a, v. isačenko kot slovenist
Aleksander Vladimirovič Isačenko je umrl. Uinirl je jezikoslovec in literarni zgodovinar, ki je prehodil bogato znaiustveno razvojno pot od mladogramatike preko strukturalizma praške dn francoske šole tja do generativnih in transfarmacijskih metod. Težko je z enim pogledom objeti že vsa področja, kjer je deloval. Od mnogih slorvanskih jezikov: ruščine, slovenščine, češčine, slovaščine, istare cerkvene slovanščine in to iz različnih zornih kotov: zgodovinsko, fonološko, slovnično in leksikološko, ipreko sodobne nemščine pa do literarnih zgodovin iraaličniih slovanskih narodov, metrike in poetike ter slovarskega dela. Ta spominski članek naj opozori le na tisti del njegovega znanstvenega snovanja, iki je bilo posvečeno slovenščini in Slovencem.
Usoda ga je kot otroka luskih emigrantov — rojen je ibil 1910 v Petrogiadu — zanesla v Celovec. Nedvomno mu je slovenščina priirasla k srcu že tedaj. Ne toliko zato, ker bi mu nemščina delala težave —- mati mu je bila nemškega rodu, z Baltika — ampak ker je verjetno med Slovenci našel marsikaj sorodnega svoji ruski duši. Kaiko se mu je slovenščina priljubila, kaže :tudi sklep, da se bo po končani gimnaziji v Celovcu vpisal na slavistiko. Na Dunaju je študiral pri Trubeckoju, Geigerju, Kretschmerju m Jellineku, Tudi za disertacijo isi je izbral tezo s slovensko temo »Slovenska narečja v Podjuni« (1933). O tej snovi, o slovenskih narečjih na Koroškem je pisal tudi v vodilni slavistični reviji tistega časa na zahodu, v »Revue des etudes slaves« (1935/36). Iz teh študij se je dokončno izoblikovala knjiga »Narečje vasi Sele na Rožu« (1939), prvo slovensko delo, ki je dosledno izpeljalo fonološko gledanje na jezik, kot je to učil Tru-beckoj, obenem pa vneslo v slovensko dialektologijo marsikaj novega.
Razen za slovensika narečja se je Isačenko tisti čas zanimal tudi za slovenski verz. V Pragi, kjer je delal kot knjižničar, se je selznanil s pogledi praškega lingvističnega krožka. Njihove ideje je skušal uresničiti pri preučevanju slovenske vezane besede. Tako je nastala najprej razprava o slovenskem peterostapnem jaanbu (1937) nato še druga njegova knjiga, napisana v slovenščini, »Sloveniski verz« (1939, druga izdaja 1975). Tudi to je bilo prvo delo take vrste pri Slovencih. Skušal ije s prijemi formalistične šole spoznati zakonitosti slovenske verzifikacije.
Ko ga je usoda zopet prisilila, da je zapustil Ikraj, kamor se je nastanil — od 1935 je bil lektor za ruščino na Dunaju — se je Isačenko zatekel v Slovenijo. BiLo je to ob priključitvi Avstrije Nemškemu rajhu 1938. V Ljubljani je dobil mesto privatnega docenta za slovansko jezikoslovje na Filozofski fakulteti. Tu je nadaljeval svoje znanstveno delo. Izdal je nekaj svojih del ter akliiviio, s članki in ocenami sodeloval v
102
»Slovenskem jeziku«, glasilu Slavisličnega društva. Med drugim je skušal Slovencem : približati svajo materinščino, ruščino. Vodil je tečaje ruskega jezika in napisal celo majhen učbenik za začetnike »Ne bojmo se ruščine!« (1939), ki mu je nato dodal še kratko berilo »Berimo rusko« (1941).
Tudi ko ga je, tik pred vojno, življenje odvedlo na Slovaško, njegovo zanimanje za Slovence ni ponehalo. V Bratislavi je objavil knjigo »Jezik in izvor Briždnskih sporne- ; nikov« (1943), knjigo, ki je pri Slovencih izzvala veliko hude krvi. V njej je skušal dokazati, da je ta slovensfci spojmenik v resnici slovaški in da je le nejposreden odmev ^ delovanja Cirila in Metoda na Moravskem.
Nato se Isačenko za nekaj časa ni ukvarjal več s slovenskimi vprašanji. K njim se je \ vrnil šele 1957. Pri preučevanju zgodovine ruskega jezika je naletel na zanimivo osebnost Žige Herbersteina, doma iz Vipave, ki je pni svojih diplomatskih misijah v Rusiji v XVI. stoletju uporabljal tudi slovenščino. Sledove te dejavnosti je raziskal in opisal Isačenko v vrsti člankov, od katerih je zadnji izšel lani v Nahtigalovem zborniku.
Kot dober poznavalec slovenščine, se je v zadnjih letih večkrat loteval tudi ocenjevanja nekaterih iknjig, ki so se Ukvarjale s tem jezikom, še posebej z njenimi narečji.
Kakšen odnos je imel do slovenščine, izpričuje tudi naslednja podrobnost. Ko se je po nekajletnem bivanju v Ameriki — po dogodkih 1968 na Češkem je odšel v Los An- \ geles — vrnil v Celovec, je bil med ustanovitelji celovške visoke šole, predhodnice ¦ današnje celovške univerze. Kot vodja stolice za splošno in slovansko jezikoslovje je j poskrbel, da so v program te imiverze vključili tudi študijsko skupino slovenski jezik i in književnost. Prav tako je njegova zasluga, da je omogočil ljubljanskim jezikoslov- I cem in literarnim zgodovinarjem predavati študentom celovške univerze. \
Še na eno področje delovanja A. V. Isačenka bi rad apozoiril. Štejemo ga lahko za ! začetnika sociolingvistike pri Slovencih. Njegov članek »O večjezičnosti« (Slovenski ¦ jezik 1938) je prvo delo, ki se ukvarja z enim od pomembnih vprašanj sociolingvistike, ; z bilingvizmom. V njem je pokazal zanimivo jezikovno situacijo na stiku dveh jezikov: slovenščine in nemščine, vsakega s svojimi podsistemi, narečji.
Kot vidimo, se je A. V. Isačenko loteval mnogih vprašanj slovenščine. Marsikdaj jih ni rešil najbolje. Vendar so bila njegova dela vedno pobuda za nadaljnja raziskovanja pri nas. Tako so ob Isačenkovem »Slovenskem verzu« nastale raziskave Antona Ocvirka o slovenskem verzu, ob polemiki o izvoru Brižinskih spomenikov pa so nastale številne razprave in celo nova, Kolarič—^Pogačnikova teorija o nastanku teh zapiskov. Verjetno bi prispevek A. V. Isačenka k znanosti sploh in slovenski posebej bil še večji, če bi ga nemila usoda ne gnala tako po svetu.
S smrtjo A. V. Isačenka smo Slovenci izgubili prijatelja, slovenščina pa dobrega pozna- ; valca in preučevalca.
Matej  Rode Gimnazija v Celju [