CERKEV V RUSIJI — Dva katoliška redovnika sta obiskala katoliško cerkev v velikem ukrajinskem mestu. Bil je prvi petek. V cerkvi je bilo veliko ljudi in so skupno molili. Nad sto vernikov je čakalo na spoved. Župnik je pripovedoval, da obiskuje katoliško cerkev redno okrog štiri tisoč vernikov. ki pogosto prejema- utrip Cerkve jo tudi zakramente. Sam jih obiskuje po domovih in bodri. Njegov prednik je moral prisiljen zapustiti župnijo, sam pa je na stotine kilometrov okrog edini katoliški duhovnik. Tožil je zaradi pomanjkanja bogoslovnih knjig. Dejal jc, da je slišal o 2. vatikanskem koncilu, prav nič pa o vprašanjih, ki so jih na koncilu obravnavali. Vatikanskega radia ne more poslušati, ker so verjetno oddaje prešibke. ZA LAČNE — Znani Škof ameriške televizije Sheen pripravlja za ameriške škofe predlog, naj bi vsaka škofija oddala pet odstotkov dohodka za lačne. Predlaga tudi. naj bi gradnja novih cerkva ne presegala milijon dolarjev. V ENI HIŠI — Pravoslavni patriarh iz Carigrada Ate-nagora je dejal, da ima idealen končni in podrobni načrt za zedinjenje, toda čas še ni dozorel, da bi načrt objavil. S poudarkom pa je treba priklicati v spomin kristjanom Vzhoda in Za- hoda naslednjo resnico: »Vsi bivamo v eni hiši, imamo isto vero, častimo iste svetnike, po krstu smo združeni v eno. Glede ločitve bi morali svetu odgovoriti; Nič, prav nič nas ne loči!« BOGOSLOVCI V TOVARNAH — Münchenski kardinal Döpfner je poročal o sedanjih načrtih Cerkve za bogoslovni študij. Bogoslovci naj bi dalj časa delali v industrijskih podjetjih. Tako bodo mogli od blizu spoznati industrijskega delavca in se mu kasneje kot dušni pastir približati. ŽIVI V GROB — Ljudsko sodišče v Tientsijmu na Kitajskem je obsodilo pet kitajskih katoliških duhovnikov na smrt. Najprej so jih mučili, nato pa žive pokopali. DAR GOBAVCEM — Zavod patra Damijana je daroval škofiji Trichur v Indiji potujočo bolnišnico za zdravljenje gobavcev. Potujoča bolnišnica, ki je naj-moderneje opremljena, bo delovala na robu mesta, kjer je nad 1000 gobavcev. POBITIM MISIJONARJEM — V mestu Gentinnes v Belgiji so blagoslovili kapelo v spomin misijonarjem, ki so padli v Kongu. V svetišču je velika spominska plošča, na kateri so imena 208 misijonarjev, ki so bili pobiti od L januarja 1962 dalje v Kongu v Afriki. MISLI LJUBLJANSKEGA NADŠKOFA — Ob novoletnem sprejemu pri komisiji za verska vprašanja je ljubljanski nadškof med drugim dejal: »Cerkev si ne želi varuštva države, hoče le svobodo za svoje versko delovanje. Cerkev je danes pripravljena, da se iz višjih razlogov, zaradi svojega duhovnega poslanstva, odpove tudi sedanjim zakonito pri- dobljenim pravicam v svetnih rečeh. Želi le svobodo in neodvisnost v izvrševanju svoje službe za oznanjevanje evangelija, izvrševanje bogoslužja in neovirano vodstvo svojih vernikov. Cerkev danes ne ugovarja, da so njeni duhovniki pred zakonom zenačeni z drugimi državljani. Nastopila je era dialoga, ko si Cerkev želi v spoštovanju do vsakega človeka in njegovega nazora dobrohotnega razgovora z vsemi ljudmi, ki imajo dobro voljo. V takem ozračju in na teh osnovah je mogoče razvijati ugodne odnose med Cerkvijo in državo v vsaki družbeni ureditvi, toliko bolj pri nas, kjer so odnosom položeni temelji v protokolu.« NA POLJSKEM — Na Poljskem so se odnosi med Cerkvijo in državo še poslabšali, zlasti odkar je vlada objavila namero, da uvede kontrolo nad bogoslovnim poukom in ukine nekatera bogoslovna semenišča. Kardinal Višinski je v novoletni pridigi načel vprašanje ukinitve bogoslovnih semenišč in o zahtevi državne kontrole nad semeniško vzgojo. V tej točki je kardinal odklonil vsako popuščanje. »Kadarkoli bi nas hotele nepoklicane osebe nadomestiti pri našem delu. odgovarjamo: Ne moremo!« je naglasil poljski primas. SKUPNI PREVOD — V Parizu je izšel skupni prevod Pavlovega pisma Rimljanom. Prevod in razlago so pripravili katoliški, pravoslavni in protestantski teologi, uvod pa sta podpisala kardinal Martin iz Rou-ena in protestantski pastor Boegner. Prav pismo Rimljanom je bilo včasih ena spornih točk med katoliško Cerkvijo in protestantsko. Izid prevoda so 16. januarja slovesno proslavili na pariški Sorboni. naäa luč mesečnik za Slovence na tujem SkaU in ftogufri Občutje dvanajsterih je bilo prazno. Misli so se vrtele okrog enega samega: Gospod je mrtev. Mrtev. Konec. Pika. Mislili so bili, da bodo ministri v njegovem kraljestvu. Obetali so si lepo življenje. Pa je v hipu prišlo, kar je prišlo. Na križu so se njihove sanje končale. Sedaj niso ne ribiči ne apostoli. Kam naj se dado? Naj ostanejo v Jeruzalemu? Če so z njihovim učiteljem ljudje storili, kar so storili — kaj boljšega se obeta njim? Naj se vrnejo domov k mrežam in čolnom? Ves svet bi se jim smejal in kazal s prstom za njimi: „Apostoli mrtvega boga!