bretanjska vojvodinj a 

ali 

zmaga kreposti in nedolžnosti . 

Poduha povest za stare in mlade .
Po }Z.I-i'to,fu. Šrn'icl-ti poslovenjena .


Peti natis. 

V Ljubljani 1899 .
Založil in prodaja Janez Giontini .



Natisnila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani . 


Hirlande mladost in možitev. 

Hirlanda je bila hči bretanjskega vojvode, ki 
je živel in vladal deželico Bretanijo v severni Francij i 
pred več sto leti. Kot edini otrok bila je dedič 
vsega premoženja svojih plemenitih staršev. Nič 
ne vemo o imenih njenega očeta in matere; da so 
pa Hirlandini starši bili brez dvombe pobožni in boga 
boječi in da so se potrudili, svojo hčer lepo p o 
krščansko izrediti, to lahko sklepamo iz Hirlandineg a 
življenja, kajti že sv . pismo pravi : 

„Po sadu se drevó spozna.” Tako lep sad, kakor 
Hirlanda, ne more pasti s slabega drevesa, ker trnj e 
ne rodi fig. Hirlanda je bila hči plemenitega drevesa 
in pokazala s svojim življenjem, kaj lepa nrav, združena 
z dobro krščansko izrejo, premore. Že v mladosti v 
krščanski kreposti utrjena, zamogla je v poznejši h 
letih to vse voljno in stanovitno prenašati, kar je 
Bog težav nad njo poslati spoznal za dobro . 

Hirlanda je v samoti in ponižnosti cvetela , 

kakor dehteča vijolica. Ni se kazala med svet, za 
kar je po svojem stanu dovolj prilike imela, temveč 
ljubila je, biti sama in opravljati na svojem domu 
razna dela ali pa moliti k Bogu v svoji tihi sobici . 


Rado pa se zgodi, da se prezirajo deklice, ki 
se razkošno in z bogatim lišpom med svetom kažejo , 
nasprotno pa take, ki se družbi umikajo in v svoj i 

čednosti in ponižnosti rajši svojega doma držé, skrit e 
ne ostanejo, ampak toliko bolj hrepenenje pošteni h 
ženinov na sebe potegnejo. Tako je bilo tudi pri 
Hirlan.di. Mladi gospodje iz sosednih dežel so koral o 
zvedeli za to žlahtno cvetlico ter se pogosto prikazovali na njenem gradu. Vsak se je štel srečnega, 
ako je dobil od te poštene gospodične en lep pogle d 
ali prijazno besedo. 

Hirlanda je imela toraj snubačev na obilo, tak o 
da so jej bili že nadležni ; vendar jih z lepo maniro 
odgnati ni mogla. To pač ni čudo; kajti brez ozira 
na njeno bogatstvo in nje plemeniti stan morala 
je vsacega mladeniča mikati tudi nje telesna lepot a 
in krasne lastnosti njenega srca : kakor nje ponižnost, 
skromnost, delavnost, pobožnost, uljudnost, potrpežljivost in postrežljivost . 

Med vsemi snubači se je Hirlandi najbolj pri 
kupil angleški vojvoda Arto, mladenič poštenega 
in odkritega srca, plemenite duše, lepega obnašanj a 
in čvrste postave . Tega j e Hirlanda posebno spoštovala in mu nazadnje svoje naklonjenosti skrivati 
ni več mogla. Arto je bil zelo srečen, ko je zapazil , 
da ga mila Hirlanda pred vsemi druzimi odlikuje . 
Potrudil se je še bolj, pridobiti si njeno ljubezen, 
in koralo sta si kot zaročenca segla v roke . 


Za Hirlando je res najbolje kazalo, da se omoži . 
Kajti starši so jej bili pomrli, in ona je ostala kot 
slaba ženska edina vladarica bretanjske dežele in 
gospodarica vsega premoženja, ki ga j e po starši h 
podedovala . Tudi se je že naveličala, vedno cel e 
trume snubačev v svojem gradu sprejemati. Zato, 
da vsemu temu konec stori, zmenila se je z Artom 
ter mu poklonila roko in srcé. Arto jej je na prost o 
voljo dal, kdaj hoče poroko in Ženitovanje napraviti . 
Čez nekaj tednov je bilo vse pripravljeno in mašnik 
je zvezal dvoje src, ki sta si bila že prej v ljubezni 
vdana. Napravilo se je zmerno ženitovanje, pri 
katerem so bili povabljeni svatje in mlada poročenea 
prav dobre volje . Še večje veselje bila bi Hirland a 
občutila, ako bi bili nje starši še živi. Tako pa jih 
je vedela v boljšem kraji, sebi v tolažbo pa je zdaj 
imela čvrstega moža, da ni bila več tako zapuščen a 
in brez varuštva na svetu . 

Arto mora v vojsko odriniti. 
Vesela in zadovoljna je bila zdaj Hirlanda pri 
svojem ljubem možu . Oba sta lepo in pošteno živela , 
Bogu služila in natanko spolnovala obljube, ki sta 
jih pri altarju storila. V zakonih, kjer vlada mir , 

pobožnost, bogaboječnost in ljubezen, tam še zapoved i 
treba ni, ker vsak že iz ljubezni do Boga in do svojeg a 
soproga to stori, kar bi se mu sicer ukazovati moralo . 


Če dva zakonska tako živita, kakor sta Arto in 
Hirlanda, potem se res lahko reče, da živita, kakor 
dva angel] ca. 

Vsa družina in vsi podložniki so se veselili t e 
zakonske zveze, kajti Arto je bil pravičen gospod . 
Hirlanda pa je bila prava mati vseh revežev ter 
nobenega ni brez pomoči pustila, ampak je dostikrat 
še več dala, ko je siromak prosil, če je videla, da 
je res potreben . 

Od vseh strani so prihajali mladima zaročnikoma srečo vošit. Ta odkritosrčna vošila so podložniki tudi v svoje molitve vpletali . Tako mladem u 
paru Božji blagoslov ni mogel izostati. 

Bog se je ozrl na pravičnega gospodarja in 
na njegovo ljubo gospo. Hirlandi in nje možu se 
je spolnila zelja po zarodu, in ko je mlada gospa 
ta blagoslov in poroštvo zakonske ljubezni in zvestobe v svojem telesu čutila, zahvalila sta se oba 
za ta dar Bogu in prosila za naslednika že zanaprej 
blagoslova iz nebes . 

Toda ljubi Bog ne pusti ljudi v vedni sreči. 
Živeti, ampak jim pošilja nadloge in težave, da b i 
na Njega ne pozabili in se v dobrem utrdili. Po 
svoji modrosti je toraj tudi Hirlandi in . Artu dnev e 
trpljenja in britkosti poslal . 

Arto je bil kot bretanjski vojvoda podložen fran

coskemu kralju, in čeravno je bil vojvoda v svoj i 
deželi sam svoj gospodar in je sodil, kakor je hotel, 
vendar je bil tako daleč podložen, da je moral s 


svojimi vojaki francoskemu kralju na pomoč, priteči , 
če se je kaka vojska vnela . Tako se je tudi zdaj 
zgodilo, da se je francoski kralj v vojsko zapletel . 
Poslal je tora] svoje poročnike k svojim podložnim 
vojvodam in jim naročil, naj zberejo vsak svoj e 
vojake in naj pridejo z njimi v vojne šotore . Starim 
vojvodam je bilo sicer dovoljeno, doma ostati in 
komu drugemu izročiti poveljništvo čez pomožn o 
vojsko; za mladega Arta bi bila pa sramota, ko bi 
se on bil izognil in doma ostal. 

Zato je začel zbirati svoje vojake, da bi ji h 
peljal v Pariz, kjer je stala že velika francosk a 
armada. 

Za Arta je bila ta reč zelo sitna in neprilična, 
ker je svojo ljubo gospo težko zapustil, tem bol j 
težko , ker se je bližal čas poroda. Nikakor se ni 
mogel odločiti, da bi bil to novico ženi povedal, 
vendar se pa je moralo zgoditi . 

Ko se je Hirlanda od prve žalosti nekolik o 

oddahnila, spoznala je sama potrebo ločitve. Arto 
si je vse prizadejal, da bi jo potolažil ; rekel je, da 
bo sovražnik kmalo premagan., in da se on sam ne 
bo nalašč v nobeno nevarnost podal ; kamor ga bo 
pa dolžnost klicala, da ga bo že Božja roka branila, 
ter da se bo s slavo in častjo zopet v njeno naročj e 
povrnil. 

Dneva svojega odhoda Arto Hirlandi še razode l 
ni, pa tudi ona ni mislila, da bi že tako blizo bil. 
Ko je bilo vse pripravljeno, naročil je Arto svojej 


družini, naj gospe] dobro strežejo in naj mu včasi h 
kaj od nje sporočijo. Drugi dan na vse zgodaj pa 
je s svojimi vojaki odrinil, da Hirlanda še zato nič 
ni vedela. To pa je storil, ker mu je bilo pretežko , 
od nje slovo jemati. Ko je Arto žalostnega srca s 
svojo vojsko proti Parizu šel, toževala je Hirland a 
sama doma in se Bogu priporočevala. Pogled v 
prihodnj ost jej ni nič dobrega obetal, in srce jej 
je bilo zelo otožno. Motila se je z delom in si tako 
izbijala težke skrbi iz glave . 

Artov brat pride k Hirlandi. 
Vojvoda Arto je imel brata, ki mu pa ni v 

ničemu enak bil. Temu bratu je bilo Gerard ime . 
Kakor je Arto ljubil tihoto, treznost domače veselje, tako je Gerard le v vriščečih in šumeči h 
veselicah in imenitnih pojedinah razveseljevanja iskal . 
Razun tega je bil zelo spačenega sreá in že pri 
svatovščini je gledal z nevošljivim očesom srečo 
svojega brata Arta, ki je priženil lepo nevesto in 
bogato deželo. Nič druzega ni želel, ko da bi Arto 
in Hirlanda ostala brez otrok, da bi potem on kedaj 
podedoval po bratu bretanjsko deželo. Ko je bil o 
ienitovan.je na Hirlandin.em dvoru končano, povrnil 
se je Gerard, na dvor angleškega kralja in je ta m 
v raznih veselicah svoje premoženje tratil. 

Kakor tresk ga je tam pobila novica, da se 
njegov brat za gotovo rodnega naslednika nadeja. 


Vendar ga je tudi veselilo slišati, da je moral Art o 
v vojsko iti in svojo ženo zapustiti. Na to ločitev 
je skoval svoje hudobne naklepe. Precej je sklenil, 
da hoče svojo svakinjo obiskati, in že drugi dan se 
je v ladjo podal. Kmalo je prišel v bretanjsko primorje in prihitel nenadoma v grad svojega brata. 

Z velikim veseljem ga je Hirlanda sprejela, ke r 
je mislila, da je tako pošten, kakor njegov brat . Ona 
mu je vse zaupala in skoro samo sebe oropala vs e 

časti, da je le svojemu svaku zamogla vso oblast v 
gradu izročiti. 

Kakor vsi hudobneži bil je tudi Gerard zvi t 
hinavec. Od kraja se je kazal, kakor da ne bi imel 

časa, dolgo muditi se, in da je le prišel, kakor 
dolžnost terja, svojo ljubo svakinjo obiskat. Ko ga 
je pa Hirlanda nagovarjala, naj še ostane, obljubil 
je, njeni želji ustreči; in ko mu je rekla, naj prevzame namesto Arta vse oskrbništvo grada in dežele, 
je to nekako prevzel, kakor nerad in siljen. 

Hirlanda se je prav srečno štela, ker je mislila, 
da ima zdaj poštenega moža za svojo brambo in z a 
vso skrb pri hiši. Gerard je bil pa spet po svoje 
vesel, da mu je Hirlanda toliko zaupala in da j e 
mogel toliko Ideje svoje hudobne namene izpeljati. 
Hirlanda je svojega svaka v časti imela in tudi cele j 
družini ukazala, da ga morajo vsi ubogati. Tudi 
Gerard se je iz začetka pošteno obnašal in se proti 
svakinji prijaznega, ljubeznjivega in skrbnega kazal . 
Njegova prva skrb pa je bila, kako bi grajsko 


lu 

družino bolje spoznal ter jo na svojo stran spravil . 

To je koralo zapazil, da pametno in varčno gospodarstvo njegovega brata ni bilo vsem poslom 
všeč, ker ni pogosto pojedin dajal in toraj tud i 
posli niso daril dobivali. On pa je začel med posle 
denar razsipati in s tem si jih je koralo na svoj o 
stran pridobil . Potrdil se je pregovor, da denar vs e 
premaga in da denar je svetá gospodar. V kratkem 
času so vsi posli Gerarda močno obrajtali, ker jim 
je vedno dajal za pijačo in za druge nepotrebn e 
potrate. Rekli so : ťNaš gospod Arto in njegova 
žena sta skopa, gospod Gerard pa nas pusti živeti , 
on je pravi mož! " 

Ravno tako si je Gerard tudi mnogo podložnih 
kmetov na svojo stran pridobil . Če je od kake 
nadloge ali nesreče zaslišal, precej je ljudem pomagal, se ve da s privoljenjem Hirlande, vselej p a 
je še kaj pridjal in se delal, kakor bi dal iz svojega 
premoženja. Družina grajska, katero je dobro pital, 
hvalila ga je na vso moč in le njemu vse pripisala , 
kar je dobrega užila, čeravno je vse šlo iz Hirlandineg a 
premoženja. Koralo je imel Gerard prvo besedo v 
gradu in na deželi. Le malo jih je bilo, ki so na 
tihem to Gerardovo zapravljivost grajali in Hirland i 
zvesti ostali; pa ti si niso upali nič reči, ker so 
videli, da, ima Gerard vso moč v rokah . 

Največ pa je bilo hudobnežu na tem ležeče , 
da bi bil babico in bajo na svojo stran pridobil z a 
tisti čas, ko bo vojvodinja porodila. To pa je bilo 


11 

lahko, ker sta bili obé revni in denarja lačni . Ker 
je babica rada dobro jedla in pila, pa dobro živela , 
zato jo je lahko ujel v svoje mreže. Baja pa in 
nje mož sta bila tudi revna in sta rada vsak krajcar 
vzela, naj bo pošten ali nepošten . 

Taka se je godila v gradu, ko je Gerard komaj 
dva mesca tam bil. Družina, ki je bila prej vsa 
navdušena za gospoda Arta in njegovo gospo, bila 
je zdaj vsa podkupljena in vsak čas pripravljena, 
svojega gospoda in svojo dobro gospo za tridese t 
srebernikov prodati. Čeravno Hirlanda ni nič hudega mislila, vendar se jej tudi nič dobrega dozdevalo ni. Kolikor bliže je prihajal čas poroda, toliko 
bolj žalostna in otožna je postajala. 

Arto v vojski. 

Arto ni imel vesele ure v vojaškem taboru. 
Vedno je mislil na svojo ljubo ženo, in skrbelo g a 

je posebno, če bo srečno porodila in če bo imela 
pravo postrežbo, kadar njega ne bo pri njej . Zavoljo 
tega je bil zmirom slabe volje in tudi njegovi vojaki so bili otožni, ko so svojega gospodarja tacega 
videli. Smilil se jim je vojvoda v srce. Se vé da, 
kadar so vojaki k burgundskemu vinu prišli, pozabili 
so oni na svojega vojvodo, ter veselo prepevali . 
Arto pa ni mogel ž njimi veseliti se . 


Nekega dné, ko je vojvoda tako zamišljen v 
svojem šotoru sedel, približal se mu je en prijatel j 
in ga opazoval. En čas ga prijatelj gleda, potem 
pa ga prosi, naj bi mu vendar povedal, zakaj j e 
tako žalosten . 

Arto mu odgovori: „Vem, da si moj prijatelj, 
zato ti bom tudi povedal, zakaj sem tako žalosten . 
Poglej, odkar sem svojo ljubo tovaršico doma sam o 

zapustil, obhajajo me vedno tako temne in nič dobrega sluteče misli. Ravno nocoj, ko sem zaspal , 
zagledam v sanjah svojo dobro Hirlando kakor mrliča 
ležati, zraven nje pa jastreba, ki je njeno telo požrešno kljuval in njeno osrčje požiral. Nikjer ni 
bilo človeka, da bi jej bil na pomoč priskočil. Groza 
me spreletava, če se teh sanj spomnim, in boji m 
se, da to nič dobrega ne pomeni. ” 

Prijatelj ga je tolažil, da si prazne skrbi dela. 

Svetoval pa mu je, naj enega poročnika domu pošlje, 
da bo zvedel, pri čem da je. To je Arto tudi storil 
in poročnika poslal. — Ta je prišel čez nekaj dni 
nazaj z dobrim poročilom, da je doma vse v redu . 
Prinesel je tudi pismo od Hirlande, v katerem j e 
ona Arta prav lepo pozdravljala, ga zagotovljal a 
svoje ljubezni in razkrila mu svoje skrbi . To pismo 
je vojvoda više cenil ko vse zaklade tega sveta, le 
to ga je 'skrbelo, če bo doma vse v redu šlo, ako 
njega ne bo zraven. 


13 

Hirlanda, nesrečna mati. 
Tudi Hirlando je otožnost vedno tlačila, venda r 
v pismu do Arta je ni hotela pokazati, da bi m u 
srca še bolj težkega ne storila. Sama za se je trpela 
in trepetala pred dnevom, ko ima prestati vprvič 
materne bolečine. Slednjič je ta dan prišel. Hirlanda 
je srečno porodila lepega fantiča . Hudobni Gerard 
pa je imel svoj naklep že storjen, kako bo teg a 
otroka s poti spravil. Baja in njen mož, pa tudi 
babica so bili že vsi podkupljeni. Ko je otrok na 
svet prišel, in ko je Hirlanda še v nezavesti ležala , 
vzela je baja otroka in bežala ž njim in svojim 
možem iz grada proč proti morju, kjer so taki lump i 
nedolžne otroke kupovali in jih potem v sužnjos t 
prodajali v Ameriko. Ko se je Hirlanda zavedla , 
bil je otrok že daleč proč odnešen . 

Prve Hirlandine besede so bile te, da je po 
svojem otroku prašala. Dali so jej pa žalostni od

govor, da naj nič ne poprašuje po detetu, ker s o 
ga proč spravili, da bi se njegove čudne podobe n e 
prestrašila, kar bi jej znalo sedaj škodovati . Rekli 
so jej , da naj se temu ne čudi, če je bil otrok spačen , 
saj bi bila pri teh bolečinah še sama kmalo umrla . 

