hm m Vampir. Povest, spisal dr. Fr. Detela. I. V Št. Lenartu na Dolenjskem ie minula deseta maša in vsa vas, ki je med službo božjo dremala, je hipoma oživela. Odprla so se cerkvena vrata, odprle hkrati krčme in trgovine. Skoz troja vrata so prihiteli ljudje na plan, kjer se je tek zajezil in ustavljal. Možje so prižigali pipe, poslušali, kaj se jim od okrajnega glavarstva »na znanje daje«, in preudarjali, če jim kaže v tej vročini domov hoditi, če nimajo kakega nujnega opravka v krčmi; ženice so se obrnile proti trgovinam: fantje pa so čakali v glasnih gručah, da odidejo dekleta in da se potem napote za njimi. Med fanti je stal tudi Škender, učitelj iz Podloga nad Mokronogom, ki je bil prišel na počitnice v svoj rojstni kraj. Ogledoval je domača dekleta, sem ter tja kateri pokimal ali se ji nasmehnil in s ponosnim zadovoljstvom je sprejemal prijazne odzdrave. Zapazil je bil nekaj novih obrazkov, nekaj znanih je pogrešil. »Človek se stara«, je dejal na glas, tako da sta ga dve dekleti začudeni pogledali, in se počasi obrnil k svojemu prijatelju in vrstniku Jarnikovemu Tonetu. »Kaj si se pa ti prej z organistom prepiral?« je vprašal Tone, ki se je pred ljudmi rad ponašal z gosposkim prijateljem. »Dopovedati sem mu hotel, da ne zna orglati,« je dejal Škender. »Čemu? Kaj tebe to briga? Če je ljudem prav, ki ga vse leto poslušajo, naj bo še tebi.« »Ti imaš prav. Tone; ampak saj me poznaš; ne trpi me. Takoj mi je bilo žal, da sem ga zbodel. Pepe mi je namreč povedal, koliko da dobiva plače. Pepe, sem dejal, ti še predobro orglaš; jaz bi za to plačo še mehov ne vlekel.« »Ali si pri Lenartu že bil?« je vprašal Tone malomarno na videz in po strani pogledal prijatelja. »Ne še,« je dejal Škender in si mislil, kaj da Toneta to briga. Umolknila sta oba, cba preverjena, da ju v srcih nekaj loči. Škendru pa je bilo prikrivanje zoperno; zato je vprašal naravnost, če je Lenartova Olga že doma. »Ne še.« je dejal Tone na kratko in zopet sta se oba zamislila. Tonetu je prišlo na misel, čemu da sploh hodi Škender na počitnice; v Podlogu naj bi bil ostal; Škender pa se je izkušal preveriti, da mu Tone ni nevaren tekmec, ker ima bodočnost takorekoč za seboj. Zavedela sta se oba, da se bolj zanimata za Lenartovo hčerko, kot sta mislila. »Drugo izkušnjo je napravila z odliko,« je povzel zopet Škenden »Upal sem, da jo dobim v Št. Lenartu. Škoda! Med vašimi dekleti je pač Olga najbrhkejša.« »Je,« je dejal Tone in zmignil z rameni. »V mladih letih sva hodila za njo in vzdihovala in koprnela. Kaj Tone?« »Jaz ne,« je dejal Tone, »ti morda.« • »No no! — Ali tarokirat še hodiš k Lenartu?« »Jaz ne utegnem, ampak ti boš zdajle začel lioditi, ki imaš počitnice.« »Ali mi jih ti tudi zavidaš.« se je silil Škender v smeh. »Kaj pa tamle ljudje v šolo lezejo?« »Nekako zborovanje imajo. Ugovarjati hočejo proti razširjenju šole.« »Kaj? Ugovarjati proti razširjenju šole?« je vzkipel Škender. »To je škandal. Samo pri nas je kaj takega mogoče. To sramoto moramo odvrniti. Tone, pojdiva in razbijva shod!« »Kaj ti prihaja na misel?« se je zavzel prijatelj. »Ali se bojiš? Ti ne veš, kako hitro se kak shod razbije. Človek prosi besedo, jo dobi, govori sem in tja, da pozabijo možje, za kaj da gre, jih razburi in nazadnje si skcičijo v lase. Imenitno! Pojdiva! Tu gre za kulturno delo.« »Jaz ne grem.« »Dobro; pojdem sam. Počakaj me tukaj! Boš slišal, kako bo zašumelo.« Škender si je zapalil smotčico in odšel naglo proti šolskemu poslopju. Tone je gledal s prezirljivim pomilovanjem za čudakom,. ki ga razburjajo take ničemer-nosti. Škender je bil srečno prodrl v sobo, kjer so zborovali možje. »Prosim besede,« je dejal odločno, stopil naprej, puhnil dim predse in vteknil levo roko v žep. Da je nastop največkrat odločilnega pomena, je dobro vedel. Možje so se okorno obračali in nejevoljni gledali, kdo jih moti. Mesar in trgovec Jarnik, ki je predsedoval, pa se je sklonil pckoncu, nabral čelo in namrščil obrvi. »Kaj pa hočete tu, gospod Škender,« je dejal, »in kdo Vas je klical?« »Klicala me je narodna dolžnost.« je dejal Škender, nekoliko osupel, ker se ni bil nadejal, da bo naletel na Jarnika. »Ali Vam je dala narodna dolžnost kako pooblastilo?« je vprašal Jarnik. »Pooblastilo nosim jaz v svojem srcu in v svoji glavi,« je odgovoril Škender, ki se mu je bil ponos zopet zravnal. »Jaz hočem obvarovati domovino kulturne sramote. Kdor dela proti šoli, ne dela za domovino, in kdor ne dela za domovino, ni domoljub.« »Gospod domoljub,« ga je osorno prekinil Jarnik, »pridigo smo slišali v cerkvi; tu je ne bomo poslušali. Kdo Vam je dal besedo? Nihče. Sami ste si jo vzeli. Kdor vzame skrivaj, je tat; kdor vzame s silo, je razbojnik. Mi ne maramo ne tatov ne razbojnikov. Kot izobražen človek Vas lepo prosim, da se poberete ven; če ne, Vas bom jaz« —Jarnik se je odločno; pridušil -»lastnoročno vrgel iz sobe.« »Oprostite! Ampak to je nasilje,« je ugovarjal Škender iji se umikal, »Jože, zakleni vrata za njini!