“ Bilo jih je strah. Tudi judovski veliki duhovniki so mislili le to: Mrtev je. Mrtev. Konec. Konec očitkov, konec zbiranja množice, konec strahu za vodilna mesta. Oddahnili so si, lažje so spali, življenje se je jelo risati v bolj rožnatih barvah. Resnično veselje je zalilo ta srca, pa saj je bilo po treh letih že čas. V nedeljo zjutraj so se stvari prevesile. Ves Jeruzalem je napolnila novica, da je Gospod vital. Pritekla je Magdalena s to vestjo k apostolom, potem Marija, Saloma in Joana, a apostoli niso verjeli. Peter in Janez sta tekla h grobu, spet je prihitela Magdalena z novico, da ga je videla v vrtu, potem učenca s poti v Emavs, zvečer so ga sami videli v dvorani zadnje večerje. Veselje, čudovito veselje je zajelo njihova srca. Šele sedaj se jim je polno odprl višji svet z vso svojo lepoto. Postali so pogumni. Tudi judovski duhovniki so zvedeli za resnico. Jeli so brž ukrepati: zaslišali so vojake, zastražili vhode, hoteli poslati policijo nad mrtve, ki so skupaj s Kristusom vstali, a mrtvih ni mogoče prijeti. Grozno. Ves njihov do zadnjega milimetra natančen načrt je v trenutku padel v vodo. Mislili so, da so Kristusa pokopali, sedaj bodo imeli opravka z vstalim Kristusom. Vsaka velika noč je ponovitev istega: doživetje nepopisnega veselja ob veri v vstalega Gospoda ali pa občutje silne praznine ob neveri vanj. In obenem s tem doživetje velikega poguma ali občutje velikega strahu. br 1 M V „Vstal je — ni ga tukaj!" ■ Kristus je svoje vstajenje jasno in večkrat napovedal ■ Pilat je dal grob zapečatiti in zastražiti “ Vstali Kristus se je prikazal več kot petsto ljudem Jezus Kristus je vstal iz groba tretji dan. O tem pričajo zgodovinski viri, predvsem evangeliji, pa tudi Apostolska dela in listi apostolov. Evangeliji poročajo: Drugi dan po Jezusovem pokopu je dal Pilat na zahtevo farizejev grob zapečatiti in predenj postaviti stražo. Tretji dan, to je na nedeljo, so šle zgodaj zjutraj pobožne žene h grobu, da bi mazilile Jezusovo telo. V petek namreč ni bilo več časa. Žene je skrbelo, kdo jim bo odvalil kamen od groba. Bil je silno velik. Ko pridejo do groba, je kamen že odvaljen. Tam zagledajo dva angela v bleščečem oblačilu. Prestrašijo se. Pa jim rečeta angela: »Ne bojte se! Iščete Jezusa Nazareškega? Ni ga tukaj. Vstal je. Spomnite se, kaj vam je povedal, ko je bil še v Galileji, da mora biti križan in tretji dan vstati.« Žene hitijo to veselo vest povedat apostolom. Na poti jim pride naproti sam Jezus in jih pozdravi. Žene pristopijo, mu objamejo noge, na katerih so bile rane od žebljev, in ga molijo. Apostoli ženam niso verjeli. Te vesti so se jim zdele kot blodnja. Vendar sta tekla Peter in Janez h grobu. Našla sta grob odprt, v njem pa le povoje in prt, ki ga je imel Jezus na glavi. Ko se je Peter vračal v mesto, se mu je na poti prikazal Jezus. Potem se je prikazal še isti dan Mariji Magdaleni in učencema na poti v Emavs. Isti dan so bili apostoli zvečer zbrani v sobi zadnje večerje. Duri so imeli zaprte iz strahu pred farizeji. Bali so se, da tudi njih ne zaprejo, bičajo ali celo obsodijo na smrt. Pri zaprtih durih stopi Jezus mednje in jim reče: »Mir vam bodi! Jaz sem, ne bojte se!« Mislijo, da vidijo duha. Pa jim reče: »Kaj ste preplašeni in zakaj vam vstajajo dvomi v srcih? Poglejte moje roke in noge, da sem jaz sam. Potipljite in poglejte, zakaj duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da imam jaz.« Potem z njimi je kos pečene ribe. V Apostolskih delih poroča evangelist Luka, da se je Jezus učencem »po svojem trpljenju tudi živega izkazal z mnogimi znamenji, ko se jim je štirideset dni prikazoval in jim govoril o božjem kraljestvu«. In apostol Pavel v 1. listu Korinčanom piše, »da je Kristus za naše grehe umrl,... da je bil pokopan in da je tretji dan vstal... in da se je prikazal Kefu (— Petru) in potem dvanajsterim. Potem se je prikazal več kot petsto bratom (= učencem) hkrati, izmed katerih je še zdaj večina živih.« Kaj bi moral Jezus še narediti, da bi bolj prepričevalno dokazal svoje vstajenje? Apo-stoli in učenci so ga videli, slišali, govorili z njim, z dotikom so se lahko prepričali, da ni duh, da ima meso in kosti, da ima rane na rokah in nogah in desni strani. Apostoli so bili do dna duše prepričani, da je Kristus res vstal. Zato je izginil iz njihovih src vsak strah. Postali so pogumni. Prej so v strahu zbežali, bili so potrti, čutili so se poražene. Po vstajenju pa jih je prevzel pogum, začeli so javno oznanjati, da je Jezus Odrešenik in Sin božji. Če so se prej bali zafrkljive besede in očitkov, so zdaj mirno sprejemaii bičanje, se dali zapirati in bili pripravljeni sprejeti mučeniško smrt za svojega Gospoda. Apostolom, ki so oznanjali Kristusov nauk, je služilo prav Jezusovo vstajenje kot poglavitni dokaz, da je krščanska vera res prava. Vsako leto, od prvih časov dalje, praznujemo kristjani z veliko slovesnostjo in notranjim veseljem spomin Jezusovega vstajenja, Veliko noč, kot naš največji praznik. Polni smo žive vere: Kristus je vstal, vstali bomo tudi mi! gkm Vstali med svojimi Butate, zaylie in Na cvetno nedeljo nosijo pri nas v cerkev k blagoslovu butare, ponekod tudi oljčne vejice. Gorenjska butara, beganica, je sestavljena '2 treh leskovih, treh vrbovih in treh drenovih šib, vmes je zataknjeno bodičje, bezeg, ma-c'ice in bršljan, na vrhu ima šopek oljke, brinja ali bezga za vršiček. Vmes so navezana jabolka ali pomaranče. Po blagoslovu vtaknejo ponekod oljko v hiši za stropni tram, da ne bo ognja, ali pa naredijo iz nje križce, ki jih pritrdijo na hišna in hlevna vrata oziroma okna. Za veliko noč morajo ženske hišo očediti, vse mora ven na pomladansko sonce: pohištvo, posteljnina, obleka. Ponekod hišo tudi prebelijo. Po župnijskih cerkvah pripravijo božji grob, navadno v stranski kapeli. Za to uporabljajo preprosto naslikane kulise, ki predstavljajo skalnati Kristusov grob, stražarje v naravni velikosti in obrise jeruzalemskega mesta v ozadju. Nad grobom se dviga prazen