kuharji kave in kavopivci spoštujejo v njem največjega vzornika. S kavo so začeli najprej trgovati v Mehiki. Nekaj časa je bila pijača tako dragocena, da so jo kuhali in srkali celo v džamijah. Polagoma so obrtniki spoznali privlačnost pijače in so začeli odpirati posebne pivnice, v katerih so kuhali kavo za drag denar. Potem se je razširilo pitje kave v 15. stoletju na arabskem ozemlju. Uživanje kave se je že do začetka
16.	veki tako razprostrlo, da so se ie-■ pobožni muslimani zgražati nad tem. Ko je turški sultan Oansuh iz Kaira poslal nasilnega Khair bega v Mekko. se je začelo prvo zasledovanje kavo-pivcev. Slične poskuse so delali pozneje tudi v Evropi. Namestnik vladarja je dal kavopivce s silo razganjati. L. 1511. je celo sklical sloviti sinod zaradi kavopitja. Svečeniki in zdravniki so tedaj proglasili kavo za »mrzlo in suho« ter opojno pijačo. Postavili so jo v vrsto vina in zabranili, da bi jo smeli uživati Alahovi sinovi. Med ljudstvom so se tudi širile govorice, da bodo kavopivci prišli na sodni dan s črnimi obrazi pred večnega sodnika. Tisti, ki se niso pokorili zapovedi in so kljub
temu pili kavo, so bili izpostavljeni javnemu sramotenju. Posadili so jih na osle in so morali zadenski jahati skozi mesto.
Vsi ti ukrepi pa niso mnogo zalegli. Kava je po jemenskih derviših kmalu prišla do Kaira, kjer je bila i. 1532. strogo prepovedana. Naščuvana množica je nekajkrat naskočila trgovine, prodajalne ter kavarne. Lastniki so trpeli občutno škodo, včasih so bili izpostavljeni celo fizičnim mukam. Vendar se je kava že tako udomačila, da je ni mogel nihče več odpraviti in omejiti. Iz Egipta, ki je bil tedaj v turških rokah, je šla kava svojo zmagoslavno pot po svetu. Udomačila se je najprej v Siriji, Perziji in evropski Turčiji. Sultan Se-
lim I. se je seznanil s kavo že v Egiptu. Prvi kavarni v Carigradu sta ustanovila 1. 1554. dva trgovca, Hakim iz Ale-pa in Sem iz Damaska. Njuna obrt se je naglo razvijala. Kmalu so se začeli zbirati v kavarnah učenjaki in visoki uradniki, celo paše so prijahali tja. Kavarne so postale središče izobražen-stva, imenovali so jih »šole omikan-cev«.
Turška duhovščina pa še nI mirovala. Proglasila je kavo za »črno oglje«, ki ga je prorok zabranil svojim vernikom. Kavarne so bile po razlagi muslimanskih svečenikov »peklo na zemlji«. Ker so Turki videli, da se uživanje kave ne da več odvaditi, so popustili; vlada pa se 'je tudi sama okoristila s tem, da je kavo visoko obdavčila. Iz Carigrada je nastopila kava svojo pot po Evropi šele v 17. stoletju.
V južno Evropo so prinesli kavo Benečani. L. 1645. je baje bila v Italiji tako razširjena, da se je dobila povsod. Poslanik turškega sultana Mohameda IV. jo je prinesel na francoski dvor Lu-dovika XIV. L. 1671. so otvorili prvo kavarno v Marseillu, leto pozneje pa v
Parizu. L. 1652. je prišla kava v Anglijo, i. 1670. v Nemčijo. Cesar Friderik II. je ustanovil državne pražarne za kavo ter jo tako monopoliziral. Kava je bila na ta način šestkrat dra kakor v prosti prodaji. Friderikov ukrep je imel svoj zmisel v tem. da cesar ni hotel privaditi ljudstva na kavo, ampak omejiti njeno porabo samo ria plemstvo.
★
Kava, coffea arabica. spada med ru» biaceje. vedno zelene rastline. Raste v obliki dreves in grmov. Listi niso nazobčani. ampak celi, široki. Cvetovi razširjajo prijeten vonj.
Vseh vrst kave je kakih 25. Kavin grm raste v tropih in doseže višino 1.25 do 2 m. Roditi začne šele v četrtem ali petem letu ter rodi 20 do 50 let, kakor ga pač negujejo. Sad ne dozori vedno v istem času. Obirajo ga dvakrat do trikrat. Potem ga sušijo 3 do 4 dni na solncu. Kemična analiza kave je dognala, da vsebuje kavinp zrno tudi v suhem stanju približno 109Š vode. Glavne sestavine so mu: kofein, beljakovine, legumin, razne kisline, ste-rično olje, nekaj masti in sladkorja. Razmerje teh sestavin zavisi predvsem od kvalitete kave, ki ni vedno enaka.
Za najodličnejšo vrsto kave velja še danes »mokka«, ki uspeva v Hodeidi. Toda poznavalci kavinih vrst dajejo prednost kavi iz drugih krajev, n. pr. javanskim produktom. Zelo znana je kava s Sumatre. Celebesa in Cevlona, Costarice, Guatemale, Venezuele in iz Brazilije,' Dobra kava mora po nazira-nju poznavalcev ležati na suhem 3, [6 ali 10 let. Šele potem jo izroče prometu in porabi.
PRVI POSKUS
L. 1872. so menda prvič poskusili preleteti Atlantski ocean v balonu. Profesor John Wise je opremil zrakoplov D a i 1 y.. . G raphic, čigar gondola je bila nadonie- ' ščena z rešilnim čolničkom. V zadnjem trenutku ee je učeni Modrijan — tako lii So mož pisal pri nas — premislil in se ni maral zaupati ozračju. Nadomestili so ga kapitan Donalson iz Washingtona, neki po-, močnik in poročevalec Alfred Ford. Odhod se je vršil v newyorškem predmestju L6ng Island pred oduševljeno množico. Vse je šlo po sreči v prvih minutah. Ali joji prej nego so dosegli morje, jim je rogovila vitkega drevesa preprečila pot in jih primora-la, da so nenadoma pristali. Vendar so odnesli zdravo kožo in novinar je drugo jutro poslal svojemu dnevniku poročilo; »Kako nismo prefrleli Atlantika«.
Or. M. Sassi
Velikani in pritlikavci med ptiči
Ljudje imajo večinoma zelo enostranske pojme o velikosti ptičev. In to zategadelj, ker je v življenju mnogo več priložnosti, da vidijo velikane med njimi kakor pritlikavce. Slednje je v muzejih lahko spregledati, v zooloških vrtovih pa še lažje prezreti — če jih vobče tam drže; zakaj silno težavno jih je udomačiti in privaditi na suženjstvo.
Noj — največja ptica
Nedvomno največja ptica je afriški noj. Njegov vrat meri v dolžino 1 meter; noge so visoke 120 cm, krila pa Ima zelo kratka. Tehta 50 do 60 kg.
Ker smo že pri noju, opozarjam takoj na težavnost razlikovanja, kateri ptič je večji in kateri manjši, če motrimo žival po stoji, ko drži glavo pokonci, je naš vtis čisto drugačen kakor tedaj, če je žival močnejšega života, kratkokraka in kratkega vratu. Tudi velik kljun, kakor n. pr. pri pelikanu, napravi žival impozantnejšo in večjo nego je v resnici.
Tega merila ne smemo pozabiti niti pri ocenjevanju kril. Velika razpetina ptičjih kril še ne pomeni, da imamo pred seboj velikega ptiča. Primerjajmo v tem pogledu samo albatrosa z veliko dropljo. pa bomo videli, da presega albatros dropljo zelo po dolžini kril, dasi
je droplja mnogo večja in znatnejša od njega.
Ptič, ki seže do stropa
Kar se pa tiče afriškega noja, nI nobenega dvoma, da je to največja ptica, s katero se ne more primerjati nobena druga. In vendar imamo dokaze, da sta tudi noja prekašala dva njegova ne posebno daljna sorodnika, tako zvani moa (dinornis) na Novi Zelandiji in noj z Madagaskarja (epijornis). Oba sta bila precej večja od njega.
Današnji afriški noj je visok povprečno 2.75 m. Moa je bil za nekaj čevljev, v nekaterih primerih celo cef meter višji. Ptič, ki je segel do stropa, je bil že nekaj imponujočega.
Da bi ga videli živega, pa smo prišli kakih sto let prepozno na svet. Po ljudskih izročilih je moa živel in so ga videli še sredi prošlega veka. Našla so se tudi njegova jajca. Za takšen eksem-plar, ki je bil 30 cm dolg in 20 cm širok, so plačali v Londonu 1. 1860. več de. set tisoč dinarjev.
13 steklenic vina v jajčji lupini
Med noji na Madagaskarju so bili takšni, ki so merili do 5 m v višino. Njih jajca so se našla večkrat, zato so bila razmeroma poceni. L. 1899. so plačali v Londonu za takšen primerek komai 10.000 Din naše veljave. Neki francoski trgovec, ki je baje videl takšno jajce, pripoveduje, da je bilo v njem prostora za 13 steklenic vina. Antialko-holiki pa so izračunali, da je bilo jajce te živali šestkrat večje od jajca današnjega noja ali približno tolikšno, da bi lahko spravil vanj 148 kurjih jajec. Še nazornejšo sliko dobimo, če povemo, da je bilo v jajcu epijornija prostora za 50.000 jajčec drobnega kolibrija. Te vrste noji so baje živeli še v začetku prošlega veka, čeprav so bili že teda« redki.
Kondor in jastreb
Za noja smo sigurni, da mu gre prvo mesto med pticami. Kateri ptič pride za njim, se že težje presodi. Seveda bi bilo pravilno, da bi uvrstili za nojem nanduja, emuja in kazuarja, toda te ptice so si sorodne in zato ne pridejo v po-štev za primerjanje.
Največja ptica za nojem Je južnoameriški kondor, ki v mirnem položaju sicer ne napravi izrednega vtisa, zato pa preseneti človeka, ko razpne svoja krila.
Kondor meri v višino približno meter. Toda ko razpne peroti, doseže velikost 2.75. Nekatere vrste so pa celo za znamenje večje, namreč 2.80 m. V splošnem pa se kondor in jastreb postavita lahko noju ob bok kot največji ptici naše dobe.
Orli in štorklje
Poslej se jedva lahko reče, da je kakšen ptič absolutno velik. Morebiti bi morali zaradi vrstnega reda omeniti najprej labode, veliko dropljo, žerjava, harpijo, ki živi v Srednji in Južni Ameriki. S strahovitim orožjem je previden morski orel. Za njim pridejo na vrsto pelikani, nekatere vrste štorkelj, n. pr. ameriška štorklja in njeni sorodniki, marabu in še nekatere druge ptice. Štorklje se zdijo velike zaradi dolgega kljuna in vratu, nog in peroti.
Kolibriji
Manj znani od velikanov so med ptiči pritlikavci.
