Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70 1 Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177 POUREDNIŠTVO: 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija . . Lir 8.000 Letna inozemstvo .... » 13.000 Letna inozemstvo, USA dol. 15 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 na k Leto XXIX. - Štev. 5 (1438) Gorica - četrtek, 3. februarja 1977 - Trst Posamezna številka Lir 150 Načela iz Helsinkov Žeja po svobodi ne jenja Konec julija 1975 so v glavnem mestu Finske Helsinkih diplomatski zastopniki vseh evropskih držav ter obeh glavnih svetovnih velesil ZDA in Sovjetske zveze po dolgoletnih pogajanjih slovesno podpisali zaključno listino, v kateri po eni strani priznavajo sedanjo ozemeljsko ureditev v Evropi, ki se je izoblikovala po zadnji svetovni vojni, po drugi strani pa so se slovesno obvezali, da sedanje državne meje ne smejo ovirati svobodnega kroženja informacij in izražanja mnenj na osnovi temeljnih človečanskih in državljanskih pravic, ki jih proglašajo Združeni narodi (OZN) in druge mednarodne konvencije. Sklenili so tudi, da se bodo leta 1977 spet sestali v Beogradu in preverili konkretno izvajanje helsinških načel. Vsi smo tedaj pozdravili rezultate helsinške konference in na osnovi zgodovinskih izkušenj izrazili tudi pomisleke, ali bodo res vse države podpisnice omenjene listine omogočile konkretno izvajanje razglašenih načel. Nekateri v svojem pesimističnem gledanju niso odobravali zamrznitve sedanjega ozemeljskega stanja, ker so pač v tem videli težnjo Sovjetske zveze, da obdrži države Vzhodne Evrope pod svojim političnim, vojaškim in gospodarskim pokroviteljstvom. Kot protiutež temu so zahodne demokratične sile pripravile Sovjetsko zvezo in njene zaveznice, da so s podpisom pristale na načelo svobodnega izražanja in kroženja mnenj in idej ter drugih informacij. DOSEDANJA BILANCA Če sedaj po skoro dveh letih od podpisa helsinških dokumentov pregledamo bilanco njihovega izvajanja, ugotovimo nekatere pozitivne korake. Med te lahko štejemo normalizacijo odnosov med obema Nem-čijama, med Zahodno Nemčijo in Poljsko ter češkoslovaško z razveljavitvijo zloglasnega Miinchenskega pakta iz leta 1938. Dalje dokončno ureditev obmejnega vprašanja med Italijo in Jugoslavijo s podpisom znanega Osimskega sporazuma in ne nazadnje pozitiven proces demokratizacije na Portugalskem in v zadnjem času v sami Španiji. Med negativne pojave pa moramo šteti zadržanje nevtralne Avstrije do upravičenih zahtev slovenske manjšine na Koroškem in hrvaške na Gradiščanskem po uveljavitvi njihovih narodnostnih pravic, izvirajočih iz državne pogodbe in tudi iz samih načel helsinške listine. Prav v teh dneh je ta država segla po ukrepih ustrahovalnega značaja, ki so dosegli višek s policijsko aretacijo tajnika Narodnega sveta koroških Slovencev Filipa Warascha. Na velike ovire pa je helsinški duh naletel v državah Vzhodne Evrope in v Sovjetski zvezi, kjer so na oblasti komunistične vlade in partije. Odtod številni pojavi tako imenovanega disidentstva od uradnih stališč, katerim smo prav v zadnjih mesecih in tednih priča v Sovjetski zvezi, Vzhodni Nemčiji, na Poljskem in na češkoslovaškem. V vseh teh deželah se močno oglašajo težnje po svobodnem izražanju zlasti med intelektualci, pa tudi med delavci kot na Primer na Poljskem. Razumljivo je, da je ta proces osvobajanja zajel predvsem intelektualne kroge, ker so pač izobraženci najbolj osveščeni o mednarodnem dogajanju in o vsebini helsinških dogovorov. Zato tudi najbolj čutijo potrebo po sproščenem javnem informiranju in osebnem izražanju kot nujnem pogoju, da se v njihovih domovinah nekaj spremeni in da se sedanji vladajoči režimi humanizirajo v korist splošnega družbenega in kulturnega napredka. Zato je zlobno prikazovati te njihove zdrave težnje po spoštovanju osnovnih človeških in državljanskih pravic kot poskus Proti socialistični družbeni ureditvi, kakor to delajo javna občila tamkajšnjih vlad in sami predstavniki oblasti. To zgovorno dokazuje primer vzhodnonemškega državljana Biermanna, ki so ga oblasti izgnale iz države pod pretvezo, da se je navzel meščanskih in osvobodnjaških nazorov. On sam pa odkrito zatrjuje, da kljub izgonu iz države ostaja dosleden komunističnim idealom. SOVJETSKI DISIDENTI Velik odmev ima v svetovni javnosti pojav disidentov v Sovjetski zvezi, katerih moralni oče je jedrski znanstvenik Saharov. Več intelektualnih oporečnikov, ki so se vneto zavzemali za uveljavljanje helsinških načel, je moralo zapustiti Sovjetsko zvezo v glavnem proti svoji volji. To je primer pisatelja Solženicina, Pljušča ter Amalrika. Višek tega »lova na čarovnice« predstavlja izmenjava disidentskega pisatelja Bu-kovskega s tajnikom čilske partije Corva-lanom, ki je presenetil ves svet, še posebno pa je moralno prizadel komunistične partije na Zahodu, zlasti v Franciji in v Italiji. S tem je zadobila težak udarec verodostojnost evropskih komunističnih partij, ki v zadnjih letih nastopajo z gesli idejnega in političnega pluralizma, da bi si pridobile intelektualce in druge kulturnike. POZIV ČEŠKIH INTELEKTUALCEV: CHARTA 77 Pojav disidentstva je zajel v zadnjem času češke izobražence, ki so svoje zahteve objavili v posebnem dokumentu »Charta 77« in ga je podpisalo 240 političnih in kulturnih osebnosti, komunistov in nekomunistov ter duhovnikov. To je prvi pojav te narave v takšnem obsegu po nasilni odstavitvi predsednika Dubčka leta 1968, očeta tako imenovane »praške pomladi« in »socializma s človeškim obrazom«. V tej izjavi pravijo, da je njihov namen opozoriti javnost in organe oblasti, da »osnovne svoboščine, ki so jih češkoslovaški predstavniki podpisali v Helsinkih in se obvezali jih izpolnjevati, obstajajo zgolj na papirju«. Zato vabijo vse, ki jih prežema enaka zaskrbljenost za skupno usodo idealov, s katerimi je povezano njihovo delo in življenje. Izrecno poudarjajo, da namen njihove pobude niso gospodarske ali politične reforme, temveč v duhu dialoga opozarjati politično oblast na konkretne primere kršenja človečanskih in državljanskih pravic ter predlagati konstruktivne rešitve tega problema. »Charto 77« so podpisali najbolj znani kulturniki in drugi javni delavci kot na primer Jiri Hajek, Vaclav Havel, filozof Jan Patočka, Karel Martosek, Milan Huebl, pisatelj Pavel Kohout, bivši partijski voditelj Mlynar, zgodovinar Jan Tesar, vdova in sin bivšega partijskega tajnika Slanske-ga in drugi. Med pobudniki in podpisniki izjave pa ima največjo moralno in politično težo František Kriegel, ki je bil skupno z Dubčkom in Smrkovskim na čelu češke pomladi leta 1968. Po poklicu je zdravnik in se je kot komunist boril v Španiji v času državljanske vojne, bil na čelu češkega odpora proti nacizmu ter leta 1948 pomagal partiji na oblast s pomočjo državnega udara. Preganjan v času Stalina je po rehabilitaciji odšel na Kubo, kjer je bil osebni zdravnik Fidela Castra. Leta 1968 se je pridružil Dubčku, za kar ga je Husakov režim dolga leta preganjal. Na svobodo so ga izpustili iz zdravstvenih razlogov. Naj nam bralci oprostijo, če smo se pri tej osebnosti nekoliko več ustavili, ker se nam zdi vredno poudariti, kako so naravne težnje po liberalizaciji zajele v globino in širino najbolj zrelih in preizkušenih kulturnih in političnih sil na Češkoslovaškem. Z drugimi besedami to pomeni, da tudi vzhodni evropski narodi enako kot na Portugalskem in v Španiji po razburkanih in tragičnih obdobjih »zim« in »pomladi«, »okupacij« in »osvoboditev« čutijo in želijo v bistvu isto: živeti in delati v svoji domovini v miru in svobodi, vrednoti, ki ustrezata dostojanstvu človeške osebe in univerzalnim težnjam človeštva. ODMEVI V ITALIJI Napadi češkoslovaških vladnih oblasti na podpisnike »Charte 77« so značilni za poli- »Milijoni ljudi po vsem svetu želijo odpraviti revščino, sovražijo preganjanje, dogmatizem in demagogijo (in njih skrajne pojave: rasizem, fašizem, stalinizem in maoizem), verujejo v napredek, ki temelji na pozitivnih izkušnjah, ki jih je človeštvo nakopičilo v pogojih socialne pravičnosti in razumske svobode.