Poštnina plačana v
Cena 25.— Up
DEMOKRACIJA
Leto IX. - Štev. 33
Trst - Gorica 19.
avgusta
1S55
BpedU. In a-bb. post. I. gr.
Uredništvo: Trst. ul. Machiavelli 22-11. - tel. 3-62-/S Uprava: Trst, ulica S. Anastasio 1-c - tel. 2-30-3» Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta št. 18 CENA: posamezna številka L 25. — Naročnina: mesečno L 100, letno L 1.200. — Za Inozemstvo: mesečno L 170, letno L 2.000. — Poštni čekovni računi: Trst štev. 11-7223, Gorica štev. 9-18127
Izhaja vsak petek
Ali bo statut ostal mrtva črka?
Približno poldrugi mesec nas loči od prve obletnice jugoslovansko -italijanskega sporazuma, o razdelitvi uprave, dejansko pa o dokončni razdelitvi Svobodnega tržaškega ozemlja. Navada je, da se delajo obračuni ob obletnicah. Toda 5. oktobra bo že jesen, začelo bo novo delo, medtem ko je poletni odmor kar nekako ustvarjen, da razmislimo o tem, kaj je in kaj ni, kaj bi se moralo in kaj se ni zgodilo.
Kaj vse sta si Jugoslavija in Italija lani v Londonu obljubili, na kaj sta se obvezali, tako• nasproti obojestranskim manjšinam, kakor naprav samim sebi?
Predaleč bi zašli in tesno odmerjen prostor• bi nam ne zadostoval, če bi hoteli tu tako rekoč ponoviti vso vsebino memoranduma, posebnega statuta in raznih prilog takrat podpisanih in izmenjanih listin. Zato se bomo omejili na nekaj dejstev, ki nas upravičeno posebno bole.
Predvsem moramo ugotoviti, da sta obe strani v glavnem ohranili vse tako, kot je bilo. Poskrbeli sta kvečjemu, da sta eno in drugo področje razdeljenega Svobodnega tržaškega ozemlja tesneje vključili v svojo državno skupnost. Glede vsega drugega, posebno tega, kar zadeva nove pravice narodnih manjšin, pa je videti, da ostaja v najboljšem primeru vse pri starem.
Vzemimo samo najvažnejšo stvar. Posebni statut predvideva ustanovitev posebnega italijansko - jugoslovanskega mešanega odbora, ki bi reševal pritožbe glede izvajanja statuta ter bi služil medsebojnemu posvetovanju v. zadevah zaščite, obojestranskih narodnih manjšin. Nekaj mesecev po podpisu londonskega sporazuma smo sicer brali, da so na razgovorih v Rimu baje sestavili nekakšen poslovnik tega odbora, toda potem »vse tiho je bilo«....
Mešanega odbora, s katerim bi statut dejansko šele zaživel, ker bi z njim bila podana jamstva za njegovo uresničenje in spoštovanje, sploh še ni, kje šele, da bi začel delati.
V statutu tudi beremo, da bodo v vseh tistih volilnih enotah tržaške občine in v vseh ostalih občinah, v katerih tvorijo Slovenci vsaj eno četrtino prebivalstva, vs •napisi javnih ustanov, imena krajev in ulic dvojezični.
Kjer niso lega že prej napravile slovenske občinske uprave, povsod tam se prejšnje stanje ni prav nič izpretmenilo. Tudi ta točka statjuta je ostala mrtv.a črka. Celo osnovno vprašanje, kako naj se ugotavlja, ali tvorijo Slovenci v posameznem okolišu ali kraju četrtino prebivalstva, je še vedno nerešeno. Ni pač mešanega odbora, v katerem bi morali o tem razpravljati....
Jugoslovanske in italijanske o-blasti so se obvezale, da bodo »brez odlašanja.« izdale z a k o n s k predpise, ki bodo uredili vprašanje manjšinskega šol s t v a v smislu sprejetih načel in obveznosti. Ni nam znano, da bi slovensko šolstvo na Tržaškem že bilo predmet takšne ureditve, čeprav je sedanji šef tukajšnje uprave, generalni komisar dr. Palama-ra, zagotovil šolnikom, da se bo to zgodilo še pred zsičetkom novega šolskega leta. Od tega nas loči komaj dober mesec. Torej počakajmo, pa bomo videli.
Vsekakor danes ni še nič. Edina osnova, na kateri počivajo naše šole, je dejstvo njihovega obstoja in pravno ne popolnoma zajamčen akt, s katerim so jih zavezniške o-blasti ustanovile. To pa je kvečjemu slab provizorij.
Da ne bo kdo rekel, da naštevamo samo negativne strani, moramo na drugi strani omeniti, da je z dvojezičnostjo v uradih vsaj načelno boljše: kdor zahteva in vztraja, lahko govori v slovenščini, vlaga v tem jeziku prošnje in prejema rešitve s prevodom. Čeprav so takšni primeri redki, je to eden od korakov naprej.
Toda zaradi tega in drugih dejstev, ki so več ali manj tako in tar-ko posledica italijanskega demokratičnega političnega sistema, še ne moremo reči, da se že uveljavlja statut. Ta ne bo živel vse dokler ne bo ustanovljeno telo,, že omenjeni mešani Odbor, ki bo šele lahko skrbel in bdel nad njegovim izvajanjem.
V Londonu predvideno stanje ne bo uresničeno, vse dokler ne bodo izpolnjene važnejše, ne pa manj važne obveznosti. Med njimi je n pr. tudi sklicanje konference
C§opečanshe grauice manjšin
2e zadnjič smo sporočili, da je za 19. september sklicana v Strass burgu Evropska komisija za človečanske piavice in da je na njenem dnevnem redu tudi razpravljanje pogojih, pod katerimi naj sprejema osebne pritožbe. Dogodek je tako važen, da moramo še enkrat opozoriti na njegov velik pomen tako za posameznike, posebno pa še za narodne manjšine, med katere spadamo budi zamejski Slovenci'.
Dobro je znano, kako smo, posebno pod Zavezniško vojaško upravo tržaški Slovenci pošiljali cele kopice pritožb tako na Združene narode, kakor na druge mednarod ne ustanove in organizacije. Potrdilo sprejema in kvečjemu še navedba, da je omenjena spomenic i bila vključena v okrožnico, katero razpošilja dotični organ svojim čla nem, je bil navadno edini odgovor, katerega smo dobili. Koliko so se naši ljudje zanašali na Varnostni svet. na samo Glavno skupščino Združenih narodov, na razne njihove odbore, komisije in pododbore! Pri vsem pa niso vedeli, da se n. pr. v Varnostnem svetu in tudi drugje lahko razpravlja o takšni stvari samo', če jo predloži e-den izmed članov, ki stori to kot zastopnik svoje države. Vse te spomenice in resolucije so torej imele samo pomen obveščanja in brez podpore ene ali druge države, ki bi jih nekako sprejela za svojo, sploh niso mogle postati predmet kakšnega rednega, kaj šele pravnega postopka.
Izjema so bile posebne komisije, ki so bile ustanovljene prav zato, da z zaslišanjem posameznikov proučijo eden ali drugi primer. Takšna je bila n. pr. komisija, k! e leta 1946 na licu mesta proučevala vprašanje razmejitve med Italijo in Jugoslavijo. V vseh drugih primerih pa imajo v mednarodnem pravu, ko gre za politična vprašanja, med katera spadajo tudi človečanske pravice, besedo samo države. Za Združene narode velja to še danes, čeprav so že' ob proglasitvi Listine človečanskih pravic u-gotovili, da bodo vsa' lepa gesla o-stala prazna beseda, če bo samo od volje držav odvisno, ali jih uresničijo ali ne.
Evropa pa stope zdaj na nova pota. Za nas, ki živimo na njenih tleh in v eni izmed zahodno-evrop-skih držav, je to izredno važno, čeprav ne smemo pozabiti, da je od sklepov do dejanj v kočljivih zadevah pogosto pot še daljše kot od samih predlogov do sklepov. Dne 4. septembra 1950 so zunanji ministri petnajstih zahodno - evropskih držav podpisali v Rimu posebno Evropsko konvencijo o človečanskih pravicah. Konvencija je pred videvala ustanovitev posebne Evropske komisije za človečanske pravice, ki je bila ustanovljena čim je konvencija stopila v veljavo (to se je zgodilo 3. septembra 1953).
Konvencija nadalje določa, da se tudi prizadeti posamezniki in zasebne skupine lahko pritožijo proti kršenju človečanskih pravic. To store seveda lahko šele potem, ko so zaman izčrpale vse pravne poti, katere so jim na razpolago v državah, proti katerim se pritožujejo. Clen 25. konvencije predpisuje, da bo pravica pritožbe stopila v veljavo, ko jo bo priznalo vsaj šest podpisnic konvencije. Ta pogoj je bil, izpolnjen pretekli mesec, ko sta se Zahodna Nemčija in Belgija glede tega pridružili Danski, Islandiji. Irski in Švedski, ki so že prej izjavile, da glede sebe pristajajo na pravico posameznikov do pritožbe
proti odrekanju ali kršenju človečanskih pravic. S tem trenutkom je Evropska komisija za človečanske pravice že postala pristojna za sprejemanje osebnih pritožb in jih je nekaj tudi že prejela.
Kako jih rešuje? Ker še ni ustanovljeno posebno Evropsko sodišče za- človečanske pravice, na katerega mora predhodno pristati vsaj o-sem članic Evropskega sveta (doslej jih je pristalo samo pet: Danska, Islandija. Nizozemska, Zahod na Nemčija in Belgija), je pošto pek Evropske komisije za človečanske pravice lahko kvečjemu podoben nekakšnemu poskusu poravnave v svoji prvi in poskusu arbitraže v drugi stopnji. Evropska ko misija za človečanske pravice namreč na-jprej zasliši obe stranki, izvede razpravo, na kateri pove vsaka svoje mnenje in poskuša doseči poravnavo. Ce vlada, ki so jo spoznali za kršiteljico Evropske konvencije človečanskih pravic, krivico popravi, prijateljsko poravnavo objavijo. Ce pa tega ne stori, pošlje Evropska komisija za človečanske pravice posebno poroči'a Odboru zunanjih ministrov Evropskega sveta. Le-ti morajo o tem poročilu sklepati in morajo v roku treh mesecev z dvotretjinsko večino sprejeti primerno odločitev. Ta je na'o obvezna tako za prizadeto dr?'vo. kakor z zasebno stranko, ki se je pritožila. Kot takšno jo tu di objavijo.
Takšna je torej pravna pot, ki stoji zdaj na razpolago vsem za-
sebnikom in zasebnim organizacijam ali skupinam, ki smatrajo, da je katera izmed šestih držav, ki so na ta postopek pristale, kršila katero izmed človečanskih pravic. Po dodatnemu zapisniku iz marca 1952, ki je stopil v veljavo 18. ma-ia 1954, spada med v Evropi priznane in za države obvezne človečanske pravice tudi pravica na svobodne in tajne volitve in obveza države, da na področju vzgoje spoštuje pravico staršev, da dajo svojim otrokom takšno versko in svetevnonazo-rsko vzgojo, kakršno želijo.
Kakor smo že rekli je to samo prehodna rešitev. Cim bodo še tri države priznale obveznost in izvr-šnost odločitev posebnega Evropskega sodišča za človečanske pravice, potem bo o vseh zasebnih pritožbah odločalo to sodišče in njegove razsodbe bodo ne področju vseh držav, ki bodo na to pristale, pravomočne. Smo torej na začetku, pravzaprav pa tudi že sredi zanimivega razvoja, ki b morda le pripeljal do tega, da državljana. ne bodo več izročali na milost in nemilost samovolji posameznih oblastnikov, ker bo mednarodna skupnost prevzela v njegovem razmerju do države podobno vlogo, kot so -jo prevzela držav-na sodišči1' v prepirih med posamezniki. Se posebno bo takšen postopek nudil narodnim manjšinam jamstvo, da bodo države njihove pravice res spoštovale in jim bo tudi življenje lažje.
Komunistidne utvare
demokratične stvarnosti
in
Cim hitreje pada kmetijski pridelek v komunističnih državah, tem pogosteje se oglašajo diktatorski poglavarji in iščejo krivcev za tako stanje tam, kjer jih ni. Trmoglavo vztrajajo na kmetijski kolektivizaciji, čeprav dokazujejo prav tisti, ki se z zemljo praktično u-kvarjajo, vso zmoto in brezglavost ljudi, ki nikdar niso imeli z zemljo nobenega stika, in je tudi njihova splošna izobrazba skrajno pomanjkljiva ali pa y najboljšem slučaju polovičarska. Kljub izdatni pomoči UNRRE in drugih podpornih organizacij Titovi Jugoslaviji, je jugoslovanski povprečni kmetij ski pridelek globoko pod predvojno višino. Zakaj? Zato, ker so jugoslovanski dobri zemlji, ki je o-stala ista, kakršna je bila pred 15 leti, z nasiljem in ošabno nadutos'-jo vsilili ustroj, ki se je izkazal kot načrtno zapravljanje narodne ga premoženja in njegovih proizvajalnih moči.
Številni umni poljedelci, vzorni kmetje in požrtvovalni svetovalci -so bili odstranjeni, pogubljeni ali postavljeni v brezdelje: drugi so se iz strahu »prilagodili« režimu in so soodgovorni za. vsa režimska nasilja nad kmetijstvom, industrijo in trgovino.
Morda jih je srečala pamet
Morda je domovino socializma p> skoro štiridesetih letih šušmarenja le srečala pamet. Koncem januarja je Hruščev odkrito povedal svojim
Ameriški odmevi Ženeve
tržaškem pristanišču. Kaj je s tem? Eno leto bo preteklo mesto se zvija v krčih gospodarske krize, konference, ki naj bi u redila razmerje s klienti Trsta pa ni od nikoder. Da o prosti c o ni, ki v londonskih sporazumih sicer ni' omenjena, a jo tukajšnje prebivalstvo vztrajno in solidarno zahteva, sploh ne govorimo.