križ z belim prtom, položenim čez prečni tram. V četrtek odidejo zvonovi v Rim, njih vlogo v cerkvi pa prevzame raglja. Stara pravica mladine je, da tudi ona sodeluje pri cerkvenih obredih z ragljami, klepetci in ropotci. Ponekod zvleče mladina pred cerkev stare zaboje, škafe in sode ter udriha z gorjačami po kupu lesene ropotije, dokler je popolnoma ne razbije. Tedaj „Boga strašijo“, tako pravijo temu zbijanju. Veliki petek ljudje obiskujejo božje grobove po različnih cerkvah. Doma pa pripravljajo žegen: gnjat, klobase, pirhe, potico in hren. Pirhe bar vij o z enotno barvo ali pa jih umetno porišejo. Veliko soboto v zgodnjih urah blagoslavlja duhovnik velikonočni ogenj in vodo. Za ta ogenj zakurijo razbite deske, ki so ostale od „strašenja Boga“. Otroci ga raznesejo po hišah in zanj dobe velikonočne dobrote. Vsaka verna družina si sama preskrbi v cerkvi tudi blagoslovljeno vodo, ki mora vedno biti pri hiši. Na veliko soboto popoldne nesejo predvsem dekleta v jerbasib žegen k blagoslovu v cerkev ali k bližnji kapelici. Po končanem blagoslovu med seboj tekmujejo, katera bo prva doma. Tista se bo namreč najprej omožila. Zvečer zažigajo ponekod fantje kresove, imenovane vuzmenice. Vstajenska procesija je eno najlepših slovenskih doživetij. Pokanje možnarjev, slovesno pritrkavanje zvonov, vihrajoča bandera, petje in godba — vse ustvarja praznično razpoloženje. Ponekod nosijo belo oblečena dekleta na blazinah mučilno orodje, s katerim so mučili Kristusa — bič, kladivo, trnovo krono in drugo. Moški spremljajo nebo s posebnimi svetilkami na drogovih. Pred nebom nosijo kip vstalega Zveličarja. Duhovnik zatakne nagelj vrh monštrance. Hiše, mimo katerih gre procesija, so okrašene s prižganimi svečami, cvetjem in zelenjem. Podeželska procesija krene iz vasi med travnike in njive. Na veliko noč zjutraj je žegen na mizi. Potem se začno igre s pirhi: trkljanje, trkanje in sekanje. Pri trkljanju spuščajo pirhe po narejenem žlebu na tla. Če spuščeni pirh zadene na tleh ob tam že nastavljeni pirh, pobere tisti, ki je pirh spustil, oba. Pri trkanju udarjajo s pirhom ob pirh in sicer s „špico” ob „špico” ali s „peto“ ob „peto“. Komur se pirh pri tolčenju ubije, ga izgubi. Pirhe sekajo s kovanci. Nekdo daje jajce sekati, drugi mora z določenim številom zamahov pognati novec v jajce. Če zadene, je pirh njegov, če pa ne, vzame lastnik pirha tudi novec. VJUUi Belokranjske pisanice imajo ravne, cikcakaste in valovite črte, križe, vijuge, trikotnike, srca, kroge in pike, ki izpolnjujejo prazne ploskve. Nosijo tudi začetne črke Kristusovega ali Marijinega imena. Podobne so prekmurske remenke. Na pirhih zahodnih slovenskih pokrajin pa so detelja, marjetica, grozd, ptice. Napisi na pirhih so iz novejšega časa. Poleg navadnih voščil (Vesela aleluja!) so pogostejše besede dekleta fantu: Iz srca te ljubim, ti pisanko dam. Pisanka rdeča, ljubezen goreča, če sem dekle za te, pa ozri se na me. So pa tudi hudomušni napisi: Enga fanta sem mela prav zavbmega, pa je druga mrcina prevzela mi ga. Po N. Kuretu velika noc v cerkvi Cerkev nam z obredi na cvetno nedeljo in v velikem tednu prikliče v spomin prizore, katerih igravci so bili Jezus in njegovi učenci, judovski sodniki in oblastniki, predstavniki rimske oblasti, vojaštvo in ljudstvo. Glavni junak v igri je bil vsekakor Jezus. NAJVEČJA DRAMA Tiste dni se je odigrala največja drama človeške zgodovine, kajti po veri vemo, da Jezus in drugi niso igrali svojih vlog samo za tiste, ki so bili pri teh prizorih prisotni, ali samo za tiste, ki so tedaj na svetu živeli, marveč za vse ljudi vseh krajev in vseh časov. To je bila igra posebne vrste. Velikega četrtka, velikega petka in obredov velikonočne vigilije nas spominja vsaka maša. Pri vsaki maši namreč je Jezus skrivnostno s svojimi učenci pri mizi in spremeni kruh in vino v svoje telo in kri. Prav tako pri vsaki maši Jezus skrivnostno umrje in vstane od mrtvih. A obredi velikega četrtka, velikega petka in velikonočne vigilije nam Jezusovo daritev, smrt na križu in njegovo vstajenje od mrtvih, veliko bolj nazorno «likajo. Ko pazljivo poslušamo branje pasijona, si lahko predstavljamo posamezne igravce te edinstvene igre v človeški zgodovini: Jezusa — Sina božjega, obsojenega na smrt po nedolžnem, Judeža — izdajavca, Petra, ko Jezusa zataji, speče učence na Oljski gori, zapeljano ljudstvo, ki vpije: »Križaj ga, kri-žaj ga!«, križev pot na Kalvarijo, Jezusovo umiranje na križu, snemanje s križa, pokop in slednjič njegovo vstajenje. Vsi, celo nje- govi učenci, se nam kažejo slabotni, malo stanovitni. Le nekaj oseb je ob Jezusu v najtežjih trenutkih. TEMA IN LUČ Ta drama poteka tako, ker je na delu tema. In to po božjem dopuščenju. A tema ne more slaviti zmage. Mora se umakniti. Mora biti premagana. Premagati jo more samo luč. In ta luč se zablesti na velikonočno vigilijo zvečer v vsej svetlobi in postane zmagovavka nad temo. Kristus slavi zmago nad satanom in grehom. V cerkvi so luči ugasnjene. Popolna tema je. Čez nekaj časa se pojavi ena lučka in zasliši se glas: »Kristusova luč!« Po nekaj trenutkih je že več luči in zasliši se vdrugič veselo sporočilo, zapeto višje kot prej: »Kristusova luč!« Slednjič se prižgejo vse luči in prižgano velikonočno svečo, ki predstavlja Kristusa, diakon dvigne visoko in močno zapoje: »Kristusova luč!