« S temi besedami je ruski fizik Andrej Saharov izpovedal svojo vero v nenehni razvoj človeške družbe v svobodi! Na ta način je lapidarno označil težnje milijonov in milijonov ljudi, ki v deželah vzhodne Evrope, v prvi vrsti v Sovjetski zvezi, hrepenijo po svobodi! Svoboda je ena in nedeljiva, enako se zanjo borijo pod komunističnimi kot pod fašističnimi režimi. Medtem ko zadnje čase število teh vedno bolj izginja, kot kaže demokratični razvoj v Grčiji, na Portugalskem in v Španiji, pa se na vzhodu še ne dani. Prav nič. Lahko bi celo rekli, da postaja noč bolj in bolj dolga in temna! GLAS ČEŠKOSLOVAŠKIH RAZUMNIKOV Prav po novem letu so začeli tleti svobodoljubni pojavi v nekaterih vzhodnoevropskih deželah. Tu imamo v mislih najprej Češkoslovaško. Dežela, v kateri se je Husakov režim že ukoreninil in to seveda s strogo stalinističnimi nazori in nič manj stalinističnimi sredstvi, je pokazala vseeno, da ne misli povsem pasivno sprejemati diktata iz Kremlja in njegovega prokonzulata ob Vltavi. Skupina češkoslovaških intelektualcev, med njimi bivši zunanji minister Jan Hajek in filozof Kohout, je pogumno nastopila in začela novo akcijo protirežimskega odpora. Izdala je dokument »Charta 77«, o kateri je govora v na-našnjem uvodniku. To je skupina ljudi, ki izhaja iz Dubčkove pomladi in si upravičeno želi, da bi praški režim popustil v svojem dogmatizmu in sovjetski pravovernosti. Reakcija vlade in partije ni bi- Ob krivični aretaciji Filipa VUarascha Deželno tajništvo Slovenske skupnosti je obravnavalo najnovejše dogodke na Koroškem, kjer Slovenci bijejo svoj odločilen in težak boj za ohranitev slovenstva in za uveljavitev svojih demokratičnih in narodnostnih pravic, ki so jim na papirju zagotovljene na podlagi č4. 7 državne pogodbe in splošnih človečanskih pravic. Z zaprepaščenostjo smo Slovenci v Italiji zvedeli za nenadno aretacijo Filipa Wara-scha, do katere je prišlo 21. januarja letos baje izključno na podlagi izjav človeka, za katerega se trdi, da je neuravnovešenega in psihično ogroženega značaja. Deželno tajništvo SSk z ogorčenjem ugotavlja, da je bil Filip Warasch, organizacijski tajnik NSKS, aretiran po kričeči akciji avstrijske policije, pri kateri je sodelovalo nad sto agentov, s čimer je policija nedvomno hotela predstaviti javnosti vodstvo organizacij koroških Slovencev kot krdelo zločincev. Deželno tajništvo SSk prav taiko protestira, ker ni bilo Waraschu omogočeno govoriti s svojim odvetnikom, kot je pripornikom dovoljeno v drugih državah Evrope. .(Medtem je bil Warasch po enem tednu pripora zopet spuščen na svobodo, op. ur.) Deželno 'tajništvo SSk ob vsem tem ugotavlja, da je aretacija Filipa Warascha čisto navaden poskus zmesti in navzven diskreditirati koroške Slovence v tem odločilnem obdobju njihovega narodnostnega boja, ko se -pripravljajo na razgovore z dunajsko vlado in vreči temno senco na osrednji koroški slovanski organizaciji, posebej pa na Narodni svet koroških Slovencev, ki deluje na načelih slovenstva, demokratičnosti in krščanstva, da bi tako zatrli v kali njegovo plodno delovanje na Koro- IllllllllllllllltlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllUllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll tičnl režim, ki ni sposoben vskladiti se z naprednimi težnjami v razvoju osnovnih človekovih vrednot in svoboščin. To je uvidela tudi skupina Izobražencev, članov KP v Italiji, ki je izdala solidarnostno izjavo s preganjanimi kulturnimi delavci, podpisniki izjave »Charta 77« na češkoslovaškem. čeprav gre za skupino samo štirih vseučiliških profesorjev (Badalonl de Gio-vanni, Lombardo Radiče, Luporini in Smu-raglia), gre njihovo dosledno ravnanje pozdraviti. Vprašati se je pa treba, zakaj molčijo vsi drugi kulturniki, ki so navadno zelo glasni, kadar je treba obsojati ravnanje na Zahodu. Ali kratenje svoboščin v tako imenovanih ljudskih demokracijah ni enako obsojanja vredno? —at— škem v smislu odprtosti in dialoga vseli koroških Slavoncev. Deželno tajništvo SSk je zato prepričano, da se bo ozadje tega očitnega izzivanja proti koroškim Slovencem razkrinkalo, saj so se uprli krivičnemu narodnostnemu štetju, ter obenem izraža NSKS svojo solidarnost z željo, da ga ta zadeva okrog njegovega organizacijskega tajnika niti najmanj ne bo zmedla v pravičnem boju za rešitev narodnostnih in demokratičnih pravic Slovencev v Avstriji. KRATKE NOVICE ■ Italijanska vlada je predlagala parlamentu, naj bi uvedli dosmrtno ječo za ugrabitelje mladoletnikov; pri teh kaznih naj ne bi bilo možnosti za pomilostitev. 7.a tako ostre ukrepe se je vlada odločila, ker je vedno več ropov, ugrabitev, zlasti otrok ter prav neverjetnih pobegov iz zaporov, kar je med prebivalstvom ustvarilo vzdušje negotovosti in občutek nemoči. ■ Do hudega pokola je prišlo v Madridu, kjer sta dva terorista, oborožena z avtomatskim orožjem, vdrla v pisarno skupine odvetnikov, ki jih zaposlujejo »Comi-siones obreras« (Delavske komisije) ter ubila pet odvetnikov, štiri pa ranila. Vlada in opozicija sta prvič po Francovi smrti objavili skupno poročilo, v katerem pozivata k ohranitvi miru v državi, vlada pa je pooblastila policijo, da izvede preiskave brez predhodnega sodnega dovoljenja ter začasno prepovedala vse javne manifestacije. Nekaj dni po pokolu odvetnikov je prišlo v Madridu še do enega pokola. Neznanci so ubili tri policiste. Vedno bolj očitno postaja, da imajo neki krogi v Španiji ves interes, da se ustvari v državi napeto vzdušje in prepreči demokratizacija javnega življenja. ■ Ob bivanju v Rimu je severnoameriški podpredsednik Mondale obiskal tudi sv. očeta Pavla VI. in se z nijim pomudil v razgovoru eno uro. Mondale je med drugim dejal: »Nova ameriška vlada namerava napraviti iz načel pravičnosti, svobode in miru osnovo svojega delovanja.« Pavel VI. pa je v odgovor izročil Mondalu svojo letošnjo poslanico za svetovni dan miru. ■ V Španiji so se sestali zastopniki evropskih demokrščanskih strank. Iz Italije je prišel predsednik: DC Aldo Moro. Na zasedanju so razpravljali o problemih, ki jih ima španska KD in o vprašanju disidentov iz Vzhodne Evrope. la majhna. Husakov režim je z vsem svojini reklamnim ter informacijskim aparatom prikazal skupino kot protidržavno in jo hotel pred javnostjo osmešiti. Disidentom pa je zagrozil, da jih izžene iz države. Prva se je oglasila Avstrija, ki bi pač morala postati naravno pribežališče češkoslovaških političnih beguncev. Kancler Krcisky je praško vlado že opozoril, da bi tak korak pomenil odkrito kršenje zaključne izjave s helsinške konference, ki zagotavlja svobodno pretakanje idej in osnovne pravice posameznim državljanom držav podpisnic, med katerimi je tudi Češkoslovaška. Oglasilo se je tudi ameriško zunanje ministrstvo. Glasnik State Departmenta je izjavil, da bi vse to pomenilo hudo kršitev helsinškega dokumenta. S tem je vsa zadeva zadobila odločno mednarodno podobo. Husakov režim je spet doživel hud moralni poraz in gotovo so se njegovi temelji močno zamajali tudi v sami notranjosti. SAHAROV PIŠE CARTERJU Sovjetski Nobelov nagrajenec za mir je poslal novemu ameriškemu predsedniku Carterju pismo, v katerem ga roti, naj kaj naredi za olajšanje razmer v Sovjetski zvezi in ostalih vzhodnoevropskih deželah, kjer režimi teptajo človeške pravice. Tako pravi, da oblasti ne spoštujejo osnovnih pravic do svobode vesti, vere, izražanja, informacije, bivanja itd. Nadalje omenja Saharov vrsto razumnikov, ki trpijo preganjanje v ječah, taboriščih ali po umobolnicah. Med temi navaja Saharov poleg ruskih in čeških intelektualcev tudi jugoslovanskega publicista Mihajlova. Njegov apel je pogumen izraz moža, ki se ne boji policijskih ukrepov proti svoji osebi in lastni družini. V lastnem času ga je namreč prav KGB poklicala na odgovor in mu zagrozila s strogimi ukrepi. Tudi nove ameriške oblasti so pokazale v tem pogledu več poguma od prejšnje Fordove administracije. Državno tajništvo je izdalo posebno izjavo, s katero »opominja« Sovjetsko zvezo, naj ne preganja več Saharova in drugih disidentov. Opozorilo Washingto-na je zadelo v živo sovjetske vladne kroge, ki so preko svojega veleposlanika v ZDA izrazile nezadovoljstvo zaradi ameriškega »vmešavanja« v notranje zadeve ZSSR. Sam predsednik Carter je skušal nekoliko popraviti te vladne izjave, češ da jih je dal le glasnik zunanjega ministrstva in da ne on ne zunanji minister Vanče nista vedela zanje. V bistvu pa je predsednik potrdil, da z bistvom izjave soglaša. Vse to kaže, da postaja problem nasprotovanja komunističnim režimom v vzhodni Evropi vedno bolj aktualen. Težko bo partijskim in vladnim oblastem v Moskvi in drugih satelitskih državah zajeziti te klice svobode. Plamen svobode je že zagorel, čas ga ne bo mogel ugasiti. Niti sovjetski tanki in topovi. To je svoboda, o kateri je nekje lepo napisal Andrej Saharov: »Za človeško družbo je neobhodno potrebna umska svoboda: svoboda prejemati in širiti informacije, svoboda razpravljanja brez predsodkov in brez strahu, svoboda od pritiska oblasti in predsodkov.