Tudi tu imamo nedvomne primerke, ki jim gre prvenstvo. Vseskup uvrščamo v družino kolibrijev. Kakih pet sto vrst je teh živalic — večinoma žive seveda v Srednji in Južni Ameriki. Njih mera je zelo različna. Nekateri so dolgi
21 cm, drugi komaj 6.5 cm. A v tej dol-»♦♦♦»«♦♦♦>♦♦»♦♦♦♦♦*«♦♦♦♦♦♦♦♦♦»♦♦♦♦♦»♦♦♦♦♦
KONČNA USODA FILMOV
Film je zabaval ali ganil na milijone gledalcev: ko je obrabljen in nesposoben za projekcijo, začenja nov poklic. Na kemičen način ga pretvorijo v žolčasto snov, iz katere izdelujejo raznovrstne predmete, oso-bito glavnike, podkitnike, oboje pri ročnih torbicah, gumbe. Mnogo celuloidnih izdelkov izhaja iz filmov, h katerim so drle Številne procesije radovednežev in radovednežev. V tej obliki se torej vračajo med občinstvo njegovi najmilši igralci.
VELIČINA IN NAZADOVANJE JEZIKOV Učen filolog v Curihu poroča v O p i n i-on-u, da je angleščina danes najbolj razširjen jezik. Pred sto leti jo je govorilo 20 milijonov ljudi, medtem ko je zdaj materinščina 160 milijonov — ne glede na 60 milijonov, katerim je to glavni jezik. Nemščino govori 85 milijonov posameznikov, pred Mletjem jo je 32 mil. Flamščina je v istem
žini sta že vračunana kljun ta repek. Život je mnogo krajši in meri komaj 3 in pol do 4 cm. Kakor pa je narava pri njih ustvarjanju štedila s snovjo, tako jih je lepo popisala z barvami in sijem.
Kako majceni so kolibriji, si lahko predstavimo, če pomislimo, da skrije jastreb pod svojimi razpetimi krili lah' ko nekaj sto kolibrijev.
Jajčeca kot fižolov a zrna
čeprav se velikost ptiča ne ravna po velikosti jajca, iz katerega se mladič izleže, vendar lahko smatramo za pravilo, da sta si ptič iin jajce v nekem določenem razmerju. Izjema pri kukavici, ki leže dokaj drobna jajca, samo potrjuje pravilo. Največja jajca znese torej afriški noj, najmanjša pa kolibrij! in njim sorodni palčki med pticami.
Kolibrij
razdobju prešla od 6—15 mil., švedščina od 3 na 7, danščina od 2 na 5 mil. Latinski jeziki niso tako narasli. Na čelu stopa italijanščina, ki se je dvignila od 21 do 45 milijonov, španščina od 35 do 50; kar se tiče francoščine, je bila 1829 domača za 32,400.000 oseb, dandanašnji je za 45 mil Razen tega jo razume 75 milijonov tujcev. To je govorica, katere se uči največje število inorodcev; v tem oziru presega angleščino s 15 milijoni. Turščina je šla rakovo pot od 30 na 24 mil. O Slovanih ne vem, al! je kaj računil. O njihovem gibanju lahko sodiš, ako današnje številke primerjaš s Kopitarjevimi iz 1. 1810: Rusov 25—30 mil. Poljakov 10—12 mil., Čehov s Slovaki 5—6 mil., Srbov s Hrvati in Bolgari 5—6, Slo vencev z vštetimi Kajkavci 1.5, Lužiškib Srbov 1 milijon (danes komaj 100.000!)
Lesorezi v današnji številki so delo slikarja grafika E. Justina,
Nikolaj RoertcU
V osrčju Azije
Pred malo meseci se je profesor N. Roerich vrnil iz Azije preko Pariza v New York. Uredništvu »Figara« je obljubil nekaj vrstic o svojem petletnem potovanju. Čeprav zaposlen z ureditvijo svojega muzeja, ki se otvori 24. vinotoka v stavbi s 24 nadstropji, in s pisanjem pomembne knjige »Shambhala Sijajna«, ki izide prihodnje leto, je učeni raziskovalec vendar držal besedo.
Vselej sem se čutil v presrčni zvezi s Parizom in Francijo. Ondi sem izpopolnil svojo izobrazbo v umetnosti. Ondi je Fernand Cormon -bodril moje korake proti samostojnemu delu. Tamkaj sem se navadil ljubiti Gauguina in Van Go-gha. V pariških cerkvah Notre-Dame in Sainte-Chapelle sem v mavricah luči, ki padajo skozi barvita okna. sanjaril o srednjeveških legendah.
Na Francijo sem zopet mislil v Trans-himalaji. kadar smo tam naleteli na menhire in kromlehe. Moja misel je švignila v Bretanjo, proti daljnemu Carnacu. Ondukaj najdeš iste tihotne ograje iz kamena, iste labirinte, polne skrivnosti. Niso li isti druidi »čuvarji solnca« postavili te vodilne znake na poti v spoznanje tajnosti?
Presenetljivo je bilo, trčiti v Tibetu, po ledenih vrhuncih Transhimalaje, na taista znamenja kakor nekoč. Prinesli so nam mečev. Ročaji teh tako značilnih mečev so obogačeni s turkizi. Ne prihajajo mar iz gotskih grobov? Ne, to so meči tibetskih vojščakov.
Odkod prihaja ta spona, ta klupa. okrašena z levjo podobo? Slično spono je našel Kozlov v Mongoliji. Moj sin Sviatoslav hrani eno tako klupo v svoji zbirki. Ta klupa izvira iz Tibeta, brez dvoma je zelo stara; skovana je bila v Dergeju.
Kakšen izvor ima ta fibula, na kateri se vidi dvoglav orel in ki se zdi pripravljena za sklenino? Čisto podobna zapona je bila najdena v tumulih, na-zvanih »orjaški grobovi« (tombeaux de Goths), na severnem Kavkazu. Sponka, ki jo imamo pred očmi, izhaja iz D< ringa (kar pomeni «dolgi kamen») v Transhimalaji; zelo je starinska. Krasila je «kokošnik» ženske, ki se je kaj nerada ločila od nje.
Kako to, da se dobi v Transhimalaji kokošnik, ta slovanski nakit? Kdo ve?
Kdo bi mogel razložiti, kako je pristni kokošnik, ves od škrlata ter ves posejan z vrstami draguljev in drobnih školjk, pronikniil vadlje v Tibet?
Naposled, čigavi so ti starinski grobovi, obkroženi s sivimi gomilami? Ti tumuli, bi dejal, se dvigajo na robu zgodovinskih knjig.
Tibetci časte simbol enorožca in zagotavljajo, da bivajo v njihovi dežel; antilopski enorožci. Anglež Hodsen jih je baje videl.
Te pripovesti oživljajo spomin na samoroge, ki sem jih svoj čas opazil n: grboslovnih risbah in na preprogah v Clunyskem muzeju.
Star katoliški misijonar je trdil, da se je kraj, kjer'se danes dviga mesto Lhassa, njega dni nazival Gotha. Je li to golo naključje? Ali zmota? Toda stari misijonarji so tako vestni v svojih podatkih kakor stari kitajski romarji. Prepričali smo se, da jim smeš verjeti.
Vse to prispeva, da tem jače obrnemo svojo pozornost na vrhove v Transhimalaji.
Evo vam pomnik črne vere — Bon-po — mračnega verovanja s svastiko.* Nauk o ognju. Češčenje bogov svasti-ke. Nič od vsega tega doslej še ni bilo proučeno in prevedeno.
To vemo, da je vera b o n p o sovražna budhizmu. Vemo, da v pričetku nauka naletimo na nekega tajinstvenega «zaš5itnika», čigar životopis se neznansko strinja v svojih podrobnostih z Budhovim. Vemo, da 1 o n p o v c i vrše vse obrede nasprotno budhizmu. To je nekakšna orna maša. Toda vir sam in globine tega prastarega nauka še niso razkriti. Človeku se vse nekam tako zdi, da so tu znamenja, ki nas bodo privedla nazaj na proučevanje ognjenega kulta, na druidske obrede, preoblečene in domala zabrisane.
Zdaj pa še sledovi životinjskega sloga: na opekah so včrtane podobe severnih jelenov. Ta slog se mi je vedno zdel privlačen in vsekdar sem bil mnenja, da se bo dolgo ob njih ustaviti, kadar bomo proučevali preseljevanja narodov.
* V sanskrtu; križ s kljukami na kon ceh, kljukati križ, Sanskrtsko svasti —• sreča. Op. nrev.
Toliko nepričakovanih, neslutenih stvari je. Velika duhovna svoboda je potrebna napram slednjemu predsodku, da zlahka dosežeš te vrhunce. Kar pa je nad vse presenetljivo, je š a m b-h a 1 s k i nauk. To ime, v Aziji sveto, je do danes prav malokomu znano na zapadu. Šambhalska doktrina — ta »zaklad bodočnosti« — torej izraža cvet vseh vednosti, najboljši del narodnih nad. Razboritost šamibhalskega uka se
Dalajilama, vrhovni gospodar nad življenjem in imetjem v Tibetu
je spočela v sivi davnini. Deloma ga je razodel Atfša v »Kalačakri«. Drugi odlomki so razpršeni po »jogah« in po legendah o Rigden-Djapu, vlastelinu v Šambhali. Ta «nau'k prihodnosti« je obdan z globokim spoštovanjem. Težko je pripraviti učenega lamo, da bi govoril o Šambhali. Šele kadar je prepričan, da niste ne izdajalec, ne vsakdanji radovednež, vam razkrije nekaj potankosti. Iz tega si boste mogli takoj sestaviti cel mozaik, ako je vaša notranjost sposob-
na razumeti zamotane črte simbolov to znamenj.
Dragoceno je vedeti, da ti naznački ne merijo proti abstraktni metafizsiki, marveč proti spoznavanju bitja, ki se bliža težnjam moderne vede.
Dragoceno je videti, da je tudi tamkaj znanost najzanesljivejša vez enotnosti. Uročne razlike med Iztokom in Zapadom izginejo in vsakdo govori v svojem jeziku o taistem razvoju, ki ga je deležno človeštvo.
Vi jim pripovedujete o Milhicanovem kozmičnem žarku, o magnetičnih udarih, o čudežni sili kisika. Šambalovcj' pa vam odgovarjajo, praveč o ognju (ani-joga), o «težnosti misli», o kopičenju strupov, ki jih proizvaja jeza in razburjenje, o novih oblikah bolezni, katerim se je izlahka ogniti s proučava-njem »duševne energije«.
Na teh daljnih višavah, ako znaš skupen jezik, utegneš čuti izredne stvari ter tudi razodetja, ki se dado takoj porabiti za sedanji razvoj. A tam. kjer je sila misli tolikanj napeta, kjer se skriti nagibi izpraševalčevi tako izlahka raz-odenejo, je treba kaizati ne preprosto radoznalost, ampak resno pozornost. Teh razodetij ni možno posneti v nekoliko besedah. Takisto se ne da govoriti na kratko o »včlikih mahamatmah« in o »materi sveta«, po kateri hrepeni srce
Azije, napovedujoč »dobo ženske«. *
O nevarnostih našega potovanja ml govorite? Tudi o tem je treba posebnega umevanja. Stopati skozi veliko mesto v trdni temi je gotovo opasnej-še nego iti skozi puščavo. Že oddaleč opazite na gazi opuščene zvežnje blaga. Tovorna živina je poginila ali opešala; blago se je ostavilo kraj pota do prihodnjega pohoda. In nihče si ne bi drznil dotakniti se tujega imetka. V mestu morda ne bi bilo tako.