To ni stanje, s katerim bi lahko bili zadovoljni. Upravičeno nas na vdaja s skrbjo, posebno še, ko vidimo, da se ena in druga država kaj malo zanimata, da bi se izboljšalo. S težkim srcem se skoro začenjamo vpraševati: ali ni morda že od prvega trenutka na tihem dogovorjeno, da ostanejo trse obljube samo na papirju? Ali ni bil papir samo lep ovitek, ki naj bi obojestranskim manjšinam olajšal sprejem grenke pilule?
Dejanja, ne besede bodo pokazala, ali je ali ni tako. In priznati moramo, radi bi videli, da bi ne bilo tako.	*	*	*
( B o g u m i l V o š n j a k )
Ženeva in zabodno-vzhodna kon-fo.tnca, ki se je vršila v juliju ob ženevskem jezeru, bo ostala neizbrisana v diplomatski zgodovini. Začetki so bili nekoliko težki. E-den je rabil konferenco zato, da bi mogel zmagati'pri angleških- volitvah. Prokletslvo demokracij je tudi v tem, da so za izvršitev njenih množičnih funkcij potrebni dogodki, ki pri volitvah usmerjajo glasove. Washington se je upiral, češ da ni jamstev za uspeh. Posebno Dulles je bil do skrajnosti skeptičen. Končno je London zmagal, posebno ko je evropski Zahod odločno zahteval sestanek s Sovjeti.
'Doslej je bila navada, da so diplomati najprej ustvarili podlago, ki je služila šefom držav za izho dišče. Topot pa Ženeva predstav-ja čisto nov tip mednarodnega dogovarjanja. Oni na vrhu se naj najprej dogovorijo, potem pa pridejo podrejeni diplomati na vrsto. To je izjemno in precej nevarno početje.
To, kar je imel stari Churchill pred očmi, je bil sestanek res »na vrhuncu«, sestanek državnih poglavarjev z maloštevilnimi svetovalci. Zgodilo pa se je nekaj čisto drugega; prisotnih ie bilo ogromno število uradnikov in častnikarjev. Pravi smisel bi pa imelo nekaj podobnega ob sestanku cesarjev stare viže, kakršen je bil n. pr. oni v Muerzstegu X začčtku leta 1903, ko so se sestali’ avstrijski, ruski in nemški cesarji, da bi zamislili pre-osnove na Balkanu, v. Macedoniji; pa je stvar slabo iztekla.
Ženevo bomo dobro razumeli samo, če imamo ostro pred očmi glavno vprašanje. Atomska in vodikova bomba je v ospredju sodobnih zgodovinskih odločitev. Da za-more razstrelilna sila teh izumov našega časa, če jo uporabijo, napraviti konec naši civilizaciji, ta zavest je silno vplivala na javno mnenje Zahodne Evrope. Sovjetska trobila so pa stvar sčmo tako prikazala, da bo uničena zgolj zahodna civilizacija, ne pa raj Mar-xa in Engelse, kar je seveda nesmisel. Končno pa je, vsaj tako izgloda, vendar pamet srečala Sovjete, ki so prišli do prepričanja, da so sami v isti nevarnosti kot Zahod. 'Naloga Eisenhowerja je bila. da najde v svojih razgovorih, z Bulganinom in Hruščevom ono psihološko osnovo, ki je potrebna, da tudi Sovjeti v polnem razumejo neizmerne katastrofe, ki bi mogle nastati. V tem pogledu, izgleda. je Eisenhower uspel. Ne more se mu odreči neka zaupljiva iskrenost, ki prepričuje nasprotno stran, da sam pošteno in človekoljubno misli. V tem oziru, čisto s psihološkega stališča, je Amerika triumfirala.
Vznemirjuje nas samo, da je Ei-senhovvier moral poslušati več kot eno uro dokazovanje Zukova, da so Sovjeti iznašli nov način sovla-
de, novo kolektivno vodstvo. Tak
način vladanja, kakršen je danes v .Sovjetiji, se je v zgodovini vladarskih odnosov večkrat pojavil, a-li ta način ni bi! nikdar uspešen, vedno je vodil v. strašne krize, do-kit-r ni eden izmed tekmecev po' grabil za vesla. Ako bi se malo po domače izrazil, in to je ono, kar Izražamo z besedami: Ne ve se, kdo pije in kdo plača.
Mora se priznati, da je ugled Hruščeva od dneva, ko je zapustil Beograd, neizmerno poskočil. Njegova pot v Kanoso je imela čislo zdravo politično ozadje. Končno so v Kremlju vendar prišli do spoznanja, da s starimi stalinovskimi metodami, posebno kar se tiče satelitov, ni moči naprej. Poudarjal sem pogosto, posebno napram tistim, ki vidijo samo v tretji svetovni vojni zdravilo za zločine Jalte. da so v Sovjetiji na delu ogrom na socialna preobražanja. Prav dobro je poudarjal Izak Deutsch v svojih publikacijah, da se priprav Ijajo po smrti Stalina neizmerne presenečenja. Preučevanje socioloških dejstev nam dokazuje, da je stara Stalinova Sovjetija mrtva Od pravih starih boliševikov je o-stal samo Molotov. Končno je 'o tudi teza prejšnjega ameriškega veleposlanika v Moskvi, Kenana,.
ki je prerokoval, da so v Sovjetiji
ogromne notranjo iz.premembe neizogibne. Na vsak način je bho hvalevredno, da so Sovjeti sredno in višjo izobrazbo izpopolnjevali v ogromnem obsegu in v teku desetletij je zrastiu inteligenca” k; z boljševizmom nima nobene intimne zveze več. 2enevski dogodki samo potrjujejo, da so današnji voditelji Sovjetov prisiljeni, da upoštevajo nove socialne plasti, ki prihajajo na površje in ki bodo gotovo nekega dne terjale nove svoboščine.
Vse to so danes še konjunkturne nujnosti. Amerika, in Zahod n smeta nikakor popuščati v svoji čuječnosti. Ne sme se zgoditi ono, kar je pokopalo svobodo Vzhodne Evrope, ko se je vršila razorožitev leta 1945 posebno .v Ameriki iz čisto notranjepolitičnih nagibov. Sov jeti morajo nuditi čisto drugačna jamstva njihove nove politike, če bi se hotelo pristopati k neki vrsti razoroževanja.
To, kar je za nas prav posebno važno, je vprašanje satelitov. Na vsak način ne sme pomeniti Ženeva. da je Zahod — in pod tem razumevamo Ameriko — odstopil od »osvoboditve« satelitskih držav.
(Konec na: 3. strani)
Japonska pred desetimi leti
Pred desetimi leti, dne 14. avgusta 1945, se je Japonska odločila za brezpogojno kapitulacijo. Naj-večjo skrb vladi in ljudstvu pa niso povzročali gospodarski in vojaški pogoji, pač pa usoda cesarske hiše. Ali bodo zavezniki vztrajali — tako kot leta 1918 nasproti Nem čiji — na izgon monarhije? Kaos, obup, morda tudi boljševizem, to bi bile posledice. Da se to ni zgodilo, je poleg uvidevnosti zavezn1-kov zasluga tudi samega cesarja. Iz resnične ljubezni do svoje države je rešil Japonsko.
Kljub trmastemu zadržanju vojske. ki je celo tvegala udar na cesarsko palačo in poskušala zanetiti revolucijo v deželi, se je cesar v najbolj kritičnih trenutkih odločil ze pogumen sprejem brezpogojne kapitulacije, ki jo je na zavezniški, strani trmoglavo zahteval Stalin. Američani, ki so bili v posesti tajnega japonskega koda, so poznali položaj Japonske pred kapitulaci jo, vendar so se vdali Stalinovemu pritisku.
Danes je cesar po ustavi iz leta 1947 pravno brez moči. 2e dve let! pa je Japonska zopet svobodne država —- in to ne brez pomoči A merike. V času zavezniške zasedb? se ie Japonska marsičesa naučila od Zahoda. Na drugi strani pa sta se duh in izročilo ponovno uveljavila. Veljava cesarja, ki je sicer izgubil svoj božanski položaj na
zemlji, zato pa se vse bolj približal svojemu ljudstvu, se je ne samo na Japonskem, pač pa tudi v ostalem svetu močno okrepila. Tudi nova ustava mu bo zajamčila državnopravno odločilnejši položaj.
Obmejni sporazum
V Vidmu se nadaljujejo zaključna dela o obmejnem prometu med Jugoslavijo in Italijo. Pričakujejo, da bodo dela zaključena v nekaj dneh.
Mnog! si obetajo pomembne koristi, verjetno bodo razočarani.
Nova orožja
Ameriška akademija za vojno tehniko je vpeljala dve novi orož ji. Prvo orožje je prislušni aparat, ki si ga vojak - oglednik pritrdi na ušesa. S pomočjo te priprave je mogoče poslušati človekovo dihanje na 500 metrov daljave. Seveda priprava prenaša tudi ostale za normalno človeško uho komaj za znavne šume. Z novo pripravo se je človeku nemogoče skriti kar na pol kilometra oddaljenosti.
Drugo orožje je 60 cm dolga pihalna cev, s katero je mogoče »od pihniti« na 500 metrov daljave : točno merilno gotovostjo izstrelek, ki ob udaru na človeško telo ali kakršen koli že predmet razlije smrtno učinkujočo tekočino.
podložnikom, da kaže z žitaricami in prašičerejo v Sovjetiji hudo slabo. Zahteval je kar petkratno povečanje pridelka koruze in podvojitev števila prašičev. Utemeljeval je svoje zahteve s sklicevanjem r.a ameriško poljedelstvo, ki ne vikam z žitom, niti kam z mastjo.
Kmetijski dnevnik »Des Moinos Register et Tribune« v ameriški državi lowa, kjer prav tako dobro uspeva koruza kakor se debelijo prašiči, ker jih krmijo s koruzo, je izrabil redko priložnost in povabil sovjetske -strokovnjake na obisk a-meriških kmetij. Uradni krogi niso bili navdušeni nad tem povabilom. Prepričani so bili tudi, da bo zadeva tako in tako obtičala v pesku. Pa ni obtičala. Moskva je povabilo zagrabila z obema rokama.
2e skoro mesec dni potuje po državi Iowa dvanajst ruskih poljedelskih strokovnjakov. Istočasno pa so na obisku v Ukrajini amerišk: farmerji iz države Io-vva. 2e tedne so ameriški listi in revije poln. poročil o ruskem obisku. Znana tovarna fotografskih aparatov Kodak je Rusom poklonila fotografske aparate z zagotovilom, da v Ameriki lahko fotografirajo po mili volji vse. kar smatrajo za vredno. Rusi pridno fotografirajo ameriške prašiče in koruzna polja, poljedelske stroje, gospodarska poslopja, semenarne, kmetijske preizkusne postaje, laboratorije itd.
Riusi so prispeli v najugodnejšem času. Toplomer kaže 35 stopinj C in v .Iowi pravijo, da pri taki vročini človek lahko posluša, kako raste koruza. Koruzna s-tebla so visoka skoro 3 metre. Dohodek farmarjev ocenjujejo letos na 2.3 milijarde dolarjev (16.560 milijard lir). To so pa tudi najbogatejši farmarji v bogati Ameriki.
Povprečna kmetija obsega 65 ha zemlje. Stanovanjska kmečka hiša ima po 6 do 8 sob. Vse kmetije i-majo tekočo vodo, elektriko za razsvetljavo in industrijski .pogon, kurjavo na 6lje',~TiladiTnik'e, prame in likalne stroje in vse ostale gospodinjske naprave, s kakršnimi razpolaga moderno mestno stanovanje. Vse to in tudi okoliščina, da ima velika večina kmetij tudi po več najnovejših avtomobilov Cadillac ali Buick, pa ne preseneča toliko ruskih obiskovalcev kakor dejstvo, da na veliki večini kmetij nimajo niti hlapcev, niti poljedelskih delavcev — ne belih, ne črnih. Vse delo opravlja domača družina s prigodUostno vzajemno pomočjo sosedov.
Čisti dobiček srednje kmetije 8.5 milijonov lir
Najtežja dela opravljajo polje delski stroji. V Ameriki so kmetije prav tako motorizirane kakor armada. »Kjer pri nas potrebujemo sto delavcev, opravi isto delo v Ameriki en sam,« je priznal A-leksander Tulipnikov, ki je edini obiskovalec, ki obvlada angleščino in je uradnik poljedelskega ministrstva v Moskvi.
Ko so ruski obiskovalci prispeli na kmetijo mr. Georga Horna v Iowi, se seveda niso več čudili, da tudi ta nima nobenega hlapca na svojih 55 hektarjih zemlje, pač pa so debelo pogledali, ko jim je na njihovo zahtevo Horn pokazal svoje knjigovodstvo. Skupni letni dohodek za leto 1954 je izkazoval 13.500 dolarjev. Od tega je Horn plačal 1700 dolarjev davkov. Ostalo mu je čistih 11.800 dolarjev (t. j. 8,500.000 lir) ali 700.000 lir na mesec. Ker šteje njegova družina štiri člane, je to po 175.000 lir na mesec za vsakega družinskega člana. »In vse to ostaja v vašem žepu?« so spraševali radovedni in morda tudi malo zavistni Rusi.
Kako '»znanstveno« — to je priljubljena beseda marksistov — poslujeta ameriško kmetijstvo in industrija, so obiskovalci spoznali na kmetijah, visokih šolah, v tovarnah za poljedelske stroje ... in tudi v klavnici. Na tekočem traku pokoljejo v eni sami klavnici v A-mes City poldrug milijon prašičev na leto ali 4160 prašičev na dan. Seveda jih samo ne pokoljejo, pač pa tudi razčetrtijo za kuhinjsko u-porabo. V Rusiji cenijo število prašičev na 32 milijonov, v Ameriki jih redijo po 55 milijonov na leto.