« je zaključil predsednik debato. Škender je obstal osupel pred vrati in premišljeval, kaj da se je zgodilo. Zdelo se mu je, da se je bil prenaglil. Tolažila ga je samo misel, da se je bil potegnil za dobro stvar; da so pa zborovalci tako sirovi, da si ne dajo shoda razbiti, ni bila njegova krivda. »Tvoj oče je precej neotesan; ne zameri, Tone!« se je pridružil zopet Tonetu in pozdravil Lenarta, čokatega, rejenega kmeta, ki se je razgovarjal s Tonetom. »Ravno prav, gospod Škender,« se je razveselil Lenart. »Pojdimo na tarok! Čas je denar.« Za tarokiranje se nista vnemala ne Tone ne Škender in obema je bil Lenart zet-pern; a ker sta se oba bala. da pojde drugi sam z očetom brhke Olge, sta šla oba. Lenartu pa ni bilo nič za to, iz kakšnih razlogov da fanta igrata; samo da igrata; zakaj toliko moža se je že še čutil, da jima bo ubranil ob svojem času doto svoje hčerke. Obrnili so se po vasi gori in Tone je vprašal Lenarta, zakaj da ni šel k zborovanju. »Mene ne zanima,« je dejal Lenart. »Jaz rajši tarokiram.« »To Vam rad verjamem. Ali taroki-rate še vedno tako umazano?« je vprašal Škender, ki se je nad nekom moral vendarle znositi. »Jaz igram previdno in premišljeno,« se je branil Lenart. »Po domače rečeno umazano,« se je zaletaval Škender. Lenart je molčal. Čutil se je sicer nekoliko prizadetega; a srčnost je kazal on samo proti domačim ljudem; proti tujim je bil popustljiv in obziren; samo v srcu si je pridrževal pravico, da jim za hrbtom, vrne. Zaradi te obzirnosti se je smatral za precej boljšega, kot so drugi. Pogledal je s svojimi drobnimi sivimi očmi zdaj široko-plečega Toneta, zdaj gosposkega Škendra in si mislil: Grda lakomnika, oba prežita na moj denar. »Ali ste Vi zapazili, gospcid Škender,« je obrnil razgovor na važneiše stvari, »kako gosposko izgovarja naš gospod župnik črko 1? Dokler namreč mirno govori. Kakor hitro ga pa kaj ujezi, začne po domače. No, pri sanktusu se je pa enkrat zmotil. Ali niste zapazili?« »Nič. Jaz ne molim tako zbrano kakor Vi.« »Gospodična Olga se je pa žela izkazala,« se je prikupoval Tone zadovoljen. (la se je bil Škender zameril; »z odliko je naredila izkušnjo.« »Lahko, ker nima drugih skrbi in drugega dela,« je vzdihnil Lenart, pogledal po strani Toneta in zaničljivo skrivil ustnice; prilizovanje na njegove stroške mu je bilo zoperno. »Kakšne skrbi in kakšno delo imate pa Vi, Lenart?« je nadaljeval Škender. »Vaše delo je tarok in skrbi Vas samo to, kje boste kakega igralca izteknili.« »Hi, hi, hi,« se je smejal Lenart, »zdaj sem dobil kar dva. Roko na srce, gospcd Škender! Ali je kaj prijetnejšega na tem svetu kot tarok? Naj kvarta človek še toliko časa. ne naveliča se nikoli. Oh, koliko smo kvartali svoje dni, ko smo imeli za kaplana gospoda Ivana, najljubeznivejšega tovariša! Ivan je igral kot kavalir in jaz sem ga obiral po notah. — Prosim, sedita! Jaz prinesem kvarte.« Prišli so bili namreč do Lenartove hiše. ki je stala na koncu vasi nad cesto. Pred hišo je rasla košata lipa, ki je senčila okroglo javorovo mizo. Za to mizo je sedeval oče Lenart, gledal po cesti navzdol proti Toplicam ali navzgor proti Mokronogu, bral novine, kadil smotčice, ustavljal ljudi in se razgovarjal ž njimi, najrajši pa je kvartal. — Pričela se je igra. Kakor bi ribo v vodo spustil, je zdaj Lenart oživel. Štel je taroke., štel prejemke, pazil na barve, riskiral in kombiniral. Prijetna in neprijetna čustva so se vrstila v njegovem srcu in živahno delovanje njegove sicer tako tope in lene duše mu je budilo radostno' zavest polnega življenja. Pri igri je postajal tudi duhovit in dovtipen. »Devet otrok, špico na konec!« je zavpil in položil pagata na mizo. »Pagatu kontra,« je dejal Škender odločno, da se je Lenart ves zgenil. »Karo!« »Kara, ki nič ne mara,« je dejal Lenart, ne več tako pogumen; dvom mu je začel izpodrivati samozavest, nado je prevzemal strah. »Srce!« »Srce drago, kaj žaluješ!« Zazvonilo je poldne. »Molimo!« je dejal Lenart, zgrnil kvarte na mizo, vstal in naredil velik križ. »Vsaj to igro dokončajmo!« je dejal 'Ione. »Bog je prvi,,« je odločil Lenart in molil naprej na ves glas in onadva za njim, dokler je cerkovnik zvonil. »Vrag vedi, koliko tarokov je že zunaj!« se je jezil po molitvi Škender. »Ampak naj jih bo, kolikor hoče. Kje je ultimo? Sem pagata! Štejte in plačajte!« Lenartu so se tresle roke in zastajal mu je glas, ko je štel in štel in premalo naštel. »Še enkrat okrog!« je vzdihnil in začel mešati. »Nič več,« je dejal Škender in vstal in Tone za njim. »Tone,« je ustavljal Lenart soigralca, »popoldne se odpeljem jaz s tvojim očetom proti Sevnici, ker pojdeva malo v Trst pogledat; ampak naprezi ti kobilo, ki je pametna, ne tistega mladega lisca, ki ne zna voziti. Svojih kosti jaz nisem ukradel. Kdaj bomo zopet igrali?