ZGODOVINA ZA VSE 85 RESNOBA JE ŠČIT BEDAKOV Charles-Louis de Montesquieu, Perzijska pisma, Mariborska literarna družba, Maribor 2000, 285 strani. »Človek pa ni nič manj družabno kot razumsko bitje: vendar ne more vedno uživati prijetne in za- bavne družbe. Popuščaj svoji strasti do znanosti..., vendar naj bo ta znanost človeška in takšna, da bo imela neposredno zvezo z delovanjem in družbo... Bodi filozof, toda ostani v svoji filozofiji človek.^ Charles-Louis de Secondât baron de la Brède et de Montesquieu je zagotovo bil filozofirajoci člo- vek v smislu pravkar citiranega Humovega vodila. Današnji svet ga pozna predvsem kot avtorja ob- sežnega traktata O duhu zakonov, ki je izšel leta 1748 v Ženevi. V tem delu je ob analizi angleške nikoli zapisane ustave razvil moderno teorijo o de- litvi oblasti. Njegova misel je sčasoma dobila status samoumevnosti; postala je temelj novodobne poli- tične teorije. Kmalu je prodrla tudi v družbeno prakso: razprava o duhu zakonov je Montesquieuja povzdignila v enega od najpomembnejših idejnih utemeljiteljev ustave Združenih držav Amerike. Nje- gova Perzijska pisma, ki so bila natisnjena na Nizo- zemskem leta 1721, pa odkrivajo poleg politične vsebine še igrivega duha, ki ne samo razmišlja o sve- tu, v katerem živi, ampak ga zna tudi (pre)obleči v živopisan plašč sočnega humorja in jedke satire. »Kakšno nasprotje! Kakšen nenaden prehod! Hierarhija, disciplina, red, kijih zagotavlja avtori- teta, dogme, ki čvrsto uravnavajo življenje: vse to so ljubili ljudje sedemnajstega stoletja. Prisiljene vezi, avtoriteta, dogme: vse to so sovražili ljudje osemnajstega stoletja, njihovi neposredni nasled- niki.«1 Stoletje razsvetljencev je prav tako kot pred- hodno dobo uveljavljajočega se empirizma zazna- movala svojevrstna »kriza zavestU, ki ni prinesla zgolj novih idej, razgrnjenih na temelju vere v ra- zum, ampak je pomenila tudi pomemben psiho- loški korak od stalnosti h gibanju, od »antičnega« k modernemu, od juga k severu, od dogmatičnosti k heterodoksnosti - in še naprej h koncepciji narav- nosti... Montesquieu se je rodil leta 1689. Absolutna mo- narhija Ludvika XIV. je bila v zenitu svoje moči, Leibniza pa so - vsaj za javnost - prevzemale sanje 1 D. Hume, Raziskovanje človeškega razuma, Ljubljana 1974, str. 24. 2 Paul Hazard, Kriza evropske zavesti (1680-1715), Ljubljana 1959, str. 5. o velikem pomirjenem krščanskem kraljestvu ter o povezovanju evropske in kitajske civilizacije.3 Na- zadnje je prevladala netolerantna evropocentrična miselnost. Gotovo je bil to tudi čas zanimanja za vse drugačno in oddaljeno - a hkrati na neki paradok- salni način še preveč domače. Orient je postal ozna- ka za države, dežele in pokrajine, ki so v domišljiji bralcev in piscev dobile poteze vsega, kar Evropa ni bila in ni hotela biti. V Franciji je vladavino Sončne- ga kralja v začetku 18. stoletja zamenjalo regentstvo Filipa Orleanskega; navidezno mogočna država se je v smrtnih krčih stresala pod težo obupne finanč- ne krize. Socialni nemir se je nevarno širil ter vnašal v duhovno ozračje rojevajočega se rokokoja nela- godnost in negotovost. Medtem pa so na delovni mizi »žlahtnega meščana« iz Bordeauxa nastajala Perzijska pisma... Literarna oblika, ki si jo je izbral Montesquieu, je bila tedaj zelo priljubljena: 18. sto- letje je čas pisemskega romana (spomnimo se samo na Goethejevo Trpljenje mladega Wertherja ali Lac- losova Nevarna razmerja). Pravo odkritje je pome- nila izdaja pisem gospe de Sévigné članom svoje družine in prijateljem, ki so se kmalu izkazala za eno najimenitnejših pričevanj o »stoletju« Ludvika XIV.4 Za veličastnim videzom se vedno skriva kaj nemonumentalnega. Vsakdanjost je mnogo manj majestetična kot t. i. velika zgodovina. Sončni kralj je pač razpolagal z dobro naoljenim propagandnim strojem...5 Montesquieu se je s svojo fingirano orientalsko korespondenco v trenutku uvrstil na francoski in- telektualni Olimp. Epistolarna forma mu je omo- gočila kar najbolj svobodno in prostodušno izra- žanje mnenj in sodb. Hkrati pa je našel prostor za »eksotično« zgodbo dveh Perzijcev, ki močno pre- sega pripovedke iz Tisoč in ene noči. Zvedava Orientalca si izmenjujeta pisma, ki kritično reflek- tiraju stanje družbe na Zahodu ter podajajo analizo njenih navad in razvad. V ozadju se zarisuje tudi »vzhodnjaška drama« (v haremu). Kam nas torej popeljejo Perzijska pisma? Na Vzhod, kjer naša popotnika začenjata svojo avantu- ro (pravita: »Rojena sva bila v cvetočem kraljestvu, a ne domišljava si, da so njegove meje meje modrosti 3 Leibnizeva »javna filozofija« (t. i. filozofija za princese) seje opazno razlikovala od njegovih najglobljih misli; filozof si je navsezadnje dal opraviti tudi s prepričeva- njem Francozov, naj raje poskušajo osvojiti Egipt kakor Nemčijo (vendar so mu agresivni »Galci« dali vedeti, da so križarske vojne že od časov Ludvika Svetega neak- tualne). V praksi je torej bil nemški modrijan kar dober »evropocentrist«. Prim. •. Russell, History of Western Philosophy, London 2000, str. 563. 4 Prim. Madame de Sevignć, Pisma, Ljubljana 1973- 5 Prim. Peter Burke, The Fabrication of Louis XIV, New Haven 1992. VSE ZA ZGODOVINO 86 ZGODOVINA ZA VSE in da bi nama moralo sijati samo vzhodno sonce.«) ali na Zahod? Dejansko bi lahko večino ugotovitev, ki se najdejo na straneh Montesquieujeve knjige, za- pisal tudi kak Britanec lockovske duhovne prove- nience (le oblika izrekanja ugotovitev bi bila pri njem bolj stroga in suhoparna, se pravi puritanska). Eden od »intelektualnih (avan)turistov« iz Perzije denimo zapiše tole globokoumno in hudomušno sodbo o novoveških »Galcih«, ki bi ji gotovo pritrdil vsak Otočan: »Francozi, o katerih imajo sosedje po- vedati veliko slabega, zaprejo nekaj norcev v nori- šnico, da bi tujci mislili, da preostali zunaj niso no- ri...« Kraljestvo slepil naturnega človeka - tj. takega, ki kaj misli - nikakor ne more pretentati. Naša rado- vedna junaka se znajdeta v Parizu, kjer pa je preko globine njunih misli tudi Montesquieu. Njegova du- hovna senca je povsod. Montesquieu se dotika vsega, kar v francoski družbi diha in se premika. Pri miru ne pusti niti tistega, kar je le še navidezno živo. Prav tako pa se vse dotakne njega. Brati Perzijska pisma zato po- meni začutiti tesnobo 18. stoletja in se z mislimi sprehoditi po svetu, ki so ga še vedno močno za- poslovala verska vprašanja. Človeška absurdnost - ki ji lahko rečemo tudi dogmatična doslednost - je tu in tam prignana do skrajnih meja. Tako je bilo mogoče zapisati tudi daljnosežno hipotezo: »...