Ob zalostni obletnici »Jugoslovanski učitelji prežeti Ijubezni do svojega naroda in svojega težavnega, toda vzvišenega poklica, so graditelji narodne duše, njegove nacionalne zavesti in kulture. Da bi v popolnosti ustrezali željam in nadam, ki jih nanje polaga njihov kralj in narod, Jugoslovensko učiteljsko udvuze-' nje, ki združuje vse sedanje in bodoče jugoslovanske učitelje, mora biti žat rišče prosvete, steber jugoslovahske: ga nacionalizma in pobuda za vsa lepa stremljenja v bodočnosti Jugoslavije.« Aleksarider. Taka je bila njegova oporoka — jugo* slovanskemu učiteljstvu. Nočemo pisati mrtvih obletnic iz sa* me privzgojene pietete do pokojnega vladarja. Nočemo po enoletni težki preizkušnji obujati žalostnih spominov in tudi no? čehio dajati dttška gnevu, da nam je usoda iztrgala s čela naše fronte vodjo, ki nam je bil svetal vzor z dneva v dan z vedno novimi bodrilnimi besedami. Neštetokrat smo že dokazali svoj idealizem. Ne z be* sedo in frazami, tudi ne z golim fanatiz* mom, marveč s stvarnimi in neizpodbitnU mi dokazi dela in požrtvovalnosti. In delo, storjerib po Njegovi vol.fi, je bilo tisto det lo, ki je za vsetej posiavilo najttdriejše temelje jugoslovanski prosveti in vzgoji. Kultura, ki se je gradila na te temelje, bo v letih prihodnosti izpričala in potrdila, kat je vedel, videl in hotel veliki pokojnik. Besede, ki jih je zapisal pokojni vladar riairt ličiteljetn, bo tako jasen ddkaz hašega idealriega streinl.jenja za zgradbo svttle in lepše bodočnošti jugošlovahskega riatoda, da jih ne more zasenčiii in umazati prav riihče. Kdor bi hotel dvigniti svojo pest proti temu idealizmu, kdot bi hotel izpodt kopati in uničiti ia ideaiizern, ta bi grešil proti duhu in smernicam pokojnega vla- darja in narod sam bi dvignil proti njemu ogorčenje. Težko je danes doumeti veličino in po' membnost življenja Viteškega kralja Ale* ksandra I. Zedinitelja za našo državo. Težko je doumeti globoko in plodno vse* bino ter dalekosežnost Njegovih načrtov onim, ki so stali z Njim ramo ob rami in bili tolmači Njegovega prizadevanja in volje narodu, nikakor pa niso mogli do' umeti vsega tega oni, ki so stali daleč proč od Njega in Ijudstva. Zato so učitelji pot nosni, da je prav nje izbral veliki pokoj* nik za stebre svoji državi, ponosni, da imajo v bodočnosti jugosl. države namez njeno nalo(>o izvrševati voljo svojega kraIja: s svojim delom in prizadevanjem do' prinesii v dobrobit Ijudstva vse, kar pfe* morejo njihove telesne in duševne site. In da je to resnica, da je to najtrdnejši dokaz najstvarnejšega in najplodnejšega dela, katerega istinitost nam mora biti jasno in nedvomno v čistih srcih vprav ob iej žaloštni obletnici smrti, izptičuje samo eno in to je: desettisoči jiigoslovanskega učiteljstva usmerjajo srca fntadine, ki je bila, je in mora ostati glasnik močne Jw goslavije, k delu in požrtvovalnosti v ko* rist skupnosti, k Satnozatajevanju in od' povedi, zakaj mnogo je treba odpora in ptevldnosti, da se z vsem onim, kar je starega in kar se podira, ne podre obenem ttldi novo, ki je stalo tnnogo resničnih žrtev, preden se je zgradilp. Duh svobode veje v srca doraščajoče mladirie, duh sveU le bodočnosti in slave lije z dneva v dan v mlade duše in z dneva v dan čuje nad vsem tem zgodovinskim dogajanjem budna in močna roka jugoslovanskega učitelja in njegovo srce utripa v eni safni želji, ttresničiti ideal viteškega vladarja, ki sta nam ga pred letom dni ugrabila mržnja in zavist. »Iz nanda za narod!« to je bila parola pokdjnega kralja. In naša parola? Je bila, ie in tnora ostati: »Iz naroda za narodl<< Prav v tem sta si bila duh viteškega vladav ja in delo jugoslovanskega učiteljstva ka* kor utrip srca in kretnja roke, ki ustvarja umetnino. Kdo je oni, ki posluša od zore do mraka slehernega dne žalost in veselje jiigoslovanskega Ijudštva? Kdo je oni, ki od zore do mraka slehernega dne posveča misel in vse ustvarjanje jugoslovanskemu narodu? Kdo je oni, ki od zore do mraka slehernega dne žrtvufe sebe in vse, kar ima, jugoslovanski zčmlji? Kdo je oni, ki sleherno misel in sleherni utrip srca ne namenja jugoslovanski prosveti in vzgoji mladine in Ijudstva. In kdo je oni, ki mu z dneva v dan, sleherno minuto ne uhaja pogled v zarje vidove? To je jugoslovam ski učitelj, prežet z duhom pokojnega VU teškega kralja Aleksandra I. Zedinitelja! To so delo in žrtve za močno in neraz* družno Jugoslavijo. Kdo jo ni Ijubil, ne da bi občutil zmago njene Ijubezni nad seboj? Kdo ni prisluhnil njeni preteklosti in dvignil pesti proti suženjstvu? Kdo ni s pesmijo v srcu zavriskal ob doživetju njene svobode? Kdo ni začutil v iem iežkem, čudo težkem času, biti njertega srca v znaz menju vstajenja? In kdo je tesno vezan z njeno usodo? Je to jugoslovanski učitelj, ki orje in seje in plodi z dneva v dan z duhom velikega pokojnega vladarja, s pes' mijo, ki v vekove doni: »Bodočnost Jugo' slavije je v tebi, draga mladina!« In ta mladina je sila, ki hoče venomer kvišku, ki hoče vedno dalje in vedno globlje, ki ruši in prestavlja gore, gradi mostove in vodi hudournikom pot, je moč, ko skala večna, ko hrast, ki kljubuje viharju in času. Ko nam prihaja vse to v misel in be* sedo, ko se v tttisli in besedi budi vsa bor* benost in doslednost, ko nam ob obletnici smrti našega velikega učitelja vre na dan tisoč in tisoč neizgovorjenih in neizživetih stvari, ko nas uspehi in razočaranja vesele in grene, smo si svesti, da sta idealizem in požrtvovalnost naša evangelija. Še moč* nejša, še silnejša mora biti naša Ijubezen, da ne bo žaiemnela duša, da ne bo klonilo telo pod udarci pesti zlega časa in usode. »Če padete vi, pal bo z vami i rod!« In ob spominu Nanj, ki nam je začrtal pot kličemo ob obletnici Njegove smrti: »Slava Viteškemu kralju Aleksandru I. Zedinitelju.