Marina Luk­šic Hacin, so­ciologi nja, ro­je­na 1965 v No­vem me­stu, jeod1989 za­po­sle­nakotra­zi­sko valka na In­štitu­tu za sloven­sko iz­se­ljens­tvo ZRC SAZU. Po kon ca­ni gim­na­zi­ji v No­vem me­stu se je vpi­sa­lanaFa­kul­te­tozaso­cio­lo gi­jo,po­li­tic­nevedeinno­vi­nars­tvo in se je v tret­jem let­ni­ku štu­di­ja us­me­ri­la v so­cio­loš­ki (ana­li­tic­no­ra­zi­sko­val­ni) štu­dij­ski pro­gram. Di­plo­mi­ra­la je 1989 z di­plom­sko na­lo­go Antinomije feminizma. Na istifa­kul­te­tije1994kon­ca­lama­gi str­skištu­dijzdelomResocializaci ja in nacionalna identiteta; analiza izseljenskih situacij, leta 1998 pa je na Fa­kul­te­ti za druž­be­ne vede v Ljub­lja­ni us­pe­šno za­go­var­ja­la dok­tor­sko di­ser­ta­ci­jo Multikultu­ralizem v migracijskih situacijah / ZRC 22 1 Zbirka ZRC 22 Marina Lukšic Hacin Multikulturalizem in migracije © 1999, Založba ZRC, Ljubljana Urednik Vojislav Likar Jezikovni pregled Mateja Šetinc Oblikovanje Milojka Žalik Huzjan Prevod povzetka Amidas Založila Založba ZRC (ZRC SAZU) Za založnika Oto Luthar Tisk Littera picta, d.o.o., Ljubljana Tiskano s podporo Ministrstva za znanost in tehnologijo R. Slovenije CIP_ Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 316.73 314.743(485=163.6) LUKŠIC-Hacin, Marina Multikulturalizem in migracije / Marina Lukšic-Hacin ; [prevod povzetka Amidas]. - Ljubljana : ZRC SAZU, Založba ZRC, 1999. - (Zbirka ZRC ; 22) ISBN 961-6182-81-1 1.Hacin, Marina Lukšic- glej Lukšic-Hacin, Marina 100490496 Digitalna verzija (pdf) je pod pogoji licence CC BY-NC-ND 4.0 prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9616182811 Po mnenju Ministrstva za kulturo R Slovenije sodi knjiga med proizvode, za katere se placuje 5-odstotni davek od prometa proizvodov. Marina Lukšic-Hacin Multikulturalizem in migracije 4 Vsebina Predgovor Stane Južnic ...........................................................7 I. UVODNAPOJASNILA..................................................9 II. DRUŽBENO-ZGODOVINSKADEJSTVA,KI DOLOCAJO MULTIKULTURALIZEM ....................24 Ljudje živimo v ‘kulturni/družbeni skupnosti’ ..............27 Izvorno okolje pomembno doloca identiteto posameznika ...................................................................35 Etnicna identiteta .....................................................49 Procesi produkcije in reprodukcije realnosti ..............59 Novodobni kolonializem ................................................64 Multukulturalizem vs. monokulturalizem .....................68 Monokulturalizem kot evropocentricnost .................71 Clovekove pravice ..........................................................75 III. MULTIKULTURALIZEM............................................83 Uvod ............................................................................83 Zgodovinski pregled o multikulturalizmu .....................84 Razlicne definicije multikulturalizma .........................100 Konzervativni (korporativni) multikulturalizem ....101 Liberalni multikulturalizem ...................................103 Levo-liberalni multikulturalizem ...........................104 Kriticni multikulturalizem ......................................105 Zakljucek k tipom multikulturalizma ......................112 Kritike teorij multikulturalizma .................................112 Temeljni paradoks teorije multikulturalizma ..........113 Pasti multikulturalizma v praksi .............................117 Kriticni (radikalni) multikulturalizem: programi njegove izvedbe in utopicnost koncepta ................122 Zakljucek ......................................................................133 IV. MULTIKULTURALIZEM IN MEDNARODNE MIGRACIJE..................................140 Uvod ...........................................................................140 Mednarodne migracije .................................................141 Pojem mednarodne migracije .................................141 Procesi prilagajanja na novo okolje .....................146 Razlicni koncepti politike do priseljencev ..............152 Švedski multikulturalizem in slovenski izseljenci .......155 Migracijska situacija v Evropi po drugi svetovni vojni ..........................................................156 Švedski multikulturalizem .......................................162 Slovenski izseljenci .................................................183 Zakljucek ......................................................................216 V. ZAKLJUCEK...............................................................223 VIRI IN LITERATURA....................................................239 POVZETEK........................................................................250 SUMMARY........................................................................256 IMENSKO KAZALO........................................................262 STVARNO KAZALO........................................................265 PREDGOVOR Pricujoce delo multikulturalizem poveže z migraci­jskimi situacijami. Avtorica opozarja na pojmovno zmedo, nedo-recenosti in razhajanja, ko gre za opredeljevanje multi-kul-turalizma. Presojo o polivalentnosti pojma zakljuci tako, da razporedi uporabo pojma v treh pomenih:  kot oznako kulturne heterogenosti in socasnega obstoja vecjega števila kultur na relativno zakljucenem prostoru,  kot eno od teoreticnih kategorij v odnosu pojmov kulturni pluralizem in interkulturalizem, ko tece beseda o kvaliteti odnosov med razlicnimi etnijami na istem prostoru in  kot cilj (politicnih) gibanj in programov, ki težijo k izbol­ jšanju položaja tako avtohtonih kot priseljenskih etnicnih manjšin. Ena od osnovnih hipotez je razlicnost multikul-turalizma glede na zgodovinske okolišcine. Postavlja se tudi vprašanje soodnosnosti med multikulturalno situacijo in akulturacijo. Pri tem prihaja do razhajanj med trditvami, da je osnovni cilj multikulturalizma ohranjanje kultur, ki jih prinašajo priseljen­ci s seboj, ali pa da je multikulturalizem zagotovitev enakega položaja priseljenca drugacne kulture (se pravi enakopraven položaj razlicnih posameznikov). Med države, ki so vgradile nacela multikulturalizma vsvoje zakone, je treba všteti Švedsko. Temu primeru je v delu namenjeno posebno mesto. Prav skozi migracijske izkušnje Slovencev naj bi spoznali specificnost švedskega multi-kultur­alizma. Glavne postulate multikulturalizma so na Švedskem zakonsko sprejeli v letu 1975. Slonijo na enakosti, svobodi izbire in na partnerstvu. Priseljenci se potemtakem lahko sami odlocijo, ali bodo ohranili svoj jezik in kulturo ali pa bodo sprejeli (povsem) švedsko identiteto. Zagotovljene so enake pravice glede zaposlovanja, socialnih pravic, verstev oziroma religiozne opredelitve in izobraževanja. Švedska naj bi bila znana po vsakovrstnosti, tudi verski tol­ eranci. V delu so opisane mnoge kulturne iztocnice za tako tolerantnost: od posebnega odnosa do narecij švedskega jezika do enako-pravnosti med spoloma. Zanimivo je, da je med posameznimi jugoslovanskimi nacionalnimi skupinami bilo manj strpnosti kot je je bilo do teh skupin s strani šv­edske države. Za slovensko identiteto pa velja, da se veže zadružinsko življenje, vero-izpoved in jezik. Švedska izstopa v primerjavi z drugimi državami prav po tolerantnosti. Je edina država v Evropi, ki je uvedla zgledno politiko multikulturaliz-ma. Ima pa tudi Švedska svoj ‘tolerancni prag’do priseljencev. Ta bi bil predvsem v pravno politicni ureditvi, ki jo morajo vsi upoštevati. Normativna ureditev švedske demokracije je za vse obvezna. Delo Multikulturalizem in migracije gre šteti za zrelo znanstveno delo. Izpostaviti velja sistematicno, dosledno in izvirno analizo pojava in pojma multikulturalizma, še posebej v slovenskem prostoru. Gre za preverjen in z znanstvenimi dokazi utrjen pogled na zapleteno temo. Je zaokrožena sin-teza tako na teoreticnem kot na empiricnem podrocju. Cutiti je posebne napore v smeri nadomešcanja tujega izrazoslovja s slovenskim, ceprav je v nekaterih terminoloških zagatah avtorica morala sprejeti uveljavljene (internacionalne) iz-raze. Nova spoznanja predstavljajo pomemben prispevek k vedenju o etnicni heterogenosti in problematiki ter pomembno do-polnjujejo poznavanje migracijske problematike. Poleg tega pa poglavja o slovenskem izseljenstvu zapolnjujejo vrzel v dosedanjem raziskovanju slovenskega izseljenstva. Stane Južnic UVODNA POJASNILA Kako te prehitra sklepanja lahko zavedejo sem spoznala, ko sem se zacela ukvarjati s temo multikulturalizma v povezavi z migracijami. S samim pojmom in konceptom multikulturaliz-ma kot uradne politike do priseljenskih manjšin sem se srecala v casu, ko sem pripravljala svojo magistrsko nalogo z naslovom Resocializacija in nacionalna identiteta / analiza izseljenskih situacij. Ob njej se je vzbudilo tudi zanimanje za samo temo, ki sem jo hotela v svojem nadaljnjem delu osvetliti s stališc socia­lizacijske in akulturacijske teorije. Tedanje informacije, ki sem jih dobila iz literature o migracijah, so ustvarjale vtis, da je multi-kulturalizem vezan na migracijsko politiko. Majhna napaka se je v zakljucni stopnji raziskave izkazala za zelo pomembno, saj se je vsebina prav zavoljo nje kar naenkrat zelo razširila na razlicne oblike multikulturalizma v razlicnih migracijskih situacijah, ki jih najdemo v zgodovini. Poleg tega pa se je pozneje izkazalo, dajesampojemmultikulturalizemv razpraveomigracijah zgolj nerefektirano prenešen iz razprav o etnicni problematiki. ‘Pomanjkljivo’ poznavanje problema v izhodišcu je po­vezano predvsem z osnovno zahtevo kvalitativnih metod razi­skovanja (globinski intervju, opazovanje z udeležbo; to sem dopolnjevala z analizo arhivskega gradiva), ki sem ju uporabljalav svoji raziskavi o Slovencih na Švedskem (1995). Moje delo je potekalo najprejnaterenu, kar jeenaod pomembnih predpostavk kvalitativnega pristopa. Pri tem pristopu je ‘teren’tisti, ki te vodi, usmerja, brez predhodno izoblikovanih predpostavk in hipotez. Na terenu me je cakalo prvo presenecenje. Našla sem veliko manj arhivskega gradiva in ‘objektivnih podatkov’o Slovencih na Švedskem, kot sem jih pricakovala. Kvalitativno pridobljene podatke sem nameravala vmestila v okvire informacij bolj obljek­tivnega tipa, a žal jih ni bilo: Slovenci smo premajhni, da bi se Švedi ukvarjali z nami. Vpreteklosti pa smo bili sploh prišteti k Jugoslovanom, jugoslovanski arhivi pa so bili zame nedostopni. Sama raziskava je potekala v septembru in oktobru 1995. leta med slovenskimi izseljenci na Švedskem. Obiskala sem štiri centre oziroma mesta, kjer se je naselilo najvec Slovencev: Stockholm, Göteborg, Landskrona in Halmstad. Tu so organi­zirane tudi številne aktivnosti za ohranjanje slovenske kulture. Izbrana mesta, geografsko gledano, tvorijo nekakšen trikotnik in so med seboj relativno zelo oddaljena (približno 300-500 km), le Halmstad leži na sredini poti med Göteborgom in Landskrono. Z oddaljenostjo pa se povecuje verjetnost razlicnih življenjskih pogojev in izkušenj priseljencev v švedskem okolju. Osnovni namen raziskave je bil osvetliti švedski multikul­turalizem skozi položaj in življenje Slovencev na Švedskem. Sledilo pa je vprašanje, kako se v švedskih razmerah kažejo akulturacijski procesi. Izintervjujev, kisemjih opravila (Lukšic­Hacin,1998b), lahko razberemo, da so bili v opazovanje zajeti dejavniki in okolišcine, ki lahko zavirajo ali pospešujejo akul­turacijo: vsi pomembnejši socializatorji (družina, vrstniki, šola, mediji, vera), generacijski vidik (vprašanje druge generacije), jezik kot specificni steber identitete in nacin naselitve ljudi (str­njeno ali razpršeno), ce omenimo le nekatere najpomembnejše. V ospredju je bilo predvsem vprašanje, kako priseljenci doživ­ljajo novo okolje v primerjavi s starim. To hkrati predstavlja tudi omejitev raziskave in njenih rezultatov, saj je vse pridobljeno v primerjavi med starim in novim okoljem in velja le za prouce­vano populacijo. Švedski multikulturalizem bi se lahko pri drugi etnicni skupini kazal povsem drugace, kot se pri Slovencih. V raziskavi sem uporabila vec metod. Prva metoda je bila opazovanje z udeležbo.1 Usmerjena je bila v opa­zovanje nacina življenja ljudi na Švedskem v primerjavi s slovenskim nacinom življenja. Opažanja so zbrana v osebnem dnevniku (Lukšic-Hacin,1998b). Druga meto­da je bila analiza arhivskega gradiva. Obravnavala sem 1 Metodo opazovanja z udeležbo obicajno uporabljamo za manjše, relativno štiri arhive društev slovenskih izseljencev. Dokumente in zapisnike treh aktivnejših društev slovenskih izseljen­cev na Švedskem: Landskrona, Stockholm in Göteborg in arhiv Koordinacije slovenskih društev oziroma poz­neje Slovenske zveze. Arhiva Jugoslovanske zveze injugoslovanske ambasade na Švedskem žal nista bila dostopna. S tem je v podatkih nastala vrzel, ki jo bo mogoce zapolniti šele, ko bo prišlo do politicnega do-govora med nekdanjimi jugoslovanskimi republikami in bodo omenjeni arhivi dostopni. Pregled in analiza arhivskega gradiva sta pokazala, daje zgodovina društvenega življenja Slovencev na Šved­skem obsežna in zapletena, še posebno zato, ker je bila Slovenija v preteklosti del Jugoslavije in so Slovence naŠvedskem v vseh državnih zadevah in popisih obravna­vali kot Jugoslovane. Društva, ki se danes združujejo v Slovensko zvezo, so se v preteklosti prek slovenskega Koordinacijskega odbora združevala z drugimi jugoslo­vanskimi društvi v Jugoslovansko zvezo, ki je bila pri švedskih institucijah registrirana kot krovna organiza­cija. Financiranje društev jugoslovanskih priseljencev s strani švedskih institucij je bilo tako vezano na financira­nje Jugoslovanske zveze. Znotraj zveze pa so se sredstva delila po internih kriterijih. To dejstvo dodatno zapleta analizooizvajanju uradne(multikulturalne)migracijske politike v praksi, kajti za dešifriranje denarnih pomoci s strani švedskih državnih institucij slovenskim druš­tvom (in prek tega valorizacijo odnosa Švedske države do priseljenskih društev) bi bilo potrebno spoznati še kriterije delitve sredstev znotraj same Jugoslovanske zaprteskupnostiintrajadaljšecasovno obdobje, trido štirileta. Vprimeruraziskave na Švedskem je bila ciljna populacija švedska družba, kar na nek nacin presega sposobnosti metode, ki je bila uporabljena. Prav takoje bilo bivanje na Švedskem relativno kratko. Posamezna opažanja se zato naslanjajo tudi na interpretacije ljudi, ki sem jih srecevala nakljucno in jih v pogovoru poprosila za drobna pojasnila. V to niso bili zajeti samoSlovenci, pac pa tudi Švedi, ki v vecini odlicno govorijo angleški jezik. zveze. Slednje pa je, zaradi zacasne »zamrznitve« jugo­slovanskega premoženja in s tem tudi arhivov, trenutno nemogoce. Za pravilno valorizacijo denarnega poslova­nja slovenskih društev v preteklosti in odnosa švedske države do društev priseljencev bi bil, kot smo že dejali, poleg pregleda društvenih financnih porocil, nujen vpo­gled v arhive Jugoslovanske zveze, tocneje v financna porocila, iz katerih je razvidno, koliko državnih dotacij letno je Zveza dobila in kako je bila realizirana poraba po razlicnih društvih. Kljuc razumevanja odnosa šved­ske države do priseljencev iz nekdanje Jugoslavije oz. Slovencev je vezan na položaj Jugoslovanske zveze v preteklosti, od osamosvojitveSlovenije pa naSlovensko zvezo (vanjo se združujejo slovenska društva, ki so bila vcasih v Jugoslovanski zvezi in so po 1990. letu posa-micno izstopila iz nje), ki je dejansko šele 1995. leta dobila podoben status, kot ga ima Jugoslovanska zveza. Informacije iz arhivskega gradiva, opazovanja švedskega nacina življenja in cilji raziskave pa so predstavljali izho­dišce za izoblikovanje kriterijev izbora posameznikov, ki so bili zajeti v nestrukturirani intervju, ki sem ga uporabila kottretjo metodo. Švedski multikulturalizem poteka prek institu­cionalne strukture in je v veliki meri vezan na organiziranost priseljencev (neorganizirani priseljenci pri nekaterih vidikih izpadejo), zato so bili intervjuvanci izbrani predvsem iz vrst dejavnih clanov društev slovenskih izseljencev. Dejavni cla­ni so bili izbrani tudi zaradi predpostavke, da se v društvih zbirajo ljudje, ki so najbolj zavzeti za ohranjanje slovenske kulture in so zato tudi najbolj obcutljivi na morebitne pojave diskriminacije. Poleg društev (nekdanji in sedanji predsedniki, clani odborov in aktivni clani) so bili v raziskavo vkljuceni še nekateri pomembnejši dejavniki socializacije (pomembno za drugo generacijo): množicni mediji (predstavniki slovenskih oddaj na radiu in televiziji in predstavniki tiska), šola (ucite­lji slovenskega jezika), družina, vrstniške skupine in verska organizacija (duhovnik). Omenjene metode sem uporabila v povezavi s pristopom, ki bi ga opredelili kot kvalitativni pristop.2 Raziskava je v celo-ti usmerjena v vprašanja o sistemu vrednot, o navzkrižjih med razlicnimi sistemi vrednot in njihovem spreminjanju. Predmet raziskave je izrazito kvalitativne narave. Zaradi znane dileme medveljavnostjo3 in zanesljivostjo, kistavobratnemsorazmerju in se vežeta prva na kvalitativni in druga na kvantitativni4 pristop, smo se odlocili za prvega. Iz tega izvirajo tudi morebitne omejitve, ki so botrovale tej raziskavi. Terenskemu delu in interpretaciji multikulturalizma skozipoložaj Slovencev na Švedskem je sledilo iskanje globlje teoretske opredelitve multikulturalizma, ki me je pripeljalo do spoznanja, da je ta pojem zgolj nerefektirano prenešen v švedske razmere in da je tudi širše le ‘pripet’na migracijsko problematiko, medtem ko so resne multikulturalne študije na-stale v šestdesetih letih znotraj tistih etnicnih študij, ki so bile povezane z analizo in kritiko posledic evropske kolonizacije sveta. S stališca raziskave, katere glavni pojem je multikultu­ralizem, se je težišce dela delno preneslo, s tem pa je prišlo do vsebinske razširitve. Vendar pa lahko na koncu ugotovim, da je bilo vse to dejansko potrebno, kajti šele skozi to analizo seje pokazala vsa specificnost multikulturalizma na Švedskem, vprimerjaviz razmerami v Kanadi ali Avstraliji. 2 Za vprašanja o spolni, dohodkovni in zaposlitveni strukturi so primernejše kvantitativne metode, medtem ko so za analizo sistema vrednot in stališc ustreznejše kvalitativne metode, pravi M. Haralambos (1989:484). 3 Veljavnost postavlja v ospredje, da res merimo tisto, kar smo hoteli meriti. Nanaša se na vprašanje jezika, komunikacije in semanticnega šuma. 4 Glavnazahtevakvantitativne raziskaveso objektivnost, veljavnostin zanes­ljivost. Nacelo objektivnosti pomeni, da razlicni raziskovalci pri ponovitvi raziskave na istem objektu pridejo do istih rezultatov. To naj bi zagotavljal tudi vrednostno nevtralen pristop, kar pomeni izkljucitev subjektivnega interesa iz raziskave. Zanesljivost je povezana s standardizacijo vprašalni­ka. Preverjamo jo s preizkusom, ko »mora instrument pri polovici merjenja dati enake rezultate (tocnost in stabilnost instrumenta). Zahtevi po strogi intersubjektivnosti odgovarja v družboslovju standardizirana oblika zbira­nja podatkov.« (Adam,1982:183). Veljavnost pa se nanaša na to, ali smo v raziskavi res merili to, kar smo hoteli meriti. Naj omenim še eno dilemo, pred katero sem se znašla, in sicer, v kolikšni meri naj se zadržim pri opisu uporabljene metodolo­gije. S tem ne mislim na opis metod in poteka same raziskave, ampak na vprašanje ali je potrebno ponovno utemeljevati samo uporabo kvalitativnih metod, jih opisati v vseh njihovih (že znanih) kvalitetah in slabostih, kar bi nujno pripeljalo tudi do primerjave s prednostmi in slabostmi kvantitativnih metod. Kvalitativne metode so v svetu že dolgo prisotne in prizna­ne: v antropologiji že stoletje, v sociologiji pa od tridesetih let tega stoletja. So ustaljene in priznane, lahko recemo, da so enakovredne kvantitativnim. Dejstvo je, da imata oba pristopa razlicne pomanjkljivosti, njuna uporabnost in s tem napake pa so povezane s predmetom raziskave. VSloveniji je stanje precej drugacno, saj morajo raziskovalci, ki uporab­ljajo kvalitativne metode, vedno znova utemeljevati pomen in smisel uporabljenih metod, medtem ko se raziskovalci, ki uporabljajokvantitativnemetodelahkotejobravnaviizogne­jo. Uporabljajo jih kot priznane in še vedno kot objektivne, ne glede na to, da imajo te metode številne omejitve in da absolutne, objektivne resnice ni, ne glede na to, katero me-todo uporabiš. Raziskovanje je vedno subjektivno. Razlicne so stopnje raziskave, v katerih pri obeh metodah pride do subjektivizacije, a ob zakljucku, po interpretaciji, gledano vceloti, rezultati niso nikoli objektivni. Že sredi osemdesetih F. Adam ugotavlja, da je tudi pri raziskavah kvantitativnega tipa problematicna ponovitev celotne razikave... Sama sem se tako znašla pred dilemo, ali ponovno govoriti širše o me-todologiji in jo utemeljevati ali ne. Zaradi zgoraj navedenega in glede na položaj kvalitativnih metod zunaj Slovenije, sem se odlocila za slednje. *** Pricujoce delo je vezano na dva izhodišcna pojma: multi-kulturalizeminmigracije.Multikulturalizemkotpojavinpojem je v svojem nastanku tesno povezan z migracijami ali selitvami v najširšem pomenu besede. Pojem migracijske situacije pa se nanaša na vse možne pojavne oblike selitev in mešanja etnicnih skupnosti in skupin, tako v sinhroni kot diahroni perspektivi. Tudi multikulturalizem je v povezavi z migracijskimi situaci­jami najširše opredeljen. Oznacuje vse možne pojavne oblike etnicne heterogenosti, do katerih je prišlo zaradi selitev. Pojem multikulturalizem v tem primeru ne pove, kakšni odnosi so se vzpostavili med dominantno kulturo/družbo in manjšinskimi etnicnimi skupnostmi. Je zgolj sporocilo o obstoju etnicne heterogenosti in kulturnih razlik. Drugace pa se pojem mul­tikulturalizem uporablja v razlicnih kontekstih in pomenih, hkrati pa se v razpravah o multikulturalizmu pojavljajo še poj­mikulturnipluralizem, interkulturalizemin transkulturalizem. Pojem multikulturalizem lahko oznacuje konkretno kulturno/ družbeno stvarnost, kadar se vec etnicnih skupnosti nahaja v isti državi. Lahko je povezan s teorijo in nastopa kot ena od kategorij, ki oznacujejo specificne odnose med razlicnimi et-nicnimi skupnostmi, ki se nahajajo v isti državi. Poleg pojma multikulturalizem tu srecamo še kulturni pluralizem, interkul­turalizem in transkulturalizem. Tretja možnost uporabe pojma multikulturalizem je, ko le-ta na nek nacin združuje oba vidika. Tak se pojavi v sedemdesetih letih tega stoletja znotraj politic­nih programov in gibanj, ki zagovarjajo spremembe obstojecih odnosov med dominantno kulturo in avtohtonimi etnicnimi manjšinami, ali na drugi strani kot princip (uradne) politike do priseljencev. Slednje se povezuje s pojmom migracije v ožjem pomenu besede, še natancneje s pojmoma mednarodne migracije in politika. Pojem mednarodne migracije predstavlja bolj ‘omejen’iz­bor migracijskih situacij. Zgodovinsko je vezan na sodobnost in nastaneknacionalnih držav. Pojemmultikulturalizemjetako pri mednarodnih migracijah povezan s sodobnostjo, z nacionalno državoins politiko,kjersepojavljavpovezavizodnosidopri­seljenskih skupnosti. Opredelitev pojmamultikulturalizemjetu veliko ožja. Sampojemneoznacuje zgolj etnicneheterogenosti, ampak tudi odnose, ki se vzpostavljajo meddominantnokultu­ro/družbo in priseljenskimi kulturami/skupnostmi. Pomen, ki ga ima, je blizu teoretski opredelitvi kulturnega pluralizma, v nekaterih situacijah celo interkulturalizma. V sedemdesetih letih je koncept multikulturalizma po­stajal vse bolj popularen. VKanadi, Avstraliji in na Švedskem so ga povezovali z razmišljanji o spremembi principov uradne politike v odnosu do avtohtonih alipriseljenskih etnicnih skup­nosti in skupin. V teh državah so multikulturalizem tudi for-malno vpeljali in postopno uvajali denarno podporo razlicnim podrocjem delovanja manjšinskih etnicnih skupnosti. Situacije, kjer so sprejeli politiko multikulturalizma, so razlicne. Zgodo­vinske razlike in razlike med kulturnimi/družbenimi odnosi so tiste, ki povzrocijo razlike tudi pri pojavu multikulturalizma. Da bi ugotovili razlike med posameznimi pojavnimi oblikami mutikulturalizma, moramo situacije analizirati loceno, šele potem je možna kakršnakoli primerjava med njimi. Osrednja razprava o multikulturalizmu kot pojavu in pojmu bo tesno povezana še z nekaterimi pojmi, kot so kultura in družba ter njihove razlike, pojem identitete (indi­vidualni in skupinski vidiki), procesi reprodukcije kulture/ družbe in identitetnih tipov, ki se v njih pojavljajo (inkul­turacija/socializacija), procesi novodobnega kolonializma s principom monokulturalizma, ki so ga vzpostavili in se je s pomocjo omenjenih procesov reprodukcije obdržal vse do danes. Multikulturalizem je negacija monokulturalnega principa. V razmerah, ki so bile neposredno povezane z novodobnim kolonializmom, se kaže povsem drugace kot v drugih. V izhodišcih multikulturalizma se prepletajo kul­turni relativizem, diferencialni koncept kulture in zagovor clovekovih pravic. Neusklajenost med izhodišcnimi kon­cepti, na katere se opira, pripelje tudi do paradoksa teorije multikulturalizma. Vteoretski razpravi o kulturi/družbi, identiteti, socializa­ciji, novodobnem kolonializmu, monokulturalizmu, clovekovih pravicah in o multikulturalizmu kot pojavu in pojmu (II. in III. poglavje) je razdelan kategorialni aparat, ki ga v nadalje­vanju uporabljamo v analizi konkretne migracijske situacije. Razdelane so razlicne pojavne oblike, glavni teoretski pojmi in dileme, ki jih moramo poznati, da lahko razumemo multi-kulturalizem v povezavi z migracijsko situacijo. Analiza poj-ma in pojava multikulturalizma se v nadaljevanju osredotoci na sodobne mednarodne migracije. Skozi položaj slovenskihpriseljencev na Švedskem osvetljuje švedski multikulturali­zem, predvsem njegovo specificnost v primerjavi z drugimi migracijskimi situacijami ali v ožjem pomenu, v primerjavi z drugimi situacijami sodobnih mednarodnih migracij, kjer je bila uradno razglašena politika multikulturalizma v odno­su do priseljenskih in avtohtonih etnicnih manjšin. Hkrati z opredelitvijo glavnih pojmov preverjamo tudi verodostojnost uporabljenega aparata v izbrani situaciji. Osnovna domneva pricujocega dela je, da so pojmi in predpostavke analize vedno zgodovinsko in kulturno/druž­beno pogojeni. Ce to drži, jih moramo proucevati v povezavi s konkretno situacijo. Temu nasprotna je trditev, da so lahko nekateri pojavi oziroma pojmi, ki jih refektirajo, univerzalni. Ali so teoretski pojmi, termini univerzalni ali so relativni? Od­govori na vprašanje si nasprotujejo. Medtem ko eni zagovarjajo univerzalnost pojmov, drugi dokazujejo njihovo omejenost in pogojenostposameznikovegadojemanjarealnostis prostorom in casom. Pri tem izpostavljajo dejstvo o zgodovinski, jezi­kovni in prostorski omejenosti pojmov, oziroma natancneje, razlicnost razumevanja istega pojma v istem prostoru skozi cas ali v istem casu, a v drugih kulturnih/družbenih razmerah. Tu grezasinhrono in diahrono razhajanjev razumevanju pojmov. Posamezniki tega ne morejo preseci zaradi razlicnih kulturnih/ družbenih izkušenj. Clani Chicago Cultural Studies Group5 (1995,119) v skupino avtorjev, ki zagovarjajo univerzalnost Junija 1990. so bili naslednji clani Chicago Cultural Studies Group: Lau­rent Berlant, David Bunn, Vinay Dharwadker, Norma Field, Dilip Gaonkar, Marilyn Ivy, Benjamin Lee, Leo Ou-fan Lee, Xinmin Liu, Mathew Roberts, Sharon Stephens, Katie Trumpener, Greg Urban, Michael Warner, Jianyang Zha in Jueliang Zhou (Goldberg,1994:136). pojmov, prištevajo nekatere teoretike postmoderne. Pravi­jo, dale-ti mislijo, da so z uporabo pojmov kot so diferenca, splošna kultura in fragmentirana subjektivnost, ustvarili nove absolutne, univerzalne kategorije. Te pojme naj bi uporabljali tudi na ostalih podrocjih in prek razlicnih dimenzij. Pojavi se nevarnost, da se zdi, da je teorija sama sebi namen ali da to tudi res postane. Cilj teorije pa ni njena transpozicija, pac pa vzporejanje in povezava kritik, ki so vezane na razlicne konkretne kontekste. Pri tem je pomembno, da koncepti, ki so za disciplino aksiomaticni, niso generalizirani. To se na­naša npr. na koncepte kulture, družbe ali multikulturalizma. Pojmi so zgodovinsko in kulturno/družbeno determinirani. Razlicne kulture lahko na razlicne nacine ‘uporabijo’ isto teorijo ali isto zgodovino, ce upoštevamo, da je zgodovina v velikimeriinterpretacijapreteklostiskoziinteresesedanjosti. Tudi sama kritika kulture in družbe je nujno vezana na izvor­ni kontekst njenega nosilca, ki je ujet v svoj disciplinarni in nacionalno-kulturni kontekst.6 To kaže na ujetost kategorij in diskurza kulturnih študij v liberalno tradicijo, kar velja 6 Kot utemeljitev zgodovinske in kulturne/družbene determiniranosti pojmov poglejmo analizo pojmov politika (politics) in diferenca (diference) v pove­zavi s civilno družbo. Znotraj študij o kulturi (cultural studies) so se v ZDA uveljavilitermini,vezaninatradicionalniliberalizemin civilno družbo.Zno­trajkontekstatradicijecivilnedružbejeopredeljentudipojempoliticno.Zanj je znacilna zahteva po avtonomnosti podrocja kritike, ki mora biti loceno od državnega financiranja in kontrole. Kritika skupaj z drugimi domenami diskurza pomaga vzpostaviti samo-opredelitev liberalne javne sfere. Le-ta je vzpostavljena kot prostor ne-prisile. Diskurz, ki se v teh razmerah pojavlja, je primeren le za analizo razmer, v katere je ujet. Ce isti diskurz, oziroma posamezne termine, uporabimo v drugacnih razmerah, je lahko kritika kon­traproduktivna. Kot primer za to avtorji Chicago Cultural Studies Group (1994:117,118) navajajo prenos pojmov civilna družba, politika, avtonomija, ki so vsebovani v strukturi liberalnega akademskega diskurza, v razmere na Kitajskem. Tam je civilna družba prežeta s politiko in imajo ti pojmi povsem drug pomen. Glavna omejitev relevantnosti zahodnih levo-kulturnih teorij se pokaže, ko jih hocemo prenesti v ostale dežele po svetu. Problem pri tem je, da so nastale v liberalno-javnem diskurzivnem prostoru in veljajo le zanj. Samo znotraj teh razmer je zagotovljena avtonomnost akademije in kritike ter locitev državnega in javnega diskurza (Chicago Cultural Studies Group,1994:119). tudi za pojem multikulturalizem ali kulturni pluralizem. Te pojme je potrebno pri analizi drugacne stvarnosti ponovno opredeliti ali nadomestiti in vzpostaviti avtonomen diskurz, vezan na konkretne razmere in tradicijo. Kakorkoli, kritic­nega intelektualnega dela ne smemo preprosto prenesti iz enegakontekstavdrugega.Avtorjipravijo(Chicago Cultural Studies Group,1995:119), da zahodni teoretiki lahko mislijo, da bo kitajska kritika emancipirana prek zahodne kriticne teorije, toda korist katerekoli kriticne teorije je odvisna od nacionalnih in institucionalnih položajev, ki konstituirajo horizont prakse. Izpostavljeni problemi se povezujejo z osnovno metodo družboslovnega raziskovanja, ki jo uporabljamo v analizah, to je z abstrakcijo in v nadaljevanju s problemi dedukcije in nevarnostjo spekulacije, do katere pri njej lahko pride in zaradi katere je prenos teorije iz casa v cas ali prostora v prostor nemogoc. Na to je v svoji kritiki Heglove filozofije opozarjal že K. Marx v razpravi o odnosu med pojmi jabol­ko, hruška,.. sadež. Pravi, da si ljudje z metodo abstrakcije iz dejanskih jabolk in hrušk ustvarimo pojem in predstavo sadeža. Pri uporabi pojma sadež lahko pride do tega, da iz­pade, da le-ta biva sam po sebi mimo clovekovega uma, ki ga je ustvaril. Na ta nacin sadež spekulativno razglasimo za bistvo in substanco. Jabolko in hruška (konkretno) nista vec bistvena, pac pa je bistven sadež (univerzalno). Ni po­membno konkretno, cutno zaznavno bivanje, pomembnejše je tisto, kar je skupno v vseh pojavnih oblikah. Skupno pa dobimo tako, da odmislimo pojavne razlike in drugacnosti in stvarnost zreduciramo na podobno ali isto, ki je povezano z abstrakcijo in predstavo. Naslednji korak je, da abstraktno predstavo (univerzalno) podstavimo konkretnemu, ki tako postane oblika konkretne realizacije univerzalnega, bistva. S tem pride do spekulacije, ki iz razlicnih konkretnih jabolk in hrušk naredi Sadež in ga povratno podstavi konkretnim oblikam kot njihovo bistvo. S tem smo prišli do univerzalne­ga. Velika težava pa nastopi, ko se hocemo z univerzalnega sadeža, z abstraktne predstave vrniti na konkretno jabolko ali hruško. To bi bilo možno le s postopnim opušcanjem ab-strakcije in dodajanjem konkretnih elementov (dedukcija) in to le v okolišcinah, ki so pripeljale do abstraktnega pojma. V primeru, ko pojem prestavimo v druge okolišcine, pride do spekulacije, saj sadež, univerzalno le navidezno zapusti-mo. »Ce jabolko, hruška, (..) v resnici niso nic drugega kot ‘Substanca’‘Sadež’, tedaj velja vprašanje, kako to, da se mi ‘Sadež’kaže zdaj kot jabolko, zdaj kot hruška, (..), odkod ta videz raznovrstnosti, ki tako nazorno oporeka mojemu speku­lativnemu nazoru o enotnosti, o ‘Substanci, o Sadežu? Zato, odgovarja spekulativni filozof, ker ‘Sadež’ ni neko mrtvo, nerazlicno mirujoce, temvec neko živo, samo sebe v sebi razlocujoce, razgibano bistvo. Razlicnost profanih sadežev je pomembna ne le za moj cutni razum, temvec za ‘Sadež’ sam, za spekulativni um. Razlicni profani sadeži so razlicna življenjska izkazovanja ‘enega sadeža’, so kristalizacije, ki jih tvori ‘Sadež’sam. Vjabolku npr. si daje ‘Sadež’jabolcno, v hruški hruškasto bivanje. Ni torej treba vec reci kot na sta­lišcu substance: hruška je ‘Sadež’, (..) marvec še vec: ‘Sadež’ se postavlja kot hruška, (..) in razlike ki locujejo jabolko, hruško, (..) od drugega, so ravno samorazlocevanja ‘Sadeža’ in delajo posebne sadove za razlicne clene v življenjskem procesu ‘Sadeža’.