če bi trikotniki imeli boga, bi imel tri stranice.« Mon- tesquieu ne prizanaša nikomur in ničemur; neu- smiljeno udriha po vsem, kar je mogoče označiti za gnilo, razpadajoče, zgolj formalno, zavrto, fana- tično in versko blazno. Ukvarja se z božjo naravo, človeško majhnostjo in svobodno voljo. Roga se nevednosti škofov in obtožuje verske vojne, ki jih ni »povzročila številčnost ver, temveč duh nestrp- nosti, ki je gnal domnevno prevladajočo med nji- mi.« Katoliška cerkev, ki se je v veliki meri identifi- cirala z rigidnim »starim režimom«, je bila nespre- gledljiva in hvaležna tarča... Gnevu filozofa se v 18. stoletju ne moreta izmak- niti niti papež, ki se zdi naturnemu človeku (Perzij- cu - hm, kako je mogoče biti Perzijec?!) kot nekak- šen vrhovni čarovnik, niti kraljevsko visočanstvo. Montesquieu se prav tako zapiči v prodajo častnih nazivov ter v vlogo oziroma pomen monarhove moči, ministrov in parlamenta. Ošvrkne celo vladar- jevo dušo, ki naj bi bila »kalup, po katerem so vlili vse ostale«... In nečrmrnost podložnikov je plemeni- ta ruda, iz katere se pridobi izvrstna lakajska litina! Montesquieu posveča svoje misli tudi pravnemu redu in zbode nosilce ustaljenih predstav o njem s trditvijo, da je »pravo, kakršno obstaja danes, zna- nost, ki uči vladarje, koliko sile lahko storijo pravi- ci, ne da bi škodili svojim interesom.« Nasprotje med zamislijo naravnosti in idejami, ki se rojevajo v družbenih institucijah, postaja neznosno. Med- tem ko avtor Perzijskih pisem razmišlja o samomo- ru, razkrije svoje ostro nasprotovanje vsem shola- stičnim usedlinam determinizma in usojenosti v civilnem pravu. Zaskrbljenost, s katero zre Montesquieu na polja- ne bojne slave, se izrazi v temle stavku: *... zmeraj trepetam, da ne bi navsezadnje odkrili kakšne na- prave, ki bi omogočila po veliko krajši poti pobijati ljudi, uničiti cela ljudstva in narode.« Avtorja Per- zijskih pisem zanimata dobrobit in blagostanje, ki naj bi ju prinesel tehnični napredek, hkrati pa ga kot magnet privlačijo znanstvene iznajdbe - zato tudi kritično pretehtava možnosti takšne ali dru- gačne zlorabe le-teh. Z nagubanim čelom razmiš- lja o upadanju števila prebivalstva, po drugi strani pa se potopi v množico in opazuje norosti mode, navade žena in njihovih mož ter vse vrste poseb- nežev, ki jih je v Franciji regentske dobe kar mrgo- lelo. S pomočjo mitične zgodbe o Eolovem sinu prodre do samega Johna Lawa, arhitekta dokonč- nega brodoloma francoskega finančnega sistema, medtem ko je idilična saga o Trogloditih imenitna alegorija. Z malo miselne senzibilnosti lahko zaslu- timo Montesquieujevo inačico Utopije. Njegov »veliki načrt« temelji na težnji po enotnosti naroda ter skriva v sebi vizijo sijajne prihodnosti, ki bi bila v znamenju človečnosti in razumevanja. Perzijska pisma zagotovo niso samo bleščeč družbenokri- tični spis; v njih je tudi nemajhen »terapevtski na- boj«. Francozi 18. stoletja so ga večinoma spregle- dali. Sébastien-Roch Nicolas Chamfort se gotovo ni motil, ko je zapisal: »VFranciji živepožigalci na varnem, tisti pa, ki bijejo plat zvona, trpijo prega- njanj e.