ZORA. časopis za zabavo, znanost in umetnost. Štev. 16. v Mariboru, 15. avgusta 1872. Tečaj I. Zabavni del. čarovnica s Karneka. (Povest iz srednjega veka, spisal J. Ogrinec.) (Dalje) IV. V tedanjem času je blizo devet čevljev visoka in šest debela ograda obdajala grad krog in krog; razen na zapadni strani, kjer je bil vtemeljen na pečevnato steno, molečo navpik iz vrtoglavega prepada ter tako tu-tam že po svoji prvotni legi celo nepristopen. Znotraj ograde je po puščenem nekolikem prostoru rastlo sem ter tje kako drevo. Trebuščak je mnogokrat in najraje pobajal tu notri, in tudi Ida je todi v varnem, senčnatem zavetji prebila večino vsacega prijaznega dneva. Tako tudi necega dné graščakova hči že precej časa sedi pod košato lipo na dvoru. Naenkrat, kakor izrastel iz tal, stoji pred njo Pomek, grajski spak*). Ta je za svojega prvega gospodarja, mislečega, da pritlikovec je menj človek od vsacega druzega, prestajal marsikako bridko nadlogo ; ali zdaj, dobro dva komolca visok, širokolic in po obrazu gosto kosmat možiček, bil je dosti zadovoljen s svojo osodo. Trebuščak namreč spoznavši, da neusmiljeno ravnanje z nekoliko še norčavim človečkom bila bi še toliko večja surovost, dal mu je na dobro voljo, da je mogel in smel, kamor bi mu drago bilo. Toda Pomek je preveč ljubil svojega zdanjega gospoda, da bi hotel druzega si iskati. Razgrajal in burklaril je raje po svoji navadi vse vprek po dvorišči, vesel, če se mu je kdo hotel smejati. Ida, ki je zmerom iz *) V srednem veku so velikaši imeli pritlikovce, da so jim delali kratek čas ter uganjali burke. srca pomilovala tega norčka, razgovarjala se je mnogo - mnogokrat ž njim za svoj kratek čas, ker tudi on se je vselej dobrikavo in postrežljivo obnašal proti njej. Le denes, taim pod znanim kostanjevim drevesom — kar molči in tako čudno zre v njo, da ona kar prestajati ne more njegovega trpkega pogleda. Nekaka groza jo spreletava in nehote se domišlja, da grajsčinski jemljejo njegovo količkaj nenavadno vedenje za dober ali slab pomen. V tistem trenotku se list z drevesa privrti in pade tik pred njega na tla. Pritlikovec obrne oči na-nj, gleda ga zamišljen, potlej pobere. Vsklonivši se jame sukati ob peti ter tako od vseh strani obzirati rahlo vejevnato drevo. Na to iz nenadoma zažene neznan jék, da Idi po vseh udih mraz zašumi. Čez dalj si še le upa, da ga vpraša, zakaj pač počenja to ? In spak se vrže na kolena pred njo, hiti božat ujene nožice in obraz stiskat jej v krilo pri tleh. Potlej pogleda va-njo, v vsakem očesu se mu debela solza zabli-šči, in s čudno otožnim glasom zajavka: „Ah, ah! kmalu nobenega peresa več gori ne bo —". „Kaj bo — tačas?" vpraša Ida malosrčno. „Ah gospodičina! tačas tudi vas ne bo več — tu pod drevesom!" Rekši to in stopivši izpred nje tje k deblu, vtikuje tisti list toliko časa za skorjo, dokler gori obvisi. V tem Trebuščak mimo prikorači. Pomek hitro popleše pred njim potlej poleže na trebuh hoteč tako poplaziti se do njega ; ali graščak mu veli na noge. „Kaj pa tebi, da se vidiš tako plašna!" po-prašuje skrbno hčer, ki se mu je bila brž pridružila. 16 222 „0j, ta Pomek!" „Kaj ti je storil — kaj zalega?" „0 nič ; pa denes mi je tako neznan ! Kar bojim se ga". „Ne maraj za njegovo spakovanje in brbljanje, ko je reva norčav ! Pojdi, stopiva malo ven-kaj na čisto. Dan je lep". Ida se vsa vesela napoti. Gresta proti grajskim vratom. Pomek od daleč za njima, oteraje si s pestjo solze in milo pogledovaje za odhajajočima, dokler zgineta skozi velika vrata. Pritli-kovec se na bližnji kamen vsede v kobalj, in zelo tožljiv s komolcema podpre glavo. Ida, da je le na cvetlični ledini, kmalu pozabi Pomkovih besedi, katere so bile v prvem trenutku hudo vznemerile jo. Vsa vesela pisane trate, trga dišeče, pomladanske rožice poleg pota in spleta si kitico. Polno radovednih vprašanj po-jasnuje jej oče voljno in kratko. Tako dospeta do loga, kjer se Ida otroško še bojazljiva zopet oklene očetove roke. Velikrat, kadar je prijazno vreme vabilo iz ozidja, zahajal je Trebuščak rad tii notri v mračni gozd, kjer so stoletne smreke iu jelke molile svoje kosmate vrhove visoko v zračno podnebje; tu notri v hladno senco, katero so prijetne in zdrave dišave pojile dol z gostega hojevja. Saj tudi tu, kjer so le rujava in siva debla srečevala oko, kjer je kraljevala veličastna tišina, katere ni dru-zega motilo, kakor kaka veverica hlastno popraskajo gor po drevesi v svoje deveto gnjezdo, ali pa z daleč doneča kosova pesem: tudi v ti do-brodejni samoti se je Trebuščak vedno kratkočasil svojo ljubljeno hčerjo in čutil se srečnega. Posledni solnčni žarki so Triglava zlatili snežene vrhove, ko sprehajalca prehodivši v pol-okrožji gozd stopita na drugi strani na plan. Pri kraji tam, kjer se log stiče s tratino, zagleda dekle najlepšo cvetico, kako jej ob raz-prezanem popji rosa žari v večernem odsevu! „Se to-le!" vsklikne in se oddali po njo. Ravno počene in nastavi prstke ob upognjeno bil, ko v grmovji zraven nje zahrplje divja zver in hipoma strašen mrjasec plane proti njej. Ščetine se mu ježe na hrbtu, kleplje z zobmi ji grozeč. Razjarjenemu bele in kiTave pene vró iz žrela. Ida od straha in groze kar omedli, da se ne more genoti. V tistem neznanem hipu zalaja pes v obližji, rine nad zver in predno še Ida ve, kaj in kako, stoji mlad lovec na mestu pa preteči zveri sulico zahode v prsi, da se zverne in pogi-njajoča rohni. Resni junak ovije zdaj Idi okolo lepih, belih ramen ogrinjalo, katero jej je bilo zdrsnilo na tla; potlej utrga pa ono cvetico in jej ponudi jo — kakor da je bil videl, kako bi jo rada! Ida se še le zdaj zopet popolnem zave. V naglici in v preveliki vznemirjenosti vidi v tem človeku le resnega angelja iz smrtne nevarnosti, a brez premisleka poseže po poklonjeni dar. Ali zdaj, ko jo on prijazno tolažeč prime za roko in pelje k očetu, ki je sam sila oplašen hropel proti njima — zdaj si hiti domišljevati, kje in kedaj pač je vendar že videla tega mladeniča? Lovec izročivši očetu hčer, hoče se zopet posloviti ; ali ta, ki mu zmanjkuje dovolj in pristojnih besedi, s katerimi bi se gorečeje zahvalil za ravuokarno pomoč, ne pusti ga nikakor od sebe. Mora ž njima v grad. Kocijau — ta namreč je zdaj obvaroval Tre-buščakovo ljubo hčer— bil je edini potomec Erazma Mavriua. Oče je zelo ljubil svojega sina in skušal mu tudi vcepiti kali svojega duha, zlasti so-vražtvo do Gallenberških sorodnikov na Karneku, katere je sam mrzil tako na vso moč ! Vendar sinu se ni hotela nobena, najmanja sovi'ažna čut do Karuečanov genoti v srci. Narobe! Kar je bil prvikrat videl ljubeznjivo Ido, in brž potem slišal, česa jo nekateri dolže, jelo se mu je v srci buditi pravo pomilujoče sočutje do nje; in to toliko bolj, kolikor huje je črtil jo njegov oče ter sodil jo tamošnji svet. Da, jel je po seh mal celo hrepeneti, kako bi Ido opravičil pred svetom. V ta namen je gledal, da se je seznanil in spoprijaznil s patrom Lazarom, o katerem je vedel, da je skoraj vsakdanji gost na Karneku. Vendar, takoj s početka nij še hotel temu razodeti svojih teženj in skrivnih želja; le, ko bi očitna nevarnost utegnila Idi za-žugati ; storil bi bil to, češ, da bi ta s svojo ve-Ijavnejo besedo pomagal tamkaj, kjer bi pešala njegova. Drugo, kar si je Kocijan zategadelj ravno tako srčno želel, bilo je to, da, če le mogoče, seznani se tudi s Trebuščakom in Ido. Zatorej je odslé prav