« (Marx,1979:497-500). Tako univerzalno dobineodvisno vsebino, postane bivajocemimo konkretnega ali bolje receno, konkretno postane odvisno od univerzalnegain oblika njegove realizacije. Še vedno govorimo o konkretnih jabolkih in hruškah, vendar to so le še navidezna jabolka in hruške, kajti njihovo bistvo in življenjski moment je Sadež. Na ta nacin smo spremenili tudi konkretno bivajoce in mu dalinadnaravenpomen,kosmomupodstaviliabstraktnokot bistvo. Spremenili smo jih v same abstrakcije. Razmišljanjeoenostavnemprimerunampokažedocesa lahko pride pri družboslovnih teorijah (njihovih kategorijah), ki so povezane z metodo abstrakcije. Pokazali smo napako, do katere pride, ko na poti navidezne dedukcije rezultat lastne abstrakcijepodstavimo realnemu kotnjegovo bistvoin gana nek nacin zreduciramo na tisto, kar potrebujemo, da bomo na koncu dobilizadovoljiv razultatin potrditev svojeanalize. To je tudi tisto, kar teoriji zagotovi, da lahko doseže transpozi­cijo in zacne bivati zaradi same sebe. Vse to je povezano z navidezno univerzalnostjo in domnevo o absolutnosti, nezgo­dovinskosti teoretskih kategorij, kar pomeni, da so kategorije uporabne v razlicnih konkretnih situacijah, ki so zgolj njihova specificna realizacija, ki ni primarna. Vtem je spekulacijska moc teorije, ko lahko realno interpretira v skladu z interesi tistih, ki interpretirajo. Kot smo že dejali, pa namen kriticne teorije ni njena transpozicija, ni obstoj teorije zaradi same sebe, ampak interpretacija konkretne situacije, v kateri se je tudi sama izoblikovala, kar zajematudipredpostavko o njeni zgodovinski in kulturni/družbeni ujetosti. Ce izhajamo iz povedanega in pristanemo na družbeno zgodovinsko opredeljenost pojmov in teorij in to povežemo z razpravo o multikulturalizmu, sledi, da moramo multikul­turalizem nujno proucevati v povezavi in znotraj razlicnih situacij, ki jih naknadno primerjamo. Hkrati pa moramo kri-ticno prouciti kriterije same primerjave. Na ta nacin kriticna sredstva, ki jih uporabljamo kot kriterije za razumevanje produkcije norm, sama postanejo objekt temeljite preiskave. Tako se razprava o multikulturalizmu s splošne ravni osredotoci na polje raziskav o multikulturalizmu kot nace­lu urejanja odnosov med državo in priseljenci in še ožje na analizo švedskega multikulturalizma skozi prikaz položajain življenja slovenskih izseljencev na Švedskem. Pred tem si bomo podrobneje pogledali specificnosti pojma medna­rodne migracije v odnosu do pojma migracije, modele pro-cesov prilagajanja priseljencev na novo okolje in razlicne koncepte politik do priseljencev, ki se neposredno vežejo na obravnavano temo.Domneva o zgodovinskiin kulturni/druž­beni pogojenosti pojmov nas pripelje do teze, da je švedski multikulturalizem drugacen od multikulturalizma v Kanadi in Avstraliji. Ce ga hocemo spoznati in razumeti, moramo najprej spoznati švedsko družbo. Analiza položaja in življenja (slovenskih) priseljencev v švedskem okolju in njena primerjava z drugimi modeli urejanja odnosa do priseljencev naj bi pokazali, ali je mul­tikulturalizem trenutno res najbolj strpna politika v odnosu do avtohtonih in priseljenskih etnicnih manjšin in kakšna je njegova vloga pri ohranjanju njihove kulturne kontinuitete. V analizi tako sledimo dilemi o tem, ali zgodovinske in kulturne okolišcine vplivajo na realizacijo multikultura­lizma v praksi. Ali je multikulturalizem enak v vseh okoljih, kjer je bil uradno razglašen, ali pa med situacijami prihaja do pomembnih razlik, ki odlocujoce vplivajo na to, kakšen multikulturalizem se bo dejansko razvil? S tem je povezano drugo vprašanje, ki nas zanima. Novodobni kolonializem je vzpostavil asimetricne odnose in hegemonijo dominantne skupnosti. Njihovo kontinuiteto naj bi cutili še danes. Zani-ma nas, ali se njegovi vplivi kažejo tudi v situacijah, kjer je prišlo do sprejetja multikulturalne politike. Ce to drži, nas zanima, kakšni so ti vplivi in ali so odlocujoci pri iskanju razlik med posameznimi pojavnimi oblikami multikulturaliz-ma. Tretje vprašanje, ki nas zanima, je, kakšen je odnos med multikulturalizmom in akulturacijo. Ali multikulturalizem zavira napredovanje procesov akulturacije priseljencev v novem okolju? Po nekaterih opredelitvah multikulturalizma naj bi le-ta zaviral akulturacijske procese med priseljenci v novem okolju. Pri tem pa se pojavi dvom o sami opredelitvi osnovnega pojma. Kaj je glavni cilj multikulturalnih odnosov: omogociti kontinuiteto kultur, ki so jih priseljenci prinesli s seboj, ali omogociti priseljencu, posamezniku enak položaj v družbi, kot ga ima posameznik, ki pripada dominantni kulturi/ družbi? Odgovor na vprašanje povratno vpliva tudi na samo opredelitev multikulturalizma. Akulturacijski procesi in njiho­vo napredovanje so povezani z vprašanji o identiteti in njenih spremembah (resocializacija), s socializacijskimi procesi in s položajemdrugegeneracijepriseljencev,zjezikom,cloveko­vimipravicamiinnenazadnjes principom,kiprežemaodnose v priseljenskem okolju – principom monokulturalizma, ki je povezan z idejo o univerzalni kulturi in hierarhicnim mode-lom kulture, ali principom multikulturalizma, ki temelji na kulturnem relativizmu in diferencialnem konceptu kulture. DRUŽBENO-ZGODOVINSKA DEJSTVA, KI DOLOCAJO MULTIKULTURALIZEM Vtem poglavju bomo najprej predstavili pojme in teoret­ske koncepte, ki so tesno povezani z analizo pojava in pojma multikulturalizma. Izhodišcna predpostavka o zgodovinski in kulturni /družbeni dolocenosti pojmov postavlja zahtevo, da posamezne pojme tudi zgodovinsko osvetlimo, ceprav bomo v predstavitvi usmerjeni predvsem na tiste vidike, ki so za samo temo multikulturalizma nujni in se v nadaljevanju pojavljajo ali v razpravi o teorijah multikulturalizma ali pozneje v analizi spe­cificne situacije pri sodobnih mednarodnih migracijah (primer švedskega multikulturalizma). Tako se bomo najprej srecali z razvejano problematiko in dilemami dveh osnovnih terminov, to stakultura in družba, kistažesamapo sebisporna, astahkrati izhodišcna pojma dveh znanstvenih disciplin, antropologije in sociologije. Njunaopredelitev in razumevanjeodnosa med njima vzpostavljata osnovne kriterije razumevanja vsakda­njega življenja in sta osnova nadaljnje analize osrednjega problema pricujocega dela. Razpravo o kulturi in družbi na ravni skupinske dinamike v nadaljevanju zožimo na vprašanje posameznika in njegove identitete. Problem identitete posa­meznika v povezavi z njegovo skupinsko pripadnostjo, ki jo sam prepoznava, je eno od neogibnih podrocij razprav pri multikulturalizmu.Samaanalizanas vodiskozidinamikomed posameznikom in njegovo kulturno/družbeno identiteto v se­danjosti nazaj na raven skupnosti in odpira vprašanje etnicne/ nacionalne identitete kot kljucne skupinske identitete. Le-ta je v povezavi z ideologijo in nacionalno državo kljucnega pomena pri obravnavi številnih kulturnih/družbenih pojavov sedanjosti. Pri tem moramo omeniti tudiprocesetakoimeno-vane globalizacije,7 ki jo okviri nacionalne države utesnjujejo, in vse mocnejše regionalizme8 v evropskem prostoru, ki po drugi strani na svoj nacin nasprotujejo težnjam nacionalne države, ce omenimo le konfikt med regionalno in nacionalno identiteto, ki sta lahko v obratnem sorazmerju9 (ceprav ni nujno, saj imamo v zgodovini primere, ko se je vzpostavil princip dvojne lojal­nosti10 ). Procesi vzpostavljanja nacionalne identitete v casu 7 Pojem globalizacija je podoben pojmu globalna kultura, ki ga uvaja. J. Habermas. Pravi, da se smiselnost tega kaže, ce upoštevamo pojav svetov­ne javnosti, povezane z razvojem komunikacijskih sredstev in medijev in njihove vloge v procesih socializacije in resocializacije ali akulturacije (Ha­bermas,1992:153-154). S tezo o nastajanju globalne kulture se ne strinjajo vsi avtorji. R. Rizman na primer opozarja, da so se napovedi o vse mocnejši mednarodni integraciji in pojemanju moci nacionalne države izkazale za preuranjene (Rizman,1995:196). 8 S t.i. regionalizmi se povezuje etnicno (politicno) prebujanje manjših skup­nosti. Vbližnji preteklosti smo bili v Evropi price neke vrste ‘regionalnemu prebujanju’. Naj navedemo le primere severne Italije, Katalonije, probleme Belgije in situacijo v novo nastali Nemciji, ki jo nekateri povezujejo s poten­cialnimi regionalizmi, ki naj bi se razvili v prihodnje (ce izpustimo razmere na tleh nekdanje Jugoslavije). 9 Krepitev obcutka regionalne pripadnosti lahko zmanjšuje intenzivnost ob­cutka pripadnosti doloceni naciji in obratno, mocna nacionalna opredelitev potiska v ozadje regionalno pripadnost. Res pa je, da so v realnosti prisotne velike razlike v intenzivnosti samih regionalizmov kot tudi v odnosu med regionalno in nacionalno identiteto. Regionalna in nacionalna identiteta se lahko povsem ujemata ali na drugi strani prihajata v nepomirljiv konfikt. Regionalne identitete v vsakem primeru sekajo državljansko enotnost, po­dobno kot manjšinske. Postavlja se zgolj vprašanje o stopnji razhajanja med interesi in o intenzivnosti nasprotovanja. Tu naj omenimo zanimivo razpravo K. Verdery (1989) o relacijah med regijo in državo in o tem, kdaj regional-na identiteta postane nacionalna. Prakticni primeri boja politicnih elit oz. ‘skrajnih’regionalizmov, ki danes pretresajo države Evrope potrjujejo njene ugotovitve o tem, da so regionalne identitete latentno etnicne, dejansko pa to postanejo, ko je to potrebno mocni politicni eliti, ki hoce opraviciti svoja dejanja. Kot slikovit primer v podporo predstavljene teze omenimo regiona­lizem v severni Italiji in politicne elite (Liga Lombardo), ki skušajo doseci odcepitev severnega dela. 10 Vkonfiktu regija-država bi lahko našli kar nekaj podobnosti (in seveda tudi razlike) s konfiktom med interesi narodnih manjšin in države. Vendar pa regionalnost ni nujno v nepomirljivem konfiktu z državo ali z narodno oz. nacionalno identiteto. Lahko je le ena od številnih skupinskih identifikacij, ki se v sedanjosti uveljavljajo kot alternativne skupinske lojalnosti, je le ena od identitetnih ravni, ki se vzpostavi v doloceni situaciji kot sidrišce ‘drsece izoblikovanja nacionalne države so bili pod vplivom podobnih (monokulturalnih) nacel oziroma odnosov do drugacnosti, kot to zasledimo pri novodobnem kolonializmu. Lahko recemo, da so korenine odnosa do drugacnosti prav v odnosih, ki jih je vzpostavil novodobni kolonializem in se jih najpogosteje oznacuje kot monokulturalizem oziroma evropocentrizem, ki je specificna oblika monokulturalizma. Sledi zgošcen prikaz glavnih znacilnosti novodobnega kolonializma, ki je povzrocil množicna preseljevanja svetovnih razsežnosti. Nastale so nove etnicno heterogene, multikulturalne družbe. Pojavil se je nov tip migracijskih situacij, ki je povezan s specificnostjo novo­dobnega kolonializma v primerjavi s kolonialnimi osvajanji, do katerih je prihajalo pred njim. Vzpostavil je asimetricne relacije moci, ki so vladale stoletja. Te so omogocile, da se je v odnosih dominantne kulture do priseljenskih in avtoh­tonih etnicnih manjšin zakoreninil monokulturalizem (evro­pocentrizem), ki je povzrocil pojav stigmatizirane identitete številnih manjšinskih populacij. Multikulturalizem temelji na principih, ki so negacija monokulturalizma. Prvi se povezuje s kulturnim relativizmom in diferencialnim konceptom kulture, medtem ko je drugi po­vezan z idejo o univerzalni kulturi in hierarhicnim konceptom kulture. Zagovor ideologije razvoja in WASPmodel ‘idealne kulture’sta povzrocila upor podrejenih, ki se kaže v teorijah in gibanjih za multikulturalizem kot pravicnejšo družbo in ne le kot heterogeno pojavnost. Pomemben vidik boja je bil (in je) boj za priznanje clovekovih pravic in sklicevanje na­nje. Vprašanje o clovekovih pravicah se v razpravi pogosto pojavlja in v nekaterih vidikih kaže na prepletenost gibanj za priznanje clovekovih pravic in multikulturalizma. S pri­kazom zgodovinskega razvoja ideje o clovekovih pravicah se bomo srecali pri koncu drugega poglavja. Vpeljal nas bo identitete’(Lukšic-Hacin,1995:164-165). Pojem drsece identitete pojasnju­jemo v poglavju o identiteti (Izvorno okolje pomembno doloca identiteto posameznika). v osrednjo problematiko tretjega poglavja, ki jo predstavlja multikulturalizem. Ljudje živimo v ‘kulturni/družbeni skupnosti’ Kulturain družbasoditamed pomembnejšepojmepricu­jocega dela. Zdefinicijo pojmakulture so seukvarjalištevilni družboslovni misleci. Vsi kulturo opredeljujejo ali v odnosu do narave (ne-kulture) ali v odnosu do družbe. Koncepti, ki so opredeljevali kulturo v relaciji do narave, v glavnem niso bili sporni, saj je v družboslovnih in naravoslovnih vedah prevladovalantropocentrizem.11 Šelev zadnjemcasu nekateri opozarjajo na pomanjkljivosti in agresivnost antropocentriz-ma in hierarhizacije živih organizmov na Zemlji. Pojavile so se razprave, ki razgaljajo ideologijo razvoja, ki je povezana z idejo o neprestanem linearnem napredku od nerazvitosti k razvitosti, in kažejo na njene pomanjkljivosti. Opredelitve kulture v odnosu do narave torej dolgo casa niso bile spor­ne. Povsem drugace pa je bilo s poskusi razmejitve med kulturo in družbo. V ospredju ‘boja’za posamezne koncepte je bilo predvsem vprašanje, kaj je temeljno, obsežnejše...? Ali je kultura del družbe ali družba del kulture ali pa morda ne drži ne eno ne drugo? Ob teh vprašanjih sta se razhajali dve sorodni vedi, sociologija in antropologija,12 ki sta se v 11 Antropocentrizem temelji na domnevi, da imajo necloveške forme življenja zgolj instrumentalno vrednost in obstajajo le kot sredstva za clovekov na-men. Številni kritiki antropocentrizma le-tega nadomešcajo z biocentricno perspektivo, ki poudarja, da imajo vsa živa bitja inherentno vrednost in da razvršcanja na bolj ali manj razvite, ki je narejeno po nekem kriteriju, ne smemo posplošiti in postaviti kot univerzalno. 12 To je le eno od stališc, pri katerih se sociologija in antropologija razhajata. V casu, ko se je antropologija konstituirala kot veda, je bilo prav gotovo pomembno razhajanje v metodološkem pristopu. V antropologiji se je že od vseh zacetkov uveljavil fieldwork, kjer je velik poudarek na empatiji, vživljanju v okolje, ki ga skušamo razlagati (temu pristopu je zelo podobna kvalitativna sociološka metodologija). Poleg racionalnega momenta clove­ka in skupnosti, v kateri živi, se izpostavlja iracionalno in nezavedno, ki se svoji tradiciji vezali vsaka na svoj izhodišcni pojem. Prav tako se je konflikt prenesel na polje same antropološke vede in se zrcali v razlikah med tradicijama socialne in kulturne (ameriške) antropologije. Dojemanje odnosa med kulturo in družbo lahko razde-limo v tri skupine: 1. Družbajevseobsegajocfenomen.Kulturajeeden od druž­benih pojavov, jeožjain zajemaledeldružbenestvarnosti. Kulturne pojave se razume kot spontane procese, ki izhaja­jo iz družbene strukture. Ta stališca so se razvila v okviru teorije družbe ali sociologije. Poudarja se pomen družbe, družbenih odnosov in inštitucionalne strukture, racional­nosti, moci, statusa, vlog, vrednot in ‘družbene’ kulture. Sociološka pozitivisticna tradicija je bila od Comta dalje pod mocnim vplivom dualisticnega pojmovanja stvarno­sti, ki je v tem casu prežemalo filozofsko misel in se je obdržalovsedodanes.Njeno osnovno nacelojebipolarna delitev med pojmi, npr. družbo in naravo, bistvom in po­javom, strukturo in vsebino pa tudi družbo in kulturo. 2. Kultura je vseobsegajoca. Opredeljena je v odnosu do narave in ne do družbe. Družba je le njen del. Za razli­ko od prvega pristopa, kjer je poudarek na racionalnosti skrivata v ozadju racionalnosti in jo prežemata. Osnovno izhodišce tega pa je telo, saj je telesnost ena od osnovnih determinant posameznikove identifi­kacije (spolne, rasne), je njen izvor, ki vpliva na vse ostale vidike identitete. Za razliko od tega pa se je v klasicni sociološki tradiciji (od Comta dalje) uveljavil pozitivisticni oziroma kvantitativni metodološki pristop. Njegovi zagovorniki izhajajo iz stališca, da se logika, metode in potek naravoslov­nega raziskovanja lahko uporabijo tudi pri proucevanju družbe. Uporaba naravoslovne metodologije naj bi vodila k pozitivni, objektivni znanosti o družbi. Kot alternativa kvantitativni metodi se znotraj sociologije razvije kvalitativna metoda – etnometodologija in simbolni interakcionizem (Ha­ralambos,1989:469-496), ki se mocno približa antropološkim analizam, vendar se v odnosu do nezavednega in emocionalnega še vedno razhajata. Antropološke preiskave slednjemu pripisujejo velik pomen, medtem ko je v socioloških raziskavah še vedno na obrobju. »Vzemimo etnometodologijo ali pa simbolicni interakcionizem – v razlagah družbenega življenja in sveta igrajo osrednjo vlogo bolj ali manj razlicne kognitivne oblike... vloga custev pa je zanemarjena ali obrobna.« (Šadl,1993:635). posameznika in družbe, tu pride v ospredje iracionalno, custveno. Te definicije najdemo v teorijah kulture oz. an-tropoloških teorijah. Kot smo že dejali, je pri tem vprašanju prišlo do razlik med socialno in kulturno antropologijo. Sam spor se je bolj osredotocil na vprašanje dualnega dojemanja odnosa med strukturo in vsebino, nanju pa se posredno navezujeta tudi družba in kultura, saj je struk­tura družbeno, vsebina pa kulturno obeležena. V socialni antropologiji struktura in funkcije kulture dolocajo njeno vsebino, kultura pa je institucionalizirana v družbenem smislu. Za razliko od tega se v teorijah kulturne antropo­logije poudarja, da je kultura splet idej, norm, vrednot, ki vplivajo na obnašanje. Vse to je vsebina, primarno, ki vzpostavlja strukturo in doloca funkcije. 3. Tretje stališce predstavlja kompromis med prvimin drugim pristopom. 1958. leta sta Kroeber in Parsons na novo opre­delila pojma kulture in družbe (Rihtman-Avguštin,1976:7). Kulturaje omejenana (re)produkcijo vsebine in obrazcev, vrednot, idej in drugih vsebin, ki imajo simbolni pomen in kot taki oblikujejo clovekovo obnašanje in njegove produk­te. Pojem družbe ali družbene strukture pa oznacuje sistem odnosov in interakcij med posamezniki in skupnostmi. Locevanje kulturnih in družbenih vidikov ne predstavlja klasifikacije konkretne stvarnosti. To sta zgolj dva razlic­na analiticna pristopa, ki ob analizi iste stvarnosti, istih procesov poudarjata razlicne dejavnike. Medsebojno se ju ne da prenašati, reducirati enega na drugega. Sta ana­liticno neodvisna. Neproduktivno in nepomembno pa je razmišljanje o tem, kaj je važnejše, bolj tocno, bolj bis-tveno. Podobno definicijo kulture, a z drugimi besedami, najdemo tudi pri Z. Baumanu. Pravi, da kultura obsega cilje, vrednote, pomene in tipe, ki imajo svoj izvor zunaj posameznika, ajih le-taponotranjiv procesih socializacije/ inkulturacije. Družba je manifestacija ponotranjenj. Kultu­ra je povezana s komunikacijo in simbolnim, družba pa je povezana s procesi zadovoljevanja clovekovih potreb, kar poteka v skladu s kulturo. Tudi pri Z. Baumanu se izpostavi prepletenost, vzajemnost kulture in družbe kot izraz istih fenomenov z analiticnim poudarkom zdaj na enih, zdaj na drugih elementih. Med družbo in kulturo se vzpostavlja vzajemen odnos, hkratnost (Bauman,1966:5-14). Predstavljena pojmovanja družbe – kulture so bila te­meljrazhajanjpriopredeljevanjuprocesov prilagajanjaljudi v drugem družbenem/kulturnem okolju. Ti procesi imajo v povezavi z razpravo o multikulturalizmu v pricujocem delu osrednji pomen. V sociološki tradiciji se je razvijal koncept asimilacije, kijevsebovalakulturacijo koteno od asimilacij­skih stopenj, v antropološki tradiciji pa koncept akulturacije, kijeomenjalasimilacijokotenoodakulturacijskihstopenj.13 Za razliko od teh gledanj se je v okviru tretje skupine razvi-lo stališce, ko se na akulturacijo in asimilacijo gleda kot na analiticni produkt proucevanja istega procesa, pri cemer se poudarjajo njegovi razlicni vidiki.14 To razumevanje odnosa med kulturo in družbo je izhodišce nadaljnje analize, kar oznacuje uporaba povezave kultura/družba in iz nje izpelja-no razumevanje procesov prilagajanja ljudi na novo sredino (akulturacija/asimilacija). V dveh stoletjih so se številni avtorji – antropologi, sociologi, filozofi,.. – trudili, da bi definirali pojem kultura v razlicnih odnosih (v odnosu do narave, do družbe...). Po­ 13 Asimilacija, akulturacija in posamezne stopnje so podrobneje predstavljene v poglavju o Mednarodnih migracijah. 14 To na primer izpostavlja M. Gordon (Gordon,1964:61). Z njim se strinja tudi Z. Bauman, ko pravi: »Najhuje bi bilo, ce bi bralec predpostavil, da je kulturni stik oznaka za drugacne medcloveške zveze, ki se razlikujejo od tistih, ki smo jih obravnavali v kontekstu družbenega stika. Ko govorimo o kulturnih stikih, enostavno mislimo na informacijski aspekt stikov cloveških skupnosti.« (Bauman,1966:122). Z. Bauman npr. družbeni stik, podobno kot družbo, veže na zadovoljevanje potreb. Tu redko prihaja do družbenih, energetskih stikov, ki bi bili osvobojeni kulturnega, informacijskega vidika. Kulturni stik pa povezuje s pojmom difuzije. Pri posrednem ali neposrednem stiku med ljudmi pride do hkratne predaje oz. sprejema (prenosa) kulturnih obrazcev iz enega sistema v drugega (Bauman, 1966:116-125). sledica tega sta razpršenost in široka razvejanost razlicnih opredelitev, ki pripeljeta do absurda, da je sam termin kul­tura neopredeljen (podobno je s pojmom družba). V zacetku petdesetih let tega stoletja sta antropologa A. L. Kroeber in C. Kluckhohn izdala delo Culture: A Critical Review of Concepts and Definitions, ki govori o kulturi kot terminu in ideji. V njem predstavljata sto deset avtorjev in njihovih definicij. V teh definicijah sta odkrila 52 konceptov kulture (Payne,1996:1), ki se mocno razlikujejo, kljub vsemu pa imajovsedefinicijenekajskupnega.Vseseukvarjajozvpra­šanjem, v cem si je neka ‘skupina’ ljudi podobna in kaj jih loci od drugih (Payne,1996:119-120). Prav dolocanje tistega, kar je ljudem skupno oziroma razlicno, nam pokaže, kakšen odnos imajo sami avtorji do drugacnosti in kako jo vredno­tijo. Ce povemo drugace, s tem pridemo do hierarhicnega in diferencialnega modela kulture, ki se pojavljata v omenjenih razlicnih definicijah kulture. Hierarhicni koncept razvršca kulture v hierarhicno piramido. Med razlicnimi kulturami se vzpostavlja odnos vecvrednosti oz. manjvrednosti. Krite­rij razvršcanja je domnevni linearni razvoj kultur/družb od nerazvitosti k razvitosti. Pot razvoja je le ena in drugacne, nerazvite kulture so še stopnjo pod razvitimi. Razvoj gre nujno po eni poti. Ti kriteriji so izrazito evropocentricni, saj elemente evropskih kultur/družb razglašajo za univerzalne in najrazvitejše. Pri tem ni problematicno samo razvršcanje ali sama hierarhija, temvec posploševanje. Razvršcanje, selek­cija in hierarhizacija so lahko pomembni pripomocki analize, vendar so kriteriji, ki jih pri tem uporabimo, parcialni. Tega se moramo zavedati in jih tako tudi predstaviti. Do problema namrec pride, ko eno od možnih razvršcanj posplošimo in predstavimo kot univerzalno. Kriterij razvršcanja (enega od možnih) pojavnosti razglasimo za dominantnega, najpomem­bnejšega in tako drugi kriteriji, ki vzpostavljajo alternativne hierarhije, postanejo drugotnega pomena. Klasicen primer hierarhicnega pojmovanja je Mor­ganova definicija kulture, ki obstojece kulture razvrsti na tri razvojne stopnje: divjaštvo, barbarstvo in civilizacijo. S tem kulture deli na bolj in manj razvite, pri cemer za najbolj razvito razglasi evropocentricno. Kot reakcija na takšno dojemanje se je v antropologiji kaj kmalu pojavil kulturni relativizem, ki ga je vpeljal F. Boas,15 njegova ucenka R. Be­nedict (1976) pa je na tej osnovi razvila diferencialni model kulture. Njeno izhodišce je enakovrednost obstojecih kultur, ki so se vsaka na svoj nacin obdržale kot oblika organizacije cloveške skupnosti. Kulture se med seboj razlikujejo. Med njimi obstajajo razlike, diference, ne moremo in ne smemo pa jih deliti na boljše in slabše. Kulture se spreminjajo, a ni ene poti, po kateri bi se spremembe odvijale. Možnosti so neštete in odvisne od samih kultur. Glavna predpostavka kuturnega relativizma je rela­tivnost obstojecih kultur in njihovih sistemov vrednot ter pravica do enakopravnosti vseh obstojecih kultur. Glavna ugotovitev zagovornikov nacela kuturnega relativizma oz. diferencialnega modela kulture je, da so si vse kulture ena­kovredne. Vse kulture funkcionalno povsem zadovoljujejo potrebe skupnosti, na katero so vezane. Ohranile so se skozi cas in imajo lastno dinamiko. A, ko se vrnemo v prakso, vidi­mo,dakulturedejansko nisoenakovredne, daimajo razlicen položaj, da so številne podrejene. Pojavi sevprašanje, zakaj? Prvo, na kar moramo biti pri iskanju odgovora pozorni, je razkorak med normativnim in stvarnim. Ali je položajrazlic­nih kultur na normativni ravni enakopraven? Pri negativnem odgovoru že sama analiza obstojece zakonodaje lahko razkrije vzroke neenakopravnega položaja. Vecja težava se pojavi v situaciji, ko so razlicne kulture formalno enakopravne, de­ 15 O F. Boasu in njegovem delu najdete vec v delu Antropološke teorije (Hatch,1979:21-101). 16 Na podobno vprašanje o (liberalisticni) enakosti, a na temo razrednosti, odgovarja K. Ofe (1985:219-223). Pravi, da je odnos enakosti logicne in sociološke narave. Problem enakosti se pravzaprav pojavi šele, ko se le-ta uveljavi kot pravna norma. Pred tem se normativno zagovarja neenakost, ki je tako povsem ocitna. Šele z enakostjo kot normo pride do razkoraka med jansko pa se pojavlja neenakopraven položaj. Zakaj prihaja do razkoraka med normativnim in stvarnim? 16 D. McLaren (1994:57-59) najde odgovor v dejstvu, da razlike med kultu­rami niso zgolj formalne, tekstualne, lingvisticne, ampak so predvsem politicne. Vzroki so v globalnih ali strukturalnih odnosih oblasti in jih ne smemo spregledati. Analiza vsega tega lahko razkrije vzroke neenakopravnega položaja, ki je v razmerah liberalne pravne enakosti še bolj zapleten in manj viden. Izhod iz tega vidi K. Offe (1985:223) v kritiki liberalne ideologije, ki ustvarja videz enakosti tam, kjer so dejansko velike neenakosti. Potrebna je kritika instituciona­lizirane (pravne) enakosti in analiza, ki bo pokazala, kako in zakaj se pravna enakost sprevraca v dejansko neenakost. Vpraksah, ko ena kultura dominira nad drugo, najpogo­steje prihaja do zanicevanja podrejenih kultur, do neprizna­vanja. S tem njihovi pripadniki izgubijo tla pod nogami. Ch. Taylor pri tem opozarja na nevarnost kulturnega nihilizma. Nujno je, pravi, da imajo pripadniki manjšin ali podrejenih skupin lastno kulturno identiteto, ki je drugacna od domi­nantne. Ima drugo tradicijo in prakso ravnanja, drugacno intelektualno in estetsko zgodovino. Ta kulturna identiteta ima velik pomen in vrednost za posameznike, sploh ce normativnim in stvarnim. Sociološka merjenja družbene enakosti/neenako­sti kažejo na oddaljenost ali bližino dane stvarnosti normativnemu idealu enakosti. Slednji temelji na prepricanju, da ‘smo vsi ljudje enaki’. Pravice, upravicenosti ali legitimne težnje so si v logicnem smislu enake. Pri analizi je v ospredju predvsem stopnja skladnosti med sociološko in logicno enakostjo. Le-ta nam pokaže, da institucionalizacija mešcanske svobode in enakosti ni privedla do dejanske enakosti. Institucionalizirana liberalna enacba, ki za­gotavlja svoboden in enak dostop do trga in celo svoboden in enak dostop do politicnega procesa, je v praksi še vedno v kar najvecjem obsegu produ­cirala in reproducirala dejansko neenakost. Tu ne gre za spopad med dvema skupinama norm, ko ene zagovarjajo enakost, druge pa neenakost, ampak za spopad med normami in sistematicnimi vzrocnimi teorijami družbenega življenja. Glavni ugovor ni vec, da se kot neenako obravnava nekaj, kar bi moralo biti enako, ampak da se tisto, kar je normativno enako, v praksi nee­nako obravnava. Izhod ponuja empiricna kritika institucionalizirane enakosti (splošnih državljanskih pravic in tržne soudeležbe) in teoreticno razumevanje tega, kako se enakost sprevraca v neenakost (Ofe,1995:219-221). upoštevamo inkulturacijo/socializacijo in njen pomen za posameznikovo identiteto. Velik pomen bi imelo prizna­nje, publiciteta, obcudovanje in zašcita kulturne tradicije in kulturnih dosežkov teh skupin. Glavna zahteva in predpo­stavka za multikulturalizem je priznati kulturo in kulturno identitetokottakšno,priznatipravicodorazlicnostiinenako spoštovativsekulture (Taylor,1992:49-73). S temCh. Taylor poveže princip kulturnega relativizma z idejo in konceptom multikulturalizma. Za razliko od pravice do enakosti se tako postavlja zahteva po priznanju pravice do drugacnosti. S tem se neenakost vraca nazaj na normativno raven, vendar v drugacni obliki, saj naj bi bila drugacnost obravnavana kot enakopravna. Temu S.C. Rockefeller dodaja, da multikultu­ralizem zahteva spoštovanje in odprtost vseh kultur. To je zanje hkrati tudi izziv, da se izognejo tistim intelektualnim in moralnim vrednotam, ki niso usklajene z ideali svobode in enakosti. Osnova koncepta je kreativna metoda kulturne transformacije, ki je v protislovju s kulturno zaprtostjo in okorelostjo. Zelo pomemben je medkulturni dialog, ki vpli­va na transformacijo cloveškega dojemanja stvarnosti in vodi v zlivanje horizontov. Ob srecanju dveh alternativnih (enakovrednih) nacinov gledanja preko njune transformacije zagotavlja zlivanje preživetje in hkrati bogatenje obeh (Roc­kefeller,1992:91-93). Povsem drugace se vprašanje preživetja kulture kaže s stališca nacionalne države (ideologije nacionalne države), ki je sama življenjsko vezana nanj, saj potrebuje ljudi, ki se pre­poznavajo kot njeni pripadniki in so nanjo pripeti prek svoje skupinske (nacionalne) identitete (kot ene od ravni identitete posameznika). Kakršnokoli mešanje kultur je s stališca nacio­nalne države ne le sporno, ampak lahko tudi usodno. Pojavljajo se torej številne definicije kulture. Kulturo se postavlja v razlicne relacije do narave, družbe pa tudi do bolj ali manj razvitih kultur. V ozadju definicije kulture se razkrije avtorjev odnos do drugacnosti, ki nas pripelje do dife­rencialnega alihierarhicnega modelakulture. Prvijevezan na kulturnirelativizem, drugi pana delitev kultur na bolj inmanj razvite. Kulturni relativizem je vezan predvsem na teorije o pravicni družbi, lahko pa ga najdemo tudi na ravni pravne enakosti, medtem ko se v praksi pojavlja predvsem odnos, ki ga srecamo pri hierarhicnem konceptu kulture. Vzroki za razkorak med normativnim in stvarnim so v posameznih politicnih interesih dominantne elite. Ti interesi so povezani s sistemom vrednot in norm dominantne kulture. Zahteve po spremembi obstojecega odnosa pripeljejo na koncu do zahteve po priznanju pravice do drugacnosti. Enaki smo v tem, da smo drugacni. V ozadju razprave o kulturi na ravni skupnosti, se skrivata posameznik in njegova identiteta. Kul­tura, v katero je posameznik rojen, ga prek procesov inkultu­racije/socializacije pomembno doloca in vpliva na njegovo identiteto. Tako je posameznikova identiteta odvisna tudi od tega, alibo rojen v manjšinski ali vecinski kulturi, predvsem pa od odnosov, ki se med vecinsko in manjšinsko kulturo vzpostavljajo in obratno, posamezniki poskrbijo za obnav­ljanje lastne kulture in obstojecih odnosov. Tako podrejeni na nek nacin obnavljajo specificno manjšinsko (podrejeno) identiteto. Glavno vprašanje za multikulturalizem je, kako presekati gordijski vozel obnavljanja obstojecih odnosov in vzpostaviti identiteto, ki bi bila ‘primerna’za vzpostavitev in vzdrževanje multikulturalnih odnosov oziroma multikul­turalno identiteto. Izvorno okolje pomembno doloca identiteto posameznika Identiteta je ‘element subjektivne realnosti’ (Berger, Luckmann,1988:160), ki jo oblikujejo kulturni/družbeni procesi. Je predvsem odraz odnosa, ki ga clovek vzpostavi do samega sebe in do skupine, v kateri živi. Izoblikuje se v vzajemnem odnosu in vplivu med posameznikom in kul­turo/družbo. To potrjuje dejstvo, da »posebne zgodovinske družbene strukture ustvarjajo identitetne tipe, ki jih v posa­meznih primerih prepoznamo. V tem smislu lahko trdimo, da ima American drugacno identiteto kot Francoz, Newyorcan drugacno kot nekdo, ki živi na ameriškem srednjem vzhodu, uradnik drugacno kot potepuh itd... identitetni tipi so relativ-no stabilni elementi objektivne družbene realnosti17 (stopnja stabilnosti je seveda družbeno definirana).