« Škender in Tone sta se poslovila in zavila proti cesti. Ob cesti je stala Jarni-kova hiša s trgovino in za hišo sd obdajala obširno dvorišče gospodarska poslopja. (Dalje.) Pod sneženo burjo. Iz sive brezdanje praznine Kot da kaj težkega čaka, siplje brez konca se sneg, molči in strmi mračna dalj, kakor bi notel v ravnine le v parku dremotnem še kraka zravnati gorč, dol in breg. vran črnokrilih druhal. Burja z nočjo se k nam plazi, na šipah že zbira se mraz... Potnik, ki daljno pot gaziš, skrij se, dokler je še čas! Radivoj Peterlin-Petruška, Pismo. Napisal dr. Ivo Šorli. Odkar ste mi rekli: »Napišite tudi Vi kaj, da rojaki ne bodo mislili, da smo jih pozabili«, greja besede: »da rojaki ne bodo mislili, da smo jih pozabil i«, neprestano za menoj... In do danes sem vsak dan premišljeval, kaj bi rekel, da bi bilo vsaj za silo primerno za žalostne rojake... Pozabili? Pozabili mi, ki smo vsak dan, če ne vsako uro med vami. če med vami ne, po tistih tratah, cestah in poteh, koder so hodila naša mlada leta... Ali še stoji kamnata miza pred našo hišo Pod-robmi? In visoke lipe pred svakovo? Kolikokrat še se je okrog sebe same ovila tista smešna hruška krivečnica v Gabri-jah? Ali se še sveti izza zelenja kakor simo zlato tisti negnoj vrhu klanca pod Konjčarjevim robom? In ali še prihajajo otroci k tetinemu Tenu, da' jim kaže svoje vojake z nogami naprej, obrazom naravnost vate? In doli v vasi: ali še uganja svoje vesele burke Ruscov Pepč in se baha s pridelkom smrekovega semena? Ali še stoje ob nedeljah za Miklavčkovo hišo možje, pod kostanjem fantje in se hihitajo in bliskajo z očmi na voglu Lukove gostilne dekleta? Kaj pa na Kneži? Ali še poje težko kladivo pri Šmitu in možakar i vrhu vasi Glavnikar? In vrli Pcdmejar v Rakovcu, mož. ki je pokazal, kai se pravi spoštovan biti čez pet fara? Pa Tonček na Brdu, ki si je bil sam napravil kolesje1 za strašno uro. preko vsega postrešja svoje hiše. pa obesil na drog iz line do vrat v vežo segajočo nihalo z ostro »muho«, da »preseče« financarje. če bi ga prišli motit, ko bo kuhal žganje? Ah, najbrže ga ni več ... Baje so drug za drugim legli v grob, ne samo vsi taki posebnjaki, ampak tudi že večji del tistih čudovitih mož, ki jih je bil izbrskal tako-rekoč iz grmovja, zbral okrog sebe in na-oravil iz niih kar so bili. naš nepozabni Ivan Krajnik ... Tudi njegovega vernega druga in pcanagača, mojega Štefana Zaplotnika ni več. Takrat pred leti, ko sem govoril z njim in o njem — kajpak zveri-ženo, kakor je nam pismarjem-bukvarjem navada — o njem in tudi o ženi, ki mi je bila že stokrat bliže in najbliže ... takrat je še ves čas šumel izpod njegove hiše jez V Rogatcu, 12. decembra 1920. s šumom, ki je polnil nekoč vso našo dolinico in napolnil tudi meni za vselej vso dušo in srce... Iti takrat so tudi še peli naši pcdmelški zvonovi... Potem so jih za slovo sneli krvavi gospodarji, vzeli nam naš najslajši spomin ... Toda nič za to: takrat je pravični Bog za to podpisal njim obsodbo na smrt! — Zakaj vsi jekleni jeziki so kleli, ko so poslednjikrat molili... • In potem, ko sem z ranjko materjo — v njenih čevljih — prestopil prag naše ozke globeli — vedno nove, vedno širše zaveze je sklepalo srce... Ti prelestna tolminska ravan, kakšna si bila tisto rosno jutro, ko sva se ustavila s stricem Ivanom na poklonu nad teboj!... In petem Soča navzgor do Kobarida, gori na visoki cilinder, da nekoliko podaljša majčkeno postavo mojega starega ujca Jekšeta, »vrlega moža« ... In potem poti navzdol do ljube Gorice in poti nazaj do Kanala, kjer nas je svoje »pobe« po trikrat na leto že na stopnicah sprejela blaga rajnka Ze-geva gospa, a sem jaz kakor na božjo pot vselej in leto za letom pohitel še k bolniški postelji tihe mučenice, matere prijatelja Lezija... In potem dalje čez Selo in mimo Mosta — kar mimo. celo mimo tople Marijančine hiše, tako nas je gnaio hrepeneče srce... In gori za teden, dva, šest tednov vesela svoboda... za hrbtom vsem paznikom in nadzirateljem včasih celo sladek poljub... pa spet nazaj za turobne zidove malega semenišča, kjer je bilo pa še vedno bolje nego zunaj na gladili cesti, in kjer je nas tista prva leta pasel, svaril in bodril mož, ki je bil lahko kar kdo hoče, nam pa le, — pravi oče: doktor Anton Mahnič! ... Ah, in potem — svoboda, široki beli svet! ... In potem, ko ni več doma, pa še vedr.o in navzlic vsemu radostno vračanje domov — kamorkoli, a vedno še domov. Tu so sanjava Brda — tam sredi mehke vipavske doline čakajo že na pragu dobri ljudje. A da! saj zdaj je tudi Idrija na »oni strani«. A potem že kar novi dom! Sveta Lucija z očetom Zančem v sredi in vsemi tistimi lepimi, razumnimi, prisrčnimi ljudmi okrog njega!... In še nekoga sem videl takrat hoditi tam okrog, ki je bil tudi študent in se je pisal za Ivana Preglja. Pozneje je postal doktor in profesor, a postal še neizmerno več: ne za, ampak poleg našega Simona Gregorčiča glasnik tolminske naše slave, nekdanje in sedanje... Ne vem ... kar je prišlo pozneje, nima pravega posla s srcem več ... Prete-žak je bil tovor, ali pa je prišlo prepozno... Recimo — morje: naj sva se še toliko prizadevala in si dopovedovala, naposled sva oba spoznala, da si nimava mnogo povedati — jaz ne njemu, on ne meni... Kakor tuja lepotica, ki se je ne moreš nagledati, a se tudi pomeniti ne ž