« — Kristusova luč, zmagovavka nad temo. Svečo postavi nato diakon na svečnik sredi predoltarnega prostora in tamkaj potem odpoje prelepo pesem »Veseli se!« Veseli se krščansko ljudstvo! Veselite se nebesa in veseli se zemlja! Vriskajte od veselja, zakaj Luč je zmagala nad temo, Kristus nad satanom! Aleluja, Aleluja, Aleluja! Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo? Odslej ni več smrti. Po Kristusovi zmagi je le življenje. V vseh obredih, molitvah in berilih velikonočne vigilije se prepletata tema in luč kot podobi smrti in življenja. Nazadnje slavi zmago luč. Jezus vstane iz zapečatenega groba, da razsvetli svet. Tudi voda, katero Cerkev blagoslavlja na velikonočno vigilijo, potem ko je že Luč prodrla v temo, ko je že Kristus zmagal nad grehom, bo služila v ta namen, da bo vodila k luči. Zmagovala bo nad umazanijo in očiščevala bo. Krstna voda še prav posebej. Maša, ki sledi litanijam na velikonočno vigilijo in ki je kakor krona vseh obredov tega večera, nas spominja, kot potem vse maše v osmini velikonočnega praznika, Kristusovega zmagoslavnega vstajenja. Tako pri branju kot pri petju Cerkev ne neha prepevati in se veseliti nad Kristusovo zmago. ad ,Vi ste svet narod, kraljevo duhovstvo.,! Tako je pisal prvi papež, sv. Peter, krščanski občini. Hotel je, da bi se zavedli svojega dostojanstva in vrednot, podarjenih od Kristusa. Tudi mi smo vedno znova v nevarnosti, da pozabljamo na vrednote, ki so nam podarjene v občestvu vernih. Koncil nas drami in vabi k osveščanju. BOG HOČE LJUDSTVO, NE POSAMEZNIKOV V vsakem času in v vsakem narodu je Bogu všeč tisti, ki se ga boji in dela po pravici. Vendar je Bog hotel ljudi posvečevati in zveličati ne posamič in brez vsakršne medsebojne zveze, temveč jih je hotel narediti za ljudstvo, ki bi ga v resnici priznavalo in mu sveto služilo. To ljudstvo je, čeprav ne obsega vseh ljudi in čeprav je neredko videti kot majhna čreda, vendarle za ves človeški rod najmočnejša kal edinosti, upanja in rešitve. Kristus ga je ustanovil kot občestvo življenja, ljubezni in resnice in On si ga tudi privzema za orodje odrešenja vseh ljudi in ga pošilja kot luč sveta in sol zemlje po vsem svetu. VSI SMO DUHOVNIKI Kristus Gospod, izmed ljudi vzeti Veliki duhovnik, je novo ljudstvo Kako smo postali napravil za kraljestvo in duhovnike Bogu in svojemu Očetu. Tisti, ki člani duhovstva? smo krščeni, smo namreč s prerojenjem in z maziljenjem s Svetini Du- hom posvečeni za sveto duhovstvo, da bi z vsemi dejanji krščanskega človeka darovali duhovne daritve in oznanjali mogočna dela njega, ki nas je iz teme poklical v svojo čudovito luč. Zato naj bodo vsi Kri- stasovi učenci stanovitni v molitvi in naj skupno hvalijo Boga ter dajejo sebe v živo, sveto, Bogu prijetno daritev. Po vsem svetu naj pričujejo za Kristusa in dajejo odgovor tistim, ki hočejo vedeti za razlog njihovega upanja v večno življenje. Čeprav se skupno duhovstvo vernikov in službeno (ali: hierarhično) duhovstvo med seboj razlikujeta po bistvu in ne samo po stopnji, sta vendarle naravnana drugo na drugega. Kajti eno in drugo, vsako na svoj posebni način, je deležno edinega Kristusovega duhovništva. »Službeni« duhovnik namreč s sveto oblastjo, ki jo ima, oblikuje duhovniško ljudstvo in ga vodi, opravlja kot Kristusov namestnik evharistično daritev in jo v imenu vsega ljudstva daruje Bogu. Verniki pa v moči svojega duhovstva sodelujejo pri darovanju evharistije in to duhovstvo uveljavljajo v prejemanju zakramentov, v molitvi in zahvaljevanju, s pričevanjem svetega življenja, z zatajevanjem samega sebe in z dejavno ljubeznijo. SKUPNO DUHOVSTVO IZVRŠUJEMO V ZAKRAMENTIH Sveti značaj duhovniškega občestva se uresničuje z zakramenti in s krepostnim življenjem. Verniki, s krstom včlenjeni v Cerkev, so z neizbrisnim znamenjem določeni za bogoslužje krščanske vere in so, prerojeni v božje otroke, dolžni pred ljudmi izpovedovati vero, ki so jo po Cerkvi prejeli od Boga. Zakrament birme jih popolneje zveže s Cerkvijo, jih obogati s posebno močjo Svetega Duha in jim tako nalaga strožjo dolžnost, da kot resnične Kristusove priče hkrati z besedo in z dejanjem razširjajo in branijo vero. Ko se udeležujejo evharistične daritve, ki je vir in višek vsega krščanskega življenja, darujejo Bogu božjo žrtev in z njo sami sebe. Tako vsi, ne sicer enako, temveč vsak na drugačen način, izvršujejo svojo vlogo v liturgičnem opravilu tako z daritvijo kakor s svetim obhajilom. Tisti, ki pristopajo k zakramentu pokore, prejmejo od božjega usmiljenja odpuščanje Bogu prizadejane žalitve in se hkrati spravijo s Cerkvijo, ki so jo z grehom ranili. S svetim bolniškim maziljenjem Cerkev bolnike priporoča trpečemu in poveličanemu Gospodu, naj jim polajša in jih reši. Spodbuja jih, naj se prostovoljno zedinjajo s Kristusovim trpljenjem in njegovo smrtjo. Tisti izmed vernikov, ki so prejeli mašniško posvečenje, pa so postavljeni v Kristusovem imenu za to, da bi bili pastirji Cerkve z božjo besedo in milostjo. Končno si krščanski zakonci z zakramentom svetega zakona v svojem življenju in pri sprejemanju in vzgajanju otrok med seboj pomagajo k svetosti. Iz te zakonske zveze izhaja družina, v kateri se rodijo novi elani človeške družbe, ki pri krstu postanejo božji otroci, da se božje judstvo v minevanju časov trajno ohranja. V družini, tej tako rekoč »domači Cerkvi«, morajo biti starši svojim otrokom z besedo in zgledom prvi oznanjevavci vere. V VEROVANJU SE NE MOREMO MOTITI