Na kmetiji zakonske dvojice mr Georga Horna so Rusi izvedeli, da sta zakonca brez vsake tuje pomoči prodala v zadnjem letu: 8400 kg svinjskega mesa. 5615 ducatov jajc (67.380 komadov), 7000 bušljev (1778 kvintalov) koruze in 21 ton sena. Predsednik Kmetske zveze V Iowi je ob nekem pozdravnem go-(Konec na 2. strani)
VESTI z GORIŠKEGA
Sodobni politični zajedaoci
Z zanimanjem sem prečital članek v »Demokraciji« preteklega tedna »Politično kolobarjenje« in, o njem nekoliko razmišljal. Veseli me, da se zna. naša mladina tako lepo politično opredeliti in predvsem, da ima čiste politične pojme in stremljenja.
2e sam molk na strani novoli-Starjev dokazuje, da se ti ljudje resnice pravzaprav bojijo! Seveda se je bojijo, saj bi sicer morali povedati, da so sopotniki ali vsaj zagovorniki Titovega komunističnega režima in kot taki v kričečem nasprotju z demokratičnimi načeli državljanskih svoboščin in s cerkvenimi predpisi, v kolikor hkrati trdijo, da so tudi katoliki!
Tito sam trdi, da je najbolj pošten in moralno najbolj čist in zaslužen človek na svetu. Vprašanje gre samo o tem: s katerega vidika in po kateri doktrini si človek svojo poštenost in moralo kroji in me ri. Ali po večni resnici, ki jo poštene duše poznajo in po njej živijo: in ki, je temeljni mejnik Kristusovega nauka, ali pa po svojem •trenutnem poželenju.
, Tudi volk, pravi ljudstvo, ima svojo moralo!...
Pri stvari kot taki menim jaz da gre za politične zajedavce. Njim ■ni za to, da živijo in delujejo na določenem političnem programu,' ki naj temelji na tej ali oni doktrini vesoljne vrednosti in slovesa, ampak samo za to, da živijo, tudi če se versko sučejo okoli krščanstva, politično pa okoli komunizma.
Lahko bi jih imenovali tudi politične dvoživke, toda zajedavci je bolj primeren izraz, ker jim v resnici gre za to, da živijo na račun naroda v zagovarjanju in podpiranju komunističnega režima!
So to ljudje, ki so že marsikaj poizkusili in preživeli, ne da bi se kje dokončno uveljavili in izkazali, ker nimajo ravne hrbtenice in jasne življenjske opredelitve na, političnem, verskem, socialnem in kulturnem področju.
V celoti so stvor raznobarvne mešanice in (mimo redkih, častnih izjem, ki nosijo luč tudi poštenega značaja, sebi in narodu v čast ter se v dobri veri d.rže tiste druščine) gre za ljudi, ki so že prisegali na sokolstvo, na liberalizem, na demokracijo, na krščanski socializem in so se družili zdaj s partizani,, zdaj ,s četniki in domobranci, končno pa se z izajčjim junaštvom izatekli v varno zavetje. Ali pa so se tekom borbe, v skladu s svojo filozofijo gole sebičnosti držali ob strani.
Narod se je boril in krvavel, o-rii pa »n na varnem prežvekovali in čakali, kateri tabor izide zmagovit! Tedaj so se opredelili za komunizem in svojo prejšnjo krščanskosocialno vročekrvnost, na kamero So srdito prisegali, pomirili 7. rdečo barvo marksističnega socializma, da le zopet živijo!
»Narod naj uboga in spoštuje ob stoječo vlado in njene zakone,« pravijo ti voditelji. »V Titovi Jugoslaviji ni preganjanja in nasilje. V gostilnah in trgovinah pa najdeš, kar hočeš!«
Sto in sto tisoč žrtev komunizma; dvanajst tisoč brez sodbe pobitih domobrancev in polne ječe političnih obsojencev niso novoli-starjem zadostni dokaz nasilnega režima in preganjanja naroda. Ker jih vse to trpljenje osebno ne zadeva!
Dobre gostilne in založene trgovine pa še ne pričajo, da je narod dovolj bogat, da si lahko privošči najpotrebnejšega ;za življenje! Sicer pa saj dobro vemo, koliko ljudi pribeži vsak dan sem čez mejo in koliko novolistarjev se v Tito-vino seli!...
V tej raznobarvni mešanici najdemo tudi take, o katerih sumimo, da vedo povedati o izginulosti odnosno 'Ugrabitvi nekega našega prijatelja in somišljenika! Pa tudi taki, o katerih junaštvu nad partizani so njihovi sedanji ožji prijatelji nekoč grozotno pripovedovali.
Kljub temu je Tito željan, njihovega prijateljstva in sodelovanja.. »Z njihovo pomočjo Slovensko demokratsko zvezo, .to je odločno o-pozicijo proti mojemu komunističnemu režimu, uničiti, ne bi bilo slabo,« se je Tito odločil. In sicer po sledečem komunističnem receptu: s pomočjo 'boljših uničiti najslabše !
■Novolistarji pa menijo, kot je že povedano v članku »Politično kolobarjenja od preteklega tedna, da bodo oni uničili na j prvo Slove n
sko demokratsko zvezo, nato ko-minformiste in končno še Titov režim požrli. Apetit je res velik In želodce imajo tudi dobre!...
Kar se kominformistov in Titovega režima tiče jim želimo dober tek! Kar se pa naše Slovenske demokratske zveze tiče, naj pazijo, da jim ne ostane na želodcu kaka nevarna koščica....
V borbi med nami in komunisti ter komunističnim režimom nismo onemogli in upamo, da tudi nikoli ne bomo. Novolistarjem ne bo nikoli uspela igra krokarja in Arnav-ta nad onemoglim srbskim konjenikom. V beograjskem vojaškem muzeju sem namreč po drugi svetovni vojni videl sledečo pretresljivo in pomembno sliko: na umiku skozi Albanijo sta v prvi svetovni vojni srbski konjenik in njegov konj onemogla obtičala v snežnih zametih. V snegu leže sta vojak in njegova zvesta žival sklepala svoje junaško življenje. Nekaj korakov zraven vojaka je Arnav1 poželjivo čakal, da izdihne; nad konjem pa, se je vrtel krokar in čakal, da se od njegovega trupla lahko nasiti!
Sliki je bil naslov: Dva prijatelja!
Srb in konj sta se borila za svobodo in zanjo življenje darovala. Arnavt in krokar sta iskala pa samo hrano svojemu telesu!
SOSKI
l(Gazz6ttino<ain tretji člen ustave
»Gazzettino« od 13. t. m. poroča na svoji goriški strani o pritožbi »Demokracije« v zadevi s prepovedjo slovenske pridige in petjs ob priliki pogreba č. g. .Reščiča in govori samo o zadevi pridige v proslavo pokojnika ter ugotavlja, da je taka pridiga cerkveno prepovedana in trdi, da se torej nimamo kaj pritoževati.
V resnici pa je šlo in gre tud' za prepoved slovenskega petja, k; ga škofovska konferenca ni prepovedala! Toda o tem »Gazzettino« previdno v zadregi molči, da bi širša italijanska javnost ne izvedela, 'da se slovenska beseda preganja tudi v cerkvi!
»Gazzettino« bi hotel poudari.ti; da slovenska beseda nima pravice na dan v prisotnosti italijanskih civilnih oblasti. Poglej no! Ali ne pravi 3. člen. italijanske ustave, da uživajo vsi državljani enako socialno dostojanstvenost in so enaki pred zakonom ns glede na spol, raso, jezik, vero, politično prepričanje ter osebni in socialni položaj?
Zal nam je ugotovti prav o nekdaj nefašističnem »Gazzettinu«, da hodi sedaj po stopinjah fašizma in da ne pozna niti ustave lastne domovine, niti se po njej ravna!
Ali ne bi morda kazalo, da bi v uredništvu »Gazzettina« in tudi še po nekaterih, drugih uredništvih pričeli enkrat razmišljati tudi o krščanskem načelu: Cesar sam sebi ne želiš, ne stori sočloveku!
SOCIALNA VPRAŠANJA
»Antikomunizem^ in njegou obstoj
Iz Gorice smo prejeli naslednji dopis s prošnjo, da ga uvrstimo med »prepihe«. Zaradi pomanjkanja prostora ga objavljamo na tem mestu.
Splošnega obsojanja tržaškega delovnega ljudstva proti komunističnim poklicnim zagovornikom sovjetske zunanje politike, ki so disciplinirano zagnali krik in vik proti povratku ameriških čet v tržaško mesto, niso preslišali niti pri .»Delu«. Zato so v. uredništvu »Dela« z vso prizadevnostjo poklicali na pomoč priljubljeno odvetnico, Dialektiko, ki naj ne samo potolaži lastne vrste zaradi izostalega prihoda ameriških čet v Trst, pač pa jih z novo pošiljko kremeljskih »argumentov« prepriča, kakšno ne srečo so »rdeči skrbniki« za, .blaginjo delovnega ljudstva odvrnili od tržaškega mesta,. Zdravilne pilule »Made in Kremelj« pa* so sestavljene iz naslednjih učinkovitosti.:
1) Dva bataljona Američanov, »ki ne prinašata praktično nobene koristi, ki ne bi ustvarile stanja umetne blaginje, neke vrste lepotna, ki je zakrivilo revščino v teku anglo-ameriške okupacije....«
Samo cvetje miselne doslednosti' Po tej doslednosti je mogoče celn po komunističnih vršacih priznam mizerijo pod komunističnimi vladavinami uvrstiti med »umetno mizerijo« ,z vsemi prerogativami »naravne blaginje«.
2) »Z vzpostavitvijo vojaške .baze bi se onemogočil .razvoj mirno-
GOSPODARSTVO!
ISETEV BDEČE DETELJE
Avgust je primeren čas .za sejanje rdeče detelje, in sicer med »činkvantinom« in po njivi, obrani krompirja.
Rdeča detelja doraste v zgodnji pomladi, ko nam je skoro pošla suha krma, ki jo .nadomesti in živino osveži.
Sejemo lahko iz luščeno seme po 3 do 4 kg na vsakih 1000 metrov površine in takoj pobranati; ali pa .tudi neizluščeno seme po 12 do 15 kg na isto površino. Neizluščeno seme sejemo samo tik pred dežjem in ga zaradi tega ni treba pobranati.
Ce rdeča detelja ne bo dobro rasla, potrosimo koncem marca u-metno gnojilo, in sicer 10 kg apnenega nitrata na 1000 metrov površine.
mo za tako zeleno .gnojenje. Vse to 'lahko sejemo 1» vinogradih, po sadovnjakih in tudi po njivah. Zemljo najprej preorjemo odnosno prekopljemo; 'potrosimo 40 do 50 kg superfosfata, 20 kg kalijeve soli in 10 kg žvepleno-kislega amoniak« na 1000 metrov površine; dobro pobranamo in nato posejemo rdečo deteljo.
Na vsak način moramo po sadovnjaku rastočo deteljo pokositi in podorati ali podkopeti, predno začno trte cvesti!
ZELENO GNOJENJE
V naših krajih zelo malo uporabljamo način zelenega gnojenja, ki obstoja x tem, da določene rastline pokosimo, ko so v cvetju in jih podorjemo ali podkopljemo.. Tako na primer sejemo razne vrste detelje, bob, graščico itd., ki jih nato podorjemo eli podkopljemo in s tem napravimo zemljo .bogatejšo na dušiku in bolj zrahljano, da prenese tudi močno sušo.
Tako gnojenje je potrebno kjer primanjkuje hlevskega gnoja, od nosno v strmih legah, kamor je dovažanje gnoja težko ali nemogoče.
Tudi rdečo deteljo lahko porabi-
VETER V SADOVNJAKU Pretekli teden je močan veter precej razgibal sadno drevje in napravil jarke. Te moramo tako zopet zasuti, da se po dežju ne napolnijo vode, ki lahko povzroči gni-tev korenin in hiranje ter konec drevesa.
Semenska žita
Uspehi, ki so bili 'doseženi ob sedanji žetvi, so dokazali, da je uporaba selekcioniranega semenja žitaric odločilno vplivala na obilno, letino.
Deželni Agrarni konzorcij v Gorici je že v stiku z resnimi tvrdkami, ki se ukvarjajo z vzgojo selekcioniranega semenja in je zato v stanju, da preskrbi kmetovalcem najbolj ustrezna semenska žita za naše podnebje.
Zato naj se interesenti obrnejo čimprej na agencijo v 'Gorici, Kr-minu in Tržiču.
dobskega prometa. Namestitev čet NATO bi « druge strani preprečila dotok kapitalov (!?) za ustanovitev industrijskih naprav...; ovi.rala bi in oddaljevala možnost uresničitve proste cone....«
Pravo razkošje dogmatike ali po slovensko nedokazanih trditev, ki pa jih zahodna miselnost ne priznava gospodarskim nujnostim. Vsekakor je tvegana trditev tovariša M. Kolenca, po kateri bi bile za današnjo mizerijo na Madžar skem, v .Romuniji, ne Poljskem in v Vzhodni Nemčiji krive divizij0 rdeče armade. Zakaj tvegana? Ker je mizerija na Češkoslovaškem, v Bolgariji in Albaniji, kjer ni sovjetskih okupacijskih sil, prav takšna kakor ;c podložnicah, kjer so.
3) .»Kar se pa tiče laži antikomunistov, oni (verjetno ne laži, pač pa antikomunisti - op. ur.) služijo drugim 'interesom, ki niso interesi miru in ne blaginje Trsta.«
V tretji sestavini kremeljskega recepta, prevladuje — kakor pri vseh receptih — voda. Vendar nekaj pripomb o »antikomunizmu« že zaradi poklonov tov. Kolencj »IDemokracij.i«, ki »si zaslužuje venec za najbesnejš.i antikomunizem« Kaka je pravzaprav s tem antikomunizmom?
