191 | kronika 72 � 2024 1 ocene in poročila evakuacije bovškega prebivalstva ob izbruhu voj- ne. Analiza zajema priprave državnih oblasti na evakuacijo, ki so se pričele z načrtovanjem eva- kuacije že pred uradnim začetkom vojnega sta- nja. Del raziskave se osredotoča na evakuacijo in kasnejše življenje evakuirancev v notranjeavstrij- skih deželah, del pa na usodo tistih, ki so bili podvrženi italijanskim evakuacijskim načrtom in razseljeni po Italiji. Poglavje nadalje osvetlju- je življenjske razmere v begunskih taboriščih in usodo tistih beguncev, ki niso prišli v taborišča. Tretje poglavje se osredotoča na življenje ci- vilnega prebivalstva v neposredni bližini fron- tne linije. Komac izpostavlja, da so nekateri deli Bovškega, kot so Log, Soča in Trenta, kljub bližini fronte ostali delno naseljeni, a so imeli omejitve glede komunikacije z zunanjim svetom in so bi- li izpostavljeni vojnim nevarnostim, denimo ek- splozijam granat. Prav tako je raziskoval, kako je vojaška uprava vplivala na vsakdanje življenje, vključno z uvedbo vojaških patrulj in nadzorom prebivalstva. Nadalje obravnava vpliv vojne na kmetijstvo in prehrano, s posebnim poudarkom na živinoreji v goratem okolju Bovškega. Ovrže trditev, da je v tem primeru podeželje lažje pre- življalo vojno pomanjkanje kot mesto, saj sta bli- žina fronte in umeščenost Bovškega v gorski svet zmanjšali to prednost. Če po eni strani na Bov- škem spremljamo težko preživljanje, vidimo tu- di cvetoče obrti, kot so bile trgovine, kavarne in gostilne, ki so jih v veliki meri obiskovali vojaki. Komac raziskuje tudi interakcije med civilnim prebivalstvom in vojsko, vključno s temami, kot so spolno in fizično nasilje, regulacija prostitucije in demografske spremembe. Omenja tudi vpliv vojne na cerkveno organizacijo, izobraževanje in delo domačinov, ki so se novim okoliščinam pri- lagodili, na primer z delom za vojsko, nadzorom lova ali vodenjem po gorah. Avtor zaključuje s pregledom vpliva vojne na lokalno upravo in opi- suje, kako se je življenje na Bovškem spremenilo v obdobju pred veliko ofenzivo leta 1917. V poglavju »Vrnem se na spomlad« Zadnje leto velike vojne Komac preučuje obdobje po veliki ofenzivi, ko se je vojna frontna linija oddaljila od Bovškega. Opisuje, kako se je z zmanjšanjem ne- posredne vojne nevarnosti, življenje na tem ob- močju začelo postopoma ponovno vzpostavljati. Sledilo je očiščenje vojaškega materiala, obnova uničenih stavb in infrastrukture ter vračanje be- guncev, ki so morali skupaj z ostalimi prebivalci razviti strategije preživetja v vojnem pomanjka- nju. Analizira tudi politične in družbene spre- membe, ki so sledile jeseni 1918, ko je Bovško pod londonskim sporazumom iz leta 1915 postalo del novonastalega italijanskega ozemlja. Avtor po- drobno obravnava vpliv nove oblasti na lokalno politiko, njen odnos do vrnjenih vojakov in pris- tope k povojni obnovi. V tem delu monografije Komac raziskuje širše posledice vojne na Bov- škem ter preučuje, kako so politične spremembe in nova upravna ureditev vplivale na družbeno tkivo in identiteto prebivalstva v tem obdobju. V zaključnem delu svoje monografije Komac razmišlja o celostnem vplivu prve svetovne voj- ne na vsakdanje življenje prebivalstva Bovškega. Ugotavlja, da je vojna povzročila temeljit prelom v skupnosti, ki se je morala soočiti z razbitjem in razselitvijo. Kljub temu je skupni spomin na voj- ne izkušnje prispeval h kolektivni povezanosti. Poudarja, da je vojna preoblikovala civilno živ- ljenje, vplivala na vse ravni bivanja in spremenila družbene prakse. Komac tudi opozarja na dolgotrajne