sh"*0 'ljudstvo je deležno tudi Kristusove pričevalne službe, in .cer 3 tein, da razširja živo pričevanje za Kristusa predvsem z življe-njem vere in ljubezni ter prinaša Bogu hvalno daritev in slavi njegovo lme' ^el°ta vernikov, ki imajo maziljenje Svetega Duha, se v verovanju ne more motiti, ko od škofov do zadnjega vernika izpričuje svojo po-po no soSjasje v stvareh vere in nravnosti. Kajti s tem nadnaravnim verskim čutom« božje ljudstvo jmd vodstvom svetega učiteljstva spre- Kakšna je razlika med duhovstvom „službenega“ duhovnika in vernika? Kako uresničujemo skupno duhovstvo v zakramentih? Kdaj smo verniki nezmotni? Zakaj? jema ne človeško besedo, marveč, kar resnično je, božjo besedo. Ne- omahljivo se oklepa vere, vanjo s pravilnim presojanjem globlje prodira in jo v življenju na polnejši način uresničuje. VSAK IMA POSEBNO MILOST, DA GRADI IN PRENAVLJA CERKEV Poleg tega Sveti Duh ne le z zakramenti in službami posvečuje in vodi božje ljudstvo ter ga krasi s krepostmi, marveč razdeljuje med vernike Kaj so „karizme" vsakega stanu tudi posebne milosti, s katerimi jih stori sposobne in pri- vernikov? pravljene, da prevzamejo različna dela in naloge, koristne za preno- vitev in obsežnejšo graditev Cerkve. Ker so te »karizme«, bodisi izredne, bodisi tudi preprostejše in bolj razširjene, potrebam Cerkve nadvse primerne in koristne, jih je treba sprejemati z zahvaljevanjem in veseljem. Sodba o njih pristnosti in urejeni uporabi gre tistim, ki so v Cerkvi predstojniki in ki jim gre posebej naloga, da ne ugašajo Duha, ampak vse poskušajo in, kar je dobro, ohranijo. Današnje vzgojeslovje se trudi, da bi mlademu človeku, ki se oblikuje, vlilo zaupanje v samega sebe in iz njega napravilo polnega človeka, pristno osebnost. Hoče vzgojiti človeka, ki se v polnosti zaveda svojih sposobnosti in svojih vrlin, a tudi svojih meja. Le tak mladostnik bo v svoji zreli dobi znal biti značajen in posten človek. Podobno velja tudi v verskem območju. Samo kristjan, ki se zave.da svojega dostojanstva in vrednot, bo mogel zaživeti polnost verskega življenja. Biti kristjan, je za človeka vrhunski dosežek. V iskrenosti sicer prizna, da njegove vrednote niso njegove, temveč Tistega, ki ga je poklical k veri v občestvu božjega ljudstva. A to priznanje in zavest ni nekaj ponižujočega, nasprotno, daje mu moč, da živi resnico. Vedno bolj se poglablja v zavest, da je kot član Cerkve duhovnik, čeprav morda ne posvečen. Svoje dubovstvo uresničuje v zakramentih, ki jih pogosto prejema, s pričevanjem posvečenega življenja in dejavno ljubeznijo. Zaveda se, da je skupno z občestvom, kateremu pripada, v najvažnejših vprašanjih življenja — to je v verskih in moralnih — nezmoten. To ga stori notranje gotovega, ker mu prežene dvome in strah. Obenem pa preiskuje svojo notranjost, da bi ugotovil, kje je njegova „močna stran", vrlina in krepost, s katero bi lahko podprl Cerkev v njenem neprestanem obnavljanju in prenavljanju. Se zavedaš tega dostojanstva? Si že kdaj pomislil, kako bi v „domači Cerkvi", svoji družini, izkoristil karizme, posebne milosti, ki ti jih je dal božji Duh? Imaš že načrt, kako boš „gradil Cerkev" v sosedstvu, na delovnem mestu, med znanci? Tvoje dostojanstvo kristjana zahteva odgovor na ta vprašanja! jz KRISTUS VČERAJ IN NJEGOVI SO ČASI IN DANES — VEKOVI — ZAČETEK IN NJEMU SLAVA IN KONEC — OBLAST ALFA IN OMEGA — AMEN — Molitev pri blagoslavljanju velikonočne sveče Huligani M1NI-KRILA IN DOLGI LASJE V začetku jih je bilo malo. Potem so se namnožili kot gobe po dežju Danes dolgi lasje, kratka krilca, zvonaste hlače niso več redkost. Čim bolj se drugi nanje jezijo, tem rajši vtaknejo mladi svoje telesce v kričeče barve in tem manj si želijo k brivcu. Pov mestih se včasih ti mladi ljudje spuntajo, obračajo avtomobile, razbijajo okna, vdirajo v trgovine, pretepajo starejše ljudi, napadajo policijo. Drugod se zbirajo v bande, ki po lokalih kriče, tulijo, ploskajo v ritmu, premikajo svoje telo po nekih prazakonih sem in tja. Za svoje početje zahtevajo svobodo. Banda je zanje zadnja možnost, da ostajajo svobodni. Kuštravost in kratkokrilost je zanje le modna muha, do katere imajo pravico. Ta mladina je brez ciljev, pričakuje samo, kaj ji bo kdo dal, sama noče storiti nič. Išče užitkov, ugodja, naslade. Starše preprosto zaničuje. Je brez načrtov, brez sanj, brez upanja. Sicer je pa sama v sebi polna protislovij: rada bi bila kot odrasli, obenem pa zaničuje svet odraslih, je zaprta sama vase, obenem pa hrepeni po razumevanju, upira se družbi, obenem pa išče smotra svojemu življenju. NASLONJAČ, COPATE IN TV Od kod vse to? Nekateri iščejo vzrok v pospešeni rasti mladostnikov. Zlasti v velikih mestih je opaziti, da se ^otroci in mladostniki hitreje razvijajo kot včasih. Imajo že dolge noge, dolg trup, dolg vrat, znotraj so pa še otročji. Na videz so odrasli, v resnici so otroci. Ta prepad jih vodi v to, da igrajo odrasle, znotraj se pa OKlepajo neodgovornosti. Ta pojav more biti delni vzrok huliganstva, glavni pa gotovo ni. Slab zgled staršev naj bi nanje vplival, pra-Vll° drugi. Odrasli priznavajo: „Ali bi radi, a I oni ravnali, kot sami ne znamo. Toda oni imajo oci. Vidijo, da navsezadnje vsak aro in vsak posameznik uporabi silo, da ure-i svoje težave. Imajo nas za hinavce, ker jim Pripovedujemo staromodne legende." tar si niso znali pokazati otrokom smisla življenja, visokega cilja, v