Ze večkrat se je »Delo« ponašalo z 800 milijoni komunistov oziroma komunističnih gorečnežev na oni strani železne zavese. Seveda je tudi. ta trditev dogma, .nedokazana, trditev. Mi z najmanj isto smelostjo trdimo, da je od teh 800 milijonov najmanj 570 milijonov antikomunistov za železno zaveso. Naj nas postavijo na laž in razpišejo svobodne volitve pod nadzorstvom nevtralcev po vsem komunističnem svetu. Ce .bodo po takih Volitvah komunisti še ostali na o-blasti, ali če se bodo pogreznili tja, od koder so se vzeli, bo antikomunizma verjetno konec.
Tudi italijanski komunizem v bistvu ni drugačen. Res je, da imamo v. Italiji in Franciji svobodne volitve ta orjaške množice komunistov in sopotnikov. Ampak ti komunisti in sopotniki so v 80 odstotkih komunisti, ki kričijo »Živio komunizem!« glasno, v srcu pa dodajajo, »ampak na dr.ugi strani Karpatov!«
Zahodni komunizem je ricinovo olje, ki je za vsak organizem, tudi državni, uspešno zdravilo; če za to sem osebno proti prepovedi KP. Za železno zaveso pa ricinovo olje ni zdravilo, pač pa živilo, — in tega se dobro .zavedajo komunisti v Italiji in. Franciji, pa tudi v Trstu.
H koncu še nekaj doslednosti u-rednikov »Dela«. Na uvodnem mestu čitamo masten naslov v »Delu« z dne 13. t. m.: »Pogoj za, napredek človeštva je mirno sožitje med narodi.« Ta krilatica, kremeljskih, a-kviziterjev je najnovejši izum komunistične neiskrenosti. Z ognjem in mečem so prav komunisti preplavili Poljsko, Romunijo, Finsko. Baltiške države in vse današnje sovjetske priprežnice. Ne ducate milijonov ljudi so poklali, pozaprli, izropali in ko je sedaj vse t> srečno pod streho, naj zavlada mir in pobratimi.ja, ker samo na ta način lahko zavojevalec obdrži svoj
Jplen in oblast. Ej, kako so raztegljiva komunistična načela. Se pred kratkim so učili: Sovraži vse, kar ni komunističnega! In to načelo še hi bilo razveljavljeno, kajne tov. Kolenc?!
Ce bi življenje teklo po komunističnih kolesih in bi ta kolesa do sodnega' dne mazal Stalin, vse v redu. Tako pa....
S. Dolenc
t C. g. flnton Gerbec
V torek popoldne 16. t. m. se j«^ č. g. Anton Garbassi (Gerbec), župnik v Gabrijah pri Sovodnjah, peljal z vlakom i,z Gorice proti Rubijam, namenjen domov v Ga-,brije. Ko se m-u je zdelo, da je vlak že blizu nubijske postaje, je odprl vrtca za izstop, ko je vlak še dirjal z brzino 70 km. Gospod župnik je nesrečno padel z vlake po griži ob železnici in se hudo telesno poškodoval. Prepeljali so ga v goriško bolnišnico, kjer so ugotovili, da si je prebil glavo. Okoli 6.30 zvečer je umrl.
Bil je priljubljen duhovnik mirnega značaja in zelo dobrotljiv.
Njegovi farani ga bodo ohranili v lepem spominu!
prati brezposelnosti
V soboto 6. t. m. je ministrski_ svet odobril pravilnik k zakonu o zavarovanju kmetijskih delavcev, dninarjev namreč, proti nezaposlenosti. Gre za približno dva milijona takih delavcev, katerim zavaro valni zakon zagotavlja plačilo brezposelnosti, če niso v agrarnem .letu dbsegli vsaj 180 dni zaposlitve na tujih kmetijah ali na svojem lastnem delu. Ce so v agrarnem letu delali manj kot 180 dni, jim Zavod za socialno zavarovanje izplača v dveh obrokih, meseca decembra in februarja vsakega leta, vse dni brezposelnost:. '1 sicer po 307 lir na dan v*».ui.r . j S.ao do 220 dni. Ce je kdo bil zaposlen na primer samo 100 dni, mu izplačajo samo razliko do 220 dni, to je 120 dni; če sploh ni delal niti samo en dan, mu izplačajo pa 220 dni!
V poštev ne pridejo najemniki, polovinarji in posestniki, ampak samo dninerji, ki prejemajo plačo v gotovini ali pa v pridelkih ali po tudi soudeleženci, tudi če imajo kako malenkost svojega.
Samo 307 lir na dan je malo pri današnjih potrebah in draginji ter upamo, da se bo ta znesek znatno zvišal, ki naj dostojno zadosti delavčevim potrebam!
dobijo tudi vsa potrebna tozadevna pojasnila. Pouk se bo pričel takoj ko se bo prijavilo zadostno število učenk in ,se bo vršil po želji dopoldne, popoldne ali pa tudi zvečer.
Istočasno in istotam se sprejmejo prijave za dopolnilni tečaj, katerega se lahko udeležijo vse on? učenke, ki so izpolnile1 prvi tečaj.
Po želji obiskovalk se bo lahko vršil tudi šivalni tečaj.
POGAJANJA ZA LETALSKI PROMET Z ITALIJO
V smislu sporazuma o letalskem prometu, ki je bil podpisan v Rimu 31. marca t. 1., so 13. t. m. začela v Beogradu pogajanja za ureditev letalskega prometa z Italijo-Pogajanja, ki se vršijo med zastopniki italijanskega civilnega letalstva in upravo civilnega letalstva FLRJ, imajo namen določiti ■ zračne koridorje in poti.
Tujshi promet v Italiji
Prave- skrbi povzroča Italiji pomanjkanje hotelov za številne goste, ki so letos obiskali deželo. V tem času je v Italiji v obratu o-krog 25.000 hotelskih podjetij, ki imajo 300.000, 500.000 postelj in 60 tisoč kopalnic. V načrtu je gradnja 3600 novih, hotelov, da bi 'zvišali število postelj na 362.000. V ta namen bodo v prvi. tranši porabili 216 milijard lir.
Jesenski izpiti na srednjih šolah
Popravni in vstopni izpiti na slovenskih srednjih šolah se pričnejo v torek, 6. septembra, ob 8.30 v vrstnem redu, ki bo objavljen na razglasni deski vsake šole proti koncu meseca avgusta.
Istočasno s, temi izpiti ,se pričnejo tudi sprejemni Izpiti v nižjo srednjo šolo (nižjo gimnazijo). U-čenci, ki se iz katerega koli vzroke niso mogli udeležiti sprejemnega izpita v poletnem roku, ,se lahko prijavijo za jesenski rok; čas za vlaganje prošenj je do konca avgusta.
Licejska in .učiteljska matura se pričneta y soboto, 17. septembra, ob 8.30.
Krojni tečaj ERRE-VI
Krojni tečaj ERRE-VI se bo vršil stalno v. Gorici, v ulici-Alviano 6, v slovenščini.
Vpisovanje bo od 22. do 24. avgusta od 18. do 19. ure. Istotam se
ŠPORTNI DROBIŽ
Na željo številnih čitateljev bo »Demokracija« redno objavljala dogodke in ocene iz športnega življenja. Seveda v skrčeni obliki.
Avgust je čas počitka za nogometaše, igralce in navijače. Letos pa je odmor bil kratek in nemiren. Vrsta škandalov je razburjala n-zračje, nogometna tekma med Veliko Britanijo in moštvom evropske celine pa je dokončno zdramila nogometno občestvo. Govorili bomo danes o dveh jugoslovanskih nogometaših, ki sta imela naslovno vlogo 1 v zgodovinski tekmi i škandalih.
* * *
Splitski igralec Bernard Vukas je bil najboljši med dvaindvajsetimi na srečanju v Belfastu, in britanski listi govore o njem kot o glavnem krivcu za poraz angleškega moštva. V.ukas je med drugim zabil, tudi vse tri gole v drugem polčasu (tekme se je končala, ko: znano, s 4:1), ter neprestano sejal s sodelovanjem Francoza Kope-a in Portugalca Travassosa strah v angleški obrambi, ki je bile nedorasla trojici, Sloves nepremagljivosti angleškega.' nogometa je zatonil že pred leti, sobotno srečanje pa je 'bilo -bolj podobno pogrebu kot praznovanju obletnice Irske nogometne zveze. Po tekmi je Vukas dejal, da so ga Angleži razočarali in da bi po svoji kvaliteti še nekateri drugi jugoslovanski igralci zaslužili, da oblečejo majico zastopnikov celine.
Čudna so pota usode. Po tekmi v Turinu sta obe Hajdukova igralca v enaki meri uživala zasluženo slavo. Za Vukasa se je ta zdaj le še povečala. V istem času, ko ie
IZ SLOVENIJE
l. MEDNARODNA RAZSTAVA VIN V LJUBLJANI
Od 3. do 11. septembra ti l. b > na »Gospodarskem razstavišču« v Ljubljani I. mednarodna razstava vin. Razstave se bo udeležila tudi 'Sovjetska zveza, ki bo razstavljala 54 vzorcev vina iz Kavkaza. V času razstave bodo Rusi nudili vsem obiskovalcem pokušnjo vin. Manjkalo seveda tiudi ne bo znane vodke.
Komunistične utvare
in demohratlčne stvarnosti
(Konec s 1. strani)
pred dnevi srednji napadalec Mesten dosegel vrhunec svoje kariere, ima njegov prijatelj vratar Beara nad glavo težke oblake in se o njem govori vse prej kot s hvalnicami.
* * *
Povsod je enako na svetu: sloviti jugoslovanski nogometaš Beara je dejal v zasebnem razgovoru: '»Vsa čast Hajduku. Ljubim društvo, a kaj, imam od tega? Hajduk ne mo re plačevati. Imam noge v redu še nekaj let. A potem? Nihče ne bo niti vedel za Bearo. Ce Hajduk ne more plačati, grem dalje. Sel bom v Zvezdo. Vabijo me in mi bodo -dali kolikor hočem.« Razlika je v tem: pri nas se selijo za milijone, za Bearo je dovolj nekaj sto tisoč.
Hajduk je ogorčen, ker so mu speljali vratarja, ki je bil stebe" enajstorice. Grozi s pritožbami. \ verjetno bodo brez uspeha. Beograjska zvezda pravi skozi usta svojih funkcionarjev:	»Beara nas
bo stal s selitvijo in stanovanjem dva milijona. To se nam izplača, saj dobimo ta denar z vstopnino na eni sami važni tekmi.«
Da bi se preprečila taka selitev igralcev in podkupovanje s strani klubov so v Italiji pred dvajsetimi ali še več leti vpeljali selitvene liste. Z igralci so od tedaj dalje lahko prekupčevali samo klubi. Tudi te druga pot je pripel j-la do današnjih sto milijonskih cen za nerazvite igralce in drugih nesmislov. V Italiji zdaj iščejo drugačno rešitev. V teku je nadvse zanimiva debata o položaju igralcev, moštev in odnosu med enimi in drugimi. A na to se bomo še povrnili ob priliki.
voru na čast ruskih gostov povedal, da pripada 90 odstotkov pridelka države Iowa kmetskim družinam, ki obdelujejo zemljo izključno z lastnimi družinskimi člani, le 10 odstotkov kmetij je navezanih ne pomoč kmetskih delavcev. Nadalje je izjavil, da bi Iowa lahko dobavila Rusiji v naslednjih štirih letih po 30 milijonov prašičev in po 100 milijonov bušljev (250.000 ton) žita na leto".
Kmetje so najboljši propagandisti
Kmetje v Iowi so se izkazali za najučinkovitejše propagandiste. O-,tipljivi dokazi na samem licu mesta so gotovo dosegli več kakor vsi izvedenci '»psihološke vojne« in vsi govorniki po radijskih postajah »Svobodne Evrope«. Vprašanje je samo, a-li bodo ruski gostje tvegali povedati resnico tistim, ki s<. jih poslali. Diktatorji poslušajo namreč radi zgolj .tisto, kar gre v račun njihovi vsevednosti. Tud' njih resnica bode v oči prav tako, kakor njihove tukajšnje nameščence. Visoka raven delavske in stanovanjske civilizacije, debeli vele-kapitalistični prašiči, blaginja delovnih ljudi, vse to je vzbudilo \ obiskovalcih globoka razmišljanja, pa četiudi bi ostala neizgovorjena. Prepričali se bodo, da fantazije Marxa, Engelsa, Lenina, Stalim, Tita in drugih niso prav ničesar prispevale k tej blaginji, ki sta jo brez njihovih nasvetov in ukazov ustvarila svobodna in demokratična kmet in delavec v svobodni držam.
Morda bi se tudi Tito in njegovi novotarji tamkaj nekaj naučili, in s tem vsaj deloma zvišali najnižjo življenjsko raven med civiliziranimi narodi sveta.
Življenjske izkušnje milijonov delovnih ljudi, živo povezanih z zemljo so že davno odložile srp in kLa-divo. Oboje so ti milijoni nadomestili ,z mehanično silo in s strojem, s prizadevnostjo, iznajdljivostjo in svobodno pobudo resnično svobodnih ljudi. Sanjaški filozofi, ki so svoje teorije o človeški družbi in njenem razvoju vtisnjevali v okostenele dogme ob pisalnih mizah, oddaljeni od vsake stvarne povezave z delom, ustvarjanjem in s prirodo, pa so ostali pri srpu in kladivu. Zato njihovi sad«iti tudi ne morejo biti drugačni, kakršni so.
Tnnnrnn pohištva
PRinčič
K R M I N Tel' 32 Cornnons
Angleži in nova blaginja
V izložbah so razvrščeni radijski aparati, električni gorilniki, bla dilniki, televizijski aparati. Majhne je ta trgovina. Leži pa v delavskem predmestju na severovzhodu londonskega središča. Številne tovarne so prav v. bližini. Nakupovalke so žene z otroškimi vozički in v njih so nagrmadene napolnjene mreže krompirja, korenja in kruha poleg rdečeličnih dojenčkov.
