Plačilo za strah Po zaspanih ravninah, čez strme planinske prelaze, ob vročih morskih obalah in čez neskončne puščave so raz-predene ceste, po njih pa dan in noč, po dežju in v snežnih metežih, skozi meglo in pod rdečim soncem križarijo veli-kani na kolesih - težki tovor-njaki. V njih sede junaki te zgodbe. Junaki so, kajti vsak trenutek v tej pajčevini cest preži nanje »črni pajek« -smrt. Ceprav večina šoferjev vest-no in strokovno kroti tovornja-ke, so med vožnjo vendarle ne-prestano v nevarnosti »Ko krenemo na pot, so na-še glave ,v torbi' pravi Dragutin Arsič, voznik Velmotransa iz čuprije. O nič kaj lahkem poklicu go-vori tudi podatek, da je vsak peti profesionalni voznik že gledal smrt v oči, vendar pa na srečo ušel njenim krempljem. Na žalost pa mnogi vozniki končajo tragično. Tiste, ki za volanom dočakajo penzijo pa stiskajo profesionalne bolezni, psihofizično so izčrpani. PARKIRIŠČE NA JEŽICI -EVROPA V MALEM Če se želite pogovoriti z možmi izza volanov o njiho-vem težkem a vendarle lepem in razburljivem poklicu, pridite na Ježico, na Obvozno cesto številka 1. Na astaltiranem in ograjenem parkirišču, enem najlgplih in najbolj funkcio- nalnih v naši državi, boste vse-lej srečali na desetine vozni-kov, ki so se po svojih dolgih potovanjih začasno zaustavili za Bežigradom. Odpočijejo se, pomalicajo, počakajo, da jim naložijo ali razložijo blago in, hajd naprej, v neznano ... Parkirišče na Ježici je Evro-pa v malem. Tam naenkrat po-čiva na desetine kamionov z oznakami Italije, Bolgarije, Gr-čije, Zvezne republike Nemčije, Največ pa je seveda jugoslo-vanskih. Kot v nekakšno tiho luko pri-peljejo na parkirišče težki Mer-cedesi, Fiati, Mani, Tami, Fapi, Omi. Večina jih ima oznako TIR o mednarodnem transpor-tu blaga po cestah, ki jo carin-ske oblasti dodelijo kamionom zaradi pospešenega carinske-ga postopka na mejah. Na kontroli pri vhodu na par-kirišče me je zaustavil čuvaj Hamdo Duratovič. Doma je iz Cazina v Bosni, a je že od nog do glave naturaliziran Ljub-Ijančan. »Že skoraj tri desetletja sem v Ljubljani, tu bom tudi doča-kal penzijo. Rad imam to delo. Na parkirišču sem zaposlen od otvoritve leta 1974.<¦ Hamdin kolega, Rudi Mitko-vič iz Murske Sobote, je že 31 let v Ljubljani. Pove nam: »Na parkirišču so tudi mon-tažne hišice, v katerih so pred-stavništva nekaterih špedicij: Avto Kočevje, Špedicija Bugoj-no, Srbija prevoz in drugi. V teh predstavništvih dobijo voz-niki naloge za razkladanje ali nakladanje blaga in druge in-formacije. Kaj mislim o vozni-kih? Vsi po vrsti so marljivi, pošteni Ijudje, ki z mnogo trp-Ijenja zaslužijo svoj kruh Se nobenih sporov nismo imeli z njimi« IZNAJDLJIVA TETA MARIJA Za počitek rabijo vozniki sa-mo dvoje: udobno posteljo in topel obrok hrane. In pravtega na parkirišču ni. Večina jih spi v tesnih in še zlasti pozimi hla- IZ ČRNE KRONIKE Na slovenskih cestah je lani 422 poklicnih voz-nikov tovornjakov pov-zročilo prometne nesre-če. Posledice so hude: mrtvih je bilo 41, ranjenih 381. Ob koncu preteklega leta smo imeli v Sloveniji 27.263 pokllcnlh vozni-kov tovornjakov in 2.471 voznikov avtobusov. dnih kabinah, na ozkih in neu-dobnih ležiščih. Malokateri gre v središče mesta, da bi tam našel hotelsko sobo, pa tudi v sobah avtokampa na Ježici so redki gostje. Voznik Hans Muller iz Zaho-dne Nemčije predlaga: »Ob parkirišču zgradite manjši hotel in restavracijo. Ni treba, da je visoke kategorije, ampak naj bo kolikor toliko udoben, da bodo vozniki poleg spanja in hrane imeli tudi kaj zabave. Da se ob glasbi malo sprostimo in pozabimo na dol-ge vožnje, ki nas še čakajo. Poleg Hansa je o tem še nek-do razmišljal. Na primer teta Marija iz Savskega naselja. Dobila je dovoljenje.in na par-kirišču postavila svojo avtopri-kolico. Lokalček je imenovala »Okrepčevalnica 0,3« Dopol-dne vozniki tam dobijo sendvi-če, hot dog, kavo, pivo, kuha-no vino... ¦>V Dnevniku sem preorala oglas, da Komunalno podjetje Ljubljana nudi možnosti za bi-fe Takoj sem se odločila. Kar dobro gre, tudi vozniki so za-dovoljni Na žalost pa je naša ponuda zelo skromna« je po-vedala teta Marija »Bolje išta nego ništa,- pri-bije mladi voznik Čazim Vulič \z Bara in doda: "Tudi javna telefonska govorilnica bo, da borno lahko klicali domače. Razumljivo je, da so naši stal-no v strahu, kaj se nam bo zgo-dilo na poti« Voznik Rumijatransa iz Ba-ra, 32-letni Risto Božovič, je pravkar skočil iz kabine, pre-tegnil otrple noge in zatelova-dil z rokami. Neprespan je, utrujenost mu brazda lica. Očitno mu je všeč svež zrak in lahen vetrič, ki pihlja z Rašice in Save. »Vračam se iz Libije. Na poti sem dva tedna. Komaj čakam, da se vrnem domov v Bar. Že-na in troje otrok me pričaku-jejo.