katerega bi: sami ver- jeli in za katerega bi si sami prizadevali. Sami so si postavili za cilj družinsko hišico, dobre odnose s šefom v službi, po službi pa naslonjač, copate in televizijo. Mladina bi rada le še kaj drugega, kaj višjega, kaj vrednejšega. Ne ve, kaj bi tisto bilo, a ve, da uslužnost šefa in copate in naslanjač to ni. Čeprav so upori mladine na videz brezciljni in čeprav mladina uganja vragolije, ker ji je dolgčas, ker jo veseli razgrajati ali ker se rada postavlja pred drugimi, je nekje na dnu verjetno le ta upor upor proti zaničevanemu svetu odraslih. STVARI STOJE NA GLAVI Najgloblji vzrok je gotovo ta, da je mladina doživela razvrednotenje vrednot. Svet je postavil stvari na glavo. Kdo more danes še verjeti, da je svoboda res možna, ko pa celi sistemi obstajajo že leta in leta in celo svoje ječe, koncentracijska taborišča in streljanje tistih, ki mislijo z lastnimi možgani, imenujejo svobodo, demokracijo. Kdo more verjeti v ljubezen do bližnjega, ko pa vidi, da je raznim na vrhu beseda narod le krinka za polnjenje lastnega žepa. „Ljudstvo je odločilo, narod se je zmotil, ljudstvo bo znalo najti pot." Oni na vrhu so odločili, oni so se zmotili, oni iščejo pot. Kako naj verjameš v pravico, ko pa vsakdo ve, da je s policijsko mrežo kot s pajkovo: ujamejo se samo majhne muhe. Direktorji, ki so poneverili ljudsko premoženje, ostanejo nekaznovani. Kdo naj verjame v poštenost, ko pa se po kioskih, v kinodvoranah in po televiziji prodaja razporoka, pocestništvo, samomor, uboj, pretep, laž in drugo kot oblika junaštva! Vsaka mladina, tudi današnja, je iskrena v jedru, išče visokih ciljev, rada bi bila velikodušna. Starejši ji niso znali pokazati poti. Mogoče z besedami še, z življenjem pa gotovo ne. 9 IMENOVANJE VRHOVNEGA DUŠNEGA 1 /PASTIRJA ZA SLOVENSKE IZSELJENCE Sredi januarja je sv. oče imenoval izseljenskega duhovnika v Angliji msgr. Ignacija Kunstlja za Vrhovnega dušnega pastirja slovenskih izseljencev. 8. februarja je papež sprejel msgr. Kunstlja v zasebni avdienci. V razgovoru je sv. oče med drugim dejal: »Vaš narod dobro poznam. Zanj veliko molim. Sporočite vsem, zlasti izseljencem in njihovim pastirjem, moj pozdrav in blagoslov.« Msgr. Kunstelj je bil nato sprejet tudi pri kardinalu Con-falonieriju, prefektu konzistoiualne kongregacije, pod katero spadajo izseljenski dušni pastirji. Odkar je v Združenih državah umrl škof dr. Gregorij Rožman, je bilo čutiti močno potrebo po vrhovnem dušnem pastirju za slovenske izseljence. Dvakrat so bile vložene pri papeških uradih zadevne prošnje, leta 1960 in leta 1965. Hvala Bogu, sedaj je vprašanje rešeno. Za slovenske izseljence se s tem imenovanjem začenja nova doba. Spet bomo vsi emigranti, razkropljeni po svetu, med seboj vsaj na cerkveno-ver-skem področju povezani v eno samo družino. Skupno bomo v tem krogu reševali težave, med seboj si pomagali h krepki rasti v krščanstvu, skupno se zanimali za naše brate doma. Izseljenci smo imenovanja zelo veseli. Spet je naša emigrantska verska občina dobila vrhovnega predstojnika. Zavedamo se, kaj to pomeni za vse nas. Vemo pa tudi, da ne bo manjkalo težav, saj je predstojniška služba še v rednih razmerah težka, kako naj bi ne bila v tako izrednih, kot jo bo izvrševal on. Novemu Vrhovnemu dušnemu pastirju želimo mnogo božjega blagoslova, da bi mogel čim več storiti za vse slovenske izseljence. KANADA — Ko so pevci v Torontu začeli spet s svojimi vajami, jim je v »Kanadski domovini« napisal Otmar Mauser vzpodbudni članek. »Kljub nerožnatim razmeram se mi zdi, da je ravno slovenska pesem tista živa vez, ki nas druži. Večkrat sem imel priliko to opaziti. Tako v Avstriji, pozneje v Angliji, sedaj v Kanadi in v Clevelandu. Vselej stopijo skupaj ljudje, ki radi pojo, pa bili to znanci ali ne in z vseh vetrov Slovenije. Pesem jim je nekaj skupnega. Pesem je naš jezik. Zato naj med nami uživa vso pohvalo in vzpodbudo volja in ljubezen do slovenske pesmi!« C- g- Zrnec je za božič obiskal in pomisijonaril med rojaki na jugu Ontaria v mestu London in jim po službi božji pokazal tudi barvaste skioptične slike o Sloveniji. Iz Londona je odšel v Windsor. Tam je prisostvoval tudi slovenskemu pouku, ki ga vodi rojak Lojze Žagar. USA — 22. januarja je v Llevelandu (Ohio) predaval Slovencem dr. Miha Krek »O silnicah slovenske narodne politike«. V New Yorku že 10 let deluje ustanova »Studia Slo-venica«. (Nam bolj razumljivo bi rekli: Središče, kjer se študirajo slovenski problemi ter se izdajajo knjige o njih. tiskane v angleškem jeziku). Do sedaj je to študijsko središče izdalo že šest knjig: Slovenia in European Af-fairs (Janez Arnež); The, Njegova delavnost se more primerjati le še z delavnostjo p. Ambrožiča, ki deluje danes v Avstraliji. Orkester »Veseli Slovenci« v Clevelandu je začel nastopati tudi na radiu in televiziji. V Euclidu so na odru Slov. društvenega doma priredili zabavno enodejanko »Mož-gospodinja«, nakar je bila prijetna domača zabava. Slovenci po svetu conversion of the Slovenes and the German-Slav Ethnie Boundary in the Eastern Alps (Dr. A. Kuhar; delo je pošlo); The Slovenes of Ca-rinthia (Th. M. Barker); The Slovene Medieval Plistory (Dr. A. Kuhar); The structure of the Slovenian Economy (Toussaint Hočevar); Slovenci v New Yorku (Janez Arnež). Župnija sv. Križa v Bridge-portu v Združenih državah je 20. januarja nenadoma izgubila svojega vnetega dušnega