«b Perzijska pisma so na eni strani mikavno branje o evropskem duhovnem podnebju v »stoletju filo- zofov«, na drugi pa miselno pobudna knjiga za vse čase. So zgodovina, vendar jo hkrati tudi presega- jo. Pričevanje o dobi regentskega režima v Franciji in o človeški naravi je nadvse duhovito. Montesqu- ieu vsekakor ustvarja filozofijo - treba je reči, da je hkrati problemski in sistemski filozof (v smislu ti- pologije Nicolaia Hartmanna, ki je bila predstavlje- na v študiji Der philosophische Gedanke und sei- ne Geschichte leta 1936) -, toda v nič manjši meri tudi literaturo. Vseh resnic pač ni bilo mogoče izreči v nezastrti obliki. Perzijska pisma gotovo ni- so bila po naključju natisnjena na Nizozemskem, ki je slovela kot otok svobode na evropskem konti- nentu (tudi vojvoda La Rochefoucauld je svoje znamenite Maksime objavil v Haagu in celo John Locke je priobčeval svoje misli v deželi tulipanov7 Francoski moralisti, Ljubljana 1977, str. 146. B. Russell, •. d, 584. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 87 - pa je bila Britanija, zlasti po »slavni« revoluciji le- ta 1688, veliko bolj svobodna kakor Francija ob zo- ri 18. stoletja!). Zdi se, da je Montesquieu briljatno obvladal vse registre pisanja. Treba je reči, da jih slovenski pre- vod, ki je delo Cirile Toplak, ohranja v zavidljivi meri. Petra Testen GUSTAV MAHLER, KAPELNIK V LJUBLJANI Primož Kuret, Mahler in Laibach. Ljubljana 1881-1882, Wiener Schriften zur Stilkunde und Aufführungspraxis, Sonderband 3, Böhlau Verlag, Dunaj-Köln-Weimar 2001, 110 strani. Gustav Mahler (1860-1911) je bil ob cesarju Fran- cu Jožefu brez dvoma najopaznejša osebnost sece- sijskega Dunaja. Tiranski direktor Dvorne opere in starosvetni monarh antikvarnega videza sta še zme- rom silhueti, brez katerih si ni mogoče predstavljati zgodovine zweigovskega »včerajšnjega sveta«. Knji- ge, ki tematizirajo njuno življenje, se množijo kot gobe po dežju. Mahleriana se je v zadnjih tridese- tih letih obogatila z zajetnimi novimi izdajami pi- sem, za katere so poskrbeli Herta Blaukopf,1 Henry- Louis de La Grange, Günther Weiß2 in še nekateri drugi raziskovalci. Impresivne muzikološke analize Mahlerjevega opusa so prispevali Donald Mitchell,3 Constantin Floros4 in Hermann Danuser.5 Vladimir Karbusicky je podal prodoren pogled v skladatelje- vo duhovno in stvarno »zaledje«.6 Monstruozno - tako po obsegu kot po natančnosti! - »mikrobiogra- fijo« Gustava Mahlerja je v letih 1979-1984 na 3782 straneh »izcizeliral« H.-L. de La Grange,7 medtem ko je »okolju prijaznejšo« knjigo o njem napisal Jonat- ' Gustav Mahler Briefe, Dunaj-Hamburg 1982; Gustav Mahler Unbekante Briefe, Dunaj-Hamburg 1983; Gu- stav Mahler/Richard Strauss Briefwechsel 1888-1911, München-Zürich 1988. 2 Ein Glück ohne Ruh '. Die Briefe Gustav Mahlers an Al- ma. Erste Gesamtausgabe. Herausgegeben und erläu- tert von Henry-Louis de La Grange und Günther Weiß, Berlin 1995. 