« maša - šoia edinosti Odganr izvršnega odbora SSk ni oinrti pisma KPI SVETI ZBOR V SLUŽBI EDINOSTI Danes se veliko govori in piše o medsebojni povezanosti, pomoči, solidarnosti, o socialnem čutenju. Iz vsakdanjega življenja, zlasti v mestnem okolju, pa vemo, da so si nemalokrat tujci celo stanovalci istega bloka. Med kristjani tega ne bi smelo biti: udeležba pri maši nam mora pomagati, da bi bili vedno bolj napolnjeni s Svetim Duhom, duhom ljubezni, edinosti, ko se hranimo s Kristusovim telesom in njegovo krvjo (prim. Tretja evharistična molitev). Poznanstvo, ki smo ga sklenili ob Gospodovem oltarju, naj nas veže tudi zunaj cerkve. že najstarejša poročila govore o maši kot o svetem zboru. V Apostolskih delih beremo čudovito oznako krščanske občine v Jeruzalemu: »Bili so stanovitni v nauku apostolov, bratski skupnosti, v lomljenju kruha in molitvah«. Iz iste svetopisemske knjige, zgodovine prve Cerkve, zvemo, kako so se verniki povsod, kjer je bila ustanovljena nova krščanska skupnost, zbirali k »lomljenju kruha«, kakor so tedaj imenovali sveto mašo. V Korintu so pri teh zborih nastopali tudi karizmatiki, ki so imeli razne darove Svetega Duha, da bi se krepila njihova vera in utrjevala njihova skupnost. Apostol Pavel je poudarjal pomembnost treh božjih kreposti: vere, upanja in ljubezni — slednjo je imenoval največjo. Evharistija je znamenje edinosti. Tako so gledali nanjo od apostolskih časov dalje. Apostol Pavel piše: »Kelih zahvale, ki ga blagoslavljamo, ali ni udeležba pri krvi Kristusovi? Kruh, ki ga lomimo, ali ni udeležba pri telesu Kristusovem? Ker je en kruh, smo mi, ki nas je mnogo, eno telo, vsi smo namreč deležni enega kruha.« V zelo starem spisu, imenovanem »Nauk dvanajsterih apostolov« (iz konca 1. stol.), beremo: »Kakor je bil ta kruh, ki ga lomimo, raztresen po gorah in je zgneten postal eden, tako naj se zbere tvoja Cerkev od koncev zemlje v tvoje kraljestvo.« Isto simboliko mašnih darov, kruha in vina, nam postavlja pred oči molitev nad darovi na praznik Sv. rešnjega Telesa in Krvi: »Gospod, naš Bog, kruh, ki ga darujemo, je pripravljen iz mnogih zrn in vino iz mnogih jagod. Prosimo te, podari svoji Cerkvi mir in edinost, kar ti darovi skrivnostno pomenijo.« Papež Pavel VI. je kmalu po nastopu svoje službe obiskal eno rimskih župnij in pri tem obisku povedal, kakšna naj bi bila krščanska evharistična skupnost. To so »ljudje, ki se sprva ne poznajo, so različni po navadah, vzgoji, poreklu, poklicu..., ki se najdejo v cerkvi in se spoznajo, se začutijo kakor bratska jedra. Spoprijateljijo se, dajo drug drugemu roko...« EVHARISTIJA — KVAS EDINOSTI Jezus primerja nebeško kraljestvo kvasu, »ki ga je žena vzela in zamesila tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo« (Mt 13, 33). Nekaj podobnega bi smeli reči o maši: to je kvas ljubezni, ki naj bi v nas dvignil in preoblikoval vse. Vsi verniki, ki dejavno sodelujejo pri maši, ki so občestvo in ne gledalci, darujejo nebeškemu Očetu Kristusa in sebe kot Kristusove ude; vsi, ki prejmejo sveto obhajilo, se združijo z istim Kristusom. Sv. Janez Krizostom je zapisal: »Da postanemo eno telo ne le po ljubezni, marveč tudi stvarno, zato se združimo z onim telesom; to se namreč zgodi z jedjo, ki nam jo je Kristus dal, da nam pokaže, kako goreče nas ljubi; zato se je zedinil in je celoto napravil za eno telo, da bi bili kakor eno telo, zvezano z glavo.« Postopek pri naravni, telesni hrani je tak, da organizem prebavi hrano in jo preoblikuje, pri nadnaravni, duhovni hrani pa se dogaja čisto nasprotno: Kristus použije nas, da postanemo vedno bolj podobni njemu, prekvasi nas. Ce pa vsi, ki smo prejeli obhajilo, postajamo vedno bolj podobni Kristusu, postajamo nujno tudi vedno bolj eno med seboj, smo si vedno bližje, v nas raste in se krepi medsebojna ljubezen — edinost. To pa je tista velika srčna zadeva, za katero je Jezus prosil svojega nebeškega Očeta v svoji velikoduhovniški molitvi pri zadnji večerji: »Naj bodo vsi eno, kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bodo tudi oni v nama eno, da bo svet veroval, da si me tl poslal.« Občestveno slavje pri Evharistiji je tudi podoba slavja, ki ga bomo obhajali vso večnost v nebesih. Evharistija nas torej povezuje ne le s poveličanim Kristusom ampak tudi z našimi rajnimi, ki so v Kristusovi milosti umrli, ker so se hranili s »kruhom življenja«. EVHARISTIJA — POROŠTVO VSTAJENJA IN POVELIČANJA V obnovljenem mašnem obredu pred obhajilom duhovnik pokaže posvečeno ho- stijo in med drugim pravi: »Kdor uživa ta kruh, bo živel vekomaj.« To so na kratko povzete Jezusove besede: »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jan 6, 54). Pri obhajilu se zedinimo z nesmrtnim, poveličanim Kristusom. Kristus nas, kakor smo rekli zgoraj, spreminja vase, zato že tu na zemlji nosimo v sebi klice, kali bodočega poveličanja. V obhajanju evharistije se krepi naše krščansko upanje, zaupanje v Boga in njegov načrt odrešenja. Če je Bog toliko storil za nas, da pod podobo kruha ostaja med nami tu na zemlji kljub vsem goram greha in hudobije in kljub naši nevrednosti, ki jo pozna do potankosti, potem je jasno, da nas hoče rešiti, če le sami resno hočemo, če se le resnično potrudimo sodelovati z njegovimi milostmi. Veljajo namreč besede sv. Avguština: »Bog nas je ustvaril brez nas, a nas ne bo zveličal brez nas.« Hoče, da sodelujemo z njim pri lastnem zveličanju kakor tudi pri zveličanju drugih. S svoje strani je Bog že storil in še vedno dela vse, kar je potrebno, važno je, da tudi mi storimo, kar je v naših močeh. ALI DOSEGAMO CILJ: RAST V LJUBEZNI? Kristjanom, ki hodimo redno k nedeljski maši, se pogosto očita, da nismo nič boljši kot tisti, ki k maši ne hodijo. Ta očitek morebiti res velja za tega ali onega, nikakor pa ne za večino, saj bi to pomenilo, da so naši verniki večinoma hinavci, dejansko brezverci, ki svojo vero le hlinijo. Dogaja se, kar bi se seveda ne smelo dogajati, da je kdo pri maši navzoč tako kot na kaki nezanimivi predstavi, pri kateri on nima nobene vloge. Maša, to je treba ponovno poudariti, ni predstava, maša je skupna daritev občestva. Kdor je ne sprejema s takim duhom, dejansko prazen v cerkev pride in prav tako prazen iz nje gre, ker je svoje srce zaprl delovanju božje milosti. V zaprto posodo pa ni mogoče ničesar naliti. Naše sodelovanje pri maši mora biti trojno: nadnaravno (da smo v posvečujoči milosti), notranje (da imamo daritveno razpoloženje: Bogu prinesemo v dar delo preteklega tedna ipd.) in še zunanje, ki se kaže v tem, da najprej pravočasno pridemo, da glasno odgovarjamo, po svojih zmožnostih pojemo, pazljivo poslušamo božjo besedo in poiščemo v njej hrano za lastno duhovno rast. Zunanja znamenja, kot stoja ali sedenje, so govorica, s katero izražamo svoje notranje sodelovanje. Za človeka, ki je tele-sno-duhovno