Vojvodinja tega ni hotela nikakor verjeti in 
zahtevala, naj jej otroka prinesejo . Toda dobila je 
prejšnji odgovor, vse malopridne babe so enako govorile, da dete še za pokazati ni. S težkim srcem j e 
Hirlanda pričakovala trenotka, ko bo njej do zdaj 


[4 

najbolj zvesta hišina sama pri njej ostala. Na to 
se je še nekoliko zanesla, da jej bo resnico povedala. 
Pa tudi ta babura je bila od Gerarda podkupljen a 
in je tako govorila, kakor vse druge . 

Pri tolikem dušnem trpljenji je Hirlanda tako 

oslabela, da je vnovič ob zavest prišla. Bilo se je 
bati, da bo umrla. Umetnost postrežnic jo je sicer 
k novemu življenju obudila, pa tudi k novemu, še 
večjemu trpljenju. Hirlandi je Bog odmenil, da mora 
izpiti polno kupo trpljenja, kakor bomo kmalo slišali . 

Kaj se je z vojvodičem zgodilo. 

Malopridna baja je bežala z otrokom in svoji m 
možem proti morju, kjer so ju že od Gerarda najeti 

tatovi čakali, da bi otroka prevzeli v svoje roke i n 
ga prodali v tuje kraje, odkoder bi nikdar več nazaj 
ne prišel. Med potjo sta se baja in nje mož smejala 
lepemu denarju, ki sta ga od Gerarda dobila in s i 
delala načrte, kako bosta s tem lahko po gosposk o 
živela in nič več delala. Kakor mnogo drugih pred 
njima in za njima je tudi ta dva zapeljal denar in 
hrepenenje po dobrem in razkošnem življenju. Kako 
srečen je pač človek, ki se z malim zadovolji in 
pri tem Bogu zvest ostane, kajti on ne pride v 
skušnjavo, aa bi kako hudodelstvo storil iz lakomnosti. 

Gerard v gradu je bil prav vesel, da se mu j e 
vse tako po volji izšlo. Mislil je, da je vojvodiča 


15 

za zmirom odstranil in da se je tako znebil dediča 
za Artovim kraljestvom . Toda človek obrača, Bog 
pa obrne. Tako je bilo tudi pri Gerardovih sklepih . 
Onadva, baja in nje mož, sta sicer res z otrokom 
v mesto Haver de Gras prišla, kjer so se ukradeni 
otroci ubarkali in čez morje vozili, toda božja roka 
je čudovito branila novorojenega vojvodiča . 

V Šent Malu, zdaj prav imenitnem mestu ne 

daleč od mesta Havra, bil je takrat en samostan , 
katerega je vladal pobožni opat Bertrand, vsej okolici 
dobro znan in priljubljen menih. Ta mož je tako 
sveto živel, da mu je Bog dostikrat na čuden način 
pokazal svojo milost . 

Tistega večera, ko je baja z vojvodičem iz 
grada bežala, šel je opat ob navadni uri spat. V 
sanjah je videl angeljca pred seboj, ki mu je razločno ukazal: „Vstani, zberi svoje vojake in hiti 
ž njimi v mesto Haver de Gras, tam bosta dva begunca prinesla nekrščeno dete, katero moraš rešit i 
in krstiti. ” 

Opat Bertrand je Gospodovo povelje precej 
spoznal. Ustal je brez zamude, poklical svoje vojn e 
hlapce in jim ukazal, naj se oborožé in na pot pri 
pravijo . Kajti v tistih časih so imeli tudi škofje in 
opati svoje vojake, ker je bilo toliko roparskih vitezov, 
da tudi mirni služabniki Božji niso mogli brez vo

jaške moči biti. Ko so vojaki že vsi pripravljeni 
na dvorišči stali, jim je opat razodel Gospodovo povelje. Vojaki so z veseljem prisegli, da poj dejo z 


16 

opatom, kamorkoli jih popelje ; saj so bili od nekdaj 
navajeni, svojega gospodarja zvesto ubogati, ker s o 

vedeli, da jih za kako slabo reč ne bo v boj gonil , 
ampak da on z njihovo močjo le revne in zatirane 
brani in krivico kaznuje . Z veselim vriskom so 
odšli vojaki proti tistemu mestu, kjer jim je bilo po 
vedano, da morajo rešiti ukradeno, še ne krščeno dete . 

Se pred juterno zarijo so prišli na določeni 
kraj. Videli so pač barko, ki bi imela otroka od 
peljati, pa od napovedanega plena ni bilo še nič 
videti. Postavili so se tora] v skrito zatišje in 
čakali, kdaj pridejo lopovi z ukradenim otrokom . 
Ravno se je začelo solnce pomikati izza gora, ka r 
zagledajo več ljudi od daleč semkaj k morju hiteti ; 
brodarji iz barke pa so jim v čolnih nasproti šli. Zdaj 
planejo opatovi vojaki iz zatišja nad tisto krdelce, 
ki je ukradenega vojvodiča spremljevalo. Ob enem s o 
stopili tudi mornarji na breg in prišli tatovom na 
pomoč, ker so bili ž njimi zmenjeni in so že videli , 
da jim oborožena sila dobro plačani plen iztrgati 
hoče. Vnel se je srdit boj med tolovaji in vojaki . 
Bilo jih je mnogo pobitih in ranjenih. Nazadnje so 
pa le samostanski vojaki zmagali, rešili otroka in 
ujeli bajo pa njenega moža ter vse vkup odpeljal i 
v samostan. Neznano vesel je bil Bertrand, po 
glavar menihov, ko je nedolžnega otroka v svoji h 
rokah držal, katerega mu je Bog v varuštvo izročil. 

Opat Bertrand je imel sestro, ki je bila omo 
žena, 'pa jej je bil pred kratkim edini otrok mrl 


17 

in te zgube ni mogla pozabiti . K tej sestri je opat 

otroka nesel, ga jej izročil in jo prosil, naj po 
materno za fantička skrbi. Tudi jej je razložil, 
kako mu je Bog sam razodel, naj tega otroka reši 
iz tolovajskih rok in kako se je to zgodilo. „Tega 
otroka”, rekel je sestri, „mora Bog posebno ljubiti, 
ker ga je na tako čuden način rešil ; zato ga le 
vzemi in Bog te bo gotovo za to dobro delo obiln o 
poplačal! ” 

Opatova sestra, Berita po imenu, je lepega 

fantička z veseljem v svojo oskrbo vzela in mu 
tako stregla, kakor bi bil nje lastni otrok. Še tisti 
dan je bilo dete krščeno, Bertrand in njegova sestr a 
pa sta bila za botra in dali so mu ime B e r t r a n d . 
Takó je postal mali vojvodič ud Jezusove cerkve i n 
zadobil pravico do nebes . 

Nedolžno dete je bilo tako rešeno. Dobro 
Hirlando pa je še vedno strahoval hudobni Gerard 
ter jej vedno nove bridkosti pripravljal . Bratovega 
otroka je bil zdaj za vselej s poti spravil, kakor j e 
mislil, pa s tem mu ni bilo še pomagano. Hirlanda 
lahko še druzega otroka porodi," si je hudobne ž 
mislil, „in jaz ne pridem do kraljestva ; če jo pa 
umorim, se bo Arto v drugič oženil, in jaz sem 
spet tam, kjer sem bil.” Tako je tedaj mislil sem 
in tje, kako bi uničil ves Artov zarod in nazadnj e 
še njega samega ter se polastil bretanjske dežele . 
Bila pa je tačas taka postava, da kdor je svojo 
ženo zgubil, da se ni vedelo, ali je živa ali mrtva, 

2 


It 

tak se sedem let ni smel oženiti. ť če bi jaz Hirland o 
proč spravil, da bi se ne vedelo, kam je prišla, " 
mislil si je Gerard, ťpotem se moj brat sedem let 
ne bo smel ženiti ; v tem času ga bo veselje z a 
ženitev minulo in Arto bo ostal brez otrok, kraljestvo pa pripade meni, kadar brat umrje. " 

Ta misel se mu je tako dobra zdela, da jo j e 
tudi izpeljal. Kakor vsak prekanjeni hudobnež j e 

vedel tudi Gerard pridobiti si potrebnih pripomočko v 
za svoje zlobne naklepe. Izmišljal si je vsakovrstne 
zvijače in. muke, da je Hirlandi življenje ogrenil, 
ker jo je hotel s tem prisiliti, da bi sama iz grada 
zbežala. Revica je bila še od bolečin in od žalosti 
tako slaba, da j e bila bolj senci, ko človeku podobna , 
vendar jo je Gerard neusmiljeno trpinčil z očitanjem , 
da ima ona pregrešno znanje z nekim sosednim 
plemičem in da s tem celej rodovini sramoto dela . 

Lahko si je misliti, kako je nedolžno Hirlando 

tako očitanje v srce peklo, tako da je od samih 
bridkosti že kar omagovala . Potoževala je svojo ne 
srečo Bogu. Tudi je svojemu Artu več pisem pisala , 
v katerih ga je prosila, naj pride vendar domu, da 
jo bo branil in rešil iz Gerardovih rok. Toda Gerard 
je imel vse ljudi v gradu podkupljene, z njih po 

močjo je vsa Hirlandina pisma polovil , da nobeno 
ni prišlo Arta . 

Gerard pa je sam Artu pisal in Hirlando očrnil , 
da nesramno živi, in pri tem se skliceval na svoj e 
podkupljene priče . 


19 

Arto je bil silno žalosten, ko je pismo od svo

jega brata prebral in tako grde reči od svoje žen e 
slišal. Čeravno je bratu vse zaupal, vendar se mu je 
skoro nemogoče zdelo, da bi Hirlanda zamogla ka j 
tacega storiti. Odpisal je Gerardu nazaj, da ga 
silno peče nezvestoba njegove žene, vendar pa, d a 
hoče sodbo odložiti, dokler sam domu ne pride in 
se do dobrega prepriča. To pismo pa Gerardu ni 
bilo po volji, ker je bil bolj ostrega pričakoval. 

Hudobnež pa ne pride v zadrego. Pisal je Artu 

še v drugič in tretjič in. Hirlando še bolj počrnil , 
in ko še vedno ni mogel od brata dobiti taceg a 
ukaza, da bi bil vojvodinjo s poti spravil, izmisli l 
si je sam tako zvijačo, da je sama rada šla . 

Vedno dušno trpljenje pripravilo je Hirland o 

tako daleč, da se jej smrt ni več strašna zdela . 
Dostikrat si je želela biti revna dekla, da bi za 
mogla košček najslabšega kruha v miru povžiti. 
Take tožbe in želje je njena hišina, ki je vedno pri 
njej bila, večkrat slišala. Pa malovredna ženska, ki 
je bila od Gerarda podkupljena, niti z eno besedo 
ni potolažila svoje gospe, ampak vsako njeno besed o 
je še gorko nesla Gerardu. To grdo deklino je 
Gerard naučil, da je Hirlando še bolj trpinčila z 
lažnjivimi poročili o vojvodu Artu, kako je on n a 
Hirlando jezen in kako se bo nad njo maščeval . 
Da bi Hirlando iz grada spravil, naličil je slednjič 
Gerard to deklino, naj gospe] kakor na skrivaj pové , 
da je slišala, da je pismo prišlo od Arta, s kateri m 

2* 


20 

je vojvodinja na smrt obsojena. Hišina je res tako 

sporočila in pretakala hinavske solzé, kakor bi se 
jej gospa smilila . Hirlanda se kar zgane od strahu 
in groze in vpraša hišino: „Za božjo voljo, kaj mi 
je zdaj storiti?” Hiš'ina, ki je bila že tako podučena , 
jej odgovori, da ni druge pomoči, kakor da še to 
noč iz grada beži in se nikoli več ne prikaže blizo ; 
kajti če le do jutri še odlaša, je zgubljena . Tudi 
se je Hklandi ponudila, da jej hoče drugo oblek o 
priskrbeti in jej pomagati, da bo lože] ušla . 

Hirlanda je zares mislila, da si zamore le tak o 

svoje življenje rešiti, zato je ponujeno pomoč z veseljem in hvaležno sprejela, se preoblekla in v tihi noč i 
v obleki revne dekle bežala iz svojega gradu, nevedoča , 
kam bi bežala pred svojimi preganjavci, kje bi s i 
poiskala zavetja in kje potrebnega živeža . Pa v zavesti 
svoje nedolžnosti je trdno zaupala v Boga. Bežala je 
v temni noči čisto sama čez grajsko polje v bližnj i 
gozd in po gozdu naprej, dokler so jo le noge nesle. 

Vsa utrujena počene slednjič na tla, da si odpočije. Zahvalila se je Bogu, da jo je rešil tega 
gradu, ki je bil že davno mesto njenega trpljenj a 
in njenih bridkosti. V prostorni hiši božje narave, z 
leskečimi zvezdami nad glavo , ločena od svojih 
sovražnikov, dihala je tukaj po dolgih mukah zopet 
enkrat zlato svobodo. Zaspanec jo je premagal in zazibala se je v sanje, iz katerih jo je prebudilo še l e 
petje drobnih tičic, ki so juterno zarjo pozdravljale. 
Tako dobro že dolgo ni bila spala. 


Od tod je koračila na bližnjo višino in zagledal a 
še enkrat iz daljave svoj grad. Ta pogled jo je 
navdal z novim strahom. Bala se je, da bi rabeljni 
za njo ne pritekli ; zato jo z novimi močmi bežal a 
naprej čez hribe in doline skozi več dni . Večkrat 
je usmiljene ljudi našla, ki so jej dali kaj jesti , 
potem pa je hitro šla naprej . Prenočevala pa je v 
gozdih. Tako je prišla čez nekaj dni v neko lep o 
dolino, v katerej je stal prijazen gradič. Zdelo se 
jej je, da je zdaj že dosti daleč proč od svojega 
doma ; zato je sklenila, da si hoče pri tej graj šin i 
kake službe poiskati. Hirlanda je prašala posle po 
gospodarji in ti so jej rekli, da j e gospod umrl in 
da naj gre h gospej . Hirlanda se je grofinji ponižn o 
predstavila in jo prosila, naj jo v službo vzame. 
Grofinja je pa rekla, da dekle zdaj ne potrebuje , 
če pa hoče pastirica biti, naj ostane. Hirlanda je 
tudi revno službo pastirice z veseljem sprejela in 
obljubila, da hoče zvesto služiti in paziti skrbno na 
ljubo živino. 

Vojvoda Arto se iz vojske povrne. 

Čeravno je Gerard sam vse tako napeljal in 
hišino podučil, kako naj govori, da bo Hirlanda iz 
grada šla, vendar se je pred ljudmi tako delal, kako r 
bi on za to nič ne vedel; in. ko so mu prinesli to 
novico, da je vojvodinja zbežala, rekel je proti 
družini : ťMenda pa ne bo predaleč ; gotovo ima pa 


kak skriven shod s kakim ljubimcem zunaj n a 
kmetih ; jutri bo gotovo že nazaj, če ne, io poj dem o 
pa iskat. " 

On je hotel Hirlandi dosti časa dati, da bi prav 
daleč proč šla, zato je ni pustil precej iskati. In še 
drugi dan je na videz le po gradu iskal vojvodinjo , 
čeravno je vedel, da je v gradu ni. Tretji dan so 
še le šli zunaj grada iskat, pa kje je bila tačas ž e 
Hirlanda! — Zdaj se je hudobnež res lahko veselil 
svoje hudobije, ker je s to zvijačo svojega brata z a 
sedem let v vdovski stan pripravil, kajti sedem le t 
se Arto ni smel vnovič ženiti, ker se ni moglo skazati, da je Hirlanda mrtva, ampak le toliko, da je i z 
grada zbežala. „V teh sedmih letih,” mislil si je 
hudobnež, „imel bom časa zadosti, misliti na to, kako 
še brata v kraj spravim in se njegovega kraljestv a 
polastim.” Gerard je bil namreč zloben zadosti, da 
bi bil še brata pokončal ; da je pa to še odlašal, 
bilo je menda zato, ker si je mislil, da brat ž e 
zavolj jeze in žalosti ne bo dolgo živel . 

Zdaj se mu je najprej potrebno zdelo, obiskat i 
svojega brata v vojnem taboru in ga popolnoma 

prepričati nezvestobe in grdih pregreh Hirlande, 
ako bi Arto morda še kaj dvomil. Vzel je tora] nekaj 
spremljevalcev in odjezdili so v vojne šotore k Artu. 
Vojvoda sé je res začudil, ko svojega brata ugleda . 
Arto je bil od žalosti in jeze nad svojo ženo, 

o katere] je take reči slišal, tako upaden in slab , 
da je že vsak mislil, da se ga bo jetika prijela. 

Prvo njegovo vprašanje do Gerarda je bilo : „Kje 
je moja Hirlanda? Ali je res tolikih pregreh kriva ? 

Kaj mi je vendar z njo početi?” V vseh hudobijah prekanjeni Gerard mu priliznjeno odgovori : „Kako 
vendar zamoreš nad tem dvomiti? Ali misliš mar , 
da sem jaz, tvoj brat, v stanu, v tako imenitnih 
rečeh tebe nalagati in goljufati!” Potem še pristavi : 

„Že prve dni, ko sem v tvoj grad prišel, zapazil 
sem na Hirlandi precej razločna znamenja nezvestobe, 
pa sam sebi nisem hotel verjeti, ker sem tvoj o 
gospo za pošteno imel. Toda od družine sem tak e 
reči zvedel in sam sem toliko videl, da nisem mogel 
dalje dvomiti. Mislil sem, da tebi kot brat kaj 
tacega ne smem prikrivati, zato sem ti vse naznanil. 
Najboljši dokaz, da se ona sama krivo čuti, je pa 
ta, ker je iz grada pobegnila, ko je videla, da so 
njene hudobije že znane. Jaz sem si vse prizadjal , 
da bi jo našel ; pustil sem jo povsod iskati, pa 
nikjer nismo našli sledu na njo. Če bi dobro vest 
imela, ne bi jej bilo treba nikamor bežati . Kar sem 
ti pravil, to ti bodo potrdili vsi moji ljudje in posli 
v gradu. ” 

To spričevanje je Arta s tako žalostjo napolnilo , 
da je komaj še govoriti zamogel . ťUmreti bi morala, " 
reče slednjič, ťin za svojo hudobijo s smrtjo se pokoriti, ko bi meni v pest prišla. " 

Ves bolan na duši in telesu in sit vojaškeg a 

hrupa je Arto izročil svoje ljudi drugemu vojvod i 
in se podal z Gerardom nazaj domu . 