pogostoma zahajal na lov po vrhu. Bergantove gore in zlasti v obližje gradu Karneka. In osodepolno naključje mu je denes postreglo, da je tako kmalu in popolnem dosegel te svoje naj-gorkeje želje. Potoma v grad se Kocijan kar najsrečnejega šteje, da more prijazno povprašujočemu Trebuščaku med marsičem družim imenovati tudi svoje ime. Neprimerna večja radost pak ga obhaja, kadarkoli se ozre grajščaku na levo stran, poleg katere mu 223 Ida stopa ter sem. ter tje ljubo prijazno pogleduje na-nj, kakor bi mu hotela povedati, kako hvaležna mu je! Ali, ko bi bil Idi še le videl v srce, bil bi izvedel, kako dobro, dobro se jej je zdelo, da ta, katerega si je pred malo dnevi tako gorko želela nazaj pod grajsko okno, spremlja pak jo v tem trenotki v grad, očetu kot mil prijatelj in gost, in njej kot rešitelj iz smrtne nevarnosti! V sobi za mizo pri zlatih čašah bliščečega vina mora jima torej še enkrat pripovedovati, kako mu je sreča poslužila, da je tako naglo končal hudo, nevarno zver. In tu je videl kako zvesto in s hvaležnima srcema poslušatelja pazita na vsako njegovih besedi, ter kako gorko in resnično se mu oba na zadnje še in še zahvaljujeta za njegovo resno pomoč, s katero je bil on sam vendar tako srečno rad Idi priskočil ! In zdaj, ko iz oči v oči gleda to dekle, kateri svet podtikuje tako strašne reči, in zavoljo katere je on zadnji čas sem prestajal toliko bridkega nemira — zdaj tudi spozna, da ljudje jo res po krivem dolže. — Rajska nedolžnost, katero vidi tako ljubo sijati iz njenih oči, ta mu je poroštvo najboljše, da on se nikoli ni motil o njej, kako je čista! O, kako rad bi bil zdaj tudi njej razodel to svoje prepričanje! ali kako? Moral bi jej potlej tudi razkriti, česa jo dolži svet! Kako bi on pa mogel to? Ne, ne more ! Predno Kocijan zapusti svoja draga, nova prijatelja, mora Trebuščaku za trdno obljubiti, da po seh mal hoče ga prav pogostoma obiskati. O poslovu mora obema še seči v roko, in kako srečen je pač, držaje nežno-belo ročico Idino v svoji! Trda noč je že, ko stopi iz grajskih vrat; pa povzdignenega srca in neizrekljivo vesel denaš-njega dneva napoti se po dobro znani stezi proti domu. Nekaj korakov od grada nenadno zarenči njegov pes. Kocijan se ozre. Zdi se mu, da se nekoliko pred njim nekaj, kakor podolgasta, črna senca umika, dokler kakor megla zgine v hosto. Slutnja mu pravi, da je videl Tiktaka, in kar znebiti se ne more te neprijetne misli, ki mu tako čudno stiska srce: češ, da ta človek mu bode enkrat še na nesrečo! V. Na izhodni strani Kamnika, tam „pod goro", kakor še dandenašnji rekajo, stala je majhena hišica, umakneua tako pod gorsko previsečo pečino, da je ta kakor le naravna streha visela preko vsega poslopja po dolgoma. Tu je bila krčma pri „Črnem Joštu", kakor so imenovali krčmarja. Jošt je bil kljubu svoji navadi, da je vsakrat veliko onegal in onegavil, predno je povedal kaj, prav zgovoren možiček, ki je znal svojim gostom zmerom mnogo' pripovedovati, kadar jih je imel kaj. Ali to je bilo, kakor rekajo, v vsakem, svetem času po enkrat: bodi-si, da se je kamniškim meščanom nekaj preodročno zdelo do njega, bodi-si, da prenevarno. Sem ter tje namreč je kaka od-krušena pečina z gore prigrmela tu doli, in Jošt je res trikrat že doživel tak strah; vendar škode doslé še ni trpel druge, kot da je bil necega lepega jutra našel ogel hišnega ostrešja pod kapom. Gotovo je bilo le, da zato so tamošnji od strani pogledovali kičmarja, „izpod gore", ker je bilo vsem znano o njem, da se brati s Tiktakom, za kar so mu tudi ])ridevali priimek: „črni". Necega večera je tudi ravno ta premljevani, čudni gost, Tiktak, sedel v Joštovi krčmi za ja-vorjevo po črvih ogrizeno mizo in pil iz ilnatega vrča pred soboj. Jošt mu vzame v misel: „Oné — zdaj si vendar ti, kakor onegavijo, zaletil, kje je tisti zlodej, in pa kdo, ki nam točo nareja in pa kaj druzega, kar škoduje. Ali zdaj je pa to še veliko one, kako se znebimo vraga, znebimo, če se ga? Saj veš, ti, Tiktak — ravno si domislim — kaj pa ti meniš : ali je to res kaj one, da čarovnice človeku tako naredé, da potlej, če hoče al' noče, trapari za njimi?" „Da-te, naredé, naredé, prokleto bodi! Ča-rovna kuga se spakuje s človekom, kakor se hoče ! To se pravi: s tistim, kdor se jej daje." ,,I no, saj tebi verjamem. Ti si drugač bolje umeš na take reči, kakor kak jaz, ali pa kak drug tak — to rečem, drugač! No, potlej je pa žc-že lehko takisto, kakor je prcdsinočnim tu-le pripovedovala tista Pocinka, ki se Petac ženi pri njej. Veš, je pa dejala, da, ko je gobe brala po gori, videla je mladega Mavriua, kako je kretil in kretil okolo grada s Trebuščakom in hčerjo okrog. Tako po domače neki je onegavil se ž njima, kakor sam Bog ti ga ve, kaj bi eden do druzega imel? In na zadnje, kaj meniš — šel ti je bil še v grad ž njima, še v grad ! Pocinka je tiščala, češ, da Ida je tako urekla Kocijana, da zdaj tava za njo: ker baje je večkrat že videla ga samega, kako je s povešeno glavo, kakor bi iskal nekaj, pohajal okolo Karneka. Jaz sem sicer pobijal jo, češ, da ta njena je bosa, da vse skup so le marnje, kar ona natvezuje fantu : ali veš, to pa le zato tako, da bi se to preveč ne razneslo. Zakaj, če pa sam pri sebi premišljujem in preouegavljam, kako to, da bi se bil ta Mavrinov tako udomačil pri Karuečanih: pa naj rečem kaj, če to res ni kakov one? Uh pa le, ko bi stari poizvedel kaj o tem; no, to menim, kako bi mlademu pačil se,' 16 224 pačil in pa kiemžil — kaj praviš? In to bi hvaležen bil tistemu, kdor bi s poti zonegavil to ure-kovalnico hudikovo, ko bi bil kater tak?" „Tak, tak — prokleto bodi!" zahršči Tik-tak in trkaje si na prsi pristavi: „Predno se dvakrat zdani, pojela ti je kuga na Karneku, pojela!" In ogenj mu šviga z oči, da je groza pogledati ga, ko brž na te besede polni vrč izvrne va-se, potem pa rine po konci in hlastno odide iz krčme. VI. Od pomilovanja do ljubezni je samo ena stopinja. Morda pa se toliko ne! Kdor pomiluje, ali ne ljubi že tudi? Mavrinov sin je pomiloval Trebuščakovo hčer. In, ako bi mu že to pomilovanje ne bilo v srci rodilo ljubezni do nje, vnela mu jo je njena lepota. Občevaje ž njo se je namreč prepričal, da Ida je nežna, kakor jutranja zarja, in zala, kakor jablanov cvet. In vrhu tega: kolikor sovražneje je razdraženo in podpihovano ljudstvo po seh mal prezalo va-njo, toliko bolj je on pomiloval jo, toliko gorečeje ljubil! In boječ se za njo, ter ljubeč jo, nahajal ni miru več, ne po dnevi ne po noči. Tudi v pričo ljubljene Ide, katero posle spoprijaz-nenja obiskuje skoraj sleherni dan, in kateri vsa-krat tako rad gleda v nedolžne, ljubeznjive oči — ni srečen popolnem ! Strašno zavestje, da ljud njo psuje čarovnico, to mu zlasti zraven nje kakor kamen težko leži na srci, posebno še, ker si ne upa razodeti jej to svojo mučno skrivnost. Ali mnogo, mnogo bolje, kakor to, teži ga pa neprestana misel, da tista, kateri on posvečuje svoje srce, ta je hči plemenita! Da je tudi on sam sin najodličnejega, spoštovanega veljaka in prvaka v kamniškem mestu, to, zdi se mu, da mu niti z daleč ne opravičuje ljubezni do dekleta iz vitež-kega stanu. In druzega pa tudi po vsem svojem motrenji ne nahaja ničesar, kar naj bi mu poravnalo neenako razmerje med njim in njo ter podajalo mu le količkaj sladkega upanja ! Edino, kar Kocijanu v tako bridkem stanu kot prijazna zvezdica miglja izza temnih oblakov, to je prvič Trebuščakovo