V gorovju pridirka bogato oblečen Mongol, ki ga ne poznamo, proti našemu taborišču. Dospe do nas, plane k nam, zašepeta: »V Meidžijskem prelazu preži 50 konjikov na vas. čuvajte se! Pošljite izvidnike. Jaz sem prijatelj.« To rekši izgine v gorske megle. A dva tedna kesneje se je opozorilo našega neznanega prijatelja izkazalo. Jezdeci se mahoma pojavijo, nas napadejo. Toda mi smo ukrenili vse potrebno. Naša pripravljenost na boj in naša ugodna postojanka preseneti sovraga. Pogajanja. Grozimo, da jim bomo do-
Na potu iz Kašmirja v notranjost Tibeiske visoke planote
2e cele mesece oklepajo vojaki u Lhasse tabor. Kara ana je poginila. Od 110 veModov, konj in mezgov jih je 92 počepalo. Zdravnik prerokuje, da bc tudi moštvo poginilo od mraza. Pet domačinov je že umrlo. Načelnik varstvenega spremstva predlaga, da bi krenil v Indijo preoblečen ter sporočil, kaj se tu godi. Toda deželnega jezika ne zna Brez dvoma bi ga priprli, in bi li sicei mi mogli dolgo skrivati, da ga je ne-stalo? Doktor spisuje brezplodne sve-iočbe o «premišljenem atentatu na življenje ekspedicijskih članov«. Tibetski generali in guvernerji nočejo priznati potnih listov, ki so jih s. privoljenjem Lhasse izdali tibetski opravilniki v inozemstvu. V resnici, Cantang si je prislužil naziv: »najmrzlejši kraj«. Dva tabora. Gotoki in mi. Vso noč se sliši krik «ki-ho-ho», ki vstaja iz taborišča Golokov. «fiopa-ha», se odzivljejo naši Horpi. Miroljubivi ognji so pogašeni. Taborišči se vzajemno opozarjata, da se je paziti.
Tu v osrednjem Gobiju leži stajo mesto Djelame. gospodarja pustinje. Djelamo samega so Ubili Mongoli pred dvema letoma, toda njegove tolpe kri-žarijo še po deželi. Na kamelah jašema, oblečeni v mongolske kaftane. Čudni jezdeci se nam približajo in vprašajo, ali imamo dosti orožja. Naši Mongoli jim vpijejo: »Imamo ne samo dosti pu-šek, ampak tudi top, ki more celo mesto v minuti razrušiti.« In ti jezdeci z dolgimi pihalniki prihajajo mirno proti
/-ušili. žurte (nomadska bivališča) in pokončali črede.
Protivnik se vda. Na večer istega ine se taisti neprijatelji gneto okoli na-iih ognjev in nam v mirnih pomenkih pripovedujejo o bodočih časih Šambha-lovih.
Budistični menih odganja na razpotju zle duhove
nam. Se enkrat zadone živahni po-menki in še enkrat zavežejo posvečene besede spono prijateljstva. Ta srečevanja so lepa nalik nizu žarnih zarij in somrakov — s tajno mesečnih lis.
Ponoči se zavežejo zvončki karavane in kamele potihem smuknejo v gorske soteske.
*
Azija ima toliko darov, da v resnici ne vem, ali bo možno prenesti na platno in v spise, česar smo se tam naučili. Visoki vrhunci so nepozabni. To niso več pogorja in krni. Cela snežna deže-"ca, polna navdihujočih čarov, nas privlači, nam daje polno zavest lepote. Kar tako se Everest pač ne zove «hrib matere sveta* in Kičendžunga: »hranišče petih zakladov«.
Legenda trdi, da bo ob prihodnjem občem pomanjkanju prišel nekdo izpod vznožja in redil vesoljni svet. Seveda gre za duševno lakoto in za duševno hrano.
Domači vodniki ne marajo spremiti potnikov v izvestne smeri. Prjevalsky, dr. Francke in drugi raziskovalci so za-
Georges Sim
Trije v
Vlak 133 je imel en poljski in štiri nemške vagone. Na enem zadnjih je visel bel letak »Kovno-Riga«. Stopil sem v ta vagon. Okna na hodnik v prvem kupeju so bila zastrta. Izrabljen zrak je puhnil vame. V kupeju je spala cela družina z raztegnjenimi nogami.
Drugi kupe — »Rezervirano« — je bil še prazen, toda zaklenjen. Tretji skoraj prazen. V kotu se je nekdo skril za razgrnjenim časopisom, ki se je tresel pri mojem vstopu. Za listom sem videl oko, mlad obraz. Sedel sem. Na kolodvoru je bilo hladno, v vagonu pa soparna vročina. Okno so zastirale ledene rože. Kurjave ni bilo mogoče premakniti.
Vse to ni važno. Toda površne stvari so mi ostale v spominu. Med zobmi sem držal pipo.
Znamenje za odhod. Zapiranje vrat. Hotel sem odpreti okno, ko se je prikazali skozi vrata moška glava. Razjezil sem se. Hotel sem namreč leči. Mož bo gotovo sedel na mojo klop!
beležili to dejstvo. Syeti kraji, prepovedani kraji! Spomnite se severnih pobočij Kajlasa, kjer so izvirki Brahma-putre. Domislite se naposled doline Kulu (v starini: Kulutu in Zahor). Na severnem delu doline, koder je hodi! sam Budha, se bleste večno beli vrhunci. »Guru guri dhir«, pot duhovnega gospoda.
Nekateri d e o d a r j i (cedri sorodnega drevja, ki se dvigajo okoli starinskih templjev, so stari nad dva tisoč let.
Imena Manu, Ardžuna in vseh velikih r š i j e v se izrekajo po teh doleh. Tukaj je bival Vjaza, ki je zložil Maha b h a r a t o. Tu je Vjazakund, »kraj uresničenja vseh želj«.
Kadar pridem v Pariz, najprej obi-ščem Notre-Dame. Tam je toliko krasote. To navado imam že 30 let.
Kadar se spomnim Azije, se moja misel upre v Himalajo. Vse težave na potovanju ne morejo zasenčiti sijajnost* krasote. Je li na svetu nestvor, ki bi se zavedal lepote in se obrnil od nje? Lepota zmaguje. Vednost ustvarja. K
kupeju
Tako se je zgodilo. Ko je mož vstopil, se je vlak premaknil. Mož je prinesel s seboj mokromrzel dih, ki se je takoj zmešal s toplim zrakom. Bil je visok, težak, širok, s slabim zobovjem, v temni obleki. Imel je črno brado. Trdi klobuk na njegovi glavi je bi! premajhen.
Položil je svojo prtljago v mrežo ter sedel. Na desni roki — grdi, s kratkimi prsti — je imel pečatni prstan. Takih prstanov ne morem videti.
Vlak je hitel dalje. Časopis je zakrival drugega sopotnika. Ko pa je bil obrnil list, sem opazil, da je mladenič pogledal novega sopotnika. Mladenič je imel približno pet in dvajset let. Imel je dolge, nazaj počesane, valovite lase. Njegov obraz je bil bled in nervozen. Ne vem, zakaj sem moral pogledati njegove čevlje. Mislil sem, da so črni, po-nošeni. Nikakor. Popolnoma novi so bili.
časopis je gotovo že davno prečital. vendar ga je držal pred obrazom. Skušal sem citati. Toda slike v magazinu
so se pomeglile pred mojimi očmi. Od naslanjanja me je zabolela desna rama. Vsedel sem se drugače.
Vozili smo se že najmanj eno uro. Privadili smo se vročini. Iznova sem si Orižgal pipo. In šele sedaj se mi je razjasnila drama.
Da, v kupeju se je odigravala resnična drama.
Časopis v mladeniških rokah je žalostno zmečkan zakrival njegov obraz. Novi čevlji so se čudno stresali.
Videl sem eno oko in kos nosu. Razumel sem: mladenič se je bal. Nosnica se je tresla. Oko se je skušalo odtegniti tretjemu potniku, pa ni moglo. Oko je bilo rjavo.
Mehanično sem gledal bradatega moža. Razumel sem. Mož je sedel nepremično v istem položaju, kakor je bil pričel vožnjo. Niti noge ni premaknil. Roka s pečatnim prstanom je počivala še vedno na desnem kolenu. Strmel je predse z izrazom popolne zadovoljno-sti. V njem ni bilo želje po čitanju, po spanju, po gledanju. Smešno okrogli klobuk mu je tičal nizko na čelu. Aretiral ga bo ...
Brez premišljevanja sem prišel do te misli. Bil sem preverjen, da je bradati mož civilni kriminalist, ki bo prijel mladega potnika.
Ta mirna sigurnost in moč, ta uradna vztrajnost!
Na drugi strani pa ti prestrašeni živci. Panična bojazen, ki je bila tako velika, da je mladenič nenadno stisnil časopis in ga vrgel na tla. čutil je, da je razkrit! Papir ga ni mogel več ščititi! Prav nič ne dvomim, da ni manjkalo mladeniču dosti, da bi zakričal: Naprej! Aretirajte me! Zmagali ste. Samo konec!
Njegov pogled je tičal na drugemu, ki se ni premaknil. Tudi jaz sem postal nemiren. Že sem hotel reči: Aretirajte ga vendar po svoji dolžnosti! Ne mučite ga več!
Prisegam, da sem sovraži! bradatega moža. Sovražim samozavestne ljudi, ki uživajo svojo moč kar največ mogoče.
Zapomnil sem si podrobnosti: na primer mladeničev kovčeg, ki je bil prav tako nov kakor čevlji. Obleka je bila stara, suknja pa popolnoma nova. Kaj neki je storil? Bil je ves prestrašen. Hripavo je rekel: Dovolite, da odprem okno? Njegove besede so se mi zdele kakor zadnja želja na smrt obsojenega. Na njegovem čelu so bile potne srage.
Vlak se je ustavil. Mladenič je fifl vedno bolj nemiren. Globoka guba je bila na njegovem čelu. Gledal je bele in rdeče luči, sence, ki so tekale v temi.
»Odhod!« Sigurno je mislil na prihodnjo postajo. Tam je meja! Toda mož je sedel še vedno nepremično. Prekrižal je le noge. Mladenič je vstal. Ko je šel mimo mene, me je pogledal in rekel vljudno: Oprostite! Pogledal sem bradatega moža. Sedel je mirno in čakal. Srce mi je tolklo z vso silo.
Komaj dobro minuto po mladeniče-vem odhodu sem vstal in hitel po hodniku. Nekdo je zaloputnil vrata. Da, vrata na koncu hodnika so bila odprta. Potegnil sem zasilno zavoro z vso močjo.
Vlak se je ustavil. Zaspani obrazi. Nemško, francosko, poljsko kričanje.
—	Jaz sem bil! sem rekel vlakovodji. Neki 'mladenič je padel iz vlaka. Hitro. Pred dvema minutama ...