Ko domu pride, je vsacega posla posebej pre d 
se poklical in jih natanko izpraševal. Ker so bili 

pa vsi od Gerarda podkupljeni in podučeni, so tud i 
vsi enako govorili, in Arto, preslepljen od brata i n 
od poslov, je še enkrat svoji ženi smrt zaprisegel , 
ko bi io našel. — Gerard pa, ko je videl, da je 
svoje hudobne naklepe tako dobro uravnal, prepusti l 
je Arta obupnosti in žalosti, ter se podal nazaj na 
Angleško. 

Zdaj je bil Arto sam v svojem gradu. Kamorkoli je pogledal, vsaka stvar ga je še bolj žalost

nega storila, ker ga je spominjala prejšnjih srečni h 
dni. Zato mu je bilo vse zoperno in neizrečeno j e 
bil nesrečen. Pri lovu, pri igrah, v družbi prijateljev 
je veselja iskal, pa nikjer ga ni našel; brž ko je 
sam bil, zapadel je prejšnji otožnosti. 

Sest let mu je tako preteklo v veliki žalosti , 
kar se enkrat spomni Hirlandine spalne sobice, k i 
je do zdaj vedno zaklenjena bila. To sobo si je 
pustil odpreti in šel vanjo pogledat . Milo se mu je 

storilo, ko zagleda različne dragocenosti, ki jih j e 
bil on Hirlandi podaril, pa je vse tako lepo shranjene 
imela. Ko brska po njeni miznici, najde v njej 
začetek enega pisma, ki je bil za njega namenjen , 
ko je še v vojski bil . V pismu je stalo : ,,Preljubi 
moj Arto! .Toliko pisem sem ti že pisala, pa na 
nobenega ne dobim odgovora. Ti ne veš, kolik o 
moram po nedolžnem trpeti, pa nikogar nemara, d a 
bi me branil, ker ti, ljubi moj mož, nisi pri meni! 


Kaj sem ti hudega storila, da me tako zanemarjaš ? 
Veliko ti imam povedati, pa ti bom rajši potem, k o 
domu prideš. Nikogar nočem tožiti, — in vendar 
toliko trpim od človeka, kateremu ti vse zaupaš ; 
prosim te, piši mi vsaj, da me še ljubiš, kakor tudi 
jaz tebe vedno zvesto ljubim, pridi. koralo, če ti j e 
mogoče — " 

Tukaj je bil papir pomazali, in zato je Hirlanda 
najbrž druzega vzela, da je Artu pismo prepisala, 
ki ga je potem Gerard v roke dobil, kakor vse druge . 

Ta košček začetega pisma pa je ostal v miznici d o 
tega dne. Arto se je silno zavzel nad tem pismom , 
ker je iz njega spoznal resnično ljubezen, Hirlandin o 
do njega, kakor tudi bridko obžalovanje, zakaj jej 
nič ne piše. Kakor se je Artu že pri prvi stopinj i 
v Hirlandino sobico misel vrinila, da bi znala Hirland a 
vendar le nedolžna biti, tako se mu je ta misel 
toliko bolj usiljevala, ko je to pismo prebral. „Kako 
je to mogoče,” mislil si je, „da ona ni nobenega 
pisma dobila, ko sem jih jej vendar toliko pisal ? 
Kaj pomeni to, kar ona piše, da mora toliko po 
nedolžnem prestati? Kdo je tisti človek, ki ga ne & 
tožiti, in kateremu jaz vse zaupam? — Pa ne, da 
bi bil Gerard izdajalec, da je on mene prevaril? ! ” 

Take misli so mu brodile po glavi, in skoro j e 
bil bolj nagnjen, Hirlando -za nedolžno, ko za krivo 
spoznati . 

Več ur sta včasih vojvoda in eden njegovi h 
zvestih služabnikov, star mož s sivo glavo, na lov 


vkup hodila. Enkrat, ko je vojvoda pogovor zopet 

na Hirlando obrnil, reče mu ta starček z resnobni m 
glasom : „Naj vprašam, kogar hočem, vedno se sliši : 
,vojvodinja je kriva' ; meni pa vedno nek notranj i 
glas pravi: ,nedolžna je'. Tega si jaz ne vem razložiti, in po pravici rečem, da jaz nikoli nisem verjel , 
da bi bila vojvodinja obdolženih pregreh kriva. ” 

Vojvoda ga resnobno pogleda, nekaj časa molči, 
potem pa mu vošči lahko noč in se v posteljo od 
pravi. Toda celo noč ni mogel očesa zatisniti, i n 
drugo jutro reče dobremu starčku: „Vi imate prav; 
Hirlanda je nedolžna. Da bi bil pa Gerard toliko hudoben, da bi jo po krivem obdolžil, tega tudi n e 
morem verjeti; tudi on je moral preslepljen biti. ” 

Vitez Oliven pri svoji teti. 
Sedem let je že preteklo, da se za Hirland o 

nič ni vedelo ; vsak je mislil, da jo je že ...težk o 
trpljenje pokončalo. Nekaj sosednih plemičev se j e 
odpravljalo na božjo pot na Smihelsko goro, ki je na 
francoski meji proti španski deželi . Vitezi so vojvodo 
Arta prosili, naj jim dovoli, da Brejo na to božj o 
pot, in Arto je rad privolil. Ko so se več dni tam 
mudili, in svoje molitve s krščansko gorečnostj o 
opravili, podali so se vsi skupaj zopet domu . 

Le eden najimenitnejših, vitez Oliven po imenu, 

ločil se je od družbe, ker je pri tej priložnosti svoj o 
teto obiskati želel, ki je proti Normandski strani v 

svoji graj šini kot vdova živela. Tik te graj šine so 


bile v lepem kraji pač rodovitne njive in zeleni travniki, okoli in okoli tega grajšinskega polja pa s o 
bili neizmerni, temni gozdi, tako da se je težko do 
grajšine prišlo, le pastirji so vedeli za vse steze. 
Od druge strani je vitez pač dobro vedel za pot d o 
grajšine ; pa od te strani še nikdar ni hodil, zato 
se je kmalo v gostem in temnem gozdu zgubil, da 
ni vedel ne naprej, ne nazaj. 

Ni se vedel kam djati, kar zasliši naenkra t 

zvonček od živinske črede. Urno hiti proti tistemu 
kraji, odkoder je zvonček zapel, in zares najde 
čredo in pri njej pastirico. Vpraša jo, kodi se gre 
v grajšino. „Tukaj ni nobene prave poti,” odgovori 
mu pastirica, „pa peljati vas hočem na en kraj, od 
koder boste grajšino videli in lahko tje našli . ” 

Z veseljem gre Oliven s pastirico, ki je bila 
jako krotka, pa nekaj otožna videti. Pripeljala ga 

je na en hribček, odkoder se je grajšina videla in 
mu pokazala, kodi naj gre, da bo prej tje prišel . 
Tako je vitez Oliven srečno dospel v grajšino. 

Svojo teto, grajšinsko gospo, je Oliven našel 
pri najboljšem zdravji. Srčno se je razveselila njegovega prihoda. Postregla mu je z vsem, o čemur j e 
mislila, da ga bo razveselilo, napravila je veselic e 
in gostije ter povabila sosedne plemiče, da je Olivnu 
med igrami in v veseli družbi hitreje čas pretekel . 

Olivnu se je tista pastirica, ki mu je pot po 
kazala, nekako znana zdela, vendar se ni mogel 
precej domisliti, kje da bi jo bil že videl . Njeno 


lepo, spodobno obnašanje pa je pričalo, da ni v tak ó 
nizkem stanu rojena, ampak da je morda le po nesreč i 
v revščino prišla. Zato se je bil Oliven precej namenil, da hoče svojo teto zavolj te ženske prašati, 
kdo da je ; toda v prvem trenotku je na to pozabil, 
pozneje so ga pa veselice tako zmotile, da se teg a 
ni več spomnil. 

Slednjič se pa primeri, da je pastirica po svojih 
opravilih v gradu mimo Olivna šla ; tačas se je on 
svojega sklepa spomnil in prašal zraven stoječo teto, 
kdo da je ta služabnica, ki zdaj mimo gre . Teta mu 
pové, da je to njena pastirica in po njenih mislih 
kaka revna kmetiška hči. Rekla pa je tudi, da lepo 
obnašanje te pastirice kaže na kak višji stan, tod a 
se od nje nič zvedeti ne more, odkodi bi bila . 

Na to se podá Oliven s svojo teto v svojo sobo 

in reče pastirico poklicati . Dasiravno nerada bila j e 
vendar precej pokorna. Ona je namreč glivna dobro 
poznala in bala se, da bi je ne spoznal in izdal. 
Vsa prestrašena stopi v stanico z vprašanjem, kaj 
da gospod ukažejo? Oliven jo zopet nekaj časa pregleduje in potem reče svoji teti : „Ako bi le verjeti 
zamogel, da naša vojvodinja še živi, rekel bi, da j e 
ta!” In ko pastirico še enkrat z očmi premeri, 
vzklikne na glas : „V resnici, vi ste naša Hirlanda ! 
Le nikar se ne prikrivajte!” Pastirica je na to obledela kakor mrlič. 

S trepetajočim glasom je viteza prosila, naj j o 
za nič druzega ne pogleda, ko za ubogo deklo. 


Vitez na to teto vpraša, kdaj da je pastirica v hiš o 

prišla, in zvedel je, da ravno o tistem času, ko j e 
vojvodinja iz grada zginila. Zdaj ni mogel več dvomiti in nij prej odjenjal z izpraševanjem, dokler ni 
pastirica sama pripoznala, da je ona res vojvodinj a 
Hirlanda. Vitez gliven, posebno pa grajšinska gosp a 
sta zdaj Hirlando odpuščanja prosila, da nista ž e 
prej vedela za nje visoki stan ter jej nista mogla 
dajati spodobne časti . Hirlanda pa je nasprotn o 
viteza in gospo začela prositi, naj bi je ne razglasila , 
ampak jo v sedanjem stanu pustila, v katerem je 
sedem let veliko bolj mirno in zadovoljno živela , 
kakor prej v svojem gradu. ť Ne morem se Bogu 
dosti zahvaliti," je rekla, ťda me je v to samot o 
pripeljal in me v ta nizki stan postavil . Le to me 
je včasih peklo, če je morda moj dobri Arto zavolj 
mene nesrečen, ker tako slabo obdolževanje o meni 
veruje. Bolelo me je pač tudi to, da sem tolik o 
škode trpela na svojem dobrem imenu. Pa tudi to 
nezgodo sem se prenašati naučila. Zato vas še enkrat prosim, da me v tej samoti in v tem nizke m 
pa srečnem stanu do konca mojih dni živeti pustite ! " 

— Toda vitez Oliven se na to prošnjo ni oziral , 
ampak je Hirlando zagotavljal, da jo bo Arto z naj 
večjim veseljem in s častjo sprejel, ker jo davno ž e 
za nedolžno ima. Rekel je, da hoče precej k Artu iti 
in mu sporočiti veselo novico, da Hirlanda še živi . 
V resnici zasede brzega konja in naglo odjezdi prot i 
Artovemu gradu. Čez nekaj dni je bil že tam. Ko 

se gradu že približuje, zasliši v bližini lovski rog. 
Precej je uganil, da bi utegnil vojvoda loviti v 
gozdu, toraj zavije konja v stran in res najd e 
vojvodo med lovci . Po navadnem priklonu in po

zdravu reče vitez, da ga veseli, vojvodo videti zdraveg a 
in čvrstega, in še pristavi nalašč, da bi pogovor n a 
Hirlando napeljal, da je pač lahko mogoče, da s e 
vojvoda tako dobro počuti, saj ima vse pri roki, kar 
ga zamore zveseliti. 

ť Res je," reče Arto po globokem zdihljeji, ťvi 
bi resnico govorili, dragi prijatelj, ko bi bil l e 
jaz pri zbiranji svoje zaročnice več sreče imel in 
kaj naslednikov odgojil." — „Jaz pa ne verjamem, ” 
reče Oliven, „da ste bili nesrečni pri zbiranji ne 
veste. Jaz vsega tega ne verjamem, kar o Hirlandi 
govoré, saj je bila zmirom tako dobra in pobožna! ” 

— ť Saj tudi jaz nič prav ne verjamem tega," reče 
vojvoda, „pa kaj mi to pomaga, jaz le nemara ne 
žene, ne otrók . Rad bi vendar še enkrat videl svojo 
Hirlando.” Vitez Oliven reče na to : „Kaj pa, ko b i 
jaz svojega vojvodo prepričal, da Hirlanda še živi, 
da svojega Arta še vedno resnično ljubi in da s e 
bo k njemu povrnila, če jo le sprejeti hoče? Ko 
bi jo jaz sam hotel nazaj pripeljati, ali bi jo vi 
hoteli z veseljem sprejeti?” — ť Prijatelj," odvrne 
vojvoda, „vi govorite reči, ki niso mogoče ; če bi pa 
mogoče bile, me pač ni treba prašati, kako bom . 
Hirlando sprejel ; saj že težko pričakujem trenotka , 
da jo zopet vidim!” 

„Vedite torej, dragi vojvoda,” reče Oliven, ťIlirlanda je pri moji teti; tam sem jo našel v obleki revne 
dekle in jo spoznal . Prosila me je sicer, naj ne ovadi m 
njenega bivališča, v katerem kot najzadnja dekl a 
bolj srečno živi, ko prej v svojem gradu kot visok a 
gospa, toda tega jej nisem hotel obljubiti . Rekla 
je, da jej samo to življenje greni., če ste morda vi 
nesrečni zavoljo nje, ker morda verujete v laži, s 
katerimi so jo obrekovali . Ko bi pa ona zvedeti 
zamogla, da ste vi srečni in zadovoljni, potem bi s i 
nikoli več ne želela s sedanjega zavetja in mirnega 
življenja v prejšnji stan nazaj povzdignena biti. " 

Arto mu s solznimi očmi odgovori : „O ti mogočni 
Bog! Hirlanda še v svojem revnem stanu za mene skrb i 
in svojo nezasluženo osodo zadovoljno prenaša, jaz p a 
o posestvu vse oblasti in premoženja še nesrečn o 
živim! Kako resničen je izrek : nedolžnost je največj i 
zaklad na zemlji in brez nje ni prave sreče. Toda 
povej mi, kdaj boš pripeljal mojo ljubo Hirlando? ” 

„Ako mi ukažete,” reče Oliven, „precej jutri s e 
bom odpravil na pot in se bom srečnega štel, ako 
smem svojemu vojvodi s čim postreči .” „Torej le 
pojdite hitro,” reče vojvoda, ťvam gre ta častna naloga 
in moje hvaležnosti smete biti gotovi . Pojdiva v 
grad, da se pripravite za pot in jutri že odrinete !" 

Omeniti je treba, da zdaj ni bilo več tistih o d 
Gerarda podkupljenih poslov v gradu, ki so Hirlan .do 
počrniti pomagali. Eni so pomrli, drugi zopet so se 
umaknili kmalu po Gerardovem odhodu, ker jih 


je vest pekla, zopet drugi so šli iz strahu, ker so 

zapazili, da dobiva vojvoda počasi vse druge misli 

o Hirlandi in da jo skoro že za nedolžno šteje. Zato 
se jim ni zdelo več varno v gradu in odmaknili so 
pete. Samo nekaj starih, poštenih poslov iz istega 
časa je v gradu ostalo, kateri čez Hirlando niso nič 
pričali in se tora] niso imeli česa bati. Med temi 
je bil tudi tisti stari mož, ki je vojvodi zmiro m 
pravil, da je Hirlanda nedolžna. Ta in kar jih j e 
bilo njegove misli., pa tudi drugi novi posli, so se 
močno razveselili, ko so slišali, da je Hirlanda še 
živa. Veselili pa so se posebno kmetje in reveži v 
bližnjih vaseh, ki so bile vojvodi podložne, ker so 
se še spominjali, kako dobra je bila Hirlanda za 
siromake, in so se že naprej veselili, kdaj bo nazaj 
prišla v svoj grad in zopet postala mati ubogih . 
Vitez Oliven se je pripravil za potovanje; posli 
v gradu pa so imeli dosti opraviti z olepš'avanjem 
gradu in s pripravami, s katerimi so hoteli Hirlando 
bolj slovesno pozdraviti in sprejeti . Drugo jutro je 
Oliven z odbranimi vojaki odrinil proti Normandiji , 

spremljevan z dobrimi voščili vseh podložnikov, katerim je namen njegovega potovanja znan bil . 

Hirlanda se povrne na svoj dom. 
Takrat, ko je bila Hirlanda izpoznana, prosila 
je viteza Olivna in njegovo teto tako dolgo, da st a 

jej morala obljubiti, da jo bosta vsaj toliko časa 


v prejšnjem stanu kot pastirico pustila, dokler j e 

sam vojvoda Arto nazaj v svoj grad ne pokliče. 

Grajšinska gospa se je sicer te obljube držala, venda r 

je, kolikor je skrivaj le zamogla, Hirlandi vso mogoč o 

čast skazovala, včasih se celo vzdržati ni mogla, d a 

se je pred Hirlando vpričo druzih poslov ponižala , 

tako da se je tem prav čudno zdelo, posebno ker 

so bolj prebrisani hlapci že davno pravili : ťNaša 

pastirica kmečki otrok, tukaj nekaj poseb

nega tiči" . 

Če je pa gospa s Hirlando posebno prijazn o 
ravnala, vendar zato noben od poslov Hirlande zavidal ni, ker je bila tudi ona ves čas proti vsem 
tako prijazna in postrežljiva, da so jo vsi radi imeli. 
'Ne samo, da je svoje delo skrbno opravila, poma

gala je tudi drugim, če je le čas imela ; in če je koga 

žalostnega videla, ga je tolažila, bolnim pa rada 

postregla. — Večkrat so se posli med seboj pogo

varjali, da bi Hirlanda večjo srečo na svetu zaslužila . 

Vsem je bilo tedaj prav, ko so videli, da je od gosp e 

zdaj dosti bolj obrajtana ko poprej . 

Hirlanda pa ni bila tega nič vesela, da se j e 

tako obrnilo in da se je nje skrivno zavetje zvedelo . 

