Grofov jagrsfcr. Povest iz domačih hribov. 22 »Od kdaj?« »Nekaj tednov.« »To ni mogoče. Včeraj je bilo tri. tedne, kar sem bil tu; tedaj te ni bilo.« »Prav danes tri tedne sem prišla... Kaj pa hočeš ti tu?« : »Obiskati hočem bolnico. Menda veš, da mi je kakor mati.« »Vem. Nisem se koj spomnila. Pojdi!« Naglo je stopil v sobo k bolnici, za njim pa dekle. Cenca je že sedela v postelji, iztegnila je obe roki in veselo pozdravila: »Anza, moj Anza! Da si ti spet prišel! Koj sem te spoznala po ^lasu.« »Kako vam je, mati?« je vprašal in ji krepko stisnil desnico. »Dobro mi je, kar je Veronika pri meni. Tako postrežbo imam zdaj, da si bolje želeti ne morem. Take je ni več, kakor je Veronika.« Dekle je močno zardelo in je hotelo oditi. »Ostani tu, Veronika!« jo je zaklicala Cenca. »Saj se morata vendar spoznati. — Glej, ta fant — to je Anza, moj Anza!« »Midva se že poznava,« je rekel grofov jagar. »Poznata se že? Odkod pa?« »Ko pod istim zvonom živiva, se bova vendar poznala.« »A tako! Pa premalo se poznata, saj sta si čisto tuja .. s Veronika, ne boj se ga! Anza je dober fant.« »Zakaj bi se ga naj bala?« je menila Veronika. toliko da je kaj rekla. »Ni zakaj.« »Mati, ta se nobenega hudirja ne boji, to vem jaz, haba,« se je jagar po sili nasmejal. Nekaj časa je bilo tiho. Cenca je zvedavo motrila zdaj jagra, zdaj Veroniko. Potem je dejala: »Anza, nocoj boš seveda tu ostal. Veronika ti bo zunaj v kamri postlala. Gotovo si lačen in truden.« »Truden nisem, lačen pa kot volk,« je odgovoril. »Že od jutra nisem kaj jedel.« »Ti revež ti! Veronika, pojdi no hitro pa mu kaj dobrega skuhaj, prosim te!« »Ne, zaradi mene ji ni treba kaj napravljati!* »Saj bo hitro!« je dejalo dekle in švignilo iz sobe. Ko sta ostala jagar in bolnica sama, se je moral na posteljo usesti, ona pa je na vse pretege hvalila mlado postrežnico in je venomer govorila le o dekletu. Anza se je porogljivo smejal, majal je z glavo in dejal: »Mati, čisto vas je premotila. Pa se nič ne čudim. Je coprnica; zna nekaj, da vsakega premoti, ki ga hoče.« »Njena coprnija — to je prijaznost njena, njena dobrota,« mu je pojasnila ona. »Nak! Je nekaj posebnega. Vse mora rajati, kakor ona žvižga.« »Ali je tebe tudi premotila?« »Ne, nikar! Mene nobena ne premoti.« Nekaj časa sta molčala, potem je bolnica iznenada vprašala: »Kako pa je kaj Sultanu, mojemu psu?« »Imenitno!« je odgovoril jagar. »Da je prost in na planinskem zraku, to mu je po godu. Z garasi si je bil kmalu dober; se že igrajo z njim.« »Zakaj ga nisi s seboj pripeljal?« »Na straži mora biti in gamse mi mora varoVati. Priden je za varuha. Zato se zdaj laže utrgam.« »Ali ima kaj jesti, ubogi Sultan?« »Več ko dosti! Menda vam je žal, da ste mi ga dali, kaj?« »Ne, saj vem, da je pri tebi na dobrem. Pri onih babah, ki so bile prej tu, bi bil gotovo poginil; tista rusasta bi ga bila najrajši zastrupila. Le kar obdrži ga; Veronika bi se ga še bala.« »Veronika — bala — he!« se je Anza namrdnil. »Ko pridem prihodnjič, ga pripeljem s seboj.« V tem je stopila Veronika v sobo in je povedala, da je večerja skuhana; ali naj jo prinese sem noter ali pa bo raje zunaj v kuhinji jedel? Malo je okleval, potem je dejal: »Bom v kuhinji. Je boljj pri roki.« Zunaj je postavila Veronika tečno juho in dobršen kos cvrtja predenj, potem pa je sklediko juhe nesla bolnici ter ji pomagala pri jedi, Žena pa je imela kmalu dosti in je poprosila: »Čuj, Veronika, naj me zdaj samo! Preveč sem bila pokonci in preveč sem govorila. Rada bi si malo počila. Pa Anzanu delaj kratek čas!« Ko je prišla nazaj v kuhinjo, se je prestrašila, ko je videla, da je jagar že vse pojedel: »Ti moj Bog!« je zardela. »Premalo sem ti skuhala.« »Ne! Bilo je več ko dosti. Hotel sem ti le pokazati, kako mi je šlo v tek,« je odgovoril. Čez nekaj časa je dejala ona: »Mati bi radi počivali; utrudili so se.« Potem dolgo ni spregovoril kateri. Slednjič je jagar z ostrim glasom vprašal: »Zakaj si huda?« »Kdo pravi, da sem huda?« ga je rezko zavrnila. »Ali misliš, da sem slep? Zaničuješ me. To mi de bolj ko vse drugo.« »Težko je spoštovati moškega, ki besede ne drži.« »Kdaj besede nisem držal?« »Pri misijonu.« »Storil sem, kar sem obečal. Bil sem pri pridigah.« (Dalje sledi)