I. Dosleduost. Xi je pri učeniku lastnosti, ktora bi podučevanje tako bistvpno pospeševala, šolsko obnašanje tako dobro in stanovitno viedovala, kakor jp. doslednost. Kaj pomaga naj inarljiviša pridnost, naj boljši dar za podučevanje, ako ni doslednosti? Važna in silno imenitna je ta krepost, vcndar se le malo od ujo govori; cvetp na tihem kraji. Kdor se veliko z njo ponasa, jo ima malokdaj; kjer se je pa vdomačila, tatn pa dela tiho in na skrivnem, pa npvtrudljivo in neprenchoma marljivo; vse vredujp in oskprbnjp. Vredno je tedaj, da to ncprpccnljivo lastnost bolj na tanko pregledujemo in zasledujemo njene v irc, da bi si jo pridobili. Ktpri učenik pa je dosleden? Tisti, kteri se od začptka do konca v slphernih rečeh dcrži slanovitnili načel in pravil, .se po njih ravna in jih nikdar v ncmar ne pusča. XTad vstvarjenimi rečnn' se uči stanovitnega reda. Po večnih, nepremakljivih pos(avah se gibljejo nebesk« Irupla, rastline rastejo in poginjajo po redu, kterpga jim jc vcčni Bog odkazal; pri učeniku so pa vodila, ktpre je dobro premislil in ktcre jo skušnja vseh časov poterdila, tista pot, ktere sp vedno in slanovitno derži, in tako zmirom zanesljivi vodnik pripelje tudi svoje učence brez ovirkov in obotavljanja do namenjenega konca. Dosledni učenik je tudi takšen pri podučevanji. Zgodaj se je poprimc dobre mctodo in vedno skerbi, da si jo ohrani. Ne obrača svojega plajsča po vsakem vetru, in ne sega po novih rečeh, zato, kpr so novc in še le prišlc v šcgo; ne navezuje se pa tudi svojeglavno in terdovratno na staro. On dobro ve, da svet napreduje, skuša nove učila; kar je dobrega si ohrani; dobro ve, da podučevati se ne pravi, otrokom šolskc reči po vnanjem vbijati v glavo, da mora tedaj tudi podučevanjp, ki pripravlja človeka za življenje, tako se vravnati, kakor čas tirja. Pri podučevanji pa se ravna po stanovitnem dnevnpm redu, in po tem navodu, kakor si ga je načertal v začetku leta, dalje podučuje. Pri slehernem podučevanji dobro ve, kaj hoče in kako da hoče. Se ne prenagli, pa tudi ne zaostaja , novo staremu prilaga, in napreduje počasi in neprestano; tako da so otroci primorani k podučevanju, nazaj ne morejo, ter morajo iti naprej. In kakor je podučevanje tako je tudi odgojevanje. Preden kaj zapove, premisli; kar pa izreče, pri tem pa ostane, in se kar za las ne odmakne. Dosledni učenik malo zapoveduje, pa to malo, kratko in določno; kar pa je enkrat zapovedano, zgoditi se mora. Njegova beseda je nepremakljiva postava, kakor govori, tako ravna; kar obljubi, spolnuje; kar tirja, zgoditi se mora. Vse, kar se v šoli zgodi, je vredjeno. On gleda, kako otroci v šolo dohajajo, kako odhajajo, kako hodijo v klopi in izklopi; vsaka kapa, vsaki plajsč, vsaka pisna knjižica ima svoje odločeno mesto. Učenikovo oko gospodari po vsi šoli, po njegovem migljeji se ima vse ravnati, njegove naredbe so učencem neprestopljive meje, kterih se v nekterih dneh poprimejo, in tako pozneje mislijo, da drugače ne more biti. Učenik, ki je dosleden, plačuje in kaznuje po zasluženji in zadolženji, in v šoli ne gleda staršev, ampak otroke. On se pa tudi ne prenagli, razdražen ne kaznuje, graja in hvali v pravi tneri, in ko se mu enkrat kri ohladi, reč preiskuje in razsojuje. Kar danes kaznuje, to tudi drugi dan, — in nadloge in druge uime ga ne prenarede; brez strahu in graje stoji nepremakljiv, kakorhrast v silnem viharji.