posledice »vélike vojne«, ki segajo onkraj leta 1918, in s tem odpira potrebo po nadaljnjih raziskavah povoj- nega življenja na italijansko zasedenem ozemlju. Za celostno razumevanje vplivov vojne je torej potrebno preseči njene uradne datume. Pričujoča knjiga predstavlja sistematičen in poglobljen vpogled v realnost vsakdanjega živ- ljenja v času prve svetovne vojne na Bovškem. Razkrije, kako so se ljudje prilagajali novim oko- liščinam, razvijali strategije preživetja in gradili nove družbene odnose. Delo ponuja obsežen pregled različnih izkušenj – od življenja v zaled- ju in begunstva do izkušenj pod avstro-ogrsko in italijansko upravo ter s tem prispeva k bogatejše- mu razumevanju zgodovine in posledic vojne na civilno prebivalstvo. Takšna raziskava na primeru Bovškega območja je še toliko bolj pomembna, saj gre za eno najbolj prizadetih območij na da- našnjem slovenskem ozemlju. Nina Ošep Keith Lowe: Ujetniki zgodovine: kaj nam spomeniki drugi svetovni vojni povedo o zgodovini in o nas. Todraž: Modrijan, 2023, 311 strani. Spomeniki so, kot je trdil avstrijski književnik Robert Musil, najbolj nevidna stvar na svetu, saj se stopijo z okoljem in ne pritegujejo pozornos- ti, četudi so bili ustvarjeni prav s tem namenom. Pogosto se zdi, da je imel literat pri svoji diagnozi prav, toda dogajanje v zadnjem desetletju njego- vo trditev postavlja na glavo. Ves svet dandanes še kako opaža spomenike na domačih trgih in uli- cah ter govori o njih, o njihovih sporočilih in o tem, kako naj pristopamo do njihove dediščine, 192 | kronika 72 � 2024 1 ocene in poročila včasih pa vanje tudi neposredno fizično posega. Tudi v Sloveniji so spomeniki tema, ki je redno na dnevnopolitičnem meniju. Vprašanja o tem, česa naj se spominjamo, kaj naj pozabimo in na kakšen način naj krojimo politiko javnega spo- mina, zbujajo obilo pozornosti politike, stroke in javnosti. Polemike o spominu v javnem pro- storu se osrediščajo predvsem okoli obeleževa- nja dogodkov druge svetovne vojne in slovenske osamosvojitve. Pri bodočih razmislekih o poti, ki jo bo država ubrala pri obeleževanju svoje prete- klosti in s tem določanju lastne identitete, utegne pomagati prevod monografije britanskega zgo- dovinarja Keitha Lowa Ujetniki zgodovine: kaj nam spomeniki drugi svetovni vojni povedo o zgodovini in o nas, ki je v angleškem izvirniku izšla leta 2020. V kvalitetnem prevodu Maje Kraigher je tri leta kasneje izšla pri Modrijanu. Lowa slovenski bralci že poznajo predvsem po delu Podivjana celina: Evropa po drugi svetovni voj- ni, v katerem je sintezno obravnaval kaotično do- gajanje takoj po uradnem zaključku vojne. Na ta način je evropskemu bralstvu, ki je sicer najpogo- steje že seznanjeno s krvavim in nasilnim dogaja- njem v lastni državi v tem obdobju, razkril, da so se zelo podobni dogodki tedaj odvijali tako rekoč po vsej celini, le da so bili zaradi nepoznavanja jezikov in nedostopnosti virov znani le znotraj okvirov nacionalnih zgodovinopisij. Monografija je Evropejcem obelodanila, da povojne travme, ki jih goji večina evropskih narodov, niso nekaj uni- katnega, temveč so boleče pogoste in med seboj neprijetno podobne. Velikopotezen sintetični pri- stop zaznamuje tudi knjigo Strah in svoboda: kako nas je spremenila druga svetovna vojna, v katerem Lowe ambiciozno naslika široko fresko posledic, ki jih je imela druga svetovna vojna na ves svet. Podoben pristop Lowe ohranja tudi v svo- jem tretjem v slovenščino prevedenem delu, v katerem obravnava reprezentacije druge svetov- ne vojne skozi spomenike in sporočila, ki so jih posredovali nekoč in danes. V