« (Berger,Luck­mann,1988:160-161). Identiteta se pri posamezniku vzpostavi skozi posamezne faze socializacijskega procesa. Je predvsem rezultat identifikacije, ki v primarni socializaciji poteka vzpo­redno zimitativno težnjo (posnemanjevzornih Drugih), pozneje pa postopno prerašca v identifikacijo posameznika s samim seboj, kar vkljucuje kulturne/družbene in individualne dimen­zije. Vprimarni socializaciji so postavljeni temelji osebnostne identitete. Ko je identiteta vzpostavljena, jo kulturni/družbeni procesi ohranjajo ali spreminjajo (delno ali popolno) oziroma jo zajamejo procesi resocializacije. V sodobni diferencirani, heterogeni kulturi/družbi so ti procesi vse bolj prisotni že v vsa­kodnevnem življenju, predvsem pa o resocializaciji govorimo v ekstremnih primerih zamenjaveživljenjskegaprostora(zapori, vzgojni zavodi, vojska, izselitev,...). Ta opredelitev zajema številne kulturne/družbene procese, med drugim tudi procese akulturacije, do katerih pride pri kulturnem stiku. Opredelitev pojma resocializacija se delno prekriva z vsebino pojma akul­turacija. Pokriva individualni vidik akulturacijskih procesov (kot enega od alternativnih procesov spreminjanja identitete na nivoju posameznika), medtem ko akulturacija poleg tega vsebuje še generacijski vidik in nivo skupnosti. Identiteta je s spreminjanjem kultur/družb, z diferenciaci­jo vse bolj zapleten in raznovrsten pojav. Osvetlimo jo lahko z neštetih vidikov in najdemo njene številne pojavne oblike. Ra-zumevanje pojma identitete je vezano na zgodovinski kulturni/ 17 Pojem objektivne družbene realnosti je specificen, saj avtorja ne pojmujeta objektivno kot absolutno. Njuno objektivno je subjektivizirano. Tako uvajata objektivizirano subjektivno in subjektivizirano objektivno. S tem v izhodišcu povežeta objektivno in subjektivno in ju ob tej predpostavki v nadaljevanju tudi uporabljata. družbeni prostor in znotraj tega na spoznanja o socializacijskih/ inkulturacijskih procesih. Ch. Taylor je naredil zgodovinsko ana­lizo diskurza priznanja in identitete. Analiza je sicer povezana z evropskim prostorom in z evropocentricnimi kulturami, kar sam avtor ne izpostavlja, a je ob upoštevanju kulturne/družbene dolocenostipojmov(polegzgodovinske)tošekakopomembno. Njegova analiza je usmerjena predvsem v jezik, ki zrcali realno obstojece odnose in pomembno vpliva na procese inkulturacije/socializacije. Šele ponotranjena suženjska identiteta je tista, ki sužnja naredi za sužnja. Pravi, da se šele konec osemnajstega stoletja pojavi sprememba v pojmovanju ‘individualne identi­tete’. Pred tem je bila zelo pomembna zamenjava pojma cast (honor) s pojmom dostojanstvo (dignity). Prvi je vezan na ožjo populacijo in izraze ‘lord, lady’, drugi pa je vezan na demo­kraticno družbo (liberalno) in se povezuje s pojmi Mr., Mrs. in Miss (Taylor,1992:26). Temu bi lahko dodali spremembo, do katere je prišlo v zadnjem casu pod vplivi feministicnih gibanj za vzpostavitev novega neseksisticnega diskurza,18 ko je prišlo do zamenjave Mrs. in Miss. z Ms. Vzporedno s procesi individualizacije in vzpostavljanja individualizirane identitete, pravi Ch. Taylor, pride do spre­membe v javni morali, ki ni vec vezana na Boga in zunanje kriterije izvajanja njenih nacel. Morala se postopno poveže z ‘notranjim glasom’in ponotranjenjem norm. Vzpostavi se no­tranjipolicaj.Polegtegajepomembnašeidejaavtenticnosti,19 ki prav tako korenini v tem casu. Vse skupaj pa tvori temelje 18 Pod vplivi feministicnih gibanj je prišlo na primer v anglešcini do sprememb v smerivzpostavljanjaneseksisticnegadiskurza. Zamenjaniso številnipojmi in njihov vrstni red v izjavah. Pojmi, ki so imeli le moško obliko, dobivajo tudi žensko ali pa so nespolni. Kot zanimivost naj opozorimo na dejstvo, da je švedski jezik v veliki meri nespolno vezan. To se je uveljavilo še pred uvedbo multikulturalizma. Vdelu o švedskem multikulturalizmu je to bolj podrobno predstavljeno. 19 Ch. Taylor predstavlja Rousseauja kot zacetnika modernega diskurza av- tenticnosti. Bistvo priznavanja, prepoznanja identitete pa je razvil Hegel v svoji Fenomenologiji duha. Prvi je zacetnik novega diskurza o casti (honor) in dostojanstvu (dignity). Poleg že dveh obstojecih tradicionalnih poti, po moderne(mešcanskoliberalne)kultureinnoveoblikezavedanja. Avtenticnostlahko prikažemo tudikottežnjo po originalnosti, izvirnosti ali lastni poti bivanja in neke vrste strahom pred konformnostjo, pritiskom od zunaj, ki lahko povzroci izgu­bo tistega kar sem. Avtor se pri razdelavi avtenticnosti opira na Herderja, ko pravi, da ima vsak od nas svojo originalno pot, kako biti clovek. Ta ideja je mocno prisotna v moderni zavesti. Biti jaz, biti zvest lastni originalnosti, ki jo samo jaz lahko odkrijem in artikuliram (Taylor,1992:28-31). To stališce je v velikem nasprotju s položajem posameznika in pojmovanjem njegove identitete znotraj tradicionalnih in plemenskih kultur/družb,20 kjer je položaj posameznika bolj dolocen, saj njegovo identiteto doloca skupnost, ki ji pripada. Individualizirana identiteta, ki je povezana s ponotra­njeno normo in avtenticnostjo, je mocno odvisna od dialo­ga, ki jo na nek nacin opredeljuje in jo prizna (ali pa ne). Identiteta je opredeljena v dialogu s pomembnim drugim, med drugim tudi skozi ponotranjenje norm, ki so po svojem izvoru kulturne/družbene. Pri ‘predmoderni identiteti’21 ni­mamo opravka z identiteto in njenim prepoznavanjem, priz­nanjem. Ne zato, ker je ni bilo, ampak ker ni bila odvisna od katerih so ju mislili, je razvil še tretjo; razvil je diskurz, v katerem je povsem zavrnil cast in vpeljal dostojanstvo. Rousseau je tudi zacetnik teze o pravici vseh ljudi do enakega dostojanstva (equal dignity). Vendar je njegova izpeljava v celoti propadla, ostala je le osnovna ideja. Iz njegove utemeljitve pojma dostojanstva je Hegel razvil princip enakega dostojanstva in iz nje izpeljal dialektiko suženj – gospodar. Stari diskurz (cast) ima v središcu ponos, za nov diskurz pa je kljucno, da te drugi prepoznajo. Vsaka zavest skuša najti lastno prepoznanje v drugi in obratno. Star hierarhicen koncept casti je propadel, ker ni bil sposoben odgovoriti na nove potrebe po prepoznavanju. Na njegovo mesto je vstopil režim vzajemnega prepoznavanja (Taylor,1992:48-51). 20 Ali ‘eksoticnih kultur’, kot pravi P. Caws (1994:374). 21 Izraz je vprašljiv, ker pojem moderna, ki ga nosi v korenu, zbuja asociacijo in povezavo s pojmom razvoj (od nerazvitega k razvitemu). S tem posredno vzpostavlja hierarhicni model obravnavanja razlicnih kultur. Izraz, ki bi se povezoval s pojmom sprememba, ki je bolj nevtralen in ga lažje povežemo z diferencialnim konceptom kulture v slovenšcini težko najdemo. Nenazadnje pa pojem predmoderna identiteta uporabi sam avtor, na katerega se sklicujemo. zunanjega priznanja. Diskurz prepoznavanja, priznanja Ch. Taylor naprej deli na intimno (privatno) in javno obmocje. V intimnem obmocju se odvija proces oblikovanja identi­tete v nepretrganem dialogu in boju s pomembnim drugim, medtem ko v javnem obmocju igra pomembno vlogo nacelo pravice do enakega priznanja, prepoznavanja. Tu je polje, kjer je s premikom od casti k dostojanstvu prišlo do politi­ke univerzalizma. Poudarja se pomen enakega dostojanstva vseh državljanov. Izenacujejo se pravice in dolžnosti vseh, vendar pa je izenacenje zajelo le clovekove pravice in vo­lilno pravico, ne pa tudi socialno ekonomskega obmocja. Tako še vedno obstajajo prvo- in drugo- razredni državljani (Taylor,1992:35-38). Rešitev iz tega položaja najde avtor v vzpostavitvi multikulturalnih odnosov, seveda takšnih, kot jih opredeli sam – imamo nešteto kvalitativno razlicnih definicij multikulturalizma, vendar o tem pozneje. Za nekaj casa se ustavimo še pri samem problemu identitete moderne družbe22 in pri procesih njene produkcije in reprodukcije. Kotsmo žedejali, jeidentitetapredvsemodrazodnosa, ki ga clovek vzpostavi do samega sebe in do skupine, v ka­teri živi. Ta odnos ni tako enostaven, pac pa se izoblikuje v interakciji z okoljem. Je posredovana relacija, ko odnos do sebe vzpostavljam pod vplivi interakcije z drugimi (Caws,1994:378). Še natancneje jo opredelimo, ce uporabimo izraz, da je identiteta ‘element subjektivne realnosti’, ki jo oblikujejo kulturni/družbeni procesi. Izoblikuje se v vza­jemnem odnosu in vplivu med posameznikom in kulturo/ družbo (Berger,Luckmann,1988:160). Ko posameznik iz sveta primarne socializacije vstopa v svet sekundarne, lah­ko pride do neusklajenosti med sistemi vrednot in odnosi, ki se do posameznika vzpostavljajo. V ekstremnih oblikah 22 Pojem moderna družba je lahko sporen. Tako kot nimamo definicije samega pojma družba, so velika tudi razhajanja pri definiciji pojma moderna družba. Najpogosteje pa se ga povezuje s procesi družbene clenitve (diferenciacije), vse vecje dinamike v primerjavi s tradicionalno družbo, ki naj bi bila necle­njena in staticna. to lahko pripelje do krize identitete, ki je povezana tudi z vprašanjem o širšem (skupinskem, skupnostnem) priznanju posamezne identitete. Vprašanje o krizi identitete izpostavi tudi Ch. Taylor, ko govori o razumevanju samega sebe kot cloveka skozi razumevanje ‘mene’ v oceh drugih. Pravi, da problem nastane, ce pride do nepriznavanja ‘mene’, kot ‘mene’ v manjšinski skupnosti in v mojih oceh. To nujno povratno vpliva na identiteto. Ce npr. ženska ponotranji predstavo o lastni manjvrednosti in podrejenosti tudi postane manjvrednain podrejena(Taylor,1992:25). Tapojav poznamo tudi kot statusno neskladje,23 ki lahko pripelje do pojava raz­cepljene osebnosti.24 Sam pojav je povezan s strpnostjo neke kutlure/družbe do drugacnosti, razlicnosti. Vsaka toleranca pa ima tolerancni prag,25 ki predstavlja mejo med ‘dovolje-no’in ‘nedovoljeno’drugacnostjo. Nedovoljena drugacnost je povezana z mocno stigmo,26 ki jo posameznik ponotranji, 23 Statusno neskladje ali statusna inkogruenca je pojav, ko so družbeni statusi, ki jih ima posameznik, medsebojno neusklajeni ali so celo v protislovju. 24 Razcepljena osebnost je lahko posledica neskladnja med objektivnim in subjektivnim svetom. Pri posamezniku se izoblikuje mocna identifikacija s skupino ali okoljem, ki ga zavraca kot drugacnega. Lahko pa je tudi posledi-ca subjektivnega neskladja, do katerega pride zaradi interiorizacije razlicnih vrednostnih sistemov, ki se medsebojno izpodbijajo. Tu gre za boj znotraj posameznika, ko želi postati nekaj, kar dejansko ne more. 25 Definicija tolerance (strpnosti) in tolerancnega praga (prag strpnosti) se po­vezuje z definicijo družbeno normalnega, dopustnega. Normalno je politicno definirano. Njegova vsebina serazlikuje med razlicnimikulturami/družbami. Tolerancni prag ali prag strpnosti predstavlja mejo med ‘normalnim’in ne­normalnim ali deviantnim, patološkim. Obstaja tudi vmesna stopnja, to je še dovoljeno drugacno. Na Drugacno onkraj dolocenega praga pa se vežeta stigma in marginalizacija. 26 Stigma v dobesednem prevodu pomeni vbod, oznacenje. Vdružbenem oko­lju in odnosih pa je odnos, ki se pojavi zaradi lastnosti, ki je razglašena za družbeno nezaželeno. Pri tem je pomembna kulturna/družbena definicija tolerancnega praga, ki se vzpostavlja kot meja razlikovanja med normalnim in nenormalnim, ki je družbeno sankcionirano, stigmatizirano in najpogosteje potisnjeno na obrobje. Stigmatizacija temelji na diskriminaciji in je mocno prežeta s stereotipi. Zanjo je znacilna redukcija posameznika na eno lastnost oziroma posploševanje stigme, ki je povezana z neko lastnostjo, na celoto. Stigma pri cloveku, ki mu je ‘pripisana’, najveckrat povzroci pojav kompleksa odzivi nanjo pa so razlicni. Ch. Taylor pravi, da vsaka in-teriorizacija stigme vpliva na identiteto in lahko povzroci stigmatizacijo populacije. To se je na primer zgodilo v casu kolonialnih odnosov, ki so vzpostavili sistem vrednot, ki te­melij na številnih negativnih stereotipih o ne-beli populaciji. (Taylor,1992:26). Na to trditev lahko navežemo ugotovitve M. Wallace, ki pravi, da so številni afro-americani in drugi ne-belci (people of colour) v ZDAtravmatizirani z ameriškoizkušnjo. Še vec. Številne diskusije o njih govorijo predvsem o strukturi družine, mladoletniški nosecnosti, drogah... Prek tega se producira in reproducira stereotipe in mite – npr. mit o crni ženski,27 ki so v veliki meri samodestruktivni in ma­zohisticni (Wallace,1994:264). S problemi manjšinskih identitet se bomo v nadalje­vanju še ukvarjali, saj je srž prizadevanj za vzpostavitev multikulturalnih odnosov povezana prav z vprašanjem strp­nosti do drugacnosti oziroma pri nekaterih avtorjih s samo razlicnostjo, kot izhodišcem interpretacije realnosti (ko naj bi razlika (difference) zamenjala strpnost kot izhodišce). Raz­lika se veže na vidne, fizicne znake posameznika. Telesnost je ena od osnovnih dejavnikov posameznikove identifikacije (spolne, rasne), je njen izvor, ki vpliva na vse ostale vidike identitete. Clovekov odnos do lastnega telesa je središcni del njegove identitete, clovek je telo in ima telo. Ta odnos je družbeno posredovan in dolocujoce vpliva na posamez­nikovo razumevanje kulturnega/družbenega okolja. Vendar manjvrednosti. Kompleks manjvrednosti je tako vedno vezan na družbeno sankcionirano ‘lastnost’in ko govorimo o etnicni identiteti, moramo ome­niti, da je v etnicno stratificirani realnosti vrojenost ‘manjvredne’etnicnosti osnova za stigmatizacijo (Južnic,1993:122; Zebec-Koren,1993:71-72). 27 M. Wallace govori o mitu o crni ženski ali mit o ‘Mammy’. Z njim so po­vezane tudi sociološke analize strukture družine, ki na svoj nacin pomagajo graditi mit o crnski ženski in družini. Moc mita je v tem, da se v njem pokriva realno in namišljeno. Mit se veže na stereotipizacijo crnske ženske. Vec o tem najdete v Wallace,1994:263. pa se, pravi T. Luckmann, med organizmom (biološkim) in kulturnim/družbenim okoljem vzpostavlja vzajemni odnos omejevanja: družba z možnostmi, ki jih nudi posamezniku, spodbuja in omejuje razvoj bioloških predispozicij, hkrati pa telo spredispozicijami omejuje razvoj družbeno možnega (Berger,Luckmann,1988:160). Na posamezne lastnosti našega telesa se vežejo kulturne/družbene vloge, ki jih opredeljujejo spol, rasa, starost, morfološke posebnostiin njihova kulturno/ družbeno dojemanje. Telesna identiteta je primarno vezana na spol in spolno identiteto, ki ni le biološko dolocen spol, ampak obsega tudi družbeno in kulturno pogojen življenjski procesnjenega prepoznavanja, ki mu sledi samoopredeljeva­nje (tudi pogojeno z družbo in kulturo). Vrazlicnih kulturah/ družbah je lahko na razlicne nacine prisotno ‘prevajanje te­lesnega v psihološko’, ce omenimo spolno dihotomijo28 in rasizem (Južnic,1993:17-60). Vidimo, da je identiteta kompleksen pojav. Analiticno lahko govorimo o njenih individualnih in skupinskih vidikih, ki se medsebojno prepletajo, dopolnjujejo ali si nasprotu­jejo. Individualna raven se veže na gensko neponovljivost posameznika kot biološkega bitja, ki se dokoncno uresnici v procesu inkulturacije/socializacije. Skupinska raven pa je povezana z neogibno potrebo cloveka po pripadnosti neki skupini. Predpogoj zanjo je sociabilnost29 cloveka, ki je po svoji naravi bitje, ki se druži. Je izraz interakcije med posa­meznikovim obcutkom identitete, privrženostjo skupini in pripravljenostjo te skupine, da njegovo identiteto prepozna in (ne)sprejme, pri cemer mu pripiše tudi dolocen položaj. Obcutek pripadnosti zagotavlja posameznikovo lojalnost 28 Opredelitev spolne dihotomije je povezana s spolnim dimorfizmom. Spolni dimorfizem je povezan z razlicnimi prokreacijskimi vlogami moškega in žen­ ske. Tu gre za fiziološke razlike. Vsemu temu kultura/družba doda pomene, s katerimisespolnidimorfizemprevajav spolno dihotomijo (Južnic,1993:45). 29 Kot sinonim za pojem sociabilnosti bi lahko uvedli družljivost. Pojem socia­ bilnost izhaja iz latinšcine in pomeni združljiv, zedinljiv in tudi složen. Tako nakazuje na primernost in sposobnost za druženje (Južnic,1993:155). do skupine. Lojalnosti pripadnikov tako omogocajo obstoj neke skupine. Za obstoj skupin so poleg lojalnosti pomem­bni tudi simboli, miti, legende, govorice (dialekt, sociolekt, argot, žargoni, slengi), rituali in ceremonije, ki zagotavljajo kontinuiteto skupinske identifikacije. Posameznik se lahko istoveti z razlicnimi skupinami in v njih zavzemarazlicne položaje oziromaigra razlicne vloge. Slednje ni nujno vedno usklajeno. Lahko pride do velikega neskladja oziroma do statusne inkogruence in do pojava razcepljene osebnosti, kot njegove možne posledice. V tra­dicionalnih, staticnih kulturah/družbah je bil status v celoti kulturno indružbeno podedovanindolocen.S procesomkul­turne/družbene diferenciacije so se pojavile številne alterna­tive skupinske identifikacije. Poleg podedovanih skupinskih identifikacij (etnija, narod, spol, rasa, religija, starost..), ki so bolj dolocujoce v kulturnem/družbenem kontekstu, so se razvile tudi alternativne (izobrazba, poklic, šport), katerih izbor je prepušcen posamezniku. Posameznik je tako lahko nosilec vec skupinskih pripadnosti, med katerimi prihaja do situacijskega, kontekstualnega uravnovešanja. Pojavi se premikajocaidentiteta, kisezodvisnostjo od kontekstualnih sprememb sprotno vzpostavlja skozi mrežo sidrišc. Pojem premikajoca identiteta v svoje delo uvaja S. Južnic, ko pravi:»Tako imenujemo tisto identiteto, ki je ne­stalna, prilagodljiva in v tem smislu nekonkluzivna. Mnoge negotovosti in nezasidranosti so lahko razlog identitete, ki bi ji lahko rekli tudi fluktuirajoca, torej nestanovitna in kole­bajoca se. Med temeljne razloge fluktuirajoce identitete gre štetisplošno mobilnostsodobne razvitedružbe, spreminjanje položaja posameznika v procesih družbenih sprememb, lažje prehode iz kraja v kraj (teritorialna mobilnost), mobilnost glede zaposlitve, možnosti spreminjanja družbenega statu­sa v raznih oblikah vertikalne in horizontalne mobilnosti.« (Južnic,1993:132). Podobno pravita o ideniteti R. Stam in E. Shohat, ko zavracata koncept o doloceni, enotni in esencia­listicni identiteti. Identiteta je utrjeno sidrišce, pod vplivom praks, pomenov (pojmovanj) in izkušenj. Identiteta je raz­notera, nestabilna, zgodovinsko pogojena. Je rezultat obsto-jecediferenciacije,polimorfneidentifikacijein pluralizacije (Stam,Shohat,1994:300-301). To je identiteta, ki ji S. Južnic pravi fluktuirajoca identiteta lahko pa ji recemo tudi drsna identiteta, saj na nek nacin ‘drsi’med posameznimi sidrišci socasno s situacijskimi ali kontekstualnimi spremembami in menjavo vlog. Neprestano menjavanje posameznikovih vlog zahteva svojevrstno ‘fleksibilno’identiteto in uravnoteženje med identitetnimi sidrišci. Vdolocenih situacijah lahko pride do identitetnega preklopa in do preklopa med lojalnostmi, ki se izražata skozi jezikovni kodni preklop.30 Oba, identiteta in jezik zajemata razlicne ravni pojavnosti, ki so vezane na situacijo. Pri jeziku v konkretnih primerih tako govorimo o govorici.31 Ko pride do pomembne spremembe konteksta (ob upoštevanju etnicne stratifikacije), pride tudido kodnega pre­klopa in do vedno novega ohranjanja ravnotežja identitetne ‘strukture’, ki je v neprestanem gibanju ( ni staticna, torej na nek nacin ni vec struktura). Povezava identitetnega in kodnega preklopa nam po­kaže, da sta jezik in identiteta mocno povezana. Jezik je sredstvo identifikacije. Hkrati pa je jezik pomemben dejav­ 30 Kodni preklop je prehajanje iz enega koda v drugega znotraj jezikovnega repertoarja. Je ponotranjen kulturni vzorec, ki ga pridobimo v procesu in-kulturacije /socializacije. Lahko je tudi zavestni preklop iz enega jezika v drugega. Prav kodni preklop je povezan z možnostmi manipulacije z deli jezikovnega repertoarja in s tem tudi z možnostjo manipulacije z identiteto in identitetnim preklopom. Do njega prihaja zlasti pri spreminjanju vlog pri posamezniku, ko je lahko hkrati oce, soprog, prijatelj, clan neke ožje primarne skupine, ima poklic, itd. Vsaka vloga oziroma govorna situacija, ki ji pripada, zahteva nek jezikovni slog ali stil (Južnic,1983:266). 31 Pojem govorica razumemo v triadi govor-jezik-govorica. Govor je potencialna sposobnost cloveka, da govori. Splošnost govora se realizira skozi jezike oz. jezikovne sisteme, vezane na razlicne cloveške skupnosti (etnicni jeziki). Za razliko od jezika, ki je vezan na družbeno raven, je govorica vezana na individualno. Govorica je konkretna jezikovna raba, povezana s konkretno situacijo. Predstavljeno triado govor-jezik-govorica je opredelil F. Saussure (Južnic,1983:50-51). nik, ki identiteto vzpostavlja. Je najpomembnejši dejavnik socializacijskih in inkulturacijskih procesov. V primarni socialzaciji, s katero se bomo še srecali, je ravno materni jezik32 tisti, ki otroka spremlja od prvih dni življenja. Ob prepletanju maternega jezika s situacijami in situacijskimi spremembami otrok postopno interiorizira svet pomenov in simbolov,kisotemeljcloveškekomunikacije.Jezikjeglavno sredstvo komunikacije med ljudmi. »Jezik, ki ga uporabljam v vsakdanjem življenju, mi nenehno zagotavlja potrebo po objektivizaciji in vzpostavlja red, znotraj katerega ima vse pomen in kjer je vsakdanje življenje zame smiselno... Real-nost vsakdanjega življenja pojmujem kot urejeno realnost. Pojavi v tej realnosti so urejeni v vzorce, za katere se zdi, da so neodvisni od mojega pojmovanja in so mi na nek nacin vsiljeni. Realnost vsakdanjega življenja se kaže kot že ob-jektivizirana, tj. sestavljena iz niza objektov, ki so bili opre­deljeni kot objekti še pred mojim prihodom na prizorišce.« (Berger,Luckmann,1988:29). V teh procesih se vzpostavijo temelji nezavednega, ki cloveka spremljajo celo življenje. Tako šele govorica omo­goca izoblikovanje nezavednega. Pri tem naj poudarimo, da je kulturni/družbeni kontekst tisti, ki posreduje pomene. Jezik ‘per se’je sistem znakov, ki preraste v simbolni sistem šele v družbeno-kulturnem kontekstu, interakciji, hkrati pa se prav prek jezika, kot najvidnejšega vidika komunikacije, izpostavlja njun pomen. T. Ebert pravi, da je jezik konstitu­tivni element izkušnje. Ljudje ne izkusimo najprej sveta in ga potem skušamo vpisati, ampak izkušamo svet skozi jezik. Nacin clovekovega delovanja in razumevanja je posredovan z oblikami pojmovanja. Prek tega se vzpostavi tudi ideološ­ko ogrodje, ki vpliva na ustvarjanje mnenja posameznika (Ebert,1991:117). Avtorica s tem vzpostavlja most med nezavednim, ideologijo in razumevanjem, posredno pa tudi med znanjem in védenjem. Nezavedno pomembno doloca 32 Materni jezik je govorica, ki jo otrok interiorizira v primarni socializaciji. posameznika in njegovo delovanje. Nanj so pripete številne ideologije, sistemi vrednot in nenazadnje védenje, ki se ga razume ‘kotsamo posebiumevno’. M. Wallace pravi, dane­zavedno lahko posplošimo, a to ne pomeni, da obstaja le eno nezavedno in da le-to funkcionira na en nacin. Vec jih je, je pa znotraj neštetih razlik nekaj skupnih jeder. Številni družbeni procesi operirajo tako, da se ‘opirajo’na nezavedno raven in na ta nacin s posameznikom manipulirajo: ekonomija, družbene spremembe, individualna in kolektivna psihologija, spol, rasa, hegemonija, poznavanje slovnice. Realno je neke vrste domena nezavednega (Wallace,1994:260-263).33 Trditvi, da nezavedno pomembno doloca posameznika nasprotuje P. Caws, ko pravi, da so lahko med posamezniki, ki pripadajo isti kulturi, ne glede na to, velike razlike. Te razlike so lahko celo vecje kot med posamezniki, ki pripadajo razlicnim kulturam. Vvsaki kulturi/družbi je zelo malo posameznikov, za katere bi lahko rekli, da so njeni tipicni nosilci ali predstavniki v vseh pogledih ali na splošni ravni. Prav tako je potrebno poudari-ti, da kulture/družbe danes niso homogene. Znotraj kulture lahko zasledimo dominantni kanon, vezan med drugim tudi na izobra­ževalni sistem, in množicno kulturo, ki jo predstavljajo šport, popularna glasba, množicni mediji... (Caws,1994:374-375). To 33 Hkrati pa se realno oblikuje pod vplivi dominantnega diskurza, kot pravi P. McLaren. Dominantni diskurz je prostor boja. Njegovi pomeni so povezani z družbenimi boji in ekonomskimi odnosi. Ti odnosi so udejanjeni v parti­kularnih tekstualnih/lingvisticnih referencah. Vendar ni enega dominantnega diskurza, ampak so razlicne zgodovinske oblike diskurzivnih praks. Zanje je tako imenovano védenje eden od konstitutivnih elementov, preko katerega zgodovinskeoblikediskurzivnihpraks nadaljevplivajonaposamezneidenti­tete. Védenje je produkt zgodovine. Zgodovina pa je interpretacija preteklosti skozi sedanjost, pri cemer so bistvenega pomena obstojece relacije moci. Lahko recemo, da je zgodovina percepcija preteklosti skozi interese seda­njosti. Prav tu lahko najdemo tudi odgovor na vprašanje, zakaj se zgodovine razhajajo. Védenja so tako ponaredki zgodovine, ki so razcepljena z razlicno konstituiranimi relacijami moci. Na ta nacin se na védenje posredno naveže ideologija. Ideologija ni le epistemološki pojem. Vezan je na status dolocenih dejstev. Je pot, po kateri diskurz in diskurzivni sistem generirata partikularne družbene odnose in jih hkrati refektirata (McLaren,1994:53-63). bi lahko podprli z antropološkimi raziskavami, ki govorijo o vse vecji kulturni diferenciaciji. R. Redfield pravi, da danes v sodob­nem kulturnem/družbenem okolju, ki je mocno diferencirano, ne moremo govoriti o obstoju ene homogene kulture/družbe. V ospredju njegovega zanimanja so predvsem razlike med tradi­cionalno in urbano kulturo oziroma vasjo in mestom. V okviru vaške subkulture prihaja do razlicnih principov ohranjanja skupinske identitete, na kar se vežeta pojma mala in velika tradicija (Jelic,1992; Rihtman-Avguštin,1976). Dve tradici­ji, veliko in malo, si lahko zamislimo kot dva toka misli in delovanja, ki se razlikujeta, a hkrati mocno prepletata. D. Rihtman-Avguštin pravi, da je z ‘razvojem’ v zahodnoevrop-ski civilizaciji prišlo do njune popolne locitve. Proces loceva­nja dveh tradicij je potekal vzporedno z urbanizacijo, ki ga je tudi povzrocila. Velika tradicija je tu vezana na elite in mesta. Zanjo je znacilna institucionalizacija in razvoj znanosti. Mala tradicija ostaja neformalna. Ohranja magijo, ljudsko modrost in ljudsko kulturo. Na koncu avtorica malo tradicijo oz. vaško kulturo definira kot subkulturo34 (Rihtman-Avguštin,1976:20). Globalna kultura je torej deljena na visoko kulturo, ki ustvarja velikotradicijo,innanizko,ljudsko kulturo, ki ustvarja malo 34 Razlike med veliko in malo tradicijo so povezane z razlikami v izobrazbi, umetnosti, znanosti in v nacinu življenja, ki iz tega izhaja. Razlicni so lahko tudi simboli, miti, legende in rituali, ki utrjujejo kulturno identiteto, preko katere se zagotavlja kontinuiteta dolocene skupnosti, ki je nosilka ene od omenjenih tradicij (velike ali male) (Rihtman-Avguštin,1976:20). 