Ljudje so tekali ob tračnicah s sve-tiljkami. Od zunaj je prihajal v vlak mrzli val. Iskal sem bradatega moža. S stisnjenimi pestmi. Leno je stal med vrati kupeja. Še vedno je bil na njegovem obrazu zadovoljen nasmešek. Zagrabil sem ga za suknjo:
—	Ste zadovoljni? Kaj?
Pokazal sem mu luč, ki se je bližala iz daljave in razsvetljevala može, ki so vlekli nekaj dolgega in ozkega. Čudno me je gledal. Prvič sem mu pogledal surovo v oči. Čudil sem se njihovi to-posti. Na njegovi prtljagi sem opazil taiblico: Maks Driot — Jajca, maslo, sir.
Lokomotiva je zažvižgala. V vlak so stopili možje s svojim tovorom. En sam pogled je zadostoval: njegovo trj>, ljenje je končano!
Na mejo smo prišli z malo zamudo. Bradati mož je izstopil. Ko sem bii sam. sem pobral mladeničev časopis In čital sem:
»Gospod Leon, ravnatelj največje tukajšnje banke, je odkril tajno, že mesece trajajočo goljufijo. Njegov nameščenec Julien Massart je izginil. Oblasti so mu na sledu.«
Pozabili so vzeti mladeničevo prtlia-go iz kupeja. Rjava, usnjata torba .ie imela srebrni začetnici J. M.
Dr. VI Travner
Čarovniški procesi na Slovenskem
(Nadaljevanje)
D) Pripravljalno postopanje, dokazo> vanje, sodba in izvršitev kazni.
Po štaj. Karolini se deli kazensko postopanje v štiri dele: v pripravo, v dokazovanje, v posvetovanje z razgla* sitvijo sodbe in v izvršitev kazni. Za* radi enostavnosti obravnavamo vse postopanje skupno ter se oziramo sa* mo na to, kar je za razumevanje ča« rovniških procesov neobhodno potreb* no. Jurist*strokovnjak najde točnejše opise v drugih delih, posebno Byloff str. 259—304.
Če se izkaže v pripravljalnem pošto* panju, da so indiciji nezadostni, izpu* sti sodišče osumljenca na prosto proti obljubi, da se ne bo maščeval niti nad sodiščem niti nad obtožiteljem (Ur* phedangelobung). Taki primeri so v čarovniških procesih redki in se poja* vijo šele v zadnji dobi (po 1. 1700.).
Običajno so se vršili čarovniški pro* cesi takole:
Zaprto čarovnico privedejo sluge uklenjeno v verige pred sodnika in pi* sarja tako, da kaže sodniku (zaradi ne« varnosti začaranja) hrbet. Po ugotovit* vah osebnih podatkov (ime, starost in bivališče; podatki so često pomanjklji* vi) jo vpraša sodnik najprej, če ve, za* kaj so jo zaprli. Ker osumljena čarov« niča večkrat pravega vzroka niti ni vedela, je povedala včasi kak drug vzrok (n. pr. kako tatvino). Tako je zvedel sodnik za hudodelsva, o katerih se mu popreje ni niti sanjalo. Nato se začne »dobrohotno« izpraševanje z vso juristično rafiniranostjo tedanjih sodnikov. Tako obljubi n. pr. čarov« niči, da ji podari življenje, če prosto* voljno prizna krivdo. Pod besedo »živ* ■jenje« pa razume sodnik »večno živ* Ijenje«, t. j. da ji bo priskrbel duhov* nika, ki bo pripravil čarovnico na smrt. Včasi ji obljubi, da jo za pri* mer nrostovoljnega priznanja ne bo obsodil na smrt. Če obtoženka prizna, prekine sodnik razpravo in prosi dru* gega sodnika, da razglasi smrtno ob* sodbo. Sugestivna vprašanja so — tudi v naših procesih — izredno pogosta. Čim bolj nevarna vprašanja stavi ob* toženki, tem boljši jurist je sodnik.
Večkrat so bile čarovnice zaradi dol* gega preiskovalnega zapora, zaradi bo*
lezni ali iz kakega drugega vzroka ta# ko zmešane ali celo o lastni krivdi uverjene, da so vse obdoliitve takoj priznale. Tako priznavanje se je imenoo valo »spokorno« ali »skesano« («reu> miitig«) in čarovnica je smela upati, da jo bo sodišče »pomilostilo« tako, da bo obglavljena in nato šele sežgana. Če tega ni storila, ji je predstavil krv« nika in pokazal mučilno orodje, ji za* pretil, da bo smrtno obsodbo poostril itd. Če je obtoženka dejanje sedaj pri» znala, je bilo to priznanje »prostovolj« no«. Če pa so ostala vsa ta sredstva brezuspešna, je pomagala tortura, ki se je izvršila na že opisan način.
Priče so se zaslišale v čarovniških procesih le redko, navadno le v svrho konfrontacije. Sicer pa so bile »veljav« ne« priče krivoprisežniki, očitni so« vražniki itd. Tako se slednjič posreči sodniku »dokazati« obtoženki krivdo, nakar določi sodnik »končni dan« (»endlicher Rechtstag«). Po zakonu je moral sodnik sporočiti ta dan vsaj tri dni poprej (kar se pa ni vedno upo» števalo), pa ne zato, da se more obto« ženka pripraviti na razpravo, temveč »da more in hoče pravočasno priznati svoj greh, ga obžalovati in sprejeti svete zakramente« (čl. 68. štaj. Karo« line).
Tu se kaže posebno jasno vsa nepo« pisna grozovitost tedanjega kazenske« ga postopka: še pred sodbo sporoči sodnik obtoženki, da bo usmrčena in da se naj pripravi na neizogibno smrt! »Končni dan« je bil torej samo kome* dija. »Objava smrti« pa je imela na« men izvršitev kazni pospešiti in tako prihraniti »nepotrebne« stroške. Če je bila namreč obtoženka na smrt pri* pravljena, se je izvršila smrtna kazen takoj po sodbi. Medtem pa je krvnik pripravil vse potrebno za usmrtitev (nabrusil meč, zložil grmado itd.).
Na »končni dan« je pozval sodnilc prisednike in druge že omenjene urad* ne osebe na »običajno mesto«, t. j. v grad, samostan sodnega gospoda, v mestno posvetovalnico, na trg itd. Ker pa je bil »končni dan«, ki ga je pri neprivilegiranih sodiščih določil samo deželski krvni sodnik, določen izključ* no le za slovesno razglasitev sodbe, se
Je moralo poprej vršiti glasovanje pri zaprtih vratih. To je tako zvano »taj= no sodišče«. Zato čitamo v sodnih spi« sih cesto, da je pozval sodnik prised« pike »na tajno in javno sodišče« (»das gehaimb Schranen«Recht« in »das of« fentliche Malefiz«Schranen«Recht«). Pri tem tajnem »posvetovanju« je navad« no sodnik prečital sodbo, ki jo je že poprej napisal in ki je bila čisto krat« ka, ker je vsebovala samo določitev kazni. Prisedniki so vzeli sodbo na znanje, kar se je ugotovilo z opazko, da je izšla sodba soglasno. Navadno je oil pri posvetovanju navzoč krvnik.
Nato se je podal sodni zbor v slove« snem sprevodu in med zvonenjem zvonov (če je bila v bližini kaka cer« kev ali kapela) v sodno dvorano. Sod« nik je bil oblečen v španski talar, v ro« kah pa je nosil v znak svojega dosto« janstva tako zvano »sodno palico«, ki mu jo je navadno sodni gospod ali do« mači (neprivilegirani) sodnik slovesno izročil. Na Štajerskem je bila sodna palica navadna obeljena vrbova šiba. Ko so prišli tako v sodno dvorano, so se usedli tako, da je sedel sodnik v sredi na vzvišenem prostoru, prisedni« ki pa v polkrogu na desno in levo (»der Ring«). Medtem so se zbrali na drugi strani ograje številni radovedni poslušalci; saj so bili čarovniški pro« cesi kljub številnim justifikacijam ved« no »senzacije«. Nato se je začel narok, med katerim so morali sodnik in pri« sodniki mirno in dostojanstveno sede« ti. Narok je otvoril sodnik ali pa pisar s slovesno proglasitvijo »sodnega mi« ru« (»Schranen«Paan«), t. j. da se mo« rajo vsi navzoči mirno zadržati. Nato je vprašal sodnik še, če je sodišče za« konito zasedeno, kar so prisedniki z v zakonu določenimi besedami potrdili.
Medtem so sodni uslužbenci (sluge) privedli obtoženko pred sodišče. Ko je pisar, ki je bil obenem obtožitelj, izrekel ali prečital svojo obtožbo in uveljavil morebitne olajševalne okol« nosti, so se prečitali sodni spisi, pa ne v fcvrho dokazovanja, temveč samo zaradi starega običaja. (Urgicht). Tudi je vnrašal sodnik obtoženko, če so za« pispiki pravilni, kar je bilo samo for« maliteta. Nato je vprašal sodnik pri« sednike, kako sodbo so izrekli. Seveda je bila tudi to samo komedija, ker je bila sodba že napisana. Prisedniki so nato slovesno odgovorili, da je sodba že gotova. Po tem »glasovanju« je pre« eital pisar sodbo, za kar mu je pristo«
jala posebna pristojbina. Ta sodba pa še ni bila končna, kajti sedaj je prosil obtožitelj sc 'išče za milo sodbo in uveljavil olajševalne okolnosti. Če je imel kak uspeh, je smel zahtevati zato posebno nagrado. Navadno Da se sod« ba ni spremenila in je obtožitelj kljub temu zaračunal svoje pristojbine. Na« to je sodnik šele razglasil svečano sod? bo in odredil, da se sodba takoj izvrši. Če se je glasila sodba n smrt, kar sc je v čarovniških procesih skoraj vedm> zgodilo, je poklical sodnik trikrat krv» nika z besedami: »Če je tu zaprisežen krvnik, naj pristopi sem h krvnemu sodišču prvič, drugič in tretjič« ter ga vprašal, če je sodbo pravilno razumel. Ko je krvnik to vprašanje potrdil, mu je izročil sodnik obsojenko z besedami: »Vzemi to zlocinko in sodi jo, ka« kor se glasi sodba in pravica v imenu najsvetejše Trojice in v najsvetejšem imenu Jezusa.« Nato je zlomil sodno palico ter jo vrgel obsojenki pred noge z besedami: »Bog bodi milostljiv njeni ubogi duši.« Običajno ie nato sodnik »tolažil« obsojenko. Tak »tolažilni go»-vor« se nam je ohranil v nekem zgor« nještajerskem procesu. V prevodu se glasi: »Najstrašneša vseh strahot, pred katero ostrmi človeška narava in pred katero se je tresel celo naš Odre« šenik na križu, je smrt. Toda umreti moramo vsi in nihče ne bo preostal. T- di smo dolžni samo enkrat umreti. Ti pa si srečnejša kot Jrugi, ker veš uro svoje smrti in ker se lahko nrinra« viš na smrt.« Predstavljamo si lahko, kaka »tolažba« je bila to za nesrečno žrtev, ki si je bila v svesti, da gre po« polnoma nedolžna na armado.