petindvajsetih po- glavjih avtor analizira pomnike v Evropi, ZDA in Aziji, ki jih je tudi osebno obiskal. Ko Lowe govori o spomenikih, s pojmom ne označuje zgolj kipar- skih ali arhitektonskih spominskih objektov v ožjem pomenu besede, temveč vanje – sorodno konceptu krajev spomina, kot ga je definiral Pier- re Nora – vključuje raznolike memorialne objek- te, kot so spominski park, ruševine, grobovi, ta- borišče, muzej, tempelj, poslikava, pohodna pot. Poglavja so razporejena v pet skupin glede na skupen arhetip, ki po Lowovem mnenju povezuje obravnavane spomenike: junaki, mučeniki, po- šasti, apokalipsa in ponovno rojstvo. Glede na to, da Lowe rad izbira tako ali drugače kontroverzne spomenike, nudi knjiga povprečnemu bralcu, ki ni ravno strokovnjak za drugo svetovno vojno, kritičen vpogled v kompleksne vojne epizode, ki še danes povzročajo nacionalne ali mednacio- nalne napetosti, prepire ter diplomatske spore. Na kratko, knjiga nam omogoča spoznavanje na- činov, na katere je druga svetovna vojna še vedno prisotna v našem vsakdanjiku. Struktura večine poglavij sledi podobnemu vzorcu. Avtor si uvodoma ta ali oni spomenik natančno ogleda, se sprehodi okoli njega ali po njem, ga preuči in opiše njegove dele. Ob tem prisluhne zgodbi, ki mu jo pripoveduje spome- nik. Te zgodbe so običajno polne dramatičnih čustev, od junaštva, žrtvovanja, tragike, patosa do pietete. Lowe ne zanika, da so dogodki in osebe iz teh zgodb vredni našega spomina, problematizi- ra pa dejstvo, da spomenik zgodbo pove le napol; del konteksta, namenoma ali ne, vedno izpade. Obenem celo tista zgodba, ki jo spomenik nepos- redno pripoveduje, najpogosteje ni zvesta vsem dokumentiranim dejstvom. Lowe tako vsakič znova na določeni točki prekine svečano vzdušje, ki ga skušajo pričarati spomeniki, in začne pred- stavljenim zgodbam, brez posebne diplomatske obzirnosti ali olepševanja dejstev, oporekati ter z njimi polemizirati. Druga polovica poglavij je s tem namenjena demistifikaciji problematičnih sporočil, ki jih 193 | kronika 72 � 2024 1 ocene in poročila je skušal svojim obiskovalcem posredovati spo- menik. Iz poglavja v poglavje Lowe pogleduje v zakulisje in brska po tistem, kar je spomenik za- molčal, pa naj gre za povsem očitno potvarjanje zgodovine ali za nehotene spodrsljaje pri sicer spoštljivih spomenikih, ki so poskusili do prete- klosti pristopati taktno. Marsikdaj Lowe na spo- minskih lokacijah pogumno zastavlja moralno kompleksna, neprijetna, provokativna vprašanja. Ali si, recimo, britanski piloti bombnikov, ki so posredno pobili na tisoče nemških civilistov, za- služijo spomenik, ki so jim ga postavili leta 2012 v Londonu? Kaj naj si mislimo o tesnobni podob- nosti žrtev Auschwitza, ki so jih nacisti pobijali z mehanično dovršenostjo, in množic današnjih, pogosto nezainteresiranih in nespoštljivih obi- skovalcev, ki morajo v podobnem tempu brzeti skozi taborišče, da naredijo prostor novim skupi- nam turistov? Kaj pomeni dejstvo, da je mogoče z razglednega balkona v Jad Vašemu, ki naj bi obiskovalcu prinesel olajšanje po mučni razstavi o holokavstu, videti tudi vas, v kateri so Judje leta 1948 pomorili več kot sto Palestincev? Ali je mo- ralno opravičljivo kritizirati nekatere lastnosti tis- tih, ki so bili žrtve vojne? Lowe v knjigi deli svoje misli in odgovore na ta vprašanja, seveda pa ima bralec vso svobodo, da o njih razmisli tudi sam. V poglavjih Lowe predstavi tudi zgodovino posameznega spomenika, od njegovega odprtja oziroma odkritja preko morebitnih dopolnitev in sprememb do najnovejšega dogajanja v zadnjem desetletju, pa naj