Hladilnik, ki je v sredi izložbe, stane 60 šterlin (105.000 lir), televizijski aparat ni cenejši. Tudi radijski aparati ne spadajo med najcenejše, ki jih prodajajo na otoč ju. Lastnik trgovine v srajci z 'zavihanimi rokavi za prodajalno mizo pa se ves smehlja od zadovoljstva... Ljudje kupujejo.
Pred; dvema mesecema je namestil prodajalko, da si lahko privošči nekaj več prostega časa. Včasih prazjnnje tudi ob ponedeljkih in odhaja za dva dni na morje. Spomladi pa si bo kupil večjo hišo. Treba, ,je dobro naložiti denar, predno izgubi na svoji vrednosti.
.ivilska trgovina na jugu1 prestolnice nima več predpisanih cen. Konservativna vlada jih je odpravila. Tu se cene oblikujejo po ponudbi in povpraševanju. Povpraševanje pa narašča.
Stasita žena v pisano križasti o-bleki si ogleduje ameriške breskve. Prihaj-jo Iz Kalifornije, zato so tudi tako okusne. In končno tudi cena ni tako visoka, odlaga, jih v mrežo, Ozira se na cvetačo. Glava stane dva šilinga. Pred tednom je stala še poldrugi šiling v isti trgovini. Prodajalka se opravičuje-»Dnine poljskih delavcev so poskočile. Železniške -tarife so se povečale, cvetača stane na trgu poldrugi šiling, nekaj pa moramo tudi mi zaslužiti.«
N a k upov alk a ugovarja:	»Potem
se pa ljudje ne smejo pritoževali če delavci zahtevajo višje plače. Mojega Karla moram vzeti drevi pošteno v roke. Skrajni čas je, da mu povišajo plačo. Pri -teh- cenah!«
Vsakemu se seveda- ne godi, tako dobro kakor prav tej nakupovalki Mrs. Brown. -Njen mož dela v tovarni električnih naprav. Ce mu ne povišajo plače, bo pač stavkal on in njegovi tovariši. Ce narašča draginja, se morajo povišati tudi plače. James 'Smith je učitelj, začetnik. Na -leto prejema 420 šterlin
OD TU IN TAM
Indijski predsednik Nehru je moskbvskemu živalskemu vrtu daroval dva slona u zahvalo za prijazni sprejem v sovjetski prestol nici. — V rimskem živalskem vrtu pa sta slona Romeo in Julija dobila svojega četrtega naslednika. Babi tehta 137 kg.
V Leobnu na Štajerskem, kjer so med prvo svetovno vojno živeli mnogi slovenski vojaki in primorski begunci, je pred nekaj dnevi divjalo strahotno neurje. Toča je dosegla velikost biljardne krogle in ranila mnogo oseb. Pobila je številne domače živali in povzročila tudi med divjačino pravo opustošenje. Med neurjem se je vršila predstava znanega cirkusa Hagen-beck. Ko so pričele padati na šotor debele kepe ledu, je nastala med 3000 gledalci prava panika. Takojšnji nastop cirkuškega osebja in gasilcev je preprečil, da ni bilo žrtev.
* * *
Neka švedska lesna tvrdka je ponudila naprodaj obsežen grad. v mestu Aozmarbruk v Srednji Švedski za 7 (sedem) lir. Kupec je vsekakor dolžan, da grad obnovi, in to ga bo stalo po izvršeni cenitvi okrog 97 milijonov lir.
plače, to je okrog 60 tisoč lir mesečno. To je le prav malenkost več kot polovico tega, kar prinaša domov Karel Brovvn. Mladi učitelj pa ne more stavkati, da bi si pribori! izenačenje plače zaradi draginje.
Cene v Angliji naraščajo. Ne samo cene v trgovinah. Tudi računi, -ki se plačujejo mesečno ali četrtletno. Premog se je podražil in plin in razsvetljava prav tako. Večina zasebnih šol je povišala šolnine. Železniške in avtobusne vožnje sn se tudi podražile. Prav tako hoteli in penzioni. Posestniki hiš morajo plačevati' višje obresti za hipoteke. »Sterilna je vsak dan manj vredna«, pripovedujejo gospodinje. Finančni strokovnjaki pa govorijo o bližajoči se inflaciji.
Beseda inflacija je tudi pri vas v Trstu v dobrem spominu. Kam vse -je zdrknila lira med vojno in po končani vojni!
Taka inflacija seveda ne velja za današnjo Veliko Britanijo. Ster lina ne bo zdrknila v take prepade kakor večina evropskih valut. Področje šterline je vse preveč raz-prostrano po vsem svetu. Mnoge tuje veljave so vezane na šterlino. Tihe rezerve v obliki kolonialnih in iz-venbritanskih posesti in premoženja so še vedno zelo obilna. Kljub temu je pa opažati stal.no drsenje šterline navzdol. Tega ni opažati i'z dneva v dan, pač pa iz tedna v teden, iz meseca v mesec. Morda bi bi-1 ta razvoj hitrejši in nevarnejši, če bi angleška javnost dru-gače reagirala. Angleško prebivalstvo v zadnjih 150 letih ni doživelo nobene inflacije. Res je, da je pred 20 lati tudi Anglija opustila zlato -veljavo. Res je tudi, da je scc’alistični zakladni minister sir Sta-fford -Cripps šterlino razvrednotil v razmerju do dolarja. Preprosti človek pa pri tem ni bil prizadet. Gotovo so cene naraščale, dragi-nje pa so doma po vsem svetu. V notranjosti med prebivalstvom je šterlina obdržala -svojo vrednost. Varčevalci so še nadalje no-sili svoje prihranke v denarne za-vode. Angleška država■ svojih državljanov še. nikoli ni osleparila. In tega ji An-g-leži ne joozabljajo.
Milijoni i-n milijoni Angležev -zaslužijo danes več denarja kakor pa -bi si pred desetimi leiti mogli predstavljati v sanjah. Zaslužijo več denarja ne samo številčno, pač pa tudi po vrednosti, Poleg te-ga današnja država odvezuje prebivalstvo pred skrbmi za starost in zato tudi pred potrebo varčevan-ja. Danes lahko troši denar rudar, ključavničar, pristaniški delavec, kar ga zasluži. N,i se mu treba -ba ti, da bo stradal, če si ne bo za starost nekaj prihranil. Prav zato 'liživa življenje. -Zato tudi trosi, denar.
Angleški zakladni minister je v zadnjih osemnajstih mesecih ponovno -zvišal diskontno mero Angleške narodne banke. To je storil zato, da- bi ljudi -odvrnil od najemanja posojil. V zadnjem času so celo hipotekarne banke povišale obrestno mero. Vse -to pa ni imelo nobenega učinka. Ljudje služijo, plače naraščajo. Brezposelnosti ne poznajo. Po petnajstih letih vojne, racioniranja in varčevanja se je v Anglijo vinila blaginja. In -pri tej bi bil rad vsakdo udeležen. Kajti
- kdo ve, kako dolgo bo to trajalo.
♦ * *
Za sovjetske oblastnike bi moral biti London neke vrste Meka ko munizma in njihov napovedani o-bisk Veliki Britaniji nekako romanje na prerokov grob. T-u nism-o mogli izvedeti, če se je Tito ob svojem kraljevskem obisku spomnil Karla Marxa, kateremu sedaj britanski komunisti z- vso vnemo pripravljajo nagrobni spomenik.
Karel Marx je 34 let živel v Londonu. Tu je še pri življenju mož, ki j-e Marxa osebno poznal. To je mr. Harry Charlton. Danes je 10 že star gospod, zelo star. -Spominja pa se še prav dobro »nemškega odličnika v. izgnanstvu« s košato brado, ki ie tu pa tam izrekel po kako prijazno besedo otrokom, ko- se je vračal iz Britanskega muzeja po Wellesleyevi cesti v Kentish Town. Harry Charlton se pogreba dne 14. marca 1883 še prav dobro spominja.
Marxa so pokopali v severnem delu Londona, v High-gate-u. Pri vhodu na pokopališče vzbuja pozornost obiskovalca stasit nagrobnik nekega psa. »Našemu ljubljenemu Hektorju-,« pravi napis. Grob Karla Marxa pa bo obiskovalec našel le s pomočjo pokopališkega ču vaja. »Kaj hočete tam? Saj ni vredno pogleda.« zatrjuje čuvaj. V resnici je -grob povsem zapuščen, kar gotovo ni .v čast britanskim komunistom. Komaj nekaj plevela je neznanec poril, nobene cvetice, nobenega spomina. -Skromna napisna tablica pripoveduje: Karl Marx and Jenny von Westphalen. Drugo ime razodeva njegovo ženo.
Kaj bosta k temu dejala Bulga-nin in Hruščev, ki sta vajena bombastičnih mavzolejev Lenina in Stalina?...
Ameriški odmevi Ženeve
(Konec s 1. strani)
Eisenhovv-er je prispel v Ženevo s satelitsko resolucijo v žepu. Resolucija, katero j-e predložil senator Knowland v senatu, je bila prej nego je prišlo do glasovanja, zaradi vpliva Bele hiše, oslabljena v nekih točkah. Govorila je samo o upu, da bodo narodi, katere je podjarmil tuj despotizem, zopet mogli svobodno odločevati o svoji usodi. -Senat pričakuje, da -bodo vprašanje satelitov obravnavali na sestanku štirih. To resolucijo so soglasno sprejeli v senatu in poslanski zbornici. V svojem -uvodnem govoru v Ženevi je predsednik dejal: »Ameriški nerod globoko čustvuje, da neki narodi Vzhodne Evrope, od katerih imajo -mnogi stara in ponosna izročila svojega narodnega obstoja, niso deležni izvršitve obvez -na podlagi sporazumov Združenih narodov.«
Ta formulacija se nam ne zdi posebno posrečena. Pred letom dni je Narodni odbor za Slovenijo izdal komunike svoje seje predsed-ništva. V tem komunikeju je bil začrtan sledeči program: svobodne volitve kot izpolnitev obvez- sprejetih od Sovjetske zveze. Omeniti v taki zvezi jaltske dogovore je ne-obhc-dno potrebno. To se v Ženevi ni zgodilo in zato se je Bulganin
z lahkoto -otresel sitnega predmeta z besedami, da je to vprašanje v o-kviru vrhovnosti posameznih držav. Na vsak način je pa bila reakcija Sovjetov na to eksplozivno temo izredno blagohotna. Morali sc bodo pač navaditi, da jim bo Zahod postregel s sateliti ob vsaki priložnosti. Tako ni mogoče reči, da so neosvobojeni narodi v Ženevi tako slabo odrezali. Ob času Stalina bi bil ogenj v strehi, če bt kdo samo omenil osvoboditev satelitov, in Molotov bi reagiral z naj-hujšimi psovkami.
Značilno pa je, kako določen d"l ameriškega tiska pozdravlja Ženevo kot zmago angleških metod v zunanji politiki. Tako je pisal Chalmers Roberts y »Washington Post«, da je bila Ženeva triumf za Eisenhowerja in da je to ponovitev onega vodstva, kakršno je imela -Amerika o-b času Roosevelta. Kam nas je pripeljala Rc-osevelto-va -politika klečeplazenja Stalinu, to občutijo na svoji koži milijoni žrtev komunizma v Vzhodni Evropi in drugod. Dva ameriška predsednika sta bila nesrečna s svojimi potovanji v Evropo: Woodrow Wilson, namesto da bi bil iz Wa-shin-gtona diktiral Evropi mir, se je spuščal s svojega podstavka ir se prepiral v Parizu z evropskimi
Ilovi Rheejevi sovražniki
-Syngman Rhee, že močno osta reli predsednik Južne Koreje, k.’ pa mu ne manjka železne energije, ima mnogo sovražnikov — ne samo dekretiranih v komunističnih vrstah — pač pa tudi v svoji lastni deželi. Morda je najbolj zanittv: vo sovraštvo 5000 budističnih mer nihov, ki je nastalo šele pred. kratkim.
Tudi predsednik Južne Koreje si včasih -želi nekaj razvedrila. Tako se je nekega dne odločil, da obišče budistični tempelj v -Seoulu. Sam pripada metodistični cerkvi. Predsednik si je najprej zelo pazljivo ogledal zanimivo stavbo,, nato pa je želel -razgovoriti se tudi z menihi. Tudi pri teh menihih je zapovedan celibat, plačuje pa jih država.
Predsednik se je napotil v hišo zraven svetišča, kjer stanuje več je število menihov. Prestopil je prostor, ki je bil dodeljen nekemu menihu. Tam pa ni našel nobenega meniha, pač pa mlado ženo, ki j» udobno ležala ,na postelji in n-prav nič skrivala svoje nejevoljp da jo motijo nepoklicani obiskovalci.
-»'Kaj počenja tu ženska?« je vprašal Rhee ne ravno preveč -ljubeznivo. .— »Sem zakonska žen-meniha X«, je odgovorila ženska.
Krmarju Južne Koreje je odgovor kar sapo zaprl. Poklical je dva častnika svojega spremstva in jima zapovedal, da takoj poiščetu moža - meniha. »Mislil sem, da živijo budistični menihi v celibatu«, je nahiru-li-l meniha, »ali pa to ne drži? -Pripovedujejo, da ste -oženjeni in imate otroke!«
Ubogemu menihu so se pokazale potne srage na čelu, po hrbtu pa ga je kar stresalo. »-Saj nisem edini poročeni me-ni-h...«, je zatrjeval menih.
»Kako to mislite?« — »Veči-nr-menihov je poročenih.«
Predsednik -tega ni mogel verjeti. Zaukazal je natančno preiskavo. Ta je potrdila, kar je ljudstvo vedelo že mnogo le-t. Nad polovico vseh menihov je že davno prelomilo celibat.