pastirja, dr. Andreja Farkaša. Na nekem velikem cestnem križišču se je z avtomobilom zaletel v drug avtomobil. On in vsi v drugem avtomobilu so bili na mestu mrtvi. Rajni župnik je bil doma pri Sv. Križu na Murskem polju in je dolgo deloval v salezijanski družbi po raznih krajih. Leta 1945 je odšel kot begunec v tujino in našel za 15 let v slovenski župniji v Združenih državah lepo polje za svoje praktične dušnopastir-ske sposobnosti. O njegovi skrbi za begunce so pisali tudi časopisi drugovercev. ARGENTINA — Slovenci v Argentini imajo svoj sred--nješolski zavod. Morajo ga Teveda sami vzdrževati z dobrovoljnifm prispevki. Med 'raznimi dobrotniki v preteklem letu je bil tudi avstralski Slovenec, ki je v spomin na rajnega proL dr. Ahčina daroval zavodu 200 dolarjev. * Tudi letos se je odpravila slovensko-argentinska odprava na Kontinentalni led. Slovensko planinsko društvo v Argentini je v stalni radijski zvezi z raz iško vavri nepoznanih ledenih krajev. ^V-Tluenos Airesu~~je~izšla 'nova knjiga: pesmi Fr. Sodje in sicer pod imenom »Me-^ •^difacije«. . ...... SVETA DEŽELA — Po 28 letih prestanka sta bili v septembru lani dve skupini slovenskih romarjev v Sveti deželi. Med vojno in po njej so obiskali svete kraje sicer nekateri Slovenci vojaki in begunci, ampak iz domovine ni bilo do lani nobene skupine. Seveda je bil njihov program zelo natrpan in so se povsod ustavili le malo časa. odgovarjamo NAŠA LUČ IN POLITIKA Rad prebiram Našo luč. Vsako številko preberem od začetka do konca. Edino, kar mi v njej ni všeč, je, da je premalo politična. Zakaj nam ne postrežete s sprotnimi podatki o političnem življenju doma? Zakaj ne zavzamete odločnega protikomunističnega stališča? Včasih imam vtis, da se bojite povedati resnico. — Bi mi lahko razložili vaše stališče do političnih vprašanj? — I. Č., Francija. Nasa luč je po volji uredniškega konzorcija katoliški list. To pomeni, da na življenje in dogajanje v svetu in domovini gleda s stališča katoliškega svetovnega nazora. Ni izključno verski list, ki bi objavljal samo članke iz verskega življenja, temveč stalno priobčuje tudi sestavke iz narodnega, prosvetnega in kulturnega življenja. Naša luč ne more in ne sme biti politični list, ker ga izdajajo duhovniki in Cerkev nima pravice, da bi direktno zavzemala stališča v političnih vprašanjih. Ker pa je katoliški list, je s svojim pisanjem in širjenjem idej v službi Cerkve, njenih nalog in dolžnosti. Koncil je naloge in pravice Cerkve na tem področju (na kratko nakazano) takole označil: a) Cerkev ima pravico, da zares svobodno oznanja vero, uči svoj nauk o družbi, neovirano vrši svojo nalogo med ljudmi ter izreka nravno sodbo, in to tudi glede zadeve s političnega področja, kadar to zahtevajo osnovne pravice človeka ali zveličanje duš. b) Cerkev spoštuje in pospešuje politično svobodo in odgovornost državljanov, in sicer s tem, da uči evangeljsko resnico in da s svojim naukom razsvetljuje vsa področja človeške dejavnosti, torej tudi politično. Naša luč se je vedno skušala držati teh načel. Zato ne more objavljati političnih člankov, pač pa sme in mora pisati n. pr. o tem, ali je v domovini res popolna svoboda vere, ali Cerkev res lahko neovirano vrši svojo nalogo, ali sme oznanjati svoj socialni nauk in podobno. Prav tako je pravica Naše luči, da iz- reka nravno sodbo tudi o zadevah s političnega področja, n. pr. da ugotavlja, ali so v političnih ureditvah doma in po svetu spoštovane osnovne pravice človeka. Politično svobodo in odgovornost pa skuša Naša luč pospeševati poleg širjenja cerkvenega nauka v svojih verskih člankih tudi z objavami izrezkov iz slovenskega tiska doma in po svetu, jasno je, da se Naša luč nikdar ne more istovetiti z vsemi mnenji, ki jih prinašajo ti izrezki. Naša luč hoče le, da bi rojaki začeli o nakazanih mnenjih svobodno misliti in si ustvarjati lastno sodbo na podlagi katoliškega nravnega in socialnega nauka. ODGOVORNOST BORISA KRAIGHERJA Slovenski komunist Boris Kraigher, ki se je pred kratkim smrtno ponesrečil, bo imel po mojem mnenju težak odgovor pri Bogu. V ljubljanskem radiu sem slišal, da je bil že med vojno vodilni človek pri partizanih. Pri nas doma so ljudje govorili, da je Boris Kraigher tudi eden glavnih krivcev za pokol slovenske narodne vojske meseca junija 1945. Deset tisoč mladih fantov in mož je bilo tedaj pobitih v okolici Teharij pri Celju, v okolici škofje Loke in v kočevskih gozdovih. O tem sem tudi bral knjigo Vetrinjska tragedija in knjigo Odprti grobovi. Mislite, da človek, ki je ukazoval take zločine, ne bo imel težkega odgovora pred Bogom? — š. G., Nemčija. Boris Kraigher je bil od 1945 do 1946 sekretar CK KP za Julijsko Krajino. Leta 1946 je prišel v Ljubljano kot minister za notranje zadeve. Zato zgolj pravno ni mogel biti odgovoren za zločinski pokol tisoč in tisoč slovenskih fantov in mož v poletnih mesecih leta 1945. Zavestno smo napisali „zločinski pokol“, ker so bili možje in fantje pobiti kot vojni ujetniki po že končani vojni, množično, brez ugotavljanja osebne krivde in po mučenju. Pokojni Boris Kraigher je bil z Borisom Kidričem in Edvardom Kardeljem eden glavnih slovenskih komunističnih revolucionarjev. Zato si je težko misliti, da ne bi bil dejansko aktivno soodgovoren za zločinski pokol. Vendar bo šele zgodovina nepristransko ugotovila, koliko je bil osebno kriv. Kraigher je nekaj let po vojni v razgovoru s