njo, ker govori drug, tuj jezik... In če sem prišel v Pazin, sem hitel poslušat Fojbo, v Ljubljani Ljubljanico, v Gorici celo borni Koren. Samo, da šumi živa veda in vrše nad teboj vrhovi!... Zato mi je dobro, da sem, kjer sem zdaj. In če se vzpenjam po strmi stezi pod gostim vejevjem navzgor, pa dospem na vrli. evo ti na vseh straneh — žlahtnih vinskih goric!... In srce zavriska, ne ker rode vince, ampak, ker bu-de veselje ... Šumeče vode. vršeči gozdovi, blesteče gorice — vse kakor daleč v blaženi deželi za gorami tam... In vse tako lepo in ljubo samo zato, ker je bilo tudi tam tako ... Toda vse to ne radi sebe* ampak radi vas, rojaki, da boste videli, kako ni mo- š goče pozabiti! Pozabiti! Ah, ti ljuba Soča, kjer sem se »Odisejeva scnca« z drugimi nič manj slavnimi »sencami« boril za čast svojega preslavnega imena; ti ljubi svetli Travnik s svetiščem svetega »Miraklja« v I. nadstr. Pečenkove kavarne; ti dvakrat preljuba, usodepclna svetantonska ulica! Ti prelestno Barkovlje in tihi ti Rojan! In tudi ti, ljuba nelepa ljubica »Čičarija«, kjer se mi je vedno želelo, da me sam gospod Bog na dlani drži visoko proti nebu — kako bi vas človek pozabil kdaj?! In če vas ne morem pozabiti, se razume vse drugo ... Tako si želim zdaj, ko je že trda usoda potegnila debelo črto čez zemljevid med vas in nas, naj bo to čim bolj samo črta na papirju! Naj slobcdno veje dih ljubezni od ene strani domovine do konca druge strani, kakor gre sapa čez žitno polje in se ne ustavi na sredi... Naj bi razumeli eni, ki stražijo tam na sredi, da ne bi bilo samo smešno njih početje, če bi hoteli, da naj bi se strdila ta sapa in omahnila ob kolih, ampak tudi nečloveško — nekrščansko že celo ... Zakaj ljubezen ni iz njega vstajajoče hrepenenje, ni ptič, ki ga ustreliš v peruti, ampak zgolj duh, ki ima um in voljo, telesa pa ne... In da se ne samo nič ne pomaga bati, ampak se ga bati tudi ni treba ... Pozdravljeni, bratje in sestre, od te skrajne meje Slovenije do zadnje koče na' oni strani! Naše gore. Iz vekov v vek v molčeči plašč zavite, nad rodom svojim dvigate glave; kot modrijani davni se mi zdite, ki z molkom večne misli govore. In ko nad vami vihre gromovite med strelami grozečimi grme — prav kot da udarcem tem se ve smejite, po vihri v zarji vrhi vam žare. In rod vaš, v misli zatopljen pod vami, na tisočletni je navajen boj, a ob udarcih živo vero hrani, da pride zarja in ji reče: „Stoj!“ In, takrat vsi, ki bili so teptani, žareli v zarji bodo, narod moj! Fr. Ločniškar. »Soča voda je šumela..." Odlomek iz povesti goriške polpreteklosti. Spisal dr. Joža Lovrenčič. I. Tinka Stanič je slonela na oknu enonadstropne hiše v Kanalu in gledala v aprilski pcdvečer, ki je bil poln prve pomladi. Kostanji ob cesti so bili v najlepšem cvetju in vse na okrog so bila polja in rebri kakor posuti s snegom: češnje so stale, druga cb drugi kakor lepe bele nevestice. Tu in tam je med njimi — zarude-la deklica v polsnu, kazala svoj nakit jablana., a tam doli pri sveti Ani so molčale vitke ciprese, kakor da se preliva po njih modri mrak. Na eno najvišjih je priletel rumenokljuni pevec in pel serenado, ki je prekašala .oglašujoče se slavčke v grmičevju in se zgubljala preko trga* kakor bi se zlila z odmevom šumenja Sočinih valov, prelivajočih se; drug v drugega, čudeč se lepoti naše zemlje. Bela cesta se je tam za ovinkom pred trgctm izgubila in ko se je spet zavila, jo je oko le še nekako sluti- lo, tako jo je zakrival večer. Učiteljica Tinka je, zamaknjena v to pcdvečerno lepoto, skušala posnemati kosovo večernico: Ti„ ti, ti, ti — čakam te, čakam in tebe ni, ni. Trd si, trd — pridi, glej, vrt čaka naju v svojem sijaju, da v lepem maju dvoje src zaživi lepe dni — hi hi hi hi! . . . Zadovoljna je bila in se nasmehnila. Kos je dopel in odletel v nizko grmičevje, nevede, da ga je poslušala in prestavljala njegovo pesem v človeški jezik mlada, lepa učiteljica, ki je čakala svojega fanta. Ko je odletel kes in je Tinka povesila oči, je zapazila, kako se je utrnil s sveče cveta na kostanju onkraj ceste cvetni list in polagoma padal, gledala ga je in spremljala do tal in zavzdihnila. Hoteč se odmakniti od okna, je obstala in uprla radoveden pogled tja proti deskam, kjer je izginjala cesta. Ura v sobi je bila šest. »Tarata tarata tarata ta ta!...« Postiljon je zatrobil dober četrt ure pred trgom in naznanjal Kanalcem prihod pošte iz Gorice. Tinka je čakala na oknu. Srce ji je začelo biti hitreje in ko je zagledala pošto, ki je prišla tam izza ovinka in se bližala pokopališču, je stopila k zrcalu, si popravila lase — dasi ni bilo potrebna — in se vrnila nazaj k oknu. Medtem je pridrdral dvovprežni poštni voz v trg in se vstavil pred poštnim uradom, ki je bil v pritličju nasprotne hiše. Učiteljica se je vzravnala in stopila za čipkasto zaveso, da ne bi izdala prevelikega pričakovanja: »Ve, kje sem. S prvim pogledom me mora iskati!