bitje, so zunanje kretnje potrebne in pomembne. Enaka telesna drža vseh udeležencev je tudi znamenje obče-stvenosti in edinosti svetega zbora. Seveda je treba upoštevati tudi starost, zdravstveno stanje in telesno počutje tistih, ki so pri božji službi. Najvažnejše pri maši je brez dvoma prvo, nadnaravno sodelovanje, iz katerega se lahko rodi pristno drugo in tretje. Če bo naše sodelovanje pri maši vsaj za silo zavestno in zavzeto, bomo iz cerkve odhajali prenovljeni, močnejši, bolj povezani med seboj tudi v vsakdanjem življenju. Evharistija bo zares kvas, ki bo v nas deloval ves teden. (Iz pastirskega pisma škofa dr. J. Jenka primorskim vernikom za leto 1977, 11. del). IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI Poiilrav iz Argentine Spoštovani gospod urednik! Oglaša se vam mladina — abiturienti slovenskega srednješolskega tečaja ravn. Marka Bajuka v Buenos Airesu s počitniškega taborjenja. Za taborjenje smo se zbrali v San Carlos de Bariloche, ki je oddaljen 1750 km. od Buenos Airesa, na jugu naše Argentine. Z veseljem občudujemo krasoto pokrajine, ki je po pripovedovanju podobna Sloveniji, domovini naših staršev, čista jezera, obdana z livadami krasnega cvetja, lepi gozdovi raznobarvnega grmovja in cvetja, za temi pa venec gora, ki končujejo v večnem ledu. Čutimo kakor da smo bližje Stvarniku. Ob vsem tem bolj doživljamo svobodo, o kateri poje argentinska himna. Kako radi bi zapeli pesem svobode vsem Slovencem! Iz teh lepih krajev vam, gospod urednik, želimo v novem letu 1977 pri vašem težkem in odgovornem delu, obilo božjega blagoslova, čestitamo za vaše dosedanje delo in iskreno pozdravljamo. S. Carlos de Bariloche, 7. januarja 1977 (Sledi 27 podpisov) Prejeli smo s prošnjo za objavo: Izvršni odbor Slovenske skupnosti je imel 31. januarja letos svojo redno tedensko sejo, ki jo je v glavnem posvetil krizi na tržaški pokrajini in v tržaški občini. S tem v zvezi je izvršni odbor obravnaval predloge, ki jih je SSk predložila v proučitev tako KPI in PSI na eni strani, kot -KD, PSDI in PRI na drugi strani v okviru sodelovanja med strankami ustavnega loka. Izvršni odbor SSk je v tej pogajalni fazi z omenjenimi, strankami z začudenjem bral »Odprto pismo KPI Slovenski skupnosti«, ki ga je vodstvo avtonomne Federacije KPI objavilo v Primorskem dnevniku 20. januarja 1977. Izvršni odbor SSk ugotavlja, da je tak način političnega dialogiranja in razgovar-janja povsem neprimeren in politično nesprejemljiv. Sicer si je KPI tak način obračanja na vodstvo, oziroma na člane in somišljenike SSk že nekajkrat dovolilo. To se je npr. zgodilo ob parlamentarnih vo- Slovens-ko kulturno društvo »Hrast« iz Doberdoba je imelo tv petek 28. januarja svoj peti občni zbor. V župnijski dvorani so se zbrali člani društva, prijatelji iz bližnjih vasi in predstavniki raznih društev. Predsednik Romano Lavrenčič je v kratkem govoru pozdravil vse prisotne, nato pa dal besedo tajnici Franki Ferletič. Ta je povedala, da je društvo vsaj v začetku leta 1975 doživljalo neke vrste krizo ali utrujenost, ki je negativno vplivala zlasti na medsebojni odnos članov. Kljub temu ni delovanje v ničemer zaostajalo. Zlasti plodno je bilo udejstvovanje mladine na raznih področjih. Zelo močno se drži otroški zborček, čeprav je izgubil svojo dosedanjo pevovod-kinjo, saj jo Egle Frandolič ob pomoči g. župnika Antona Lazarja odlično nadome-stuje. Prav tako deluje otroška dramska skupina; njeni načrti so namreč vedno širši. Živahna je dejavnost glasbene šole; izredno uspešna in številna pa postaja skavtska družina. Precej je bilo v zadnjih letih na našem odru tudi tujih dramskih gostovanj. Posebno priznanje zaslužita dva kulturna večera: p-nvi posvečen Ivanu Cankarju in so ga člani v celoti sami pripravili; drugega pa je društvo Hrast organiziralo ob sodelovanju PD Jezero. Dobro je bilo udejstvovanje pevskega zbora, ki je v zadnjem času znatno dvignil raven svojega izvajanja. Za to gre priznanje dirigentu Karlu Lavrenčiču, kateremu je kljub splošni krizi pevskih zborov in kljub nemajhnim težavam uspelo obdržati pevce in dati zboru kvaliteten pečat. Društvo je organiziralo tudi svoje tradicionalne praznike, razen Praznika pomladi 1975, pri katerih pa finančno ni imelo sreče. Tajnica je v zadnjem delu svojega poročila povedala, da se kriza, ki jo je bila omenila na začetku, umika raznih mladostnim posegom. Novica, da se je pravkar ustanovil mladinski klub »Želodi«, je prav gotovo presenetila vsakogar na občnem zboru in mu obenem vlila spoznanje, da je naša mladina še vedno polna zdravih življenjskih sil in da ji slovenski jezik še zmeraj veliko pomeni. V tem klubu sodelujejo mladi ljudje med 13. in 19. letom, ki želijo iskati nove forme delovanja in udejstvovanja. Člani na novo ustanovljenega kluba so pripravljeni nastopiti kot odsek društva samega, če jih bo to pripravljeno sprejeti in seveda pristati na njihove predloge in pobude. Blagajnik Stanko Ferfolja je nato prikazal finančno stanje društva. Kljub dohodkom je društvu zaradi velikih izdatkov ostalo samo toliko, da ni šlo v deficit. Referent za šport dr. Maks Gergolet je omenil, da je športna dejavnost precej živa. Vendar se močno čuti -pomanjkanje telovadnice, ki bi Jah-ko v veliki meri pripomogla k večjemu športnemu udejstvovanju. Nadzornik Mario Ferletič je odobril tako blagajniški račun kot tajniško poročilo. Sledila je razrešnica staremu odboru Namesto navadnih volitev je bila prisotnim predstavljena »lista«, na kateri sta bila poleg starega odbora imenovana še dva nova člana in sicer Kard Lavrenčič in Franc Ferfolja, namesto Marije Ferletič, ki je prosila, da jo razrešijo, pa ije -pristopila Marija Vi-sintin. Ker je ožji odbor to listo že odobril na svoji zadnji seji, je bilo sedaj vse odvisno od mnenja prisotnih. Vsi so z dviganjem rok odobrili predloženo listo. litvah leta 1976, ko je KPI indirektno pozvala volivce SSk, naj volijo za kandidate KPI kljub temu, da je SSk predložila svojo listo. Takšni načini političnega delovanja in vmešavanja v notranje zadeve druge stranke so primer grobega kršenja osnovnih političnih pravil v pluralistični družbi, ker so nedvomno poskus političnega izsiljevanja, ki bi moralo biti tuje korektnim političnim odnosom med strankami ustavnega loka. Izvršni odbor SSk zato odločno zavrača tak način političnega pritiska in pribija, da bo, v želji da se kriza na tržaški pokrajini in občini čimprej reši, imela v nadaljnjih razgovorih s svojimi političnimi partnerji pred očmi prvenstveno naslednje probleme: 1. vsesplošen narodnostni razvoj Slovencev v zamejstvu in uveljavitev slovenskih narodnostnih pravic v krajevnih ustanovah; Temu so sledile pozdravne besede predsednika ZSKP dr. Kazimirja Humarja, predsednika Združenja cerkvenih pevskih zborov Mirka Špacapana, predsednice SKAD-a Lučane Budal, predsednika PD Jezero Karla Ferletiča ter predstavnikov števerjanskega društva >*F. B. Sedej«, ki so staremu odboru čestitali, novemu pa želeli veliko nadaljnjih uspehov. Marsikdo se že vprašuje, kam dn kdaj gremo letos na skupno romanje. Romanje bo v pnvem tednu julija in sicer od po-riedeljska 4. julija zjutraj do petka 8. julija zvečer. Kam gremo? V Franoijo. Kaj bomo na poti videli zanimivega? Dolina Aoste z najvišjo goro Evrope je vsem dobro znana. Potovali bomo ob dveh lepih jezerih pri Annecyju in pri Aix-les-Bai-ns. Ogledali si bomo mesta kot Cham-bery, Grenoble in predvsem Lyon, potovali bomo po Burgundiji. Vrnili se bomo čez Alpe, čez 1854 m visoki prelaz Monginevro. Kaj bo na poti -romarskega? V Annecyju je grob dveh znanih svetnikov in sicer sv. Frančiška Šaleškega in sv. Ivane Šan-talske. Marsikdo poana »Filotejo«, ki jo je sv. Frančišek spisal in je izšla tudi v slovenskem prevodu. V Arsu je živel in umrl svetniški župnik Janez Vian-ney, katerega življenjepis je pred nekaj leti izšel skupno s koledarjem Goriške Mohorjeve družbe. Cluny je bil važno versko in kulturno središče v srednjem veku. Taize je znan po koncilu mladih, ki