gre za javne polemike o odstra- nitvi, prenovo ali komemoracije. Te »biografije« spomenikov kažejo, da se interpretacije sporočil, ki jih posredujejo spomeniki, skupaj z družbeni- mi vrednotami spreminjajo skozi čas, čeprav spo- meniki ostanejo statični in nespremenjeni. Četudi Lowe do spomenikov in zgodovine, ki jo skušajo utelešati, pristopa kot kritični zgodo- vinar, ki ne dovoli, da mu spomeniki narekujejo pogled na preteklost, je seveda njegova inter- pretacija vojnega dogajanja le ena od mnogih. O avtorjevi izbiri (in s tem izpustu mnogih drugih) spomenikov, načinu njihove razporeditve po ar- hetipskih temah, obravnavi zgodovinskih dogod- kov in njegovih moralno-filozofskih razmislekih o vprašanjih, ki jih zastavljajo spomeniki, bo vsak sodil drugače. To lahko slovenski bralci preizku- sijo na lastni koži, saj je Lowe v knjigo vključil spomenik žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu v Ljubljani. O njem nima najboljšega mnenja, še več: poglavje o spomeniku je uvrščeno na zače- tek sklopa, posvečenega pošastim, kjer so zbrana še poglavja o problematični spominski dediščini, povezani s Hitlerjem, Mussolinijem, Stalinom in japonskimi vojnimi zločinci. Srž Lowove inter- pretacije spomenika je v tem, da dva bloka ljub- ljanskega spomenika predstavljata skrajni ideo- logiji, fašizem in komunizem, s čimer se večina Slovencev ne more poistovetiti, tako da spome- nik ne spominja toliko na žrtve kot na skrajneže – storilce vojnih in povojnih zločinov. Lowova ne- gativna interpretacija, ki je trenutno edina resna obravnava ljubljanskega spomenika v tuji litera- turi, slovenskega bralca hočeš nočeš prisili k raz- misleku o sodobni slovenski spomeniški produk- ciji, o vrednotah, ki jih s spomeniki propagiramo, pa tudi o tem, kako nanje gledajo tujci. (Očitno spomeniku manjka tudi vizualna prepoznavnost, saj ga slovenski založnik ni objavil na naslovnici knjige, kjer je, tako kot na večini angloameriških izdaj, ostal spomenik ameriškim marincem z ar- lingtonskega pokopališča.) Lowe obravnava spomenike drugi svetovni vojni kot silo, ki nas hromi s svojimi zahtevami po uklanjanju tradiciji, s čimer povzroča, da vedno znova ponavljamo iste napake, zaradi česar smo ujetniki preteklosti iz naslova knjige. Kljub temu Lowe nasprotuje množičnemu odstranjevanju in rušenju problematičnih spomenikov. Namesto tega predlaga druge recepte, kot so odkrivanje protispomenikov oziroma spomenikov, ki dopol- njujejo prvotnega, namestitev v okolje, ki jih ne povzdiguje, ali kratko malo posmeh. Sledenje tem nasvetom lahko v slovenski soseščini opažamo na Dunaju. Vzemimo dediščino kontroverznega antisemitskega župana Karla Luegerja. Ploščo na tehniški fakulteti, ki so jo v njegovo čast odkrili nacisti leta 1944, so prekrili s prozorno ploščo z napisom, ki kritično kontekstualizira njegovo zgodovinsko vlogo, Luegerjev kiparski spomenik, ki je že dlje časa poln grafitov in prekrit z rdečo barvo, pa naj bi v bližnji prihodnosti z umetniško intervencijo nagnili za 3,5 stopinje v desno. Mor- da lahko Lowove refleksije o spomenikih druge svetovne vojne in dunajska izkušnja, ki te ideje do določene mere prevaja v prakso, pomagajo tudi Slovencem bolje misliti domačo spominsko dedi- ščino, pa čeprav smo prepričani, da o tem že vsi vse vemo. Ivan Smiljanić Dictionary of American Family Names (ur. Patrick Hanks, Simon Lenarčič, Peter McClure). Oxford: Oxford University Press, 2023, 5 zvezkov, 3856 strani. Leksikonov navadno ne prebiramo od prve do zadnje strani, takisto bi lahko trdili za novo, dru- go izdajo Oxfordovega Leksikona ameriških dru-