veliko veliko prijateljstvo do njega, in drugič Idino gorko sočutje ž njim. Ono sodi sosebno po dopadajanji, s katerim je Trebuščak spremljava njega, občevajočega zlasti z Ido ; to mu pri sleherni priliki ž njo govoreče dokazujejo nje miloprijazne oči. In v svoji blago-dušnosti celo ne jemaje v poštev svojega važnega čina nasproti Idi v smrtni nevarnosti, nahaja le v onem dvojem toliko poguma, da si tudi sam vsak čas zvesto prizadeva svojim vedenjem Ido prepričati o srčnem nagnenji do nje. In sicer skoraj brezupno ljubeč zadobiva vendar mnogo sladke tolažbe, spoznavajo, da tudi ona nikakor in nike-dar ne prezira njegove gorke udanosti, da marveč vsak čas le skuša, kar najživeje povračevati mu jo, zlasti, radovaje se njegovega prihajanja in pa žalovaje o njegovem slovesu. Saj je tudi ona gorko gorko ljubila Kocijana! Samotno živeči in družeči se do zdaj le z očetom, bil le on zali lovec, prvi, ki je v njenem mladostnem srci izbu-dil vse tiste vzorne pa sladke slutnje in želje, ki prešinjavajo ravno vscvetajočo se devico. Vrh tega je, kakor Kocijanu iz pomilovanja, njej iz hvaležnosti vskalila ljubezen do njega. O kolika kolika dolžnica se mu je zdela za vse to, kar jej je bil storil posle spoznanja ž njim ! In kolikor menje si je zelo otroško še bojazljiva upala, da bi očetu razodela to svojo sladko skrivnost, da bi njemu na srci potožila svoje dušno hrepenenje ter ž njim pogovarjala se o dragem jej znanci, toliko večkrat in živeje je mislila nanj, toliko iskreneje je tlela jej v deviških nedrih tiha ljubezen. Najraje je torej po seh mal samovaje slonela na graščinskem oknu ter ozirala se dol na Kamnik, kjer si je mislila njega. Tudi denes že dokaj časa tamkaj globoko zamišljena trpi težko pričakovaje svojega dražega ljubljenca. Pa dan se je že toliko nagnil, da več ne more verjeti, da jo še obišče. Tedaj žalostna zapusti priljubljeni kraj, in da bi si vsaj nekoliko nadomestila dražega pogrešanca, vzame iz skrivnega predelčka ves čas skrbno varovano cvetlico, katero je sprehajaje se z očetom po tistem groznem, nepozabljivem prizoru prejela od njega, ter odhajaje na prostorni dvor znotraj ograde vtakne si jo v nedri. Ali zdaj jej tudi tukaj nič ne ugaja. Kmalu se vsede na klopico pod znanim, kostanjem, pa globoko va-se vtopljena trpi tamkej. Kar se ji velo peresce priteklja v naročje. Ta primerljaj spomnivsi jo hipoma na Pomekovo prerokovanje zbode jo bridko v srce. In strašeč se pred neznano piffii?3nostjo trpko vzdihne : „Kaj bo?" „Kedaj, mila gospodičina?" vpraša prijazno Kocijan, ki tačas po tihoma prišedši od zadaj stopi pred njo, ter jej spoštljivo poljubi drobno ročico, v kateri jej še vedno trepeče ravnokar padlo peresce. Ida se vrlo oveseli nenadnega ljubljenca. Na hipoma zvedrelem obrazi poziblje se ji ljubomil smehljaj za odgovor na njegovo prašanje. 225 Kocijan še zmerom držeč njeno ročico v svoji in k nji spustivši se na klop radovedno povprašuje : „Kaj, kaj je vznemirjalo vas — če smem tudi jaz izvedeti?" „0j, zakaj ne? Glejte, to peresce!" „To peresce ?" ponovi Kocijan začuden vzemši jej iz roke listič in ogledovaje ga od vseh strani. Ida mu rada razloži domišljujoči si pomen tega velega, kostanjevega peresa. „Alj za Boga, ljuba gospodična!" zavrne jo prijateljski Kocijan .,kakó pač si morete s tacimi pritlikovčevimi marnjami težiti svoje mladostno srce? Vendar bi si s kacimi prijaznejimi mislimi kratili zlati, mladi čas !¦ rekoč si jej hrepeneč ozre v krotka očesca. „0, saj sem mislila, mislila -—•" pravi dekle kakor sanjaj e. „Povejte, povejte, prosim vas lepo, draga gospodična! kaj ste mislili, predno sem jaz prišel?" sili mladenič nežno stiskaje jej ročico. (Dalje prih.) Izdajalec. Anekdota iz življenja Petra Velikega, V Persiji je postal nemir, in Peter Veliki se je hotel te priložnosti poslužiti, da svoje namene v Persiji doseže. Kakor je bila navada njegova, je Peter vsakokrat se posvetoval s svojo Katinko, predno je kaj važnega počel. Tudi sedaj je ž njo imel glavne pogovore, in edini knez Menčikov je bil še zraven. Menčikov in Katinka odsvetujeta carju ta novi boj začeti, ker ni še bil oni, ki ga je z Škandinavci začel, dokončan. Peter nagle nature na vse protigovore zmirom glasno odgovarja : „Aj v Persijo poj demo!" Slednjič reče: o tem mojem namenu nihče nič ne ve, kakor mi trije, in ukažem Vam, da se moja namera kot naj-globleja skrivnost obdrži". Dva dni pozneje zgodaj vpraša Peter ednega svojih slug: „Kaj se pripoveda novega?" -s^J^ič druzega, nego da v Persijo pojdemo!" „Kako, zakriči cesar, kaj praviš ?" Sluga potrdi svoj izrek. — „0d koga si to zvedel?" — „0d službenika Kurjeva?" — „Eočno ga k meni spravi". Kurjev pa je cesarico spremil na grad, in ni bilo mogoče, da bi pred nočjo se povrnol. Ves jezen se poda Peter v svojo strugarsko delavnico, kjer najde mojstra Andreja Nartova in učenca Borisa Solkotjeva. Tega je car posebno rad imel, dečko je bil bister in uren, in si je smel marsikatero dovoliti. Car mu je dal oblast, da mu sme vsakokrat, kadar v delavnico stopi in se k strugarskemu stolu vsede, čamer iz glave vzeti, če ga je sam pozabil odložiti. Takrat se je to zgodilo. Boris takoj priteče, pa prime prenaglo za čamer in ž njim vred tudi za nekaj cesarjeve kečke, kar je carja zabolelo. Vladar že prvlje poln jeze, se sedaj še bolje raztogoti, zgrabi za svoj meč, in ves besen leti za Borisom, in gotovo bi ga bil v jezi prebodel, ako nebi mu velik strah bil kril na noge dal, da je srečno ušel. Ko ga dojti ne more, zapusti delavnico, in reče mojstru Nar-tovu, naj mu dečka pred lice spravi. Proti večeru pride car zopet v delavnico, jeza se mu je razkadila, in videl je, da še Borisa ni. Car reče Nartovu: „Presneti dečko me je silno sjustal (stezal), pa gotovo ni tako hudo mislil. Dobro je, da je o pravem času ušel, če zopet pride, reci mu, naj se nič ne boji, in za strah mu malo želodec in golt pomaži". Ali Borisa ta dan ni bilo nazaj. Drugi dan je bil služabnik Kurjev, ki je glas raztrosil, da bode s Persi boj, pred cesarja pe-Ijan. „Odkod imaš to laž?" ga car ljuto vpraša, ta mu odgovori: „0d papige njihove milosti naše slavne carinje; ko sem pred dvema dnevoma mogel v predsobani cesaričini streči, sem ptiča slišal večkrat na glas žlabrati: ,,aj v Persijo pojdemo". Car da takoj kneza Menčikova predse stopiti, pelja ga k carinji in vpraša : „Kdo je izdal skrivnost o boji z Peršini? Oba zaprisežeta, da nista črke nikomur o tem povedala, car se obrne k pa-pigini kletki in reče: „ta je izdajalec"; pove vse, kar se je zgodilo, in sklene s besedami: „niti pri tebi Katinka, niti pri meni se ne sme takošen žla-bravec držati, papigo darujem Borisu Solkotjevu, dam mu letnino, da ptiča lehko redi, in še mu nekaj za strah ostane." Papigo so takoj v strugarsko delavnico prenesli, ali Borisa še zmirom ni bilo nazaj. Car da po policajih ga po vsem mestu iskati in oznaniti, da kdor beguna dobi, naj mu pove, da se mu nič hudega ne bode zgodilo. A Borisa ni, in Nartov oskrbljuje papigo. Še le za nekaterimi leti se Boris pri Nartovu oglasi, in mu reče, da je še le sedaj izvedel, ka mu je car izkazal milost. Bil je on dan, ko je car z mečem za njim dirjal, do neke vasi kraj jezera ladožkega zbežal, in odonod pod tujim imenom do mesta Vologde kraj Dvine, kjer je rekel : da njegov oče je na poti v Sibirijo umrl, in od sedaj sirotek išče usmiljenja pri dobrih ljudeh. Nek tamošnji