PLANINSKI VESTNIK

za vedno vpisani v zgodovino slovenskega alpinizma), ampak popis notranjega doživljanja ne le alpinizma, ampak vsega, kar je z njim v neki nevidni, težko umljivi zvezi. Alpinizem je lahko gibanje v naravi, lahko je naporen, smrtno nevaren šport ipd. Lahko pa je nekaj neskončno »več« od tega. Lahko je neizrekljivo, mejno doživetje, ki je tako polno, da grozi Človeka raznesti, če ga ne bo delil z drugimi. Občutek nam pravi, da se v tem deljenju z drugimi skrivata tako Bog kot ljubezen, Škamper-letova največja zasluga se zdi prav ta, da mu je uspelo rep reducirati tisto unikatno občutje, v katerem se zlijejo v eno hrepenenje Bog, sreča, ljubezen in tiha, globoka, pretresljiva bolečina.
To občutje je skrajno težko artikulirati. Ne nazadnje zato. ker je, kot pravi sam avtor, težko najti »ime za tisto, kar pride in gre, ne da bi se ponovilo, a se je globoko, bistveno dotaknilo človeka«. Zgodovina poskusov take artikulacije nam kaže, da temu občutju s filozofsko ali psihološko analizo ne moremo blizu. Enako pa tudi ne s kronologijo dogodkov, ki sestavljajo dejavnost alpinizma. Če sploh kako, se je temu mogoče približati s prispodobo, ki jo lahko ponudi le tekst z umetniškimi kvalitetami. Velika odlika Škamperletove knjige je zato tudi v tem, a mu je uspelo faktografsko gradivo - ne le z lepim, skrbno izbranim jezikom, ampak tudi s poetskimi refleksijami, simboliko, končno pa tudi s primesjo ezoterike, v kateri je avtor tudi sicer doma - združiti v leposlovno delo, polno sugestivnosti in specifično literarnih kvalitet.
S takim pisanjem se Škamperie odmika od dosedanje gomiške literature. Na tak način je tako bližji literarno ¡zbrušenemu potopisju Eval-da Fllsarja - z razliko, ki se pač zarisuje med avanturo alpinista in avanturo popotnika. Škamperletov končni dosežek je prav tista (skozi alpinistično izkušnjo) pridobljena modrost, ki zaznamuje junake razvojnih romanov. Ta modrost - pokaže se seveda na koncu knjige - je artikulirana v žargonu budizma (v domovini budizma se knjiga tudi sklene), čeprav jo seveda najdemo tudi že na samem začetku zahodne civilizacije, v stari Grčiji. Glasi se takole: če hočeš spoznati svet, spoznaj najprej sebe. Iskanje smisla se tako pri Igorju Škam-perletu - vsaj navidez podobno kot pri Evaldu Flisarju - izteče v iskanje samega sebe. To spoznanje je podano v zavestnem dialogu z mislijo Nejca Zaplotnika. Govori nam o tem, da smo res nenehno na poti, da pa cilj ni nekje »drugje«, ampak je globoko v samem človeku. (Gora Meru. ki povezuje človeka z Bogom, je v človeku, beremo v spisih mahajanskega budizma.) človek je sicer nenehno na poti. vendar je hkrati vedno tudi že na cilju. Ta uvod pomeni tudi avtorjevo slovo od alpinizma. Pa ne le zato,
ker tjudje, ki dosežejo cilj, nekako umrejo (kot tudi beremo na straneh te knjige), ampak predvsem zato, ker junak romana opazi, da je gora kljub svoji velikosti ob neznanskem svetu, ki jo obkroža, vendarle majhna. Gora ni gora, ni edini Cilj, in pot ni nujno pot na goro Ker je cilj v nas samih, je pot povsod, kjer smo. Alt, kot beremo na zaključku enega od poglavij: »Večno na poti torej...« sem rekel. -Kakšen smisel ima potem gora?« »Da, kakšen smisel... In vendar ga ima!« je rekel Ivan in privzdignil obraz. »Ima ga!« je ponovil, -kajti nikoli ne bomo več kakor to, kar ostaja za nami.« Iz lega spoznanja, ki na inspirativen in poglobljen način dopolnjuje spev Zaplotnikove Poti, se junak Snega na zlati veji odpira novim obzorjem, stopa na nove poti in se spušča v drugačne, nič manj vznemirljive avanture - avanture duha. Da sta avantura alpinizma in avantura duha dve stvari, ki sta med seboj neraz-družljivo sprepleteni, pa sta vsak na svoj način
pokazala že Henrik Turna in Klement Jug. * * *
Tretjo knjigo, Skrivnost in svetost kamna,
pa nam bo avtor Pavla Medvešček predstavil kar sam, saj nam je dovolil, da za pokušino objavimo uvodni del iz te njegove knjige.
PO POTI NIKRMANE
Jože Šuligoj-Pepo je bil pravi samotar in posebnež. Kako je to res, sem spoznal, ko sem leta 1955 slučajno zašel na njegovo samotno kmetijo na Ta dolenji Hudi južni v Srednjem Lokovcu. Bilje eden redkih, ki je še živel na tisti skopi zemlji brez žive vode in sam. Vse, kar je potreboval za življenje, je jemal od narave, ki ji je scela pripadal in se ni menil za trud, ki je bil za to potreben. Vse druge dobrine, po katerih
RUDOLF TRAVINtČ
Nad meglenim morjem
Počasi stopam po planinski stezi. Nad mano temno modro nebo, spodaj sivo megleno morje in otočki posameznih vrhov.
Spodaj sivo megleno morje in globoko v njem ves ljudski hrup, vse moje skrbi, vsi moji obupi.
Spodaj sivo megleno morje in jaz, umit od vsega, počasi stopam po planinski stezi proti vrhu, proti soncu.
161