Kolikorkrat se je svojega gradu spomnila, vselej j o 

je zabolel spomin na prestano žalost in trpljenje, i n 

tudi zanaprej si nič dobrega ni obetala . „Kako pri

jetno mi je tukaj bilo,” rekla je sama pri sebi; ťnihče 

me ni mučil, ne preganjal ; vsi so me radi imeli; 

zadovoljno in v miru sem svoj kruhek uživala. Brez 

3 


motenja sem lahko svojemu Bogu služila, ki je tak o 

po očetovsko zame skrbel . Kako rada bi zmerom 
tukaj ostala! Pa dobri Bog hoče drugače . — Njegova, ne moja volja naj se zgodi! " 

Prosila je zdaj Boga, če jo v prejšnji stan 
nazaj povzdigne, naj jej dá to milost, da se nikol i 
ne prevzame, in da naj jej dá priložnost, da b o 
lahko vedno živela po naukih svete vere . Bolelo jo 
je tudi to, da svojega sina v gradu našla ne bo. 

Zvedela je namreč v gradu Olivnove tete, da je v 
tem in tem času neki vojvodinji sin ukraden bil, ke r 
se je menda razglasilo po hlapcih opata Bertranda . 
Ker se je čas vjemal z njenim porodnim dnevom , 
zato ni mogla biti v dvomu, da so ljudje govorili o 
njenem sinu, katerega so jej nezvesti posli utajili. Mnogokrat je jokala po svojem sinu in molila za njega, da 
bi se mu dobro godilo, če je še živ. Da bi ga pa še 
kedaj v svojem življenji videla, tega si ni upala misliti. 

Hirlanda se je motila ravno s takimi mislimi , 

ko čuvaj na gradu zatrobi in naznani, da se bliža 
gradu en vitez s krasno družbo . Kmalu je čuvaj s turna 
tudi spoznal tega viteza in naznanil da je gliven. Grajšinski gospej je srce od veselja zaigralo, ko je slišala , 
da se bliža nje nečák. Takoj je pustila Hirland o 

poklicati. Vitez Oliven in njegovi vojaki bili so pri 

,,.

graj širskih vratih z veliko častjo sprejeti in potem 

je gospa pustila napraviti za vse dobro pojedino. 
Vojaki so se vsedli in se gostili. Tudi Oliven 
je nekoliko zajel. Potem pa je poklical svojo teto 


35 

in Hirlando v zgornje prostore gradu . V posebni 

sobi je gospema začel praviti, kako je bil od vojvoda Arta z veseljem sprejet, kako so se vsi prebivavci Bretan.ije razveselili, ko so slišali, da je 
Hirlanda še živa, in kako je posebej še Arto že težk o 
pričakuje, in da je njega poslal sem, da mu ljubo 
ženo nazaj pripelje . 

Zdaj je grajšinska gospa Hirlandi roko poljubil a 
in jo prosila zamere, da ni že prej vedela njeneg a 

stanu, ker sicer bi ji bila vse drugače postregla . 

Hirlanda pa se je zahvalila vitezu Olivnu z a 
njegov trud, njegovi teti pa za to, da jej je tolik o 

časa ljubo zavetje dajala in jo s potrebnim živežem 
preskrbovala. — Med tem je hišina prinesla Hirlandi 
novo, žlahtno obleko. Ko se j e Hirlanda s pomočj o 
hišine v posebni sobi preoblekla in krasno napravil a 
poklicala je gospa vse grajšinske posle gori v dvorano. Ko so bili vsi zbrani, pripeljala je Hirlando 
med nje. Tista, ki je bila pred najmanjša dekla pri 
hiši, stopila je zdaj kot vojvodinja v žlahtni obleki 
med družino. Hirlanda ni mogla spregovoriti, ker 
so jej solze oči zalivale. 

Grajšinska gospa pa poprime besedo in razloži 
poslom, da je ta njih tovarišica Hirlanda sama bretanjska vojvodinja. V kratkem jim pové, kako je 
bila Hirlanda po nedolžnem pregnana, da je moral a 
v ta grad pribežati in sedem let za pastirico služiti ; 

da je pa zdaj nje nedolžnost spričan.a in da se bo 
zdaj zopet v svoj grad nazaj povrnila . 

3* 


Pričujoči so vsi z glasnim jokom poslušali žalostno prigodbo in Boga hvalili, da je zdaj Hirlandino 
nedolžnost razodel in jej zopet boljše dni naklonil . Drug 
za drugim so se spoštljivo približavali Hirlandi in jej 
roke poljubovali. Vsak bi jej bil še rad kako besed o 
za slovo povedal, pa od ihtenja niso mogli govoriti . 

Hirlanda sama je bila tako ginjena, da ni spregovoriti mogla. Večkrat je pozneje rekla, da je bila 
to ena najlepših ur v njenem življenji . V gradu je 
bilo vse polno veselja in vsak posel se je srečneg a 
štel, če mu je gospa ukazala, naj Hirlandi s čim 
postreže. Tako je ta dan v veselji pretekel . Drugo 
jutro pa se je Oliven že na pot odpravljal . Njegova 
teta bi bila rada še njega in Hirlando nekaj dn i 
pridržala ; pa Oliven je rekel, da ne sme nič odlašati., ker je vojvodi obljubil, da bo precej odrinil, in 
ker mu bo vojvoda na določeni dan naproti prišel . 

Lahko si je misliti, kako težko se je Hirlanda 

ločila od ljubega gradu, od ljubeznjive gospé in o d 
graj širskih poslov, s katerimi je toliko časa v lepi 
edinosti vkup živela . S solznimi očmi je grad zapustila in ravno tako so jo vsi tisti s solzami 
spremljevali, ki so jo le poznali. Vsi so jej voščili 
srečo in blagoslov Božji in tako dolgo so iz grada 
za njo gledali, dokler so jo le še videti mogli. Tudi 
ona se, je še več ko stokrat nazaj ozrla na grad , 
dokler ga ni ovinek ceste očem zakril . 

Vojvoda Arto je vedel, na kateri dan bo Hirland a 
prišla, ker se je že pred pomenil z Olivnom . Šel je 


37 

tora] z vsemi podložnimi plemiči, s svojimi vojaki 
in grajšinskimi posli vojvodinji naproti. Njim se j e 
pridružila še neštevilna množica ljudstva. 

Arto je bil nemiren, ker mu je vest očitala, d a 
je proti Hirlandi nepremišljeno, prenagljeno in krivično postopal. Ko je Hirlando zagledal, bilo m u 
je še težej pri srcu, kajti njeno jasno lice je naj 
bolje spričevalo njeno nedolžnost . Ko pride blizo 
nje, stopil je s konja, in le počasi, poln sramote in 
solznih oči, stopil je pred njo . Tudi Hirlandine oči 
so bile mokre, pa to so bile solze nedolžnosti, veselja in odpuščanja. Ljubeznjivo je Hirlanda prihitel a 
v naročje Artovo. Njegove roke so sicer objele tisto, 
ki jo je srce resnično ljubilo, pa vest njegova mu 
je velevala, kot nevrednemu odstopiti od žive podob e 
nedolžnosti in čednosti. Hladna groza ga spreleti, 
on zatrepeče in potegne svoje roke nazaj . 

Ko Hirlanda ta trepet v njegovi roki začuti, prestraši se še ona in reče : „Kaj vam je za božjo voljo, 
ljubi Arto?” On, jej žalosten odgovori : „Moja krivic a 
mi je pred obli, ko vas zopet vidim, ljuba Hirlanda . 
Več ko prepričan sem vaše nedolžnosti, zato moj e 
roke niso vredne, da bi vas objele . ” 

Hotel je še govoriti, pa Hirlanda mu je segl a 
v besedo: ,,Ljubi Arto, ako še ljubite svojo Hirlando , 
pustite take misli, ki ranijo tudi moje srce. Jaz 
vam ničesa ne očitam, saj vi niste bili krivi, ampa k 
tisti, ki so me obrekovali. Pa saj tudi nisem toliko 
trpela, kakor mislite. Pri teti viteza Olivna sem se 


prav dobro imela in sem živela prav zadovoljno . Vsem 
sem od srca odpustila, ki so mi kaj žalega storili , 
torej jim odpustite še vi in bodite veseli z menoj , 

ker drugače tudi vaša Hirlanda vesela biti ne more . " 

„Vi ste pač lahko veseli, ker vam vest nič n e 
očita,” povzame vojvoda, „meni pa vest pravi, da 
sem se hudo pregrešil zoper Boga in zoper vas . ” 
„Dobri Bog vam je že odpustil”, reče Hirlanda, 
„in tudi jaz sem vam odpustila, čemu Si pote m 
skrbi delate? še le potem, ko boste vi veseli, bo m 
tudi jaz srečna. ” 

ť Srečna morate odslej tudi vedno biti," reč e 
Arto, „to srečo ste si zaslužili. Zdaj pa pojdimo 
proti gradu, da vam bom tam zamogel svojo resničn o 
ljubezen in dolžno spoštovanje v dejanju skazovati . 
Hvala bodi večnemu Bogu, da mi vas je nazaj dal, 
da bom zamogel en del svojega velicega zadolženja 
poravnati. Pojdimo, hitimo, ker vsi ljudje že težko 
pričakujejo, da vas zopet vidijo in srčno pozdravijo . ” 

Na to se je celi sprevod slovesno dalje podal. 
Hirlanda je jezdila Artu na desni, gliven pa na levi 
strani. Med potjo jej je Arto pravil, kako veselj e 
je v gradu in kako se vsi podložniki njenega pri 
hoda veselé. Eno uro od grada pričakovala je neštevilna množica ljudstva prihoda svoje vojvodinje. 

Razlegalo se je veselo vriskanje mladine in 
nobena pričujočih mater se ni mogla solz zdržati , 
ko so vojvodinjo od daleč zagledale. Njih spoštovanje 
do dobre deželne matere je bilo toliko, da so na 


obeh straneh ceste klečale in z nepremakljivim pogledom mimogredočo Hirlando spremljevale. 

Ko so pa prišli do grajskih vrat, bila je tak a 

gnječa, da se je komaj skoz prišlo. Hirlanda je 
solznih oči gledala to naklonjenost svojih podložnih , 
in prosila je svojega Arta, naj bi ubogim z obilnimi 
darovi na ta dan veselje naredil, za kar je Art o 
precej svoje povelje dal . 

Vsi so se zdaj podali v lepo pripravljeno velik o 

dvorano, da si spočijejo, ker so bili od dolge poti 
že močno utrujeni, posebno Hirlanda, ki ni bil a 
vajena jezdariti. Arto se je še enkrat k delivcem 
miloščine podal in jim rekel, da ne smejo nobeneg a 
siromaka izpustiti in vsakemu toliko dati, da bo 
lahko s svojo družino en vesel dan imel . 

Bil je ta dan še skoro bolj vesel, kakor na dan 
poroke. Vsak si je prizadeval, da bi Hirlando s čim 
razveselil. V gradu pri gospodi pa je bila velik a 
pojedina. Kot kraljica v sredi kake imenitne družb e 
sedela je Hirlanda, Arto in vitez Oliven pa n a 
njeni strani . 

Hirlanda zopet srečna. 

Dasiravno je Hirlanda spoznala dobri namen, 
zakaj je Arto toliko prazniškega veselja uredit i 
pustil, vendar si je že pokojnega življenja želela, 
ker se je bila tega hrupa že odvadila. Ta želja se 
jej je v kratkem spolnila. Ko je bila veselica kon


čana in ko so povabljeni gostje s srčnimi voščili z a 
dobro zakonsko srečo odšli, podal se je Arto k Hirlandi 
in jej izročil vso oblast, kako hoče po gradu vse p o 
svoji volji urediti , češ, da kar ona ukaže, bo tud i 
njemu prav. 

Hirlanda je rekla, da v lepem redu vidi največj o 
radost in da nič druzega ne želi, ko da bi Arto n a 
vse preteklo pozabil, kakor je tudi ona pozabila, in 
naj bi zopet tako srečen in vesel bil, kakor nekdaj , 
ter za to skrbel, da bi posli vsak svoje delo redn o 
oskrbovali. Če se vse to zgodi, potem bo resničn o 
srečna in zadovoljna. „Le v eni reči sem se nekoliko 
premenila,” je še pristavila, ťnamreč da sem se v 
svojih zadnjih letih privadila, Bogu bolj zvesto služiti , 
in da sem zato vajena, vsako jutro in vsak večer kak e 
pol ure moliti. Zato bom vsako jutro navadno služb o 
Božjo redno obiskovala in vsak večer v graj šinsk i 
kapelici svojo molitev opravljala." Arto jej je rad obljubil, ne samo, da jej tega ne bo branil, ampak tudi, 
da jo bo vsakikrat v cerkev spremil, kadarkoli bo doma . 

Cele] družini je Arto ostro zaukazal, da moraj o 
gospo na vsak migljej ubogati in vse storiti, s čimur 
jej veselje napraviti zamorejo. 

Pa saj tega še treba ni bilo, ker so jo vsi 
tako ljubili in spoštovali, da so bili le takrat veseli, 
kadar so tudi njo veselo in zadovoljno videli. Tako 
je bilo tedaj v gradu vse v lepem redu. 

Še veliko bolj veseli so bili Hirlande podložni 
kmetje. Kajti dokler ni bilo nje doma, bil je Arto 


vedno slabe volje, tako da ga je vsaka najmanjš a 

reč zdražila, in v svoji jezi je včasih ostro sodil in 
marsikteremu krivico storil. 

Zdaj pa so se ljudje s prošnjami in pritožbami 

k Hirlandi zatekavali in če prav ni mogla vsakem u 
milosti izprositi, obvarovala jih je vendar krivice, 
ker se Arto njene] besedi ustaviti ni mogel. 

Najbolj pa so reveži Boga hvalili, da se j e 
Hirlanda povrnila, ker tem je bila ona prava mati . 
Nobenega ni brez obilnega daru odpravila, siromašn i 
bolniki so dobivali jedil in zdravil. Marsiktere je 
Hirlanda sama hodila tolažit, ali pa v svojem imen u 
kakega posla k njim poslala. Pogosto je sama 

ubogim obleko narejala in največje veselje je imela , 
ako je zamogla prav mnogim pomagati. Tudi Arto 
se je tega veselja udeleževal. V kratkem, ona je 
bila veselje tistega kraja. 

Če je pa svoje vsakdanje molitve v cerkvi opravljala, se je najlepše svetila njena pobožnost. Njeno srce 
in njene misli so bile pri Bogu, nič je ni moglo motiti, 
in dosti jih je samo zato v grajsko kapelico hodilo, d a 
so videli, kako gospa vojvodinja pobožno moli . 

Pri tako lepem, resnično krščanskem življenj i 
božji blagoslov ni mogel izostati. Edino, kar se je 
Artu nemilo zdelo in česar tudi Hirlandi ni mogel 
zamolčati, bilo je pomanjkanje otrok . Ona pa mu 
je odgovorila, da to, kakor vse drugo, je božji dar , 
da Bog pri vseh rečeh svoj namen ima, in da b o 
Boga srčno prosila, naj bi se njegova želja spolnila 


Sedem drugih let je zopet preteklo, pa Arto i n 
Hirlanda sta bila še vedno brez otrok. Še le v 
osmem letu je Bog nju prošnjo uslišal, da se j e 

Hirlanda v drugič mater čutila. Oba sta bila tega 
zelo vesela. 

Hudobni Gerard pride zopet v grad. 

Kakor se je vsak pravični človek veselil, da j e 
Hirlandina nedolžnost na dan prišla in da ona zda j 
zopet z Artom srečno vkup živi, tako se je te novic e 
prestrašil hudobni Gerard. Imel je namreč še vedno 
plačanega ogleduha v Artovem gradu, kateri mu j e 
moral od časa do časa vse sporočiti, kaj se v grad u 
godi. Ko je zvedel, da se je Hirlanda s tako častj o 
v grad povrnila, polastila se ga je taka togota, da 
je bil nekaj dni zares bolan . Spoznal je, da so njegovi 
prvi naklepi skoro popolnoma razdrti, in če je hotel , 
da bi mu tudi prihodnji ne spodleteli, moral je zel ó 
pazljivo ravnati . 

Trdovratnemu zlobnežu se je najpametnejše zdelo , 
bratu in svakinji pisati priliznjeno vošilno pismo, v 
katerem se je izgovarjal, da zaradi bolehnosti ne 
more sam priti. Tudi je s hinavsko priliznjenostj o 

Hirlando prosil odpuščanja, ter je vso krivdo zvalil 
na posle, češ, da so ga ti tako nalagali in o vojvodinji ,ko slabo govorili, da jim. je nazadnje verjel . 
Rekel je, da bo v kratkem, kadar mu bo mogoče , 
sam prišel in vse povedal, kako je bil po hudobni h 
pričah zapeljan, da je o Hirlandi slabo mislil . 


43 

Tisti, ki je pismo prinesel, bil je priliznjen i n 

v hinavščini dobro izurjen, kakor njegov gospod ; ta 
je znal toliko laži pridjati, da sta mu Arto in Hirlanda res verjela ter Gerarda za nedolžnega spoznala . 
Dala sta mu še posebno pismo do Gerarda, v katerem sta ga povabila, naj le koralo zopet pride, 
da bo videl, kako vlada zdaj sreča in mir v gradu. 
Hirlanda, dobra duša, je na vse pozabila, čeravn o 
Gerarda krivice oprostiti ni zamogla ; pa sumničenj e 
se jej je greh zdelo in mislila si je, da je vendar 
le mogoče, da je tudi on preslepljen bil. Zato j e 
Artu sama rekla, naj Gerarda le zopet povabi n a 
grad. Kar je v pismu stalo, sta Arto in Hirland a 
poročniku še z besedo povedala . S tem poročilom j e 
ta zadovoljen prišel na Angleško h Gerardu, kateri j e 
smel pač vesel biti, da je tako hitro ves sum o d 
sebe odvalil. Zdaj je na enkrat popolnoma ozdravel, 
ker je zopet upati začel, da bo s svojim jezikom 
kmalu spet pridobil zaupanje Artovo, da bo zamogel 
svoje hudobne naklepe izpeljati . Malo dni potem s e 
je podal na pot k svojemu bratu, in ko je v gra d 
prišel, bil je od Arta in Hirlande prijazno sprejet . 