35 Dihotomni koncept velike in male tradicije se veže na dihotomni koncept spreminjanja družb R. Redfielda. Z analizo, ki je temeljila na dihotomni deli-tvi skupnosti na ljudske in urbane, je Redfield prišel do ugotovitve o obstoju nehomogene globalne kulture. Navidezno homogena kultura se dejansko notranje deli na subkulture. Nosilke subkultur so obstojece delne družbe, katerih nastanek je vezan na družbeno (socialno) stratifikacijo. Med teoretiki se je uveljavilo razlicno razumevanje razlik med veliko in malo tradicijo. S stališca hierarhicnega koncepta kulture se med tradicijama vzpostavi možna hierarhija, v kateri je velika tradicija razglašena za vrednoto, ideal, za tisto, kar ostaja. V nasprotju s tem je mala tradicija razglašena za manjvredno, minljivo in slaboumno. Upoštevanje diferencialnega koncepta kulture pa pripelje do spoznanja, da obstajajo razlike med tradicijama, ven­ tradicijo.35 Globalna kultura/družba se deli na subkulture/ poddružbe. Vzporedno s tem se pojavljajo alternativne kul­turne (etnicne) ‘sub-identitete’. Temu naj dodamo ugotovitve R. Redfielda, da so razlike med mestom in vasjo ostrejše kot razlike med razlicnimi regijami (Jelic,1982:91), ki jih je K. Verdery (1989:169) oznacila kot etnicne in pogojno nacionalne (narodne), saj imajo vse njihove komponente, razen politicnih. Iz tega lahko izpeljemo, da so identitete znotraj kultur­nega/družbenega prostora vezane na subkulture in da so si lahko zelo razlicne. Razlike med njimi so lahko celo vecje, kot so razlike med dvema identitetama, ki pripadata razlic­nima etnicnima skupnostima, kot ugotavljata J. Jelic in K. Verdery. Ta ugotovitev je za razpravo o multikulturalizmu kljucnegapomena, sajrelativizirapomen etnicnepripadnosti kot enega kljucnih elementov pri posameznikovi identiteti. Podobno stališce ima S.C. Rockefeller, ki pravi, da s stališca demokraticne (liberalne) tradicije posameznikova etnicna identiteta ni primarna. Etnicna identiteta ne more biti osnova za spoštovanje razlicnosti in udejanjenje ideje o clovekovih pravicah. S perspektive demokraticne (liberalne) družbe so vsi ljudje nosilci univerzalne cloveške narave (Rockefel-ler,1992:88) ali univerzalnega cloveškega potenciala, kot pravi Ch. Taylor (1992). To je temelj pravice vseh (razlicnih) ljudi do enakega spoštovanja in možnosti za samouresnici­tev. Vendar, nadaljuje S.C. Rockefeller, posameznik ima to pravico na temelju lastne cloveške identitete in ne na teme­lju etnicne. Etnicnost, kot obeležje skupinske pripadnosti, v dolocenih situacijah res lahko jasneje definira pravice svojih clanov, vendar pa je cloveška sposobnost po uclovecenju primarna. Ce v razumevanju pojavnosti etnicno identiteto postavimo na enak položaj kot posameznikovo (ali celo nad njo) odpremo vrata nestrpnosti (Rockefeller,1992:88-89). dar pa vsaka na svoj nacin ohranjata razlicni subkulturi, ki sta del globalne kulture. Pri tem moramo zelo paziti, da v analizi ne pride do napake, na katero smo opozarjali v uvodu. Cloveška sposobnost po uclovecenju je, kot pravi avtor, univerzalna, je del univerzal­ne identitete. Odkrijemo jo lahko z metodo abstrakcije, ob primerjavi in iskanju skupnega temelja ljudi v primerjavi z ostalim živim svetom. Ce odmislimo razlike, drugacnosti, ki so primarne in sestavljajo pojavnost, pridemo do univerzalne lastnosti cloveka. Univerzalna sposobnost ljudi kot rezultat analize realnosti. Posameznik je jabolko, v katerem lahko odkrijemo sadež, ce se vrnemo na Marxovo razmišljanje o metodi abstrakcije.36 Paziti moramo, da sadež, univerzalna sposobnost cloveka, ki je rezultat abstrakcije, ne dobi pri­marne oblike bivajocega. Primarno je posamezno in z analizo številnih pojavnosti pridemo do analiticnih kategorij, ki so vezane na ‘svojo’pojavnost. Partikularno, posamezno je bis-tveno in izhodišce (vendar o tem še pozneje). To velja tako za posameznika kot etnicno identiteto, ki je v osnovi anali­ticna kategorija in ni absolutna, univerzalna. Vpojavnosti jo najdemo le v eni od neštetih možnih realizacij v povezavi z zgodovinskim in kulturnim/družbenim situacijam. Vprašanja o etnicni identiteti odpirajo novo problema­tiko, ki je tesno povezana z nastankom moderne nacionalne države. Eden od pomembnih faktorjev konstituiranja države je bila tudi ideologija nacionalne države. Procesi, ki so za­jeli evropski prostor so povzrocili tudi spremembe identitete posameznika in obratno. Danes lahko recemo, da je narodna (nacionalna) pripadnostenaod najpomembnejšihskupinskih vidikov identitete. Etnicna identiteta Etnicna identiteta predstavlja skupinski vidik posamez­nikove identitete in je povezana s posameznikovo potrebo po druženju. Je ‘podedovana’skupinska identifikacija. Posameznik 36 Glej uvodno razmišljanje o zgodovinski in kulturni/družbeni dolocenosti pojmov. je rojen v doloceni skupnosti, ki ima svoja etnicna obeležja. Le-ta so mu v procesu inkulturacije/socializacije predpostavljena. Posameznikova etnicnost identitete je povezana s pojavnimi oblikami etnicnih skupnosti. S tem se posredno navezujemo na široko problematiko, s katero se ukvarjajo etnicne študije z vidikov razlicnih družboslovnih ved. Sam problem je, kot bomo videli, zelo zapleten, raznovrsten in razvejan. Tako bomo v nadaljevanju predstavili samo orise problema, pred­vsemv povezavizosrednjotemodela– multikulturalizmom. Etnicna identiteta (narodna, nacionalna) je bazicna sku­pinska identiteta sodobnih kultur/družb. Kot sinonim zanjo I. Urbancic predlaga pojem etnos. Pravi, da pojma ‘etnos’ne bi uporabljali za oznako oblike konkretne skupnosti, ampak kot tip skupnosti, združevanja na podlagi skupnega izvora in kulturne homogenosti (Urbancic,1989:167). Etnos naj bi vseboval etnicnost, etnicne lastnosti, ki jih imajo konkretne skupnosti. Ta predlog moramo povezati še z dejstvom, na katerega opozarja S. Južnic (1987:231), ko pravi, da pojem etnija lahko povezujemo z dvema pomenoma. Etnija lahko opredeljuje družbeno kategorijo ali družbeno skupino.37 Na etnicnost se veže kar nekaj pojmov: etnija, narod, nacija. Prav tako pa jo pri nacionalni državi najdemo v raz­licnihpovezavahinodnosihzdržavljanstvom.Državljanstvo, v osnovi vezano na državo, s svojimi razhajanji in svoje­vrstnimi prekrivanji še dodatno zapleta in množi pojavnost obravnavanega problema. To pa ni edina težava. Težave se zacnejo, ko se srecamo z razlicnimi teorijami in analizami 37 Etnijo kot družbeno kategorijo avtor povezuje z družbeno stratifikacijo (raz­redno in slojevsko strukturo družbe). Povezana je s statusnimi povezavami. Najdemo jo predvsem v dekoloniziranih državah tretjega sveta. Tu so etnije kot sloji hierarhicno razporejene v družbeni stratifikaciji (tako vertikalna kot horizontalna stratifikacija). Nanjo semocno veže status, kije poleg endogami­je, religije in jezika v teh situacijah koheziven element, ki zagotavlja etnicno kontinuiteto. Etnija pa lahko pomeni tudi skupino, ki jo avtor razume kot agregacijo, ki temelji na jasnih nacelih in ima inštitucionalizirana pravila. Ima vse znacilnosti etnicnosti: teritorij, skupno zgodovino, jezik, zavest o pripadnosti,.. (Južnic,1987:231). te pojavnosti. Med njimi so velika razhajanja že v samih definicijah osnovnih pojmov in pri dolocanju razlik med njimi. S. Mežnaric (1987:132) pravi, da ce pogledamo samo sociološka dela v glavnih evropskih jezikih, ki govorijo o temi ‘naroda’zadnjih dvajset let, bi pregled, po podatkih Congres Library v Washingtonu, obsegal okoli trideset tipkanih strani. V opredelitvah ni jasne razmejitve med narodom in drugimi pojmi, med njimi prihaja do prekrivanja v njihovi vsebinski opredelitvi, prav tako pa se v diahronem smislu pojavljajo razlike tudi v razumevanju enega pojma. Etnicnost ali etnos tako najdemo v razlicnih pojavnih oblikah. Spekter pojavnosti sega od etnij prek narodov do nacij, tako v sinhroni kot diahroni perspektivi. Med njimi prihaja do mešanja oziroma do razlicnih stopenj prehajanj. Kljucni kriterij razlikovanja med etnijo, narodom in nacijo – pri cemer sta narod in nacija specificni pojavni obliki et-nije – je stopnja politizacije. Ta se kaže tudi v mednarodnih odnosih: v kolikšni meri je dolocena etnicna skupnost lahko politicni subjekt v mednarodni politiki in mednarodnih odno­sih oziroma znotraj posameznih držav. A.D. Smith pravi, da sta etnija in nacija zgodovinsko povezani, da se je nacionalna identitetarazvilaiznekaterihetnicnih, vendar ninujno,daso šle vse etnije po tej poti. Zanjo je znacilna mocna stopnja po­litizacije. S tem je zajet zgodovinski vidik povezanosti nacije in etnije. Hkrati pa danes poleg nacij še vedno obstajajo etni­je. Vendar tudi etnije niso apoliticne. Pod pritiski nacionalne države so morale, ce so hotele preživeti, pozneje prevzeti nekatere lastnosti nacionalnosti, sprejeti mešcanski model in se do neke stopnje spolitizirati (Smith,1989:154-158). Temu stališcu nasprotuje I. Urbancic, ki pravi da so »razlocki med etnijo in narodom (..) zgolj izumi na podlagi razlicnih ubese­ditev istega: razlicne stvari se naredijo z razlicnimi besedami. Vsekakor cudna zabava, ki se po tem vzorcu ponovi pri do-locitvi nacije.« (Urbancic,1989:167) Iz tega avtor izpelje, da niti v Evropi ni bilo razvoja od tradicionalnih oblik družbe (manjše alivecje etnije in ‘ljudstva’) k moderni naciji, ampak ‘epohalni prelom’ (Urbancic,1989:176). Podobno pravi K. Verdery (1989), ko trdi, da je etnicnost analiticna kategorija, ne pa stvarna. Definicija etnicnosti je politicne narave. Et-nicnost je del politicne kulture in ne ‘objektivna’distribucija obicajev ali jezika ali razlicnih ekoloških obdaritev okolja. Ce analiza ne reafirmira, kar so nosilci oblasti vpeljali, je zunaj parametrov politicne kulture. Ce želimo, da je analiza verodostojna, se mora upoštevati porazdelitev mociv družbi. Med teorijami, ki se ukvarjajo z etnicno problematika bi lahko zasledili še številna podobna ali povsem nasprotna stališca. Pri vseh pa so etnija, narod in nacija opredeljene v medsebojni povezavi oziroma skozi iskanje znacilnih raz­lik med njimi in ne kot absolutne. Etnija je v primerjavi z narodom opredeljena kot ‘splošnejše stanje’, v katerem še ni mocnih politicnih in ideoloških razclenitev, ki so znacil­ne za narode. Etnije so potencialni narodi. Ni pa nujno, da pride do procesa narodnega izoblikovanja. A.D. Smith med osnovnimi razsežnostmi etnije navaja skupno zgodovino, povezanost z dolocenim prostorom, razlicno kulturo, skup-no ime, mit o skupnem poreklu38 in obcutek solidarnosti (Smith,1986:22-29). Tej opredelitvi so blizu opredelitve štirih kontinuitet etnij pri S. Južnicu: teritorialne, biološko­geneticne (resnicno ali zgolj zamišljeno skupno poreklo), jezikovne in politicne. Temu pogojno dodaja tudi gospodarsko kontinuiteto in homogenost. Kriteriji etnicnega razlikovanja paso jezik, religija, zgodovinskispomin in zgodovinskimiti (Južnic,1993:268-270). Najpogostejši kriterij razlikovanja med etnijami je jezik, ki je vidni simbol etnicne pripadnosti. Med razlicno govore-cimi skupnostmi sevzpostavljajo nekevrste komunikacijske locnice, ki dolocajo komunikacijske prostore (ceprav niso mišljene tako ozko zacrtane meje, kot so npr. državne meje; prej lahko govorimo o mejnih pasovih). Vendar tudi jezik ni vedno kriterij razlikovanja med etnijami. Znotraj komunika­ 38 Mit o skupnem poreklu je ‘sine qua non’ etnicnosti (Smith,1986:28). cijsko prehodnih jezikovnih okolišcin se lahko izoblikujejo razlicne etnije, ko pride do politizacije jezika oz. ene od nje­govih variant. K. Verdery pravi, da podobnosti v jeziku niso nujno temelj za sklepanje o etnicni homogenosti, kar nam jasno dokazujejo države Latinske Amerike in tudi razmere v ZDA. Iz omenjenih primerov jasno vidimo, da ne moremo ’a priori’trditi, da lingvisticna homogenost pomeni etnicno homogenost. Posamezne politicne in kulturne elite so tiste, ki lahko dosežejo, da se jezikovno varianto razglasi za znacilno razlicno in pomembno oz. etnicno.39 Seveda pa morajo biti za to dovolj mocne (Verdery,1989). Po drugi strani pa ne moremo mimo primerov, ko so imeli jeziki kljucno vlogo pri vzpostavljanju etnicne (narod­ne, nacionalne) identitete. Standardni (nacionalni) jeziki so imeli eno od kljucnih vlog pri nastajanju narodov in njihovi homogenizaciji. Vzporedno z uveljavljanjem standardnega jezika sta postajala vse pomembnejša pismenost in javni šolski sistem. Zagotavljala sta uspešno produkcijo in repro­dukcijo narodne oziroma nacionalne identitete. Šola je eden od pomembnejših socializatorjev sekundarne socializacije. Znane so trditve o šoli kot ideološkem aparatu države (naci­je).40 Vnekaterih okolišcinah ima lahko šola takšno funkcijo tudi za narod – odvisno od stopnje politicne avtonomije, ki jo doseže v državi, v katero je vkljucen. Diahrono spreminjanje nekaterih etnij je pripeljalo do pojava naroda kot specificne oblike etnicnosti. A. Smith (1986:144) pravi, da se razlike med narodom in etnijo ve­žejo na teritorialnost, državljanstvo, pravice, pravni kodeks in politicno kulturo. Vendar pa se je v svojih analizah avtor 39 Primer za to najdemo že zelo blizu, ce se samo ozremo na dogodke v bližnji preteklosti na obmocju nekdanje Jugoslavije. Vpotrditev, kako se s politiko jezikovna sorodnost lahko spremeni v jezikovne razlike, lahko navedemo ‘jezikovno cišcenje’hrvaškega jezika z namenom, da bi poudarili drugac­ nost od srbšcine. Na to se vežejo tudi intenzivni procesi utrjevanja obcutka nacionalne pripadnosti oz. identifikacije. Prav gotovo imajo pri tem glavno vlogo množicni mediji in ideološka indoktrinacija. 40 Pojem ideološki aparati države povzemamo po L. Althusserju (1980). osredotocilpredvsemna zahodnoevropsko situacijo. K temu S. Južnic (1993:278) in R. Rizman (1995:197) dodajata srednjeevropsko alternativo izoblikovanja naroda. V sred­njeevropskem prostoru se je narod pojavil kot jezikovna in kulturna skupnost. Prvi model (zahodni) se je pojavil v ok­virih absolutisticne države. Razumevanje naroda je vezano na doloceno ozemlje. Mocno se poudarjajo centralnost nacio­nalnega ozemlja, skupnih zakonov in ustanov, pravna enakost vseh državljanov in pomen skupne državljanske kulture. Narod je predvsem legalni in institucionalni koncept. Drugi model se je uresniceval ob podpori intelektualnih in kulturnih elit. Poudarja pomen etnicnega izvora, kulturnih vezi in skupnega jezika. Narod je kulturni in socialni koncept. Vec narodov je bilo združenih v širši politicni skupnosti oz. državi.41 Zahodnoevropska razlicica nastajanja naroda pripelje do relativnega prekrivanja meja naroda in države, do njujega sov­padanja in pojava nacije. Pojma nacija in nacionalna država se v svojih zacetkih vežeta predvsem na zahodnoevropsko razlici-co nastanka naroda.42 Za razliko od pojma narod, pojem nacija kaže na ujemanje naroda in države, kar nakazuje tudi pojem nacionalna država. Vendar je v svetu dejansko le malo takšnih primerov. T. Veiter (1988:71) poudarja, da so brez etnicnih ali jezikovnih manjšin le Islandija, Liechtenstein, Monaco, Irska in Andora. Vse ostale države oz. njihovi vladajoci krogi in politicne partije se veliko ukvarjajo z manjšinskimi vprašanji (etnicnimi in jezikovnimi). Odnos do teh vprašanj lahko ogrozi tudi obstoj države. Še vecjo možno nevarnost pa predstavljajo etnicne ali jezikovne manjšine, ki se pokrivajo z razlikami v veroizpovedi. Od šestdesetih let dalje, pravi S. Perunovic, se po celem svetu pojavljajo številna etnicna trenja, nesoglasja, odprti etnicni (politicni) spopadi, prebujanje etnicnih zahtev in 41 Kot primer lahko navedemo npr. narode, ki so se razvili v sklopu Avstro-Ogr­ske monarhije po 1866. 42 V jezikih zahodnoevropskih držav še danes težko najdemo primeren izraz za prevod pojma narod. Ti ne poznajo razlocevanja med narodom in nacijo, kot ga poznamo v srednjeevropskem prostoru. boj nacionalnih manjšin za lastno priznanje in zašcito. Žarišca omenjenih problemov najdemo po vsem svetu, ce omenimo le nekatere: v Evropi, ZDA, Kanadi, v nekdanji Sovjetski zvezi,... (Perunovic,1989:199). Etnicno – politicno prebujanje manjših skupnosti se lah­ko povezujetudizregionalizmi. Regionalna identifikacijaje ena od možnih skupinskih identifikacij. Njena intenzivnost se razlikuje po regijah in državah. Izoblikovane regionalne identitete v vsakem primeru sekajo državljansko enotnost, po­dobno kot manjšinske. Postavlja se zgolj vprašanje o stopnji razhajanjazinteresidržavein o stopnjinapetostirazhajanj, ce do njih pride. Prav zadnje desetletje smo v Evropi price neke vrste ‘regionalnemu prebujanju’. Najnavedemo samo primer severne Italije in razglasitev ‘samostojne države Padanije’. Vnapetosti v odnosu med regijo in državo bi lahko našli kar nekaj podobnosti (in seveda tudi razlik) z razhajanji med interesi narodnih manjšin in države. Vendar pa regionalnost ni nujno v nepomirljivem sporu z državo ali narodno oz. na­cionalno identiteto. Lahko je le ena od številnih skupinskih identifikacij, ki se v sedanjosti uveljavljajo kot alternativne skupinske lojalnosti. Med narodom in državo se pojavljajo predvsem tri vr­ste odnosov (Južnic,1993:326). Prvi je primer nacionalne države, ko se meje države in naroda prekrivajo (Francija). Drugi primer so države, ki so kljub relativno dolgemu ob-stoju razpadle po ‘narodnih šivih’, ker se ni izoblikovala enotna nacionalna zavest (Avstroogrska, Sovjetska zveza). Tretji primer najdemo v deželah v razvoju oziroma v nekdaj koloniziranihobmocjih.Tu so bilemejearbitrarnodolocene, ne glede na razlicne skupnosti, ki so tam obstajale. Narodi se niso izoblikovali, ker država še nima razvitih ucinkovitih ideoloških aparatov. Pri prvem primeru avtor izpostavlja ZDA kot posebnost, saj se je nacija uveljavila na temeljih enotnosti gospodarskega prostora, kapitala in delovne sile. J.Habermas (1991:144) temu dodaja še Švico in pravi, da prav primera teh dveh držav kažeta, da ni nujno, da bi politicna kultura temeljila na jezikovno ali kulturno enotnem izvoru državljanov. Bistvena pri tem je socializacija, ko se ljudje oziroma otroci socializirajo kot pripadniki dolocene kulturne/ družbene, politicne skupnosti (državljani). Za konec si poglejmo še prepletanje nacionalne identitete z državljanstvom. Ob tem se spet vracamo k že omenjenemu dejstvu, da skoraj ni države, v kateri bi obstajala istost med državno in narodno (etnicno) identiteto. V takih primerih se pri posamezniku lahko pojavi vodilo dvojne (ne)lojalnosti, locevanje med etnicnostjo in državljanstvom. Posamezne kon­kretne okolišcine se med seboj razlikujejo po stopnji razhajanja (ujemanja) med njima. Ta problem se povezuje predvsem s srednjeevropskim procesom nastajanja naroda in z združeva­njem vec narodov v eni državi. Locevanje med državljanstvom in etnicno pripadnostjo je povsem jasno. Prav te okolišcine kažejo, da ju ne smemo istovetiti, saj sta si zelo razlicni. Prva je vezana na odnos posameznika do svoje kulturne/družbene (etnicne) skupnosti, druga pa na državo kot politicno organi­zacijo neke kulture/družbe. Njuno razlikovanje je povezano z definicijo pojmov, s katerima se povezujeta, to sta politika in kultura. Primer izrazitega razhajanja med etnicnostjo in držav­ljanstvom pa lahko najdemo tudi pri narodnih manjšinah in pri danes vse intenzivnejših regionalnih gibanjih, ki jih K. Verderyv osnovi šteje med etnicne. Še bolj pa je ta razkorak ociten pri mednarodnih migracijah v primerih, ko priseljenci zamenjajo prvotno kulturo in državo. Zanimiv je primer, ko v državi pri­selitve velja nacelo prekrivanja etnicnosti (naroda) in države. Tu prišleke, ne glede na to od kod prihajajo, obravnavajo glede na državljanstvo. Tudi ce prihajajo iz države drugega tipa in sami locujejo etnicno (narodno) pripadnost in državljanstvo. Najbolj je to ocitno pri popisih prebivalstva, ko ni rubrike, ki bi dovoljevalalocenoopredelitevdržavljanskeinetnicne(narod­ne) pripadnosti. Slednje so neštetokrat izpostavljali slovenski izseljenci, ki so jih v številnih državah vseskozi obravnavali kot Avstrijce (na prelomu stoletja) in Italijane (po prvi svetovni vojni) ali Jugoslovane (po nastanku Jugoslavije). Državljanstvo je vezano na politicno identiteto za razliko odetnicneidentitete.Njuno razlikovanje je, kot smo rekli, po­vezano z definicijo pojmov, s katerima se povezujeta, to sta politika in kultura/družba. J. Habermas (1992:143) izhaja iz analize francoske revolucije in njenih posledic in pravi, da je v tem casu postala nacionalna pripadnost konstitutivna za politicno identiteto državljana demokraticne družbe.43 Na-rodi so dobili (politicno) pravico do samoodlocbe. Glede na razlicne okolišcine oblikovanja narodov pa se pojavijo tudi razlicni koncepti državljanstva. S. Južnic (1993:331-337) izpostavlja, da sta se pri državljanstvu v preteklosti izobli­kovala predvsem dva principa: ius soli in ius sanguinis. Po prvem nacelu se državljanstvo podeljuje glede na kraj rojstva in bivanja, ne glede na poreklo staršev. Pri drugem nacelu se državljanstvo podeljuje glede na državljansko pripadnost staršev. Državljanstvo se na nek nacin deduje in je otroku doloceno z rojstvom. Države so uveljavile razlicne kriterije podeljevanja državljanstva in ta dva osnovna principa prire­dile tudi dodatnim zahtevam. Vendar pa razlika med dvema principoma povzroci, da v primerih selitev, beguncev, azilan­tov... pride do problemov. Naj omenimo samo primere dvoj­negadržavljanstvainapatridov,tojeljudibrezdržavljanstva. V razmišljanjih o nastajajoci evropski integraciji, ki naj bi združila razlicne države, narode pa tudi priseljence in azilanteizrazlicnihdelovsveta, J.Habermas odkrivaprikrite napetosti med državljanstvom in etnicno (narodno, nacio­nalno) identiteto. Te napetosti se zadnje case celo krepijo. Izhod iz navzkrižja najde v locevanju med skupno politicno kulturo in razlicnimi nacionalnimi tradicijami (v umetnosti, književnosti, zgodovini, filozofiji...). Pravi, da ni razlogov, da bi se države zapirale pred prišleki, saj lahko znotraj pravne demokraticne države vzporedno obstajajo razlicni nacini živ­ljenja povsem enakopravno in se medsebojno bogatijo. Smi­selnost tega se kaže, ce upoštevamo pojav svetovne javnosti, 43 Demokracija innacionalna država sta iz francoske revolucije izšli kot dvoj-cici, pravi J. Habermas (1992:138). povezane z razvojem komunikacijskih sredstev in medijev in njihove vloge v procesih socializacije, resocializacije in akulturacije. Po njegovo se postopno bližamo ‘svetovnemu državljanstvu’(Habermas,1992:153-154). Procese izobliko­vanja ‘svetovnega državljanstva’lahko z drugimi besedami oznacimo tudi kot procese globalizacije. J. Habermas (153-154) v svoji analizi zagovarja principe kulturnega relativizma. Pravi, da je za življenje v demokratic­ni družbi, ki bi dovoljevala drugacnosti, nujna socializacija vseh državljanov v skupno politicno kulturo, po drugi strani pa bi v eni državi povsem enakopravno soobstajali razlicni naciniživljenja. Vtemstališcu lahko zasledimo številna pro-tislovja, ki se jasno pokažejo, ce upoštevamo teorijo družbene konstrukcije realnosti (Berger,Luckmann,1988), predvsem zahtevo po nujni usklajenosti socializatorjev znotraj primarne socializacije in med primarno in sekundarno socializacijo in posledice, do katerih lahko pripelje neusklajenost njihovih pomenskih svetov.44 Med posledicami, ki jih omenjata, je konflikt med vrednotami razlicnih pomenskih svetov, ki lahko pripelje do relativizacije, le-ta pa lahko vodi do krize identi­tete ali v njeno okrepitev skozi zavest o relativnosti izvornega okolja. O podobnem problemu, a na ravni skupnosti (za raz­liko od Bergerja in Luckmanna, ki govorita o posamezniku), govori Z. Bauman (1966:116-125), ko govori o kulturnem stiku in opozarja na možnosti relativizicije vrednot. V nasprotju z J. Habermasom, ki išce skladnost med nacionalno identiteto in kulturnim relativizmom, pa H.A. Giroux (1994:325) pravi, da je multikulturalizem (ki teme­lji na kulturnem relativizmu) osreden v diskurzu boja proti nacionalni identiteti, obstojeci konstrukciji zgodovinskega spomina, namenu šolanja in obstojecemu pojmovanju zgo­dovine. Vsa našteta podrocja se na posameznika vežejo v procesu socializacije, ki je kljucni moment produkcije in re­ 44 Procesi socializacije, resocializacije in problemi socializacijskega neskladja so podrobneje prikazani pod naslovom Procesi produkcije in reprodukcije realnosti. produkcije kulture/družbe in hkrati proces posameznikovega uclovecenja in izoblikovanja njegove identitete. Ce povežemo razlicna stališca Habermasa, Baumana in Girouxa lahko pridemo do kljucnega vprašanja multi-kuturalizma: kako vzpostaviti takšno univerzalno politicno kulturo, ki bo usklajena z alternativnimi nacini življenja, ki so povezani s posameznimi sistemi vrednot, katerih nosilci so socializatorji primarne socializacije, in ki ne bo povzro-cala socializacijskih neskladji ali kulturne relativizacije. Predpostavka je tu še enakopravnost posameznih nacinov življenja in možnost, da so le-ti prepojeni z diametralno nas­protujocimi si sistemi vrednot. To je kljucni problem, ki ga skušajo rešiti zagovorniki multikuturalizma. Na odgovor na to vprašanje se vežeta tudi utopicnost koncepta radikalnega multikulturalizma in paradoks multikuturalizma. Paradoks je v tem, da se multikulturalizem z zagovorom kulturnega relativizma in clovekovih pravic pojavi kot ostra kritika univerzalizma oziroma monokulturalizma.45 Princip kultur­nega relativizma izenaci razlicne obstojece kulture, vendar pa se skozi koncept clovekovih pravic ‘skozi zadnja vrata’ vrne evropocentricnost. Univerzalni cloveški potencial in težnja po svobodi, pravici in varnosti sta opredeljena skozi evropocentricna ocala dojemanja sveta. Le-ta se povezuje z individualizacijo in predpostavlja težnjo posameznika po avtenticnosti kot univerzalno. Procesi produkcije in reprodukcije realnosti Procese ohranjanja obstojece realnosti in vzpostavljanja ‘nove realnosti’imenujemo socializacija/inkulturacija. Pojem inkulturacija/socializacija je povezan s procesi posamezni­kovega uclovecenja. Procesi uclovecenja zagotavljajo druž­beno kontinuiteto, saj istocasno reproducirajo tudi obstojece 45 Glej poglavje Multikulturalizem vs. monokulturalizem. kulturne/družbene odnose. Posamezniku je cloveškost dana zgolj kot možnost. Clovek je rojen s preddispozicijami, ki mu nudijo možnost, da postane družbeno in kulturno bitje. Vendar to ni samoumeven proces. Preddispozicije se izobli­kujejo šelev procesihinkulturacije/socializacije. Kajsezgodi v nasprotnem primeru, nam pricajo primeri ‘divjih otrok’.46 Posameznik je s svojimi podedovanimi preddispozicijami ‘vrojen’ v kulturno/družbeno okolje. Okolje doloci meje uresnicenja predispozicij in vsili lastne nacine zadovoljeva­nja potreb.47 Vteh procesih posameznik interiorizira nacela, vrednote skozi konflikt, ki se odvija med otrokovo potrebo in kulturno normo o nacinu njene zadovoljitve. Razrešitev konflikta je povezana s frustracijami, ki so predpogoj clo­vekove inkulturacije. V tem se kaže represivnost kulture in kulturnih obrazcev. Intenzivnost vpliva okolja na izobliko­vanje otrokove osebnosti se razlikuje glede na posamezna starostna obdobja. Pomembna so prva leta otrokovega življenja. To je custveno zelo razgibano obdobje in vkljucuje vec kot le spoznavno ucenje. Otrok je povsem odprt za zunanje vplive. V teh odnosih moramo omeniti posnemovalno težnjo. To je težnja po nezavednem posnemanju, ki postopno prerašca v zavestno posnemanje vzornega, vzora. Imitacija, ki se ude­janja preko identifikacije, je usklajena in utrjuje obstojeci (kulturni/družbeni) sistem vrednot skozi bipolarno delitev dobro-slabo. Tako se pocasi oblikuje posameznikova identi­teta. V teh procesih se vzpostavijo temelji nezavednega, ki 46 O ‘divjih otrocih’govorimo v primerih, ko so bili le-ti po nakljucju ali iz drugih vzrokov loceni od cloveške družbe in so ostali živi ter odrasli med živalmi. O teh primerih govori S. Južnic v zvezi s pomenom jezika za cloveka (Južnic,1983:96-98). 47 B. Malinowski (1970:106-153) potrebe deli na osnovne biološke in izvede­ ne, kulturne. Izvedene potrebe imajo kulturni/družbeni izvor, a so scasoma postale nujne za clovekovo preživetje v lastnem okolju. Poti, nacini zado­ voljevanja se od kulture do kulture razlikujejo, vendar okolje, v katerega je posameznik vrojen, ‘vsili’lastne principe, ki jih posameznik ponotranji kot edine. cloveka spremljajo celo življenje. Primarna socializacija se konca, ko »se koncept obcega Drugega (in vsega kar sodi zraven) zasidra v posameznikovi zavesti. Na tej tocki posa­meznik postane ucinkovit clan družbe, ki ima v subjektivni lasti sebe in svet. Toda ta internalizacija družbe, identitete in realnosti se ne konca enkrat za vselej. Socializacija ni nikoli popolna in nikoli dokoncna.« (Berger,Luckmann,1988:128). Procesi primarne socializacije/inkulturacije pocasi prehajajo v sekundarne in jih nadgradijo. Ucinke primarne socializa­cije lahko le delno spremenijo in jih ne morejo izpodriniti. Osebnost posameznika je na tej stopnji že grobo oblikovana. Postavljeni so njeni temelji. Svet sekundarne socializacije je institucionaliziran, brezoseben, prisotna je anonimnost.48 Custvene vezi se umak­nejo formalnim, neosebnim odnosom. Nujnost se postopno umika možnosti in ucinki teh procesov ne predstavljajo tako trajnih sestavin posameznikove osebnosti. Do premikov in sprememb pride tudi pri identifikacijskih vzorcih. Vero in zaupanje nadomestijo motivi, povezani z racionalno odloci­tvijo. Po P. Bergerju in T. Luckmannu je bistvo sekundarne socializacije v ponotranjenju institucionalnih podsvetov in v pridobivanju znanja, ki izhaja iz posebnih družbenih vlog. Z njimi je povezano pridobivanje specificnega besednega zaklada ali »internalizaciji pomenskih polj, ki strukturirajo ustaljene razlage in vedenje znotraj institucionalnega podroc­ja. Hkrati se pridobi tudi ‘tiho razumevanje’, vrednotenje in custvena obarvanost teh pomenskih polj. Podsvetovi, ki se internalizirajo v sekundarni socializaciji, na splošno pred­stavljajo – v nasprotju s ‘temeljnim svetom’, pridobljenim v 48 Anonimnost in brezosebnost sta pomembni lastnosti moderne družbe v nasprotju s tradicionalno, kjer so odnosi izrazito osebni in temeljijo na so- rodstvenih vezeh. 49 Z uspešno socializacijo mislimo na vzpostavitev relativnega ravnovesja med objektivno in subjektivno realnostjo. Na to je vezana uravnoteženaidentiteta. Pri neuspešni socializaciji pa pride do asimetrije med objektivno in subjektiv- no realnostjo (Berger,Luckmann,1988:151). Subjektivno in objektivno nista neodvisni, absolutni kategoriji, ampak sta posredovani ena prek druge. primarni socializaciji – ‘delne realnosti’.« (Luckmann,Ber­ger,1988:129). Za uspešno socializacijo49 posameznika je nujno, da je osnovna struktura sekundarne socializacije podobna primarni. Procesi sekundarne socializacije naj bi nadaljevali procese primarne socializacije. Lahko pa pride do njune neusklajenosti, kar vodi do ‘neuspešne’socializaci­je.50 Socializacijsko neskladje ima lahko številne posledice. Neskladnost med pomenskimi svetoviv primarnisocializaciji lahko povzroci, da procese identifikacije spremljajo procesi dezidentifikacije in alternacije,51 kipovzrocajo custveno kri­zo, nestabilnost in razcepljenost. Pojav alternativnih svetov v sekundarni socializaciji pa ima drugacne posledice, saj se posameznik zanje lahko odloci na manipulativen nacin. Tu lahko govorimo o hladni alternaciji, ko posameznik sicer ponotranji novo realnost, vendar na svojevrsten nacin. Nje­gova identiteta v primarni socializaciji je bila vzpostavlje­na, kar mu omogoca, da novo realnost ponotranji v smislu relativizacije. Slednje lahko pripelje do okrepljene zavesti o relativnosti vseh svetov ob prepoznavanju in priznavanju lastnega (Berger,Luckmann,1988:158-159). Socializacija se v homogenih in malo diferenciranih 50 Oneuspešni socializaciji govorita T. Luckmann in P. Berger pri neusklajenosti med primarno in sekundarno socializacijo. Podoben izid ima lahko sociali­zacija, v kateri se posamezniku posreduje razlicne objektivne realnosti. Na to se navezuje heterogenost socializacijskega osebja. Avtorja omenjata še situacijo posredovanja neskladnih svetov, ko lahko pride do ponotranjenja možnosti alternacije kot stalne sestavine posameznikove identitete (Ber­ger,Luckmann,1988:155-158). Podobne težave lahko zasledimo pri menjavi kulturnih svetov, pri selitvah iz ene kulture/družbe v drugo. 51 Alternacija je najekstremnejši in najintenzivnejši resocializacijski pojav. Oznacuje spreobrnitev v drugacni svet. Po intenzivnosti spominja na pri­marno socializacijo, saj korenito in na novo doloca poudarke realnosti, kar se odvija v okolišcinah mocne custvene identifikacije z velikim Drugim (podobno kot v otroštvu). Od primarne socializacije jo loci dejstvo, da ne zacenja ‘ex nihilo’. Predhodno mora doseci razkroj in odstranitev subjektivne realnosti, vzpostavljene v primarni socializaciji. Prav tako mora vzpostaviti novo organizacijo konverzacijskega aparata. Primeri alternacij so npr. verske spreobrnitve (Berger,Luckman,1988:146-147). staticnih kulturah/družbah z relativno nespremenljivim na-cinom življenja zakljuci kot popolna že s primarno sociali­zacijo (Južnic,1989:55-64). Moderne, mocno diferencirane družbe,za katere je znacilno podaljševanje dobe otroštva, pa zahtevajo sekundarno socializacijo. Poleg tega so tu prisotni še intenzivni procesi resocializacije – delni ali popolnejši. Tehnološki razvoj s spremembami, ki jih povzroca (poklicna razclenjenost, mobilnost, nesrece pri delu), postavlja pred že izoblikovanega posameznika zahtevo po preoblikovanju in prilagoditvi na nove razmere. Clovek se mora neprestano do-polnilno socializirati, usklajevati z razlicnimi situacijami – re-socializirati. Omenili smo, da resocializacijo lahko delimo na delno52 in popolnejšo. Med oblike popolnejše resocializacije uvršcamo alternacijo,indoktrinacija53in akulturacija.54 S temi procesi se srecujemo tudi v razlicnih migracijskih situacijah, pa naj bo selitev posledica odlocitve tistega, ki se seli, ali pa nasilnih preseljevanj, ki jih srecamo na primer pri novo­dobnem kolonializmu ali v primeru vojn. Tem procesom so bile podvržene tudi avtohtone kulture ‘novoodkritih dežel’, ki jih je razmerje sil in moci, ki ga je vzpostavil novodobni kolonializem, prisililo v manjšinski, podrejen položaj. Ta se je pogosto povezoval s stigmatizacijo in marginalizaci­jo celotnih populacij. Postopno so se vzpostavili odnosi, v 52 Delna resocializacija je povezana z zahtevami vse intenzivnejšega tehnološ­kegarazvojav povezavizdružbeno dinamiko,vezano napoklicno razclenje­nost in mobilnost, tako poklicno kot širšo družbeno (slojevsko, izobrazbeno). Procesi potekajo pod tihim pritiskom okolja, ki posameznika preoblikuje. To ne zanika možnosti posameznikove racionalne refeksije teh procesov in okolišcin, v katerih se odvijajo. Do delnega preoblikovanja osebnosti pride tudi v primeru nezgod, ki povzrocajo trajno invalidnost, in v povezavi s prestopništvom. 