Slednjič je oklical še pisar »mir za krvnika«, t. j. svečano zapoved, da ne sme nihče motiti krvnika v njegovem žalostnem poslu. Kdor bi prekršil to zapoved, jamči s svojim imetjem in življenjem. Ta zapoved ni bila prazna formaliteta. Kajti večkrat se je zgo« dilo, da je razjarjeno ljudstvo šiloma oprostilo obsojenko ali se lotilo dejan« sko krvnika, posebno takrat, kadar je krvnik bodisi iz krvoločnosti bodisi zaradi svoje nerodnosti brez potrebe mučil svojo žrtev.
Smrtna kazen se je izvršila običajno še istega dne. Navadno pa je poslalo sodišče k obsojenki poprej spovedni« ka, da jo je pripravil na zadnjo pot. Spovednikom je dal zakon (čl. 22. III, dela štaj. Karoline) točna navodila, kako naj se obnašajo napram obsojen«
cem. Spovednik je moral prigovarjati obsojencu, naj odkritosrčno prizna »dokazani« zločin in da mu ne sme (!) svetovati »resnice« zanikati. Predstav* ljamo si lahko, kako je izpolnil spo* vednik svojo dolžnost, če je bil tako rekoč po zakonu prisiljen verjeti, da je obsojenec brezdvomno zločinec, po* sebno pa v čarovniških procesih, ko je moral smatrati za dokazano, da je bil Storilec v zvezi s samim hudičem, ka* teremu je prodal svojo dušo in se za celo večnost odpovedal Rogu. Po zako* nu je bila vsebina te tolažbe, »da mora biti meso s svojim pokvarjenim srcem, rokami in nogami in celo telo zaradi greha kaznovano, zato da pride duša tembolj jasna in čista k Bogu.« Pri tem ne smemo pozabiti, da so bili duhov* niki sami popolnoma uverjeni o istini« tosti čarovništva in da so bili v tem •času vzgledni dušni pastirji silno red* ki. Navadno so še sami z nesmiselnimi pridigami o hudiču in o »prokleti ča* rovniški zalegi« čarovniške procese prav znatno pospeševali. Če obsojenec ni hotel sprejeti verske tolažbe, se je izvršila sodba neglede na to okolnost po preteku določenega roka.
O izvršitvi sodbe imamo le malo po* ročati. Smrtne obsodbe so se izvršile Vedno javno na določenih moriščih. Pristop je imel vsakdo. Sodbo pa je iz* vršil vedno »zapriseženi krvnik«. Ob* sojenca so peljali na morišče v sveča* nem sprevodu. Običajno je bil oble* čen obsojenec v mrtvaško haljo in zve*
zan. Če se je glasila sodba, da mora krvnik obsojenca vleči na morišče in ga pri tem ščipati z razbeljenimi kle* ščami, je bila seveda merodajna sod* ba. Obsojenca so spremljali duhovniki, ki so peli pogrebne pesmi (navadno »Dies irae«), sodnik, pisar in nekateri prisedniki. Med sprevodom so peli zvonovi svojo žalostno pesem. Na mo* rišču je prečital sodnik še enkrat sod* bo in izročil, ko je znova oklical »mir za krvnika« krvniku žrtev. Nato je opravil krvnik svoj strašni posel, po* gosto s strašnimi mukami za obsojen* ca. Znani so primeri, da je n. pr. za« mahnil krvnik 3—4 krat z mečem, pre* den je odsekal žrtvi glavo. Grmade so bile prilično 3a m visoke. Žrtev je pri* vezal krvnik — če se je glasila sodba na sežiganje pri živem telesu — na ro» kah, nogah in preko pasu na kol sredi grmade in ji vtaknil v usta kos lesa, da ni mogla vpiti. Nato je natrosil okoli obsojenca slamo in dračje ter prižgal grmado.*) Slednjič je zbral pe» pel in ostanke kosti ter jih brez vsake cercmonije zakopal. — Nato se je pcw dal sodnik s pisarjem, prisedniki in krvnikom k sodni pojedini. To sliko si ustvari lahko čitatelj sam. Menda se ne motimo, če trdimo, da so bile te poiedine pogosto resnični satanski se* Stanki.	'
*) V Nemčiji so večkrat skrajšali muka s tem, da so nasuli na grmado smodnik. (Soldan.)
HERKULANSKA TAJNA
Po dolgem molku se je zadnje čase zopet pričelo izkopavanje, ki ga vodi profesor Amado Mairi. Delo je naporno, ker je grebsti strjeno blato, grob lepemu pogreznjenemu mestu, nad katerim je nastala čedna vas '-'esina. Prve izkopanine so iz 1. 1783. pod Karlom II. napeljskim kraljem. Ta čas je prišla na dan vila papirusov, last Lucija Kalpurnija Pisona, Cezarjevega tasta. V njej so našli 1.800 papirovih zavojev. Um-stveniki so bili vsi razburjeni, zakaj imetnik tega selskega dvorca je bil mož okusa, ki je moral po vsej priliki dobro izbirati svoje štivo . . . Neki jezuit je naše! način, kako jih je razvil, a da jih ni zdrobil in spremenil v pepel. Početje je bilo težavno in dolgo je okleval, čeprav so bili učenjaki nestrpni. Slednjič so jih razbrali in natisnili — na žalost! Cezarjev tast se ni zanimal ne za slovstvo, ne za zgodovino, ne za umetnost: skupljal je zgolj tekste za epi-Jcursko filozofijo! Posihdob so presledkoma grebli ter ob vsakem naporu spravili
/
na svetlo kaj veličastnega. Učenjak Wald-stein (t 1928) je prišel na misel, da bi z mednarodnim kapitalom prebrskali vso ne-kropolo, toda italijanska vlada je sama prevzela troške. Tako so nedavno izkopali hišo v zanimivem krajevnem slogu: tri nadstropja, toskanski atrij. Zajemljiv zgled sloga, ki se prilagoja novim potrebam. Herku-lanum obeta še dokaj presenečenj, saj to je bilo mesto stalnega žitja, ne pa kot Pompeji, ki je bilo letovišče.
'Frank Thone
Nove živalske pasme v Ameriki
V zapadnih državah Unije, katerih prebivalci so bili odlični jezdeci, bojevniki in pivci, včasi ni bilo vljudno spraševati ljudi po prošlosti ali pa le prevsi-Ijivo drezati vanje zastran porekla in prednikov. Prostrana polja so bila takrat en sam velikanski kotel, v katerem je bil pomešan človeški materijal vseh vrst in življenskih položajev in iz katerega se je potem izkristaliziral čisto svojevrsten tip človeka. Človeški topil-nik zapadno Missourija se je zdaj nekoliko umiril; toda med Mehiškim zalivom in Berinškim prelivom je še drugi kotel, v katerem še zmerom silno vre. V tem topilniku mešajo med seboj domačo živino vseh vrst, domačo in priseljeno, in uspeh tega bodo nove pasme živali,, kakršnih od Noetovih časov še ni bilo. Mešanci goveda in ameriškega bizona, goveda in dolgodlakega himalajskega yaka, sibirskega jelena in karibuja z Aljaske, tolstorepe perzijske in navadne angleške ovce utegnejo že v bližnji bodočnosti v veliki množini poseliti severnoameriški zapad.
Govedo, ki ga rede na ameriškem zapadu, izvira iz zapadne Evrope, z bogatih pašnikov, kjer so orkani neznani in kjer so živali zavarovane tudi pred razmeroma nedolžnimi viharji. Na zapadu Amerike so se morale te evropske pasme privaditi zmerno vlažnemu podnebju im si same iskati krme v drobni travi, kakor je pač šlo, in sicer tudi tedaj, kadar je bril hud sever. Staro špansko govedo, znano iz neštetih pripovedk in filmov pod imenom »dolgoroge živine iz Texasa«, je bilo bolj vajeno vetra in mraza. A ta vrsta se je morala umakniti vzhodni plemenski živini, ki daje več mesa. Toda te pasme so spet manj odporne proti podnebju in rade podle-žejo kugi, tako da so odgajalci živine kmalu bili prisiljeni ojačiti jih s križanjem pasem. Odpornost, a malo mesa — obilo mesa, a občutljivost za bolezni in vremenske neprilike: taka je dilema, ki se zadaja zapadnoameriškemu živinorejcu.
Prvo možnost križanja pasem je dal sev&da domači bivol ali bizon. Večina teh »indijanskih goved« je poginila v strašnih klanjih v sedemdesetih letih, ki so jih imenovali lov na bivole; le nekateri živinorejci, čuvstvenejši in daleko-vidnejši od svojih sodobnikov, so si
ohranili majhne črede bizonov. Poskusili so tedaj križati bizona in govedo. Prvi rezultati so ravno mnogo obetali Krave so sicer večinoma povrgle. a z velikimi težavami in vrhu tega spr» va same telice. Mislili so že, da na ta način sploh ne bo moči dobiti bikov; naravno, ker teh križanj nikoli niso opravili v večjem obsegu. Naposled se je vendarle posrečilo kanadskemu živinorejcu Boydu zrediti bika, ki je bil skoro na pol bizon: oče mu je bil čistokrven bizon, mati pa bizonka-kvarte-ronka. Potlej so ta rezultat v Kanadi kaj kmalu dosegli še večkrat Danes imamo že udomačenega vola, ki ima bizonovo obilje mesa, hkratu pa njegovo odpornost proti snežnim viharjem, kar je zlasti važno za mrzlo kanadsko podnebje.
Mešanci med govedom in bizonom so malone neobčutljivi za živinske bolezni, so težji, manj požro, tako naglo ne shujšajo, n;ih meso bolje tekne in ne postane trdo. Na svojem dolgem in nizkem hrbtu neso najmanj 75 kg več kakor smeš povprečno naložiti govedo. Te živali se spuste v nasprotju z drugim govedom najprej na prednje in ne na zadnje noge. Novi mešanec je dobil od ameriške živinorejske družbe v Wa-shingtonu (»American Genetic Associa-tion«) ime cattalo, ki je takisto nekak mešanec besed cattle (govedo) in buf-falo.
V Texasu so napravili drugo važno križanje med grbavim zebujem, sveto kravo indijskih brahmanov. in ameriškim govedom. Ta mešanec je imun (neobčutljiv) za one živinske bolezni, ki jih prenaša klop. Zato imajo biki, v katerih teče zebujeva kri, posebno veliko ceno na jugozapadu. ki je zelo okužen po klopih.
Zanimivo mešanico je obrodilo križanje carabaa, filipinskega vodnega bivola, z zebujem. V severni Kanadi, kjer vzdržuje vlada največjo farmo za bizone na svetu, so poskusili z vakom, dolgodlako, krtačastorepo, počasno in potrpežljivo živaljo z mrzle in viharne ti-betske visoke planote. Križali so vaka z .irskimi, tako zvanimi galwayskimi kravami. Med obema vrstama mora biti neka sorodnost. Njiju mešanec se imenuje »galyak« in spominia na dolgodlako kravo, a vendar ni krava, kar dokazuje dolgi, košati, v ljelo konico izte-
kajoči se yakov rep. Nekoč so tudi poskusili križati bizona in yaka. Čuden mešanec, ta biyak: bizon drevi naprej nalik vihri, yak pa za nobeno ceno ne napravi več ko pet kilometrov na uro.