« Kako je bilo na poti? »Vselej je isto. Napeto in na-porno. Na vsakem kilometru doživljamo stres. Ceste so po-stale res prava džungla na as-faltu.« Ristu je všeč na Ježici: »To je odlično urejeno parkirišče. Tukaj se pošteno spočijem.« ŠOFERSKA TUGA JE NEIZMERNA... Noč je obkolila tovornjake na Ježici, toda življenje ne za- mre. Luči velikega vozila obli-jejo tovomjake na parkirišču To je Velemotransov Man, iz Firenc sta ga pripeljala vozni-ka iz Čuprije, 32-letni Dragiša Arsič in 33-letni Radiša Bogo-savljevič.« »Dve tretjini poti, dolge 2 600 kilometrov. je za nama. Imela sva ludi gumi defekt.« In veseljak Radiša zapoje ti-sto znano šofersko: »Šoferska je tuga pregole-ma, pukla guma, a rezerve nema...« f Piše: IVAN ŠUČUR J »Veste, zdaj je gume težko dobiti. Krpamo jih, pa še kar naprej pokajao« Kaj prevažate? »Zdaj smo prazni. y Firen-cah sva raztovorila bukove de-ske iz gozdno industrijskega kombinata Novo selo pri Vr-njački Banji. V Ljubljani bova naložila blago za Niš. Potem pa spet na 15-dnevno vožnjo v Irak.« Koliko zaslužite? »Slabo, od 15 do 20 tisoč dinarjev mesečno«. ZA VOLANOM SEDEMKRAT DO MESECA IN NAZAJ Najstarejši med mojimi so-govorniki je 52-letni Franc Ži-žek, voznik 24-tonskega zele-nega mana, last Avto Kočevja. Lepo, moderno vozilo je pred kratkim pripeljal z beograjske-ga salona avtomobilov. »Imamo slab dan, pove Franc. Moj delovni tovariš iz podjetja je včeraj izgubil življe-nje. Pri Poljčanah je zletel s ceste, padel iz kabine skozi ve-trobransko steklo in umrl pod kolesi lastnega kamiona. To je tisto najhujše, kar voznika lah-ko doleti na cesti« Franc Žižek že 30 let vozi za Avto Kočevje, profesionalni voznik je že polnih 35 let. »Pošteno sem nabral ta leta in kmalu bom šel v pokoj- Pred Manom je vozil Merce-desa. Z njim je v štirih letih prevozil 500.000 kilometrov brez generalnega popravila. »Na dan šoferjev in avtome-hanikov mi bodo izročili Mer-cedesovo nagrado za uspešno vzdrževanje vozila« Franc je prekrižal vso Evro-po in Bližnji vzhod. Za vola-nom je navrtel okrog 5 milijo-nov kilometrov. »To je po mojih računih se-demkrat do meseca in nazaj«, se šali Franc. Pravkar se je vmil iz Bagda-da, ko bo naložil blago v Mla-dinski knjigi bo zavil na sever, v Anglijo. In spet ga bo z nemi-rom v srcih čakala številna družina: žena, štiri hčerke, trije zetje in pet vnukov. »Dobro zaslužim, okrog 50.000 na mesec. To je plačilo za strah, reče Franc, ki je v dolgi vozniški praksi doživel že vse mogoče, kar se je vrezalo v njegovo zavest, v žuljave roke, v črte na obrazu in nemirne oči... Pove nam zgodbo \z Turčije: »Vozil sem cigarete. Ko je dan ugasnil sem parkiral in le-gel, da počijem. Ob sonč-nem vzhodu sam nadaljeval vožnjo proti Ata Pazariju. Pro-met je bil gost v obeh smereh. Naenkrat iz nasprotne kolone zapelje ogromna cisterna na- , ravnost proti meni. Zavil sem skrajno desno, tudi to ni po- ¦ magalo. Voznik cisterne je šel^ namerno nadme. hotel me je' zriniti v prepad. Zapel me je za , prikolico in moje vozilo se je zvalilo 30 metrov globoko pod cesto. Kakšna sreča, da sem ušel smrti! Zlomil sem si nogo, moj sovoznik Koritnik pa je pa-del iz kabine in bil le laže ra-njen.« Potlej se je okrog njih nabral kup Ijudi in dva turška polica-ja. Toda pol tovora cigaret je že izginilo brez sledu. »To je bila namerno povzro-čena nesreča, da bi tihotapci prišli do bogatega plena. Za naše jadikovanje se policaji ni-so zmenili, kot bi horeli reči: zgodi se...« Franc bi še pripovedoval, to-da mora se spočiti. Jutri bo šel na pogreb tovariša, potem pa dolga vožnja v Anglijo. Po vrni-tvi bo malo doma, pa spet v Turčijo, v Smirno... Takšen je njegov poklic, kaj more. Srečno Francu in tisočem njegovih poklicnih tovarišev!