se tam vrši, in ekumenskih prizadevanjih brata Rogerja Schutza. Paray le Monial pa po sv. Marjeti Alacoque, ki je -širila češčenje Srca Jezusovega. Kaj pa Marija božja Mati, smo nanjo pozabili? Ne! Obiskali bomo njeno svetišče La Fourviere v Lyonu, odkoder je krasen razgled na vse mesto, predvsem pa se borno ustavili v La Salette, krasni alpski Marijini božji poti. Koliko bo vse to stalo? Okrog 100.000 lir; točna cena še ni znana. Kdaj se začne vpisovanje? Že sedaj se lahko vpišete in sicer na Goriškem pri upravi Katoliškega glasa, na Tržaškem pa pri vaših dušnih pastirjih. Pri vpisu se plača 30.000 lir na račun, ostalo se lahko poravna tudi v obrokih. Vsekakor je število omejeno na 200 romarjev. Zato ne zamudite z vpisom. Potovali bomo v udobnih avtobusih. Romanje v Fatimo Spored romanja: sreda 10. avgusta zvečer ob 22. uri odhod z vlakom iz Trsta do Milana; v četrtek 11. dopoldne z letalom do Madrida, po kosilu obisk velemesta; petek 12. izlet v Escorial in Valle de los Caidos, popoldne z letalom do Lizbone in naprej z avtobusom do Fatime; sobota 13. ves dan pri Mariji v Fatimi; nedeljo 14. potovanje: Coimbra, Porto, Viena do Ca-stelo, Santiago de Compostella (na zahodnem delu Španije); ponedeljek 15. ves dan v Santiagu, obisk Corune ob Atlantiku; torek 16. povratek v Fatimo, kjer prenočimo; sreda 17. z avtobusom do Lizbone, ogled mesta, po kosilu z letalom do Milana, večerja in nato z vlakom do Trsta; četrtek 18. avgusta zjutraj smo doma v Trstu in Gorici. Razna navodila. Hrano imamo od kosila 11. avgusta do večerje 17. avgusta. Za vse stroške od Trsta do Trsta se poravna 350.000 lir; ta vsota je dokončna in se v prebivalstva na Tržaškem in v deželi; 3. demokratično sožitje med tu živečima narodoma ter med Italijo in Jugoslavijo. Pri svoji politični izbiri bo SSk upoštevala sprejetje njenih zahtev in se bo nato odločila kot svobodna, nikomur podložna stranka in ne bo nikomur nikjer »dajala on glas«, ker to ni v njeni navadi in ker ji ne gre v nobenem primeru za fragmentarne dosežke, ampak za najbolj učinkovito pot, ki jo mora stalno imeti pred očmi edina slovenska stranka v Italiji. Vsekakor bi SSk imela veliko lažjo izbiro, če bi za predsednika pokrajinskega sveta kandidiral slovenski socialist, ki bi ga SSk z veseljem podprla. Izvršni odbor SSk nadalje meni, da KPI in PSI nista pokazali dovolj posluha za rešitev o-dprtih slovenskih vprašanj, niti tam, kjer bi to lahko dejansko uveljavili. To se je izkazalo pri odobritvi statuta za Kraško gorsko -skupnost, kjer sta se ti dve stranki postavili proti načelom uporabe slovenskega jezika v tej skupnosti. Tudi v devinsko-nabrežinskem občinskem svetu ni odnos KPI in PSI do SSk, ki ji-ma je omogočila s svojim zadržanjem večinski odbor, takšen, da bi ga SSk lahko bila vesela. S KPI in PSI želi izvršni odbor SSk — je rečeno v zaključnem delu komunikeja — imeti dobre odnose, ampak ti odnosi morajo temeljiti na medsebojnem demokratičnem upoštevanju konkretnih in načelnih predlogov ter na konstruktivnem dialogu od Doline do Doberdoba, ne pa na takšnem političnem izsiljevanju, kakor je primer imenovanega »Odprtega pisma KPI Slovenski skupnosti«. nobenem primeru ne zviša, tako so sporočili Pavlinci iz Milana, ki imajo tehnično vodstvo romanja. Kdor pa hoče imeti za vseh šest noči sobo sam zase, doplača 30.000 lir. Prostori v avtobusu bodo razdeljeni po vrstnem redu vpisovanja, ki se vrši samo na upravi Katoliškega glasa v Gorici in pri Fortunatu v Trstu. Vpisovanje se zaključi 15. februarja ali že prej ob zasedbi mest. To je izrecno naročilo milanskih Pavlincev, ki nam morejo za višek sezone v avgustu edino tako vse pravočasno pripraviti. Zaključek vpisovanja torej 15. februarja! Vsak romar bo dobil v juliju zadnja navodila s točnim programom. Vsak mora imeti veljaven potni list. Kdor ne bi mogel na pot, dobi nazaj celotno vsoto, zadrži se vpisnina 5.000 lir, ki je enaka za vse. Razne informacije pri duhovnikih spremljevalcih. Jože Jurak - Franc Štuhec ■ Po sedmih dnevih pripora je bil po sklopu celovškega sodnega senata Fi-lip Wa-rasch, glavni tajnik Narodnega sveta koroških Slovencev, spuščen na začasno svobodo, državni tožilec pa bo moral odločiti, ali naj Warascha formalno obtoži in začne zoper njega kazenski pregon na podlagi obtožbe, da je 60-letnemu GottSriedu Gutlerju izročil razstrelivo, da bi pognal v zrak celovško transformatorsko postajo. Vedno bolj postaja jasno, da je bil policijski postopek zaper Warascha uperjen ne toliko zoper njegovo osebo kakor proti voditeljem obeh slovenskih organizacij, ki naj bi se jih z obtožbo terorizma diskreditiralo v očeh javnosti. ■ Kongregacija za verski nauk je objavila dokument, ki nosi datum 15. oktobra 1976 (praznik sv. Terezije iz Avile, cerkvene učiteljice) in ga je odobril papež Pavel VI., v katerem je rečeno, da bo katoliška Cerkev tudi v bodoče vztrajala na moškem duhovništvu, »kajti Kristus je bil in ostane mošik-i«. Tudi njegova Mati, »čeprav tako tesno povezana s poslanstvom svojega Sina, ni od njega prejela kake apostolske službe. Enakost obeh spolov — trdi omenjeni dokument —, še ne pomeni istovetnosti spolov; njune naloge so različne. Toda zato še ni on spol nad močen drugemu in ni razloga, da bi se morala pojaviti kaka ljubosumnost.« ■ Italijanska preiskovalna komisija je obtožila bivša ministra Luigija Gu-ia (DC) in Maria Tanassi-ja (PSDI) korupcije v zvezi z nakupom letal severnoameriške družbe Locheed. Aktivne korupcije in goljufije je bilo obtoženih še osem manj pomembnih oseb, medtem ko je bil bivši ministrski predsednik Mario Rumor (DC) oproščen. Vsa zadeva bo sedaj izročena parlamentu v obravnavo, da se dokončno izreče. 2. gospodarski in splošni razvoj vsega IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIINIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIMIIllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllRIIIIIIIIIIUIIIlIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIllllllllimil Občni zbor SKD „Hrast“ Skupno tržaško-goriško romanje nam im nm Pok. dr. Rudolf Marc V sredo 26. januarja so na tržaškem pokopališču pri Sv. Ani položili k večnemu počitku uglednega in priljubljenega sveto-ivanskega roj alka dr. Rudolfa Marca, gospodarstvenika, šolnika in javnega delavca. Dr. Rudolf Marc, ki je odigral posebno vidno vlogo v organizacijah tržaških demokratičnih Slovencev po drugi svetovni vojni, se je rodil 3. aprila 1904 v zavedni mandrjarski družini. Ljudsko šolo in nekaj razredov gimnazije je obiskoval v domačem mestu, maturiral pa na slovenski realki v Idriji. Visokošolske študije je zaključil z doktoratom iz trgovskih ved v Trstu. Do leta 1950 je poklicno deloval v trgovskih podjetjih, nato pa je do upokojitve leta 1974 poučeval na slovenskih srednjih šolah v Trstu, nazadnje na Trgovskem tehničnem zavodu Žiga Zois nemščino. Že mlad se je dr. Marc udejstvoval v slovenski družbi. Med drugim je odigral vrsto vlog na tedanjem šentjakobskem odru in gledališču. Kulturnim prireditvam je sploh veljala vse do zadnjih dni njegova velika ljubezen. Med obema vojnama je bil odločen narodnjak in antifašist ter se je stalno udejstvoval v zavedni slovenski družbi. Kot tak je bil ob napadu Italije na Jugoslavijo aretiran in ko se je vrnil na svobodo, je pomagal zbirati blago in finančna sredstva za odporniško gibanje. Toda ko je po letu 1945 sprevidel, da to ne uresničuje idealov in ureditev, za katere se je kot svobodoljuben demokrat zavzemal, se je brez oklevanja pridružil krogu, ki je ustanovil Slovensko demokratsko zvezo v Trstu. Njegovo javno udejstvovanje se je nato odvijalo v organizacijah, za katere je ta krog dal pobudo ali je pri njih sodeloval. Leta 1946 vidimo dr. Marca med ustanovitelji Slovenskega gospodarskega združe- nja, v katerem je bil do zadnjega član nadzornega odbora. Sodeloval je pri ustanovitvi Slovenske prosvetne Matice. Od 1950 je bil polnih 27 let predsednik Slovenskega dobrodelnega društva, kateremu je posvečal vso svojo