53 Indoktrinacija je poseben primer alternacije. Predstavlja procese, do katerih pride zaradi pritiskov politicnega režima in vladajocega ideološkega siste-ma na ljudi s ciljem, da se jih ‘prevzgoji’. Znotraj politicnega sistema pride do popolne mobilizacije vseh razpoložljivih družbenih ‘mehanizmov’: šol, ostalih vzgojnih institucij, kulturnih institucij, množicnih medijev itd. 54 Pojem akulturacije smo že srecali pri obravnavi odnosa med kulturo in družbo. Podrobneje je akulturacija opredeljana v poglavju Mednarodne migracije. katerih se je marginalizirana identiteta reproducirala znotraj skupnosti, na katero je bila vezana, brez prisotnosti prisile (neokolonializem). Tu podrejene skupnosti tudi same vzdr­žujejo in obnavljajo obrazce podrejenosti in identitetne tipe, ki temu ustrezajo. Novodobni kolonializem Novodobni kolonializem55se navidezno ne povezuje s procesi multikulturalizma. Dejansko pa je že zakljucek po­glavja o procesih inkulturacije/socializacije nakazal njegov pomen za nekatere migracijske situacije, v katerih se danes govori o multikulturalizmu (Kanada, Avstralija, pa tudi ZDA). Nenazadnje ima tudi sama ideja o multikulturalnih odnosih, kot tipu pravicnejše družbe, svoje korenine v teh okoljih. Kolonialni odnosi so posredno pripeljali do prevlade monokulturalnega principa v odnosu do razlicnosti kultur, ki je povezan s hierarhicnim modelom kulture in z idejo o univerzalni najrazvitejši kulturi (evropocentrizem), ki je dejansko parcialna in se je s pomocjo moci, ki jo je imela, razglasila za univerzalno. Procesi inkulturacije/socializacije pa so ‘poskrbeli’ (še vedno skrbijo) za produkcijo in repro­ 55 »Kolonializem je sistem ekonomskih in politicnih odnosov med centri (me-tropolo) kapitalizma in kolonijami, polkolonijami ali drugmi ekonomsko odvisnimi in politicno dominiranimi državami – to je imperialisticna politika kapitalisticnih držav, lahko pa je vzpostavljen tudi med dvema samostojnima državama. Osnovna karakteristika kolonializma je, da temelji na eksploata­ciji, prisvajanju profita v pogojih ekonomske, politicne in druge odvisnosti in nacionalne dominacije druge države. ..« (Sociološki leksikon,1982:284). Za novodobni kapitalizem je znacilna zgodovina kapitalisticnega vzpona do njegove svetovne prevlade, kolonialna osvajanja, zasužnjevanja, unicenje celih narodov in kultur, izkorišcanje sveta, eksploatacija naravnih bogastev in ljudi. Novodobni kolonializem (zacetek koncem 15.stoletja) je postopno prerasel v monopolnega in pozneje, ko so se dežele tretjega sveta osvobo­dile (antikolonialne revolucije) se je nadaljeval v neokolonialnih odnosih. Neokolonializem je nova oblika kolonialne politike ekonomsko razvitih ka­pitalisticnih držav, bivših kolonialnih sil (Sociološki leksikon,1982:283-285). dukcijo obstojecih odnosov, sistemov vrednot in ‘potrebnih’ identitetnih tipov. Najvecjetežavemultikulturalizmasedanes pojavljajo prav v zvezi z vprašanjem, kako presekati konti­nuiteto, ki jo zagotavljajo omenjeni procesi. 56 Evropskikolonializemniedini,kigasrecamov zgodo­vini cloveštva (omenimo samo cas Anticne Grcije, Rimskega imperija, pa Azteke in Inke), njegove posledice pa so globlje in dolgotrajnejše. Zakaj? R. Stam in E. Shohat pravita, da je pri evropskem kolonializmu novo dejstvo, da je dosegel planetarno razsežnost. Ostale dele sveta si je podredil z in-stitucionalno mocjo in z napori, da si ostali svet podredi in ga uredi v ‘univerzalni’režim resnice in moci (Stam,Shohat, 1994:297). Z ‘odkritjem’Amerike se je zacel vdor Evrope v neevropski svet. Do takrat je bila sama Evropa cilj ekspan­zionisticnih pohodov in vdorov. Zdaj pa pride do obrata v invazijskih tokovih iz Evrope proti ostalim delom sveta, ki si jih je Evropa izbrala za svoje kolonialne cilje. Kolonialne države so vzpostavljale razlicne odnose do prebivalcev v svo­jih kolonijah. Tako kot so bili razlicni odnosi iste države do ‘svojih’kolonij, tako so bile velike razlike tudi med samimi kolonialnimi silami.Te razlike so zelo pomembne, a se ob njih ne bomo ustavljali, ker za samo razpravo niso pomem­bne. Na splošni ravni so vsi odnosi na tak ali drugacen nacin uveljavljali dominacijo kolonialne sile (države) na ozemlju, ki ga je razglasila za svojega, ga osvojila. Kolonializem je pripeljal do trcenja razlicnih ljudi in kultur/družb. Tu so zacetki evropeizacije sveta in nadvlade ‘bele’ rase nad ‘ne-belimi’.57 Pogosta spremljevalca kolo­ 56 Prav pri vprašanju o kolonialnih in neokolnonialnih odnosih se vzpostavlja pomembna razlika med švedskim multikulturalizmom in drugimi migracij­ skimi okolji, kjer je prišlo do uradne politike multikulturalizma. 57 Vse do druge polovice 19. stoletja je velik del sveta ostal zunaj svetovno po­ vezanih gospodarskih tokov ali pa je bil s tedaj še evropskimi tokovi povezan le preko enklav, izvoznih središc in pomembnih pristanišc, ki so Evropejcem omogocali izkorišcanje surovin in ostalih gospodarskih možnosti. Asimetricno kolonialno izkorišcanje je postopno vzpostavljalo asimetricni svetovni gospo­ darski sistem, ki je ob ukinitvi neposredne politicne dominacije kolonialnih nialnih osvajanj sta bila genocid in etnocid nad avtohtonim prebivalstvom:ameriškim,avstralskim,afriškimavtohtonim prebivalstvom in drugimi plemeni, ki so živela na razlicnih svetovnih otocjih. Povzrocil je rušenje mnogih staticnih, ar­haicnih, predindustrijskih družb. Številni prebivalci afriškeceline so bili nasilno odpeljani v suženjstvo. Še pomembnejša za nas pa je hierarhizacija ras (nadvlada bele oz. kavkazoidne rase), ki ima svoje korenine prav v kolonialnih odnosih in še danes prežema nekatere evropocentricne kulture/družbe. »Ko je Evropa vzpostavljala svojo svetovno hegemonijo, jo je v veliki meri obeležila in utrdila skozi domnevo o rasni superiornosti, ki je bila na poseben nacin prevedena v druge oblike vecvrednosti. Med belo in druge rase je bil postav­ljen tako imenovani colour bar, ker je pravzaprav barva kože najvidneje zaznamovala rasno pripadnost... Rasna hierarhija je torej vzpostavljena tako, da je na njenem vrhu bela rasa. Druge raseso na lestvici tehierarhije razporejene tako, da so v razlicnih stopnjah manjvredne. Nekako na samem dnu se je praviloma ustalil položaj crne, negroidne rase. Prav gotovo so bile rasne razlike že pred prodorom Evrope v svet znane, vendar niso imele enakega ucinka, ko so rase živele locene oziroma, ko ni prihajalo med njimi do trajnejšega kontakta. Izjemen pomen je rasna hierarhija dobila, ko so se pripadniki razlicnih ras tako rekoc razporedili v eni sami družbi oziro-ma državi. To se je zgodilo na dva nacina: ko so Evropejci postali vladajoci sloj v kakšni osvojeni ‘novi’ deželi, ki so jo v svojem interesu družbeno in politicno preuredili, ali pa so že gospodujoci Evropejci dovažali pripadnike drugih in drugacnih ras na prisilno delo, kar se je predvsem dogajalo oblasti predstavljal temelje ‘novih’ neokolonialnih odnosov skozi relacijo center-periferija in zagotovil kontinuiteto nadvlade centra. Pomen sprememb in posledic, do katerih je pripeljal evropski kolonializem z vsemi principi in metodami, je ambivalenten. Po eni strani so predstavljale pomemben zagon razvoju evropskega gospodarstva, seveda z razlikamiv posameznih državah, po drugi strani pa so pripeljale v odvisnost neevropski svet. Kolonializem je zapustil sledi v vseh gospodarskih, družbenih, politicnih in kulturnih/druž­benih strukturah koloniziranega sveta. sužnjem iz Afrike.« (Južnic,1993:62-63). Kolonialne odnose je spremljal tudi kulturni imperiali­zem. Njegov vpliv in posledice za ne-evropske kulture izpo­stavlja H.L. Gates (1994:211). E. Said (1993) ga dopolni, da je kolonializem v veliki meri rezultat reprodukcije odnosov med kolonizatorji in koloniziranimi, kulture in sistemov vrednot, ki so se vzpostavili. Bistvena je reprodukcija miselnosti o upravicenosti obstojecih odnosov in identiteti ne-evropejcev, ki je bila podrejenim vsiljena. Podobno lahko o odnosih v ZDArecemo, da se je na relaciji belci – ne-belci vzpostavil notranji kolonializem. V nadaljevanju nas bodo zanimale predvsem kulturne/ družbene posledice kolonializma, na katere neštetokrat opo­zarjajo predvsem zagovorniki multikulturalizma, ki izhajajo iz kritike teh odnosov. Ch. Taylor pravi, da so se v casu ko­lonialnega odnosa Evrope do Ne-evrope vzpostavili številni stereotipi o ne-belcih. Le-ti so preko procesov inkulturacije/ socializacije že pomembno vplivali na identitete drugacnih. Interiorizacija evropocentricnega sistema vrednot in ovredno­tenje statusa po teh merilih nujno pripeljeta do ponotranjenja stigme. V dolgem obdobju kolonialnih odnosov je bil vpliv na identiteto pripadnikov podrejenih kultur tako mocan, da danes lahko govorimo o stigmatizaciji celih populacij.58 Priznanje, prepoznavanje clovekove identetete je osnovna cloveška potreba in njena negacija ima lahko globoke po­sledice tako za posameznika kot za skupnost, ce je celotna 58 Ebertova pravi, da socialnoekonomski odnosi moci zahtevajo, da se ustva­ri razlika med skupinami. To se realizira prek oblik pojmovanja. Funkcija tega je, da se subjekt organizira glede na neenako distribucijo privilegijev in moci. V nadaljevanju navaja ideološko uporabo termina ‘negro’ali ‘black’ znotraj rasne politike v šestdesetih letih v ZDA. Prvi je povezan z drugac­nostjo in težnjami po naturalizaciji v rasni politiki v šestdesetih. Drugi pa se najpogosteje uporablja v povezavi s kriminalom, nasiljem in socialno dege­neracijo. Podobno je, ce pogledamo, kakšen simbolen pomen imajo barve v svetu vrednot belega cloveka. Bela barva je povezana z racionalnostjo, nedolžnostjo, crna barva pa z neracionalnim, magijo, prepovedanim, smrtjo (Ebert,1991:117). skupnost dolgotrajno stigmatizirana (Taylor,1992:25-26). Stigmatizacijapodrejenekulturejepovezanaznadvladomo­nokulturalnega principa v odnosu do razlicnosti kultur, ki ga je v teh okolišcinah omogocil novodobni kolonializem. Multikulturalizem je že v svojih izhodišcih njegova nega­cija in je kot tak z monokulturalizmom tudi opredeljen. Kot njegova negacija je v nekaterih okolišcinah posredno ujet v njegov diskurz. Multikulturalizem vs. monokulturalizem Z vprašanji monokulturalizma kot zgodovinsko in kulturno/družbeno pogojenim pojavom se je ukvarjal D.T. Goldberg. Monokulturalizem povezuje z ideologijo. Pravi, da ima kot institucionalizirana ideologija svoje korenine v 19. stoletju, ko je bila ‘evropska kultura’59 razglašena za najboljšo na svetu. Pojavil se je diskurz univerzalnega, univerzalne resnice, univerzalnega razumevanja in seveda univerzalnih ‘pravih’vrednot. Lokalno védenje, stadardi so bili v imenu univerzalnega potisnjeni na obrobje in razglašeni za ne-prave, slabe in nerazvite (Goldberg,1994:3). Na uni-verzalizacijo vrednot, ki so po svojem bistvu partikularne, a na osnovi obstojece delitve moci razglašene za univerzalne, se navezujejo težnje po vzpostavitvi ‘najrazvitejše in edino prave kulture’ in evropocentricnost. Monokulturalne ideje se zrcalijo v spremembah migra­cijske politike v ZDAv casu, ko je prišlo do drugega sunka 59 Pojem evropska kultura se nanaša predvsem na anglosaksonsko – prote­stantsko tradicijo v ZDA(WASP) in na kulture zahodnoevropskih držav, ki so s kolonialnimi odnosi vzpostavile tudi kulturno dominacijo ali kulturni imperializem. Iz modela so izkljucene kulture srednjeevropskih in južnoe­vropskih držav, kar se vidi tudi v praksi migracijske politike ZDA, ki se bistveno spremeni, ko pricnejo v ZDA prihajati priseljenci iz teh držav. V ZDAje v tem casu prevladovala ideja o multikulturalnosti, ki pa ni vsebovala priseljencev iz teh držav in avtohotnih prebivalcev. priseljevanj ljudi iz stare celine.60 Selitveni val je zajel ljudi iz južne in vzhodne Evrope.61 Množicno naseljevanje v ZDA se je zaustavilo z uvedbo sistema omejevalnih kvot 1921. in 1924. leta, pravi M. Gordon. Sprejti zakon je temeljil na vse glasnejših zahtevah po omejevalnem izboru izmed no-vih priseljencev. Te zahteve so bile povezane z rasisticnimi domnevami o inherentni inferiornosti in o pomanjkanju pri­lagodljivosti priseljencev iz južne in vzhodne Evrope. Cilj ukrepov ni bil zmanjšati števila priseljencev kot celote, ampak postaviti kriterije, ki bi vzpodbujali prihod ljudi iz severne in zahodne Evrope in omejevali pritok iz južne in vzhodne Evrope62 (Gordon,1964:102). Kvotni sistem so torej uvedli zaradi množicnega prihoda ‘ne-pravih’ljudi iz Evrope, da o pripadnikih ne-evropskih etnij sploh ne govorimo. Kvotni sistem kaže, da so se principi hierarhizacije ras novodobnega kolonializma vzpostavili ne le med razlicnimi rasami, ampak tudi znotraj same bele (kavkazoidne) rase. Tu kriterij razvršcanja ni bila lastnost telesa (polt), ampak 60 Prvi sunek priseljevanja v ameriške dežela se je zacel proti koncu 18.sto­letja in v zacetku 19.stoletja. Priseljenci so prihajali iz severnoevropskih in zahodnoevropskih dežel. »Britanci so bili med prvimi in najbolj številnimi in so sredi stoletja sestavljali 80% evropskega izseljenskega vala; najvecji eksodus so doživljali Irci. Po letu 1845. so se jim pridružili Nemci in Skan­dinavci (najbolj so bili prisotni Norvežani, v zacetku sedemdesetih let se je okrepilo izseljevanje Švedov in Dancev)... Še leta 1882 je 87% priseljencev v Ameriki izviralo iz zahodne in severne Evrope, petindvajset let kasneje pa 81% iz južnega in vzhodnega dela starega kontinenta.« (Drnovšek,1993:82). 61 Po razlicnih ocenah se je v obdobju od 1790.-1960. v ZDApriselilo 41 mili­jonov ljudi, od tega 91% iz Evrope (Drnovšek,1992:22-24). »Proti Ameriki so se usmerili Italijani, Španci, Portugalci, Grki, Slovenci, Hrvati (zlastiDalmatinci), Poljaki, Rusi, Židje in mnogi drugi. (..) Posebej omenimo ruski imperij, ki so ga zapušcali predvsem predstavniki neruskih narodov in narod­nostnih manjšin, npr. Poljaki, Ukrajinci, Balti in Finci ter ogromno Židov...« (Drnovšek,1993:82-83). 62 Zakon iz leta 1921 je uvedel letno kvoto v višini 3% pripadnikov dolocene narodnosti, ki je živela v ZDA. Leta 1924 je bil sprejet še bolj omejujoc zakon, ki je zmanjšal kvoto s 3% na 2% pripadnikov dolocene narodnosti, glede na štetje prebivalstva v ZDA leta 1910 (Drnovšek,1992:197). kultura. Ljudi so razvršcali po etnicnem in verskem kljucu. Pojavile so se ostre zahteve, da se prišleki povsem vkljucijo v obstojeco kulturo/družbo. D.T. Goldberg (1994:5) pravi, da ta zahteva ni veljala za temnopolte, saj naj bi bili inherentno neprilagodljivi. Temu lahko dodamo, da se je podoben od-nos vzpostavil tudi do avtohtonih prebivalcev – Indijancev, kot so jih poimenovali oziroma Native Americans, kot si pravijo danes sami. Zahteve po popolni vkljucitvi priseljen­cev v novo kulturno/družbeno okolje lahko oznacimo kot asimilacijsko politiko do priseljencev. Za ZDAse uporablja izraz politika talilnega lonca,63 ki jo D.T. Goldberg povezu­je z monokulturalizmom. Talilni lonec je v zadnji instanci zagovor monokulturalizma. Njegov cilj je vzpostaviti homo-genost kulture in jezika. Za razliko od monokulturalizma pa je cilj multikulturalizma zašcititi in zagotoviti kontinuiteto drugacnosti, raznovrstnosti, heterogenosti (ob vzpostavitvi drugacnih družbenih odnosov). Rekli smo, da ima monokul­turalizem kot institucionalizirana ideologija svoje korenine v devetnajstemstoletju.Sredi20.stoletjasetaevropocentricni monokulturalizem v ZDA ukorenini kot hegemona intelek­tualna ideologija in institucionalizirana praksa. Istocasno so ZDApridobivale svetovno gospodarsko prevlado. Znotraj teh okolišcin se je izoblikoval monokulturalni diskurz, vezan na evropocentricnost kulture in vrednot. Monokulturalizem je bil v ZDAintelektualna ideologija in institucionalizirana praksa. Njegov namen ni bil le, da ena kultura (jezik, vrednote...) postane univerzalna. Hkrati je kot kulturno zanikal vse, kar se ni ujemalo z modelom ‘visoke kulture’(Goldberg,1994:4-6). Osnovna diada, ki jo uvaja evropocentricni monokulturalizem je kultura – ne-kultura ali manj razvita kultura. Ne-evropske in ne-ameriške kulture niso homogene, opozarja D. McLaren (1994:48). To ni monolitni blok, a v necem so si povsem po­dobne:istovetene s pojmom ‘drugi’so se znašle na isti strani 63 Ideje zagovornikov talilnega lonca (melting pota) so bile v casu nastajanja povsem drugacne od vsebine, ki jo ta pojem nosi danes. Glej poglavje o Mednarodnih migracijah! kolonialnih in imperialisticnih odnosov, ki so jih vzpostavile evro-ameriške sile. Do sedaj smo govorili predvsem o monokulturalizmu v ZDA. Kot princip pa se je monokulturalizem uveljavil tudi v evropskih nacionalnih državah. O tem prica že sama zgodo­vina nastanka nacionalne države. Monokulturalizem, trditve o eni homogeni (nacionalni) kulturi na dolocenem teritoriju, ki ga zamejuje jezik (standardni oziroma nacionalni), je bil kljucni akter nacionalne ideologije, ki je postopno vzpostavila nacionalno identiteto, kot specificno obliko etnicne, vezane na nacionalno državo. Kratek pregled o usodi regionalnih (et­nicnih) razlik in njihovi utopitvi v prevladujocem kulturnem standardu in sistem vrednot (ki je bil zgolj partikularen in v nekem trenutku, s politicno mocjo, razglašen za univerzal­nega), o usodi dialektov64 v odnosu do standardnega jezika in nenazadnje položaj manjšin znotraj meja nacionalnih dr­žav, nam potrjujejo, kako mocno je bila razširjena ideologija monokulturalizma. V svojih koreninah je tudi multikulturalizem vezan na monokulturalizem, saj se ga misli skozi vzpostavljeni mo-nokulturalni diskurz, natancneje receno, nov diskurz se je izoblikoval v odnosu do starega (Goldberg,1994:5-6). Vendar se bomo s problemi multikulturalizma srecali v naslednjem poglavju, zdaj pa si pobliže oglejmo še evropocentrizem. Monokulturalizem kot evropocentricnost Pojma monokulturalizem in evropocentrizem se lahko 64 V mnogih okoljih velja, da je dialekt jezik, ki na nek nacin ni uspel. Spo­drinil ga je standardni jezik. Vendar to ne velja za vsa okolja enako. Izjema v odnosu do dialekta je na primer švedski jezik. Tu so dialekti postavljeni kot najširše jezikovno bogastvo in ne kot jezikovni odklon. S. Južnic nava­ja podobno jezikovno situacijo v Švici. V Švici so štirje standardni jeziki (nemški, francoski, italijanski in retoromanski). Predvsem nemško govorece obmocje, kjer je standardni jezik knjižna nemšcina, je mocno dialektološko razclenjeno. Prisotna je velika toleranca do dialektov. Kot pogovorni jezik je najboljrazširjen Schwyzertütsch, kisega nemškogovoreciŠvicarjivztrajno oklepajo (Južnic,1983:257,274; Južnic,1993:340). medsebojno ujemata, a to ni nujno. Monokulturalizem teži k temu, da bi partikularno kulturo prikazal kot univerzalno. Je splošnejši pojem. Teži k uveljavitvi diskurza univerzalnega, univerzalne resnice, univerzalnega razumevanja in seveda univerzalnih ‘pravih’ vrednot. Ostala partikularna védenja, standardi so nepomembni, obrobni, ne-pravi in manj razvi­ti.65 Za to, da partikularno postane univerzalno, je potrebna tudi politicna moc. Vendar, pravi Ch. Taylor, ni samo to. Odvisnost nekaterih od drugih znotraj države ni povezana le s posedovanjem politicne moci (oblasti) ali zaradi potreb po preživetju. Povezana je tudi s potrebo posameznikov po tem, da jih drugi castijo. Pri tem se vraca na Heglov odnos med sužnjem in gospodarjem. Pravi, da sta oba medseboj-no odvisna: ni le suženj odvisen od gospodarja, ampak tudi obratno. Suženj je tisti, ki gospodarju podeli njegov status. Cast ni podeljena z lastništvom in politicno mocjo, ampak s statusom, ki ga podelijo podrejeni. Do tega pride s pomocjo hegemone kulture66 in procesov inkulturacije/socializacije, ki poskrbijo za njeno (re)produkcijo (Taylor,1992:45-46). Za evropocentrizem lahko recemo, da je oblika mono-kulturalizma. Zanj je znacilno, da je svet zreduciral na geslo »west and the rest« (Stam,Shohat,1994:297). Evropocentri­zem je ideološki substrat, je oblika rudimentarnega mišljenja, ki prežema in strukturira sodobne prakse in predstave, cetudi je formalno kolonializma konec.67 Kolonialni in evropocen­ 65 Anglo-ameriška regionalna kultura je v zgodovini samo sebe prikazovala kot univerzalno. Ostale kulture je oznacila za plemenske in parcialne (Ga­ tes,1994:204-205). 66 Hegemonija izvira iz grške besede hegemon (vodja, vladar). Pojem se naj- veckrat uporablja za to, da se poudari politicno dominacijo ali vodstvo. To velja za njegovo uporabo pri marksisticnih in ostalih mislecih. Hegemonija kot pojem ima pomembno mesto v teoriji A. Gramscija. Dokazoval je, da je (razredna) ekonomska in politicna premoc povezana s kulturno in inte­ lektualno hegemonijo (Pyne,1996:239). Procese produkcije in reprodukcije hegemonije lahko povežemo z ideološkimi aparati države pri L. Althusserju. 67 Nemški zgodovinar Arno Peters je analiziral tradicionalne zemljevide. Ugotovil je, da je severna polobla priviligirana. To se nanaša na relacije tricni diskurz se prepletata, a hkrati nista isto. Prvi opravicuje kolonialno prakso, drugi pa posredno zagotavlja in norma­lizira hierarhicno razmerje moci, ki je bilo vzpostavljeno s kolonializmom in imperializmom (Stam,Shohat,1994:297). Evropocentrizem je vezan na imperialne in patriarhalne od-nose (McLaren,1994:59). Tudi rasizem je ena od njegovih komponent. H.A. Giroux pravi (1994:328), da je bil rasizem v svojih razlicnih oblikah produciran zgodovinsko, semioticno in institucionalno na razlicnih družbenih ravneh. Za evro­pocentrizem je znacilno, da se pri pojmovanju etnije razlika postavlja kot enosmerna in absolutna, ne pa kot relacijska in relativna. Izhodišce definicije je MI kot primarno in samo po sebidano,kidefiniraNJIH.DejanskopajeMIizoblikovanv interakcijizONIinjeralativen(McLaren,1994:59).S temje povezana organizacija jezika v binarni hierarhicni logiki, kjer gospoduje Evropa: naši narodi – njihova plemena; naša reli­gija – njihova vraževernost; naša kultura – njihova folklora; naša obramba – njihov terorizem (Stam,Shohat,1994:297). Kot smo dejali, se kolonialni in evropocentricni diskurz prepletata, ahkratinistaisto. Prviopravicujekolonialno prak-so, drugi pa posredno zagotavlja in normalizira hierarhicno razmerje moci, vzpostavljeno s kolonializmom in imperializ-mom. Evropocentrizemjediskurzivniostanek kolonializma. S kolonializmom je Evropa dosegla ekonomsko, vojaško, politicno in kulturno hegemonijo nad velikim delom Azije, AfrikeinobehAmerik.Evropocentrizemjenaturalizirankot ‘common sense’, ki tvori ocala dojemanja sveta. Vtej obliki je kolonializem še vedno prisoten v današnji misli in sistemu izobraževanja. Predpostavlja se, da so najboljše kar je miš­ljeno in zapisano, zapisali in naredili Evropejci. Poglejmo samo primer zgodovine. R. Stam in E. Shohat pravita, da Aljaska-Mehika, Grenlandija – Kitajska in Skandinavija – Indija. Omenimo naj še pomen diskusije o Kolumbu in njegovem ‘odkritju’Amerike. Višek teh diskusij je bil leta 1992, ko je bila 500. obletnica ‘odkritja’(Stam, Sho­hat,1994:297,307-308). zgodovino enacijo z evropsko zgodovino. Vsa ostala svetovna zgodovina je, gledano globalno, zreducirana na nepomembna barbarska plemena. Evropocentricnost zgodovine temelji na linearnem dojemanju zgodovine oziroma zgodovinskega razvoja.68 Temeljinapredpostavki,dajenapredekevropskih družb k demokraticni institucionalizaciji inherenten. Molce obideneevropskedemokraticnetradicijein zamolciomejitve zahodne formalne demokracije. Minimalizira odgovornost in pomen ‘zahodne’prakse zatiranja. To se kaže kot slucajno in sprejemljivo. Prisvaja si kulturno in materialno produkcijo neevropejcev in to hkrati zanika, vzporedno s tem pa zanika tudi njihove dosežke. Na nek nacin si prilašca spoznanja in jih kaže kot evropska (Stam,Shohat,1994:296-298). Vsakodnevno življenje je prežeto z nevidnimi norma-mi in politicno vzpostavljenimi kategorijami prek katerih pripadniki dominantne kulture presojajo lastno vrednost in civiliziranost. V tej povezavi na problem diskurza opozarja McLaren (1994:59-61). Pravi, da je nujna analiza moci di­skurza oziroma, kako diskurz vzpostavlja moc. Ce je jezik esencialno retoricen (osvobojen predsodkov, ker je sam cisti predsodek),šenemoremo uitidejstvu,daretorikainslovnica vedno sekata v posamicne ideološke tvorbe. To povzroca, da se jezik ne more izogniti družbeni relaciji. Družbena relacija pa je vedno povezana z relacijo oblasti. Ideološka moc je v sposobnosti govorecega subjekta (govorca), da se premak­ne v pozicijo ON, ne da bi izgledalo, da je zapustil pozicijo JAZ ali TI. Pozicija ON daje obcutek objektivne situacije, ki naj bi bila zunaj trenutne subjektivne situacije. ‘Belci’so do popolnosti izoblikovali interakcijske oblike, ki jim dovolijo, da delujejo kot interakterji, ki so navidezno neodvisni od si­ 68 Prikazovanje zgodovine se obicajno zacne pri srednjem vzhodu, sledijo Me-zopotamija, klasicna Grcija (cista zibelka zahodne demokracije), imperiali­sticni Rim, metropolitanska mesta Evrope in ZDA. Vtem prikazu je Evropa gonilnasilarazvoja,zgodovisnkihsprememb,demokracije,razrednedružbe, fevdalizma in kapitalisticne industrijske revolucije (Stam, Shohat, 1994:297). tuacije. So hkrati JAZ, TI in ON. Pri tem socasno ustvarjajo situacijo in jo presojajo. Prevladujoca skupina hoce vedno okupirati slovnicno oblasten položaj. Zavzema zunanjo vlogo objektivnosti in vrednotenja pozicije ON. Pri tem se suge­rira, da je njena uporaba jezika ne-stereotipna oziroma, da obstaja objektiven jezik. Jezik ‘belcev’ je totalitaren. Sam sebi prisoja pravico in vlogo predstavnika vseh ostalih et-nicnih skupin. Diada bel – ne-bel slovnicno vedno zavzame obliko ON, nikoli JAZ ali TI. Ta kultura si je prilastila tudi pravico, da doloca normalno glede na spol, razred, spolnost in nacionalnost. Pri tem avtor poudarja, da ima bela domi­nacija logiko brez (zavestnega) nacrta o sistemu pomenov in družbenih praks. Deluje prek naddeterminirane strukture – rasne, razredne, spolne. Dokler bo ‘bela kultura’dolocala ogrodje etnicnih odnosov in postavljala omejitve cloveškim odnosom, ni nobene možnosti za enakost med ljudmi. Clovekove pravice Vrazlicnihrazpravahomultikulturalizmuseneprestano pojavlja vprašanje o clovekovih pravicah, o posamezniku in o razlicnih skupnosti. Po drugi svetovni vojni so te razprave povezane predvsem s pravicami, kot so opredeljene v Splošni deklaraciji clovekovih pravic69 in pozneje v drugih mednarod­ 69 Splošna deklaracija o clovekovih pravicah je bila sprejeta 1948. v Parizu. Sprejela jo je Generalna skupšcina OZN. Vsebinsko predstavlja (ideološki) kompromis med interesi zahodnih in vzhodnih držav. Deklaracija ni pravno zavezujoc dokument. Vseeno pa se izpostavlja, da ima na podrocju clove­kovih pravic velik pomen. Postala je neke vrste merilo ocenjevanja, koliko se v posameznih delih sveta uresnicujejo clovekove pravice. Prav tako je ta deklaracija postala izhodišce poznejših spreminjanj univerzalnih in regional-nih aktov o clovekovih pravicah (Jambrek,Perenic,Uršic, 1988:433). 70 V zborniku o Varstvu clovekovih pravic (Jambrek,Perenic,Uršic,1988) so poleg delov Ustanovne listine OZN, ki so povezani z vprašanjem o clove­kovih pravicah, in Splošne deklaracije clovekovih pravic med pomembnimi akti in konvencijami predstavljene (v celoti ali delno) še števine druge. Vse nih aktih in konvencijah,70 ki iz nje izhajajo. Nekaj izhodišc zaSplošno deklaracijo najdemo žev Ustanovni listini OZN.71 V uvodu najdemo »Mi, ljudstva združenih narodov, ki smo odloceni (..) da znova potrdimo vero v temeljne clovekove pravice, v dostojanstvo in vrednost cloveške osebnosti, ena­kopravnost moških in žensk, kakor tudi enakopravnost na­rodov, velikih in malih... (..) Cilji združenih narodov so (..) uresnicevati mednarodno sodelovanje s tem, da se rešujejo mednarodni problemi ekonomske, socialne, kulturne, ali clo­vekoljubne narave, kakor tudi s tem, da se razvija in spodbuja spoštovanje clovekovih pravic in temeljnih svobošcin za vse ljudi, ne glede na raso, spol, jezik ali vero.« (Jambrek,Perenic, Uršic,1988:431). Konvencije, deklaracije in drugi akti, ki so bili sprejeti po drugi svetovni vojni, niso le plod tedanjega casa. Razprave o pravici in pravicah posameznika sežejo glo­boko nazaj v zgodovino tako imenovane evropske miselne tradicije, prav tako pa so bili že tedaj sprejeti akti in zakoni, so bile sprejete po Splošni deklaraciji. Omenimo le nekatere: Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (sprejeta 1966., zacela veljati 1976.), Mednarodni pakt o državljanskih in politicnih pravicah (spre­jeta1966., zacela veljati 1976.), Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije (sprejeta 1965., zacela veljati 1969., ko jo je podpisalo dovolj držav), Konvencija o preprecevanju in kaznovanju zlocina in genocida (sprejeta 1948., zacela veljati 1948.), Konvencija proti mucenju (1984.- do 1988., ko je izšel zbornik, Jugoslavija te pogodbe ni ratificirala), Evropska konvencija o clovekovih pravicah (sprejeta 1950., veljati zacela 1953.; pri­pravil jo je Evropski svet, podpisnice so bile njegove clanice), Afriška listina o pravicah cloveka in ljudstev (sprejta 1981. na 11. skupšcini šefov držav in vlad Organizacije afriške enotnosti), in še druge (Jambrek,Perenic,Ur­šic,1988:431-501). 71 Ustanovna listina OZN je bila kot temeljni akt organizacije podpisana 26.ju­nija 1945. v San Franciscu. Podpisale so jo takratne clanice OZN, med njimi tudi Jugoslavija (Jambrek,Perenic,Uršic,1988:431). 72 Kot prvega izmed teh dokumentov omenimo Magno Charto Libertatum ali Veliko listino o svobošcinah. Angleški baroni so prisilili kralja, da je 1215. podpisal ta dokument. To je najstarejši ustavni akt fevdalne Anglije. Zanj je znacilno, da omejuje dotedanjo absolutno oblast vladarjev. S to listino je bila osebna svoboda priznana prvic v zgodovini in bilo je podpisano tudi poroštvo zanjo. Listina je sicer vezana na fevdalne razmere in velja le za ‘svobodne ljudi’, a pomembna je kot ena prvih, ki postavlja zahtevo, da mora oblast ki so se nanašali na to podrocje.72 A. Perenic pravi, da zlasti novodobno zgodovino prežema boj za clovekove pravice. Vendar pa je miselna tradicija pretkana z idejami o svobodi in nacelu enakosti, ki so z njo nerazdružljivo povezane. Ide­je in prizadevanja so bila vseskozi abstraktna in utopicna, stopnjo abstraktnosti in utopicnosti pa so dolocale konkretne zgodovinskerazmere. Vsemjebilo skupno iskanjeodgovora na vprašanje, kakšen je odnos med posameznikovo svobodo in politicno skupnostjo. Anticna družba ni poznala clovekovih pravic v modernem pomenu besede. Grški misleci so trdili, da lahko clovek svobodno živi samo v skupnosti, ki je poli-ticno organizirana (polisu). Le-ta je edina sposobna razvijati posameznikovo moralno popolnost in zadostiti njegovemuiskanju srece. Že stoicizem je v anticno misel zanesel dvom o skladnosti med posameznikom in skupnostjo. Zgodnje kršcanstvo pa je to stališce še utrdilo. Državo se razume kot del posvetnega, minljivega življenja. Vnjem clovek ne more doseci izpolnitve svojega bistva. V kršcanstvu se vse bolj pojavlja individualizem, ki je bil anticni misli tuj. Vendar pa, v celoti gledano, v srednjem veku ne pride do bistvenih sprememb v razumevanju clovekovih pravic. Družba je poz­nala in pravno utemeljevala izrazito politicno in ekonomsko neenakost. So pa v tem casu nastali posamezni dokumenti, pomembni za pozneješe spremembe pojmovanja clovekovih pravic. Prave zacetke moderne zasnove clovekovih pravic moramo iskati šele v 17. in 18. stoletju (Perenic,1988:21-25). delovati v mejah prava. »Slavna Magna Charta Libertatum, ki je nastala kot rezultat boja med angleškim plemstvom in kraljem Ivanom brez dežele in daje ‘svobodnim ljudem’nekatere pravice, ne pomeni svobode za vse, temvec le za ozek krog ljudi, plemstvo. To dejstvo pa ne zmanjšuje njenega pome­na za nadaljnjo borbo za širjenje clovekovih pravic in vec kot prepricljiva je ugotovitev, da je ta listina postala simbol tega boja.« (Perenic,1988:20). Omenimo še nekatere listine: Zakon Habeas Corpus (1679.), Listina pravic (1689.), Virginijska deklaracijao pravicah (1776.), Deklaracija o pravicah cloveka in državljana (1789.), Montagnarska deklaracija (1793.),... (Jam­brek,Perenic,Uršic, 1988). »Mešcanski koncept clovekovih pravic se razlikuje od vseh prejšnjih predvsem v oblikovanju jasnega spoznanja, da ni mogoce govoriti o clovekovih pravicah vse dotlej, dokler le-te niso priznane na pravno oblicen nacin, se pravi dokler oblast javno ne prizna svojih omejitev ter sredstev, ki so na voljo posamezniku, ki se sooca z oblastjo.