V tundrah Aljaske, kjer ne bi mogel živeti noben potomec našega goveda, odgajajo severne jelene in nemalo Eskimov, ki so dotlej živeli kot nomadi, so tako postali imoviti živinorejci. Poljedelski urad Zedinjenih držav je prednike teh živali pred kakimi tridesetimi leti naselil iz Sibirije. V Aljaski in severni Kanadi je doma karibu, nečak severnega jelena, ki ga nikoli niso mogli Udomačiti. Je večji od evropskega severnega jelena in ima več mesa; me-Šanci med njim in severnim jelenom so tako zvani hibridi, ki imajo več mesa od severnih jelenov in si laglje dobe
hrano pod snegom kakor njihovi evropski nečaki. Pogosto čujemo, da so hibridi neplodoviti, kar pa vselej ne drži. Tudi mule so neplodovite: a vendar je dokazano, da sta že dve muli povrgli dva zdrava žrebeta. Ena od njiju je že babica.
Vedno in vedno še poskušajo križati zebro s konjem ali oslom. To ni težko, zakaj te tri vrste so si med seboj v bližjem sorodstvu nego na primer govedo in bizon; toda zebrasi ali zebruli, kakof imenujejo te mešance, so v praksi brez pomena, ker so divji ko zebre. A v zooloških vrtih jih imajo radi zaradi efekta. V washingtonskem zoološkem vrtu je zmerom dosti ljudi, ki občudujejo dva zebro-hibrida in mešanca med zebro in konjem ter med zebro in oslom.
V objemu tajfuna
»Orang Wolanda« je bila stara škatla, ki je vozila med Molukki in Hong-kongom. Med posadko smo bili samo Štirje belokožci: kapitan Wiliams, dva krmarja, Powers, Flint in jaz. Kurjači in mornarji so bili sinovi nebeškega carstva. A oba strojnika sta bila prikupna dečka, saj sta študirala v Angliji. Samo v moštvu so prevladovali elementi, ki so se menjavali skoro v sleherni Iuki. S temi obešenjaki ni bilo kaj lahko izhajati.
Prevažali smo večinoma začimbe m dišave, in sicer na Kitajsko. Tam so blago prekreali in ga vozili v Evropo. Cesto smo natovorili prašiče v majhnih kletkah, nekajkrat smo naložili tudi kitajske mrliče. Sinovi nebeškega carstva hočejo uživati mir po smrti v domači zemlji. Če jih ne pokopljejo doma, ne pridejo v nebesa, tako se glasi govorica. Ta običaj je sam na sebi lep, lepši od prevažanja rakev z mrtveci. Saj ni treba pripominjati, da so razpadajoča telesa zaudarjala. Nekoč smo peljali domov dve sto takšnih rakev. Bog ne zameri — iz krst je puhtelo, kakor bi se vozili skozi trope, kjer leži na površini morske vode debela pfast olja.
Vožnja, o kateri pripovedujem, pa se je začela v Padangu. Natovorili nismo rakev, zato pa več bambusovih kletk s prašiči. Hrup, ki so ga delale kruleče živali, je bil nepopisen. Podnevi in ponoči nismo imeli miru. Vonj na
krovu ladje je bil seveda neprijeten. Ker pa nismo imeli mrtvih Kitajcev, se je vkrcalo na ladjo kakih trideset žiriji rumenokožcev. Ves čas vožnje so metali kocke in kvartali za ponarejene bankovce. »Orang Wolanda« pa je drsela po steklenomirnem morju.
Menažerija
Ta vožnja se mi obnavlja v spominu kot mora. Kitajci so gagali od zore do mraka in od mraka do zore; prašiči pa so krulili prav tako nenehoma, kakor da ne poznajo počitka in spanja. Pritiskala je vrhu tega nepopisna vročina. Hočeš-nočeš, si moral postati siro-vina ne glede na mrčes — zakaj mrčes ni hotel poginiti, čeprav je bila ladja očiščena v vsaki Iuki, kjer smo se ustavili. Stenice so grizle kot konji. Morali smo jih moriti kar s čevlji. Moljev smo imeli brez števila, če je kdo odprl kakšen predal, so izleteli tru-moma iz njega. Čeprav so te živali drugače nedolžne, ni posebno prijetno, če ti s stropa padajo v juho ali pa če ti ponoči letajo nad glavo. K tej nadlegi velja prišteti še vešče, ki so zvečer obletavale svetiljke; zverinjak je bil torej popoln.
»Orang Wolanda« je enakomerno vozila po gladki morski površini. Včasi: smo pustili za nami zelene otočiče. Drugič so zopet mimo nas švigali par-niki — znamenje, da smo v živahnih
vodah. Srečavali smo džunke in krva-vordeča jadra. To je bilo v ugodni dobi monsuna, ko žene veter po morju ladje z enakomerno sapo. Če pa pridejo ta vozila nevihti v žrelo, so žrtve vedno mnogobrojne. Na stotine džunk se potopi. Toda takšne nesreče so vedno razumljive. Nebeško carstvo je ogromno in nekaj džunk več ali nekaj manj se v njegovem imenju niti ne pozna. Če zavlada lakota ali če pride povodenj, so žrtve takisto neizogibne. In žrtev je tedaj še mnogo več, navadno na tisoče. Svet pa se le ne ustavi, življenje jadra krepko naprej.
Lepo, enakomerno vreme je' trajalo. Morska gladina se je svetila kakor zrcalo. Požrešni kiti so plavali v krogih, delfini so minevali v tropih.
Ljubši opah kakor vročina
Pogostoma smo belokožci, ki smo sedeli kakor kakšen otok v rumenem morju, s prezirom zrli na krasne pre-komornike, ki so ponosno plavali mimo nas. Sile pa nam ni bilo. Nabavili smo si vsak svojo gumasto kad in smo jih razpostavili na poveijnikovem mostiču,
V	njih smo presedeli nagi neskončne ure. Kuliji so morali medtem tekati sem in tja in nam donašati svežo vodo. Te nepretrgane kopeli so povzročile, da je pokril našo kožo opah, ki pa nam je bil le ljubši od neznosne vročine. V kadeh iz gume se je odigravalo skoro vse naše vsakdanje življenje. V njih smo spali in računali. Kdor je imel stražo, je sedel v vodi, zehal in se zalival s pivom. Oko! kadi so stale prazne steklenice za pivo kakor bi bile zložene
V	nepremagljive baterije.
Blazni tek
Nastalo je hlapovito jutro. Obzorje se je rdečkasto svetilo, solnce se je zdelo, kakor da visi in proseva skozi mlečno steklo. Barometer se ni premaknil. Mornarji so začeli ribati krov. Ko so čistili zadnje kletke za prašiče, se je iznenada dvignil strahovit vrišč iz oddelka za moštvo. Opotekajočih korakov se je prikazala postava kitajskega mornarja z dolgo rano na licu. Tedajci so se oglasili hkrati kriki: »Amok, Amok! Oh, Tuwan!«
Naprej je skočila herkulska postava moža, gola od temena do nog, zlato-rjava od peta do čela. Mornar je vihtel v «oki neki goreč predmet. Oči so s£ mu bliskale, pri ustnicah mu je izstopala pena. Prsi so mu močno hropele.
Kakor pleve so se razpršili možje, ki so opravljali na krovu službo stražarjev. Zbežali so v strojni oddelek in so za seboj zapahnili težka železna vrata. Eden izmed službujočih mornarjev ja strahotna splezal na jambor, drugi so pritekli k nam na poveljniški mostič Vpili so na vse pretege: »Sprožite, streljajte, Tuwan je znorel!«
Besneči blaznik. mešanec z Malajskega otočja, nas je zagledal in se lik! panter vrgel čez prašičje kletke na stopnice, ki so držale k nam. Pritisnil sem na petelina. Strel je pogodil norca spredaj, iz rane se je vlila kri. Zdaj ie še bolj podivjal. Vihtel je goreči predmet s potencirano silovitostjo, dokkfc ni zagrmela cela salva. Dobesedno preluknjan od naših krogel se je zgrudil na tla. Pozneje smo izvedeli, kako je prišlo do izbruha blaznosti: opij mu je zrahljal živce ter ga storil nepreračunljive-ga in nedostopnega za razsodnost. Zdaj je bil mrtev.
Mornarji so pobrali mrtveca in so pripravili platno, da zašijejo truplo vanj in ga izroče valovom. Tedaj pa je stopil kapitan k barometru. Njegov obraz se je trenutkoma predrugačil. Stal je pred nami kakor kip. Njegove sicer upadle ustnice so se nabrale v ostre, energične poteze. Stisnile so se in skozi zobo so prihajala, ki so že po svojem tonu pričala, da ne poznajo usmiljenja.
Groza se bliža
Na krovu je postalo vse zmedeno. Mornarji so tekali sem in tja, toda nepretrgana povelja kapitana so kmalu napravila red. Moštvo je potnike kratko in malo zaprlo za železne duri. Krmar je dobil pomočnika. Prvi častnik je zvonil kakor iz sebe in pošiljal navodila strojnikom in kurjačem. Tekom desetih minut je bilo storjeno vse, kar je bilo v človeški moči. Zdaj je veljalo čakati. Minila je ura. Vročina je strašno pritiskala, morje je bilo nenaravno gladko, površina je bila pokrita z bolno barvo.
Tajfun
»Že prihaja!« nas je opomnil kapitan. In približala se nam je svetlikajoča, belkasta črta. Navidez nedolžna stvar, vsaj v začetku, pozneje pa čedalje groz-nejša. Zvižgljanje je postalo tako glu-šeče, kakor bi hkratu piskalo na stotine lokomotiv. Pojavila se je pena, potem pa močan in temen padec vode. Iz morja se je dvignila pravcata vodna
?tena, visoka kakor hiša in tako dolga, da jo je oko komaj zajelo s pogledom na levo in desno. Nenadoma se je nebo žamračilo, pojavil se je medel rdečkast pas in s strašnim udarcem je butnil val ob ladjo, jo obliznil, potem pa jo izpod-nesel. Tulilo je in žvižgalo, kakor da so se spopadli elementi. Na stotine ton vode je udarjalo čez krov in v naslednjem trenutku že ni bilo več ničesar — vodo so požrli vrtinci pod nami. Močan sunek me je vrgel ob ograjo. Za trenutek sem pogledal pošasti v obraz — val me je obliznil in pogladil. Naslednji sunek pa me je vrgel proti kompasu, ki sem ga zdaj objel z rokama in se ga oklenil z nogama. Veter je pritiskal proti meni kakor deska, ki se ne da odriniti. Mislil sem, da mi bo zmečkalo pljuča. Vsenaokoli voda, sama voda ... Jambor, ki se je majal sem in tja, se je ■dvigal iz morskih pen kakor žveplenka, ki včasi stoji, včasi leži v razburkani vodi. Prašičje kletke so rožljale kakor so hoteli valovi zdaj sem zdaj tja. Zdelo se mi je, da živali krulijo, a to je bila prevara, zakaj strašni udarci vode s>i bili morali že davno usmrtiti vse živali.