mestjan in steklar ga vzame v svojo hišo, tam se je naučil ste- 16 klarskega, in ko mojster umrje, in je srce njegove hčeri bilo prirastlo v Borisovo, in je roka roko prijela, se je podal v Petrograd, da svojo meštrijo razširi. Nartov je med tem postal svetovalec v dvorskem komtoiru, Borisa milostivo prime, in mu od carja sprosi dovoljenje, da je bil med dvorske steklarje sprejet. Car Peter da pridnemu dečku lepo doto, in je prevzel kumstvo pri njegovih otrocih. Nartov pa mu izroči papigo in penzijo za ohranjevanje papige. Še za cesaric : Ane in Elizabete je bil Boris Solkotjev dvorski steklar, in je rad pripovedoval to anekdoto svojim kupcem. D. T. Oddel za znanost. Kralj Samo. (Spisal profesor Franjo Fašing.) (Dalje.) Stnešno bi bilo tako mogočno kraljestvo iskati na jugu Donave. To razlaga, da Woga-stisburg je bil le na meji Bohemije, ali v deželi sami. Ako se tedaj da po Samovi zvezi s Srbi in po pogostnih slovanskih navalih v deželo Thtlrin-gov sklepati, da so sosedovali ti narodi, potrjuje to tudi, da je Dagobert v letih 631. in 632. voje-vaje se s Slovani vojsko privajal od Meca preko Majna in Tliiiringa ; nadalje, da je thtiringski vojvoda Radulf sklenil prijateljsko zvezo se Slovani ^*), in naposled, da so Saksi obljubili, da hočejo pred Slovani zaslanjati meje franškega kra- ljestva, če se jim odpusti dolžni davek. Kaj naj bi bile tiste Dagobertove vojne veljale Karantaniji ? Kako je mogoče, da je puntarski thiiring-ski vojvoda, da bi varoval svojo samostojnost, iskal zveze z oddaljenimi Karantanci, in kako bi bili ob spodnji Labi stanujoči Saksi franškega kraljestva meje zaslanjali proti Slovanom ob Muri in Dravi? Kako netočno je to mnenje, precej spoznamo. Če tudi ti razlogi prepričevalno govore proti karantanstvu Samo-vemu, vendar ne smemo pozabiti pisca o karantanskih Slovanih, katerega molčanje zelo sumniči Samovo kraljevanje v Karantaniji. Jedva mogoče je verjeti, da Slovanov sosedstvo in dotika z Langobardi ne bi bila Pavlu DiakoDU nobenkrat dala povoda, omeuiti presil-nega slovanskega kralja Sama, ki je 35. let gospodoval nad Karantanije. Karantanski kralj spada torej v vrsto bajk. ''•') Samovih dejanj prizorišče imamo toraj iskati v Bohemiji ali njenih sosednih deželah. Prašajmo se zdaj: kaj Anonymove besede, da je Samo bil ") Kje je bil ta kraj, ne ila se določiti. Palacky v svoji „Zgodov." Bohm. I. 79. pod opombo 28, pravi: Nikjer iie vemo najti toga Wogastisburga. Kak rokopis ima morebiti Togastisburg; po tem je naš Tau3, stari Togast, in po tem bi bila franška vojska proti Bohcuiiji Ž! napotila se jio tisti cesti, po kateri so Nemci pusle vsako večo vojsko vodili proti Bohemcem. — Razpravljaje o Samu na 407. strani omeni: Wogastisburg jo po Mannertovem mnenji bil v Oberpfalzi, ne daleč od Hersbruka, kjer je poznrjo sezidal se grad: Reicht'nek. Kakor znano, so v tem kraji Slov.ini stanovali še v XI. Btoli'tji. Tudi je Samovo krajestvo utegnilo preko denašnjo bolieniske meje razprostirati se globoko noter v Obttrpfalz. — Pelzel 235: ^Wogastisburg 8t Voigtsburg, zwischon Thiiringen und Bohmen im Vuigtlande n.alie an Bdhmcn. Wie Thunmann bezeiigt, so winl dieses Suhloss in verschiedenen alten Urkundon so gonannt. Es geliorte auch vor a'ten Z^iten und vielleicht seit dieser Schiacht zu Bohmun. Die Bohmen-Konige hatien noch im Jahre 1327 das Lelinsre ht iibi-r dasselbe." ") Fredogar c. 74. Anno 10. regni Dagoberti, cum ei nuntiatum fuisset exercitum Winidoium Tlioringiam fuiss ! ingressum, cum exercitu de regno Austrasio-rum de Mettia urbe promovens, transita Ardena, Ma-a;itiam magno cum exercitu aggredilur. — c. 75. Anno 11. regni Dagoberti, cum Winidi jussu Samonis fortiter sa.'viient et saepe transcenso eo-riim limite rcgnum Francorum vastandum, Tlioringiam et reliquos pagos ingiedeientur, Dagobertus Mettis urbem veniens. ") Freilegar e. 87. Kadulfus superbia elatus ad modum regis in Tlioringia si; esse censebat, amicitias cum Winidis firmas ccterasq le gentes, quas vicinas lia-bebat, cuhu amicitiae obligat. In verbis tamen Si-giberto regimen non denegebat, sed in factis fortiter ejusdem resistebat dominationi. — Idem cap. 77. Fredegar c. 74. Naxones misses ad Dagobertum dirigunt, petentes ut eis tributa quae fisci ditioni-bus dissolvebant indulgerei: ipsi vero eorum studio et utilitate Winidis resistere spondenr, et Franco-rum limitem de illis partibus custodire promittunt. Mucliar X. ,56. „Eine soiche Konigsgewalt Samos unter so siegreichen Verlialtnissen" in Karantanien und in unmittelbarer Beriihrung mit den Langobar-den steht auch iin geradcn Widerspruche mit einem Eieignisse, das Paul Diac. gerade von der Zeit der ersten Regierungsjalire Samos selbst umstandlich erzahlt, oder welche wenigstens mit Samos 35jahr. siegreicher und unangefochtoner Alleinherrsohaft in Karantanien nicht-zusammenstimmt." Paul Diaconus IV. 40. poroča namreč: Mortuo Gisulfo forojuliensi duce Taso et Cacco filli ejus eundem ducatum re-gc'.idum susceperunt. Hii suo tempore Sclavorum regione m, quaeZelliaappellatur, usque ad locum, quiMedariadicitur, possede-runt. Unde usque ad tempora Katchis ducis, iidem Sciavi pensionem forojulianis ducibus porsolverunt. Leto te dogodbe se ne da določiti. Oziroma na Fredegarovo pripovedovanje (za leto 630 c. 69. — „super Tasonem irruunt et ipsum — inlerfecerunt") bil je ta kralj podvržen pred 630. 1. Kateri kraj pa Pavel Diakon misli pod „regio Zelila" in „Medaria", to se ravno tako malo da določiti. Ko bi moglo dokazati se, da to so bili deli Karantanije, po tem se ve, bi to bil drug važen podatek proti Karantanstvu Samovemu. Brž ko ne je ta Frijulu meječa deželica sezala od zilske doline do Matarije blizo Trsta, in je morala biti že podvržena, predno je bil nastopil Samo. 226 227 karantanski knez, nemajo nikakoršnega pomena? Ali z drugimi besedami: Ali Karantanci niso bili v nikakoršni zvezi s Samom, ali Samo ni imel nobenega vpljiva na Slovane znotraj avstrijskih mej? Na to vprašanje moremo določno odgovoriti: Samova slovanska država je bila narodna zveza, h kateri so pripadali tudi karantanski Slovani. Da je bila slovanska zveza osnovala se, temu nemarno sicer nobene izrecne, zgodovinske priče ; da pak se to razlagati po stvari sami in po tem, da se vjemajo otorajšni in sledeči dogodki. Odgovor na ono vprašanje nam podpira tudi sam Fredegar, glavni pisec o Samu, kakor tudi Anonym in Pavel Diakon z večimi pogoduimi podatki, po katerih se da za gotovo sklepati, da je obstajala taka država. Fredegar nam naročito zagotovlja, da v 630. letu so Langobardi kot Dagobertovi zavezniki udeleževali se boja proti Slovanom '"). Komu drugemu pačje veljal njihov napad, kakor karantanski m Slovanom, njihovim sosedom, ki so vsakako bili v zvezi so Samom? Slovani so morali tedaj tudi Langobardom nevarni biti, ker 80 zavezali se z Dagobertom borit se proti vzajemni pogibelji. „Zum Kampfe wider Samo", pravi Muhar ^*), „wurde die ganze frankisch - bai-rische Macht aufgeboten. Da kdnnte Samo auf nichts naturlicher und erustlicher bedacht sein, als jene Volker ganz oder theilweise selbst durch Feinde beschaftigen zu lassen und so die ganze Kraft seines Feindes zu theilen, und wer war ilim wohl gelegener, als die Karantanerslaven, welche sich als die vielmaligen geschwornen Feinde der Bajoarier vielleicht selbst zur Hilfe angeboten batten. War nun diese Coalition zwischen Samo und