Darko Komac
LJUDIŠČE
Pred mano leži bolna žival
čas išče
sebi enakega grobarja
žival v krču
s pomlajenimi udi
ob razpadajočem trupu
z razbitinami besed
na gni jočem jeziku
leži
v sivini
svojega razmetanega črevesja
hrope pozno v noč
skozi stotera usta
z mrežastimi
osfeklenelimi očmi
grebe v temo do jutra
osamljena drevesa
|i ob čeljustih
z izsesanimi krošnjami
pokrivajo žolto kožo
pred mano leži
bolna
s hrupom zobatih verig
in nemim bezanjem
v svojem telesu
z rozcefrano svetlobo
v svojih žilah
čas išče grobarja
moja usta so suha
kot njen s prahom
prekrit krik bolečine
moje oči prazne
kot okna
na njenem golem trebuhu
VRNITEV
(moji dolini)
Dones si lepo
z mojimi jagnjedi v tihem naročju ukradlo si nebu prstan modrine zo svoje oči
danes si lepo
v sivi tančici jeseni ogmjena s plaščem suhega listja kličeš viharje na skalnato čelo svojih vrhov
poljubim te
v svoji vrnitvi
ko k mojim stopalom primakneš rozbičone ustnice svojih poti ko mi med prste samotnih ozor v razklane dlani sivih prodišč ujameš pogled
poljubim te
v svoji vrnitvi
ko čcišo nagibom se no jezik izlije mi tvoje srce -prgišče prsti
danes si lepo ...
62         63