Ker je bila tista baja, ki je Hirlandi otroka 
odnesla, še vedno v Šentmalskem samostanu zaprta , 
njen mož in babica pa že mrtva, zato je bilo Gerard u 
lahko, ves sum od sebe odvaliti. Rekel je namreč, 
da so bili ti trije najbrž od kakega hudobneža pod 
kupljeni, da so otroka odnesli . Tudi je vse obrekovanje na te tri zvalil, češ, da so mu ti vedno pra


vili, kako grdo svakinja živi. Obžaloval je, da j 

zamogel brat take ničvredne ljudi v službi imeti, ii 
da je potem on še sam tako neumen bil, da je te n 
ljudem verjel, kar so čez vojvodinjo govorili . 

„Vendar,” rekel je nazadnje, „to je še moj r 
tolažba, da sem vojvodinjo pri življenji obranil . K( 

sem namreč zvedel, da bi imela svakinja v gmri 
obsojena biti , pripomogel sem po svojih ljudeh, ck 
je lahko ubežala in tako sem jo smrti rešil, ker j ( 
njena obsodba pozneje res prišla. To me bolj veseli,' ” 
pristavil je hinavec, „kakor vsa dobra dela moj egi 
življenja ; zato tem prej upam, da bom od dobri 
vojvodinje odpuščenje zadobil za svojo zmoto . ” 

Od vseh, na katere je Gerard vse sumničenj ( 
zvrgel, bila je živa le še ena osoba, ki se pa tu d 
ni mogla braniti. Zato se je njegovim lažem vsE 
verjelo in pridobil si je vnovič popolno zaupanj e 
svojega brata. 

Hirlanda v smrt obsojena. 

Resnična ljubezen in edinost je kraljevala me d 
Artom in Hirlando, tako da Gerard dolgo ni naše] 
prave priložnosti, da bi svojo svakinjo v nesreč( 
spravil. S tem je bil pa prav zadovoljen, da nič 
otrok nista imela, ker je ten), Idej upati smel, €L 
bo po Artovi smrti vse premoženje v svojo pes i 
dobil. Ko je pa zvedel in spoznal, da bo Hirlanch 
vdrugič porodila, podrlo se je vse njegovo upanj e 
hi ni vedel več, kaj bi zdaj počel . Pri tem pa je 


moral vsaj na videz še svoje veselje kazati nad tem 
dogodkom, in to je znal tako dobro narediti, d a 

nihče ni sumil, da bi on utegnil drugih misli biti . 
Dokler otrok ni bil rojen, tudi ni mogel nič storiti . 

Hirlanda je slednjič porodila, in dete bilo j e 
ženskega spola. Arto s tem ni bil zadovoljen, ker 
bi bil rajši fanta imel . 

Hudobno oko Gerardovo je to nezadovoljnos t 
na Artovem obrazu kmalo zapazilo . Skrivaj je to 
nezadovoljnost pri bratu povekšati skušal kar se m u 
je tako dobro poneslo , da Arto proti svoji ženi ni 

bil nič več-tako prijazen, ko prej. 

Hirlanda je brez sumljivosti to enkrat celo Gerardu potožila, in Gerard jej je svetoval, naj s e 
proti Artu le vedno prav prijazno in lju.beznjivo kaže, 
da bo s tem njegovo majhno nezadovoljnost lahk o 
premagala. Pa ravno to obnašanje se je Artu čudn o 
zdelo. Gerardu pa je bilo všeč, ko je videl, kako 
njegov brat bolj in bolj ljubosumen postaja. 

Nekega dne je Gerard svojemu bratu podtaknil 

pod okrožnik papirček, na katerem so stale besede : 

„0 knez, ne upaj ženi zviti , 

S prijaznostjo te če slepiti! ” 

Arto pri jedi papirček najde, bere, obledi, dene 
papirček v žep, ne reče besede več in zamišljen 
zapusti obednico. „Ne vem”, reče pozneje enkrat 
svojemu bratu, ,,zakaj se Hirlanda tako prijazn o 
obnaša proti meni ; ta reč se mi nekako čudna zdi, 
ne vem, kaj bi od nje mislil . ť 


Gerard je svojega brata dobro pretuhtoval, in 

ko je od njegovega suma prepričan bil, mu reče : 

„Čudno, da so se tistemu, katerega je slepa 
ljubezen že čisto omamila, vendar enkrat oči odprle ! 
Ali niso nikoli zapazil, kako dobra sta si tvoja žena 
in vitez Oliven? Jaz sem to že davno zapazil, posebno 
kadar tebe ni bilo doma, pa ti nisem hotel nič povedati, da bi ti življenja ne grenil, ter sem si mislil , 
{la boš že sam na to prišel.” Arto, ves bled od jeze, 
reče na to : „Kako sem mogel vendar tako neume n 
biti, da sem to nesramno prijaznost toliko časa brez 
sumljivosti gledal! Prav imaš, Gerard, in ti gotov o 
tudi to skazati zamoreš.” Gerard odgovori : „Že s 
tem je dosti skazano, da je Oliven zmirom v gradu, 
kadar tebe ni, ali pa celo ona njega na njegovem 
gradu obišče. Pa saj bomo to še bolj natanko zvedeli. 
Premagaj do tje svojo jezo, da komu krivice ne 
storiš!” — „Prav imaš, Gerard,” reče vojvoda, „p a 
potlej jej Bog pomagaj! ” 

V otožnih mislih se Arto po svojem vrtu se m 
in tje sprehaja. Gerard pa skoči na konja in odhaj a 
skoz grajska vrata. 

Nekaj ur od grada je prebival neki hudobni 

vitez, od katerega se je moglo po pravici reči, d a 
se ni bal ne Boga, ne ljudi. Njegovo najljubš e 
opravilo je bilo, hudobije doprinašati, ropati in moriti. 
On je bil v najboljših letih, silno velik in močan, 
izurjen v bojih, in kdorkoli se je njegovim hudobijam 
ustavljal, vsacega je poklical na dvoboj in ga pokončal. 


Mnogo nedolžnih je razsekal njegov težki meč. Po-
stave so pa tačas dvoboj zelo čislale, in po tačasn.i 
navadi je bil tisti za pravičnega spoznan, kdor j e 
v boji zmagal. 

Kakor se že hudobneži kmalo med sabo spoznajo , 
tako se je zdaj tudi Gerard k temu roparskem u 
vitezu podal in mu obljubil lepo število denarjev , 

ako mu v neki imenitni reči pomaga . Vitez je bil 
precej pri volji vse storiti za denar, če bi bilo prav 
krivično, samo vedeti je hotel, kaj? In ko mu j e 
Gerard vse razložil in mu povedal, koliko denarja 
mu hoče za to dati, je dejal ropar ves vesel : „Princ 
Gerard! le mene pustite to izpeljati. Z mečem v 
roki bom že znal svojim besedam moč dati. Le 
pojdite in povejte svojemu bratu, da sem jaz va s 
zaničljivo vprašal, če bo on pač revni zarod vitez a 
Olivna hotel za svojega otroka spoznati . Če hoče 
kaj več zvedeti, naj le k meni pride . Le pojdite in 
na mene se zanesite, jaz bom že mož beseda. ” 

Z zlodjevim veseljem je Gerard počasi prot i 
gradu jezdil. Tam se je zamišljenega in otožnega 
kazal, in tacega ga je tudi Arto srečal in ga precej 
prašal, od kod da pride. 

„En malo okoli sem jezdaril,” reče ta, „d a 
se nekoliko pretresem.” Potem sta šla oba v Artov o 
sobo. „Bolj ko premišljujem,” reče vojvoda, „bolj 
verjetno se mi zdi, da je Hirlanda nezvesta .” — 
jaz pa, bodi Bogu potoženo," reče Gerard, ,,se m 
na poti zvedel, da je to, od česar mi v gradu le 


sumimo, zunaj Že kakor gola resnica znano . " 
„Kaj ? kdo kaj vé?” zagrmi. Arto. Gerard pa, previhari 
hinavec, kakor bi bil kdo vé kako žalosten, odgovori : 

„Srečal sem v soseski viteza, ki mi je zaničljivo 
rekel: ,No, princ Gerard, ali bo res vaš brat revni 
zarod viteza Olivna za svojega otroka spoznal?' 
ťJaz sem se grozno prestrašil,” pravi Gerard dalje, 
„in prašam viteza, kako to misli?” On pa mi odgovori : 
,Kjer gre za čast vojvode, tam se ni treba norčevati . 
Le to mu znate povedati, če hoče kaj več zvedeti , 
naj se le pri meni oglasi!' Tako je govoril ; koliko 
je na tem, tega pa jaz ne vem. Meni je prav žal, 
da moram take pošte prenašati, pa molčati o takih 
rečeh vendar ne smem, ker gre za čast mojega brata . " 

Vojvoda, ginjen od take hinavske zvestobe svo

jega brata, mu reče : „Za božjo voljo, Gerard, v 
kako sramoto me bo spravila ta nezvesta prešestniea! 
Naj mi vendar tisti vitez celo zgodbo pripové, ka r 
on vé od tega ; pojdi in pošlji hitro koga k temu 
vitezu, naj brez zamude k meni pride! ” 

Gerard je storil po ukazu svojega brata. V dveh 
urah je bil tisti vitez že tukaj ter se Artu predstavil . 

Arto ga nagovori z resnim glasom : „V vsaki 

drugi reči bi mi bil vaš prihod še enkrat ljubši , 
cenjeni vitez, pa tudi v tej sitni zadevi sem vaše 
pomoči potreben. Vi ste mojemu bratu pravili reči , 
ki se tičejo poštenja cele moje hiše. Ali pa zamorete 
to vse tudi dokazati?” 


49 

Vitez odgovori : ť Kar sem s svojimi očmi videl, 
zamorem le z besedo in s svojim mečem spričati. 
Zato rečem: vaša soproga je prešestnica in nje otrok 
je zarod viteza Olivna. Kdor pa moji besedi n e 
verjame in čast te prešestnice braniti hoče, teg a 
kličem na dvoboj, naj potem meč-razsodi, ali sem 
resnico govoril ali pa se lažem . " 

Zdaj Arto ni bil več gospodar samega sebe . Divja, 
jeza ga je premagala, da ni vedel, kaj bi storil . Hitro 
je ukazal, Hirlandi otroka iz rok strgati in ga kaki 
kmetici v rejo izročiti, Hirlando pa v temno ječo pahniti. Hipoma se je oboje zgodilo, in ko Arto ne bi bil 
v svoji jezi na glas upil, da je vojvodinja prešestnica , 
potem bi si nihče v gradu ne bil mogel razjasniti, zaka j 
se vse to godi . Ravno je imela Hirlanda s svojim ljubim otročičem opraviti, kar surovi rabeljni prihrum é 
ter jej gospodarjevo povelje naznanijo . Materno srce 
je groza obšla, trdo stisne svojega ljubčeka k sebi 
rekoč : ť Otroka ne pustim, ako že hočete, vzemite me 
z otrokom vred." Pa služabniki se niso smeli na njene 
besede ozirati . Siloma jej tedaj dete vzamejo, in že s o 
prišli tudi tisti, ki so imeli njo v temno ječo odpeljati . 

Popolnoma nezavedna je bila Hirlanda v temn o 
ječo vlečena in v tej nezavednosti je dalj časa ležala . 
Ko se je zopet zavedla, ni vedela, kje da je . Ko je 
pa trudne oči na vse strani obračala in močna vrat a 
trdo zaklenjena našla, pač ni mogla dvomiti, da j e 
v ječi. Pred vsem je svojega otroka iskala, pa 
nikjer ga ni bilo! 


Vsak si lahko misli, kako žalosten je bil položaj 

dobre Hirlande v tej nepričakovani stiski . Od vse h 
zapuščena v temni ječi, nevedoča, zakaj to, preganjana , 
brez priložnosti, da bi se braniti zamogla, vse človeške 
pomoči oropana, ni prav nič vedela, kaj je čaka . 
Glasno je jokala in tarnala, toda nihče jej ni moge l 
pomagati . 

Njeno nedolžno srcé se je tedaj k Bogu obrnilo , 
in ko je zopet tako na Njega, svojega najboljšega 

pomočnika, mislila, postala je bolj pokojna ter j e 
sebe in svoje ljubo dete Božji očetovski brambi izročila . 

Arto pa, ves podoben viharju, ki je po eni 
strani že vse razdjal in svoje oblake za novo nevihto 

nabira, pokliče Gerarda in od daleč že proti njem u 
zagrmi : „Kaj mi je storiti, da rešim svojo in svoj e 
hiše čast?” Gerard, ki ga je natanko poznal in dobr o 
vedel, da je smrt nedolžne Hirlande že sklenjen a 
reč, hlinil se je svetega in brata prosil, naj se nikar 
ne prenagli, da kake krivice ne stori. Svetoval mu 
je celo, naj nikar ne bo sam sodnik, ampak naj 
sodbo prepusti Bogu. To pa je rekel zato, ker j e 
po tačasnih postavah taka sodba, ki se je Bogu 
pripustila, šla na borišče, to je, tisti, ki je bil ob 
dolžen, moral se je na dvoboj postaviti, ali kdo drug i 
namesto njega, če je takega prijatelja našel. Gerard 
je pa dobro vedel, da je hudobni vitez silno moča n 
in v bojih izurjen, da se torej dvoboja ne bo ustrašil. 
Zato je brata napeljaval na to, da bi se stvar po 
dvoboji razločila, ker tako je zamogel vso krivdo 


51 

od sebe odvaliti, češ, saj je Bog sam tako razsodil . 
Zato je Artu še rekel : „Ako je Hirlanda nedolžna, 
jej bo Bog že koga poslal, da se bo zánjo v boj 
postavil proti velikanu, ki jo je tako hudo obdolžil . 
Najbolje je tedaj, da se en dan odredi, kdaj se im a 
ta dvoboj vršiti; to se mora pa razglasiti, da se bo 
oglasil tisti, ki hoče Hirlandino poštenje braniti . Če 
ta velikana premaga, potem se mora Hirlanda ko t 
nedolžna izpustiti, ako pa velikan zmagovalec ostane , 
mora nastopiti postavna kazen za prešestvo .” — 
Ta predlog je bil Artu všeč in dal je razglasiti , 
kdaj se bo dvoboj vršil med velikanom in tistim , 
ki hoče Hirlando braniti ; če se pa nobeden ne oglasi, 
mora Hirlanda umreti . Gerard se je svoje hudobij e 
veselil, ker je mislil, da se nobeden ne bo postavi l 
velikanu, katerega so se vsi bali ; in če bi se m u 
prav kateri postavil, saj ne more premagati strahovitega viteza. 

Uboga Hirlanda ni nič vedela, kaj se o njej 
sklepa in kako sodbo so čez njo izrekli. Revna 
slama je bila njena postelja, neka stara dekla pa 
jej je vsak dan nekaj malega za jed prinesla . 

Dan razsodbe se je bližal, in ko je stara dekl a 
zvedela, kdaj bo Hirlanda na grmadi zažgana, n i 

se mogla solz zdržati, ko je k Hirlandi v ječo stopila. 
Hirlanda je začela deklo izpraševati, zakaj se joka , 
in ko le ne more iz nje nič spraviti, reče sama : 
,,Saj kaj druzega tako ne pričakujem, ko smrtn e 
sodbe. Verjemi meni, da se smrti nič ne bojim, sa j 

4* 


le ona me zamore iz teh nadlog rešiti. Samo to mi 
povej, kakšna smrt mi je sojena!" Dekla jej jokaj e 
odgovori: ťEna najbridkejših. Grmado napravljajo, 

in če se nihče za vas ne potegne in pri dvoboj u 
vašega tožnika ne prevlada, — morate na tisti grmadi 
svoje življenje končati ." Ta žalostna novica je Hirlando 
z bridkostjo napolnila . Le do enega človeka je imel a 
zaupanje, da bi se utegnil zánjo v boj postaviti, t o 
je bil vitez Oliven. On bi bil to tudi storil. Pa k 
nesreči ga ni bilo doma, odpotoval je v tuje dežel e 
nekam in še vedel ni, kaj se v Bretaniji godi. Ko 
je Hirlanda zvedela, da Olivna ni v deželi, bila j e 
prvi trenotek vsa obupana. Kmalo pa se ohrabri , 
obrne svoje oči proti nebesom in se izroči volji božji . 
Potem je prosila za duhovnika, da bi se na smrt 
pripravila. Ta prošnja se jej ni smela odreči . 

Ko se je duhovniku spovedala in mu svoj e 
bridkosti potožila, in ko je on zdaj tako natank o 

videl njeno nedolžnost, začel se je na glas jokati, 
še bolj, kakor vojvodinja sama. Hirlanda je potem 
prejela sv. obhajilo in dolgo časa mudila se v gorečih 
molitvah. Križanega Jezusa je prav milo prosila, 
naj bi še njej rekel besede : ťše danes boš z man o 
v svetem raji." Po prejetih sv. zakramentih in po 
tolažilnih molitvah in besedah spovednikovih se je 
Hirlanda zadosti močno čutila za smrt . 


Dvoboj. 

Prišel je strašni, odločilni dan, ko se je moral a 
ali nedolžnost na križ pribiti, ali pa hudobija stret i 
in pokončati. Hirlanda, pri katere] je mašnik celo 
noč ostal in ž njo molil, vrže se proti jutru pre d 
bridko podobo križanega Jezusa in z vso gorečnostjo 
reče : „Tebi, o Bog, je znano, da rada umrjem, in 
to revno življenje z boljšim zamenim. Kako dobr o 
mi je biló, ko sem kot revna dekla ljubo živinico 
pasla ; zdaj kot visoka gospa pa toliko trpim! Naj 
hujše me peče, da se moram ločiti od tega sveta 
s slabim imenom, da sem bila grda prešestnica. Pa 
tudi ti, o Jezus, ki nisi imel greha na sebi, si moral 
sramotno smrt storiti, da si mojo ubogo dušo odrešil . 
Po tvojem izgledu hočem vse voljno trpeti . O nebeški 
oče, kakor je Jezus molil, tako molim tudi jaz : ne 
moja, ampak tvoja volja naj se zgodi! Ako me hoče š 
še rešiti, daj mi to milost, da bom vse ostale dn i 
mojega življenja tebi zvesto služila ; ako pa hočeš, 
da umrem, daj me pokrepčati, da do konca zvest a 
ostanem in večno zveličanje dosežem.” Na to umolkne, 
in koralo potem pride služabnik na vrata potrkat i n 
naznanit, da je čas odhoda. Hirlanda vstane in reče : 
„Prav je, jaz sem pripravljena, pojdimo!” Črno 
oblačilo, ki ga je služabnik prinesel, vrže čez sebe , 
zagrne obraz s črnim pajčolanom, in s stražo obdana , 
spremljana od mašnika, zapusti temnico. 