« si je mislila. Vratca pri poštnem vozu so se odprla. Izstopil je prvi mlad fant in ne meneč se za kanalske radovedneže, ki so obdali poštni voz, se je ozrl naravnost proti učiteljičinemu oknu. Zapazil je Tinko za zaveso in se nasmehnil. Tedaj je ona stopila k oknu in ko se ji je odkril, mu je odzdravila z lahkim poklonom in hrepene-nim pogledom. Avskultant Anton Filipič je dal spraviti svojo prtljago v Kotlarjevo gostilno, kjer si je bil že vnaprej zagotovil stanovanje. Tudi sam je stopil tja. Na dvorišču pod košatim kostanjem je dobil pri ^krogli, pogrnjeni mizi družbo: gospoda sodnika, nadučitelja, dekana in davkarja. Pili so pivo in rešetali kake malenkosti in goriško politiko. Ko so zagledali prišleca, sc postali pozorni, le sodnik je vstal in zaklical: »Dobrodošel Tone!« Stisnil mu je roko ter ga začel predstavljati. Avskultant je prisedel, naročil pivo in si zvil cigareto. »Tako vidiš,« je povzel sodnik besedo, »v najlepšem času si prišel na deželo. Malo spremembe v dnevni družbi in kraju dobro de. Če ti bo dolg čas po Gorici, ni daleč.« »Zadovoljen sem, da me niso vrgli v Istro,« je odgovoril Filipič »kamor mora navadno večjidel sodnega pomladka!« »Gotovo ste navzgor dobro zapisan« je rekel davkar, ki je žvečil cigaro in se od časa do časa jezil nad njo, da mu ne vleče. »Co. čo!« je menil dekan; nadučitelj ni imel kaj pristaviti. Tako je prišei v Kanai avskultant Anton Filipič in se uvedel v družbo. Avskultant se je vlegel in privil luč ter gledal, kako je prasketaje ugasnila. — Zaprl je oči, da bi zaspal. Pa ni mogel. V temni sebi je pri zaprtih očeh videl samo. svetlobo in v tej svetlobi razne kraje in osebe, ki so mu bile vse znane. Gledal je in razmišljal, in hoteč ugotoviti budno stanje ali sanje, je odprl oči. »Ne spim še,« je pomislil. In spet je strnil veke in panorama prošlosti se je razvijala kakor v filmu pred njim. Vse mu je bilo jasno, le posamezne partije so ga presenetile: ni si znal razložiti, ali jih obuja podzavestno doživetje, preko katerega je šel, ne da bi ga upošteval, ali jih vstvarja njegovo telesno razpoloženje. V tihem ugodju je opazoval kentavra, ki je drvil preko ravni, izstreljajoč na levo in desno z napetega loka puščice. Puščica je priletela v drevo in usahnilo je, priletela je v zemljo in iž nje je planil plamen, obtičala je v vodi,: in iž nje se je dvignila v srce zabodena nimfa, ki je izkrvavela in z vdanim pogledom kazala na kri, ki je pordečila valovje. Nenadoma se je kentaVr izprevr-gel v satira-baha in se drvil po lesu, v katerem so se svetlikali na zaokroženih jasah odsevi rumenega solnca1 — svetla telesa nereid. Planil je med nje, zgrabil med splošno zmedenostjo in prestraše-nostjo najlepšo in pustil druge, da so zbežale. Poigral in pošalil se je z nio, potem se neizrečeno rogavo posmejal in izpustiv-ši jo, drvel naprej po gozdu, da preseneti iznova kje kolo svojih ljubih znank ... Avskultat je gledal in gledal te prizore ne da bi kaj razmišljal in je zaspal. (Dalje.) Skozi odprto okno... Skozi odprto okno prepeva mi ulica zmagoslavna množice, avtomobili, tramvaji, vozovi... Tiho na vse se vlegajo mrakovi, dušo razgrebe mi pesem davno davna. O, da bi — kot Vam - mi v trdih ritinih dela vsa bolest prikrita bežno izzvenela ! V daljine, sinjine zajedajo se mi oči, ali večerno nebo molči, molči. Miran Jarc. Pri nas. Nasula je burja v zamete snega do lipovih vej na visoko; čez nje gre do krčme izhojena gaz — vojaški grobovi pod njo so globoko. Pijano se petje iz krčme glasi čez snežne zamete na vasi — Izhojena gaz je do težkih nam dni, pod njo pa prostosti že zabljene časi, Peter Butkovif. Tolminska balada. Spisal dr. Pozno v noč sem pisal in se trudil s poslednjim poglavjem romana »Tlačani«. Pri delu sem popušil čez mero cigaret, zato sem spal slabo in sanjal metne sanje. Zdelo se mi je, da sem na Pečinah v hiši Andreja Laharnarja. Stopil sem iz liiše na levo v izbo in sem videl sedeti za orehovo mizo kmeta Andreja, ki sem ga poznal in ga vendar nisem videl dotlej, ki sem vedel o njem, da je umrl pred dvesto leti, a je zdaj vendar kakor živ sedel za mizo in bral iz knjige, ki je ležala pred njim. Ko sem vstopil, je dvignil rahlo glavo, da sem videl njegovo lepo, uporno obličje z drobnimi ustnicami in obritim licem. Samo oči je imel zaprte. Jaz pa bi bil Za vse na svetu rad videl baš njegove oči: ali so obupane in žalostne, ali pa polne miru in nade. A ni jih odprl, le slovesno se je dvignil ob mizi, prav kakor duhovnik na pridižnici in je potrkal s kazalcem na knjigo in rekel zamolklo: Kodri Kodri plavi, ti spomin so meni materinih las. Kodri črni, ti krasili dedu so nekdaj obraz. Ivo Pregelj. »Berem o njih, ki so bili povabljeni, a so se izgovorili: prvi, da je kupil njivo, drugi, da je kupil vola, tretji, da si je ženo vzel. Vrag jih vzemi! Lepi bratje so to!« Obraz mu je prevlekla rdečica nevo-lje. Kroginkrog vratu se je zavijala kakor nit drobna, rdeča črta. On si je.ravnodušno obrisal kri, ki mu je bila pordečila polt. Jaz pa sem se groze stresel ob možu, ki je bil svoje: glavo daroval za pravice Tolmincev. Takrat je odprl oči... kaj sem videl!!! V grozi sem se prebudil. Pot me je oblival. Moj najmlajši otrok se je bil prebudil in je ihtel in mati, moja žena je spala in ga ni slišala... Moj mali! Kadar boš dvajset let star, Ti povem, kaj sem videl v očeh tolminskega upornika Andreja Laharnarja, najinega deda, ki je umrl pod mečem na Travniku v Gorici 1. 