svojim bivšim sošolcem v tujini omenil, da je bil pokol „velika neumnost“. Pametneje bi bilo, če bi ujete uporabili za delovno silo. — Zločin je seveda veliko več kot samo neumnost, pa naj bo še tako velika. Morda pa se je že oglašala vest in je bilo priznanje začetek kesanja, čeprav še tako nepopolnega! Bogu sta njegova odgovornost in osebna krivda za pokol znani že sedaj. V svoji pravičnosti ga je sodil po njegovih delih, v svoji usmiljenosti pa — po kesanju, če ga je imel- SLOVENSKI ČASOPISI PO SVETU V Naši luči 1957, št. 1, sem bral odlomke iz raznih slovenskih časopisov, ki izhajajo izven Slovenije. Ali je možno te časopise naročiti? Mene bi zelo zanimali. Svobodna Slovenija je krasno zapisala. — R. S., Nemčija. Slovenskih revi) in časopisov zuna) Slovenije je danes precej. Naj vam navedem nekaj takih, ki bi prihajali v poštev za informacije, ki si jih želite: tedensko Naš tednik v Celovcu, Katoliški glas v Gorici, Svobodna Slovenija v Buenos Airesu (Argentina); štirinajstdnevno Glas Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu; mesečno Mladika v Trstu, Klic Triglava v Londonu, Božja beseda v Torontu; (Kanada), Ave Marija v Lemontu (USA), Duhovno življenje v Buenos Airesu, Misli v Sydneyu (Avstralija), Družina in dom v Celovcu. Če bi hoteli kak točen naslov, ga vam sporočimo. l^VERSKA SVOBODA V JUGOSLAVIJI J V Jugoslaviji se je v dvajsetih letih po koncu vojske le marsikaj spremenilo. Kako je glede verske svobode: je ali je še ni? Kaj pravite — S. Š. Av. strija. Naj vam v odgovor navedemo nekaj^ glavnih misli zagrebškega kardinala Šeperja iz razgovora z uredniki Glasa koncila, objavljenih v Družini, (Ljubljana, 1. februarja 1967, str. 25 in 36); V smislu naukov 2. vat. koncila želi Cerkev tudi pri nas služiti. Njeno poslanstvo je duhovno, toda sadovi se morejo pokazati na vseh področjih človeškega in družbenega življenja. Cerkev želi od svoje strani čim več doprinesti k rasti svobode in vedno boljših odnosov med vsemi državljani naše države. Katoliška skupnost se noče umikati svojim obvezam, potrebuje pa za to večji prostor svobode. Ko govorim o „prostoru svobode“, mislim predvsem na bogoslužne prostore, cerkve in kapele. Po 2. svetovni vojni je bilo v mnogih naših krajih sezidanih zelo malo bogoslužnih prostorov, čeprav je prebivalstvo številčno močno poraslo. Preseljevanje prebivalstva je ustvarilo nova mala mesta. Cerkvi pa ni bilo mogoče sezidati primernih bogoslužnih prostorov.. . Zadnji čas so se začele razmere v tem pogledu izboljševati. ITko želimo služiti vsem, je potrebno, da moremo svojo misel sporočiti javnosti. Naš tisk se je, hvala Bogu, zadnja leta lepo razvil, toda se vedno čutimo potrebo po rasti tako po obsegu kakor kakovosti. Želimo le, da bi se enakopravno slišal tudi naš glas, kakor zasluzi, da mu prisluhne javnost. Ne želimo prednosti za nas tisk, temveč enakopravnost z dru- gim tiskom glede možnosti tiskanja in razširjanja. Pričakujemo, da nam bo sčasoma dana možnost, da se bo naš glas slišal tudi preko drugih sredstev za obveščanje, n. pr. preko radia. Med prvimi stvarmi, ki bi se nam dosti lahko omogočile, bi bilo to, da bi javnost obveščali o idejnih smereh 2. vat. koncila v javnih dvoranah. Sedaj to delamo v cerkvah. Toda te niso dovolj primeren prostor za razgovor in razpravo. Da omenim samo še eno stvar. V smislu 2. vat. koncila moramo župnije in škofije vedno bolj organizirati, da bodo ne samo liturgična občestva, temveč tudi skupnosti ljubezni in dobrodelnosti. Dobrodelna ljubezen do brata spada v osnovo krščanstva. Upamo, da se bodo tudi na drugih področjih stvari ugodneje razvijale, n. pr. vprašanje vzgoje in šolstva. Večji prostor svobode je potreben vsem članom katoliške skupnosti, ne samo duhovnikom. Mislim na vse osebe, ki so zaposlene v prosveti. Še vedno je v mnogih primerih dejansko stanje tako, da morajo ljudje na tem področju prikrivati svoje versko prepričanje in prakso ali se boje posledic, če bodo nastopili kot verniki. Ne gre samo za učiteljsko osebje, temveč tudi za učence. Upravičeno pričakujemo, da se bodo pristojni organi resno zavzeli za to, da bi se primeri, ko preprečujejo otrokom in mladini obisk verouka, več ne ponovili ... To je problem tudi na drugih sektorjih družbenega življenja, ne samo prosvete. Mi želimo, da vsak vernik dejansko dobi enakopravno možnost, da razvije svoje sposobnosti. To ni toliko vprašanje zakonodaje kolikor konkretnega stanja in prakse na terenu. Katoliška Cerkev je v beograjskem protokolu sprejela obstoječo zakonodajo Jugoslavije kot izhodiščno točko. To vsekakor podstavlja možnost razvoja zakonodaje v verskih vprašanjih, da bi ta ne zaostala za razvojem stvarnosti in ne pomenila anahronizem. V ČEM JE SODOBNOST? Ali sem res tako „zadaj”! Ali res nisem več sodo ben? — P. K. Ali ste sprejemljivi za vse, kar je različnega od vas? V nevarnosti smo, da imamo kar izdelane misli, vnaprej zgrajene sodbe. Svet se razvija, mi pa včasih ostajamo na nespremenjenih stališčih. Kako sprejemamo ljudi, ki so različnega značaja, druge vzgoje, drugega družbenega okolja, druge rase? Ali jih sodimo? Se razgovarjamo z njimi? Ali se nam zde simpatični, tako da pri njih takoj opazimo dobro stran? Kako ocenjujemo vse, kar je novega in modernega v arhitekturi, glasbi, petju, pri maši? Ali vse to le težko prenašamo ali pa soglašamo in smo srečni? 1% cas&pi&av - iz catäpisw - lasö-pUav - i