Med japonsko -zasedbo so prišli v deželo menih-i neke japonske budistične sekte, katerim pa je zakon dovoljen. Te navade ,so se kaj hitro oprijeli tudi korejski menihi.
iSyng-mao Rhee ne pozna šale. Notranjemu ministru je zapovedal, da napravi red. Vsi budistični menihi, ki so poročeni, morajo takoj iz samostanov, država pa jim ukine vsako podporo. Poročeni menihi so se nekaj časa upirali, končno so -morali na cesto. Tako ima predsednik 5000 novih sovražnikov v svoji deželi.
Ti menihi iščejo sedaj zavetja pri komunističnih vtihotapljencih ki jih pošilja severnokorejski komunistični režim v deželo. Pred kratkim so nekaj teh menihov u-jeli med- vtihotapljene!.
170 milijard, pa se živi...
Najbogatejši mož na svetu ni morda kak ameriški multimi-lijo-nar. Tudi ne stanuje v Zdru-ženih državah, pač pa v Indiji Koromandiji in je nizam v Haiderabadu. Bogastvo tega gospoda je površno ocenil Anglež D. F. Karaka takole: v gotovini 46 milijard lir; v draguljih 63 milijard lir; v nepremičninah pa 61 milijard lir. Skupno torej sto sedemdeset milijard lir. Seveda pa -t-udi te številke še ne povedo, kolikšna je stvarna vrednost nizemovega premoženja.
'Premoženja večine multimilijo-narjev so navadno naložena v raznovrstnih premoženjskih delih in jih praktično ni mogoče kar čez noč spremeniti v gotovino. Vse pa, kar poseduje indijski nizam, ,se z lahkoto -po potrebi spremeni v denar.
Bogastvo nizame osvetljuje morda dogodek svetovnoznanega draguljarja, ki j-e pred časom dopotoval v Heiderabad, da bi indijske • mu knezu ponudil v nakup dva 25-karatna rubina.
Knez je draguljarja ljubeznivo sprejel, in ta mu je svoje zaklad“ razkazoval z velikim ponosom. Nizam pa si je obe dragocenosti le
površno ogledoval, pri tem pa naročil svojemu služabniku, naj .prinese težak jekleni zaboj, ki je bil do vrha napolnjen z majhnimi vrečicami.
Nizam je odprl eno izmed vrečic in -zatrklja-1 po mizi ducat rubinov raznih velikosti in oblik pred začudeni pogled draguljarja. »Ce sem oba rubina primerjal s tem, kar je bilo na mizi, se mi je zdelo, da sta moji dragocenosti le malo več vredni od dvojice steklenih kamnov«, je kasneje izjavil dragu ljar.
Ko je zatem knez razkazal začu denemu trgovcu še nekaj vrečic s smaragdi, diamanti, biseri in drugimi dragulji v vse-h barvnih odtenkih in v raznovrstnejših oblikah — je ljubeznivo dejal: »Goto vo ste se prepričali, da nimam nobene potrebe po rubinih. Kamna sta ze-lo lepa. Gotovo ju boste dobro prodali.«
Posebno redkost v nizamovi zakladnici predstavlja diamant, ki ga je kupil 1. 1898 nizamov oče in ge uporabljal kot obteževalec za pisma. Nekega dne pa se ga je nizam naveličal in ga odložil v nek predal. Tako se je zgodilo, da je ta diamant, ki tehta 182,5 karatov občudovalo le nekaj srečnih -zemljanov. Ta diamant je dobrih 70 ka-ratov težji od znamenitega Ko-h - i --Nora, ki je . vdelan v britanski kraljevski kroni.
Nekoč je Aga Khan ponudil ze diamant 1,8 milijarde lir, nizam pa je prodajo odklonil. Nizam pa r.i skopuh. Obilno podpira vse organizacije, ki se kakor koli ukvarjajo z indijskimi vprašanji. V zadnji vojni je podprl zavezniške vojne napore in v britansko državno blagajno odštel 45 milijard -lir. Leta 1947 je njegovo deželo anektirale Indija. Danes je v Haiderabadu nizom najvišji državhi uradnik in je podrejen osrednji indijski vladi.
Nizam je dober in spreten govornik. Nehru se njegovega premože nja ni dotaknil, znal je svojo državo urediti tudi brez nasilja -'n ropanja.
politiki. Drugi je bil Roosevelt, k: je končal svojo pot v Jalto na o-bupen način. Dal Bog, da bi Eisen-hovver ne bil take sreče! Danes še ne morem uganiti, kakšen .bo izhod-iz položaja, ki ga je ustvarila Ženeva. Na vsak način pa je značilno, da ie tak na pol uradni glasnik Bele hiše, kakršen je Sulzberger, imenoval Ženevo ničlo - »-with a very useful rim«.
V zvezi z Ženevo moramo omeniti, da se je tik pred ženevsko konferenco v Detroitu, središču a-meriške avtomobilske industrije, vršil velik sestanek zastopnikov vseh narodov, ki so zasužnjeni -od Sovjetov. N,a tem shodu je bila sprejeta energična resolucija, ki so jo izročili predsedniku Eisenhp-werju. To je bil sestanek samih a-meriških državljanov in kot tak i-ma pač svojo pomembno težo.
Priznamo, da nismo bili posebno, navdušeni, kako je Amerika vodila ob času prave hladne vojne protikomunistično gibanje. Bilo je tu mnogo živčnosti, manjkal pa je sistem, manjkal je smotrni načrt, vse je bilo improvizirano. Po Ženevi pa so se- pojavile — kakor gobe po dežju — številne organizacije, o katerih prej ni nihče ničesar vedel. Vsi hočejo takoj povezati kulturne stike ,s Sovjeti. Kako bo to izgledalo, si lahko zamislimo, ko vendar manjka osnovno poznanje sovjetske doktrine In prakse.
Jasno je, da se velikih komunističnih vprašanj ne more rešiti z zboljšanjem prašičereje in povečanjem koruznega pridelka. Sovjet ■ski kmetovalci potujejo sedaj po Ameriki. V največjih dnevnikih so se pojavile slike, kako ukrajinski minister kmetijstva nekje v Iowi pita malega Američana s sladoledom. Sovjeti so bili tako pametni, da so poslali v Ameriko same U krajince, v zavesti, da obstoja v ZDA živčna propaganda za odcepitev -Ukrajine: od Rusije v slučaju osvoboditve in da je ta v -dozdevno korist Zahoda. Ko smo pa hoteli prirejati predavanja o kolektivizaciji zemlje in o potrebah malih kmetijskih posestev, ni bile denarja za potovanje v R>wo, kjer bi strokovnjaki tolmačili zločine, ki so jih Sovjeti zakrivili nasproti ruskemu kmetu.
OD TU IN TAM
Znana ameriška tovarna avtomobilov Willys, ki izdeluje, v glavnem jeepe, gradi v Turčiji podružnično tovarno, ki bo zalagala z jee-pi in tovornimi avtomobili ves Srednji vzhod.
• • •
Za oglase v časnikih so izdali ameriški prodajalci avtomobilov, ki jih je nad 40.000, 28 miiljonov dolarjev. Na vsako novo vozilo od pade po 41 dolarjev za oglase.
* * *
Do leta 1960 bodo v Jugoslaviji dogradili novo avtomobilsko cesto iz Skoplja na Jadransko morje. Cesta bo dolga 430 kilometrov.
* * *
Francosko združenje predelovalcev čokolade je poklonilo enajsterici nogometnega kluba Lille toliko čokolade, kolikor tehta njen najtežji igralec. Monsieur J. Pazur je tehtal 82 kg. Čokolado so med enajsterico porazdelili v razmerju telesne teže posameznega igralca.
V Bologni so zaključili mednarodni kongres, na katerem je sodelovalo 2 tisoč delegatov iz 36 držav sveta. To je edinstveni kongres, na katerem ne potrebujejo tolmačev in simultanskih naprav za prevajanje. Bil je to 40. svetovni kongres esperantistov.
POD ČRTO
VRTNICA ZA GOSPO
( C e r a r d K e r s h )
Eno leto ali dve po vojni s-i je gospod Ypsilanti vzel v -najem majhno ljubko hišico z ograjenim vrtom v predmestju. Tu je našel potre-bni mir — pokoj osamljenega človeka, ki ga tlačijo leta.
Nekega -dne se je mudil na vrtu; s prekrižanimi rokami na hrbtu je stopical po travi in -sanjaril. Močan -glas vrtnarja Westerja ge- je zbudil iz premišljevanja: »Oprostite, gospod! Gotovo vam je znano, da bodo pri sosedu odprli -gostilno.«
»Da, in?« — »Na naš zid so naslonili veliko tablo z napisom ,,Caj za en šiling, vključno kruh in maslo; pecivo .in marmelada." To me izg-leda prav nič lepo, lahko- pa bi ljudje -našo hišo imeli za predmestno gostilno.«
»Ljubi Wester, rn-e razburjajte se! Jutri --bodo delavci tablo gotovo ■spet odstranili.«
-Pripognil se je, da bi občudova-l pravkar razcvelo vrtnico. T-oda kaj je moral ugotoviti! Mali, črni hrošči So korakali v samo srce cvetlice.
»Beštije!« se je razjezil Ypsilan-ti in skušal, da bi -hrošče odpihal.
Njegov dah pa je upognil samo liste i,n še bolj razprl cvetočo vrtnico. To je bilo, kakor da bi žuželkam odpiral vrata;. Kar usipate so se v osrčje vrtnice. Žalosten se je Ypsilanti vrnil -proti hiši. Pri, mizi pod lipo je našel tri ljudi: moža,, ženo in dečka.
* * *
Ko je Ypsilanti opazoval moža, je moral nehote pomisliti na ma-lo črno žuželko, ki se je vtihotapila v srce vrtnice:	nemiren, posloven,
od same narave določen, da se -plazi, preobrača, zvija in grize.
Ta mož se mu je zdel kot fa,lirami trgovčič, ki se plazi okrog blagajne, je hlapčevsko uslužen ob zaslužku enega samega penija; suženjsko pokorni sluga za prodajnim pul-tom in pravi tiran v stranskih prostorih,.
Ker pa se mu je mož, ki izgleda tako nesimpatično, smilil, je stopil k vsivljivcem in se priklonil.
»Dober dan. Kaj želite?«
Mož je odgovoril: »Z-unaj smo o-pazili vašo tablo. Prinesite dva čaja in še eno skodelico posebej. Pa -hitro, ker nimamo časa na razpolago.«
Ypsilantija je obšla nenadna želja, da bi zagrabil za bič in te zoprnike naučil lepega vedenja. Pri
tem pa se mu je pogled ustavil na ženi in otroku.. Ona je bila velika, obsežna i.n je težko dihala; strašno je morala biti utrujena. Deček je bil bled in nesrečen. Gotovo je jokal. Izg-ledal je kot otrok, ki je bi-i po krivici kaznovan.
Ypsilantija je obšlo neke vrste očetovsko občutje. Postavil pa se je v držo natakarja in -dejal: -»Caja želite? Seveda, takoj, gospod!«
»Caja -za en šiling, da ne bo pomote«, je ponovil -mož s pogledom, ki je marsikaj izražal. »Na tabli je napisano: vključn-o kruh in maslo. Poseb-no skodelico pa -za dečka. Ste razumeli?.Pa le hitro!«
»Takoj, gospod.« Ypsilanti je odhitel proti kuhinji da bi mu gospodinja pripravila čaj z zaželenimi dodatki.
-Deček je spet zajokal. Mati ga je tolažila: »Glej, Teddy, bodi dober in os-naži si nos! Ne cmeri se in bodi priden, ali pa dobiš ponovno zaušnico! Ce oče reče, da ne boš dobil psa, po,tem ga pač ne bo.«
»,Saj je bil -samo psiček«, je -zahlipal deček in si obrisal -oči z. rokavom. •
Ypsilanti je postavil posodo s postavka na mizo. Mož, ki je -bil prava žuželka, je -dečku priložil še eno zaušnico: »Enkrat za vselej --nobenega psa!«
»Pa vendar ne pred ljudmi, Zorž«, je dejala -njegova žena. Ozrla se je z opravičilom do gospoda Ypsilan-tija: »Tako si želi psa.«
»Saj stane samo en šilin-g?« je spraševal mož - žuželka, še predno je Ypsilanti nekaj lahko odgovoril. »Pomnite, da sem naročil samo dva čaja in en-o posebno skodelico.«
»Vse je zelo vabljivo«, je dejala žena in se silila k smehu.
»Upam, gospa, da boste zadovoljni. Dober tek!«
* * *
Ypsila.n-ti je odšel in si domišljal, da se drži kot poklicni -natakar, v resnici- pa je odhajal z držo, ki je ni mogoče ponarediti. Ostal je v spoštljivi razdalji -zraven košatega oreha. Mož - žuželka je dejal: »Glej, da mi vse poješ, Teddy.... Ne bodi neumna gos, Ane! Nihče ničesar ne daruje!« Zadirčno je nadaljeval: »Teddy noče jesti, hoče psa. Tudi prav, pa naj ostane lačen.«
Ypsilanti je pomislil: Kaj sedaj? Deček želi pse; kateri deček bi si tega -ne želel? Mali paglavci imajo radi vse. Terrier gospe Greys ima mladiče, lahko bi dečku enega kupil. Da, ampak... če nemarnež svojo ženo in otroka tako mrcvari, kaj -bo storil šele s psom?
Ypsilanti je postavil posodo z
vr-očo vodo na mizo in se spet u-maknil. Slišal je, kako je žena dejala: «... Ne, Zorž, v resnici ponaša se kot odličnik.«
Mož je pdgovoril:	»Ti	in tvoji
odličniki! V poslovnih zadevah mora biti v-sakdo vljuden do odjemalcev.«
Na-to je vzdihnila in dejala: »Kaj ne diše te vrtnice naravnost božansko? Oh, kako rada bi si eno vzela s seboj!«
»Ti in tvoje želje. Za vrtnice ne bom razmetaval denarja.«
Ypsilan,ti je ves nesrečen opazoval, kako so se mastili s kolačem in marmelado.