skrb. Med drugim je vrsto let organiziral »Slovenski dobrodelni ples«, ki je bil osrednja družabna prireditev tržaških Slovencev. Od volitev 1952 je bil stalni kandidat na tržaških listah z lipovo vejico in kot njihov predstavnik je bil skoro devet let član Podporne ustanove tržaške občine (ECA) in nato dve mandatni dobi član pokrajinskega nadzornega odbora v Trstu. V sami SDZ pa je prevzel posebno vidno vlogo v zadnjih letih njenega delovanja, ko je kot njen tajnik in odgovorni urednik njenega glasila »Demokracija« odločilno posegel v reševanje vprašanj, ki jih je njegova organizacija postavljala. Slovenska skupnost, v kateri je slovensko demokratično gibanje dobilo novo organizacijsko obliko, je dr. Marcu za njegovo vztrajno delo in zasluge podelila na svojem prvem deželnem kongresu zlato odličje. Dr. Rudolf Marc je bil narodnjak in demokrat pravega tržaškega kova, dosleden staremu izročilu, ki je delo za narodno občestvo enačilo z nesebičnim poslanstvom. Kot tak je v življenju zgledno izpolnil svojo dolžnost. Utemeljene so zato besede, ki jih je izrekel v besedah slovesa dr. Boris Sancin, da »če danes tržaški Slovenci živimo v znosnejših razmerah kot pred leti, če se je med nami zopet lahko uveljavilo sožitje pripadnikov raznih nazorov, potem je to v veliki meri zasluga prav takih mož kot je bil dr. Rudolf Marc.« Z njegovo smrtjo so vsi zamejski Slovenci izgubili dragocenega sodelavca in zvestega prijatelja. - B. S. Stil občinskeii sveta v Sunfniil Bila je v petek 21. januarja. Zaradi zadržanosti župana češčuta jo je vodil podžupan Venceslav Devetak. Točke na programu so bile finančno-upravnega značaja. Imenovana je bila občinska šolska komisija, v katero so bili izvoljeni Viljem Fajt, Janko Cotič, Branko Čamic, Rado Pelicon, Nada Rojc, Leopold Devetak, Rudi Malič, Jožko Maraž in Drago Buitkovič. Na tajnih volitvah so izvolili tudi občinsko komisijo za trgovino, ki jo sestavljajo Jože Cej, Ivo Petejan, Danilo Cotič, Oskar Kovic, Milan Tomšič, Jožef Černič, Rajmund Hlede in Virgil Černič. Za preglednike računov pa so bili imenovani Angel Petejan, Emil Tomšič in Remo Devetak. Svetovalci so zavrnili študijo arhitekta Picciinata o razvoju in ureditvi trgovinske prodajne mreže v občini. Piccinato namreč meni, da je trgovinska dejavnost v sovo-denjski občini že dovolj razvita in da ni potrebe po novih prodajnih prostorih. Svetovalci pa mislijo drugače: trgovinska mreža je zadostna le kar zadeva prodajo o-snovnih življenjskih potrebščin, medtem ko trgovin s tehničnim in drugim blagom sploh ni. Piccinatov načrt bi preprečil vsako možnost, da se do leta 1980 odprejo novi trgovski obrati, zato je bilo avtorju načrta rečeno, naj ga znova preuči. Povišane so bile plače postrežnicam ter nagrada knjižničarju. Odobrili so tudi sklep odbora o podelitvi letne nagrade cerkovnikom in organistom. Svetovalci manjšine so se izrekli proti imenovanju predstavnika občine v upravni svet Konzorcija za industrijsko cono. »Če je res — je dejal zastopnik manjšine —, da omenjeni konzorcij ne predstavlja kake nevarnosti za razlastitev zemljišč na sovo-danjskem območju, ker ščiti našo upravo lasten regulacijski načrt in zato prav ona lahko izvede razlastitve, ki bodo izključno v prid našemu prebivalstvu, res nima smisla, da je naša uprava zastopana v omenjenem konzorciju. Svetovalci večine sicer trdijo, da je naš zastopnik le opazovalec, toda dejansko je podvržen glasovanju in sklepom mogočnih javnih ustanov kot so goriška občina, gorišika Hranilnica ter Trgovinska zbornica s svojim skladom.« Svetovalci večine pa so bili drugega mnenja ter so imenovali Vlada Klemšeta za predstavnika občine v Konzorciju za ind. cono. Druga kočljiva točka, ki je sprožila de-bato, je bila obnovitev pogodb z ustanovo ONAIRC. Svetovalci SSk so ponovili svoje stališče, ki so ga izrazili že v resoluciji ob proračunu za leto 1977, svetovalci večine Pa so zagovarjali podaljšanje pogodbe za °no leto, dokler ta ustanova s strani države ne ho razpuščena, ker bi morali obroči. ki obiskujejo te vrtce, ostati doma. Svetovalci SSk so sprejeli zlasti slednji argument, ki se tiče otirok, nakar je večina pristala na njihov predlog, naj se na prihodnji seji o tem razpravlja in se sprejme skupna resolucija. Svetovalci SSk so se energično zavzeli tudi za ureditev ceste Rubije-Vrli. Cesta je ozka, ovinki brez jeklene ograje, obcestni kamni so na nepravih mestih. Skratka: cesta je zlasti v zimskem času zaradi poledice nevarna in bi morala občina naglo ukrepati, da ne bo prišlo do nesreč. Na koncu seje so svetovalci SSk predložili še resolucijo, kji je enaka oni, ki jo je sprejel občinski svet v Števerjanu in jo objavljamo na drugem mestu. Resolucija je bila soglasno sprejeta. - R. D. Doberdob Benečani so nas še enkrat obiskali. V nedeljo 30. januarja smo se v Doberdobu v velikem šitevilu zbrali k srečanju z našimi brati Benečani in jim s svojo prisotnostjo dokazali, kako so nam njihovi problemi blizu in kako vsi z njimi čutimo. Niti leto še ni minilo, odkar so bili pri nas z veseloigro »Beneška ojcet« in s svojim izvajanjem takoj osvojili vse občinstvo. Že takrat se je med nami vzpostavila vez prijateljstva in prav je, da se to prijateljstvo nadaljuje ter utrjuje. Tokrat so se nam beneški bratje predstavili z igro »Emigrant«, ki je veren prikaz žalostne beneške stvarnosti. Izidor Predan je vanjo izlil vso trpkost in tragiko, ki mori beneškega človeka, vso njegovo trdo borbo za življenje in obstoj. Adrijan Rustja, član SSG iz Trsta, pa je v svoji tenkočutnosti in občutljivosti do problemov svojih beneških sorojakov dal dejanju poseben prizvok pristnosti. V svoji vztrajnosti in požrtvovalnosti so naši beneški prijatelji vredni vsega našega priznanja An občudovanja in to tem bolj, ker niso klonili niti po veliki nesreči, ki jih je zadela lanskega maja. Občudujemo vas, prijatelji, čestitamo vam in želimo, da bi vsi mi Slovenci imeli vedno toliko moči in navdušenja, kot ga imate vi sedaj, da bi se še naprej srečavali in utrjevali svoja poznanstva, posebno pa, da bi se vaša dejavnost odslej odvijala v boljših in srečnejših razmerah! ★ • Italijanska revija »Mondo e missioni« poroča v decembrski številki o zelo uspešni misijonski nedelji v Milanu. Na predvečer je bila velika misijonska manifestacija, ki je privabila okoli 50.000 ljudi, največ mladih. V tihem sprevodu so šli od gradu Sforzosco v milansko stolnico. Večer je bil v geslu: Daruj svojo večerjo za tiste, ki so lačni. Pri nabirki v stolnici so zbrali 22 milijonov lir. Organizatorje je presenetila izredna udeležba pri misijonski manifestaciji. Z GORIŠKEGA Resolucija števerjanskega občinskega sveta Ker se v zadnjem času vrstijo procesi proti pripadnikom slovenske manjšine v Italiji, postaja očitno, da gre za nove metode zastrahovanja pripadnikov slovenske manjšine zlasti v krajih, ki so v zadnjem času priča reorganiziranju slovenskih društev in organizacij. Zato je števerjanski občinski svet, zbran na redni seji H. januarja 1977, obsodil tako početje ter zahteva, da sprejmejo pristojne oblasti potrebne zakonske ukrepe za zagotovitev globalne pravne zaščite, ki pritiče pripadnikom slovenske etnične skupnosti po ustavnih določilih. Podgora Prejšnjo nedeljo smo imeli v Podgori v župnijski dvorani zelo uspelo kulturno srečanje. Prišel je k nam g. župnik iz Nabrežine B. Brecelj ter nam dve uri kazal skioptične slike in filme. Med drugim nam je orisal življenje in pesniško ustvarjalnost »goriškega slavčka« Simona Gregorčiča. Vse poslušalce, ki so se zbrali v precejšnjem številu, je znal pritegniti s svojo preprosto, a učinkovito besedo. Vsi prisotni smo se ob njegovih besedah vživeli v Gregorčičev »planinski raj«. Nato nam je pokazal še razne barvne filme, s katerimi nam je približal lepote naše slovenske zemlje v raznih letnih časih. Ob koncu se je razvil razgiban razgovor s predavateljem. Razšli smo se veseli in zadovoljni z upanjem in željo na skorajšnje svidenje. - U. M. Gabrje Tudi Marija