Slednjič se je prikazalo truplo blaznega mrtveca. Udarilo je nekajkrat ob poveljniški mostič, potem pa ga je zopet odnesel ogromen val kakor mrvico plutovine, dokler ni izginilo v temnih vodah.
Nepopisne muke
Oprezno sem dvignil glavo, ki jo je silovitost burje zopet potisnila nazaj. Pogledal sem navzdol. Štirje mornarji so tam viseli ob krmi. privezani z vrvmi. Do prsi so jih zalivali valovi, ki so jih zaporedoma izpodnašali. Nekajkrat so se pobrali s tal, potem sem naenkrat videl, da je eden zmanjkal.
Kapitan je čepel poleg mene in mi je nekaj vpil v uho. Razumel nisem ničesar, tako strašno so divjali elementi. Potem se je pritipal do cevi in sporočil nekaj strojnikom. Menda je dobil zadovoljiv odgovor, ker si je pogladil lice.
Prvi častnik, ki je bil privezan na vrvi in ga je sunkovito premetanje metalo zdaj sem zdaj tja, je nenadoma po-.gelenel v obraz. Koj nato je izbruhnil vse, kar je imel v želodcu. Zastokal je, da se mi je storilo milo pri duši. Tedaj pa sem zopet začutil sunek v hrbtu. Strmel sem v smrt, ki je blisnila mimo mene. Zopet sem se oprijel predmetov.
v bližini, toda burja je neznansko zavijala in mi ni dala obstati na mestu.
Ozračje je bilo temno, nasičeno z deževnimi kapljicami. Neznansko visoki valovi so butali mimo kakor da mečejo katapulte z ladje gore v morje. Ladja je padla enkrat globoko v vodno strugo, drugič se je dvignila visoko na grebene razpenjenega valovja. Nebo je docela izginilo. Vihar je klal valove s silovito besnostjo, trgal jih je na kose in jih metal v zrak. Tak »vodni kamen« je zadel nekega mornarja in ga pograbil ter nesel s seboj. Videl ga nisem nikoli več.
Opasnost je minila
Petnajst ur je trajal ta pekel, šele potem se je morje nekoliko umirilo. Ko smo stopili k krmi, smo našli poleg nje dva mrliča. Dva moža, ki sta ostala živa, pa sta izgledala kakor utopljenca. Zdaj je tudi prišel čas. ko smo odprli vrata, za katerimi so bili potniki. Tudi med njimi so si nekateri polomili roke in rebra.
V pristanišče smo prišli v kaj Čudnem položaju. Čolne nam je odnesel tajfun, dimnik ladje se je majal, čeprav se je svetlikal v kristalih soli, ki se je nabrala na njegovi površini. Čudili so se nam, da smo ušli smrti, zakaj nešteto ladij je tajfun pogoltnil in med njimi je našel svoj konec v valovih tudi velik parnik britanske linije, ki vzdržuje zvezo z Indijo.
E. L-f.
»♦»»»»♦♦»♦♦»»»♦♦»»♦♦♦»»♦♦»o...........
GENEALOGIJA
Kak nadut plemič se rad baha s svojimi predniki. Prednike imam pa tudi jaz, preprost piebejec. Moj prapraded je imel tud» očeta, deda, prapradeda itd. To sega v megleno dobo pradavnine. Malokdo pa si more misliti, koliko predhodnikov bi se dalo našteti v njegovem rodovniku. To vprašanje razglablja francoski matematik Evgen Mouton, zdravniški list Presse medica 1 e pa objavlja njegove izsledke, ob katerih se človeku kar v glavi vrti. Ta uče-njak namreč ugotavlja, da pri 21. rodu število poedinčevih prednikov znaša 4,398.038,122.500. Ce si še tako žlahten, nikdar noben rodoslovec ne bo mogel dognati naslov, junaštev in dogodivščin, ki pritičejo tvojim prednikom. Nekaj pa osvetljujejo t« omotične številke. Razmišljujoč o telesnih in nravnih svojstvih posameznika, navadno upoštevamo le starše in dede. Toda vsako živo bitje podeduje neke podrobnosti od vseh preštevilnih prednamcev. Takisto el moramo razlagati razlike, ki jih mogoč® deca kaša v primeri e svojimi roditelji.
Charlie Chaplin
Zakaj ne maram
(Javljajo, da je Charlie Chaplin stopil iz filmske družbe United Artists, ki jo je pred leti sam pomagal ustanavljati; izstopil zato, ker si hoče zdaj, ko v Zedinjenih državah imaguje govoreči film, ohraniti popolno samostojnost. Chaplin je že od nekdaj »veliki samotar«, edinstven in nedosegljiv po vsem načinu svojega filmskega ustvarjanja. Njemu je filmsko besedilo neznana stvar; snov svojih filmov oblikuje med snemanjem iz domišljije, tako rekoč na izust. Vsebino si napiše šele potem, ko je že vse končano. Zanj oi režiserjev, vse opravi sam. Ne pozna filmskih zvezd, sodelavce 6i le redko izbere iz
množice poklicnih igralcev. Za vsak film si najde novo partnerico, glavne igralce mu da peščica prijateljev in sotrudnikov.
Tako ima Chaplin tudi svojo posebno sodbo o govorečem in zvočnem filmu. Medtem ko so vsi drugi prešli z razvitimi pra-porji na stran velesile novega zaslužka in 6lave, je njemu govoreči film nekaj strašnega: v njem vidi smrt umetnosti, ki ji je Služil, ki jo je ustvarjal in ustvaril. Da je govoreči film v Zedinjenih državah doživel velikanski uspeh, da so Američani v novo Industrijo plodonosno naložili milijone in milijone dolarjev, je danes neutajljivo dejstvo. Toda kako dolgo bo trajala ta vročična pijanost? Ali se bodo ljudje res tudi v zabavi, kjer so ei doslej vendar ohranili nekaj svoje duše, dali čedalje bolj mehanizirati? Saj je govoreči film popolna zmaga stroja, ko nam naiživejše, glas človekov, doni a platna kakor
govorečega filma
trebuhljačeve besede in nam vtis daljnosti slike uničuje bližina človeškega glasu. Iz vseh teh občutij, ki so jih doslej naznačili 6amo pesniki — n. pr. Pirandello — je Charlie ogorčen protivnik govorečega filma.)
Govoreči film grabi tradicijo pantomime pri korenini, pantomime, ki smo jo s tolikim trudom gojili na platnu in ki je merilo za presojo umetnosti žive slike. Govoreči film razdira vse to, česar smo se doslej naučili v filmski tehniki. Dogajanje in gibanje se morata podrediti govoru, skrbni in verni reprodukciji besede — ki bi jo po moji sodbi gledalec lahko slišal v svoji domišljiji. Naša igra je postala do izvestne stopnje priznana umetniška panoga. Filmski igralci so bili spoznali, da kamera ne beleži besed, ampak misli. Naučili 60 se tudi abecede gibanja, poetike kretnje. Kretnja se pričenja tam, kjer beseda odpove. Ali ne rečemo n. pr., da kdo od jeze ne najde besed, da od veselja poskakuje ali da stiska zobe? Poslednja duševna razburjenja so nema, živalska, groteskna ali pa neizrekljivo lepa. Mislite na morilca, ki se pred sodnim dvorom od strahu praska! Mislite na mater, ki poljublja mehke roka svojega otroka! Kako naj nam tu kamer« pomaga?
Kdor misli, da ima kinematografija kaj skupnega z gledališčem, je na krivi poti. Kinematografija je nekaj čisto posebnega.
Spomnite se prizora iz »Lova za zlatom«, kjer raztržem blazinico in vzplava belo perje na temnem platnu. Takega učinka na odru ne bi bilo moči doseči. In, mimo vsega, kako bi tu mogli z besedami zvišati jedrovitost prizora? Bil sem pijan od veselja in moje veselje je naraščalo s tempom filma: hotel sem v sliki pokazati nekaj silnega, nekaj strašnega. Plavajoči, poskakujoči kosmi so ritmičen izraz strasti, nekaka vizualna godba. Mislim, da je ta filmski izraz godbi slio-nejši od vseh drugih. Čim delj sem pri filmu, tem bolj se čudim njega razvojnim možnostim in tem bolj mi rase gotovost, da o tem še zelo malo vemo.
Proizvajalci filmov, ki trdijo, da so se ljudje prenasitili nemega filma, da vpijejo po govorečem, barvastem in plastičnem (prostorskem) filmu, govore nezmisel in se tega zavedajo. Publika samo zahteva, da se popoldne ali zvečer pri filmu zabava.
Film govori vsakomur razumljivi jezik slik, svetovni jezik, ki se obrača k očem, k organu, s katerim vsak človek sprejema vase glavno obilje okolice. In zdaj naj zvok, naj beseda poruši enotnost tega neizmernega učinka, naj pride tuj element, ki se ne bo več obračal na vsa ljudstva, nego samo na nekatera, da, celo samo na nekatere sloje!
V filmih ne prenesem vrinjenih prizorov z dialogi in barvastih slik: vidi se mi, da imamo že v gledališču dovršeno obliko prostorska umetnosti, če ba film priuašal gleda-
lisice komade z dialogi, bo film le šp nadomestek gledališča, namestu da bi ostal samostojna umetnost. Govoreči film je nasproti teatru to, kar reprodukcija klasičnega mojstra nasproti originalu, netočna imitacija starejše in večje umefnosti. On ni nič drugega ko spreten faksimile, ki ga je omogočil sicer popoln, a vendarle samo tehnični tam.
Ne, uverjen sem, da je bajni financijalni uspeh govorečega in pojočega filma »The Singing Fool« (»Pojoči norec«) samo mimogrede vrgel filmsko industrijo iz ravnovesja. Filmski tvorničarji in igralci menijo, da se bo ta enkratni uspeh ponavljal v nedogled. Zato preurejajo svoje studie, postavljajo >odre< za govoreče filme, inštalirajo aparate za zvočne filme, da bi do dobra izčrpali blagajniško plat nove mode.
Navzlic vsemu temu se moja vera v nemi film ni niti za trenutek omajala. Ne pojdem h govorečemu filmu, zakaj on ubija umetnost, ki sem jo izoblikoval v filmu. Saj je še tako malo resničnih filmskih umotvorov, jedva kakih deset izza dni laterne magice, in ta počasni razvoj v novo umetnostno obliko utegne govoreči film sicer prekiniti, ne pa zavreti. Iz novega pokreta lahko povzamem samo časovno natančno uglašenje muzikalne spremljave filmskega dejanja. A to je nekaj čisto drugega; tega nam je najbolj treba in s tega vidika je zvočni film dragocena pridobitev. Prinesel bo godbo, dobro godbo ljudem, ki še nikoli niso imeli prilike, slišati jo. Godba govori svoje lastne besede, zakaj tudi ona je svetovni jezik, razumljiv vsakomur. In pojavila se bo nova vrsta umetnikov, ki bo ustvarjala godbo za filme.