Uboga debeluška, si je mislil, ki si želi vrtnic in jih nikoli -ne dobi! Nesrečni dečko, ki -si želi psa, ker pes pomeni ljubezen.... Kaj neki bi človek lahko storil? ■
Mož - žuželka je dejal:	»Ce ne
moreš več kolača, Ana, spravi o-stanek v žep! Ne pozabi, -da je plačan!«
Ypsilanti ga ni slišal. P,omisl'l je: *o je vendar moj talisman, mali porcelanasti pes. črno-bel, z dolgimi ušesi....
-Mož - žuželka je zaklical: »Natakar, kaj spite?« Potegnil je iz žepa oguljeno denarnico. Vsi krožniki na mizi -so -biil prazni.
»Dovolite samo -trenutek«, je dejal Ypsitanti in odšel nazaj -v hišo. Ko se je vrnil, je imel v rokah škarje In črno-belega jporcelenaste • ga psa z dolgimi uhlji. Postavit ie psa na mi-zo in dejal dečku: »Le -poglej! Ce ga primes ,za glavo, se prikloni ,in jo stresa kot pravi špa-njel. Kar poskusi enkrat!« Deček je to tudi storil. Pes je pokimal. Otrok se je zasmejal.
-»Koliko pa hočete -za tega psa?« je vprašal mož - žuželka.
»O, pes ne stane -nič«, je vljudno dejal Ypsi-lanti. Nato se je odstranil in -odrezal eno izmed naj-lepših vrtnic. Podal jo je z vso vljudnostjo gospe in zamrmral: »Naša gostilna si dovoljuje....«
Njene oči so se zasvetile, v zadregi se je zahvaljevala. Njen mož pa je samo -dejal: »Dvakrat čaj p' en šiling in posebno skodelico za dečka: dva šilin-ga. Tu pa še -nekaj napitnine za vas.«
Ypsilanti je vse tri spremil do vrtnih vrat. Potem pa je še za njimi pogledal. Ko so izginili za voglom. je zagrabil za napisno tablo, ki naj bi jo postavili na sosednjo hišo in jo obrnil z napisom proti -zidu. Odšel je v hišo in dejal svoii gospodinji: »Sedaj bi pa pil čaj.* (Iz angleščine)
VESTI s TRŽAŠKEGA
Kaj je povedal Tito Američanom?
Ob priliki nedavne proslave v Kailovacu je Tito sprejel skupino slušateljev ameriškega seminarja Eddy Shervvood. Z, njimi je imel dve in pol ure trajajoč razgovor, o katerem so sestavili tudi obsežen zapisnik. Jugoslovanski listi so ga objavili dne 3. avgusta ,na svojih prvih straneh, datiran pa je s 25. julijem. Zapisnik je dolg, saj obsega dve polni strani »Slovenskeg-t poročevalca«. Poudarek, ki so ga dali njegovi objavi, očitno kaže. da gre za premišljeno politično potezo, vsebina razgovora pa potrjuje, da je razgovor preračunan predvsem za vpliv na ameriško javno mnenje.
Prostor nam ne dovoljuje, da bi ■ga tu objavili v celoti, čeprav je zelo zanimiv in značilen. Pač pa bomo opozorili na nekatera dei stva, ki tako mimogrede izstopajo.
V Ameriki evolucija - doma revolucija
Neki slušatelj je vprašal Titu, kako razlaga marksistično doktrino, da mora kapitalizem na Zahodu propasti in kaj sploh misli, kakšne možnosti ima ameriški sistem za obstoj.
Prav v tem odgovoru prihaja do izraza vsa taktika. Tito niti od de ■ leč ni namignil, da bi moralo tudi v Ameriki priti do revolucije. Kaj še! S tem bi se vendar zameril. A-meričana je potolažil, da Marx sploh ni mislil, »de bo kapitalizem razpadel in da bo likvidiran naenkrat, čez noč. Mislil je, da se bodo oblike tega sistema, kot vseh prejšnjih, polagoma spreminjale.«
L
»AKTIVNA KOEKSISTENCA«
Ti sveta nedolžnost! Ker seveda ni mogel zatajiti, da je Marx napovedal, da bo do tega prišlo prav naenkrat, in to po revolucionarni poti, je Tito dodal, »da Marx ni mogel predvideti razvoja, do katerega je prišlo v Ameriki.«
In tu sledi vrsta poklonov am? riškemu davčnemu sistemu, »ki jemlje od kapitalistov sedemdeset, osemdeset, devetdeset odstotkov od njihovih dohodkov.« Tako se ameriški sistem, tudi po Titovem mnenju, polagoma spreminja, vsebuje že elemente državnega kapitalizma in po tej logiki sploh ni nujno, da bi tam prišlo do nasilnih sprememb. Tito namreč zaključuje, dt »Marx ni rekel, da bo kapitalizem razpadel, temveč, da bo prišlo do sprememb družbenih oblik.«
Marsikateri slušatelj se je seveda pri tem vprašal, zakaj pa so potem komunisti v Jugoslaviji pobih toliko ljudi in se držijo na oblasti na tako totalitaren -način, če' je vse to, kar ,se dogaja, nujno in če mora tako in tako priti do socialnih sprememb tudi po poti mirnega demokratičnega dozorevanja?
in kremplji, še ne dokazuje, da je ta oblast najboljša, še manj pa, ,di je njeno ravnanje pravilno! Drugače bi bilo, če bi oblast dopuščala svobodo opoziciji. Te se pa prav titovci boje bolj kot hudič blagoslovljene vode, S tem odgovorom pa je Tito pogodil kar dve muhii: pohvalil je tajno policijo, velike in male partijske oblastnike in sopot-niško priprego, obenem pa se je še prostodušno porogal jugoslovanskim narodom.
Kmete bodo Še kolektivizirali
Na vprašanje, zakaj je zemljiška posest kolektivnih kmetij nazadovala od 20 odstotkov obdelovalne zemlje na 5 odstotkov, je Tito priznal dosedanje napake. Toda obenem je jasno naznačil, da gre samo za odmor, oddih, ki naj režimu omogoči, da bo po drugi poti in ob prvi priliki zopet skušal kolektivi-zirati kmeta. Tito je dobesedno izjavil: »Nismo opustili zamisli, da bo nekoč v Jugoslaviji prišlo do tega, da so bodo na nek način združila majhna posestva in da bomo v tem pogledu našli nek »modus vivendi”.« Nato pa je nadaljeval: »Treba je, da na podlagi izkušenj kolektivnih posestev kmetje pridejo do prepričanja, dk je bolje, če so na nek način združeni in skupaj obdelujejo zemljo.« Tito že ve, saj je tudi poljedelski strokovnjak.... Ameriškemu kmetijstvu bi lahko dal nekaj poučnih naukov.
Jugoslovanskemu kmetu se torej zope.t obetajo »obdelovalne1 zadruge«, ki so še vedno končni in zadnji cilj režimske agrarne politike. O tem se sicer zdaj ne govori, kajti kmete je treba pripraviti do tega, da povečajo svojo proizvodnjo. Toda v bodočnosti, ko si režim nekoliko popravi kosti, bo samostojen posestnik že spoznal, da v kole ktivizi ra ni družbi tudi on ne more ohraniti svoje gospodarske neodvisnosti. Jugoslovanski komuni-« sti mu ne bodo odpustili, da jih ie s svojo trdovratnostjo prisilil no popuščanje, tako kot niso Sovjeti pozabili na podjetnike in kulake, katerim so nekaj časa, ko so se znašli v podobnih težavah ko* zadnja leta titovci., tudi popuščali iri so celo uvedli NEP, novo ekonomsko politiko, za katero so naivneži mislili, da je večna,, medtem ko je šlo samo za začasno taktiko.
Morda bo kdo tem ugotovitvam oporekal, toda prav dobro se š > spominjamo, da so leta 1946 nekega vidnega levičarja v Ljubljani napadli, ne zato, ker je ljudi plašil, da bodo kmete silili v kolektivne zadruge (kar se je kasneje tudi zgodilo!), temveč zato, ker je o tem prezgodaj govoril! Titu se. menda, vsaj tega ni treba bati.
Vsekakor so najnovejše. Titove napovedi glede bodoče agrarne politike zelo značilne. Z njimi je ponovno dokazal, da se sistema ne more menjati, če ne menja tud: ljudi.
Ni različnih komunizmov
Razočaran je moral ostati tudi tisti ameriški slušatelj, ki je na vprašanje, katere so bistvene razlike med jugoslovanskim in sovjet-
jugoslavija nima notranjih problemov
Udeležencem razgovora, ki nedvomno vedo za visoko število jugoslovanskih beguncev, ki so ss naselili med drugim tudi v Združenih državah; ki čitajo, da ljudje še vedno vsak dan zapuščajo domovino; da se jugoslovanske ekip: Je prerade vračajo čez mejo številčno okrnjene1 in jim tudi Djila-sov in Dedijerjev primer ne more ta biti španska vas, je nekam komično izzvenela Titova izjava, katero je odgovoril na vprašanje, »kateri so glavni notranji problemi Jugoslavije«.
Tito je namreč enostavno dejal, da Jugoslavija nima »nobenih dru gih notranjih, problemov razen go-spodarskih težav, ki pa jih povzro ča v glavnem naša industrializacija«. Ta industrializacija je res od vraga, da je celo sama kriva za težave, medtem ko so tisti, ki jo izvajajo, popolnoma nedolžni! Gospodarske težave Jugoslavije res niso ravno majhne, toda zatajiti odgovoru vse ostalo, od svobode tiska, združevanja, strank, pa do vsaj delno svobodne kitike v sa mih komunističnih vrstah (primer Djilasa!), je pa le nekoliko preveč
V tem duhu je Tito res upraviče no zaključil, da so bile ovire in te zave pri delu takšne, da bi »vsaka druga vlada padla, mi pa smo še tu.« Toda to je iprecej jalova tolažba in šepav dokaz. Obstoj' neke oblasti, ki se drži z vsami sredstvi
skim komunizmom, zvedel, da bistvenih razlik sploh ni. Tito je dejal, da je treba govoriti »o različnih sistemih v Sovjetski zvezi in v Jugoslaviji, o tem, kako oni gradijo svoje notranje življenje, kako pa mi«, ne pa o različnih komu -nizmih.
Cilj je torej, isti, le pota so različna. Zbogom demokracija Titove ga »socializma«, kakor so krstili jugoslovanski totalitarizem nekate ri zahodni lahkoverneži!
Gospa Carlotta Lyons. je zvedela tudi, da ni nobenih bistvenih razlik med sovjetsko in jugoslovansko zunanjo politiko. Tito je namreč poudaril, da je v beograjskih razgovorih med vodilnimi državniki obeh držav prišlo »do zelo važne soglasnosti, oziroma do ugotovitve, da Jugoslavija vodi miroljubno zunanjo politiko in da Sovjetska zveza tako' miroljubno zunanjo politiko brez pridržkov sprejema.« To značilno vzporednost obeh politik smo prav v našem listu že davno ugotovili.
V splošnem je torej Tito odkri*» priznal, da je dosleden komunist, česar tudi ni nikdar tajil. Dodal je še, da je v 'bistvenih zadevah s .Sovjetsko zvezo na isti liniji.
.Zanimivo je, da je bilo ameriškim obiskovalcem vse to kar všeč, kaj.ti dekan McAllister Collegea v Minessotti, gospod Dupre, je deja1, da želi Titu »v imenu navadnih državljanov« svoje države še enkrat ponoviti »upanje«, da ga bo ameriška »vlada povabila, da obišče Združene države.« Ob slovesu je ponovno poudaril važno posredovalno vlogo Jugoslavije, Titovo politično prožnost in mu je zaželel še dolgo življenje, ker ve, »da je v družbi enega od resničnih državnikov našega časa . . . realista prežetega z realističnim idealiz mom....« Podobnih hvalnic je bile sploh cela ploha.
Kaj si mislijo pri vsem tem Jugoslovani, ki to slišijo in berejo, je vprašanje zase. Spominjajo se, da sta Hitler in Mussolini, da ne o-menimo danes tudi že obsojenega Stalina, prav tako sprejemala podobne občudovalce, ki pa niso dz-premenili sodbe zgodovine in zakonov življenja. Takšne delegacije svoje države prav gotovo smešijo, medtem ko je malo verjetno, da jim koristijo. Seveda — v kolikor gre tem državam za naklonjenost ljudstva, ne pa za ugoditev muhavosti trenutnih oblastnikov.
Grozna nesrečo dueli mladeničeu
Nabrežina I občinskega svetovalca bivše OF, g. Pretekli ponedeljek, na Veliki | Srečka Colje. Učil se je za zidarja Šmaren, se je vse, kor je bilo mo-
toriziranega, podalo na krajši ali daljši izlet. Tako sta se z drugimi prijatelji odpeljala zgodaj zjutraj tudi dva naša mladeniča: Colja Ne renko in Pertot Alfred na motorju »Rumi« do jezera Cavazzo. Vse je šlo v redu in lepo. Se pred večerom sta se zadovoljna vračala domov, a strašna nesreča ju je čakala na cesti med Manzanom in razpotjem za Gorico. Tu je njima nasproti privozil neki avtobus, poln turistov. Kaj se je zgodilo, se tu ne ve, ali prevelika brzina ali je vozač motorja kam zadel, dejstvo je, da sta nesrečna mladeniča zaletela z vso silo v avtobus, ki s takojšnjim ust-vljanjem ni mogel preprečiti nesreče. Medtem ko je Pertot priletel z vso silo na cesto, se ie njegov tovariš Colja, smrtno ponesrečil ter je čez dobro uro u-mrl v krminski bolnišnici.
Motor, ki se je zaplel v ogrodje avtobusa, se je pa vnel in v nevarnosti je bil tudi avtobus, da bi zgorel. Pravočasno so to preprečili.