Pri Renskem mestu je bil pripravljen lep, raven 

prostor, namenjen za dvoboj in za morišče. Visok 


odeE je bil napravljen za vojvodo in za dvorsko 
gos$do ; na strani je bil nekaj manjši oder z a 
Hirlando in njeno stražo; na tem odru je bila tudi 
mizica s križanim Jezusom in dva stola . Precej zraven 
je stala že napravljena grmada. Spodaj pod obema 
odroma pa je bil prostor, namenjen za dvoboj . 

Brez števila ljudi se je zbralo, ki so prišli 
neradi gledat Hirlandino smrt, ampak veliko raj i 
njeno odrešenje. Vse je skrbno čakalo in gledalo 
ta žalostni prizor, še nebi je bilo s črnimi oblaki 
prekrito. 

Nazadnje se je videla raj da ljudi, ki je iz grad a 
prihajala. Nobeno okó ni suho ostalo, ko se je Hirlanda 
prikazala, od vseh strani se je slišal klic : ťNedolžna 
je !" in vsakemu se je v srce smilila . 

Ko so vsi k namenjenemu prostoru došli, ko j e 

Hirlanda s stražo stopila na njen črni oder, vojvod a 
z gospodi na drugi večji oder, ljudstvo pa okoli 
ograje, ki je stala okoli prostora za dvoboj, prijezdil 
je nesramni tožnik, hudobni velikan, v ograjo. Ta 
pošast je sedela na velikem, črnem konji, na njegovem 
škitu je bil narisan na črnih tleh zlat zmaj, ki ovco 
trga, okoli škita bilo je pa pisano : ť Brez milosti. " 
Zdaj je zatrobil trobentač in zaklical med vse zbrano 
ljudstvo: ťVojvodinja Hirlanda bretanjska je tožena 
hudodelstva prešestovanja in obsojena v smrt na 
grmadi, ako se nobeden ne najde, da bi se za njeno 
čast potegnil in njeno nedolžnost s tem spričal, da 
ná enega tožnika premaQ.a." Marsikateri pričujočih bi 


bil Hirlando rad rešil, pa nobeden si ni upal, v boj 
pustiti se s strahovitim velikanom, ki je bil od glav e 
do nog z železnim oklepom pokrit. V levi roki je 
nosil velikan železni škit za hrambo, v desni pa 

veliko sulico, ob strani mu je visel dolg meč, in s 
prevzetnim glasom je hudobnež klical : „Kdor se hoče 
za prešestnico potegniti, naj se poskusi z mano! ” 

Dvakrat je že glas trobente tistega klical, ki 
bi se za Hirlando postavil, pa nobenega ni bilo . 
Hirlanda je videla že smrt pred sabo, se vrgla pred 
bridki križ, molila, in potem vstavši rekla proti 
ljudstvu doli : „Ljubemu Bogu je znano, da sem ne 
dolžna. Vsem od srca odpustim, ki so krivi moj e 
smrti, in prosim Boga, naj se usmili mene in mojih 
sovražnikov! " Še tretji in zadnjikrat trobenta zadoni, -

zdaj je zadnji čas, ali je še kaka rešitev? — glej , 
kdo se pa tam skozi ljudstvo rije? — „Na stran! 
naredite prostor! umaknite se!” sliši se klicanje, 

— nek vitez z imenitno družbo se rije skozi ljudstvo! 
Kmalo so ga vsi zagledali, samo Hirlanda ne. 
Na belem konji jezdari, oklep se mu sveti ko srebro , 
nosil je zeleno s popelicami pretkano jopico, obra z 
je imel odkrit in videlo se mu je na licu, da j e 

komaj mladenič kakih šestnajst let ; na njegovem 
škitu pa je bila sreberna popelica na zelenih tleh; 
okoli škita pa je bilo zapisano : „Nič me ne moro 
omadeževati.” 

Ko je mladi vitez skozi ljudstvo preril se in med 
ograjo prijahal, približal se je najprej tistemu odru, 


kjer so stali vojvoda in drugi gospodje, priklonil 
se je vojvodi in mu s konja gori zaklical : „Svetli 
gospod, ker sem zvedel, da je vaša gospa po krive m 
obdolžena in v smrt obsojena, prišel sem semkaj , 
da s svojo krvjo nedolžnost branim, in zanašam s e 

bolj na Božjo pravičnost, ko na svojo moč, ter upam , 
da bo pravični sodnik nedolžnost rešil in hudobij o 
kaznoval.” Potem se vojvodi prikloni in jezdi svojemu sovražniku nasproti. 

Ko je ves v železje ukovani velikan videl šibkega mladenka sebi naproti jahati, klical mu j e 

zaničljivo: „Le pridi sim dečko, jaz ti bom že vrat 
zlomil! Zakaj nisi rajši doma pri materi ostal, d a 
bi te bila še en čas dojila, morda bi bil še nekaj 
veči zrastel!” Pa ne samo velikan se je z njim 
norčeval, tudi ljudje so vse zaupanje zgubili, ko s o 
tega šibkega mladen.ča ugledali. Ko so ga od daleč 
priti videli, so se vsi veselili, misleči, da je prišel 
korenjak, ki bo hudobnega velikana ukrotil in Hirland o 
rešil ; ko so pa iz bližine videli njegovo mladost , 
bili so kar žalostni in se skor jezili, da se upa tak 
otrok med ograjo stopiti. Pa kakor je bilo upanj e 
le majhno, vendar so pobožne duše k Bogu zdihovale , 
da bi mladen.ču čeznatorno moč podelil in mu zmago 
naklonil. Tudi Hirlanda je lepega viteza, ki se je 
zanjo v boj postavil, z začudenjem gledala in vroč e 
molila k Bogu ne samo za sebe, ampak tudi z a 
mladenča, da bi mu Bog mlado, plemenito Življenj e 
ohranil. 


Trobentarji zdaj zatrobijo, to je bilo znamenje , 

da se ima boj začeti. Vse oči se uprejo v mladega 
viteza, kako se bo obnašal. S sulicama skočita si 
borivca na konjih nasproti ter se zaletita s tak o 

močjo drug druzemu, da je velikan na pol iz sedl a 

omahnil, mladenič., pa celó s konja v pesek padel . 
Vsi so zdaj mislili, da je mladenič že zgubljen. 
Velikan je hitro stopil s konja, da bi mladenča n a 
tleh prebodel. Pa komaj je bil velikan na tleh, 
planil je mladenič po konci in skočil zopet na svojega konja nazaj. To se je zgodilo tako hitro, da 
velikan ni imel več časa, nazaj na konja sesti, ke r 
bi bil med tem časom lahko preboden. Z$o je brž 
spoznal, kaj mu je storiti, ter je z vso močjo svojo 
sulico zabodel v mladenčevega konja, da se je ta z 
mladenčem vred na tla zvrnil . 

Toda mladenič je stal kakor blisk hitro zopet 
na nogah, in med tem, ko je velikan svojo sulic o 
iz mrtvega konja vlekel, zabodel ga je mladenič z 
mečem v vrat, tam kjer je bil železni oklep odprt, 
da se je mogla glava pregibati. Preklal mu je vrat 
tako globoko, da se je črna kri kar valila iz njega , 
in se je velikan kar na tla zvrnil. 

Ko so ljudje to videli, začeli so od veselj a 
vriskati, Hirlando in premagovalca pozdravljati in 
Boga hvaliti. Veselilo jih je tembolj, ker je bi l 
velikan huda šiba tistega kraja in je svobodno ropal 
in moril, ker se nobenega ni bal. 


Vsakemu je bilo jasno, da je tega velikana l e 

Božja kazen zadela, ker šibki mladenič sam iz svoje 
moči bi ga ne bil premagal . Tako so vsi govorili . 

Ko je velikan v svoji krvi na tleh ležal, prišli 
so vojvoda in drugi gospodje z odra doli, da bi ga 
videli. Velikan pa je vpričo vseh Boga in ljudi preklinjal in se valjal po tleh . ,, Prokleti Gerard!" j e 
rekel, „ti si tega kriv, da moram konec storiti! Zaka j 
si me podkupil, da sem krivo pričal zoper vojvodinjo! ” 
Pri teh besedah je zraven stoječi Gerard kar oblede l 
in se skušal zmazati proč, da bi ubežal . Pa vojvoda 
gaje pustil prijeti in stražiti . Mladi vitez premagovale c 
pa je vzdignil meč nad velikana in mu zagrozil : 
„Na drobne kosce te bom razsekal in tvoje mes o 
krokarjem razmetal, če po pravici ne poveš, kaj ti 
od vojvodinje slabega véš!” Velikan je že z bolj 
slabim glasom odgovoril : „Kaj me boš strašil, saj 
moram tako ali tako umreti! Ker je pa Gerar d 
moje nesreče kriv, povém očitno, da jaz od vojvodinje prav nič slabega ne vém, ampak da me j e 
le Gerard podkupil in me naučil, da moram tako 
govoriti. Vrag naj ga vzame, kakor bo mene še 
danes!” Po teh besedah je velikan še nekterekrati 
zaklel, potem pa mu je kri zalila usta, in kmal o 
potem je svojo črno dušo izdihnil . — Arto je tam 
stal, kakor iz kamna, tako se je zavzel nad tem , 
kar je videl in slišal . Iz ust umirajočega tožnika 
samega je slišal spričevanje o nedolžnosti Hirlande 
in o hudobiji svojega brata. Če ne bi bil dvoboj 


59. 
stvari že odločil, morala je izpoved grešnika dost i 
veljavna priča biti, da Gerarda pogubi. Ako bi bila 
Hirlanda res kriva, potem bi bil umirajoči velika n 
njo preklinjal, ako je bil hudoben, ali pa jo vsaj, 
še enkrat obtožil pred smrtjo, ako je bil pravičen . 
Ker pa čez njo ni rekel žal besede, temveč preklinja l 
pred smrtjo le svojega zapeljivca Gerarda, moralo 
je vsem, tedaj tudi Artu, jasno biti, da je Hirland a 
nedolžna, Gerard pa veliki hudobnež . 

Kmalo potem so prišli k Artu razni imenitni 

vitezi ter mu srečo vošili, da je čast njegove hiš e 
rešena. 

Kdo je bil Hirlandin rešitelj ? 

Vse je že komaj čakalo, spoznati rešitelj a 
nedolžnosti. Vse se je popraševalo, kdo je in od 
kod je ta mladi vitez, pa nobeden ni vedel odgovora. 
Tudi Hirlanda je močno želela, svojega rešitelja od 
blizo videti in ga pozdraviti z dolžno zahvalo. Ni 
ga bilo treba dolgo čakati. Premagovalec sam se je 
prebližal s svojim spremstvom tistemu odru, n a 
katerem je Hirlanda stala, pokleknil pred njo n a 
kolena in rekel : ,,Milostna gospa! poglejte pri svojih 
nogah svojega hvaležnega sina, kateri je iz ljubezni 
do svoje dobre matere svoje življenje v nevarnost 
postavil in z Božjo pomočjo rešil vašo čast in življenje. Kdo je bolj srečen, ko jaz, ker sem svoji 
blagi materi življenje otel! Sprejmite me toraj v 


svoje naročje kot svojega hvaležnega sina in bodite 
zmirom moja dobra mati! " 

Hirlanda je zamogla odgovoriti samo s solzami 
in z jokom. Svojega ljubega Bertranda je k svojem u 

srcu pritisnila in se zdaj srečnejšo ko kedaj čutila . 

Vojvoda Arto pa še nič ni vedel, kdo je rešitelj 

njegove soproge. Tudi on je bil že radoveden, to 

zvedeti. Zdaj prime Hirlanda svojega Bertranda za 

roko, ga pelje k vojvodi ter reče vsa objokana o d 

veselja : ťGospod moj, tukaj imate svojega sina! " 

Več ni mogla govoriti . 

Po teh besedah je Arto kar okamenel, nepremakljiv stal in v njegovem srcu se je križalo veselje , 
osramotenje, blagost in bogoljubnost. Nepremakljivo 

so bile njegove oči uprte v mladega viteza, ki j e 
bil živa podoba svoje matere, tako da je ni moge l 
zatajiti. Artu se je zdelo, kakor bi se mu vse to 
le sanjalo. 

Med tem so bližej prišli tudi spremljevalc i 

mladega vojvodiča, med njimi tudi pobožni opat i z 
Sentmala v viteškem oklepu . — Ko je ta častitljiv i 
starček videl vojvodo v takem dušnem boju, reke l 
mu je, da naj le nikar nič ne dvomi, in da mu bo 
že on vse razložil, kako je njegov sin pred kakimi 

16. leti v nťgove roke prišel in kako je potem p o 
Božji previdnosti postal rešitelj svoje matere . In kar 
sam skazati ne bo mogel, povedala bo baja, kater o 
je s sabo pripeljal, tista baja, ki je vojvodih i z 
grada odnesla, samostanskim vojakom v roke prišla 

in skoz ves čas v samostanu shranjena ostala, d a 
zamore v svojem času pričati o rodu mladega vojvodiča. „Le pojdimo v grad,” rekel je opat nazadnje, 
„tam se bo vse razjasnilo. ” 

Arto ni vedel, nad kom bi se bolj jezil, ali na d 
hudobnim Gerardom, ali nad seboj, ker je Gerarda 
poslušal. Prvo, kar je ukazal, bilo je to, da moraj o 

rabeljni Gerarda v tisto ječo zapreti, v katere] j e 
še včeraj Hirlanda zdihovala. Vojvodinji, svojemu 
sinu, opatu in drugim gospodom pa je rekel : „Vi 
ljubeznjivi, prizanesite mi, kajti jaz sem še ve s 
zmešan. Pojdimo v grad, da mi tam moje stiskano 
srce nekoliko odpočije.” Cela družba se je zdaj v 
grad podala in mnogo ljudi za njimi, ki so neprenehoma vpili : „Bog živi Hirlando! ” 

Malo število tistih poslov, ki so med dvobojem 

morali v gradu ostati, imeli so v tem času žalostn e 
pogovore. Milovali so vojvodinjo in rekli: „Ona je 
gotovo nedolžna, pa — kdo jo bo rešil!” Nekater i 
so šli v grajsko kapelico za Hirlando molit. Tudi 
mnogi reveži in bolniki so v tistih grenkih urah z a 
Hirlando goreče molili in rekah : ť Oh kdo nam b o 
pomagal, če Hirlande ne bo več? " 

Ko so rabeljni z Gerardom v grad prišli, leteli 
so vsi k oknom gledat. Prašan so rabeljne, če j e 
Hirlanda rešena, in ko so zvedeli, da je, bili so 
neznansko veseli . Leteli so na grajski turen gledat, 
kdaj bo Hirlanda prišla. Kmalo so videli celo vrsto 


prihajajočih, med njimi tudi. Hirlando in mnogo 
nepoznanih vitezev. 

Ko so pa še rabeljni, potem ko so Gerarda 
zaprli, gori v tura prileteli, prašali so jih brž drug i 
posli: „Kdo pa je tisti, ki je Hirlando rešil? Gotovo 

kak tuj vitez, saj naši tako nemajo nič korajže razu n 
Olivna, ki je pa v sveto deželo odpotoval ; odkod 
je ta plemeniti človek?” Rabeljni pa odgovore : 
ťTo ni noben tujec, ampak lastni sin naše vojvodinje, 
ki so ga pred 16 leti tukaj ukradli in v tuj kraj 
odnesli; tako smo mi slišali govoriti." Temu poročilu 
se posli niso mogli dosti načuditi. Vsi so se veselili 
srečne rešitve, najbolj pa stari čuvaj v tunu, ki 
je nedolžnost Hirlan.de vedno zagovarjal, tudi prvikrat, ko je iz grada ušla. „Zdaj se moram pa še 
enkrat v svojo staro vojaško obleko splaziti,” j e 

rekel čuvaj, ť in mladega gospoda pozdraviti . " 
Vsi posli so potem iz turna doli tekli, pri

hajajočim naprot. 

Celo pot Hirlanda od veselja ni mogla ni č 
govoriti. Ko so prišli na grajsko dvorišče in s kanj 
stopili, prijela je Hirlanda svojega Bertranda za 
roko in ga peljala v kapelico. Tudi opat in vsi 
-drugi so za njima šli. Hirlanda in njen sin sta s e 
pred oltarjem na kolenih Bogu zahvalila za prejet e 
dobrote in za srečni izid dvoboja. Tudi vsi drugi 
so bili ginjeni in lepo hvalili Boga za ta srečni dan . 

Vojvoda Arto, ki je nekaj pozneje prišel, ni 

skor nikogar na dvorišči našel in prašal : ,,Kje pa 


63 

so vsi?" Nazadnje jih vse v kapelici najde. Za 

vratmi stoječ je tudi on nekoliko molil, pa dolg o 

ni mogel, ker je bil preveč nemiren. Sam ni vedel, 
kaj bi storil ali rekel. Vest mu je vedno očitala, 
koliko krivice je Hirlandi storil. 

Zato se je v neko stransko sobico podal i n 
opata Bertranda k sebi naprosil . Ta je tudi nemudoma prišel . „Ljubeznjivi oče,” ogovori ga Arto 
in mu stisne roko, „vsedite se k meni in pogovorit e 
se z men.oj! Za Bogom ste vi rešitelj moje Hirlande 
in menda tudi rešitelj, učenik in rednik mojega sina . 
Bodite še moj rešitelj in rešite me iz dušnih bolečin , 
ker ne vem, kako bi se pred Bogom in pred ljudm i 
opravičil, ker sem svoji ženi po nedolžnem tolik o 
hudega storil! — Povejte mi najpopred, kako j e 
moj sin v vaše roke prišel in kako ste vi ž nji m 
vred rešitelj moje Hirlande postali? ” 

Zdaj poprime opat besedo in razloži, kako j e 

po nebeški prikazni zvedel, da je vojvodi še nekršče n 
sin ukraden in se ima morskim tatovom izročiti, 
kako je potem na določeno mesto svoje vojake poslal, da so otroka rešili in krivično bajo z njeni m 
možem vjeli, kako je bil potem sin za Bertrand a 
krščen, kako ga je svoji sestri v rejo izročil, kak o 
se je sin od mladega lepo obnašal, rad ubogal in 
pridno učil, tako učenih reči in krščanskega nauka , 
kakor tudi vojskovanja in borenja . Potem pa reče : 
,,Ko sem pred nekaj dnevi svojo večerno molitev 
opravil, se k počitku podal in komaj zaspal, pristopi 


k meni poslanec gospodov, rekoč : ťJutri preskrbi 
mladega viteza, ki si ga svoji sestri v rejo izročil, 
z viteško opravo, s čelado, mečem, sulico in škitom , 
daj mu dobrega konja, in pojutranjem pojdi njim 
v Rensko mesto, ker tam bo on svojo po krivem 
obdolženo mater smrti otel. Bojeval se bo s hudobnim 
velikanom, Bog bo ž njim in bo nedolžnosti zmago 
podelil." 