Devetak, najstarejša žena v sovodenj ski občini se je poslovila s tega sveta, da nadaljuje svoje življenje v onstranstvu pri Bogu. Letos 26. julija bi dopolnila 95 let življenja. Vedno je bila pri dobrem zdravju, živahna in vesela. Rada je čitala, še bolj rada pa pripovedovala iz svojega na doživljajih bogatega življenja. Dolgo je služila v Egiptu; v Lipnici na Štajerskem je doživljala leta begunstva; videla je Rim, Švico in mnoge druge kraje. Po rodu je bila z Vrha kakor njen mož Avguštin, po poroki pa sta si ustvarila svoj dom v Gabrjah na Klancu. Po prvi svetovni vojni sta morala začeti znova, saj sta našla svojo hišo v razvalinah. Nato ji je umrl mož, vendar je ostala naprej pod isto streho pri hčerki Kristini, ki je pripeljala moža v hišo. Ob njej je zrasla še vnukinja Hortanzija, katerih ljubeče pozornosti je bila do smrti deležna. Pokojna Marija je bila žena vere; zelo močno je bila povezana s Cerkvijo in z župnijo; veliko je molila, rada dajala v dobre namene. Umrla je spokojno, dobro pripravljena na smrt. Ni se je bala. Sprejela jo je kot svojo dobro znanko, saj so bili njeni življenjski računi pred Bogom in bližnjim v redu. Po pogrebni maši, ki jo je ob somaševanju p. Bruna Abrama opravil domači župnik, je našlo njeno telo zadnji počitek na gabrskem pokopališču. Naj živi v Bogu naprej, svojcem pa izrekamo sožalje. - jk Teološki tečaj V ul. Risorta 3 se nadaljujejo teološka predavanja vsak petek ob 19.45. O zgodovinskem razvoju razodetja v stari in novi zavezi, krščanski etiki in smislu življenja je predaval dr. Rode. V petek 4. februarja bo govoril o Cerkvi — znamenju resničnosti krščanstva. Nato bo govor o svetem pismu. Dobili smo skripte s predavanji dr. Stresa. Temeljiti so, med drugim dokazi za božje bivanje. Svetujemo, da jih predelajo tudi tisti, ki morda ne bodo polagali izpita. Saj ne bo škodilo, če si vsako toliko še bolj utrdijo temelje našega krščanskega nauka. Deset let Finžgarjevega doma na Opčinah V nedeljo popoldne 30. januarja se je v Finžgarjevem domu na Opčinah zbralo veliko ljudi, ki so z veseljem sledili pestremu sporedu. V prvem delu, ki ga je neposredno prenašala slovanska radijska postaja Trst A, so se predstavili vsi trije mladi narodno zabavni ansambli. Najprej je nastopil ansambel »Najmlajši«, ki je ubrano podal 8 slovenskih ljudskih pesmi. Mladi člani o-menjenega ansambla imajo pred seboj lepo pot, ker segajo v zakladnico naših domačih ljudskih pesmi. Drugi je nastopil ansambel »Zvezde«, ki je za marsikoga bil lepo presenečenje in je s svojo izvedbo navdušil pričujoče. Tudi ta ansambel je izvajal same ljudske pesmi. Tretji se je predstavil občinstvu že znani ansambel »Galebi«, ki je zelo občuteno podal nekaj lepih Avsenikovih melodij. V drugem delu je spet nastopil ansambel »Galebi«. Izvajal je skladbe Avsenika, Dovžana, Burnika in Kovačiča. Zelo ubrano in obetajoče je zapel tri narodne dekliški trio, ki ga sestavljajo pevke ansambla »Galebi« in »Taims«. Ves ta drugi del je bil povezan z barvnimi diapozitivi iz zbirke Toneta Bedenčiča. Spored je povezovala pri ansamblu »Najmlajši« Dunja Sosič, pri ostalih ansamblih pa F. Pohajač. Razgovor o naših časnikih Slovenska prosveta v Trstu je v ponedeljek 31. januarja pripravila kulturni večer o naših časnikih. Na razgovor je povabila urednike tistih slovenskih časopisov’, ki bi jim lahko rekli »neuvrščeni«. Odzvali so se iz Slovenije Družina in Cerkveni glasbenik, iz zamejstva Katoliški glas, Pastirček in Mladika. Neuradno sta bila prisotna tudi Novi list in Zaliv. Ognjišče ni bilo zastopano, ker uredniki ne dobijo potnega lista. Večeru je prisostvovalo lepo število udeležencev. Bilo je tudi precej mlajših izobražencev, odsotni so bili akademiki in dijaki. Voditelj večera Sergij Pahor je navzočim zastopnikom zastavil razna vprašanja o nakladi posameznih časopisov, o njih miiiiNiiimiiiiimiiiiiiiiiimiiiiimiiiiiiiiiiiiMiii!MiiiimiiiiiiiiiNmiiimiiiiiiiimimiii!immmmiiiiiiiimnmimimmiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimmmmiiimiiii Pisatelj Karel Mauser ■ umrl V soboto 22. januarja zjutraj je v bol-nišnioi v Clevelandu (ZDA) po daljšem bolehanju na srcu in po hudi operaciji umri slovenski pisatelj Karel Mauser. Pokopali so ga v torek 25. januarja v Clevelandu. Književnik Karel Mauser se je rodil 11. avgusta 1918 na Bledu kot sin preprostih staršev'. Otroška leta je preživel v Gorjah pri Bledu in v Podbrezjah, krajih, ki so se mu najgloblje vtisnili v dušo. Za časa šolskih let je veliko bral. V sed- IZ KANALSKE DOLINE V Ukvah spet slovenski pouk V Ukvah v Kanalski dolini se je tudi letos začel tečaj pošolskega pouka slovenskega jezika. Obiskuje ga okrog 30 otrok. Pouk je že lani organiziral domači župnik Mario Garjup, poučeval pa je prof. Salva-tore Venosi. Lani se je pouk, kot znano, začel v ukov-ški šoli, toda nadučiteljica Broccaioli je kmalu zatem izgnala otroke iz šole. In ti so se morali skupaj z organizatorjem župnikom in učiteljem zateči začasno v cerkev, dokler jim šolska oblast na odločen pritisk vse demokratične javnosti ni ponovno odprla šolskih prostorov. Ker je lansko leto tudi šolsko poslopje v Ukvah močno poškodoval potres, je letos slovanski pouk v cestarski hiši (casa cantoniera), v kateri je začasno nastanjena šola. mi gimnaziji je prvič prijel za pero in napisal pesem »Pomlad«, ki je izšla v dijaškem listu Mentor. To je bil začetek njegove literarne poti. Po maturi je stopil v ljubljansko semenišče, a ga je pozneje zapustil, se oženil in bil v službi pri Slovenčevi knjižnici v Jugoslovanski tiskarni. Po drugi svetovni vojni je moral po sili razmer v tujino, kjer ga kmalu srečamo v Špitalu ob Dravi med slovenskimi begunci. Tu je delal na cesti, sicer pa je bil pisatelj, ki je redno pisal podlistke v Koroško kroniko, ter potem ko se je obnovila celovška Mohorjeva družba, zlasti za njene Družinske večernice. Tako je postal Karel Mauser taboriščni in koroški slovenski pisatelj. Napisal je dela: »Sin mrtvega« (Celovec 1947); »Prekleta kri« (Celovec 1948); »Puntar Matjaž« (Celovec 1950, izdala Mohorjeva družba v Celovcu); »Zemlja« (Celovec 1952, izdala Mohorjeva družba); »Jamnik« (Celovec 1953, izdala Mohorjeva družba); »Vetrinjsko polje« (Celovec 1952); »Kaplan Klemen«, igra v šestih dejanjih, izšla v Clevelandu; »Božji služabnik pater Leopold«; »Pšenični klas« (Cleveland 1954); »Večna vez« (Cleveland 1955); »Velika rida« (Celovec 1955, izdala Mohorjeva družba); »Kaplan Klemans« (Luzern 1955, prevedel v nemščino Bernard Strauss in Gerold Schmid); »Kaplan Klemens« (Luzern 1956, 2. izdaja); »Jerčevi galjoti« (Buenos Aires 1958); »Ura s kukavico« (Celovec 1959, izdala Mohorjeva družba); »Ljudje pod bičem« (Buenos Aires 1963-64-66); »Na ozarah« (Buenos Aires 1970). razširjenosti, gospodarskih težavah, urejevanju, sodelavcih. Med debato pa je šla beseda predvsem o vsebini posameznih listov, njih prodornosti, pomanjkljivostih, a tudi namenih, ki jih imajo. Debata je bila razgibana, odkrita, pa tudi kritična. Pri tem je izstopilo dejstvo, da pri vseh glasilih manjka mlajših sotrudnikov. Mladina, srednješolska in visokošolska, ki je nekoč bila gibalo našega kulturnega življenja, naših revij in časopisov, je sedaj postala »polupismena«, bi rekli Srbi. Zna brati in pisati, toda bere malo, napiše še manj. Kulturna dogajanja, politični pretresi, socialna trenja, vse to in drugo gre mimo nje. Morda bo res, kar trdijo številni psihologi, da v današnjem času človek sicer hitreje raste in se osamosvaja, toda psihološko pozneje dozori kot v prejšnjih dobah. Znamenje tega dejstva naj bi bilo enostransko zanimanje mladine za šport in za nič drugega. Slične debate sicer navadno ne rodijo kakih praktičnih sklepov ali resolucij, so pa koristne, ker se križajo misli, izmenjajo pogledi, razčistijo stališča. V tem ozira je ponedeljkov večer v Donizettijevi ulici gotovo uspel. Okrogla miza štirih zamejskih revij Da bi razširili med mladimi zanimanje za naš ravialni tisk in da bi ga z njim