H. H.
Benghasi v
Stopili smo na afriška tla — mnogi med nami prvič. In niso bili redki, ki so kakor duševno odsotni romali skozi mesto, skozi belo naselbino, ki jo obdajajo na vzhodnem kortcu najprej dune, potem pa nekakšne lagune. Prijetno iz-nenadi popotnika gaj datljevih palm, ki stoji sredi oaze.
Kratek sprehod po afriškem pesku .docela preobrazi človeka. Vzame mu evropske misli in kriterije ter ga napravi za Afričana. Zakaj resnica je, da mora biti sam puščave sin, kdor hoče zapopasti puščavo. Treba je postati Arabec in musliman. Šele potem je mogoče razumeti sinove te zemlje. Odpor, nezaupljivost in odklon afriških domačinov postane potem nekaj samo ob sebi umevnega.
S sličnrmi in podobnimi mislimi smo se vrnili v mesto in zdelo se nam je. da
Moja osebna veljava pri publiki temelji nedvomno na nekem mimičnem in pantomi-mičneni talentu. Nisem kakor večina dana šnjih filmskih prvakov prišel k filmu od literarnega gledališča. Če izvzamem majhen nastop kot, boy (dečak) v »Sherlocku Holme su«, sem si vse svoje znanje, ves svoj igralski trening, s katerim sem prišel k filmu, nabral v sloveči pantomimski skupini Freda Karna. Ta skupina si je umela ohraniti vse tradicije pantomime. Akrobatika in parodije s tragičnim smehom in žolčno melanholijo, triki, sketehi in plesi in glumaštva in žongli-ranje — vse to da, umno pomešano, avtoritativno verzijo edinstvenega angleškega kabareta. Tatovi koles, biljardisti, domov se opotekajoči pijanci, pouk v boksanju, prizori za kulisami music-halla, pevec, ki se pripravlja k petju, a ne more začeti, čarovnik, ki mu triki nikoli ne uspo... in tako dalje: vse to igrano s tisto neomajno resnostjo, ki je nemogoče, da ne bi v ljudeh izzvala smeha in vedrosti. Sleherni efekt je udaril v publiko nalik granati.
Za filmskega igralca je ni boljše šole, zakaj bistvo kina in njega uspeh je — molk.
V svojih filmih ne govorim nikoli in rabim kar moči pičla besedila.
Zdaj imamo govoreči film, a ne verujem, da bi bil moj glas kaj posebno v prid kateri mojih komedij. Narobe, razdrl bi vse; iluzije, ki jih zbujam — iluzije simboličnega burkeža, ki neradovoljno komično deluje in ki ni nikaka resnična oseba, nego samo vesel domislek, komična neresničnost — vse to bi razdrl.
Dokler se bodo ljudje z mojimi nemimi komedijami Zabavali, bom zadovoljen.
ramadhanu
smo se nekoliko približali "tej zemlji. Prebivališča ljudi se nam zdaj niso videla nič več tuja. kockaste, pobeljene hiše s štirikotnimi dvorišči in z loki nad vrati so postale prijaznejše. Da, niti kultični znak roke fatme, ki izvira še iz Mohamedovih časov, se nam ni zde! kaj posebnega. To znamenje je staro in prastaro, pravijo, da se nahaja celo ha punskih spomenikih.
Hodnik souka (kraja, kjer so prodajalne in tržnice), je ves pokrit. In vse postane tukaj namah resno: blago, ki je naprodaj, možje, ki ga ponujajo v nakup, in celo kupci, ki si ga ogledujejo, a često ničesar ne kupijo. Slednjič stopi potnik celo v džamijo, potem seveda. ko si je temeljito ogledal minaret od zunaj.
Benghasi in z njim pol sveta od Kitajske do Maroka ima sedaj post od
rane zore do večernega mraka. Post traja mesec dni, zakaj čas ramadhana je. Ustanovil ga je sam Mohamed 1. 623. Postavil ga je vernikom v premislek in poduhovljenje ter v izogib mesenosti. Že misel sama na sebi veleva spoštovanje pred to ustanovo, zakaj muslimanci se postijo v Indiji, Perziji, Arabiji, v Egiptu in Libiji — njih vera sega do za-padnega roba dežel Atlasa.
250 milijonov prebivalcev starega Sveta praznuje ramadhan, 250 milijonov duš se pokori volji božji (zakaj islam pomeni dobesedno: pokorščina volji božji) in moli po petkrat dnevno, tako, da je versko stanje edina vsebina človekovega dne. 250 milijonov jih je, ki ne popuste korana, ne dvomijo nad njim in se zavedajo, da zakoni islama ne poznajo privilegijev in kast, da so pred obličjem preroka vsi muslimani enaki, nepotrebni posredovanja cerkve in svetišč, ker je v nekem oziru lahko vsakdo sam svoj svečenik in prerok ter lahko doseže zvezo z Bogom kakor apostol muslimanske vere.
Koran je pisan v arabščini in predpisuje svojim vernikom skupne molitve, ima skupnega preroka Mohameda in ustvarja s tem nerazdružljivo enoto, ki daje muslimanom skoro značaj naroda vernikov. Vse drugo — politika in narodnost — ostane pri tem lahko ob strani. Zakaj vsak državljan te verske nacije se čuti tesno zvezanega s prvotnim središčem, ki izvira iz musliman-stva. Romanje v Mekko, versko metropolo islama, je samo zaključni člen v verigi vzrokov, ki potrjujejo enovitost in solidarnost vseh muslimanov. In glejte: 250 milijonov duš moli po petkrat dnevno 'in obrača svoje obličje proti Mekki.
Muslimani imajo poleg korana še drugo knjigo, ki se nanjo opira religija. To je zbirka »avtentičnih tradicij«, ki obsega kot tradicijonalen zakon sporočila, pripovedke in pojasnila o preroku, opisuje njegove navade in hrani izreke, ki jih zgodovina pripisuje njemu. Zbirka aosi naslov Sunnah, kar pomeni nekako pot, življenje.
V Benghasiju nam je kaj prijetno. Naš vodnik je izboren tolmač in poznavalec razmer. Ima sijajne stike s predstavniki oblasti in to nam odpira vrata povsod. Guvernement pa je ponosen, da nam lahko pokaže, kako nastopa Italija v svojih kolonijah. O Tripolisu bomo govorili pozneje.
Naj omenim znamenitost, ki ji velja posvetiti vso pozornost: muzej v Benghasiju. Polotok Barka, ki se še danes, kakor nekoč, imenuje po Kyreni Kyre-naika (Cirenaika), leži na ozemlju nekdanje velike grške kolonije. Tu je bilo nekoč pet mest: Pentapolis (v nasprotju s Tripolisom), Kyrene, Apollo-nija Ptolemais, Arsinoe (Teukira) in Be-renike. Poznavalcem svetega pisma je Cirena (Kyrene) gotovo v spominu. Tu je bil doma Simon, mož, ki je pomaga! Jezusu nesti križ.
Vsi ti kraji so v razvalinah in več ali manj pozabljeni. Samo v Cireni so začeli starinoslovci raziskovati preteklost. V Evropi pa je Kyrena znana kvečjemu po čudoviti kyrenski Veneri, čije original je v Rimu. Tukaj, v njeni prvotni domovini občudujejo tujci samo njen odlitek.
Muzej je zelo svetel. Afriška luč ga napolnjuje, solnce, osvetljuje vaze in kipe. Vse, kar vidimo, je vplivano najbolj po egipčanski umetnosti, manj po bizantinski in grški. Lepa je statua Izide, ki je nekam temačna, materinska ifl skrivnostna. Zanimive so gracije, ki so zastopane trikrat, vsakokrat drugače, lepe do pretresljivosti. Ob tej lepoti razumem, da se človek lahko razjoče. kajti dekliška telesa so vitka in polna in se zlivajo v konturah in ne stoje, marveč se gibljejo in plavajo ter na-pravljajo vtis, kakor da so že od nekdaj tukaj. Prvič v svojem življenju stojim skrušen pred grško umetnostjo, ki noče biti nič drugega nego lepa. Trikrat sem šel gledat to skupino, da se mi je neminljivo vtisnila v spomin.
Dnevi, ki smo jih preživeli v Benghasiju, so bili zanimivi tudi po drugih, zunanjih doživljajih. Prvič je prišel v posete član vlade, menda guverner Libije ali njegov namestnik. Bilo je zelo pompozno. Ves Benghasi * je bil pokonci, čete so defilirale, toda nepozaben nam ostane tudi sprevod domačinov s pestrimi prapori in v spremstvu bobnov. Prišel je kadi iz Benghasija mož z obrazom duhovnika iz starega testamenta in je govoril v arabščini iz korana. Razumeli nismo niti besedice; vendar smo poslušali sveti jezik, njegove trdote in nežnosti, gradacije in ka-dence stavkov. Ko so prestavili govor v italijanščino, smo se uverili, da je bilo vse tako, kakor smo si predstavljali: dostojanstveno in plemenito. Ta praznik se je vršil nekako ob zaključku ramadhana in ob začetku novega me-
seca. V muslimanskem koledarju stoji dan zaznamovan kot Aid es Seghir. Poznajo ga menda vsi tisti, ki so kdajkoli
obiskali Egipt, in sicer pod imenom bajram. Najčudovitejše, kar smo tisti dan doživdi, je bil ples besnečih dervišev.
Originalna hiša v Los Angelesu v obliki mladega psa
POD ZEMLJO
V dolenjski občini ob notranjski meji so pred tedni razstreljevali tla ob občinski hiši, da bi napravili cementirano greznico. Pri tem je regnila večja razpoka, iz katere veje močna zračna struja. Srenjski za; stopniki, ki se »zastopijoc na take stvari, 6o dali nad odprtino rešetko, skozi katero se bo cedila nesnaga v podzemski kraški svet, namestu da bi gnojnico razlivali po borni zemlji. Dva dni nato se je deset korakov proč ob enakem delu pojavila žila čiste vode, ki so jo modri možje zadelali, čeprav vsa vas, ležeča na hribu, pije samo kapnico. Nerazsodnost ali siromaštvo?
Je li kdo pomislil, da utegnejo fekalije ob povodnji zabresti v dva, tri studenca, ki dobro služijo niže ležečim selom? — Ta razrvanost kraškega podzemlja me je domislila romunskega mesta Galaea, kjer je nedavno zazeval 20 m globok prepad. Kmetskl voz s konjema je štrbutiknil vanj, dočim so je seljak rešil. Ugotovili so, da je pod mestnim tlakom nešteto rovov, ki jih pa nI naredila mati priroda, marveč morski razbojniki. Tako razumeš, zakaj se je mogef prosluli gusar Terento, ki je v zadnjih letih šaril poštenjakom za napotje, toliko časa odtegovati roki pravice.
Današnja umetniška priloga
»Stari trg pod Urško« po originalu amaterja Karla Kocjančiča
»ŽIVLJENJE IN SVET« stane celoletno 80 Din, polletno 40 Din, četrtletno 20 Din, mesečno 8 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji samo 2 Din. — Naroča se pri upravi, Ljubljana, Knafljeva ul. 5.
Urejuje Božidar Borko. — Izdaja za konzorcij Adolf Ribnikar. — Za »Narodna tiskarna 4 <L« kot t lekarnarja Fiaa Jesesšek, —> Vsi y Ljubljani,