1714. Tedaj ti povem. Tebi in drugim. Ko bo čas . plavi... To sla zdaj mi kot dva cveta iz detinstva, iz davnin; rosa pa na teh je cvetih solza, ki jo lil je sin. Zmaj Jova-Jovanovič. — Poslovenil A. Gradnik. Lov na moža. Spisal Milan Pugelj. Govore sem in govore tja, pa si potegne gori hlače starina Mačkovšek in izjavi, da pereče tudi on eno. Tista »ena« je lovska, toda ne v pravem pomenu besede. Pri vinu pa se lahko sliši in slove tako-le: Zenska, rečem, je ženska. Njena glava je nekaj posebnega. Sam vem, kako sem stikal okrog, dokler je nisem iztaknil. No, potem sem jo pa imel. Medenih tednov se naješ kakor meda. Pa se spomniš na Lovrača, ki laže, kakor bi peš tekel, pa na Ivčka in na Gašparina, bučo zvito. Prijatelji sede v gostilni, na gorkem so, sede in sede, pa kratkočasno jim je. »Enkrat, za rogatega hudirja, moraš začeti!« sem se jezil. »Kar kreni jo pod smrečico!« Pa sem udaril po ledu. Nerado je počilo, pa je moralo. Ampak včasih se ji je doma le stožilo; oblekla se je, pa sem jo ugledal na vratih gostilne. Saj sem jo rad videl, toda tam ne. To so se mi smejali, jaz pa jezen! Grda lastnost je taka ženska lastnost! No, pa smo se le počasi privadili. Enkrat naskoči Iv ček k meni, lupntne me po rami, pa zasumi: »Ti, tvoja gre!« Jaz pa nič drugega kakor klobuk na glavo, pa pri stranskih vratih ven. Zavijem čez dvorišče pa po poti za hišami do tistega svojega okna, ki sc zapira odzunaj. Umen gospodar naredi vse tako, da je prav. Odprem, zlezem notri, tiho prislonim, zaklenem vežo, pa po prstih v izbo. En, dva, tri — pa sem bil slečen. Prekrižam roki pod glavo, si oddahnem in gledam v strop. Otroka dihata v postelji ob steni lepo in enakomerno, zdrava sta torej, kar me prav veseli. Vse je tiho. Zunaj sveti mesec in malo ga sili tudi skozi okno. Iz mraka nad vrati gleda tisti veliki petelin, ki sem ga bil podrl spomladi. Nagačil mi ga je Cešmur, falot, toda to ne spada sem. Na petelinovi desni se vrste vodni tiči, vse od malega pondirka do racmana in žerjava, ki stoji v kotu na mizici. A na levo ruševci: en, dva, trije, štirje. Po-turčali smo jih v gorah. No, in malo niže režički srnjakov. Lepa vrsta, dolga vrsta! A na sredi glava jazbeca, belega, črnopro-gastega strica. »Jutri,« si mislim, »pojdem malo za srnjakom. Morda hodi še tam. kakor je hodil pred mesecem, ko ni bil čas za streljanje. Morda se drži kateri tudi gori nad gobjo jamo kakor predlanskem. Zajcev ni letos posebno, lisice pa so. Tudi jazbeca so videli, takega kakor prašička. Menda ne bo devet križev na peti, če se bo treba sniti z mrho kosmato.« Zunaj se sliši korak poznega vaščana, pa spet utihne. Nekje zapojo in pri naši pesmi, ki je taka kot nobena druga, še lepše premišljaš svoje stvari. »He, puškica meja je več vredna od zlata! Lahka, spretna in nese ti, nese. Gozdiček, lepo zelen, tik tebe ptičar, ti pa z njo na rami pod gabri in bukvami naprej. O ■— ho! Tam so jame in grmovje. Le oprezno, le oprezno. Ti diši, kaj, dclgo-uhec ti diši, pučarček? Tak le ponj, da se malo pokaže!« Takrat potrka na okno. Potrka enkrat, potrka dvakrat, jaz pa nič. Še ne pogledam proti šipam. Nekaj časa je vse tiho. Potem pride nekdo, zunaj se razvije kratek pomenek, pa spet tiho. Potrka tretjič, četrtič. Jaz nič. Domislim se samo na to, če je vse dobro zaklenjeno. Mislim, da je. Potrka petič, šestič. Nič. Sedmič, osmič, devetič, desetič. Počasi vstanem in sedem k oknu. »Kdo pa je?« vprašam. »Jaz!« »Jaz, to je vsak!« zagodem. »Marijana! Ali si neumen?« »Marijan je dosti! Katera Marijana?« »Odpri, no!« »Katera Marijana?« sem vprašal. »I, no, tvoja žena, ne?« »A, tak si ti?« »Jaz!« »Poglejmo zdaj, koliko je ura!« Vstanem, prižgem žveplenko in pogledam na budilko, ki je tiktakala na omari. »Veš, koliko je ura?« »Koliko?« »Ura je enajst proč!« »Odkleni! Kaj pa poreče kdo, če me tukaj spozna!« »Tisto imam pa govoriti prvi jaz!« »Kaj imaš govoriti?« »Najprej vprašam, kaj imaš opraviti zunaj, ko gre ura na polnoč?« »Tebe sem šla iskat.« »Mene iskat, ki ležim v postelji? Ho— ho! Dobra je ta. Pridem zgodaj domov, žene nikjer. Ležem, zadremljem, se zbudim, potipljem, žene nikjer! Obrnem se tretji pot, oči mi padejo spet skupaj, mala dremljem, pa se vnovič prebudim. Potipljem, žene nikjer. Ko gre ura na dvanajsto ponoči, me pa zbudi trkanje na okno.« »Matevž, res, tebe sem šla iskat.« »Vsaka bi tako rekla! Od kdaj pa že jaz spim! Ze devetkrat sem se obrnil!« »Matevž, če nočeš, da bi hodila iskat, pa več ne pojdem.« »To so vse druge reči. O teh se že še pomeniva! Zdaj pa to! Kaj se zdaj pride domov?« Vstanem vnovič, prižgem žveplenkct in pogledam na budilko. »Tri četrti bo na dvanajst! Kaj se pride zdaj domov?« »Matevž, obljubim ti, nikoli več te ne pojdem iskat.