655
mogočna luč,   odprle   so   se   trepalnice na     hrepenenje ... Ali profesor ni videl ničesar,
široko, v veliki daljavi so se zibale mogočne     ponovil   je  svoje besede mrzlo in hladno: sence, ali bodočnost je bila nova. Neznana,          „Moje stvari spravite na kolodvor!"
daljna,   komaj jo je slutilo srce hrepenenja          Odpeljal  se  je še isti dan in potem se
polno . . . Vstala je v  očeh  mogočna  luč,     ni vrnil nikoli več.   Zblaznel  je in umrl še
gorelo je v globokih tolmunih,  to  je  bilo     isto leto.
ŠKEDENJKA:
VSEH MRTVIH DAN.
Lahna sapa veje čez grobove, ki jo tajnostna pošilja jesen — ž njo potrtost in otožje plove, klanja sloki se v pozdrav mecesen. V drugi danes mirodvor je sliki, kot da ne trohne v njem upi strti — v tul in trak so skriti spomeniki, raste tubiroza kakor v vrti. Skromno luč brli ob nežnem cvetu, da ne vpihne je plamen nebesni, tukaj starčku v čast in tam dekletu, ki je štelo jedva nekaj vesni.
Do žalujk, do vrb, k gomili tihi zvabil je mrliški zvon poznance, in sorodstvo, ki s solzami, vzdihi, tajno moli za nezabne ranjce.       f/^ Danes je pobožna vsaka duša, nevede obraz  je slehern resen, ko da ga svari mokrotna ruša, ali žalostna pogrebna pesen. In ko človek se odtod poslavlja, od domovja žalosti in kesa: o, kako pomembno ga pozdravlja z žalostnim „Na svidenje !"  - cipresa!
Življenje in smrt.
Po stari kranjski sliki narisal M. Gaspari.