« (Perenic,1988:20). Na to senavezujetudimiselCh.Taylorja(1992:59), kipoudarja, da so clovekove pravice v liberalni tradiciji od vsega zacetka prepoznavali kot temeljne: pravica do življenja, do svobode, do govora, do veroizpovedi... Temu A. Perenic (1988:22) dodaja temeljno vprašanje ali so clovekove pravice odvisne od države ali pa so po svojem bistvu naravne pravice in so cloveku prirojene. Ali, kot pravi M.M. Hladnik: »Vpraša­nja, kako omejiti pristojnosti oblasti nad posameznikom in kako zavarovati posameznika pred kršenjem teh omejitev, so sprožila temeljno vprašanje izvora clovekovih pravic: ali so clovekove pravice odvisne od države, od politicne ureditve, ali pa so cloveku lastne po njegovem bistvu, kot njegova na­rava?« (1995:111-112). Na tej relaciji se je izoblikoval tudi odnos med naravnim in pozitivnim pravom.73 Šele moderna doba je prinesla korenito spremembo razumevanja odnosa med posameznikom in politicno (dr­žavno) organizirano skupnostjo. 20. stoletje se v odnosu do clovekovih pravicv marsicem razlikuje od 18. in 19. stoletja, ceprav lahko najdemo med njimi tudi številne sticne tocke. A. Perenic pravi, da se je v 20. stoletju država spremenila iz pravne države, v kateri je oblasti pravno onemogoceno, da bi posegala v naravne clovekove pravice, v socialno državo. Vokviru intervencijske države so se zacele uveljavljati tako imenovane pozitivne pravice. Cloveku kot clanu družbene skupnosti naj zagotovijo, da soodloca v njej. Sem sodijo po­liticne,socialno-ekonomskein tudikulturnepravice. Širjenje pravic je porodilo vprašanje ali je med klasicnimi pravicami 73 Vsamo analizo razlik med naravnimin pozitivnimpravom senepoglabljamo. Vec o tem je v Perenic,1988:25-26. ter pravicami, ki jih ponuja socialna država, hierarhicno razmerje in katere pravice so pomembnejše. Z drugimi bese­dami, ali so pomembnejše socialne ali osebne pravice. Avtor odgovarja, da morajo imeti slednje neizpodbitno prednost. Družbeneinstitucijebimoralebitipodrejeneosebnimpravi­cam. Drugacno pojmovanje je prisotno v politicnih sistemih, kjer clovek ni osrednja vrednota. V teh sistemih njegovo mesto prevzame država, nacija, razred, partija, ideologija... kar vodi v totalitarizem. Avtor pravi, da je »prav odpor proti totalitarni izkušnji (..) po drugi svetovni vojni v evropski za­vestispetobudilnaravopravneteorijeoclovekovihpravicah in ni bilo redko slišati besede, kot so ‘vecne’, ‘prirojene’, ‘neodtujljive’, ‘izvirne’.« (Perenic,1988:27). Prav to izrazo­slovje najdemo pri Ch. Taylorju, ko pravi, da je pri liberalnem modelu pravic potrebno razlikovati med neodtujljivimi pra­vicami, ki se jih ne sme nikoli kršiti in morajo biti tako tudi zavarovane, in tistimi, ki so pomembne, a jih zaradi javnega interesa lahko omejimo ali ukinemo (ob mocnih argumen­tih). Družba z mocnimi kolektivnimi cilji je lahko liberalna le, ce je hkrati sposobna spoštovanja razlicnosti, predvsem takrat, ko ima opravka s tistimi, ki ne delijo njenih skupnih ciljev in ce ponuja ustrezno zašcito za temeljne pravice. Pri združevanju teh dveh zahtev pride do težav in napetosti ali protislovji, toda takšna združitev ni nemogoca in problemi v principu niso vecji kot v katerikoli liberalni družbi, ki mora uskladiti na primer svobodo in enakost ali blaginjo in pravico. Izpostavljeni problem je še kako perec, saj je danes vse vec družb, ki so po svoji pojavnosti sestavljene iz vec kulturnih skupnosti oziroma multikulturalne.74 To zahteva, da se slej ko prej uredijo tudi odnosi med vecinskimi in manjšinskimi skupnostmi v skladu s clovekovimi pravicami. Tako bo po­ 74 Kot bomo videli pozneje, je pojem multikulturalnost vecplasten in zanj ob-stajajo številne definicije. Trenutno z njim mislimo predvsem na to, da v neki državi obstaja hkrati vec kultur, med katerimi prihaja do razlicnih odnosov, a te odnose pojem vsebinsko ne zajema. Je zgolj ugotovitev o obstoju razlicnih kulturnih skupnosti znotraj dolocenih meja. ložaj posameznikov podrejene skupnosti podoben položaju vladajoce oziroma razlike med njimi ne bodo povezane s skupinsko pripadnostjo (Taylor,1992:58-60). Ch. Taylor pravi, da se multikulturalizem povezuje z vprašanji avtenticnosti in priznavanjem s strani pomembnih drugih in s problemi, ki iz tega izhajajo. V svoji analizi di­skurzapriznanjagovorio intimnemin javnemobmocju. Prvo je prostor oblikovanja identitete v nepretrganem dialogu in boju s pomembnim drugim, drugo pa je povezano s politiko enakega priznavanja. Tu najdemo tudiclovekove pravice. Av-tor pravi, da je s premikom od casti k dostojanstvu prišlo do politike univerzalizma, ki poudarja enako dostojanstvo vseh državljanov in izenacuje pravice in dolžnosti. Za nekatere je izenacenje zajelo le clovekove pravice in volilno pravico, za druge pa posega tudi v socialnoekonomsko obmocje (razlike v tem obmocju porajajo drugorazredno državljanstvo). Tisto, kar je postalo univerzalno sprejeto, je princip enakosti dr­žavljanstva. Šetako reakcionarno interpretacijsko stališceto sprejema kot dejstvo. Iz modernega pojmovanja identitete75 izhaja politika razlike, ki pravi, da mora biti vsak priznan, prepoznan po svoji neenaki identiteti. Nujno je priznati pravico do razlike. Na mesto strpnosti naj stopi razlika. V preteklosti so bile prevladujoce zahteve po asimilaciji, ki so glavni nasprotnik avtenticnosti. Slednja se navezuje na pravico do drugacnosti in univerzalno zahtevo po prizna­nju svojevrstnosti. S tem se zahteva ponovna opredelitev nediskriminacije in sicer kot zahteva po razlicni obravnavi v osnovi. Tako bi clani manjšinskih skupin (prim. avtohtoni prebivalci v Kanadi) dobili dolocene pravice in oblast. Pra­vico imajo, da niso združeni z ostalimi. Pravico imajo do svoje kulturne samoohranitve in avtonomije ter da iz svo­jega okolja izkljucijo drugacne. Temelj zahteve po pravicah do razlicnosti in po uveljavitvi nacela razlike je univerzalni 75 Zgodovinski pregled pojmovanja identitete je v poglavju Izvorno okolje po­ membno doloca identiteto posameznika. Tam so predstavljeni tudi elementi modernega pojmovanja identitete v povezavi s pojmom avtenticnost. cloveški potencial. To je lastnost, ki jo imajo vsi ljudje in to je temelj, zaradi katerega vsem ljudem pripada spoštovanje ne glede na to, kako so ta potencial razvili. Spoštovanje uni-verzalnega potenciala in prakse, ob kateri se le-ta uresnici, je nujno. V realnosti pa je politika enakega dostojanstva v rokah mocnejše skupnosti. Na podrocju refleksije in vrednot prevlada hegemona kultura, ki izvaja nasilje nad podrejeno, je diskriminatorna (Taylor,1992:37-50). S.C. Rockefeller dopolnjuje Taylorjevo razclenitev pravic posameznika, ki temelji na univerzalnem cloveškem potencialu, ko pravi, da je bila liberalno demokraticna tradicija oblikovana na idealih kot so univerzalna svoboda, enakost, izpolnitev... Ti ideali so bili tudi v najboljših situacijah le delno uresniceni. Težko si je predstavljati pogoje njihove popolne izpolnitve. Pravi, da spoštovanje posameznika ne sme biti razumljeno le kot spoštovanje univerzalnega cloveškega potenciala v vsaki osebi, ampak tudi kot spoštovanje obstojecih vrednot in razlicnih kulturnih form, skozi katere individuumi ak­tualizirajo svojo humanost in izražajo enkratnost osebnosti (Rockefeller,1992:86-87). Spet se vracamo k diskusiji o jabolku in sadežu, pojavnosti in univerzalnem kot rezultatu abstrakcije. Na eni strani je spoštovanje resnicnih (obstojecih) vrednot in razlicnih kulturnih form, skozi katere individuumi aktualizirajo svojo humanost in izražajo enkratnost osebnosti (jabolko), nadrugi strani pajeuniverzalni cloveški potencial (sadež). Jabolko je potrebno ceniti kot jabolko in ne zato, ker je sadež. To, da je sadež, je ob dolocenih predpostavkah razvilcloveškium. Jabolko niudejanjenjesadeža, konkretna osebnost ni udejanjenje univerzalnega cloveškega potenciala, ampak je jabolko podstat kategorije sadja in le kot takšen obstaja oziroma je konkretna oseba in njena realizacija v kulturnem/družbenem kontekstu predpogoj za analizo, ki šele odkrijeuniverzalnelastnosti. In prav to konkretno, drugacno, avtenticno moramo spoštovati. »Clovekove pravice – tiste temeljne, neodtujljive, na­ravne – naj bi bile uveljavljene zmeraj in povsod. Kot da ne bi bilo zgodovine. Vsakemu individuu naj bi ne glede na specificnosti družbenih, gospodarskih, politicnih, pravnih si­stemov oziroma ureditev zagotavljale svobodnost, pravicnost, gotovost.« (Sruk,1988:258). Sama opredelitev clovekovih pravic je že v osnovi evropocentricna, saj je v tesni povezavi z individualizacijo, do katere je prišlo v evropskem prostoru in o cemer smo že govorili. Prav tako je povezana z idejo o avtenticnosti. Tudi dojemanje pojmov svoboda, pravicnost in gotovost je kulturno/družbeno pogojeno in ne more biti vrednostno nevtralno. Tako že v izhodišcih preiskovanja o tem, katerekulture/družbespoštujejo‘univerzalne’clovekove pravice, izhajamo iz evropocentricnega sistema vrednot, ki oblikuje naša ocala dojemanja sveta. Potemtakem je povsem ocitno, katere kulture/družbe bodo po teh kriterijih izbrane kot uspešne. Vse omenjene kategorije lahko najdemo tudi v ne-evropskih kulturah/družbah, le da tam svobodo, pravic­nost in gotovost posameznik doživlja drugace – povezano z lastnim kulturnim/družbenim kontekstom. Tako bi bile tudi definicije clovekovih pravic s stališc ne-evropskih kultur verjetno povsem drugacne. III MULTIKULTURALIZEM Uvod Študije o multikulturalizmu pokrivajo široko podrocje védenja. Nekaj osnovnih pojmov, izhodišc in problemov, ki so se znašli v središcu razprav, smo že predstavili. V nadaljevanju se bomo posvetili samemu pojavu in pojmu multikulturalizma. Kot pri predstavljenih temah v uvodu, je tudi tu velika težava že v izhodišcu, s samo definicijo poj-ma. Le-tega so avtorji razlicno opredeljevali. Poleg tega pa so ga uporabljali za oznako kvalitativno razlicnih pojavov. Kot oznako za državo, v kateri se nahaja vec kultur, brez opredelitve odnosov med njimi na eni strani in na drugi za oznako pojavnosti, azvkljucevanjemomenjenih odnosov. V drugih podobnih teorijah, ki so usmerjene predvsem v analizo razlik odnosov, pa se v tej povezavi poleg multikulturalizma pojavita še pojma kulturni pluralizem in interkulturalizem. »V zvezi z artikulacijo problema interkulturalizem v znans­tveni teoriji (sociološki, antropološki in podobnih) kaže dati naslednjo pripombo: takoj v zacetku se je pojavilo vec podobnih, a semanticno neizenacenih izrazov in takšna ter­minološka praksa traja vse do danes. Tako se drug ob drugem pojavljajo izrazi ‘kulturni pluralizem’, ‘multikulturalizem’, ‘interkulturalizem’inmnogipodobni.Tovmarsicemotežuje delo (definiranje, klasificiranje in interpretacijo).« (Katuna­ric,1993:15). Pojem multikulturalizem lahko oznacuje konkretno kulturno/družbeno realnost (vec etnicnih skupnosti se nahaja v isti državi), lahko je povezan s teorijo (kot kategorija, ki oznacuje specificne odnose med razlicnimi etnicnimi skup­ III nostmi, ki živijo v isti državi) ali pa združuje oba vidika in se pojavi kot politicni program in gibanje za spremembo obstojecih odnosov ali pa kot princip uradne politike do av-tohtonih in priseljenskih etnicnih manjšin. Politicno dimenzijo multikulturalizma v svoji analizi razkriva H.A. Giroux. Pravi, da je ob razlicnih, nasprotujocih si ideoloških konstruktih tudi multikulturalizem razlicno opredeljen. Zato je razumljiv ‘boj’za reformiranje zgodovinskega spomina, nacionalne identitete in za uveljavitev nacela razlike. Kot politicni diskurz je multikul­turalizem zelo pomemben. Nedopustno je, da bi si ga prilastili konzervativci ali liberalci (Giroux,1994:336-337). Sam pojem multikulturalizem se pojavi 1963.leta v Kana­di. Njegov pomen, kot je bil dolocen v zacetku, se navezuje na pojem kulturni pluralizem, ki se je pojavil pred njim. Oznacuje obstoj družbe, ki je etnicno ali kulturno heterogena in spodbu­ja kulturno, jezikovno in versko razlicnost (Szabo,1997:196). Pojem kulturni pluralizem s podobnim pomenom pa je veliko starejši, saj ga je 1924. prvi uporabil H. Kallen v tekstu Culture and Democracy in the United States. Samo teorijo kulturnega pluralzma pa je izoblikoval že 1915. Pozneje so H. Kallena raz­glasili za zacetnika in vodilnega filozofa ideje kulturnega plura­lizma(Gordon,1964:141-144).Vsodobnihrazpravahzasledimo razlicne pojme za opredeljevanje istega pojava ali pa je isti pojem razlicno opredeljen. Zmeda z definicijami na tem podrocju je, kot smo že dejali, zelovelika. Sami uporabljamo pojem multikultu­ralizem in to zato, ker se v primeru Švedske, o kateri govorimo v nadaljevanju, najveckrat pojavlja prav omenjeni pojem. Zgodovinski pregled o multikulturalizmu Danes je v svetu le nekaj držav, ki jih ne prežema mul­tikulturalna heterogenost kot pojav številnih kultur znotraj politicnih meja, ki med seboj vzpostavljajo razlicne odnose. Vendar pa ima pojav svoje korenine dalec nazaj v zgodovini cloveštva. Njegovi zacetki, temelji so bili pravzaprav postav­ III ljeni z zacetkom preseljevanj ljudstev – vdori Hunov so pov­zrocili selitve Gotov in ti so pritisnili na druga ljudstva. Prišlo je do preseljevanj germanskih, slovanskih in sermatsko-mon­goskih ljudstev, kiso povzrocilapropad rimskegaimperijain nastanek novih držav na njegovih temeljih. Temu so sledili procesi, ki so izoblikovali osnovo za etnicno pestrost Evrope (Južnic,1993:277). Med sosednimi kulturami ali kulturami, ki soseznašlenaistemprostoruvodnosihmanjšinska-vecinska kultura, je prihajalo do razlicnih stopenj procesov zlivanja ali do prevlade ene kulture nad drugo. Intenzivnost preple­tanja je bila odvisna od sorodnosti kultur, med katerimi je prišlo do kulturnega stika. Vzporedno s procesi zlivanja je po drugi strani prihajalo do procesov postopnega locevanja znotraj že obstojece etnicnosti ali med sorodnimi etnicnimi skupnostmi.76 Pomembne posledice so pozneje pustili tudi stoletni vpadi Turkov v Evropo. Istocasno s turškimi vpadi pa po drugi strani že prihaja do postopnega prodiranje Evrope v svet. Prvi tak prodor predstavljajo križarski pohodi, ki so trajalivecstoletij. Posledicein ucinek križarskih pohodov so se cutili v odnosih in miselnosti v Evropi 14. in 15. stoletja (Svetovna zgodovina,1976:286-272). Vnekaterih državah v Evropi se je ta princip mišljenja kazal tudi v svojevrstnem odnosu do heretikov, ki so bili preganjani.77 Del preganjanih heretikov je bil med prvimi, ki so zapustili evropska tla. Pri­ 76 Procesizlivanjaalifuzijarazlicnihkultur sorazlicni. Njihoverazlicnestopnje in pojavnosti predstavljajo akulturacija/asimilacija, amalgamacijain inkorpo­racija. Vzporedno s temi procesi pa prihaja do procesov fizije ali locevanja. Proces locevanja(fizija),diferenciacijeobstojeceetnicnostipripeljedonastan­ka novih etnicnih identitet. Procesi fuzije in fizije so povezani in se odvijajo istocasno. Fuzija neke etnicnosti z drugo predstavlja njeno hkratno fizijo od prejšnjega okolja, prejšnje etnicnosti oz od skupine (Južnic,1993:277). 77 V Evropi je prišlo do verskih preganjanj celih populacij. Omenimo: izgon židov in Mavrov iz Španije (1480.), protireformacija in beg protestantov pro-ti severu in pozneje cez ocean, beg puritancev – verska locina anglikanske cerkve(po1560.) in izgon francoskihhugenotovpo ukinitvinantskegaedikta o verski toleranci (1685.). Vec o verskih preganjanjih je v Južnic,1980:115; 1981:86; 1993:81. III družili so se zacetnemu valu razseljevanja ljudi iz evropskega prostora po svetu. Ta val je bil del novodobne kolonizacije ne-evropskega sveta, ki se je zacela proti koncu 15. stoletja. Priseljenci so vzpostavili razlicne odnose do avtohtonih pre­bivalcev, skupno pa jim je bilo, da so se na nek nacin locili od njih. Prav tako je prihajalo do locevanja med samimi pri­seljenci po etnicnem in verskem kljucu. K temu dodajmo še pojav suženjstva in nasilne selitve številnega prebivalstva iz Afrike v Ameriko. To je izrazito spremenilo etnicno podobo tega dela sveta in vplivalo na dežele, od koder so se ljudje nasilno izseljevali. Istocasno se je v Evropi postopno razvi­jala nacionalna država z ostro dolocenimi mejami, ki se niso pokrivale z etnicnimi. Tako so se pojavile manjšine. Ob tem moramoupoštevatišeneprestanevojneinnjihoveposledice. Z gospodarsko dinamiko je prihajalo do preseljevanja ljudi, ki so iskali delo znotraj Evrope in tudi v drugih, kolonizira­nih deželah. Tako sta bila 18. in 19. stoletje zaznamovana z intenzivnim mešanjem ljudi. Multikulturalizem kot pojav oziroma etnicna in kultur­na heterogenost je posledica omenjenih procesov in selitev. Njegov pojav je tesno povezan s selitvami v najširšem po-menu besede. Do ideje o multikulturalni ureditvi družbenih odnosov, ki bi temeljili na spoštovanju razlicnih kultur, pa pride šele v zacetku 20. stoletja. M. Gordon (1964:135) pra-vi, da je bil osnovno nacelo multikulturalizma vsajeno že v prakso, v nacin nastajanja ZDA v 18. stoletju in zacetku 19. stoletja, še preden se je v ZDA porodila ideja in reflek­sija o njem. To je cas, ko se ljudje preseljujejo predvsem iz zahodno in severnoevropskega prostora. Njegova trditev o multikulturalnih odnosih, ki naj bi temeljili na spoštovanju razlicnih kultur, ostaja resnicna le, dokler jo gledamo mimo dejstva novodobnega kolonializma, torej v okviru odnosov, ki so se vzpostavljali med evropocentricnimi kulturami. Hierarhizacija ras in rasizem sta bila v Severni Ameriki pri kolonialnih osvajanjih prisotna od vsega zacetka, kjer v od­nosu do ‘Indijancev’in crnskih sužnjev ne zasledimo nobenih III idej in nacel multikulturalizma. Že sam avtor v nadaljevanju izpostavlja, da je množicno priseljevanje iz vzhodne in južne Evrope povzrocilo, da je bila ideologija multikulturalizma oziroma kulturnega pluralizma, kot pravi sam, pozabljena in se je umaknila nacionalizmu in rasizmu (Gordon,1964:136). Konec 19. stoletja so se pojavile mocne zahteve po asimilaciji ‘priseljencev’.78 Te zahteve so omejili zgolj na priseljence iz Evrope. Ostale so izkljucili kot manj razvite, nesposobne asimilacije. H.A. Giroux pravi, da se je v tem casu zacelo pogosto pisanje in boj proti katolikom in priseljencem. Za­govorniki asimilacije so multikulturalne težnje enacili z et-nicnim prebujanjem, ki naj bi predstavljalo grožnjo oziroma kontrarevolucijo proti tako imenovani splošni kulturi. Le-ta naj bi bila obca, univerzalna, najvišje razvita. Hkrati naj bi bil to upor proti ameriškemu idealu asimilacije. Povsem jasno so postavljali zahtevo, da morajo šole služiti kulturni asimi­laciji. Vzpostavljen je bil asimilatorni model izobraževanja, ki je utrjeval hegemonijo. Temljil je na rasizmu, kulturni diskriminaciji in opravicevanju razrednih odnosov. Kmalu so šole postale eden od kljucnih mehanizmov reprodukcije obstojecih odnosov (Giroux,1994:334). Vzporedno z zahtevami po asimilaciji, po vzpostavljanju asimilacijske prakse in z zaostritvijo odnosov do drugacnosti pa postajajo vse glasnejše tudi zahteve po pravici do obsto­ja razlicnih kultur in enakega obravnavanja oziroma ideje o multikulturalizmu. Zacetki teh idej in teorij so v ZDA. To morda lahko povežemo z dejstvom, da je bila prav v tem casu v kulturni antropologiji79 mocna Boasova šola. F. Boas 78 Pojem navajamo v navednicah z namenom, da nakažemo zadržanost do upo­ rabe tega pojma. Takšno oznako so jim dali sami priseljenci (prve generacije), ki so sebe razglasili za domacine, priseljence iz drugih evropskih delov pa za priseljence. 79 S kulturno antropologijo obicajno oznacujemo ameriško antropološko tra­ dicijo. Poleg nje se v preteklosti pojavi še socialna antropologija, ki je bolj povezana z Evropo in evropsko tradicijo na prelomu stoletja. Konfikti in razhajanja med njima se kažejo v odnosu do binarnega razumevanja pojmov vsebina in struktura ali kultura in družba. III je v svoji teoriji postavil temelje kulturnega relativizma, ki so ga njegovi ucenci povzeli kot osnovni princip dojemanja realnosti. Medtem ko se je v ZDAznotraj teoretske refleksije že pojavil kulturni relativizem, pa Evropo še vedno mocno prežema ideologija monokulturalizma v povezavi s procesi nastajanjanacionalnihdržavinkrepitvenacionalneidentite­te. Tem procesom so podrejeni vsi razpoložljivi mehanizmi produkcije in reprodukcije odnosov oziroma ideološki aparati države. VZDAse je – za razliko od vecine evropskih nacio­nalnih držav, ki so vezane na ideologijo nacionalne države, nacionalizem – uveljavil drugacen princip vzpostavljanja nacionalne homogenosti. S. Južnic (1993:326) navaja, da se tu nacija uveljavi na osnovi enotnega gospodarskega prosto­ra, kapitala in delovne sile in ne v povezavi z etnicnimi in kulturnimi elementi. S tem kulturni relativizem in iz njega izpeljan koncept multikulturalizma nimata takšnih politicnih razsežnosti, kot bi jih imela v Evropi. Vprašanje o kulturni enakovrednosti je na nek nacin zreducirano predvsem na kulturno razsežnost in ne prihaja neposredno v nasprotje z nacionalno ideologijo. Klasicenkonceptmultikulturalizmaoziromakulturnega pluralizma, kot ga poimenuje avtor sam, je bil izoblikovan 1915., ko je H. Kallen zavrnil vse teorije o prilagajanju priseljencev kot nekoristne in nerealne. Zagovarjal je tezo, da mora vsaka etnicna skupina v ZDA ohraniti svoj jezik, religijo, institucije in podedovano kulturo, istocasno pa naj se priseljenci ucijo anglešcino, ki naj bi bila jezik splošne komunikacije. H. Kallen pravi, da se to v praksi tudi dejan­sko dogaja in da skozi te procese ZDA postajajo federalna država ne le geografskih in administrativnih enot, ampak tudi kooperativne kulturne delitve – federacija nacionalnih kultur. Sam izraz kulturni pluralizem se je prvic pojavil 1924. v besedilu H. Kallena Culture and Democracy in the United States, kot smo že dejali v uvodu (Gordon,1964:141-144). Vzporedno s H. Kallenom se je pojavilo kar nekaj zago­vornikov multikuturalizma (kulturnega pluralizma). Bili so III predvsem iz liberalnih krogov in iz vrst inteligence. Izhajali so izosnovnihzahtev liberalizma, internacionalizmainstrp­nosti. Poudarjali so, da imajo ‘novi’ priseljenci starodavne in castivredne kulture, ki lahko veliko nudijo še nastajajoci ameriški. 1916. je J. Dewey izdal prispevek o Ameriki. Pravi, da ima tipicni American ‘vezalen karakter’. To ne pomeni, da je del Americana in del necesa drugega, ampak predstavlja njegovo internacionalnost in interrasnost. American kot tak je hkrati Poljak, Nemec, Anglež, Francoz, žid, Irec,... Pomem­bno je videti to, kar ljudi združuje in ne tisto, kar jih locuje. Javni šolski sistem bi moral uciti o vzajemnem spoštovanju razlicnosti ter prikazati zgodovinski pomen migracij za na­stanek ZDA v treh stoletjih. Podobno je pisal N. Hapgood (1916), ko pravi, da bo demokracija veliko bolj ucinkovita, ce bo težila k vzpodbujanju razlik. O ZDA ne bi smeli raz­mišljati kot o monotonem prostoru podobnih ljudi. R. Bourne, literarni kritik in esejist, je zagovarjal nov tip nacije, kjer bi razlicne nacionalne skupine ohranjale lastno identiteto in kulturo, razlicne kulture pa bi se združevale v neko vrsto ameriške federacije (Gordon,1964:138-141). M. Gordon, ki je tudi sam zagovornik ideje kulturnega pluralizma, odkriva šibke tocke v teorijinjenih zagovornikov. Za H. Kallena pravi, da je njegov opis razmer v ZDA dalec od realnosti. S strani najvplivnejših programov in gibanj dejansko grozi velika nevarnost amerikanizacije po anglo­saksonskem vzorcu. V resnicnih razmerah, ko so ZDAneke vrstekulturno križišce, selahko ljudem vsili anglosaksonsko uniformnost ali pa se jim demokraticno dovoli, da ohranjanjo lastno kulturno dedišcino. Prav tako so v Kallenovemu kon­ceptu številne nejasnosti in protislovja. Po eni strani naspro­tuje getoizaciji in izolaciji manjšinskih skupnosti, postavlja v ospredje potrebo po kreativni interakciji, hkrati pa je proti razkroju teh istih skupnosti. M. Gordon (1964:148,156) pravi, da sta ti dve stališci protislovni in se sprašuje, pod kakšnimi pogoji in v kakšnih družbenih okolišcinah je koncept izve­dljiv. Nadaljuje, da številne nejasnosti kažejo, da avtor svo­ III jega modela ni umestil v kompleksnost obstojecih odnosov, da ni hkrati upošteval vseh delujocih dejavnikov v praksi. H. Kallen je sicer upošteval vpliv in pomen razvijajoce se indu­strijske tehnologije, tehnologije množicnih medijev in težnje po uniformnosti, ki jih nosita, ni pa tega prenesel na kulturo. To bi ga pripeljalo do pomislekov, da obstaja vecja verjetnost za vzpostavitev kulturne uniformnosti, ki je povsem v nasprotju z njegovimi prizadevanji. M. Gordon se pri obravnavi razlicnih teorij o prilagajanju priseljencev na novo kulturno okolje sklicuje tudi na L. Adamica, na njegova razmišljanja o kulturi in jeziku. R.J. Vecoli (1981:210) pravi, da je bil L. Adamic eden pomembnejših protagonistov multikulturalizma (kulturnega pluralizma) tridesetih let v ZDA.80 Druga svetovna vojna pa je preusmerila pozornost. Geslo štiride­setih in petdesetih je bila narodnostna enotnost. Šele v šestdesetih letih je bilo možno misliti na nadaljnjo izpolnitev neuresnicenega nacrta(Vecoli,1981:211). Hkrati jeto cas pomembnih svetovnih 80 »Na ideološki podlagi je Adamiceva teza obstajala v tem, da bi Amerika mo-rala sprejeti ugotovitev, da ni vec izkljucno anglosaška dežela in da od otrok priseljencev ne more pricakovati, da bodo Anglosaksonci. Zato je potrebno (..), da se uskladijo in združijo rasni in etnicni element brez zapostavljanja ali unicevanja pozitivnih kulturnih vrednot v njih. (..) Vtem procesu usklajevanja in združevanja bi morale odigrati glavno vlogo šole. Ucitelji bi morali postati obcutljivi za etnicne kulturne vrednote in jih poznati. (..) Zgodovinske spise bi morali popraviti, da bi v njih priznali vlogo nedavno prispelih priseljencev. Radio in tisk naj bi širila avtenticne informacije o kulturi in deležu raznih narodnostnih skupin.« (Vecoli, 981:210). Konec tridesetih let je Adamic zacel zbirati življenjepise priseljencev, da bi ustvaril podlago za revizijo ameriške zgodovine. Te probleme je obravnaval tudi v svojih knjigah. 1939. je bil soustanovitelj Skupnosti sveta za ameriško enotnost. Napisal je ambiciozen osnutek delovnega programa. Med glavniminalogamijebilo predvideno tudi zbiranjepodatkov o raznih kulturnih in narodnostnih skupinah in spodbujanje raziskovanja na univerzah. Ustanavljati je treba zgodovinske arhive raznih skupin. Zbrane podatke objavljati v casopisu, namenjenemu etnicnim vpraša­njem, v radijskih oddajah in v šolah. Organizirati razlicne razstave. Sestaviti in objaviti enciklopedijo o etnicni sestavi ameriškega naroda. Eden od ciljev je bil tudi, da se revidira ameriško zgodovino in se vanjo vnese priznanje o prispevku vseh njenih narodnostnih skupin. R.J. Vecoli nadaljuje, da je bil to dejansko program etnicnih študij (1981:211). III sprememb, saj se po vojni zbudijo mocna antikolonialna gibanja in se zacnejo procesi dekolonizacije. V zacetku šestdesetih so se ponovno pojavila gibanja za etnicne in clovekove pravice.81 Sredi šestdesetih letih so se v povezavi z omenjenimi gibanji, med njimi tudi po uvedbi multi-kulturalizma, zacele razvijati etnicne študije.82 Vospredju so bili etnicni, rasniin verskiproblemi. Prišlo jedo povezave programa multikulturalizma z etnicnimi študijami in študentskimi gibanji. Pojavile so se zahteve po uvedbi vsebin o etnicnih skupnostih, o njihovi kulturi in zgodovini in o zgodovini manjšin v ZDAv programe oddelkov za sociologijo in antropologijo. Hkrati so se pojavilezahtevepo ukinitvidotedanjegaštudijao rasah in etnijah v obliki, kot je potekal – etnije in rase so patologizirali, prika­zovali kot problematicne ali pa jih povezovali z eksoticnostjo. Te zahteve so pripeljale do priznanja rasnih in etnicnih razlik v ZDA. Vsedemdesetih letih pa so se mocno razširile razprave o evropocentrizmu (Gutierrez,1994:157-159). Vse to potrjuje tudi R .J Vecoli, ko pravi, da je prišlo do prave eksplozije seznanjanja ameriškega okolja z etnicno problematiko. Ustanovljeni so bili raziskovalni centri, arhivi in knjižnice. Izhajati so zacele publi­kacije o etnicnih problemih: na primer Ethnicity, The Journal of Ethnic Studies. Etnicnost je kot tema prodrla v množicne medije (televizija, radio, filmi in reklame). Vnastajanju je bila enciklo­pedija na temo etnicnih skupin v Ameriki (Vecoli,1981:211). 81 Všestdesetih se v ZDApojavi tudi mocan neokonzervativizem. Vdolocenih momentih je neokonzervativizem zelo blizu neoliberalizma. Predvsem pri ekonomskih vprašanjih. V drugih stališcih pa je neokonzervativizem neke vrste oživljeni tradicionalizem. Izpostavlja etnicna, kulturna in politicna vprašanja s poudarjanjem moralne avtoritete, javne podpore, mita, religije in nacionalizma kot osnovnih kulturnih/družbenih temeljev (Milardo­vic,1987:261-262). 82 Rojstvo etnicnih študij je prinesel kulturni boj in protest ne-belih populacij v ZDA. Dokazaliso, dasev posredovanju znanjain vedenjapovsemspregleda njihov prispevek ameriški družbi (Gutierrez,1994:163). 83 Leta 1952 je bil sprejet McCaran-Walter Act, ki je uvedel minimalne spre­membe sistema kvot (Gordon,1964:102). ZDAso popolnoma ukinile kvotni sistem šele leta 1965, ko je bil sprejet zakon, ki je dolocal, da se lahko v ZDA letno priseli 200.000 ljudi iz ene države. Zakon ni omejeval priseljevanja III 1965. je bil povsem odpravljen kvotni sistem,83 ki je veljal v migracijski politiki ZDA vse od leta 1921 oziroma 1924 (Sulic,1983:19). 1973. je ameriški kongres sprejel zakon, ki je uvedel študij o etnicni dedišcini. Na nek nacin je bila s tem zvezna vlada zavezana k priznanju nacela pluralnosti namesto nacela asimilacije. Predvidene so bili tudi financni prispevki za šole in druge insitucije, ki bi izvajale nov pro­gram (Vecoli,1981:212). V tem casu sta izšli tudi pomembni deli s podrocja so-ciologije migracij, knjiga Roberta E. Parka Race and Culture (1950)in M.GordonaAssimilation in American Life (1964).84 OM. Gordonu smo že govorili pri prikazu razvoja ideje mul­tikulturalizma v tridesetih letih. Ob kritiki teoretskih izhodišc svojih predhodnikov in ob analizi ameriške realnosti je kot zagovornik kulturnega pluralizma (multikulturalizma) kot težnje razvil svoje poglede in izpeljave. Teorijo kulturnega pluralizma (multikulturalizma) je prenesel na svoj model ameriške družbe, do katerega je prišel z analizo obstojecih razmer.Ugotovilje,dasovseetnicnekulturevZDAodvisne od obstoja lastne poddružbe.85 Prek tega je prišel do sklepa, da je predpogoj za uspešen kulturni pluralizem v ZDAobstoj strukturalnega pluralizma. Kulturni pluralizem je zanj le del strukturalnega. Glavno in nerešeno vprašanje, ki ga je izpo­stavil pa je, kako presekati gordijski vozel diskriminacije in etnicne stratifikacije in zagotoviti razmere, v katerih bi se lahko pojavil dejanski strukturalni pluralizem in z njim tudi pogoji za kulturni pluralizem (Gordon,1964:158) oziroma nobeni etnicni skupini, a daje prednost ljudem,«ki bodo bogatili ameriško kulturo in znanost. S tem se je zacel tako imenovani ‘brain drain’, to je odtok možganov iz številnih dežel po vsem svetu.« (Sulic,1983:19). 84 T. Parsons je v petdesetih letih s svojo teorijo mocno vplivalna sociologijo in na antropologijo. Njegov vpliv se cuti tudi v dveh, danes že klasicnih, delih s podrocja sociologije migracij avtorjev R.E. Parka in M. Gordona (Gutier­ rez,1994:159). 