3 D. Mitchell, Gustav Mahler. The Wunderhorn Years. Cronicles and Commentaries, London 1975. 4 • Floros, Gustav Mahler I-•, Wiesbaden 1977-1985. 5 H Danuser, Gustav Mahler und seine Zeit, Laaber 1991. 6 V. Karbusicky, Gustav Mahler und seine Umwelt, Darm- stadt 1978. 7 H.-L. de La Grange, Gustav Mahler 1-111, Pariz 1979- 1984. han Carr.8 Posebno pozornost priteguje tudi sklada- teljeva živahna soproga Alma, muza štirih umetno- sti in številnih umetnikov (med drugimi so se okoli nje sukali skladatelj Alexander Zemlinsky, slikarja Gustav Klimt in Oskar Kokoscka, arhitekt Walter Gropius in pisatelj Franz Werfel); imenitno biografi- jo o njej je objavila Françoise Giroud (Alma Mahler ali umetnost zapeljevanja).9 Med zgodovinarji se s fenomenom Mahler največ ukvarja Cari E. Schor- ske,10 ki z zgledno vztrajnostjo preučuje nemškoli- beralno kulturno sceno 19. stoletja (njegov pogled na zgodovino habsburške monarhije ne skriva sim- patij do te duhovne usmeritve). Dandanes se Mahler kaže kot osrednja skladatelj- ska osebnost 20. stoletja, čeprav je v njem (pre)živel samo dobro desetletje. Svoje sodobnike in prihod- nje rojene je dobesedno začaral s svojo umetnostjo in osebnostjo. Zavzema podobno mesto kot Lud- wig van Beethoven v zavesti glasbenikov 19- stolet- ja. Dejstvo, da je skladatelj v sezoni 1881-1882 živel in delal v Ljubljani, zavezuje tudi našo muzikologijo in kulturno zgodovino. Knjiga Primoža Kureta, ki je pred kratkim izšla na Dunaju, predstavlja več kot dostojno izpolnitev hvaležne »raziskovalne naloge«. Kuret se je dela lotil s potrebno širino in temelji- tostjo: Mahlerjevo delovanje v Ljubljani je postavil v zgodovinski kontekst ter kolikor mogoče podrob- no predstavil skladateljeve zveze z »lokalnimi fak- torji«. Kranjska metropola je bila za ambicioznega umetnika, ki se je šolal na dunajskem konservatori- ju, seveda provinca, toda določeno kulturno raven je le premogla. Častitljiva Filharmonična družba in Deženo gledališče sta poskrbela za razgibano glas- beno življenje v mestu (to je bilo tako vznemirljivo, da so si ljubljanski premožneži in zagledanci v cve- tove tehničnega napredka kmalu omislili telefon- ske prenose iz koncertnih dvoran!). V obeh ustano- vah so si glavno besedo priborili pripadniki nemš- kega kulturnega kroga (ki pa niso bili zmerom »tev- tonskega« rodu). Na začetku osemdesetih let so ti sicer še imeli politično prevlado v ljubljanskem jav- nem življenju, toda po prihodu konservativne Taaf- fejeve vlade za državno krmilo (1879) je bilo jasno, da se bodo razmere vsak čas korenito spremenile. Mahler, ki se je zmerom čutil za pripadnika manjši- ne (v rodni deželi je bil Jud med Čehi, na Dunaju je veljal za priseljenca iz »Bohemije«, med Nemci pa je bil »zaznamovan« kot Avstrijec), se je tudi na »sončni strani Alp« znašel v precej negotovem položaju. 8 J. Carr, The Real Mahler, London 1997. 9 F. Giroud, Alma Mahler ili umetnost zavođenja, Saraje- vo 1988 (izvirnik je izšel isto leto v Parizu!)- 10 Prim, študijo Gustav Mahler: Formation and Transfor- mation, v: •. E. Schorske, Thinking with History. Explo- rations in the Passage to Modernism, Princeton 1999, 172-190. VSE ZA ZGODOVINO