seznanili, so mladi v Slovenskem kulturnem klubu priredili prejšnjo soboto 29. januarja srečanje z uredniki štirih zamejskih revij. Pri okrogli mizi, ki je bila v društvenih prostorih v ulici Donizetti, so sodelovali uredniki Marij Maver za Mladiko, Aleš iLokar za Most, Boris Pahor za Zaliv in Miroslav Košuta za Dan. Uredniki so na kratko orisali pot posameznih revij od ustanovitve do danes, orisali so težave, s katerimi se te revije borijo, in končno so tudi označili njihove idejne ohraze. Živahna razprava se je razvila predvsem ob tej zadnji točki in dokazala nujnost obstoja različnih glasov v vsaki pluralistični družbi, tako tudi v slovenski zamejski stvarnosti. Prihodnjo soboto 5. februarja bo v Slovenskem kulturnem klubu družabni večer v vzdušju tabornega ognja. Odbor vabi člane, da prispevajo k veselemu razpoloženju z igrami in skeči. Začetek večera ob 19.30. Sledil bo ples. Slovenci v Trstu in ekumenska misel O lanskem skupnem tržaško-goriškem romanju v Hercegnovi, rojstni kraj bi. p. Leopolda, in po drugih zanimivih krajih Jugoslavije je Katoliški glas svoj čas že poročal. Slovanski tržaški ekumanisti se zbiramo mesečno v Marijinem domu v ul. Risorta pod vodstvom dr. Kosmača, ki je navdušen za vse lepo in dobro. V nedeljo 23. januarja ob 16. uri smo imeli skupno ekumensko slavje na Mon-tuzzi pri gostoljubnih patrih kapucinih. Sodelovale so tri verske skupnosti s svojimi predstavniki. Slovenske katoličane na Tržaškem je zastopal škofov vikar dr. L. Škerl, ki je tudi sodeloval pri pobožnosti in izrazil nekaj globokih misli, ki so vsem udeležencem ostale v spominu. Srbske pravoslavne vernike im protestante sta zastopala srbski pop tržaške pravoslavne cerkve in slovenski protestantski pastor iz Slovenije. Med slavjem je bila poudarjena predvsem ljubezen med kristjani. Slovesnost je vodil dr. Kosmač. Med ekumenskim bogoslužjem je prepeval zbor srbske pravoslavne občine pod vodstvom prof. U. Vrabca. V zboru sodelujejo tudi nekateri slovenski rojaki. Tržaški Slovenci (bilo je tudi več Srbov in tudi nekaj Grkov), ki smo se v velikem številu udeležili ekumenske pobožnosti, smo odhajali duhovno obogateni in resnično navdušeni. Po cerkveni slovesnosti je bilo ekumensko srečanje v dvorani Marijinega doma v ul. Risorta 3. Tu smo se bolje spoznali, poslušali razne govornike, se med seboj pomenili in potrdili, da Boga ne moremo deliti. On je last vseh, tudi tastih, ki ga ne priznavajo ali vanj ne varujejo. ■ Vojaki kmerske vojske so iz Kampučije (Kambodže) vdrli na ozemlje Tajske, požgali več vasi ter pobili 30 oseb, mod njimi tudi noseče žene in otroke. Tajsko ministrstvo je vložilo protestno noto v Phnom Penhu, a do sedaj ni prejelo odgovora. i Radio Trsi A V nedeljo 6. februarja ob 16. uri bo v Katol. domu v Gorici prirediteu za katoliški tisk Pred igro in v odmorih bo na dobitkih bogat SREČOLOV v korist slovenskega katoliškega tiska. Gradimir Gradnik oproščen V Krminu je bil prejšnji teden proces proti Gradimiru Gradniku, predsedniku pokrajinskega sveta Slovenske skupnosti v Gorici. Gradnik ise je moral zagovarjati pred obtožbo, da je pri zadnjih občinskih volitvah na nekem krminskem volivnem sedežu agitiral za slovensko listo. Obtožba je izhajala od .prijave lokalnih organov javne varnosti, a se je na sodni obraivnavi izkazala za popolnoma neosnovano. Branilca odvetnika dr. Štoka in dr. Sanzin sta namreč v svoji obrambi izpodbila vse obtožbe in prikazala, kako je pravzaprav ta sodni postopek izraz še preostalih ostankov nestrpnosti na našem področju. Zato je sodišče Gradnika oprostilo vsake krivde. Pokrajinsko tajništvo Slovenske skupnosti na Goriškem je na svoji zadnji seji v ponedeljek 31. januarja izrazilo svoje zadovoljstvo nad izidom obravnave v Krminu, ki je pokazala, da Gradimir Gradnik ni izvršil nikakega kaznivega dejanja. Solidarnostno brzojavko je Gradniku poslal pokrajinski tajnik DC Longo. Svoje zadovoljstvo nad izidom procesa so izrazili tudi predstavniki raznih strank na zadnji seji občinskega sveta v Gorici. Avtoporto pred občinskim svetom Prejšnji petek 28. januarja je goriški občinski svet na široko razpravljal o problemu av.toporta, ki ga predvideva regulacijski načrt. Svet je vzel v pretres vse možne plati te zadeve in jo osvetlil kar se da podrobno. Na koncu je svet načrt odobril z glasovi sedanje večine (DC, PSDI, PRI) in liberalcev. Proti so glasovali SSk, PSI in PCI. V imenu Slovenske skupnosti je svetovalec dr. Paulin obširno prikazal razloge, zaradi katerih SSk odločno nasprotuje temu načrtu. Jasno je namreč, da bo nova gradbena struktura prispevala k nadaljnji izgubi naše zemlje. Obenem pa bo to tudi oslabilo že itak šibko poljedelstvo. SSk ni proti industrijskemu napredku in urbanističnim infrastrukturam, nasprotuje pa taki lokaciji teh objektov, ki bodo nedvomno škodovale 'koristim slovenske manjšine. Koncert na Travniku V goriški tradiciji zadnjih let je tudi koncert v čast sv. Ceciliji, ki ga prireja kulturna ustanova EMAC. Letos so ta koncert iz tehničnih razlogov prenesli od novembra na četrtek 27. januarja. Pri koncertu je sodelovalo pet goriških zborov. Za gorišiko mesto je to lepo število, saj vemo, kako je bilo pred leti, ko Gorica ni premogla poštenega zbora, če izvzamemo slovenske. Zbori, ki so na koncertu nastopili, so bili: Zbor občinskih nameščencev pod vodstvom F. Valentinsiga, zbor Lojze Bratuž (prof. S. Jerdcijo), moški zbor Monte Sa-botino (V. Perini), zbor Sant’Ignazio (prof. S. Jericijo) in Madrigalisti di Gorizia (O. Dipiazza). Začel je zbor Dipendenti Comunali (občinski nameščenci). Odpel je štiri pesmi. Posrečeno je bila izbrana prva pesem Oče-naš I. Stravinskega. Koncert se je torej začel z molitvijo. Nato je zbor odpel dve Onffovi in eno Handlovo pesem. Za njim je Lojze Bratuž podal Gallusovo Regali ex progenie in dve slovenski. Sledil je zbor Monte Sabotino. Izbral si je Sanctus L. Perosija, Jola B. De Marzia in Cantico dei Camtici G. Theodorakisa. Bolje kot v polifoniji se je zbor odrezal v ostalih dveh pesmih. Zbor sv. Ignacija je tudi zapel tri polifonične skladbe. Zaključili so goriški madrigalisti s prav tako tremi polifonični-rni pesmimi: da Palestrinc, di Lassa in R. Thomsona. Ni da bi tu podal strokovno oceno nastopajočih zborov. To naj naredi kdo drug. Poudariti hočem le čudno dejstvo, da mora danes kristjan, če hoče slišati nabožno pesem, k sličnim koncertom. Med bogoslužjem v cerkvi taikih pesmi ni več. Povsod vladajo le popevke ali pa molk. Jeli hotel to doseči zadnji koncil? Mislim da ne. Do tega so privedli napačni reformatorji, ki so izgnali iz liturgije latinščino ne samo tam, kjer je bila v oviro, temveč tudi tam, kjer bi lahko še zmeraj pomagala dvigati duha v molitvi. Mislim s tem na polifo-nično pesem, ki je bila pravzaprav komponirana za bogoslužje in ne za koncerte. Ali bi ne bilo koristno tudi za sodobne kristjane, če bi nabožno polifonično pesem vrnili ne samo v cerkev, temveč tudi med liturgijo, to je med mašo? Vsaj ob velikih praznikih. - K. H. Orgelski koncert H. Berganta V sredo 26. januarja je bil v goriški stolnici orgelski koncert našega priznanega orgelskega mojstra prof. Huberta Berganta. Koncertist je nam vsem že zelo znan, zato ni treba še posebej predstavljati njegovega dela in uspehov, ki jih je tudi v zadnjem času imel doma in v inozemstvu. Koncert je organiziralo SKPD »M. Filej« v Gorici. Spored Bergantovega koncerta je bil tokrat -res enovit, saj je vseboval izključno dela J. S. Bacha. V samem okviru Bachovega opusa je bil program omejen na njegove fantazije in fuge. To so skladbe, ki na eni strani lepo kažejo na Bachov im-provizacijski genij in briljantnost invencije (fantazije), na drugi pa potrjujejo, da je veliki baročni skladatelj nesporen prvak kontrapunkta i(fuge). Bergant je podal sedem skladb, ki so se po posrečeni in izbrani registraciji lepo razlikovale v zvočni barvi, čeprav gre za po obliki podobna dela. Posebej naj tu zabeležimo Fantazijo in fugo v a-molu, Fantazijo v g