85 Pojem poddružba uvajamo kot kot prevod pojma subsociety. Odnos med družbo in poddružbo je opredeljen podobno kot odnos med kulturo in sub- kulturo. III vprašanje, kako prodreti v prepletenost kulture/družbe in njunih konstitutivnih elementov in procesov. Na nek nacin njegov model predvideva vzporeden obstoj v vseh pogledih samostojnih kulturnih (etnicnih) skupnosti, ki bi se medseboj-no povezovale v ameriški družbi. S subkulturami je povezana tudi predpostavka o obstoju poddružb. Verjetno bi lahko našli kar nekajsticnih tock med njimiin getoiziranimiskupnostmi. Na nek nacin je s tem postavil teorijo, da je multikulturalizem (kulturni pluralizem) možen le ob getoizaciji vseh obstojecih kulturnih skupnosti in v nadaljnjem strukturnem povezova­nju med njimi na državni ravni. Vprašanje o getoizaciji, kot nujnosti za vzpostavitev dejanskega multikulturalizma, se še pojavlja, kot bomo videli, in mu bomo posvetili vec pozor­nosti pri razpravah o utopicnosti ali izvedljivosti koncepta multikulturalizma. M. Gordon je s svojo kritiko pionirjev teorije multikulturalizma le-to dopolnil, cuti pa se, da je bil pod mocnimi vplivi sistemske teorije T. Parsonsa. V sedemdesetih in osemdesetih je koncept multikultura­lizma postajal vse bolj popularen tako v ZDA kot tudi drugje, npr. v Kanadi, Avstraliji, na Švedskem in tudi drugje v Evropi, kjer se je pojavljal predvsem ob razmišljanjih o evropski inte­graciji. Vomenjenih državah (Kanada, Avstralija in Švedska) so postopnouvajalifinancnopodpororazlicnimpodrocjemdelova­nja manjšinskih etnicnih skupnosti. Pri naštetih primerih gre za zgodovinsko povsem razlicne migracijske situacije, v katerih se problem multikulturalizma kaže razlicno. Ostra je razlika med Evropo in ostalimi državami, recimo ZDA. Kljub temu da je bila Amerika evropeizirana, se ameriška liberalna tradicija in zgodovinska situacija mocno razlikujeta od evropske obreme­njenosti z nacionalno državo in bolj korporativno tradicijo86 86 V številnih analizah se korporativizem povezuje predvsem s fašizmom. I. Lukšic pa se v svojem doktorskem delu ob analizi pojma in pojava neokor­porativizma ukvarja z revizijo pojma korporativizem. Njegova glavna teza je, da je »korporativizem že tako mocno zasidran v politicnih sistemih zahodnih demokracij, da jih je mogoce oznaciti kot liberalno-demokraticno­korporativne sisteme.« (Lukšic,1993:1). Korporativizem postavlja nasproti III kot pa liberalno. V Evropi, kjer ima koncept nacionalne dr­žave svoje korenine, se poraja vprašanje, ali je sploh možno združiti koncept gospodarsko-politicne centralizacije s hkratnim multikulturalizmom (koncept združene Evrope), in dejstvo, da ekonomska premoc s centralizacijo zagotavlja tudi kulturno do-minacijo. »Seveda je taka družba le na videz pluralna, ne samo zato, ker je kontingentna v razmerju do konjunkturnih procesov v gospodarstvu in politiki – medskupinski odnosi so znosni, do-kler je dovolj dela in dokler traja dolocena benevolentnost med politicnimi dejavniki – toda, kakor poudarja kolega Klinar, tudi to ni policentricno. Viri so monopolizirani, ena etnicna skupina ima kot maticna monopolni položaj. Ceprav je imperialistic­no-kolonialni model izgubil legitimnost in legalnost, ceprav so nacionalne države de iure konstituirane na nacelu enakega vklju-cevanja in državljanske enakopravnosti, realna družba obnavlja hegemonizem in diskriminacijo, to je neki kvazi imperialisticni in kvazi kolonialen multietnicni kalup.« (Katunaric,1993:668). Opisani problem sicer neposredno zadeva razmišljanja o mož­nostih združevanja evropskih držav in o usodi njihovih kultur, vendar to lahko posredno prenesemo tudi na migracijske politike evropskih držav. Po osnovanju Evropske skupnosti, predvsem pa po Rim-skem dogovoru,87 je model ‘gostujocega delavca’88 eden od pluralizmu in liberalizmu. Za liberalizem je država nujno zlo. In tu se kaže razlika med liberalno in korporativno tradicijo. Kar se tice pluralizma pa I. Lukšic pravi, da obstajata dva pluralizma: ameriški in evropski. Sicer pa je nakazana problematika o korporativizmu zelo kompleksna in zahteva veliko vec prostora in pozornosti. Vec o problemu korporativizma je v doktorski disertaciji I. Lukšica Neokorporativizem – k razumevanju problema korporativizma (1993) in v analizi fašizma v delu S. Južnica Novejša zgodovina (1981). 87 M. Mesic pravi: »...tudi koncept ‘gostov-delavcev’je po svoji kulturološki konotaciji prav nacionalni koncept, ker se pod tem razume avtomaticna vrnitev migrantov v državo, iz katere prihajajo, brž ko njihova delovan sila ‘gostitelju’ne bo vec potrebna.« (Mesic,1993:672). Z nastopom gospodarske krizevsedemdesetihletihjeneoliberalno migracijsko politiko držav zahodne Evrope kaj kmalu zamenjal princip hudih restrikcij in selekcije v skladu z gospodarskimi interesi držav priseljevanja. Danes te države zagovarjajo in­ III glavnih pristopov pri urejanju te problematike znotraj držav clanic. Od omenjenega modela v Evropi odstopa predvsemŠvedska, ki že od šestdesetih let predstavlja zgled strpnosti v imigracijskipolitiki. Prav v zveziznjo sejevelikokratgovo­rilo o multikulturalizmu. »Švedska je kot država v resnici na­redila mnogo vec kot druge evropske države za vkljucevanje priseljencev in za ohranjanje njihovih ljudskih tradicij. Prav tako pa je resnica tudi, da je ‘etnicni babilonski stolp’ostal na eni strani na periferiji družbe, drugo stran pa sestavlja cen­tralisticni, korporativni politicni sistem (implicitno povezan zvecino in njenimisindromi).« (Katunaric,1993:20). Slednje nas prisili v razmišljanje ali multikulturalizem z državno financno pomocjo etnicnim manjšinskim skupnostim res predstavlja bolj strpno družbo ali pa daje dodatne možnosti za stigmatizacijo drugacnih. Pri tem je najpomembnejše, ce možnosti delovanja manjšinskih etnicnih skupnosti (ki jih država financira) ostajajo dejansko zgolj možnosti (ena od alternativ, ki jo izbere posameznik sam) ali se spremenijo v nujnost in edino možnost, ki je ob vstopu v vecinsko kulturno okolje lahko sankcionirana. O koreninah in zgodovinisamegakonceptamultikultu­ralizma (kulturnega pluralizma) smo že govorili. Prav tako smo nakazali vracanje k njegovim idejam po vecletnem premoru, do katerega je prišlo v šestdesetih, predvsem pa vsedemdesetihletihv ZDA,Kanadi,AvstralijiinnaŠvedskem. Njegov glavni postulat je, da se priseljenskim in avtohtonim etnicnim manjšinam zagotovi možnosti za avtonomno kul­turno življenje. S tem pa so povezani številni problemi pri razmejitvi odnosov med vecinsko in manjšinsko skupnostjo in številne pasti za pripadnike manjšine, kajti princip multi-kulturalizma lahko v razmerah etnicne stratifikacije pripelje do vzpostavitvešehujšesegregacijein statusneneprehodno­ tegracijo priseljencev, razmišljajo o možnosti pluralizma, a vse to se nanaša le na pozitivno selekcionirano populacijo priseljencev. 88 Vsociološki literaturi se model gostujocega delavca najpogosteje oznacuje s tujko ‘gastarbeiterski model’. III sti. Prav tako se izpostavljajo razlike med pravno-politicno ureditvijo in dejanskimi odnosi, ki se uveljavljajo v etnicno stratificirani skupnosti. V novejših analizah in teorijah multikulturalizma je prišlo do dveh pomembnih novosti. Izpostavlja se pomen, ki ga ima jezik oziroma diskurz za produkcijo odnosov. Tako pride do zahtev po zamenjavi pojmov oziroma po njihovi ponovni opredelitvi, kajti jezik belcev je totalitaren in sam sebi prisoja pravico in vlogo predstavnika vseh ostalih et-nicnih skupin. Za ponovno opredelitev bodo potrebni napori, saj si dominantna ideologija vedno prizadeva, da bi dosegla stabilnost njej ustreznega pomena nekega znaka, termina (McLaren,1994:56-57, 60). Druga novost je, da je prišlo v zadnjih letih do premika s pojma strpnost na pojem razlika. To zasledimo predvsem pri kriticnem multikulturalizmu.89 Sicer so oba pojma, strpnost in razlika, uporabljali že pred tem. Bila sta medsebojno povezana, ko se je ob ugotavlja­nju o razlikah med posamezniki in skupnostmi zagovarjalo strpnost v imenu (liberalnega) koncepta clovekovih pravic. Zdaj pa je prišlo do premika, ko naj bi razlika že v izhodišcu zavzela mesto strpnosti. Razprava o razlikah med strpnostjo in razliko je prav gotovo tema za poglobljeno analizo skozi že obstojeco miselno tradicijo. Prav gotovo je pomembno, kako opredelimo samo strpnost in glede na njeno opredeli­tev vidimo ali je razlika njeno nasprotje ali morda njen del. Stališca do vprašanja o odnosu med pojmoma so si seveda razlicna. Medtem ko eni zagovarjajo strpnost in se opirajo na razclenitev pojma tolerance pri J. Locku,90 ki naj bi vkljuce­vala tudi razliko, se drugizavzemajo za ponovno opredelitev in uporabo pojma razlike že v izhodišcu. Poleg razlicnih zahtev po zamenjavi strpnosti z razliko ali na drugi strani po zašciti pojma tolerance znotraj evro­ 89 Pojem kriticni multikulturalizemje podrobnejerazložen v poglavju Razlicne definicije multikulturalizma. 90 Lockovo pojmovanje tolerance je razloženo v prevodu Pisma o toleranci (Locke,1994:29-73). III pocentricne binarne logike, ki je po lastni matrici mišljenja toleranco in razliko na nek nacin spet postavila na protipole, se vse bolj preiskuje sam pojem razlike ali pa se zanj išce nadomestilo. Tako Ch. Taylor (1992:38-42) iz koncepta modernega pojmovanja identitete (avtenticnost)91 izpelje nujnost nacela razlike. Vsak mora biti priznan v svoji nee­naki identiteti na osnovi pravice do enakega dostojanstva razlicnih identitet. Politika razlike je povezana z redefinicijo ne-diskriminacije, kot zahteve po razlicni obravnavi v osno- vi. Tako bi clani avtohtonih skupin dobili dolocene pravice in oblast v izhodišcu. Univerzalna možnost (sposobnost za formiranje in definicijo lastne identitete tako posameznika kot kulture) je temelj politike razlike. Skupno v ljudeh, uni-verzalno, je osnova za politiko razlike. D. McLaren pravi, da je razlika pri Ch. Taylorju cilj. Sam zagovarja, da razlicnost kot takšna ni cilj, ampak bolj argument za dokazovanje, da mora bitirazlicnost afirmirana tudiznotraj politik kulturnega kriticizma in obveza za socialno pravicnost. Se pravi, da je razlika že v izhodišcu. Argument je razlicnost in ne enakost (univerzalno), kot pri Ch. Taylorju. D. McLaren izhaja iz dejstva, da kulture niso nekonfliktne, harmonicne, konse­zualne in prav tako ni nekonfliktna demokracija. Razlika se vedno zgodi v interakciji med skupinami. Razlika je vedno rezultat zgodovine, kulture, moci in ideologije. Razumeti jo moramo v terminih specificnosti njene produkcije. Vedno je relacijska, vecsmerna in ni enosmerna ali enoznacna. Ni absolutna in univerzalna, ampak je relativna in vezana le na en kriterij. Vezana je na dolocen sistem vrednot, pojmovanj, kulturo. Razlika ni zgolj retoricna forma. Ce jo tako doje­mamo, potem politiko zreduciramo na pojmovno strukturo oziroma strukturo pomena in zgodovino na tekstualnost. To je premalo. Analiza mora prodreti v ozadje pomena, razkriti družbene in zgodovinske pogoje, ki ustvarjajo pojmovanje. 91 Koncept je podrobneje predstavljen v poglavju Izvorno okolje pomembno doloca identiteto posameznika. III Nujna je revizija obstojece hegemonske ureditve. Ni dovolj, darazlikoproblematiziramokotretoricnoformo.Nujnoje,da na razliko gledamo kot na interakcijsko diferenco ali razliko, izoblikovano v relaciji. Vevropocentricnem pojmovanju MI –ONIserazlikapostavljakotenosmernainnekotrelacijska, ceprav je MI izoblikovan v interakciji z ONI. Pri enosmerni razliki imamo opravka z binarno logiko in binarnim sistemem vrednot. Razlike med kulturami moramo opredeliti kot poli­ticne in ne le kot formalne, tekstualne, lingvisticne. Ne sme se spregledati globalnih ali strukturalnih odnosov oblasti. Koncepta totalnosti ne smemo ovreci, ampak moramo totalno gledati kot strukturo, ki je naddeterminirana od razlike. Pri tem pa je nujna analiza moci diskurza oziroma kako diskurz vzpostavlja moc (McLaren,1994:55-60). Glavni namen koncepta razlike (diference) je spreo­brniti liberalno politiko strpnosti (tolerance), ki na temljih obce (univerzalne) clovecnosti zagovarja pravice manjšin. Koncept razlike pripelje do obrata. Strpnost, ki je vezana na univerzalno, je zamenjana z razliko in s potencialno mrežo zavezništev, ki ni vec tako univerzalna. Je bolj konkretna in lokalna. Vendar še vedno predpostavlja koordinacijo raz-like, nadaljujejo clani Chicago Cultural Studies Group. S tega stališca se od pluralisticne tolerance in njenih efektov nedoletnosti ne razlikuje v zadostni meri. Pri zagovarja­nju razlike moramo paziti, da nas ne zavede, saj lahko na novo reasimiliramo reakcionarno kulturno politiko, ki je bila povezana z dokazovanjem in opravicevanjem (pravne) neenakosti. Tisti, ki zagovarjajo strpnost dokazujejo, da je kulturna razlika nujno vezana na liberalne norme strpnosti in zunaj teh meja nima pomena. V dolocenem smislu imajo zagovorniki prav, pravijo avtorji, vendar naredijo napako, ko predpostavijo, da je strpnost edina možna rešitev. Zacetni po­zivi k upoštevanju pojma razlika so prihajali iz antropološke tradicije. Antropološka tradicijakaženanezdružljive razlike med cloveškimi kulturami. Tradicionalni modeli kulture so nakulturogledalikotnaenotno,zamejeno insamozadostno. III Novejši pristopi postmodernih antropologov pa že v osnovi izhajajo izodprtostialipropustnostikulturnih mejain necistih kultur, okuženih z elementi drugih kultur. Novo izhodišce o propustnosti kultur tvega, da se zanemari dejansko, realno obstojeco razliko. V tradicionalnem pristopu je imela razli­ka doloceno trdnost v svoji povezavi s kulturo, v novejšem pristopu pa se kultura razume kot sedež obcih ali univerzal­nih pomenov in razlika izgubi svojo kriticno moc (Chicago Cultural Studies Group,1994:120-122). Pomembno je, kako pojmujemo samo kulturo, kajti iz tega izhajajo vse nadaljne izpeljave. Izpostavljene težave se povezujejo z razmišljanji o odnosu med absolutnim, univerzalnim in relativnim, par-cialnim znotraj binarne matrice mišljenja ali izven nje.92 Tako moramo termina enotnost in razlika razumeti izven binarne logike, ko stasipostavljena kotizkljucujocinasprotji. Pritej problematiki je nujna pozicija enotnost v razlikah.93 Enotni smo v tem, da smo si razlicni. In ce na to spet navežemo razmišljanje o jabolku in sadežu in Taylorjev ‘univerzalni cloveški potencial’, bi lahko rekli, da je bistvo univerzalne­ga cloveškega potenciala v razlicnosti konkretnih identitet, analiza katerih je pokazala, da nosijo v sebi nekaj skupnega. V nadaljevanju si bomo privošcili spekulacijo na ravni zdravorazumskega razmišljanja o diferenci in toleranci. Ne glede na to, kako razlicni teoretiki utemeljujejo in opredelijo pojme, imajo v kulturnem/družbenem vsakdanjiku svoj po-men in ucinek. Ta ucinek je na ravni tako imenovane ‘zdra­vorazumske logike’, ki je pri posamezniku bolj povezana z njegovo nezavedno in emocionalno platjo kot pa racionalno (razumsko). Razmislek o konotaciji omenjenih pojmov v slovenskem jeziku pokaže, da je pojem diferenca, razlika, na nek nacin relacijski. Izraža relacijo med dvema ali vec toc­ 92 Pojmovanje univerzalnega, absolutnega in parcialnega, relativnega v pove­ zavi z binarno matrico mišljenja ali izven nje je podrobneje predstavljeno v poglavju Temeljni paradoks teorije multikulturalizma. 93 Pojem enotnost v razliki (unity-in-diference) oziroma enotni smo v tem, da smo razlicni, je razdelal H.A. Giroux (1994:339). III kami, med katerimi odkriva hkratno neujemanje. Toleranca (strpnost, dopustnost) pa vsebuje središcno pozicijo, s stališca katere se drugacno dopušca ali ne. Dopustnost drugacnosti je vezano na tolerancni prag, ki predstavlja njegovo mejo. Tu je relacija enosmerna. Med pojma strpnost (dopustnost) in diferenco (razlicnost) lahko umestimo še en slovenski pojem, to je dru-gacnost, ki je bolj enosmeren in ‘centricen’kot pojem razlicno. Na koncu se nam ob primerjavi obeh pojmov pojavi na­slednje: ce je izhodišce razlicnost, le-to ne definira nobene meje in predpostavlja dopustnost v vseh smereh, torej tudi v smeri totalitarizacije odnosov. Ce spekuliramo dalje in predpostavimo srecanje kulture, ki ima v izhodišcu razlicnost, s totalitarno kultu­ro, je verjetno vprašanje, kaj se bo zgodilo s prvo, zgolj retoricno. Poudarjanjepomena,kigaimadiskurzzaprodukcijoodno­sov, in zahteva po spremembi odnosa med strpnostjo in razliko sta prisotna predvsem v razpravah, ki jih bomo v nadaljevnju predstavili pri radikalnem ali kriticnem tipu multikulturalizma. Pri multikulturalizmu najdemo razhajanja v razlicnih migracij­skih situacijah, prav tako paprihajado velikih razlik na teoretski ravni. Prav to si bomo ogledali v poglavju o razlicnih definicijah multikulturalizma in razhajanjih med njimi. Razlicne definicije multikulturalizma V uvodu smo že razgrnili, kaj vse lahko oznacuje pojem multikulturalizem. Oznacuje lahko konkretno kulturno/družbeno stvarnost, lahko je povezan s teorijo, lahko pa združuje oba vi-dika in se pojavi kot politicni program in gibanje za spremembo obstojecih odnosov ali po drugi strani kot princip uradne politike do priseljencev in avtohtonih manjšin. Prav tako smo že poveda­li, da prihaja tudi do razhajanj v razumevanju in uporabi istega pojma (multikulturalizem). Sama razhajanja niso vezana toliko na teoretske probleme kot na politiko in ideologijo. Tako se sre-camo s pojmi (neo)konzervativizem, liberalizem, radikalizem. To lahko pojasnimo z dejstvom, ki ga izpostavlja H.E. Giroux, III ko pravi (1994:336), da je multikulturalizem definiran skozi razlicne ideološke konstrukte. Stališca do multikulturalizma oziroma opredelitve mutli­kulturalizma torej lahko v grobem razdelimo na: 94 * konzervativne, korporativne oziroma neokonzervativne, * liberalne, * levo – liberalne, * skrajno leve, kriticne, uporniške ali radikalne. Ta delitev je idealno-tipski model (McLaren,1994:47), ki lahko služi zgolj kot pripomocek analize. Je redukcija in ab-strakcija kompleksne realnosti. Lastnosti posameznih opisanih modelov se v realnosti prepletajo. Konzervativni (korporativni) multikulturalizem Zagovarja se koncept univerzalne kulture in se spodbija legitimnost ‘tujih’ jezikov ter regionalnih in etnicnih dialek­tov. S tem se povezuje zagovor monolingvizma oziroma enega uradnega jezika – npr. anglešcine. Vrednote zahodno-evropskih kultur (in danes tudi ZDA) postavlja kot univerzalne in preko njih presoja drugacne. Uporablja termin razlicnost (diversity), a zato, daprikrijetežnjek zagovoru asimilacijev vladajoco kulturo. Opravicuje imperializem držav Evrope in Severne Amerike do drugih delov sveta in do drugih kultur (McLaren,1994:47). Na multikulturalizem gleda kot na osnovno grožnjo belcem s strani crncev – kriminalcev. Za številne je multikulturalizem razdi­ralna, nered vzbujajoca in nevarna sila v družbi, za nekatere pa predstavlja slogan za promocijo esencialne identitetne politike (Giroux,1994:328,336). Zagovarja se univerzalni koncept razvoja. V povezavi z njim se kulture deli na bolj in manj razvite (hierarhicni koncept 94 O konzervativnem multikulturalizmu govorijo P. McLaren, H.E. Giroux in H.L. Gates oziroma o neokonzervativnem multikulturalizmu R. Stam in E. Shohat. O liberalnem multikulturalizmu govorijo P. McLaren, H.E. Giroux, H.L. Gates, R. Stam in E. Shohat, o levo-liberalnem P. McLaren, o skrajno levem H.L. Gates, o kriticnem P. McLaren, o uporniškem H.E. Grioux in o radikalnem R. Stam in E. Shohat. III kulture) in prav tako jezike. P. McLaren sem uvršca tudi Aristot­lov hierarhicni diskurz, Viktorianski puritanizem, kolonialno in imperialisticno ideologijo. Pravi, da se na ne-evropske kulture gleda kot na monolitni blok. Zagovorniki tega modela se na ver­balni ravni sicer distancirajo od kolonializma, nadvlade belcev in rasisticne ideologije in priznavajo pravico do rasne enakosti. V nadaljevanju pa govorijo o neuspešnih manjšinah, ki imajo kulturno oropano ozadje in mocno družinsko orientiran sistem vrednot. Prek tega razložijo, zakaj so nekatere manjšinske sku-pine uspešne, druge pa ne. Tu se kot dejstvo, kot generalna pred­postavka vpeljestališce o manjvrednostine-belih kultur. Pravijo, da vsak posameznik lahko doseže ekonomski dobicek in sode­luje v družbeno-ekonomski praksi ne glede na to, kateri etnicni skupini pripada. Zagovorniki tega modela kritizirajo liberalne, levo-liberalne in kriticne študije multikulturalizma. Poudarjajo pomen istovetnosti, istosti (McLaren,1994:47-50). Iz tega sledi ocitek, pravita R. Stam in E. Shohat, da multikulturalizem bolj poudarja tisto, kar ljudi loci, ne pa, kar jih združuje in da s tem balkanizira narod. Pravijo, da se nepravicna porazdelitev moci (oblasti) pojavi sama po sebi in sama po sebi povzroca nasilje. Pri tem pa spregledajo in se nocejo ukvarjati z dejstvom, da multikulturalizem ponuja egalitarnejšo vizijo družbenih od­nosov. Za neokonzervativizem je multikulturalizem napad na najvišje družbene dosežke evropske civilizacije. Je napad na tiste kulturne/družbene vsebine, ki so evropsko civilizacijo bra-nili pred barbarstvom in kaosom. Vendar, odgovarjata avtorja, multikulturalizem je napad na evropocentrizem, ki sili kultur-no heterogenost v eno paradigmaticno perspektivo, v kateri je Evropa edinstven vir pojmovanja in pomena, kot da je svetovni gravitacijski center ali ontološka realnost za ostalo senco sveta. Za neokonzervativizem je nesprejemljiva zahteva zagovornikov multikulturalizma po intelektualnem in kulturnem re-grupiranju, po katerem bi se številne manjšinske skupnosti premaknile v ob-mocje, ki bi ga vecinska skupnost tolerirala in bi se vzpostavile medskupinske interakcije (Stam,Shohat,1994:296-300). III Liberalni multikulturalizem H. L. Gates (1994:204) pravi, da pri liberalcih multi-kulturalizem ni to kar je oziroma kar bi mogel biti. Razprava o multikulturalizmu zgreši že v svojih izhodišcih, pri sami opredelitvi pojma. Liberalci uporabljajo termin multikul­turalizem, da oznacijo pluralizem. V analizi pa se izognejo njegovi zgodovinski kontekstualizaciji in posebnosti odnosov moci ali pa govorijo o ‘kulturnem boju’. Na ta nacin se izog­nejo protislovnostim v povezavi z rasami, razredi in spoli. Le-te naj bi bile v harmoniji znotraj obstojece, prevladujoce strukture odnosov oblasti (Giroux,1994:335-336). Sam (li-beralni) pluralizem, o katerem govorijo in ga zagovarjajo, pa izhaja iz sistematicne nepravicnosti, suženjstva in eks­ploatacije. Temelji na diskurzu o etnicni univerzalnosti v povezavi z ideali: svoboda, strpnost in dobrotljivost. Temelji na obstojecem hierarhicnem redu (Stam,Shohat,1994: 300). Zagovorniki tega tipa priznavajo razliko, vendar izpostav­ljajo tudi pomen istovetnosti na univerzalni ravni. Liberalna razlika je individualna in ne skupinska. Tako se ne vidi povezave z obstojecimi razmerji moci (Giroux,1994:337). Preko univer­zalne istovetnosti, istosti pridemo do pojma naravna enakost, ki naj bi bila bistvena. Ljudje so si (naravno) enaki, ne glede na njihovo etnicno, kulturno, rasno pripadnost. Temelj te pers­pektiveje predpostavkao intelektualniistovetnosti, o kognitivni ekvivalenci ali racionalnosti vseh ljudi. Pravijo, da v ZDA ni enakosti. Vzrok za to ni v kulturni nerazvitosti, ampak v neena­kih socialnih možnostih in možnostih za izobraževanje. Enake možnosti za izobraževanje pa bi vsakemu nudile možnost, da se enakovredno poteguje na kapitalisticnem trgu. Verjamejo, da se lahko spremeni oziroma reformira obstojece kulturne, družbene in ekonomske pritiske in se tako doseže uresnicitev relativne enakosti. Na koncu ta pogled pogosto zaide v etno­centrizem in univerzalisticni humanizem. V njem so legitimne tistenorme,kisovpovezavizdržavljanstvommocno povezane tudi z anglo-ameriškimi kulturno politicnimi skupnostmi (Mc­Laren,1994:51-53). III Pod liberalni multikulturalizem bi lahko pogojno uvrstili tudi multikulturalizem in kulturni pluralizem, kot ju je oprede­lil V. Katunaric (1993:14-15). Pogojno zato, ker je sama delitev idealno-tipska, kot poudarja P. McLaren (1994:47), omenjena definicija pa teži k temu, da bi zajela procese in odnose, ki se odvijajo v realnosti. Tako bi bilo tocneje, ce bi rekli, da se znotraj definicije V. Katunarica pojavi veliko elementov te opredelitve. Levo-liberalni multikulturalizem O levo-liberalnem multikulturalizmu govori predvsem P. McLaren. Pravi, da njegovi zagovorniki poudarjajo pomen kul­turne razlike in diferencialnega koncepta kulture. Pravijo, da je poudarjanje enakosti ras povsem zadušilo kulturne razlike med rasami, tudi tiste, ki povzrocajo razlicna obnašanja, vrednote, nagnjenja, kognitivne stile in družbene prakse. Na nek nacin idealizirajo drugacnost in nativisticno pribežališce. Izhodišce razlicnosti je locirano v kulturno avtenticnost, ki jo locirajo v tradicionalne družbe. Kulturno razliko pojmujejo kotesenco,kot formo pomena, ki je osvobojena od družbenih in zgodovinskih okvirov. Pomen se vzpostavlja skozi pristno, neposredno izkuš­njo na ravni posameznika brez interakcije z okoljem. Razlika je locena od kulture in delitve moci. Ne pojmujejo je kot družbeno zgodovinski konstrukt, ki se vzpostavlja skozi moc reprezenta­tivnega razumevanja. Pri njih obstaja žensko ali afriško samo po sebi, kot takšno. Poudarjajo pomen razlike, a jo proucujejo le kot retoricno formo (McLaren,1994:51-53,58). Lahko bi rekli, da je razlika absolutna, nezgodovinska kategorija, ki obstaja kot takšna. Ni relacijska in relativna. Kot takšna je na nek nacin element objektivnega sveta, objektivne resnice, ki ‘caka’, da jo spoznamo, ne pa rezultat subjektivnega dojemanja sveta. Levi-liberalizem je vezan na diskurz reforme in izenacu­je odpor z destabilizacijo obstojecega dominantnega sistema predstav. Kriticni multikulturalizem gre korak dalje, ko pravi, da je kriticni multikulturalizem upor, ki mora poseci v socialni boj in doseci spremembo obstojecega razmerja moci (McLa-ren,1994:53,58). III Kriticni multikulturalizem Za kriticni multikulturalizem se pojavljata tudi izraza uporniški ali radikalni. Nastal je kot kritika konzervativnih, liberalnih in levo-liberalnih konceptov in interpretacij multi-kulturalizma. Vnadaljevanju si bomo pobliže ogledali nekaj opredelitev kriticnega multikulturalizma, ki se medsebojno prepletajo pa tudi razlikujejo. Peter McLaren izhaja iz kritike liberalne in levo-libe­ralne pozicije, ki je povezana z diskurzom reforme in zato v svojih projektih socialne (družbene) transformacije ne gre dovolj dalec. Iz tega je avtor razvil idejo kriticnega multi-kulturalizma. Njegova izhodišca so perspektiva upora, post­strukturalisticni pristop in njegovo razumevanje pomena ter pomen, ki ga imata jezik in razumevanje pri izoblikovanju pomena in identitete. Ob upoštevanju poststrukturalisticne opredelitve znaka95 so za kriticni multikulturalizem pred­stavniki ras, razredov in spola razumljeni kot rezultat širših družbenih bojev med znaki in pomeni. Pri produkciji pomena se izpostavlja vloga jezika. Jezik je konstitutivni element izkušnje. Svet mislimo skozi jezik. Nacin clovekovega delovanja in gledanja se posreduje prek oblik pojmovanja. Namesto pojma izkušnje uvede pojem ucinek izkušnje. Zahodnijezikisokonstituiraniskozibinarni sistem razlik, kar se povezuje tudi z vrednotami in normami. Vsi ostali, sekundarni termini, se gibljejo znotraj binarne logike. Natancneje receno, to pomeni, da drugi pojem biva znotraj prvega (crno v belem, dobro v slabem, razlika v strp­nosti...). Dominantna ideologija obvladuje jezik. Prizadeva si, da bi dosegla trdnost njej ustreznega pomena nekega termina. 95 Nanaša se predvsem na trditev, da so znaki in pomeni v svojem bistvu ne­stabilni in spremenljivi. Stabilni in doloceni so lahko le zacasno in to glede na to, kako so artikulirani znotraj posameznih diskurzivnih in zgodovinskih bojev. Odnos med oznacevalcem in oznacencem je nestabilen (McLaren, 1994:53-55). III Prek oblik pojmovanja se izpolnjuje tudi reprodukcija neena­ke porazdelitve moci in privilegijev. Iz tega avtor izpeljuje nujnost boja na podrocju jezika. Nujnost zamenjave pojmov oziroma njihove ponovne opredelitve. Kultura ni homogena, nekonfliktna, konsenzualna. Prav tako demokracija ni har­monija politike in kulture. Demokracija je konfliktna družba. Za razliko od levo-liberalnega multikulturalizma tu raz­lika ni cilj, ampak dejstvo in bolj argument za dokazovanje, da se mora razlicnost uveljaviti tudi znotraj kulturnih politik, hkrati pa mora biti tudi obveza za socialno pravicnost. Raz­lika je vedno rezultat zgodovine, kulture, obstojece delitve moci in ideologije. Razlika se vedno zgodi – ni absolutna, pac pa relativna in odvisna od interakcije – v interakciji med dvema ali vecimi skupinami. Razumeti jo moramo v terminih posebnosti njene produkcije. Zauveljavitev kriticnega multikulturalizmaimatavelik pomen jezik in diskurz v povezavi s socialnim kontekstom. Obstojece razlike so zgodovinski in kulturni konstrukti. Za to, da se doseže nove odnose, je potrebna radikalna spre­memba, upor proti obstojecim odnosom. Predpogoj za uspeh je, da se vzpostaviti nov, ne-evropocentricni diskurz. Mesto spremembe je šola in multikulturalni kurikularni program, ciljna skupina pa srednji sloji v ZDA. Ce se pomene razume kot rezultate socialnega boja med oznacevalci in oznacenci je pri vzpostavljanju novega diskurza nujno, da se poseže v družbene odnose. Potrebno je zagotoviti enak dostop do socialnih virov in transformirati dominantne odnose oblasti, ki ta dostop omejujejo po rasnem, spolnem in razrednem kljucu. Razlike med kulturami so politicne in ne le formalne, tekstualne, lingvisticne. Ne sme se spregledati globalnih ali strukturalnih odnosov oblasti. Koncepta totalnosti ne smemo ovreci, ampak moramo totalno gledati kot po razliki naddete­rminirano strukturo. Razlikajevedno relacijskain relativna, ni enoznacna in enosmerna (McLaren,1994:52-58). III Henry E. Giroux se ukvarja s podobnimi problemi. Pravi, da se kriticni multikulturalizem ne omejuje na vpra­šanja konstrukcije identitete, komunikativno kompetenco in povelicevanje strpnosti. Izpostavlja pomen jezika in njego­vo povezavnost z obstojecimi odnosi oblasti na eni strani in vzpostavljanjem identitete na drugi. Avtor v svoji analizi izhaja iz kritike evropocentrizma. Pravi, da je zanj znacilna univerzalizacija ‘belih’ vrednot in kriterijev pri presojanju. Pri tem izpostavlja pomen diskurza. Osnovno vprašanje pa ni diskurz o rasni identiteti, pravi, pac pa o belcih kot rasno in spolno priviligiranih. Osnovni problem je beli rasizem. Rasi­zemjebilv svojih razlicnih oblikah produciran zgodovinsko, semioticno in institucionalno na razlicnih družbenih ravneh. Prav zato moramo upoštevati kje ljudje govorijo, znotraj ali zunaj privilegiranega prostora in ali ta prostor zagotavlja, da se razlicne skupine medsebojno poslušajo. Naslednji pojem, ki ima osrednji pomen, je razlika med kulturami in posameznimi identitetami. V analizi izhaja iz razlike in stereotipov. Ob upoštevanju razrednih odnosov vse to umesti v analizo razlicnih zgodovin, kulturnih pripovedi, predstav in institucij, ki producirajo rasizem in druge oblike diskriminacije. Pravi, da moramo pojma enotnost in razlika nujno razumeti izven evropocentricne binarne logike, ki ju postavlja kot nasprotje. Prav tako kot P. McLaren, tudi on izpostavlja nujnost novega diskurza za študente, v katerem razlika ne bo pred­stavljena kot nekaj, do cesar smo strpni, ampak kot osnova, kot izhodišce za razvoj diskurza. Multikulturalizem je po­trebno uporabiti kot pedagoški koncept v povezavi z etiko in politiko, kar bi omogocilo vpogled v razmerja moci. Prav tako jenašolahnujno ponovno opredelitistarevsebineinjimpri­kljuciti ‘novo’védenje, ki bo zajelo tradicije etnicnih in rasnih skupin kot enakovredne evropski. Multikulturalizem ni samo ideološki konstrukt, pravi avtor, ampak posreduje dejstvo, da bodo leta 2010. ne-beli ljudje v ZDAv številcni premoci. Torej je nujno potrebno razviti jezik, vizijo in kurikularne III programe, v katerih bosta multikulturalizem in demokracija postala medsebojno prepleteni in vzajemno vzpodbujajoci se kategoriji. Za koncno in dejansko uresnicitev kriticnega multikulturalizma pa so nujne sistematicne, strukturalne spremembe, ki bi vzpostavile potrebno socialno ureditev (Gi­roux,1994:326-339). Temu Henry Louis Gates Jr dodaja, da multikulturalizem ni magicno zdravilo za vse družbene bolezni. Družba, ki obstaja (v ZDA), je brez vrednot strposti. Kulturna toleranca pa ni nic brez medsebojnega kulturnega razumevanja. Ne levica ne desnica nista sposobni razrešiti problemov. Glavni problem pa je politika interpretacije, ki je v pristojnosti politike interpretatorjev. To, kar besedilo lahko pomeni ni enakovredno temu, kar besedilo dejansko pomeni. Iz tega sledi, da je nujno ustvariti diskurz podrejenih (Gates,1994:205-210). Robert Stam in Ella Shohat govorita o neokonzervativiz-mu, liberalizmu in radikalnem multikulturalizmu. Pravita, da je