„Na to je nebeški poslanec zginil,” pravil j e 
opat naprej, „jaz sem se zbudil in meni se je zdelo , 
da nisem bil v spanji to videl, ampak z odprtim i 

očmi. Zato sem vstal, moliti začel in ukaz Gospodov 
se mi je čedalje bolj gotov zdel . Drugi dan na vs e 
zgodaj sem svojega brata poiskal, mu vse razložil , 
in tudi on me je potrdil v misli, da to niso bil e 
prazne sanje in da je treba v Rensko mesto odriniti . 
Na to sem vse potrebne reči pripraviti ukazal i n 
vašemu sinu pustil izbrati dobro orožje in čvrsteg a 
konja. Šel sem sam z vojvodičem in vzel več vojakov 
in vitezov seboj, ki ste jih danes pri meni videli . 
Drugi dan smo odrinili z doma in prišli v Rennes , 
kjer smo koralo zvedeli, kaj se tu godi in kje j e 
postavljen prostor za borenje . Hrabri vaš sin je kar 
gorel od hrepenenja, potegniti in boriti se za svoj o 
nedolžno mater. Opazno in moško se je podal na 
borišče, kakor ste sami videli. Vse drugo vam je 
znano. Le od tiste baje, ki je otroka odnesla, b i 
utegnili še kaj več zvedeti, če jo pred sebe pokličete . 
V ta namen sem jo tudi s seboj sim pripeljal .” 


ť Vaše besede so mi zadosti za zdaj, dragi oče " 
reče Arto na to pripovest, „Ie to mi še povejte, kaj 
mi je storiti, da popravim svojo veliko krivico prot i 
vojvodinji?” — „Na to vprašanje je zdaj lahk o 
odgovoriti,” reče opat, „ker ljubi Bog je Že sam 
vse popravil in nedolžnost ohranil. Pred vsem se 
tora] ljubemu Bogu zahvalite, da je nasledke vaših 
pomot odvrnil, vašo nedolžno tovaršico otel in vašeg a 
sina ohranil, in vse bo dobro, ako zopet ljubeznji v 
soprog in dober oče postanete. ” 

Arto odgovori : ť Resnico sicer govorite, častitljivi opat, ljubemu Bogu sem neskončno zahval o 
dolžan, da je vse tako obrnil . Pa če jaz tudi zanaprej storim svoje dolžnosti do žene in otrok, 
vendar ne morem popraviti krivic, ki so že pretekle . 
Ali mi bo hotel Bog odpustiti, da sem tako nepremišljeno sodil in ravnal?" — ťBo odpustil in 
je že," reče opat, ť saj vam je še llirlanda odpustila, 
ki je človek, koliko več dobrotljivi Bog nebeški ! 
Saj vi niste iz hudobnega srca tako sodili, ampak 
preslepljeni po krivih pričah . " 

Pri teh opatovih besedah pristopi en služabnik 

in naznani, da vojvodinja srčno želi, svojega ljubeg a 
Arta veselega videti in da zmirom po njem poprašuje, 
ker ga toliko časa ni blizo. 

ť Res je," reče opat, „pojdiva k vojvodinji i n 
spolniva njeno srčno željo !” 


Srečen dan za Hirlando. 

Čeravno je bila Hirlanda srečna na strani svojega 
sina, ki ga je zdaj v svojem življenji še le vprvič 
videla, vendar je tudi srčno želela, svojega moža 
veselega na svoji strani videti. Kolikokrat so se 
vrata odprla, vselej je svoje oči tje obrnila, ker ga 
je vedno pričakovala. Slednjič vendar pride na strani 
opata Bertranda. 

Hirlanda vstane, skoči k njemu, se ga oklen e 
in vsklikne : „Kje si toliko časa ljubi Arto? ” 

Arto odgovori solznih oči : „Ko bi se vam jaz 
zamogel brez vsega očitanja pokazati, kakor vi meni, 
ljuba Hirlanda, potem bi se ne bil ne za en trenotek 
zamudil. Pa vaš pogled mi dela vedne očitanja zavolj 
mojih velikih pomot in krivic. Dvakrat sem vas 
nesrečno storil, dvakrat isto umoriti hotel, ki zdaj 
v svoji nedolžnosti pred mano stoji in me lahk o 
obtoži, da sem krivičen sodnik . Dvakrat vas je dobr i 
Bog rešil iz mojih krivičnih rok. On je ohranil 
tudi našega sina, in ko bi jaz tisoč let doživel in 
ga neprenehoma hvalil, ne bi se mu mogel zadost i 
zahvaliti za tolike dobrote . Vaše plemenito srce mi 
je odpustilo, to vem, pa jaz tega vreden nisem, i n 
po pravici tisto kazen zaslužim, ki sem jo vam p o 
krivici nakloniti hotel. ” 

„Prosim vas,” reče Hirlanda, ,,pustite take 
besede, če ne, me še bolj žalite, kakor sem kedaj 
žaljena bila ; le če ste vi zadovoljni in veseli, zamorem 


tudi jaz vesela biti. Bodite dobri, kakor ste popred bili, pa bom za vse prestano trpljenje dovolj 
odškodovana. " 

Na to priteče en sluga v sobo, za njim p a 
kmečka žena, ki je mlado še ne dveletno vojvodinj o 
v naročji prinesla. To je bila tista kmetica, katerej 
je bila Hirlan.dina hči po ukazu vojvode v rej o 
izročena. Zdaj, ko je ženska zvedela, kako se j e 
vse obrnilo, prinesla je otroka nazaj . Ko je Arto 
dete vgledal, hiti k njemu, ga vzame v naročje in 
reče : „Tudi to ljubo dete sem od njegove mater e 
odtrgal, in pač,' nisem vreden še dalje njegov oč e 
imenovan biti. Pa bodi Bogu hvala, zopet ga zamorem 
položiti v naročje predobre mu matere. ” 

Hirlanda je bila kar trda od veselja, ko svoj o 
ljubo Milico še živo in zdravo zagleda, kajti mislil a 
je prej, da je bilo dete umorjeno. Nobeno peró 

ne more popisati, s kakim presrčnim veseljem j e 
otroka zdaj v svoje naročje stisnila. „Zdaj imam 
vse, kar poželim,” rekla je s hvaležnim pogledo m 
proti nebesom, „danes sem srečna, kakor še nikoli.” 

„Tudi za mene je danes lep dan,” reče na t o 
opat Bertrand, „Ker danes sem videl velik čudež 
božji, pripeljal sem ljubega varovanca Bertranda v 
naročje njegovih staršev in bil sem priča vaš e 
velike sreče in radostnega svidenja . Bodi Bogu 
hvala za vse njegove dobrote, ki jih nam revnim 
otrokom solzne doline dan na dan deli!” 


ť Jaz sem pa kakor v novem svetu," reče mladi 
vojvodič, ťnaenkrat najdem svoje starše, ljub o 
sestrico in očetovi doni, od česar vsega prej nič 
vedel nisem. O kako je pač dober ljubi Bog, ki 
je po svojem služabniku tako očetovsko zame skrbel ! " 

ťRes je," poprime opat, ť Bog je neskončno 
dober. Le tudi ti, ljubi Bertrand, vedno tako dobe r 
in pošten ostani, kakor si bil do zdaj, da boš v 
veselje svojim staršem in na čast celi deželi . Tvoj 
prijatelj in rednik se zdaj povrne v Šentmalski samostan nazaj, ti pa ostaneš pri svojih starših. Morda 
se ne bomo več videli ; pa če boš pošteno živel in 
Bogu služil, kakor tvoja mati Hirlanda, potem s e 
bomo zopet videli tam gori v nebesih." — Med 
takimi pogovori je minul ta srečni dan . 

Gerard kaznovan. 

Zmirom več se je v grajskem dvoru ljudi nabiralo, ki so mladega vojvodiča videti in v njegovih 
lepih očeh dobro upanje vesele prihodnjosti brat i 
hoteli. Večkrat se je na oknu pokazal in precej so 
ga vsi poznali, ki ga še nikoli videli niso ; vsak je 
rekel, da je, svoji materi tako podoben, kakor b i 
ona sama bila . Kakor hitro se je vojvodič od okn a 
umaknil, slišalo se je sploh med ljudstvom : ,,Ko bi 
pač tudi hudobni Gerard svoji zasluženi kazni ne 


odšel, ker je vso rodovino v tako žalost spravil . " 
Vsak je rekel : Ko bi ga tudi živega drli, meni b i 

se nič ne smilil. " 

Gerardu pa kazen ni mogla oditi . Precej drugi 
dan je Arto sklical zbor vitezov in jim tako govoril : 
„Bog je nedolžnost ohranil in nam vsem veliko 
veselje napravil . Pa Bog je tudi pravičen sodnik 
in hoče, da se vsaka hudobija kaznuje. In kakor 
se mi srce ustavlja, nad lastnim bratom sodbo izreči , 
vendar so njegove hudobije tolike, da jih brez kazn i 
pustiti ne morem. Stopite k meni, plemeniti vitezi, 
in pomagajte meni, pravično soditi, in tudi vi, 
častitljevi opat, ki nas vse v modrosti in krščanski 
pravičnosti prekosite ! ” 

Na to prileti Hirlanda v zbor možakov in jam e 
najpred vojvoda in potem vse druge prositi, naj z 
milostjo sodijo Gerarda, ker ona neče, da bi kak 
človek zavoljo nje nesrečen bil. Opat Bertrand p a 
z resnim glasom reče Hirlandi in celemu zboru : 

„Ukoreninjeni in trdovratni hudobiji odpuščati 
in jej novo priložnost za grehe dajati, bilo bi pregrešno zoper Boga in ljudi. Tudi milost ima 
svoje meje.” Na to so vsi umolknili in dolgo čas a 
je bilo vse tiho. Vsak si je mislil, da je vsaka 
kazen premehka za toliko hudobijo. Nazadnje vstane 
Arto spregovori : ,,Grozna je zame ta obsodba, 
pa občutkov bratovske ljubezni ne smem poslušati . 
Že dolgo je Gerard zoper mene in mojo hišo bol j 
peklensko in pogubno roval, da bi noben sovražnik 


70 

tako ne zamogel. Mojega sina je hotel v suznjost 

prodati, mojo ženo je grozno trpinčil in jo prvikra t 
od hiše spravil, drugikrat pa celo jo skor na grmado 
pripeljal ; mojega druzega otroka je hotel pripraviti 
ob rod in premoženje, mene je zapeljal h krivičnosti 
in tudi nit mojega življenja je hotel po britkostih 
in srčnih bolečinah pretrgati. Vse to je zdaj natanko in po pričah dokazano. Zato Cirja pravica, 
da tudi Gerúd sam najhujše bolečine v polni mer i 
občuti in v takem trpljenji umrje . — Roke in 
noge naj mu rabelj odseka, da se bo zvijal v grozni h 
bolečinah, in ako je mogoče, naj se v teh mukah 
skesa svojih hudobij in naj se še v zadnjem trenutk u 
k neskončni milosti božji obrne, da vsaj svojo duš o 
reši, ker že svojega življenja več ne more. — To 

j e moja sodba. Zdaj pa še vi povejte, gospodje, ali 

se vam ta kazen pravična zdi ali ne?" Vsi vitez i 
so potrdili vojvodovo obsodbo, in opat Bertrand še 
reče : „Da sodnik krščansko misli, pokazal je s tem, 
da je hudodelniku čas in priložnost pustil, da se 
svojih grehov skesa in se zanje spokori ; tako se 
posvetna kazen nad njim dopolni, večna sodba p a 
se prepusti Bogu . ” 

Ko je bil zbor končan, ukazal je Arto, naj s e 
obsodba precej vpričo vsega ljudstva izvrši. 

Gerard : ki ni mogel več dvomiti, da so vs e 
njegove nesramne dela znane, bil si je najbritkejše 
smrti svest . Mislil je, da bo moral zgoreti na grmadi, 
ki jo je svoji svakinji hotel nakloniti . V tem strahu 


71 

pred bližnjo smrtjo zbudila se mu je dolgo okam

nela vest in začela ga peči z vsemi neštevilnim i 
grehi celega Življenja, za katere pokoriti se nikol i 
ni mislil. Pekel z vso svojo grozo je odprt stal 
pred njegovimi očmi. V tem hipu so stopili rabeljni 
v njegovo ječo in mu njegovo kazen naznanili. 

Mrtvaška bledica mu je oblila obraz in vs i 
udje so se mu tresli, ko je to obsodbo zaslišal . 
Milosti prositi si ni upal, ker je sam spoznal, d a 
je vreden ni. Rabeljni so ga brez usmiljenja zgra

bili,, ga vlekli na dvorišče in mu tam vpričo vse h 
ljudi roke in noge odsekali. Kri je na vse strani 
curljala od njega in od groznih bolečin je strašn o 
upi]. Potem so mu za silo rane zavezali, da bi prehitro ne umrl in čas imel se spokoriti in spovedati , 
in odnesli so ga zopet v ječo nazaj . 

Kakor je ljudstvo prej želelo, da bi Gerar d 
za svoje grozne hudobije zasluženo kazen prejel , 
vendar je zdaj vse gledalce groza obšla, ko so g a 

tako razmesarjenega vlačiti videli. „Zaslužil je,” s o 
vsi rekli, „pa strahovito je, če človek tako daleč 
zaide, da ga je treba tako grozovitn.o kaznovati. ” 
Nekaterim se je tudi smilil, največ takim, ki ga 
prej niso zadosti preklinjati zamogli. Po tem prizoru groze in maščevanja, razgubilo se je ljudstv o 
domu in v gradu je postalo bolj mirno . 

Gerard pa je v groznih bolečinah v svoji ječi 
ležal. Zdaj še le si je zmogel prav misliti peklenske bolečine, ko ga ni samo vest noprenehoma 


72 

pekla, ampak je tudi na telesu strašne muke trpel. 

Glasno je zdihoval in za pomoč prosil. Jetničar ga 
je slišal klicati : „Za božjo voljo, ne pustite me v 
tej strašni nadlogi popolnoma obupati!” Jetničarj u 
se zasmili , zato vrata vdpre in ga praša : „Kaj pa 
naj storimo v vašo tolažbo?” Gerard pa reče : „Pro-
site, za božjo voljo, prosite vojvodinjo, naj mi ona 
odpusti, sicer moram obupati!” Jetničar mu reče , 
da mu je vojvodinja že davno odpustila, da bo p a 
vendar k njej šel in jej to povedal . 

Med tem pa Hirlanda nič ni vedela, kaj se je z 
Gerardom zgodilo. Ko je pa od poslov grozilo kazen 
slišala, vstrašila se je tako, da bi bila skor omedlela . 
ťKako rada," rekla je, „bi bila jaz cele leta trpela po 
nedolžnem, da bi lepo moj em trpljenji tako strašna kaze n 
odvrnena bila! O, zakaj jaz tega nisem pred vedela, ja z 
bi bila Arta tako dolgo prosila, da bi bil kazen olajšal. ” 

ť Dobra vojvodinja," reče opat Bertrand, ť ne 
morem se dosti načuditi vaši ljubezni do sovražnika. 
Pa naravnost vam moram povedati, da je Gerard 
še dosti hujšo kazen zaslužil . Ravno ta kazen mu, 
zna pomagati, da se bo v svojih bolečinah spomnil 
svojih grehov, se poboljšal in tako svojo dušo rešil . 
Majhno kazen pa bi bil kmalo prestal, se otrese l 
in proč šel, ter začel na nove hudobije misliti. 
Tako bi bil večnemu sodniku zapadel . 

„Ali ga bo pa tudi kdo na pravo pot spravil? ” 
praša Hirlanda . ť Se vé da bo," reče opat, ,,pa na t o 
mora on prej pripravljen biti, kajti na skalo se žito 


73 

ne seje, in če se seje, nič ne zraste, ampak le na 
rodovitni zemlji. Tako se tudi hudobnega srca 
božja beseda ne prime. Kadar bo pa njegovo src e 
po bolečinah omehčano, sprejel bo besedo božjo i n 
se spokoril. " 

Pri teh besedah je jetničar pristopil in povedal , 
kaj je od Gerarda slišal in kaj mu je on obljubil. 
Hirlanda in opat sta bila tega srčno vesela, ker sta 
spoznala, da je Gerard za pokoro in kesanje pripravljen. „Precej poj dem sama k njemu,” reče 
Hirlanda, ,da ga zagotovim, kako sem mu vse iz 
srca odpustila." „Nikar ne hodite,” reče opat, „ker 
strašni pogled na njega bi vam vtepi” na zdravj i 
škodovati . Saj lahko jetničarju sporočite, kar imate 
za povedati. Če pa že na vsak način hočete k njemu , 
dovolite, da še jaz z vami grem . " 

„Prosim vas za to,” reče Hirlanda, „saj se m 
vas mislila že prositi, pa si nisem upala.” Vsi trije, 
Hirlanda, opat in jetničar grejo tedaj v Gerardovo 
ječo. Se več drugih ljudij je skrivaj za njimi šlo , 
da so pri odprtih vratih poslušali, kaj se bodo menili . 