•Nesrečna mladeniča sta prav iz Nabrežine, prvi je 17-letni Colja Nereo, čigar motor je bil last njegovega očeta; je sin tukajšnjega
ter je bil .zelo priden in miren, mladenič. Drugi pa je 18-letni Pertot Alfred, eden izmed dvojčkov, sin kovača Alojzija Pertota. Bil je sobni slikar v Trstu.
Ta strašna nesreča je globoko presunila vso vas. Vsi, brez razlike mišljenja, globoko sočustvuje mo s lako strešno prizadetima družinama ter jim izražamo v tem težkem trenutku naše najiskrenejše sožalje.
'Pokojnima nesrečnežema pa že limo miren počitek y naši domači zemlji.
SLOVENSKA DEMOKRATSKA ZVEZA - TRST
priredi na Opčinah v nedeljo 28. avgusta ob 15. uri
Tradicionalno Jesensko slavje
Nastopajo: Nabrežinski pevski zbor A. Tanče - Pevski zbor iz Boršta in solisti Po sporedu PLES in prosta zabava - Svira nabrežinska godba
Ali smo res na poti miru?
Ali mar res živimo pod srečno |.so govorili. »Pri nas prihaja vse zvezdo? Poletje ni tako vroče, da polj do‘veljave mlajši naraščaj, ta ■bi nam, vročina delala preglavic, | pa ne trpi nasilja.«
ljudje na visokih položajih nam kažejo ljubeznive obraze.
Med terorističnimi režijni je bi' •prav sovjetski na najslabšem glasu. 'Svet še ni pozabi,1 številnih strahotnih procesov, še pomni zločinske virtuoznosti Eubianke in koncentracijskih taborišč, razne do podrobnosti profinjene metode sovjet., skih izsiljevalcih ustanov ‘ter vohunske sposobnosti številnih polvo jaških organizacij, enako kot tud-' podzemno delovanje zalezovalce'« in naročenih, ubijalcev ter obveščevalcev vsemogočih vrst.
Vse to nam danes prikazujejo kot nekaj, kar je že zdavnaj minulo. Keslerjev »Mrk sredi poldneva« pripada davni, tako rekoč že pozabljeni preteklosti. Človek bi se skoro vprašal, česa so se bali' ir. pred čem je bežalo toliko beguncev. Na ducate milijonov so jih šteli, ki so bili strahotna reklama za komunizem.
Ljudje, ki so imeli priliko, da so v Ženevi srečavali sovjetske časnikarje, so se čudili. »Pri, nas ni več tako, kakor je bilo pod Stalinom«,
S ib a	nooo
V teh dneh, ko se naše mame in I stvar bova uredila s pestmi.«
očetje križajo z otroki in jih preganjajo k pripravi za popravne izpite, ki so pred vrati, ne manjka pritožb nad neposlušnostjo in lahkomiselnostjo popravljalnega naraščaja, Celo v britanskem parlamentu so pred časom obravnavali to vprašanje. Pri tem so časnikarji napisali tudi tole zgodbo:
Pred kratkim je v angleškem parlamentu konservativni poslanec zagovarjal tezo, da je treba .gotove ljudi še vedno vzgajati po načelu: Slba novo- mašo poje! Angleški poslanci imajo za vsako trditev pri roki tudi ustrezajočo prispodobo a-li pa lastni življenjski doživljaj. Tako je tudi ta poslanec izluščil iz svojega spomina zgodbo o rokoborbi med častnikom in prostakom.
Častnik je bil sam poslanec, »črna ovca« pa prostak, pravcati strah in trepet vsega polka. Premeščen je bil v polk zaradi neposlušnosti, upore in pogostega prekoračenja dopusta iz neke druge enote.
Ko je ta vojak že' zopet prišel nekega dne v spor z londonsko policijo, ga je njegov častnik postavil pred izbiro: ali zadevo uredita častnik in vojak med seboj ali naj jo urejuje vojaško sodišče.
Sevedai je angleški Tommy izbral prvo ponudbo. Čudil pa se je, ko je častnik sprejel njegovo izbiro z nevoljo in še bolj se je začudil, ko je častnik dejal:	»Dobro,
Vojak se je kislo namršil, častnik pa je nadaljeval: »Cez 4'5 mi nut bodite na tem in tem mestu in ne pozabite boksarskih rokavic. Stvar bova hitro opravila.«
-Rečeno, storjeno. Ob določenem času sta bila, nasprotnika na mestu. Slekla sta bluzi. Častnik je imel o-krog štirideset let, prostak petindvajset.
»Ce želite, se lahko borite tudi brez .rokavic,« je izjavil častnik. »Naložil vam bom več udarcev kakor ste jih skupaj, prejeli v vsem svojem življenju,«
Boksanje je pričelo. Vendar je že po nekaj sekundah prejel častnik tako bunko pod brado, da se je omrtvičen zvalil po tleh. Prestrašeno se je prostak trudil okrog ranjenca. Ko je častnik prišel k sebi, je prostak skesano dejal: '»Sir, ne hudujte se nad menoj — gotovo bom še vaš najboljši vojak.«
'»Glejte, gospoda moja,« je vzkliknil poslanec v zbornici, »v resnici se nad njim nisem več hudoval. Postal je vzorni vojak, vso vojno je hrabro služil in povišan je bil v narednika,«
Ta zgodba sicer še ne pomeni, da bi posnemanje pomenilo odkritje splošnega zdravila proti otroškim vzgojnim nedostatkom, v njej pa je le zrno človeških nepreračunljivosti.
Ta upornost mlajšega naraščaja prihaja do 'z-raza na področjih, ki so nam zemljepisno bližja. Vedno več ljudi prihaja- do spoznanja, da je država kot izkoriščevalka delovne sile. š? veliko neznosnejša od tistega tako preziranega kapitalističnega izkoriščevalca. Zahod jo. torej temu potlačenemu svetu postal nekak ideal, tisti Zahod, v katerem tako prijetno živimo,,
Ali je k temu in takemu razpoloženju, doprinesla Ženeva? Ali so se res oddahnili tudi sovjetski ljudje, odkar so izginili tisti, ki so v toliki meri kvarili ozračje in ki so se zbirali okrog Stalina in Berje.’ Kajti že način, kako so likvidirali Malenkova (če ie bil sploh likvidiran), ie vplival pomirjevalno. Saj nam je bilo tega človeka, zavaljenega obraza in ostrega pogleda, ki je pa vendarle dal čutiti neko tiho pomirjevalnost, kar neka-' ko žal. 'Toda niti Bulganin. niti Hruščev nista popolnoma, nesimpatična. Saj izgleda Bulganin kot kak upokojenec, .ki bi ga y kakem kavarniškem kotičku vzeli v svojo sredo, kjer bi .nam pri dobri kapljici pripovedoval t> svojih lovskih dogodivščinah, čeprav bi si ne bili prav na jasnem, q kakšni vrsti divjačine bi naj nam govoril. In o Hruščevu? Ali tega moža niste že. srečali na kakem Gogoljevem So-ročinskem sejmu. Hruščeva tartarskih ličnic ter širokega in glasnega smeha, živahno mahajočega z lokami, dočim je Molotovu, ki se je enako znašel s Hitlerjem i.n Ribbentropom, kot z Rooseveltom in Churchillom vsekakor ugodno pri duši ob pogledu na število novih igralcev te neskončne ljudske komedije.
Arijanina palača v Ženevi je sprejele vse te nove .izvajalce evropskega orkestra; ta palača neštetih hodnikov, predavalnic, sestaja-lišč, bibliografskih pripomočkov, časopisov vseh krajev sveta, zastop nikov vseh ljudskih plemen, od našminkanih črnk do zapetih, neprozornih in vedno smehljajočih st-Aziatov. Arijana je bila. Minose. hči in njen klopčič je pomagal Te zej.u, da se je izvlekel iz neštevil-nih hodnikov kraljeve palače na Kreti. Enak klopčič je potreben,, do -bi se človek znašel sredi neštetih hodnikov palače v Ženevi. Ti hod ni-ki so pokriti s kavčukom, da bi ne bilo ropota. In tipkarice, ki so na razpolago posetnikom, so tihe in diskretne kot bolničarke, ko se pomikajo po hodnikih z vozički s knjigami in spisi. Vse'so belo oblečene in z modrimi ovratniki. Zraven dvorane za liste je dvorana za kataloge, nekaj ogromnega, kar je težko pregledati- ter zamudno in prikladno za brezdelno opa-
zovanje. V parku so visoka drevesa, ki dajejo blagodejno senco.
Toda vsega -tega je bilo tudi pred letom 1955. Saj so Arijanino palačo zgradili pred Hitlerjevim vzponom na oblast, nekako pred 25 leti. Toda vsi ti ljudje, ki bi svetu hoteli dati novih, prijetnejših vtisov, so videli in preživeli 6 let krvave in 10 let hladne vojne. Vsi se nekako boje nečesa novega, ki se približuje! Generacije, ki je že v samem začetku v sebi zadušila vse kali samoprevare in ki z nekakim prezirom motri malenkostne epigo-ne nacionalizma. Toda tudi v tej mladi Evropi so nove kali nemira In prestrašeni ob pojavu novih sil hite stari, da bi zabrisali vse tisto, kar je bilo neugodnega, iz strahu, da bi se nekega dne ne obrnilo proti njim tisto, kar so nekoč in še ne tako davno sami pripravljali drugim. Kajti težnja po svobodi oi nekaj objektivnega, kar naj bi veljalo za vse, ampak je nekaj' subjektivnega: pomeni oblastnikom odvzeti tisto, česar sami nimamo :n kar so doslej drugim odrekali. »Poberi se odtod, da sedem jaz«, je pač tista velika skrivnost napred ka- in vsakodnevne borbe za obstanek, borba lačnih proti sitim.
NOVE PUBLIKACIJE
.KRALJESTVO BOŽJE'
V Celovcu so pričeli znova izdajati knjižico »Kraljestvo božje«. Ze pred leti ,so si izdajatelji zadali nalogo navduševati Slovence po vsem svetu, da bi se ločeni pravoslavni bratje vrnili v katoliško Cerkev. Izdajatelji -pa bi radi s temi ciril-metodijskimi knjižicami dosegli dvojni namen: izdajali bodo verske knjižice za duhovno izobrazbo in katoliškim slovstvom. Prva knjižica- .se je predstavila predvsem članki o slovanskih blagovestnikih. Upamo, da bo knjižica dosegla svoj namen.
»GORE’«
V Buenos Airesu je Slovensko planinsko društvo v Argentini izdalo revijo »Gore«, glasilo slo ven skih andinistov. Prvi zvezek je posvečen spominu Tončka Pangerce k,i se je leta 1954 ponesrečil v An dih na 3200 m visoki -gori Paine Skoro vsi članki obravnavajo pla ninstvo v novi domovini, obujajo spomine na domače slovenske gore in hrepenijo nazaj domov.
Revija je dokazala, da pri Slo vencih, pa naj bodo kjerkoli, ne more ugasniti ljubezen do go,rž in do svojega jezika; ljubezen, ki se prav v teh listih zliva v eno samo
Revijo »Gore« je opremila akn demska slikarica Bare Remec, ki je tudi izvršila vse »ex liibri-se« reviji.
njih
Cinizem
Cinizem imenujemo obnašanje psov, ki svoje spolne nagone opravljajo sredi ulice, ne glede na ljudi, ki hodijo mimo in ves prizor hote ali nehote opazujejo.
V prenesenem smislu je pa- cinizem zadržanje ljudi, ki izkazujejo vojo sramoto, pri tem pa ne občutijo, da ta sramota zadeva same.
Tak cinizem je prišel do izraza:
pisanju »Piccola« od preteklega torka. In s čim se hvali »Piccolo«? Da je -nekaj nosilcev slovenskih puimkov izkoristilo olajšave, ki so jih sprožili z zakonom Anglo-ame-'ričani glede povratka priim,k-ov v prejšnjo obliko in so sedaj svoje priimke poitalijančili. Lepa pohvala. Ti vsega obžalovanja vredni ljudje, ki nimajo poguma, da bi se priznali k svoji rodbinski in narodnostni pripadnosti, za nas ne pomenijo -nobene zgube, kot ne morejo pomeniti nobene pridobitve za italijansko stvar.
»Piccolo« se s tem ponaša, in prav to zadeva, dobro ime Italije, Zaradi česa so ti Slovenci smatrali za potrebno, de prav sedaj izvrše to spremembo? Verjetno v težnji' po kaki gmotni koristi. To pa pomeni, da stojč pot vtisom, da, se bodo italijanskim oblastem bolje priporočili in prikupili kot preobražene!, kakor pa kot odkriti zastopniki svoje izvirne narodne zavesti.
Ali so pa taki poja.vi dokaz za popuščanje napetosti? Mislimo, da niso. Odkod torej upravičenots za tarnanje zaradi Istre, če se pa najdejo ljudje, ki ne znajo biti niti pošteni, niti nepristranski. Nobenega jokanja,, če fašistična nasilja posnemajo tudi na drugi strani zavese....
VELIKA TRGOVINA z mešanim blagom v zgornji okolici sprejme 14-letnega učenca. Popolna oskrba. Naslov v upravi lista.
Odgovorni urednik:
Prof. Dr. AN,TON DABINOVIC Tiska: tisk. Adria, d. d., v Trstu
ZOBOZDRAVNIK
Dr. STANISLAV PAVLICA
se je preselil v ul. Rittmeye,r, 13 in sprejema od 9. do 13. ter od 17. do 19. ure Stev. telef. 31-813
Vespa
125, 150 in 150 G. S. KUB. CM tJA OBROKE IN PROTI T A -KOJSNJEMU IZROČILU.
Vespe
-RABLJENE
ORIGINALNI DELI » P. I
NADOMESTNI
A G G I O «
PRODAJNA AGENCIJA:
TRST, UL. S. FRANCESCO 46 TEL. 28.940
M i z b p I i H Deske ffrirefa
MOValCI J ve, macesnove
podjetniki m in tram i<*o«,
trame in var-kete nudi najugodneje
TEL.
90441
CALEA
TRST
Vlala Sonnlno, 2 *