163
Podučne stvari.
Hranilnične podružnice.
Pod tem naslovom je iss okolice Ljubljanske v 52. listu prinesel »Slovenec" dopis, ki ga v vsestranski prevdarek tem raji natisnemo tudi v našem listu, ker so tudi ,,Novice" že pred več leti v istem smislu obravnavale to stvar in je vodstvo hranilnično do tega prišlo, da je sklenilo, vsak mesec na tržni dan pošiljati enega svojih uradnikov v Kranj , da bi ondi sprejemal vloge od ljudi, ki bi hoteli kak denar izročiti hranilnici ali pa od nje ga na posodo dobiti. Ta naredba je pa tako malo vspeha imela,   da je že dolgo popolnoma zaspala.
Sestavek ,,Slov." se tako-le glasi:
,,Novice" št. 18. t. 1. so prav važno reč obravnavale, da bi se namreč odpravila mala loterija, ki je kuga za ubožne, in se pustila samo velika loterija za bogate in premožne, nasproti pa, da bi se pomnožile hranilnice na Kranjskem, kakor tudi po drugih Avstrijskih deželah.
Da pri hranilnicah ostanemo, bi bilo gotovo želeti, da naj bi se pomnožile in po naši deželi vsta-novile na priliko v Novomestu, v Postojni, Koče v j i, v Kranj i ali v Radolici, in sicer tako, da bi Ljubljanska hranilnica bila poglavitna, druge štiri pa nje podružnice. Ljubljanska hranilnica ima zaupanje pri ljudeh in je premožna, bi toraj podružnicam prim-šino vložila in vložnikom s svojo skupno istino dobra stala. Naj bi v vsakem letu le eno podružnično hranilnico ustanovila, v štirih letih bi bile štiri podružnične hranilnice. Ali bi si na tak način ne dobila Ljubljanska hranilnica sama sebi slavo in premoženje in kolikim ljudem bi ona močno močno vetregla?
Kranjska deželica, kakor uboga da je, bi vendar v kratkem vse na boijem stala; marsikateri hlapec bi svoj privarovani zaslužek v bližnjo hranilnico vložil, ki služi kje na spodnjem Dolenskem, ali daleč na Notranjskem blizo Postojne, ali tam gori na Bohinjskem, in ki Ljubljane nikdar ne vidi in nima opravka v Ljubljani; ravno tako dekleta, ženice in tudi nekateri kmetje bi svoje krajcarje raji v hranilnico donašali dobro vedivši, da iz hranilnice vzamejo, kedar hočejo in potrebujejo, če pa dalje časa pustijo istino v hranilnici, da se jim vsako leto pomnožuje njih vložena vsota. S tem bili bi posli in tudi drugi napeljevani k veči varčnosti. Zdaj pa, ko imajo par goldinarčkov , ki so si jih prislužili, jih radi obračajo v zapravljivost; eni popivajo, eni pa v gizdasto obleko vtaknejo in na zadnje nimajo nič; nekateri posodijo kakemu zapravljivemu človeku, od katerega ne morejo nazaj dobiti, kedar bi sami potrebovali, ali pa še vse zgubijo in nimajo druzega, kakor zmerjanje in jezo ali pravdanje za dobiček, če so pa hranilnice tu in tam, se pride temu v okom.
Tudi odrtnijštva bi bilo manj , ker ta, ki na posodo išče, bo šel raji v hranilnico iskat na posodo in bo le po 6 odstotkov plačeval raji kot po 10 in še več.
Pri vtemeljenju hranilnic po deželi bi morala Ljubljanska hranilnica kot matica in utemeljiteljica kake dva ali tri svojih skušenih uradnikov v podružnico razpostaviti, da bi bil vse skozi dober pričetek storjen, in bi ljudje zaupanje do njih imeli; tudi bi še kak penzijoniran pošten uradnik pri kaki hranilnici lahko za vodjo bil.
Začetkom bi utegnila tudi kaka dva popolnoma zanesljiva uradnika v svojem okraju okoli hoditi vložnikov iskat in precej tam vloženi denar v knjižice vpisovati in sicer tak dan, ko je hranilnica zaprta, ker na tak način bi  še hitreje hranilnica k zdatni istini prišla.
Vodila Ljubljanske hranilnice naj bi bila tudi za podružnične hranilnice razen tega, da bi pri izposojilu izposojevalcev toliko stroškov ne stalo; manj stroškov ko jih bo stalo, tem raji bodo ljudje na posodo jemali.