PRIMER IZ  STATISTIČNE  LINGVISTIKE: SKRITI RED
Nemški lingvist Hans Arens je sicer že leta 1965 iz območja statistične lingvistike izdal zanimivo razpravo o »odnosih med dolžino stavka in dolžino besede v nemški pripovedni prozi od baroka do danes« (Verborgene Ordnung — Skriti red), zaradi zanimivosti pa se zdi še zmeraj prav o njegovih izsledkih seznaniti bralce,- kljub relativni zakasnelosti informacije.
— V nasprotju z enkratno, individualno jezikovno interpretacijo, kakršna naj bi bila predvsem v modi, skuša Arens kot pristaš statistične lingvistike prikazati neki splošni, nadindividualno veljavni red v jeziku, ki brez skrbnega štetja ostaja skrit človeškim očem. Strnjeno bi se pravilo tega reda glasilo: z naraščajočo dolžino stavka narašča tudi povprečna dolžina be-
sede v takšnem stavku — in to v približnem razmerju 1:100. Se pravi, če kaže kakšen tekst za povprečno 5 besed daljše stavke, se povprečna dolžina besede v stavku poveča za 0,05 zloga. Pojav je Arens najprej opazil v besedilih Thomasa Manna in je sprva menil, da gre za naključje. Toda potem je ustrezno raziskal 117 drugih tekstov s približno pol milijona besedami in pojav se mu je osupljivo potrdil kot pravilo s 87% veljavnostjo. Šlo naj bi za nekakšno temeljno strukturalno dejstvo nemške pripovedne proze, ki ga niti ni mogoče enostavno opaziti, niti se mu pisci pri pisanju zavestno ne podrejajo: za nekakšno harmonijo kvantitet, ki je uresničena podzavestno in tako tudi učinkuje. — Arens je poskušal na vse načine zavaro-
45
vati objektivnost raziskave; izhajal je od besede in stavka kot govorjene (ne pisane) sporočilne enote; izhodiščno je obravnaval po prvih (začetnih) 3000 besed iz 52 pripovednih tekstov nemških avtorjev od baroka do 20. stoletja (to naj bi ga zavarovalo pred očitkom, da naj bi odbiral posebno primerne pasaže); število besed je potem delil s številom stavkov in dobil povprečno dolžino stavka itd. ipd. Dobljene izide je potem primerjal kot pravilo na nadaljnjih tekstih, ki se jih je vsega nabralo 117. Na koncu je iz vseh 117 primerov zračunal srednio dolžino pripovednega stavka in besede v njem. Povprečna dolžina tega stavka naj bi bila 20—30 zlogov; z manj kot 10 zlogi na stavek naj bi bilo težko pripovedovati, ne da bi pripoved učinkovala monotono.
Hkrati je opazil, da se sporedno s pojavljanjem povprečno daljših besed v daljših in krajših v krajših stavkih povprečno daljši stavki pojavljajo v obsežnih romanih, krajši pa v kratkih prozah (čeprav absolutnega pravila ni). Očitno naj bi bilo, da pripovedno delo, ki potrebuje zelo dolgo sapo, kaže to dolžino tudi v dolžini stavka ter da dramatično razgibane in koncizne majhne forme kažejo zadihanost in kračino tudi v ustrezno kratkih stavčnih gradnjah. Harmonija kvantitet naj bi torej obstajala na vseh ravneh pripovednega besedila: od besed do pripovedne zgradbe.
— Tako naj bi bilo iz ugotovljenega pravila o razmerju med relativno primitivnimi kvantitativnimi kategorijami mogoče izvesti vrsto stiloloških hipotez:
Vsak tekst vsebuje stavke in besede različnih dolžin ter različnih odstopanj od povprečja. Te razlike so razumljive le, če pojmujemo stavek kot pripovedno enoto. S kratkimi besedami (1—2 zloga) lahko izhajamo, če se zanimamo le za potek stvari, če osebe, reči, položaje, dogodke le omenjamo, ne pa kažemo (imaginiramo), če je izpoved pripovedno abstraktna; gre torej za pripoved, ki meri le na smisel in zanemarja konkretizacijo. Ravnovesje med besedami in pripovedjo povzroča ponavadi formulacijo v glavnih stavkih, paratakso.
— Tudi odslikava vsakdanjega govora narekuje ponavadi takšno kračino.
— Takoj ko pa skušamo osebe in stvari individualno prikazati, imamo opraviti z opisovanjem, opis pa je vezan na samostalnike, pridevnike in prislove; bolj ko hoče bili natančen, daljše bodo te besede in več jih bo (v nemščini kompozita!) Gla-
golski izraz, ki je bil prej značilen, zgine v mnoštvu nominalnega; svet se kaže v snovi, kakovosti in načinu — v treh, štirih, petih oznakah — in ne v bistvujoči eni besedi. — Z zoževanjem pomena se daljša (kopiči) beseda. Prvotna enostavčna izpoved lahko sicer ostane kot temeljna enota, ki pa jo je potrebno razširjati, dopolnjevati, precizirati; označujočih posameznosti postane za glavni stavek hitro preveč, vse pogostejša je zato hipotaksa. Težnja po fotografski zvestobi lahko vede v hiper-baročno kopičenje samostalnikov, pridevnikov, glagolov, ki otežujejo stavek in ga napravijo še komaj izvedljivega (prim, naturalistično »fotografiranje« v stavku iz Govekarjevega romana »V krvi«: »Sam je sedel med nakopičenimi škatlami, okviri, papirnimi in platnenimi slikami — med stoli, mizami, klopmi in posteljami — med kmetiškimi kočemajkami, indrami, škrlaki, kožuhi, kučmami, ošpetlji in avbami — med gosposkimi krili z vlačami, maskarad-nimi kostumi, korzeti in modrci, solnčniki, dežniki, ženskimi in moškimi klobuki, cilindri, palicami in pahljačami — med lopatami, svedri, kladivi, motikami, krampi, verigami, žreblji in plugi — med lonci, steklenicami in košarami in cajnicami. .. tu je sedel ter krpal neutrudno, dasi je šlo že na polnoč.« 1 stavek = 185 zlogov!)
H koncu zatrjuje Arens še tole: Bistveno večja dolžina besede, kakor bi sicer ustrezala srednji ali podnormalni dolžini stavka, kaže na poudarjeno stvarno, realistično proze; opazno pod srednjo stavčno dolžino (20—30 zlogov) zastajajoča besedna dolžina je skoraj vedno znamenje ljudske pripovedi; zelo dolgi stavki z opazno prekratko dolžino besed so lahko znamenje močno subjektivno obarvane, celo nestvarne proze, ko se v istem stavku izenačujoče vrstijo objektivni prikaz in osebne primesi.
— K temu skopemu poročilu o nedvomno zanimivem problemu bi na koncu dodali samo pripombo, da bi ustrezno opazovanje slovenskega jezika verjetno dalo nekoliko drugačne izide oz. bi moralo prilagoditi merila posebnostim našega jezika; znano je namreč, s kakšno lahkoto se v nemščini medsebojno sestavljajo kvalitativi in s tem daljšajo besede. Ni pa seveda s tem rečeno, da takšno opazovanje slovenskega pripovednega jezika ne bi bilo mogoče, ali da bi bilo celo nezanimivo.
M.  K m e C J Filozofska fakulteta Ljubljana
46