Karantanien bei Zeiten und friiher schon wahrend der Riistungen geschlossen worden, so forderte dieser Umstand die Franken von selbst auf, mit deu Langobarden sich enge wider die gemeiusameu Feinde zu verbinden. Sehr wahrscheiulich stehen die von Fredegar erzahlten Begebenheiten und Umstande in diesem Zusammenhange und somit ist Licht gebracht in diese mit so vieler Verschie-denheit, mit grundfalschem oder hochst gezwunge-nen Auslegungen dargestellten Vorfalle." Prizaa-vaje tedaj Muharjevo mnenje, da pogibelj od slovanske strani je silila Dagoberta ozreti se po zaveznikih, moramo vendar spoznati, da njegov nazor: da bi bil Samo proti vzajemni sili Frankov in Bavarcev zavezal se stoprv tačas, ko so že pripravljali se na vojno, je zelo, zelo dvomljiv. Kaj bi bilo Samu, ki je v mnogo bojih premagal poprej, celo Frankom nevarno žugajoče Obre, zdelo potrebno se h Karantancem obračati za pomoč? Ali je-li bi bili mogli na pomoč ponuditi se ti sami, katerih sile so bile tako rahle, da ne bi bili brez podpirajočih Obrov mogli niti Bavar- cem zoperstavljati se, kakor pripoveduje Pavel Diakon? Kako bi bili na dalje mogli Karantanci zavezavati se z Bohemci, kako Samo za pomoč obračati se h Karantancem, ko so ti, kakor trdi Muhar tačas bili odvisni od Obrov ? Kako se more pač misliti to? To se ve, da bi moglo temu ugovarjati se, da za vélicega boja so Obri po smrti svojega Kana z Bulgari prepirali se zaradi naslednika na prestol, in da zatorej niso mogli braniti Karantancem, da bi ne bili udeleževali se Bohemcev boja j)roti Frankom''^). Karantanci pa so bili utegnili tudi zdaj porabiti ugodno priliko ter oprostiti se jarma obrskega, in Samo bi bil zavezal se ž njimi z namenom, da bi izdatneje branil se proti močnim Frankom. Vendar so razlogi, ki mogó te ugovore déti ob veljavo. Mi pričakujemo, da bi bili Obri po zmago-nosnem boji proti Bulgarom gotovo vsaj poskusili odpadle Karantance zopet pripraviti v staro odvisnost ; vendar o tem ne beremo nikjer, in to je tem čudneje, ko so Slovani tačas pod Samom velikrat napadli Thliringen in na mejah borili se sovražniki. Karantanci toraj niso že pred letom 630. mogli biti v nikakoršni zvezi z Obri in bili so gotovo že pred tim časom podložni Samu. (Dalje prih.) Jezikoslovne drobtinice. Preselitelj vladiškega stola labodskega s Koroškega v Maribor nagovarjajoči nekokrat sebi podredjene duhovnike na odbrano besedo v propovedanji stavil je prispodobo: „Kakor okusna hrana dvorjcna v umazani in skrhani skledanji ne tekne, tako je z božanskim naukom ponnjanim v vegavem jeziku in grčavem slogu". Krasno in pravilno besedo dnes resno zahtevamo kamor od govornikov, tamo mnogo več od pisateljev kot učiteljev bistroglavne mladezui in čitateljstva poprek. Resni se, ka dostojna in povse izpravna oblika kakega spisa ali knjige nosi vrednost dveh tretjin, — pokaj pa se čitajo v srednjih učilnicah in na vseučiliščih v obilni meri grški in latinski pisci? ne li zboe; lične besede in vrstneca slosra? inači Fredegar c. 68. Etiam et Langobardi sollicitatione Dagoberti idemque hostiliter in Sclavos perrcscerunt. '«) Muchar X. 63, Fredegar c. 48. Plura proelia contra Chunos suo regimine Winidi gesserunt, suo Consilio et militate Winidi semper superarunt. ") Mucliar X. 65. „Dio Slaven an den julisch - kami-Sihen und norisclien Alpori treffen wir im Anfange ihrer Einwanderung in Abhangigkrit von den Ava-ren, nachlier erscheinen die Karantanerslaven in den Erzahiungen des Paulus Diaconus m e h r a b-h a n g i g, selbstandig und nicht in der be-standigen alton Verbindung mit den A var en. Saraos Siogo und Macht batten die Avaren dergestalt eischreckt, dass sie vielloicht auf Samos bestimrateForderungen auch die Karantanerslaven leidentlicher be-handeltcn oder wohl gar lUr dieZeit von Samos Lebensdauer ihre Horrschat't von denselben ganzlich zuriickgezo-gon batten. Proti temu je zgodovina, kakor se bode dalje spadej dokazalo. *') Fredegar c. 72. Eo anno Abarorum, cognomento Chunorum regno surrescit vehemens intentio eoquod de regno certarent cui debc-retur adsuccodendnm, unusexAbaris et alius ex Bulgaria; colleuta multitudine uterque inviccm pugnarunt. Tandem Abaii Bulga-ro8 supeiant. 228 to delo ne bi imelo pomena, vsaj prestav na kope ponujajo razna slovstva novejših jezikov. Svita, to je odetcl ni človek , vendar snažna in okusu primerno oblečena osoba loči se silno od razcapanega, raztrganega in smrdljivega blatnjaka in vešivega posmetuha. Da si zdatuo vabimo in množimo občinstvo na čitanje dušnih plodov, treba jih je ponujati svetlimi in bezpežnimi rokavicami, prihajati mu ugodno nasproti kakor nevesta svatovski nakinčena prijazno šetuje na sosret mlademu ženinu. Starost-doba. Nemški samostav ,,Alter" pomenja a) Grei-senalter, senectus, starost, b) Lebensalter, Lebens-zeit, aetas, dobo, česar pa prestavljači niso navadama razločevali, in pisci drže se meuje zvedenih sprednikov vrinoli so nepotrebno nemčizne v pismo, pa tudi celo v narodni govor, in šče za naših dni se beseda: „starost" v drugem pomenu oholo razstezuje v znanstvenih in krasnoslovnih spisih. Ljubeči lepoto naškega govora izrežimo to slog mrzko kvareče in seneče divje meso, — zavrzimo, kar ni naše pa grdo. Star-senex, vetus, antiquus; staro st-senectus; starosten- senectutis: staro drevo, stara šega, stari zavet; že hod mu ovaja starost; ¦ Jakovi, že ljubljaaše Josifa pače vesehT> synovi svoihi., jako syni-starostbni beaše ; namreč sin, kterega je Jakob naplodil star že soci. Zbog oblike primerjaj : kreposten, radosten. Na daljnji poseg: star, starost nima pravice; tujizna je: 12 let star, koliko si star? tvoje starosti, po starosti razrediti, česar tudi ne rabijo slovanska narečja. Samic slovenski novi zavet javlja pri Luki 2, 42 : I ko je bil (1.) dvanajst let sta r, a srbščina : I kad muhi dvanaest godiua ; bolgarščina: I kogato stana toj na dvana-desetb godiny; staroslovenski : I jegda bystb dvojunadeseti letb; latinski: Et quum factus esset duodecim an-norum. Kako bi se glasilo v latinščini : Et quum esset duodecim annos senex; tuae senectutis? Naški je: ko je imel 12 let, ali: ko mu je bilo 12 let, ali: ko je dovršil 12 let; če pa šče jih ni dopolnil, reče se: ko je bil v 12 letu. — Kedar je malo let, rado se pravi: enoleten, dveleten, trileten, petleten itd. ravno tako prekmurski. Pripoveda se o nekem F., ka, gda se je pretegnol na smrtnoj postelji i dušo izpustil, došli so anjijeli z rogljiči liki triletni toučiči (telčiči-junci), pak so nesli dušo, ka se je metličje pripogibalo. Srb govori : petak, šestak, sedmak (konj, jelen). Slovenskemu golču se prilega: koliko let imaš? Koliko let ti je? koliko let si dovršil? koliko let šteješ? v kolikem letu si? tvoje dobe, tvojih let; jednake dobe ; dobna leta-Altersjahre ; dobni razred-Altersklasse. Jujni : Prisvojilnik prve osobe v dvojniku se glasi: naj ni a, o, druge: vajni, a, o (nikar: najin. vajin, kar že podira oblika v ženskem in srednjem spolu: najna, vajna, najno, vajno), a tretje osobe se piše in govori različno, kakor da ne bi pisalec ali govornik imel v svoji oblasti te jezikove prikazni, kar je tudi istinito. Bohorič uči, ka je zaime tretje osobe v dvoj-nikovem rodilniku njiu; Dalmatin: nju: tedaj 80 se nju obeju oči, odprle; Kopitar: njih, jih, a haloški slovničar Smigoc 1812. 