« »Kateri čas pa je za žensko, če je sama, pa hoče biti o pravi uri doma? Kaj je to ob dvanajstih ponoči?« »Matevž, ostani zunaj, kolikor hočeš, nikoli več ne pridem pote.« »Tak povej zdaj, kod si pa stikala okrog in mi delala sramoto?« »Bila sem pri Vodopivčevih, kjer pijeta Ivček in Gasparin.« »Pa kje še?« io »Pri Vitezovih, kjer pije župan in šc več drugih.« »Pa kje še?« »Pri Fortunatku, kjer se ravno fantje tepo.« »In kje si še bila?« zarohnim, da šipe zašklepetajo in se skoro zemlja potrese. Zena klekne in pravi pcnižno in skesano: »Samo notri me pusti, Matevž, če me prav pretepeš.« »Ključ ti bom dal, pa pojdi drugam spat, k dekli, če češ, zakaj hud sem kakor ris, ki pije kri.« Rekši sem ji vrgel skozi okno ključ in zaprl. Drugi dan nisem rekel ne bele ne črne. Žena je hodila kakor po jajcih, gledala me je pa vse nekam od daleč in od strani s takim spoštovanjem, kakor gre pravemu zakonskemu možu. Vprašala me ni več noben večer, kam grem. Kadar sem se vrnil, pa naj bo pozno ali zgodaj, takrat sem prišel prav. Zdaj pa še nekaj! To se je pripetilo rajnemu Ivčku, ne pa meni. Povedal sem pa zato tako, da se lepše sliši. Detinsko blagovestje. Legenda. Spisal Venceslav Belč. Čudežen obed. Ko Jezuščok opazil, kaj Marija prinesla mu dobrot je in sladkosti, pozval otroke vse je, da so gosti, mu pri obedu in tovarišija. Na povabilo to se nasmehnila Marija je in Sinu omenila: »Premalo, žal, bi bilo to za vse; pripravljeno je bilo le za Tč!« A Jezusček le križek naredi čez nje košarico in vsem veli, naj vsedejo se po zeleni trati — in Mater svojo prav lepo zaprosi: Predraga, ljuba, mila moja Mati, premalo ni, ne boj se Ti nikar, zato Te prosim, preobili dar, ki meni si prinesla ga, raztrosi, raznosi in razdeli vsem enako; saj Tebi je v veselje delo tako! In ti — sestrice so in bratci moji, vsi skupaj, Mati, smo otroci Tvoji!« Marija nosi, trosi in deli darove svoje vse na vse strani. In vsako dete toliko dobi, od nje darov predobrih, kar želi. Marija se smehlja: čim več razda, temveč v košarici darov ima. Ko je že vse bogato obdarila, je nje košarica še polna bila. Za ta veliki čudež — Mati Sina s prisrčnim je poljubom zahvalila in Jezusček je rekel: »Mati mila, glej, Tvojega preljubega srca neskončna je ljubezni globočina, da v nji nikjer ni mej, nikjer ni dna, zato največje je veselje Tvoje, da osrečuješ vse otroke Svoje, in. kar jim moreš, jim dobrot deliš in srečna si, ko jih razveseliš. Naj blagoslovljena bo Tvoja roka: naj neprestano milosti deli in ne uboža, ampak bogati, vseh milosti zakladnica globoka!« In ko izgovori besedo to, poljubi prespoštljivo ji reko. Deca proslavlja Marijo. Vsa deca se prikloni pred Marijo in z novo pesmico spet počasti jo: »Mati Marija, Mati predraga, naša Kraljica mila in blaga, vsem Pomočnica rada pomaga, milosti vir. Mati Marija, Ti ljubeznjiva, Tvoja ročica predobrotljiva je kakor reka neizčrpljiva samih dobrot! Mati Marija, bodi nam zdrava! Ti si edina Mati nam prava in pa Kraljica: čast Ti in slava, naša Gospa!« Nebeški angelčki so prihiteli od vseh strani in z otročiči peli so čast in slavo Materi — Devici, vsem Pomočnici, vseh nebes Kraljici. (Dalje.) Dr. Anton Mahnič. Spisal Venceslav Bele. Anton Mahnič je bil rojen dne 14. septembra 1. 1890. v Kobdilju na Krasu. Gimnazijske šole je z izvrstnim uspehom dovršil v Gorici. Kot gimnazijski dijak je bil gojenec deškega semenišča; kazal je izredno nadarjenost, živahnost, odločnost, podjetnost in vztrajnost. Že kot srednješolski dijak se je rad bavil z bogoslovjem, modroslovjein in splošno zgodovino; vadil se je v pisateljevanju in vzpodbujal k temu tudi svoje tovariše; v zavodu je ustanovil domači list »Vrt«, v katerega je poleg tovarišev največ sam pisal. Važno je tudi to, da je bil že kot dijak v krogu svojih tovarišev nekak buditelj. Posvetil se je bogoslovju, tudi te študije je dovršil z odliko; dne 30. avgusta 1. 1874. je bil posvečen v mašnikai. Svoje študije je nadaljeval in postal čez par let doktor bogoslovja. Kot duhovnik je dobil službo v go-riškem deškem semenišču, kjer je bil najprej prefekt in pozneje ravnatelj; vsega skupaj je služboval v malem semenišču dvajset let. Veliko število takratnih gimnazijskih dijakov in poznejših duhovnikov gcriške nadškofije je bilo po več let med njegovimi gojenci. Mahnič je bil prav poseben prijatelj mladine in tisto dobo svojega življenja je ohranil do svoje smrti v prav prijaznem spominu. Meseca septembra 1920., ko je bil Mahnič že zelo bolan, ga je obiskal dr. Jos. Srebrnič, ki mu je v pogovoru omenil: »Presvitli imate mladino zelo radi«. — »Da!