Goste solze so tekle po bledem Gerardove m 
obrazu, ko je Hirlando zagledal . Videlo se je d a 
njegovi pogledi v njeno zalo obličje odpuščenja 
prosijo. Hirlanda pa se je njegove grozne podobe 
tako vstrašila, da kar spregovoriti ni mogla. Gerard 
pa jo jecljaje ogovori : ,,Ne strašite se, predobra 
Hirlanda, pred mojo zasluženo kaznijo, še velik o 
več sem zakrivil, in še vreden nisem, da me tista 


74 

obišče, ki sem jo toliko nevsmilj eno preganjal in s 
sramoto pokril . Kakor vas videti od ene strani moj o 
dušo trpinči, tako me od druge strani tolaži, da j e 
Bog vse nasledke mojih hudobij odvrnil, in da živit e 
še tako vi, kakor vaša dva nedolžna otroka . To j e 
edino moje upanje, da bom nemara vendar še milos t 
in odpuščanje pri Bogu zadobil . O Bog, kako sem 
mogel vendar tako brezvesten biti, da sem vam 
toliko žalosti in sramote naredil, ko ste mi bil i 
vendar zmirom tako dobri in prijazni! Sama peklenska lakomnost me je k temu napeljavala! Ker 
nikdar molil nisem, me je hudič čisto v svojo oblas t 
dobil. Odpustite, predobra Hirlanda, skesanemu grešniku, in Bog vam bo to dobroto povrnil . Rad hočem 
vse telesne bolečine prenašati, da le odpuščenje svojih grehov zadobim, zakaj trpljenje telesa ni ni č 
proti trpljenju duše . " 

Gerard je zdaj umolknil. Hirlanda pa ga je s 
prav ginljivimi besedami zagotovila, da mu vse odpusti in mu rekla, naj le trdno v Boga zaupa in v 
Jezusa Krista. 

„Tako je,” reče opat ter pokaže majhen križ , 
katerega na zid obesi, „na tega stavite vse zaupanje , 
ker on je vse naše krivice in grehe náse vze l 
in jih s svojo smrtjo na križu zbrisal . On je naš 
odrešenik in izveličar.” 

„Kako bo pa mene uslišal,” praša Gerard, „ki 

v svojem življenji nič dobrega storil nisem, pač pa 
toliko hudega?” 


75 

„Tudi vas bo uslišal,” reče opat, „če se v 

resnici poboljšate, kakor je uslišal razbojnika, ki j e 

zraven njega na križu visel. Zaupajte, prosite in 

deležni bote nebeškega raja . ” 

Hirlanda pa je med tem pogovorom jetničarj a 
prosila, naj Gerardu rane dobro zaveže, da mu ne 
bo kri odtekala. Rekla je, da mu bo sama dala za 
to potrebnih zavitkov. Tudi dobro posteljo mu j e 
preskrbela in kolikor je mogla, olajšala je njegovo 
trpljenje. 

še enkrat ga je obiskala tisti dan, ga tolažil a 

in ga še enkrat popolnoma odpuščenja zagotovila, 
za kar vse in tudi za vse druge mu skazane dobrote 
se je Gerard s prav ginljivimi besedami zahvalil . 
„Križani Jezus,” je rekel, „ki nobenega kozarca vode 
brez plačila ne pusti, vam bo vse stokrat povrnil . ” 

Hirlanda ga je še prašala, če bo potlej kakega 
mašnika želel . 

„Se ve da,” je rekel, „ne samo želim, ampak 
iskreno vas prosim, da mi duhovnika pošljete, če 
mogoče jutri zjutraj. Nicoj bom skrbno svojo vest 
izpraševal, jutri se bom pa spovedal in Boga prosil, 
da še v zadnji uri mojo pokoro za dobro vzame. ” 

Hirlanda mu je obljubila, da bo za njeg a 

molila, potem mu je vošila lahko noč in odšla. 

Drugi dan zgodaj je Hirlanda pozvedovala, kak o 

je bilo Gerardu kaj po noči, in rekli so jej, da j e 
bil še precej pokojen in da je le včasih zaklical : 

„0 veliki Bog, usmili se me!” 


Potem je Hirlanda tistega duhovnika k njem u 
poslala, ki je njo na grmado spremil . Tudi sama j e 

šla z duhovnikom v ječo in Gerarda prašala, kako 
se kaj počuti . Videla je pa že mrtvaško bledico na 
njegovem obrazu, toraj je vedela, da ne bo dolg o 
več. Pustila je potem mašnika samega pri njem . 

S pravo ponižnostjo in z vidnim kesanjem s e 
je Gerard spovedal, Boga usmiljenja, mašnika pa 

tolažbe, pomoči in odveze grehov prosil, in tako 
angeljem v nebesih tisto veselje napravil, ki ga imaj o 
nad spokorjenim grešnikom. Mašnikova odveza bilo 
mu je zagotovilo, da mu je tudi Bog odpustil ; zato 
ni imel več druge želje, kakor da bi mu še njego v 
brat Arto in mladi vojvodič odpustila. 

Prosil je toraj mašnika, naj k temu pripomore , 
da mu bosta Arto in njegov sin odpustila, potem , 
je rekel, da prav rad umrje. Duhovnik je šel precej 
vojvoda iskat, katerega je s sinom vred v kapelici 
našel, ko sta ravno Boga hvalila zaradi Gerardovega 
spreobrnjenja. Komaj jima je mašnik Gerardovo 

željo razodel, že sta precej pripravljena hitela v ječo 
k umirajočemu spokorniku. Obema so stopile solz e 
v oči, ko sta Gerarda v njegovi. Žalostni podobi 
videla. Arto je stopil k postelji svojega brata, kateri 
je s pretrganim glasom rekel : „Odpusti, ljubi brat , 
jaz sem ti veliko hudega storil ; odpusti, ljubi nečak , 
svojemu umirajočemu stricu, ter poglej, kako Bog 
hudobijo kaznuje!” Še več-je hotel povedati, pa 
moči mu niso več dopuščale . S srčnimi besedami 


sta mu Arto in Bertrand zagotavljala, da mu vse 
odpustita, Gerard pa se jima je z miganjem glav e 

in s pogledi zahvalil, ker govoriti več ni mogel. — 
Potem je duhovnik iz kapelice sveto popotnico prinesel in veliko ljudi, kar jih je bilo v gradu, prišl o 
je z duhovnikom proti ječi, pa niso vsi not mogli . 
Tam se je videlo, s kako spokornostjo je Gerar d 
Jezusa v sv. zakramentu prejel. Ko je bil tudi v 
sv. olje dejan, pogledal je še enkrat okoli sebe, z 
enim priklonom svoje glave še od vseh slovo vzel 
in potem je oči zatisnil, pa je še zmirom dihal . 
Hirlanda je celi dan pri njem ostala, mu govoril a 
tolažilne besede, molila za njega, in vse storila, da 
bi ga potolažila. Od časa do časa je Gerard še oči 
odprl in se zahvalil s pogledom na Hirlando in na 
Jezusa, kakor bi hotel reči, da bo že Jezus povrni l 
vse njene dobrote. 

Proti večeru so njegove oči kakor glaževnate 
postale, mrzel mrtvaški pot se mu je na čelu po 
kazal, dihanje je bilo vedno slabe] še, še en parkrat 
se j e stresel in izdihnil svojo dušo. Hirlanda je 
goreče molila na njegovi strani in njegovo dušo 
izročila Bogu. 

Hirlanda je bila srečna, da je videla svojega 
sovražnika spokorjeno umreti. Ta junaška kristijanka je pač pokazala, kako se mora sovražnik a 
ljubiti, kako hudo z dobrim povračati. Ona j e 
spolnovala Jezusovo zapoved : ,,Ljubite svoje sovražinike, dobro jim storite, ki vas sovražijo, in molite 


zanje, ki vas preganjajo, da boste otroci nebeškega 

očeta." Zato jo pa tudi Jezus zdaj gotovo v nebesi h 
poplačuje in razveseljuje . 

Baja. Odhod opata. 
Gerardovo truplo je bilo spodobno pokopano. 

Opat Bertrand je imel črno mašo in z navadnimi 
molitvami je na grobu mrliča pogreb dokončal. 

Zdaj so se spomnili tiste baje, ki je vojvodiča 
novorojenega iz grada odnesla in do zdaj še vedn o 
v zaporu svoje obsodbe čakala. Arto jo je pustil 
pred se pripeljati, ravno ko je z opatom, s Hirland o 
in vojvodičem v svoji sobi bil. 

Ko je pristopila in vojvodinjo ugledala, pokleknil a 

je pred njo in jokaje prosila milosti in odpuščenja , 
ter je zatrjevala, da je le od strahu to storila, ker 
jej je Gerard s smrtjo pretil, ako vojvodiča ne odnese . 

Arto jej pokojno reče : „Čeravno ne verjamem, 
{la si ti tako nedolžna pri tej hudobiji, vendar hoče m 
razsodbo prepustiti moji ženi in mojemu sinu Bertrandu. Kar ta dva rečeta, to se bo s teboj zgodilo.” 

„Jaz pa vam vso kazen prizanesem,” reč e 
Hirlanda, „ker me je Gerard že umirajoč prosil , 
naj vas skusim vse kazni oprostiti . Tudi moj sin 
vam bo odputil.” — „Popolnoma!” reče Bertrand, 
in opat še pristavi : „Saj se je dosti pokorila, ker 
je bila skor šestnajst let pri meni zaprta in je 
morala za kazen zastonj delati .” 


79 

Baja vsa vesela, da je zopet popolnoma prosta , 
zamogla se je le s solzami zahvaliti za to milostn o 
sodbo. Vsem je poljubila roke in zapustila za zmirom 
grad, na katerega so jo vezali tolikovrstni spomini . 

Zdaj so bile vse neprijetnosti odpravljene, k i 
so spominjale na prejšnjo trpljenje . Pa tudi nekoliko 
prijetnosti se je odpravljalo : pobožni opat je namreč 
rekel, da ne more dalje v gradu ostati, ker g a 
skrbi in opravila domu kličejo . Vsi so ga težko o d 
sebe spustili, najtežej pa se vé da mladi vojvodič , 
ki je opata kakor svojega druzega očeta spoštova l 
in ljubil, kar tudi ni čudno, saj je opat od njegov e 
mladosti za njega skrbel in ga izgojil ter v vse h 
rečeh podučil, da je postal pošten in moder mladenič . 
Lahko si je toraj misliti, kako težko se je vojvodi č 
od opata ločil. Saj pa tudi mladi vitez ni imel večega dobrotnika na svetu, ko tega opata. Vendar 
ni bilo drugače, ko da sta se morala ločiti . Opat 
bi bil pač rad še vojvodiča seboj v samostan vzel , 
vendar mu ni mogel njegove sreče vzeti, kajti v* 
vodiča je čakalo za očetom kraljestvo v Bretaniji . 
Tudi sta imela Arto in Hirlanda natorno pravico d o 
svojega sina, katere nobena hvaležnost odvagati n i 
mogla. Mladi Bertrand je bil tudi sam že tolik o 
pameten, ko je zvedel, kdo so njegovi stariši, da n i 
silil v samostan nazaj, samo ločitev je bila silno 
težka in se je osladila le z opatovo tolažbo, da se 
bodo morda že še videli. Vojvodič je obljubil in se 
namenil, da bo opata včasih obiskal ali mu pisal, 


in tako se je ložej udal v neizogibno usodo. Tudi 
Arto in Hirlanda se opatu nista mogla zadosti zahvalit i 
za toliko dobroto, ki jo je skazal njihovemu sinu 
in njima. 

Po iskrenem srčnem slovesu je opat slednjič 
odpotoval . 

Vojvodič pa ga še dolgo ni mogel pozabiti : 
po cele ure je materi in očetu pravil, kako prijetn o 
je bilo v samostanu, kako se tam služba božja lepo 
opravlja „ kako je opat dober in pobožen, kako se 
je v samostanu peti učil, kako je bila opatova sestr a 
ž njim dobra in take reči. 

Lepi večer Hirlandinega življenja . 
Kar le človek na svetu hudega skusiti zamore , 
skusila je Hirlanda in z vencem junaške kristijank e 
okinčana je vse skušnjave srečno premagala. Njene 
visoke čednosti so njeno bitje z nekako nebešk o 
lepoto obdale, da je vsak mislil, svetnico pred sebo j 
videti, če jo je srečal . 
Tudi Arto je čutil visoko spoštovanje do nje , 
če je ona kaj rekla, bilo mu je kakor sveto. Če 
je le čas imela, šla je Hirlanda v kapelico molit, 
in najložej so jo tam našli. Na vse posvetno je z 
nekakim pomilovanjem gledala . Tudi svoje otroke 
je neprenehoma učila Boga ljubiti in mu zvest o 
služiti. Če se tudi vojvoda in njegova otroka nis o 
mogli k enaki pobožnosti povzdigniti, vendar je njen 


izgled močno uplival na nje, in en pogled od Hirlande je bil zadosti, vsakega od hudega in greha' 
odvrniti. Celej okolici in vsem poslom bila je Hirlan.da' 
v lep izgled, in marsikdo je rekel : „Kaj bi dal, ko' 
bi mogel tako sveto živeti in tako lepo moliti, kop 
naša vojvodinja! ” 

Kakor že prej, bila je tudi zanaprej Hirlanda' 

največa dobrotnica vseh revežev in bolnikov v celej 
okolici. Če se je pa prej sama s tem ukvarjala,' 
dobila je zdaj pomoč. Kajti tudi Arto je zdaj po` 
tolikih čudapolnih dogodkih bolj pobožen postal, ni 
mu bilo toliko več za posvetno čast ko za dobra ' 
dela, in rad je Hirlandi na roko šel, kadar j e 
loščino delila, bolnike obiskovala ali jim zdravila' 
pripravljala. 

Pa tudi. Bertrand in Milica sta bila dobrega' 

srca in krščansko odgojena, toraj je bilo nju naj ; 
večje veselje, mater podpirati pri njenih dobrih' 
delih. 

Ko se je Arto že bolj postaral in se že nave 

ličal vladarstva, prepustil je kraljestvo svojemu L 
dobremu in pametnemu sinu Bertrandu. Sam mi 
je pomagal z dobrimi sveti. Največkrat pa ga je' 
prosil, naj se v svojih razsodbah nikar ne prenagli, ' 
da se mu ne bo godilo, kakor njemu, ki je svoji L 
ženi in. otrokom vsled prehitre sodbe toliko krivice' 
storil. — Bertrand je prav dobro vladal. Hirlanda' 
pa je bila tudi vesela, da se je njen Arto vsemi 
posvetnim skrbem odpovedal, da je toliko več časa' 


imel, Bogu služiti in se za srečno smrt pripravljati. 
Ljubezen, sloga in božji blagoslov so odslej kralje 
vali na bretanjskem dvoru. Večer Hirlandinega 
življenja je bil prijeten in brez viharjev. 

S tem se konča ta stara povest, in ne vemo, 
kdaj se je Hirlanda v boljše življenje preselila . 

Mladi in stari pa naj se iz življenja in trpljenj a 
pobožne Hirlande u'éé, kako je treba za nebesa trpeti , 
kako zvesto Bogu služiti, kako sovražnike ljubiti , 
kako krepostno Živeti, kako revnim in bolnikom 
pomagati, kako vsem z dobrim izgledom naprej 
svetiti in kako do konca stanoviten ostati, kdor 

hoče, da se nad njim, kakor nad Hirlando, izpolnij o 
besede Jezusove : 

„Blagor tistim, ki zavolj pravice preganjanj e 
trpé, ker njih je nebeško kraljestvo!” 


Pri „Jan. Giot~i-ja v Ljubljani se tudi ob~ajo : 

Car in tesar. — Zgodovinska pripovedka. — Po 
slovenil H. Podkrajšek . . . 20 kr. 
Cerkvica na skali . — Pravljica . 12 ť 

Čas je zlato. — Podučna povest za mladost . 

Spisal F. Hofmann . . . . 36 ť 
Darinka, mala Črnogorka . — Povest . 20 ť 
Doma in na tujem. — Povest . . . 20 ť 
Deset krajcarjev cesarja Jožefa. — Podučna povest 12 ť 
Dve čudapolni pravljici	 16 ť 
Dve igri za slovensko gledišče . I . Juran in 

Sofija. — 2. ' 20 

Stepam ŠubicErazem Predjamski. — Povest iz petnajstega stoletja 16 ť 
Genovefa, sveta grofinja . — Mična in ganljiva po 

vedka 16 ť 
Hildegarda, zveličana cesarica. — Sveta povest . 20 ť 
Hirlanda, bretanjska vojvodinja. — Podučna povest 20 ť 
Hitri računar z ozirom na sedanji denar po avstrijski 

veljavi in na novo mero in vago . — Trdo vezan 4 0 
Hubad, pripovedke za mladino , I. in II. zvezek a 

24 kr., III. zvezek 20 ť 
Izanami, mala Japonka . — Povest 20 ť 
Jama nad Dobrušo . — Pravljica . 20 ť 
Jaromil. — Ceška narodna pravljica. — Poslovenil 

H. Podkrajšek . . 1 6 
Kako je izginil gozd . — Povest . 2 0 
Kljukec, lažnjivi . . . . 20 
Kosi: Narodno legende za slov. mladino, I. zvezek 
18 kr., II. zvezek 20 kr., M. zvezek . . 16 ť 
Knez Crni Jurij . Zgodovinska povest 20 ť 


Knjižnica za otroke (s podobami), 12 zvezkov a 6 kr . 
vseh 12 zvezkov skupaj 6 0 
Mali vseznalec ali zbirka lahko izpeljivih poskuso v 
iz fizike, mehanike itd 30 ť 

Močni baron Ravbar. — Zgodovinska povest. — 
Kakeršno delo, tako plačilo. — Povest . . 24 ť 

Na valovih Južnega morja. — Pravljica 14 ť 

Najdenček . — Povest za mladost . . 20 ť 
Narodne pripovedke za mladino. — Spisal Dorni

nicus . — I. in II. zvezek a 24 kr ., III. zvezek . 36 ť 
Naselnikova hči . — Povest	 20 ť 
Pavliha nemški v slovenski obleki . . 20 ť 
Postojinska jama. — Popisal dr . Costa . . . 20 ť 

Prst božji ali izgledi božjih kazni. — I. in II. zv. a 20 ť 
Repoštev, duh v Krkonoških gorah . 20 ť 

Ribičev sin. — Pravljica . 10 ť 

Sanjske bukve (s podobami) . . 15 ť 
Sita, mala Hindostanka . — Povest . 20 ť 
Srce. — Preložila Janja Miklavčič. — 4 zvezki a 20 ť 

Skupaj v ličnih platnenih platnicah vezani 1 gl. 20 
Strijc Tomova koča ali življenje zamorcev v 

severni Ameriki. — Trdo vezana . 70 ť 
Tiun-Ling, kitajski morski razbojnik . — Povest 20 ť 
Venček vezilnih daril ali vošilne pesmice 20 
Vošilna knjižica ali vošilni listi . . 20 ť 
Vrtomirov prstan. — Ljudska pravljica 2 0 ť 
Zbirka ljubavnih in snubilnih pisem 30 ť