1. javlja v vzoru: njuj (njih, jih), ter omenja v opazki: „Dvoj-nikov rodilnik se čteje v knjigah: njih, vendar se vsema razložno govori Slovenec med Mariborom, Ptujem, Ormožem, Ljutomerom iu Kadgonoj : njuj, iu zdi se, ka ti z Bohoričem vred pišočim nj i u imajo celo pravo, ker tako se golči in razločka je treba med tem sklonom in muožnikovim rodil-nikom. Tudi na Dolejuskem je njuj v navadi! Slovenska slovnica izdana v Celovci 1758. 1. uči, kaje dvojuikov rodilnik: njiu, nju. Čuda, ka Kopitar ni vedel za to knjigo, ktera gotovo ni prepisavala, vsaj se diči prvotnoj obliko. Murski poljanec in Prekmurec ne zmagata več moči rabiti pravo obliko, nego jemljeta sestavljenko, namreč množnikov rodilnik, meječa ga s pristavkom brojnika dva, tedaj njih dva, njih dveh, vendar ogrski Slovenec opušča h v pismu: Oči nji d va pa so zdržavane bile. Luk. 24, 16 ; njidva oči po so se oprile, ondi 31. K. Št. ; in premino je z njidva oči. K. M. ondi. Priličje k temu daja dvojnikov imenovalnik vseh treh osobnih zaimen: midva, vidva, oniva in oni-dva, nmožnik namreč se ograja s pritiklino d v a. Novi slovničarji ponujajo: njiju, ju, nju, ob-sodivši j u *) kot nepravilno rojenče z vnukom njun vred. Kakor se dvojnikov prisvojilnik prve in druge osobe izvaja iz rodiluika, tako tudi tretje, čije zastopnik je: (i) (ja) (je), rodilnik: jega itd. Schleicher razklada v knjigi: Die Formenlehre der kirchenslavischen Sprache. Bonn 1852 na str. *) Za razlog se navaja, ka staroslovenščina rabi obliko j e j u a ne j u; toda ta razlog je le na videz, ki znatelja nascine nikakor ne moti, dobro vedočega, ka nova slovenščina seže v nekih primerih mimo staroslo-venskega narečja v sivo, vendar krepko starodavnost, postavimo, novoslovenski govor rabi vsele močno osobilo m v prvi osobi enojnikovi : plct-e-m, kal-a-m, kos-i-m; strsl. plet-a-on, délsij-a, koša; v prvi množnikovi osoln m o: plet-e-mo; strsl. m'b: plet-e-mb. Največi in najmočnejši dokaz tej resnitvi je osobilo - m a, - m e prve dvoj-nikovo (isobo pri vzhodnih Slovencih: plet-e-ma, me. strsl. je-v e. Bopp piše v svoji primerjajoči slovnici vezek II. §. 441 tako : „das duale v ist eino Entartung aus m. Demungeachtet ist dieser Unterschied (med množnikom in dvojnikom) uralt, und bestand vor der Individualisirung des Germanischen, I.itauischen und Slavischen, welche sammtlich an dieser eigenthiimlichen Dualgestalt Theil nehmen". Vidi na potrdilo tega Šmigočevo slovnico na str. 67. s m a, sme. 70. bóma, bódema, bome, bódeme, 78. zdigavama, grizema. mot ima itd., o kteri preimenitni prikazni molkom molče novejše slovnice ali iz gole nevednosti ali krivo mene, ka je ta oblika spačena; taista neprijetna osoda tlači nas prečastni k a ki je davnejsi od staroslovenščine. Pravilnejša je tudi in starejša oblika dvojnikovega osobila po končnem samoglasu a za moški spol é-i za ženski in srednji, dokler ima strsl. za prvi primer §, a za poslednji a, ravno prevreno: dela-va (ma), vi, delata, ti, strsl. 1 déla-vé, 2., 3. déla-ta. 229 275, ka i, ja, je ima podolgšane oblike: j e j ^ jej e, j e ju, in iz j i. obrazovane brez raztezanja: ') j ^> j j 1) kar tudi svedoči sestavljena sklanja: dobra— -ja, dobru ^ ju, tedaj se kaže v staro-slovenščini poleg raztegnene oblike j ej u tudi krajša j u, in to poslednjo zagovarja za novo -slovenščino Dalmatin, Smigoc in celovška slovnica. Ni dakle napačna ali kriva oblika j u, nego povse pravilna, vsaj i-j~u=ju, na kar se opira j u j-n i ; litavščina tudi v tem primeru ponuja j u. Pri-svojilnik osebnega zaimena v enojniku je ; m o j, tvoj, svoj, iz moJT), tvoJT), svoj-h: jegov, iz jego -|- jovT. = jegovb = jegov; v množniku: naš, vaš, jihov iz rodilnikove oblike nas -j- jb = nasj = naš, vas -:- j-b = vasj = vaš, )rimerjaj nošen iz nos-i-e-n = nosjen = nošen; ji-lov iz jiln>- -ovi>; v dvojniku; najni, vajni tudi iz rodilnika: naju, vaju, namreč naju — |— JI. —i— buy ^ najT. —|— ji> ~|— buy =^ najt —j— bny = naj j- bny in to = najni, u je zadušen zbog na-glašenega a; po tem potu tudi vajni iz vaju-|- jii -|- buy = vaJT......|--ji> —|— buy = vaji.—j—bny = vajbny = vajni. Po priličji teh dveh osobnih pri-svojilnikov je za tretjo osobo: jujni, ju j na, j u j n o iz ju - - JT> —i— bny = juj ~ — bny = jujni, U se je v polni moči zdržal zaradi naglasa. Dvoj-nikovi prisvojilniki tedaj so: najni, vajni, jujni. Ze stari nauk ukazuje in razklada, ka n pred j e g a, j e m u, je, jih itd. nima nikakše pravice razve jedino te, kedar je pred tem zaime-nom postavljen razmernik : sezi do njega, pred njima stoj; do njujnih goric je dve uri hoda; inači vsekdar samo j e ga, jih itd.: jemu povej; jegovo veličanstvo; jujni imetek se primerno množi. R. B. Oddel za slovstvo in umetnost. Beneški umetnici. Spisal J. Franke. Pisati o umetnosti*) je lahko ali težko, kakor kdor hoče. Moderni jeziki imajo dosti natančno terminologijo za umetniške zapopadke, pisatelji so iznašli lepo vrsto fraz, katere bolje ali slabeje izraževajo reč, v knjigi imenovani: estetika, se najde obedvoje skupljeno. Kdor si množico dotičnih izrazov in fraz zapamti in se posluži še kake boljše knjige o zgodovini umetnosti, zamore pisati, ako je sicer pisanja vajen, o umetniških predmetih ; tako pisanje se nahaja pogostoma pod imenom : „feljeton" v današnjih časnikih, veci si štejejo v posebno čast donašati članke tudi o tej tvorini. Kdor pa hoče pisati temeljito, mora obračati na svoje delo mnogo časa; treba mu poznati umetnost sploh, posebno o kateri hoče pisati, mora jo viditi, potovati za njo križem sveta, potem poznati pisane spominke, stare in nove, mnogokrat nezanesljive in pomanjkljive, jih popraviti iz arhivnili dokumentov. Taki spisi so še redki in obsegajo le partije. Povem koj od začetka, da se nisem spuščal v zgodovinske preiskave, prebral pa marsikatero dobro in slabo knjigo, čul misli drugih in večim delom vidil, kar spada v moj namen. Kavalier Ridolfi je spisal leta 1646 zgodovino beneških umetnikov, pozneji pisatelji niso novega dodali, toraj mu sledim tudi jaz v dogodbah. V Lipsii izdaja Julius Mayer „allgemeines Ktinstlerlexikon", na kojem sodeluje množina zvedenih vse Evrope, koj bode toraj temeljit in natančen, izdan je pa le še začetek, toraj ga za sedanji namen ne morem porabiti. Izbral sem si za zdaj dva umetnika, prve vrste slikarja; prvi: Giorgione di Castell Franco znači začetek najlepše dobe beneške slikarije, drugi Jacojio Robusti, s priimkom: Tintoretto, je zadnji one dobe. Da bodem razumen tudi za one, kojim je manje znana zgodovina umetnosti, naj povem nekoliko o italijanski in beneški sploh. Rim, Floreuca, Benetke, so glavna mesta umetnije italijanske in tudi evropejske, ne v Londonu ne v Parizu, še manje na Dunaji ste arhitektura, kiparija in slikarija v tolikih in tako izvrstnih delih in tako živo zedinjene viditi, ko v oni trojici, zbog tega je tudi še dan denes Italija obljubljena dežela umetnikov. Kdo ne bi bil čul od cerkve sv. Petia, od Vatikana, od krasnih palač in bogato okinčanih cerkva v ovem čudovitem mestu sredi slane luže. Nakopičeni so tu spominki 5001etne delavnosti in ukusa. Plodnost bila je neizrečeno velika, priča temu umetniško bogastvo omenjenih mest; koliko spominkov je potem v drugiii manje bogatih italijanskih mestih, v Veroni, Mantovi, Bologni, Pisi itd., tudi kako malo mestice hrani tu in tam pravi biser. Evropejske galerije so napolnjene mnogim delom z italijanskimi slikami, črez 200 let se izvažuje umetniško blago vsake vrste v ostalo Evropo, dan-denes tudi v severno Ameriko, trgovina s tem blagom cvete bolje ko nekdaj, in ne bo ji tako hitro zmanjkalo gradiva! Treba je priznati, Italijani so bili umetnici isto plodni, ko izvrstni. Tudi uživa dežela velik dobitek od tega posestva, tujci dohajajo iz vseh krajev, vabi jih milo podnebje, več še krasota mest, ker po leti se jih isto ne zmanjka, da si je vročina prav nemila. Kake sume so bile plačane za izpeljane slike! Omenim le Magdaleno od Ticiana, šla je za 300.000 *) Umotnost, razumem jaz tu le vidno ali podobar-sko, t. j. arhitekturo, kiparijo in slikarijo. Italijani imajo izraz „belie arte", lepe umetnosti. Nemci bolj natančni „bildende Kunst". 