« mu je odgovoril Mahnič. »Dvajset let sem preživel kot prefekt in ravnatelj deškega semenišča v Gorici med njo. — »Kdor ima dijaštvo, ima bodočnost naroda. Ce bi si vzgojil iz di-jaštva le deset načelnih katoliških narodnih voditeljev, sem brez skrbi za bodočnost«. (Cas, 1920. str. 284.) To je bila glavna težnja vsega Mahničevega vzgojnega delovanja: vzgoja načelnih, prepričanih katoliških mož. Do svoje smrti je obračal posebno pažnjo in naklanjal svojo posebno ljubezen dijaštvu. Eno njegovih zadnjih in najlepših pisem je njegova poslanica katoliškemu dijaštvu lanskega julija na zborovanje v Maribor; jedro tega obširnega pisma so besede: »Za eno vas pa posebno prosim. Ne pozabite, da so vse te stvari — (namreč organizacija dijakov in dijakinj ter posvetitev lepi knjigi, umetnosti, socialnemu študiju, katoliškemu tisku, apologetiki, filozofiji, petju, glasbi, športu itd. o čemur je prej govoril) — samo sredstvo za dosego našega glav* negai namena; obnoviti vse v Kristusu. Ta namen je edino potreben, ki se mu moramo vsi posvetiti. Vse katoliško dijaško gibanje ne sme biti nikakor literarno, glasbeno ali športno udruženje, pač mora vstati veliko idejno gibanje za obnovo v korist vsakega posameznega od nas in vse sedanjosti!« (Čas 1920. str. 290.) Poleg tega, da je bil Mahnič vzgojitelj gimnazijske mladine v malem semenišču, je bil obenem do 1. 1880. dalje tudi profesor bogoslovcev; njegovi učenci niso bili samo vsi starejši duhovniki goriške, ampak tudi 'oni iz tržaške, poreške in krške škofije. To je torej eden izmed poglavitnih pomenov Mahničevega bivanja in delovanja na Goriškem, da je bil on vzgojitelj in učitelj naše duhovščine skoraj 20 let in da je zdramil katoliško diijaštvo, iz katerega je vstala katoliška inteligenca tudi med neduhovniki. — Tudi to je vaižno, da je kot ravnatelj navajal gojence v svojem zavodu k pisateljevanju in s tem pripravljal kulturne delavce. (Dalje.) p^3P~€) za NAŠE MALČKE. Molitve naše male Dane. I. Dobro jutro, dobri Bogec! Jaz sem mala, drugega ne znam ti reči, samo: hvala! Hvala tebi, ker je zora zlata, mila! Hvala, ker je mamica me poljubila. Hvala, ker nas dobri ata za nas dela! Hvala, ker nam daje kruha in odela. Hvala, ker igrati smem se z bratom malim! Hvala še. ker Tebi lahko se zahvalim! II. Slovenka sem, ker Ti moj Bogec slovensko dal si mi ime, SIcvenca mater in očeta, slovenske brate in sestre. Ti dal si mi slovenske grudi, v slovenski si me venec splel. O, zdaj razumem, Bogec dragi, razumem dobro, kaj si htel. Zato pa Dana zdaj te prosi, da jo krepiš, ji kažeš pet, da bi koristna megla biti. za dom svoj in slovenski rod! Cika Jova — Gradnik. Opomin materi. S pisane stolice nasa Mila klice: mamica, si cula, koliko je ula? Moja punčka plosi, tleba, da se kosi, ce poldan je točno. Lačna sem ze močno. Tudi ptica peva: »imam plazna ceva!« Cika Jova — Gradnik. Uspavanka. Nina — nena, kraj steze vel k nabira jagode; kadar bo na navrhan lonček, bo zaprosil ga naš Tonček, naj vseli jagod ne pohrusta, naj da eno Dani — v usta. Volk poreče: »To se ve! Danici — kako. da ne!« Cika Jova — Gradnik. Anka^nese torto. Kam to nese, kam to cica, kam pa Anica stopica? Muca prede, psiček laja, muca skače, psiček raja: sladka torta, rože rdeče — ali Anka dati neče. Mama Anki naročila: pazi, da ne boš zgubila, tetka god bo jutri imela. Tudi Anka bi to jela, tudi muc se prilizuje, tudi kuž se oblizuje; ali Anka hitro nese, da voščilca ne iztrese in če teti kaj ostane, bo za usta pridne Ane; tudi muca bo imela, bosta s kužkom skupaj jela. France Bevk. Iz naše književnosti. Novejše Cankarjeve knjige. Dve leti sta pretekli, odkar smo izgubili Ivana Cankarja, najboljšega slovenskega novelista, ki smo ga začeli ceniti šele tedaj, ko ga ni bilo več. Kolikokrat sem že slišal v teh povojnih zmedah in trpljenju: »Ko bi Ivan Cankar zdaile živel!« Celo preprosti ljudje so to rekli; čutili sc, da manjka bistrega očesa, ki bi vse videlo, čutečega srca, ki bi vse občutilo, peresa, ki bi vse opisalo. Trpljene želi, da postane večno v — delih naših mož. Mnogo je knjig in spisov, ki jih je zapustil Ivan Cankar, mnogoteri besedi se pozna kipeča mladost, ki nikoli ni bila razsodna, drugo besedo je tu pa tam zagrenilo trpko življenje, ki je klesalo Cankarja kot človeka in pisatelja, da nam je nazadnje ustvaril dela, ki so po svoji dovršenosti prva v našem leposlovju, najbolj umetniška in najbolj slovenska. Vidim Mateja in Hanco v »Križu na gori«, ki hodita svojo težko in lepo pot, vidim vse ljudi v njegovih spisih do »Hlapca Jerneja«, ki je iskal svojo pravico in je ni našel, živa predpodoba nas samih. Nešteto podob gre mimo mene. najjasnejše pa so one, ki so se tudi nam samim zarezale v meso in kri, namreč »Pcdcbe iz sanj«, slike strahu in groze svetovne voj- ne. Te črtice, o katerih ni mogoče govoriti, le občutiti jih je treba, so izšle že v drugi izdaji; ena najlepših Cankarjevih knjig, njegova labudja pesem. Druga knjiga je »Moje življenje«, za »Podobami iz sanj«, (če izvzamemo eno črtico), ena prvih knjig po svoji lepoti jezika in globokega občutja. Svojo detinsko dobo opisuje tu, najoddaljenejše strune njegove mladosti slišimo zveneti, prisrčna ljubezen do njegove matere je dobila ne-doseglivega izraza, njegove živalice, ki so naredile žalostno smrt od človeške roke, se nam smilijo. Priobčujemo zadnjo črtico te knjige »Tuje življenje«; ta črtica - je ogromen in bolesten vzkrik obtožbe prc