230 srebrnih dvajsetic v Petrograd, pred malo časom majhna madona od Rafaela za 33O.OC0 ital. lir isto pot; od Angležev in vnovič od Amerikancev je tako znano, da jim novci niso pitanje. Tudi spoznajo to korist, in vlada je vzela javne spominke pod svoje varstvo, vendar ni prostora za vse imetstvo in zapuščeno je mnogo stvari, katere bi se drugod visoko cenile. Kakor vsaka duševna zmožnost, je rastla tudi umetnija iz majhnih nerodnih začetkov, rod za rodom je dedoval napredovanje, pridobival in pomnožil zmožnosti, ona imenitna imena ko : Mihel-Angelo Buonarotti, Rafael, Tician, nam kažejo vrhunec dolge poti, sad več ko lC31etnega truda in uma mnogih prebrisanih glav. Grci in za njimi Rimljani so bili dosegli visoko stopinjo v vseh umetnijah, v srednjem veku je občno barbarstvo pretrgalo vso zvezo z antiko kulturo, tudi v umet-niji, in še le koncem 14. stoletja so jeli italijanski umetniki jemati grške in rimske ostanke v izgled in se učiti od ujih. On čas že so imenovali to posnemanje antike umetnosti; prerojenje (italijanski : rinascimento, francoski : renaissance) in zove se vsa umetnost 1.5., 16. in 17. stoletja, navadno tudi ovi čas v obče: čas prerojenja. V resnici so se ondašnji umetniki tako hitro in visoko povzdignili opiraje se na antike izglede, kakor ni bilo antiko izobraženje koristno v nijednem drugem pomenu, niso posnemali mrtvo, ampak porabili so nekdanje visoko izobraženje za razode-nje novih, izvirnih mislij. H koncu srednjega veka udomačila se je bila v Italiji gotika, spodrinila romanski slog (8til) in ostanke bizantizma. Cerkev sv. Marka v Benetkah, početa v 9. stol. je bizantinska, nje naj-starši mozaike (podobe) kažejo popolnoma ono mrtvo, šematično maniro, ki znači bizantinska dela. Spomnim se pri tej priliki, da se vidi sem ter tje v cerkvah na Slovenskem podoba Matere Božje v kipu in tudi slikana v zlati ali srebrni obleki brez vseh gub, na glavi veliko pozlačeno krono, isto Jezus ; take podobe so prav bizantinske v duhu, če ravno ne toliko v obliki, in imajo tudi le simbolično, nikdar umetniško veljavo. Te tvrde, neresnične, ker neprirodne bizantinske oblike zunanje se tudi gotika ni mogla povse znebiti. Gotiko so zanesli Nemci v Italijo, nekoliko gotičkih cerkva so zidali nemški mojstri, tako dom v Milanu, v Benetkah so izrezali stole v imenitnem koru cerkve: „Madonua ai Frari", nemški kiparji. Vendar se ni gotika pri Italijanih nikdar popolnoma vdomačila, njihovem uagnenju k veseli in bolj jasni obliki je bila malo priljudna, tudi so jo obračali največ v zidanji, po svoje, to je vrlo negotično, in gotikarji pravijo : naopak in nerazumljeno. Prerodila se je umetnost, oprostila se tvrde neogibljive gotičke oblike, koja bi se v primeri k pozneji imela zvati bolj : rokodelstvo, — v Florence To mesto, onda še republika, bilo je središče duševnega in umetniškega delovanja. Alberti je prevodil v italijanski jezik Vitruvia in prvi razumel in porabil rimsko arhitekturo. Brunellesco (1377 — 1446) je šel v Rim, lazil tam po ostankih starih rimskih poslopij, meril in tuhtal, študiral posebno Pantheon. Leta 1420 je hotela signoria (mestna vlada) imeti dovršeni dom (veliko cerkev) in postaviti nanj velikansko kuplo; povabila je zbog tega imenitne zidarske mojstre iz bližnjih in daljnih krajev, tudi nemške in francozke, spravili so na dan med nemogočimi tudi prav smešne predloge, dolgega posvetovanja konec je bil, da ko nad delom obupali, onda je pokazal Brunellesco svoj leseni model kuple, ga natanko razložil in prepričal signorijo, da je mogoče ga tudi izpeljati, kar je tudi storil. Fra Giovanni Angelico da Fie s ole (1387—1455) tihi menišič, je slikal svoje pobožne podobe polne nebeškega mirit iu udanosti. Lorenzo G h i b e r t i in Donatello sta naredila v kipariji tak korak naprej, da sta zamogla Leonardo da Vinci in Buonarotti za njima dospeti do najvišega vrha. Ti možje vsi, in mnogo drugih, ki so delali gaz do popolnomosti, so bili Florentinci ; tudi Rafael je prišel še mlad v Florenco in tam dovršil svoje izobraženje s podukom prijatelja: Fra Bartolomea in izvrstnih izgledov. Take moči, zrastle in dozorele v Florenci so delale potem v Rimu in postavile one čudovite monumente, pri katerih še vedno moderna umetnija poprašuje za svet. — (Konec prih.) Pesništvena umeteljnost. (Ct. Horatii Iri^lacci slits potitica.) Svobodno v izvirnem merilu posi. Lnjh Korhinijan. (Dalje.) 60 Kakor na skrajno poletje spremenjajo listje gajevi: Prejšnje odpada na tla: beseda enako že stara Mine. pomlajena cvete, podobna mladenču se jači. Sebe in svoja na dolg zapišemo smrti lakotni. Naj že brodovje Neptun k zemljakom prišedši vetrovja 65 Brani, — kraljevski jo posel, — in dolgo neplodna muzava Veslom prikladna redi meščane sosedne in čuje Težkega črtala sled; naj poljskemu sadju kvarivna Keka si strugo spremenja na tir napeljana čednejše: Dela človeška umro: vsaj kamo li čest in nagodba 70 Golču bi stali na vek; besedi rodi se veliko, Ktere so davno propale, in kterešče dnes so v poštenji Minejo koj, če navada želi, ki golču sodnik je, pravilo, Zakon. Učil je Homer, po katerem merlin se slava Vojvodam spevati sme, kraljevom in bitvam otožnim. 75 Ako granésem je spoj neenak, žalostinke so v ista Misli zaklepale prvlje, posle i ljubezen obljube. Kdo je prvoten početnik elegičnim pesnim pohlevnim, Da slovničarjem prepir ter pravdi šče treba razsodbe. Gr. 73. Homer, najbržeje Ijonec, živeč blizo I. 900 pred Kr., utemeljitelj epične skladbe, došle neđosežljiv uzor pravega narodnega pesnika. Pitanje o Ho-merovem osobji in o netrajni enoti jegovih proizvodov šče izdaj ne rešeno. Večina naj glaso-vitejsih učenjakov glasuje za zgodovinsko osobnost Homerovo. 231 Sebi Arhilohov srd ijambe izvoli orožje, 80 Mero s komedijo vred si tragidija vzeme tolsto: Dvogovoru je vščeč, ter ljudstven obilen preglasi Hrup, je dejanju prikladna. Na strunah je musa velela Boge razslavljati v pesnih in božje sprepevati sine, Pestne junake in konje sotekmeca v begu prisegše, 85 Mlade ljubezni skrbi, odkritost pri kapljici vinski. Ako naštetih namer ter značaja v delih ne morem Ter se držati ne vem, vsaj čemu se pesnik pozdravljam? čemu je raje me sram nevednosti nego učenja.' Komična stvar ne želi v granesa se tragična vplesti. 90 V pesnih navadnih ne sme le komedijam samo pristojnih Strašna se peti povest o Tijestovih gostih krvavih: Mesto dostojno imej reč vsaka odmerjeno svoje. Toda i hrup komedija ve napraviti kdakda, Kremet jako srdit svajuje še čolbe napenši. 95 Tragična Telef in Pelej nagibljeta v prostem jeziku Sploh k milovanju tedaj, kdarreveža v tujstvo preg^nana Krase se branita v golču in laketdolgih besedi, Ako gledalcem do src stokaje bi segnola rada. Kraso da skladba ima ne jej šče zadosti, milino 100 Mora imeti in kamor želi slušalca genoti. Smeh nas vabi na smeh, z jočočim enako se rado Plače človeško oko, če mi hočeta solze nagnati. Prva žalujta oba, te vajina mene nesreča Telef in Pelrj zagrize; če posel sporočaš nespretno, 105 Kmalu prevzeme me smeh ali prijme očes se dremota. Zalemu licu otožna, čemernemu reč pa pretilna. Šalnemu burkasta gre, resnobna pa resnemu golču. Kajti narava poprej nam vsaki osodni razmeri Daja dostojno obliko, nagaja, če k srdu ne draži, 110 Tlači tugotoj nas v prah ali vendar nas davi po sili. Srčni zakrivlje nemir s pomočjo jezika tolmača. Aki) govornik besed razmeram soglasnih ne rabi, Vitez in rimski prostak v krohot spustila se bosta. Drobno poznaj se različje, govori li bog ali heroj, 115 Mož . Kadi toga ži^losteča se inona beži z drugim otrokom do morja in skoči v nje. Ijona po Heri v kravo spremenjena blodi po svetu po obadu jo pikajočem naganjana, dokler v Egipti vspet človeške podobe ne dobi. Iksijon je svojega tasta, ki gaje terjal za obljubljeno jutrino zavratno sunol v jamo ognjem posipano. Orest žele se smrti očine (Agamemnonove) maščevati, katere sta se mati (Orestova) Klitemnestra in jen hotivec Egist zakrivila, ubije prišedši iz tujine, kder je mladeneč dorastel mater in Kgista. Zbog tega zlodejstva blodi žalosten pretiravan po Erinijah. (Erinije, poosobljen pojem zle vesti močeče grešnika). 136. Ciklični pesniki so v obče oni, ki so pisaje pesni Homera posnemali: po imeni in po predmetu jihovega pesmaijenja so znani: Stasin in Hegesin, Arktin, Leseh in dr. Kterega pesnika Horacij v misli ima ne ve se do gotova; sicer pa enako počinajoče se grane ne prenespretno. Prijam, kralj Trojanski; o njegovi osodi ne vemo več nego kolikor Homer pripovedava. Gr. 145. Scila in Karibda, brodarjem nekdaj nevania smrka blizo brutijskega primoija; po Homerovi živi domišljenosti poosobljeno naslikani pomorski pošasti. Antifat z Listrigonci vladajoč knez, bezsrčon trinog. C i k 1 o p i, velikani en.ioki, vzor naravne silovitosti in divjaškega življenja. 232 Z m e S i C e. Človečja osoda. Frančiška Aubigne je bila rojena 27. novembra 1635. v Niortu mesteci francoskem, ki stoji kraj reke Sevre, in sicer v mestni jetnišuici. Jeni oče Constant Aubigne je bil obtožen zaradi deržavoizdajstva, je prestal v ječi svojo kazen, potem se pa podal se svojo rodbino v Ameriko. Frančiška je bila takrat v tretjem letu svoje starosti, in ni bilo upanja, da bode težave dolzega potovanja prestala. Zbolela je na ladji, morski zrak jej je hudo škodoval, in bila je smrti blizo. Nežna mati jo jokaje na svoje prsi stiska, in se svojo sapo ogreva. Ker ni bilo več znamenja, ka bi še otrok bil živ, vzame oče otroka materi iz naročja, da ga nekemu mornarju, naj ga v morje vrže. Ravno so hotli s strelom topovim znamenje dati, kakor je pri mornarjih navada, če se kak mrlič morju izroči, ko žalostna mati še enkrat ljubimca svojega srca k svojim ustnam stisne. Materi se je zdelo, da še otrokovo srce bije, ne da otroka iz rok, ga poljubuje vedno vročeje, in za res se življenje, že na pol ugasneno zopet v otroku vžge. Mala Frančiška okreva in zdrava pride v Ameriko, a nekega dne jo malomarna dekla pusti kraj neke reke ležati, in le čudež božji jo je rešil, da ni umorila deklice strupena kača, ki je iz-lezila iz vode. Devet mesecev po tem jej umerjeta oče in mati v kratkem časi eden za drugim, iu Franciško dvanajst let staro vzame pristav francoskega poslanstva v severni Ameriki, in jo spravi nazaj na Francosko, in sicer v Pariz, kjer jo je^ sprijela Madame de Meuillant, in jo je zredila. Šestnajst let stara se omoži z nekim gospodarjem po imenu Scarron, ki jej pa skoro umerje. Sedaj pride kot vdova na dvor kralja Ludvika XIV. pod imenom : Marquise Maintenon, postane jegova zakonska tovaršica; in kakošen vpliv je imela na kralja in vladarstvo je vsim poznateljem zgodovine dobro znano. Madame Maintenon je umrla 15. aprila 1719, v opatii St. Cyr, ki je bila jena last, in t koji je ona ustanovila odgojivni zavod za plemenite gospodičine. Dosegla je starost 83 let in 5 mesecev. D. T. Razne stvari. (S bo mi k pozorištnih diela) se imenuje zbirka, katero izdaja opravništvo narodnega gledališča v Novem Sadu. Dozdaj so prišli na svetlo sledeči igrokazi: Demon, povestna alegorija v 3 razdelkih od M. Jovanoviča ; Školski nadzornik, šaljiva igra v 1 dej. od K. Trif-koviča; Sa ran, šaljiva igra v 1 dej. od J. Jovanoviča ; Čestitam, šala v 1 dej. in F r a n-cusko-pruski rat, šaljiva igra v 1 dej. od K. Trifkoviča ; naskoro bode izšla v tej zbirki : Kraljeva seja, drama v 4 dej. od M. Jovanoviča in Maksim Crnojevič, tragedija v 5 dej. od L. Kostiča. Novosadski gledališki časopis „P o z o r i št e" tudi priobčuje drame. V.—J. N. (Biblioteko za narod) izdaja knjigar Valogič v Belemgradu ; prva dva vezka obsegata : Prvi Franklinov pot ; iz narodnega življenju na Kitajskem ; kitajsko pravosodstvo in zakonodaj-stvo ; Pompeji in njegovi prebivalci. (Doba mladosti doba sreče) se zove zbirka izvirnih sličic iz življenja mladega, katere je po narodnih prislovicah in pesmih naslikal češki ^umetnik Jaroslav Šulc in izdal J. Otto v Pragi. Češki listi hvalijo delo, ki je na čast češki književnosti za mladež. V.—J. N. (Gledališče bulgarsko.) Nedavno se je v Carigradu, kjer živi do sto tisoč Bulgarov, igrala izvirna bulgarska drama „Rajna" od D. P. Vojnikova. Pred kacimi desetimi leti začeli so Bulgari gojiti dramatično književnost, prevodeči za-padno-evropske, največ francoske in pišoči tudi izvirne drame. Tako je D. P. Vojnikov napisal že več historičnih dram bulgarskih, kakor : P o-krštenje na Preslavskem dvoru; Rajna Velislava; Krum. Za gledališke predstave skrbe čitalnice j)o bulgarskih mestih posnemajoče mesto Šumen (Šumla), kjer se je pred kacimi sedmimi leti prvič igralo bulgarski. Sedaj se igra že v Trnovu, Orehovici, Ruščuku, Slivenu in še nekaterih mestih, in to po članih narodnih čitalnic. Posebno v Carigradu davale so se zadnji čas te-le drame: Krivorazbrana civilizacija, komedija v 5 dej. od Vojnikova; Nevjenka, drama iz bul-garske povestnice, potem že oinenjena historična drama Rajna od Vojnikova. Čisti dohodek teh predstav se porabuje za blagajnice čitalniške ali pa se daruje v podporo dijaškim društvom bul-garskim. V.—J. N. (Osveta) češki razgledni list za umetnosti znanosti in politiko, izhajujoč v Pragi, tiskom Dr. Gregra, ima v letošnjem drugem svojem letniku kaj zanimive razprave, izmed katerih navedemo nektere literarno-historične : Julius Slovački in njegova doba (znamenit poljsk pesnik); o slovan-skej simboliki ; razgled po dramatstvu francoskem ; gledališče v Rusiji; ovseslovanskemjeziku in pisu (od prof Battale); Komenskega gledališki spis „Diogenes" ; noveja češka književnost; razgledi književni; iz življenja Karla Havlička; pesmi Eliške Krasnohorske; priroda v češkem pesništvu; zimska saisona češkega gledališča. Živo priporočamo ta izvrstni češki časopis prijateljem češke kniževnosti. V.—J. N. (Sliko Dr. Sv. M ile ti č a) hoče izdati v drevorezu Ladislav Titelbach, profesor na realki v Novem Sadu. Slika, ki bodeveljala 1 gld., bode gotovo dobro došla vsem narodnim društvom kot dopolnenje k zbirki slik veljavnih slovanskih mož. Lastnik: Davorin Trstenjak. Izdavatelj i odgovorni urednik: Fr. Rapoc. Tisk. Narodn tiskarna F. Skaza in drugi.