multikulturalizem povezan z dekolonizacijo globalne kulture in odprtjem možnosti za razlicne interpretacije. Vendar je multikul­turalizem lahko ‘degeneriran’in vkljucen v državo ali v korpo­rativno-menedžerski pluralizem iz komercialnih ali ideoloških namenov (primer Benettona).96 Osnovno izhodišce multikulturalizma je, da se gleda na svetovno zgodovino in sedanje družbeno življenje s stališca enakosti ljudi glede na položaj, inteligenco in pravice. S tem je zajet termin kulturnih artefaktov (literane kanone, muzejske razstave, filmske predstave), pa tudi termini s podrocja relacije moci med razlicnimi skupnostmi. Analiza obstojecih odnosov kaže na dvomljivost obstojecih pojmov in potrebo po njihovi radikalni kritiki. Multikulturalni odnosi naj bi vzpostavili bolj 96 Glede na kriterije, ki jih postavljata, sem sodi tudi multikulturalizem kot uradna priseljenska politika, ki jo najdemo v Kanadi, Avstraliji in delno tudi na Švedskem. Vvseh treh primerih je multikulturalizemzreduciran predvsem na ohranjanje kulture in je v sožitju z obstojeco državno politiko. Seveda je to zelo posplošena izjava, ki bi jo morali preveriti z analizo o tem, kaj v konkretnih primerih multikulturalizem je in šele potem primerjati in iskati razlike in razhajanja. III vzajemneodnose. Pogosto manjka problematizacija etnicnih odnosov in odgovornost skupnosti. Radikalni multikulturalizem postavlja zahteve po ra­dikalnem re-strukturiranju in re-konceptualizaciji odnosov oblasti med razlicnimi kulturnimi skupinami. Zavraca di­skurz getoizacije, ki je povezan s podrejenimi skupnostmi. Bistveno pri tem je, da zavraca in izpodbija hierarhijo, ki naredi nekatere skupine za manjšinske in druge za vecinske in normativne. To je tisto, kar je za neokonzervativizem nes­prejemljivo – zahteva multikulturalizma po intelektualni in kulturni prerazporeditvi, po kateri bi se številne manjšinske skupnosti premaknile v obmocje, ki bi ga vecinska skupnost tolerirala in bi se vzpostavila medskupinska interakcija. Avtorja iz kritike liberalnega pluralizma razvijeta idejo o policentricnem multikulturalizmu. Liberalni pluralizem je v svojih izhodišcih povezan s sistematicno nepravicnostjo, suženjstvom in izkorišcanjem. Temelji na diskurzu o et-nicni univerzalnosti v povezavi s svojimi ideali: svoboda, strpnost, dobrotljivost. Temelji na obstojecem hierarhicnem redu. Kot alternativa liberalnemu pluralizmu se postavi po­licentricni multikulturalizem. Poudarek je na policentrizmu, ki predpostavlja rekonstrukcijo medskupnostnih odnosov znotraj in prek meja nacionalne države. Povezan je z idejo o ekonomskem policentrizmu.97 Policentricna vizija govori o številnih dinamicnih kulturnih lokacijah v svetu. Pouda­rek ni na prostorski razsežnosti, ampak na podrocju moci, energije in boja. Predpona poli ne pomeni koncno število centrov moci. Bolj predstavlja sistematicno nacelo možne diferenciacije, sorodnosti in povezovanja. Noben del sveta in nobena skupnost, tudi ce ima ekonomsko ali politicno moc, ne bi bila epistemološko priviligirana. Vso zgodovi-no moramo gledati v povezavi z družbeno mocjo. Nujna je razpršitev oblasti in preoblikovanje institucij in diskurza. Multikulturalni policentrizem je zagovor marginaliziranih, 97 O ekonomskem policentrizmu govori Samir Amin (Giroux,1994:300). III podrejenih in zatiranih. Misli s stališc marginalnega. Manj­šinske skupnosti niso interesne skupine, ki so prištete k predhodno obstojecemu jedru, ampak so aktivni, generativni udeleženci deljene, konfliktne zgodovine. Ce koncept daje epistemološkoprednost, jodajetistim,kiso jih zgodovinske okolišcine podredile. Zavraca koncept o enotni, fiksirani in esencialisticni identiteti ali skupnosti. Identiteta je utrjeno sidrišce pod vplivi praks, pomenov in izkušenj. Je multipla in nestabilna ter zgodovinsko pogojena. Je produkt obstoje-ce diferenciacije, polimorfne identifikacije in pluralizacije (Stam,Shohat,1994:299-300). V nadaljevanju je izpostavljen pomen medijev za so-cializacijo in resocializacijo oziroma akulturacijo. Bistveno izhodišce je, da mora multikulturalizem priznati razliko, a vendar je to premalo. Priznati mora tudi nezdružljivost ne­katerih pomembnih razlik – na primer odnos do zemlje, ki ga imajo Native Americans, ki je nezdružljiv z odnosom do zem­lje, kot neodtujljive privatne lastnine (Stam,Shohat,1994:320) oziroma, ce recemo širše, razlike v dojemanju prostora. Tej lahko dodamo tudi razhajanja v dojemanju casa. Vsem avtorjem je skupno, da izhajajo iz kritike obsto­jecih odnosov (predvsem v ZDA), ki jih povezujejo z analizo kolonializmain evropocentricnosti. Kriterijikritikeso pove­zani z zagovorom clovekovih pravic in kulturnega relativiz-ma. Prav tako je pomembno utemeljevanje zgodovinske in kulturne/družbene pogojenosti obstojecih odnosov oziroma položaja etnicnih manjšin znotraj dominantne kulture. Av-torji se osredotocijo na razlicna vprašanja, se medsebojno dopolnjujejo, se prekrivajo, vendar si tudi nasprotujejo. S teh stališcsepojavijo tudiposameznekritikekonzervativnih, liberalnih in levo-liberalnih stališc. Kriticni multikulturalizem lahko primerjamo sKatunari-cevo definicijo interkulturalizma (1993:15), ki se v številnih izhodišcih prekriva z njim. Prav tako lahko na to navežemo tudi definicijo kulturnega pluralizma pri P. Klinarju oziroma pravega kulturnega pluralizma, kot pravi sam. Opredelitev III kulturnega pluralizma pri M. Gordonu je težko uvrstiti v eno od naštetih možnosti. Po eni strani se avtor mocno navezuje na liberalno ideologijo in pluralno demokracijo in bi ga lahko uvrstili pod drugi ali tretji tip. Vendar pa v zakljucku izpe­lje potrebo po obstoju poddružb, kot predpogoju za obstoj subkultur in dejanskega kulturnega pluralizma. Njegove pod-družbe imajo doloceno stopnjo avtonomije, tudi ekonomsko in politicno. Tudi on pravi, da se etnicno problematiko lahko reši le s spremembo obstojecih odnosov nadvlade vecine nad manjšinami in s preseganjem etnicne stratifikacije. Potem­takem ga lahko uvrstimo tudi v cetrti tip multikulturalizma. Pri tem ne smemo spregledati, da je njegovo delo nastalo že v sredini šestdesetih let pod mocnim vplivom ‘duha casa’. Podobna težava je s teorijo Ch. Taylorja (1992), ki jo prežemajo liberalni ideali. Pri njem je multikulturalizem boj za priznanje pravic manjšin v povezavi z bojem za priznanje clovekovih pravic. Izhaja iz analize identitete posameznika v povezavi s skupnostjo. Ves cas išce temelj, argument za to, da liberalne clovekove pravice pripadajo vsem ljudem (tudi potomcem nekdaj koloniziranih). Najde ga v univerzalnem cloveškem potencialu, to je v sposobnosti uclovecenja. Ure­snicenje tega potenciala pa poteka v konkretnih okolišcinah, ki jo pomembno dolocajo. Navidezno postavljanaprvo mesto ravno konkretno udejanjenje univerzalnega potenciala, ki povzroca razlike med ljudmi in kulturami, a se mu univerzal-no, izhodišcno stališce vrneizzahrbta. To jeocitno, ko pravi, da je spoštovanje vseh ljudi potrebno zaradi univerzalnega potencialainnezaradirazlike(konkretnerealizacije).Vtem je Taylor drugacen od radikalnih zagovornikov multikultura­lizma. Na nek nacin je med liberalnim in radikalnim tipom multikulturalizma. V veliki meri se navezuje na liberalne vrednote (avtenticnost in posameznik), a vendar se v tocki, ko pravi, da je dosedanje izenacenje zajelo le clovekove pravice in volilno pravico ne pa socialno-ekonomske sfere, približa zahtevam kriticnega multikulturalizma. Prav te pravice so vzrok obstoja prvo in drugorazrednih državljanov. Iz moder­ III negapojmovanjaidentiteteizhajapolitikarazlike.Vsakmora biti priznan po svoji neenaki identiteti, pravi, a pravico do tega opre na univerzalni cloveški potencial. Posameznik je na nek nacin uresnicenje univerzalnega, le-to postane bistveno. Ch. Taylorjeva logika je tu podobna Heglovi. Univerzalno biva v konkretnem in dobi položaj neodvisnega bivanja.98 Zakljucek k tipom multikulturalizma Iz prikaza razberemo, da je najpomembnejša razlika med naštetimi idealnimi tipi multikulturalizma povezana s politiko in ideologijo. S tem se potrjuje stališce H.E. Girouxa, ki pravi, da je multikulturalizem lahko definiran skozi razlicne ideološ­ke konstrukte (1994:336). O tem prica že samo poimenovanje posameznih tipov (konzervativni oz. korporativni, liberalni, levo-liberalni, kriticni oz. radikalni. oz. skrajno levi), ki vkljucuje pojme, ki se jih uporablja v povezavi z ideologijo in politiko. Analiza multikulturalizma je v tem poglavju omejena na samo teorijo, medtem ko se bomo v nadaljevanju – v cetrtem poglavju – srecali s poskusi izpeljave multikulturalizma v si­tuacijah sodobnih mednarodnih migracij oziroma, natancneje, v politiki nekaterih držav do priseljencev. Pred tem si poglejmo še nekaj problemov, na katere kritiki multikulturalnih teorij naj­pogosteje opozarjajo. Kritike teorij multikulturalizma Ogledali si bomo le nekaj teoreticnih problemov, ki se jih v kritikah posameznih tipov multikulturalizma najveckrat izpo­stavlja. Srecali se bomo s trditvami o paradoksu in protislovno­sti samih teoretskih izhodišc multikulturalizma, o nevarnostih kulturnega nihilizma, getoizacije, odcepitve in o utopicnosti nekaterih idej radikalnega multikulturalizma. 98 Ce bi to držalo, potem bi jedli sadež. Vseeno bi bilo ali bi jedli jabolko, jagodo ali hruško. Vendar je prav ta razlika tisto, kar je bistveno, ko se odlocamo za sadež. III Temeljni paradoks teorije multikulturalizma Temeljni paradoks teorije multikulturalizma se nanaša na tipe, ki se v svojih izhodišcih navezujejo na zagovor clovekovih pravic. Dejansko je ta paradoks povezan s paradoksom koncepta clovekovih pravic, iz katerega koncept multikulturalizma izha­ja in se z njim tesno prepleta. Sam koncept clovekovih pravic izhaja iz liberalne tradicije in je na nek nacin ujet v liberalni diskurz. Hkrati je tudi sam multikulturalizem v svojih osnovah povezan z liberalnim diskurzom in monokulturalizmom, kate­rega negacija je. Za koncept clovekovih pravic je znacilna zašcita posa­meznika, a tudi zašcita manjšinskih skupnosti pred vecinsko, izpostavlja S. Thornton. Položaj manjšine je eden pomembnejših pokazateljev izvajanja nacel enakosti. V tem kontekstu prihaja do zadrege oziroma do razhajanj med zagovorniki univerza­lizma in zagovorniki kulturnega relativizma. Univerzalizem predpostavlja, da so clovekove pravice inherentno neobcutljive na spremenljivost in razhajanja socialnih, ekonomskih in kul­turnih pogojev. Za razliko od tega kulturni relativizem izhaja iz heterogenosti moralnih norm in družbenih praks. Vrednote in clovekove pravice so povezane z relativnostjo kultur. So re-lativne in ne univerzalne, pravi avtor. V nadaljevanju pa pravi, da se mora multikulturalizem, ki je v svojih koreninah vezan na koncept kulturnega relativizma temu odreci in se povezati z uni-verzalno razlago clovekovih pravic. Zanj je to rešitev paradoksa (Thornton,1995:23). Prav kulturni relativizem je pripeljal do ideje o enaki pra­vici do bivanja razlicnih kultur, razlicnih sistemov vrednot, kot nasprotovanje evropocentricnemu monokulturalizmu. Vendar se znotraj razlicih kultur postavljajo razlicni odnosi do posa­meznika. Tu je tocka paradoksa. Koncept clovekovih pravic hkrati, ko sega na podrocje relativnosti kultur, vpeljuje koncept univerzalnega položaja posameznikov v teh kulturah, seveda po vzoru evropocentricnega individualizma. Združevanje teh dveh nivojev pripelje do protislovja, paradoksa oziroma do navidez-no nerazrešljivega nasprotovanja. Za kulturni ralativizem pa ni III znacino poseganje v položaj posameznika, ampak ostaja na nivoju skupnosti. Govori o relativnosti med posameznimi sistemi vrednot, ki niso konkretni, kot trdijo nekateri, ampak so univerzalni, vendar bolj konkretno univerzalni, kot koncept clovekovih pravic. Kultura, na katero so pripeti je manj hete­rogena kot ‘globalna’kultura svetovnih razsežnosti. Vendar tudi kulture (in univerzalno), ki jih vpeljuje kulturni relati­vizem, niso homogene, kot smo videli v poglavju o kulturi/ družbi. Danes imamo opravka s heterogenimi, diferenciranimi kulturami/družbami in velikimi razlikami med identitetami znotraj nje. Napaka, ki jo naredijo nekateri zagovorniki mul­tikulturalizma je, da nacelo kulturnega ralativizma prehitro posplošijo in prepletajo individualno in skupinsko raven, ki jo prikazujejo kot homogeno. Od tu tudi izvira paradoks. Torej odvisno, na katero raven pripeljemo univerzalno. Dejansko so vrednote vedno univerzalne, vprašanje je le, na katerem nivoju abstrakcije se gibljemo, ce lahko tako rece­mo. Kulturni relativizem naj bi bil na ravni konkretnega, na ravni analize družbene prakse. Vendar to še ne pomeni, da ne more priti do kategorije univerzalnega. Do teh konceptov tudi pride. Pot univerzalizacije je pri kulturnem relativizmu vezana na prakticno raznolikost in je zato tudi univerzalnost, ki jo vpelje (kvalitativno) drugacna, bolj kontekstualizirana, a to ne pomeni, da ni univerzalna. Univerzalno pri univerza­listicnem pristopu deluje, kot da obstaja globalna kultura, ki jo kulturni relativizem zavrne in vpelje univerzalno na nivo­ju posameznih razlicnih kultur. Tako postane še bolj ociten konflikt med posameznikom in kulturo/družbo, ki ji pripada in se v razlicnih okolišcinah razlicno razrešuje. Položaj posa­meznika v teh razlicno obstojecih ‘kulturnih’univerzalnostih se razlikuje – od poudarjanja principov individualizma do vecjega izpostavljanja pomenov skupnosti. Ko govorimo o relativizaciji se moramo vprašati, o kakšni relativizaciji govorimo oziroma, kako opredelimo univerzalno in relativno. Najpogosteje je njuno razumeva­nje pripeto na binarno logiko, ko sta si pojma postavljena III eden proti drugemu kot dve skrajnosti, ki se medsebojno izkljucujeta. Princip Heglove dialekticne logike delno omili to dualno dojemanje in postavi možnost medsebojne pove­zanosti pojmov, ki so v binarni logiki na protipolih. Dopušca na primer, da izhajamo iz univerzalnega in se prek njegove negacije, to je relativizma, vrnemo nazaj na kvalitativno po­vsem drugo univerzalno, to je univerzalno, ki v sebi zaobjame relativnost in rešitve problemov, ki so se skozi relativizaci­jo pojavili. Možna je spirala, ki je seveda povezana tudi s Heglovo predpostavko o razvoju, kot o linearnem kvalita­tivnem spreminaju od nerazvitosti k razvitosti z linearnim dojemanjem casa. Vendar, ce to nacelo mišljenja povežemo s pojmom sprememba, ki je nevtralnejši, dobimo drugacno sliko dojemanja pojmov in spreminjanja njihovih pomenov znotraj samega diskurza analize. Clani Chicago Cultural Studies Group pravijo, da podob­ni problemi izhajajo iz pristopa, ki trdi, da je estetika povsem politicna. To stališce pripelje do radikane relativizacije vseh esteticnih norm in standardov. Prav tu pa tici vzrok razkoraka med kritiki, ki sledijo politizirani strategiji, in med tistimi, ki te­melijo na sociologiji, kjer imata politika in relativizem drugacen odnos. Konfikt se pojavi med stališcem, da ni in ne more biti estetskega standarda, ki bi bil neodvisen od kulturno zgodovi­skega konteksta, in med stališci lingvisticnih antropologov, ki analizirajo kulturne kontekste. V kulturnih študijah je prisotna težnja po domnevi, da so medkulturne primerjave univerzalne in imperialisticne v tem, ko pokrivajo kulturne in institucionalne horizonte. Lokalnirelativizemjelahko kompatibilen z doloceno obliko univerzalizma, vendar ne univerzalizma, ki bi vodil v nor-mativno presojanje. Vantropologijijeizhodišcelokalnakritikain postopno prek tegapride do širše slike, kaj pomeni kritika, ce jo artikuliramo z razlicnih pozicij. To je povsem drugacna univer­zalizacija, kot jo srecujemo obicajno v teoriji (tudi v sociologiji). Razlikujeseod univerzalizacije, npr. J. Habermasa, in od kritike, ki ima transcedentalno pozicijo, skatere se ukvarja s prakso. Ne-kateri trdijo, da univerzalizem lahko izhaja le iz radikalne primer­ III jave. Vendar se v primerjavah lahko še tako trudimo usklajevati lokalno perspektivo s transcedentalnega izhodišca, kljub temu prihajado razlik. Radikalna primerjava nemorepredpostaviti, da bo na koncu proizvedla kakršnokoli univerzalno. Lahko odkrije le set povezav. Prav tako ni razlogov za mnenje, da je presaditev ene kulture v drugo simetricna in prehodna. Primerjalno delo se mora upreti normativni univerzalnosti in ucinkom izravnave, ki so znacilni za korporativni multikulturalizem. Prav tako pa se moramo odreci veri v neomejenost kriticne moci relativizma (Chicago Cultural Studies Group,1994:122-123). Razkrilismo naravo paradoksa prikonceptih multikultura­lizma in clovekovih pravicah, ki izhaja iz dejstva, da se je kul­turni relativizem z ravni primerjave položaja med posameznimi kulturnimi/družbenimi skupnostmi, ki naj bi bile enakopravne, preneslo hkrati tudi na raven posameznika in njegov položaj v kulturi/družbi, v kateri živi. Tako se v imenu kulturnega relati­vizma, ki zagovarja suverenost kulturnih sistemov skuša prek individualne ravni poseci v obstojece sisteme vrednot, kjer se seveda zagovarja evropocentrizem. Lahko bi celo rekli, da tu ni paradoksa pac pa napaka, ko pride do mešanja kulturnega relativizma z individualnimi razsežnostmi. Multikulturalizem je le pri skupinskem vidiku pripet na kulturni relativizem, ki ne zajema ravni posameznika, medtem ko se pri vpeljavi boja za koncept clovekovih pravic pomaknemo tudi na individualno raven, kjer se brani pravice posameznika znotraj kulture/druž-be, v kateri živi. Ta boj se navezuje na ‘maticni’sistem vrednot multikulturalizma, to je liberalni individualizem – s tem na nek nacin pripelje evropocentrizem nazaj in to je tisto, kar navidez-no deluje kot paradoks, ki ga ni. To je teoretska manipulacija. Trditve o paradoksu in nezdružljivosti izpostavljenih stališc so hkratipripetetudinabinarniprincipmišljenjaingledanjaodnosa med relativnostjo in univerzalnostjo, ki sta v tem pristopu dojeti kot absolutni kategoriji. Alternativni pristop se odrece binarni logiki mišljenja in absolutni univerzalnosti in relativnosti, ki se v realnosti vedno hkrati pojavljata, se medsebojno prepletata in sta v obratnem sorazmerju. III Pasti multikulturalizma v praksi V kritikah multikulturalizma so izpostavljene pasti ali nevarnosti, do katerih naj bi prišlo pri izpeljavi teh konceptov v praksi. Izpostavljene so možnosti skrajnega kulturnega relati­vizma, ki naj bi pripeljal do kulturnega nihilizma, in getoizacije ali odcepitve manjšinskih etnicnih skupnosti. Najprej se ustavimo pri nevarnosti relativizacije in to v povezavizdojemanjemodnosamed univerzalnimin relativnim, v smislu popolne relativizacije obstojecih sisitemov vrednot in kulturnega nihilizma. O odnosu med relativnostjo in univerzal­nostjo smo že govorili. Pomembno je ali njuno razmerje razume-mo znotraj binarne logike ali zunaj nje, ko pojma na nek nacin povezujemo. Pri tem se univerzalno in relativno vedno prepletata in vzpostavljata razlicne nivoje univerzalizacije (relativnosti) in njuni skrajnosti v realnosti ne obstajata. Multikulturalizem naj bi s svojim kulturnim relativiz-mom pripeljal do kulturnega nihilizma. Te trditve se opirajo na spoznanja o procesih inkulturacije/socializacije, ki oblikujejo posameznikovo identiteto, in o pomenu sistema vrednot pri teh procesih. Enakovrednost razlicnih kultur, ki je jedro kulturnega relativizma, predstavlja tudi enakovrednost njihovih sistemov vrednot. Srecanje dveh enakovrednih sistemov vrednot, ki sta si nasprotujoca, pripelje do njune relativizacije in v skrajnosti do nihilizma. Na nevarnosti relativizacije vrednot, do katere lahko pri­de ob kulturnem stiku, opozarja že Z. Bauman. Pravi da pride pri posrednem ali neposrednem stiku med ljudmi do bolj ali manj intenzivnega pretoka kulturnih obrazcev iz enega sistema v drugega. Posledice kulturnega stika pa so dvojne: vsebinsko bogatenje kulture ali njeno unicevanje. Do bogatenja prihaja, ce se novi obrazci uskladijo z obstojecimi, se uravnotežijo. V nasprotnem primeru prihaja do kopicenja razlicnih, nemalokrat diametralno si nasprotujocih obrazcev. Rezultat kopicenja je relativizacija obrazcev (vrednote, norme,..) in konec njihove avtoritete, monopola, kar lahko pripelje do kulturne disharmo­ III nije in dejanskega unicenja kulture (Bauman, 1966:116-125). Posredno z relativizacijo Z. Bauman misli tudi na unicenje hierarhije, ki se vzpostavlja med vrednotami. S.C. Rockefeller mu na nek nacin odgovarja. Pravi, da ni nujno, da zavrnitev ideje o absolutni morali in fiksirani hierarhiji vrednot vodi v relativizacijo. Skozi izkušnjo, ob pomoci eksperimentalne in-teligence, lahko posameznik v vsaki posamezni situaciji, najde osnovo za ustvarjanje lastne objektivne vrednostne presoje. To velja tudi na nivoju kulturnih skupnosti in ne le za posameznike (Rockefeller,1992:91-92). To stališce dopolnimo s Ch. Taylorjem, ki pa opozarja na prakso, ki bi lahko pripeljala do kulturnega nihilizma. Pri tem pride do neke vrste preobrata v argumentih in izpeljavah, ko kulturni nihilizem ni vec posledica kulturnega relativizma, pac pa kulturne podrejenosti in brezpravnosti, ki jo lahko povežemo še stem, kar smo pri identiteti in socializaciji povedali o stigmi in stigmatiziranju celotne populacije. Avtor pravi, da princip kulturnega relativizma izhaja iz dejstva, da imajo pripadniki manjšin ali zatiranih skupin lastno kulturno identiteto, ki je drugacna. Ima drugo tradicijo, ravnanja, svojo intelektualno in estetsko zgodovino. Ta kulturna identiteta ima za posameznika velik pomen. Ce vse to, kar smo našteli, v praksi ne dobi prizna­nja, je spregledano ali celo stigmatizirano, pripadniki teh kultur izgubijo tla pod nogami. Nepriznavanje njihove skupinske identitete in njena stigmatizacija lahko pripeljeta do kulturnega nihilizma. Zašcita in priznavanje kulturne tradicije in dosežkov neke kulture ima za kulturno skupnost in posameznika v njej izreden pomen in ne vodi v nihilizem pac pa šele ta zagotavlja potrebne pogoje za življenje (1992:75-76). Ko govorimo o relativizaciji se lahko tudi vprašamo, o kakšnirelativizacijigovorimooziroma,kakodefiniramoodnos med univerzalnim in relativnim, kar se navezuje na razpravo v prejšnjem razdelku. Ce zavrnemo princip binarne logike mišljenja in relativno in univerzalno dojemamo skozi njuno prepletanje, dolocena stopnja relativnosti sovpada z doloceno stopnjo univerzalnosti. Pri tem v realnosti ni popolne oblike III univerzalnega, prav tako pa se moramo odreci absolutni rela­tivnosti. Pri tem je pomembno, da univerzalno ni povezano z normativnim presojanjem. Dejstvo je, da je vsako presojanje povezano s svojimi kriteriji, ki jih doloci tisti, ki presoja (sod­nik). Prav v tem so kriteriji posamezni. Posamezno pa je nes­posobno, da bi vzpostavilo univerzalno. Lahko se le razglasi za univerzalno. Druga nevarnost, na katero se pri multikulturalizmu opo­zarja, sta getoizacija in odcepitev. Primer getoizacije smo ome­nili že pri predstavitvi kulturnega pluralizma pri M. Gordonu. Ta kulturni pluralizem povezuje s strukturalnim pluralizmom. Za obstoj kulturnega pluralizma je nujno, da so subkulture povezane z lastnimi poddružbami, ki so enakovredne in na nek nacin avtonomne (tudi ekonomsko). Medsebojno se ena­kovrednopovezujejovširšo družbo.Zasamteoreticnikoncept kulturnega pluralizma pri M. Gordonu ne moremo reci, da predvideva obstoj razlicnih getoiziranih skupnosti. Slednje se pogosto soocajo s stigmatizacijo in marginalnostjo. Glede na predviden položaj posameznih subkultur/poddružb bi prej našli sticne tocke s konceptom federacije. Ko pa koncept soocimo z realno obstojecimi odnosi vidimo, da zahteva razmere, ko okolje, v katerem se združujejo razlicne subkulture/poddružbe, ni etnicno stratificirana. Ta zahteva kaže, da je ideja utopicna, saj danes takšna družba ne obstaja. Uresnicitev koncepta kul­turnega pluralizma v etnicno stratificiranem okolju pa lahko privede do getoizacije podrejenih etnicnih skupnosti. Posredno kritiko Gordonove teorije lahko predstavljajo stališca H.E. Girouxa. Pravi, da se v nekaterih pristopih pojavlja pojmovanje multikulturalizma kot numericne pluralnosti raz­licnih kultur. Tu se multikulturalizem navezuje na skupnost, ki je ustvarjen prostor, v katerem se razlicne skupnosti lahko razvijajo po svoje. Pride tudi do ustvarjanja javnega prostora, v katerem te razlicne skupnosti stopajo v interakcijo, bogatijo obstojeco kulturo in oblikujejo novo konsenzualno kulturo, v kateri prepoznajo tudi odsev svoje lastne identitete. Avtor pravi, da koncept spominja na ideje o ameriški družbi na pre­ III lomu stoletja in da v pogojih etnicno stratificirane realnosti lahko pripelje do getoizacije. To povzrocijo mehanizmi, ki jih poseduje dominantna skupnost. Multikulturalizem ni le za eno skupino, en jezik, eno religijo in eno ekonomsko filozo­fijo. Vodilne strukture družbe morajo odslikovati barvitost in razlicnost, ki je prisotna v življenju ljudi. Za to pa je potrebno doseci novo delitev moci in prerazporeditev virov, ki so nujni za ekonomski in družbeni razvoj tistih, ki so bili v preteklosti sistematicno izkljuceni in zatirani (Giroux,1994:337-340). Ta zahteva nas pripelje do središcnega problema naslednjega razdelka, ko se kriticnemu (radikalnemu) multikulturalizmu ocita, da je utopicen v svoji zahtevi po radikalni spremembi obstojecih razmerij moci in odnosov. V povezavi z razmišljanji o getoizaciji predvsem pa federaciji S.C. Rockefeller opozarja na nevarnost odcepitve (1992:89-91). V refeksiji Taylorjevega multikulturalizma in njegovega modela liberalizma pravi, da le-ta dovoljuje in predpostavlja, da vlada v imenu kulturnega preživetja aktiv-no podpre cilje posameznih kulturnih skupin (npr. Francozi v Kanadi). Eno je podpreti pravico do samoodlocbe zgodovin­sko razlicne in avtonomne skupine, kot so recimo pripadniki tibetanske budisticne kulture na Kitajskem. Bolj pa se zadeve zapletejo, ko hoce nekdo ustanoviti avtonomno državo znotraj obstojecega naroda ali vzpostaviti locen javni šolski sistem z lastnim kurikularnim programom po posameznih skupinah v ZDA – kot se je to zgodilo v Kanadi (prim. Quebeck). Avtor se boji, da Taylorjev model liberalizma, ki ga zagovarja na primeru Quebecka, vodi v nevarnost, da temeljne clovekove pravice preidejo v separatisticno mentaliteto. Ustvari jo etnicna identiteta, ce nadvlada primarno individualno,99 ki temelji na 99 Avtor v svoji teoriji zagovarja stališce o primarnosti individualne in sekundar­nosti etnicne identitete. Pravi, da moramo pri posamezniku spoštovati realne vrednote razlicnih kultur, skozi katere se aktualizira in izraža enkratnost oseb­nosti in ne le univerzalno potencialno sposobnost uclovecenja. Pri tem pa se pokažejo nevarnosti. S stališc demokraticne tradicije je nujna predpostavka, da posameznikova etnicna identiteta ni primarna. Za spoštovanje razlicnosti III univerzalnem cloveškem potencialu. Kot primer nevarnosti, o kateri govori, med drugim navaja tudi dogodke v Jugoslaviji v devetdesetih letih (Rockefeller,1992:89-91). S tem se vracamo na problem, ki smo ga omenili pri raz­pravi o identiteti. Pomembno je namrec, s katerih vidikov in stališc delamo analizo. Ali nas zanima položaj posameznika v odnosu do skupnosti, v kateri živi, položaj manjšinske etnicne skupnosti znotraj dominantnih odnosov in dominantne etnic­ne skupnosti ali pa nas bolj prežema vprašanje o preživetju naroda in nacionalne države, ki ju zagovarjamo kot absolutni kategoriji in nanju ne gledamo kot na rezultat dolocene zgodo­vinske in kulturne/družbene situacije. Na to lahko navežemo H.E. Griouxa, ki pravi, da številni konzervativci opozarjajo, da multikulturalizem predstavlja grožnjo nacionalni državi in nacionalni identiteti. Zanje je utopicna možnost za kultur-no demokracijo postala nevarnost in sicer iz vecih razlogov. Predvsem pa kulturna demokracija podpira kriticni jezik, ki omogoca razumevanje, kritiko in transformacijo hierarhicnih in izkorišcevalskih proizvodnih odnosov (Giroux,1994:331). V nadaljevanju S.C. .Rockefeller poveže svojo idejo o primarni identiteti posameznika in sekundarni etnicni iden­titeti s kritiko rigidnega koncepta o kulturnem preživetju in idej o absolutni pravici do kulturnega preživetja. Pravi, da je koncept povezan z ideologijo nacionalne države. Ce je kultura preobremenjena z vprašanji o zašciti lastne kulture, ni spo­sobna, da se odpre za medkulturno sodelovanje, izmenjavo. Nujna je kulturna transformacija in odprtost vseh kultur. To je za razlicne kulture izziv, da se izgonejo tistim intelektualnim in moralnim vrednotam, ki so nekonsistentne z ideali svobode, v multikulturalni družbi je pomembno, da etnicna identiteta ni osnova za priznanjeenakih vrednot. To priznanjesenavezujenaidejo o enakih pravicah. S perspektive liberalne demokraticne dužbe so vsi ljudje nosilci univerzalne clovekove narave. Posameznik ima pravico do enakega priznanja na osnovi lastnecloveškeidentitetein nenatemeljih etnicneidentitete, kijesekundarna. Univerzalna identiteta kot potencialna sposobnost uclovecenja je primarna in bolj pomembna kot partikularna identiteta, pa naj bo to državljanstvo, spol, rasa ali etnicni izvor (Rockefeller,1992:87-88). III enakosti in s spodbujanjem kooperativnega eksperimentalnega iskanja resnice in dobrega bivanja. Medkulturni dialog ima ve­lik pomen. Vpliva na clovekovo razumevanje in vodi do zlitja horizontov. S tem se družita dva alternativna nacina gledanja in obstaneta oba, ce obstajajo medsebojno spoštovanje in odnosi, ki ne uveljavljajo prevlade enega nad drugim. S tem se poveca alternativnost možnih pogledov na realnost. Res pa je, pravi avtor, da prihaja do mocnega konfikta med idejo o medkultur­nem sodelovanju in politicnimi principi kulturnega preživetja (Rockefeller,1992:88,92-93). Kriticni (radikalni) multikulturalizem: programi njegove izvedbe in utopicnost koncepta Obravnava bo usmerjena predvsem na zahteve zagovor­nikov kriticnega multikulturalizma po spremembi obstojecih družbenoekonomskih odnosov. Na primer P. Caws pravi, da je bistvo multikulturalizma pozitivno vrednotenje alternativnih kultur. S tem pride do preobrata v vrednotenju, do preskoka z negativnega predznaka na pozitivnega. Multikulturalizem teži k temu, da bi razbil, kar vladajoca kultura opredeljuje kot druge in drugacno. Na to se vežejo tudi manjvrednost in nedoletnost oziroma na drugi strani naše, domacnost, vecin­skost in vecvrednost. Neasimilirane manjšine so ekonom­sko in socialno zapostavljene (Caws,1994:372-374). H.E. Giroux dodaja, da so za multikulturalizem nujne sistemske, strukturalne spremembe, ki bi proizvedle potrebno družbeno ureditev (1994:327). Multikulturalizem brez spremenjenega politicnega delovanja je zgolj še ena oblika prilagoditve na obstojeci družbeni red, pravi McLaren. Liberalna in levo-li-beralna pozicija je vezana na diskurz reforme. Zaradi tega ne grestadovoljdalec v svojih projektih socialne transformacije. Kriticni multikulturalizempa gre dalje. Izhajaiz vidika upo­ra, poststrukturalisticnega pristopa in razumevanja pomena in poudarjanja pomena, ki ga imata jezik in predstava pri vzpostavljanju pomena in identitete. S poststrukturalistic­nih stališc so znaki in pomeni v svojem bistvu nestabilni in III spremenljivi. Ustaljeni in doloceni so le zacasno, glede na to, kako so artikulirani znotraj partikularnih diskurzivnih in zgodovinskih bojev. Na ta nacin poudarek ni le besedilna igra ali metaforicna nadomestitev kot oblika upora (kot v primeru levo-liberalnega multikulturalizma), ampak poudarja osrednje vprašanje o transformiranju družbenih, kulturnih in institucionalnih odnosov, ki vzpostavljajo pomene (McLa­ren,1994:50-55). Rasizem je bil ustvarjen zgodovinsko, semioticno in institucionalno na razlicnih družbenih ravneh in se kaže v razlicnih oblikah. V nasprotju z liberalnim multikulturaliz-mom se kriticni ne ustavi pri priznanju razlik in analizi ste­reotipov. Seže globlje. Zahteva razumevanje, vkljucevanje in transformacijo razlicnih zgodovin, kulturnih pripovedi, predstav in institucij, ki producirajo rasizem in druge oblike diskriminacije. Razprave morajo tako nujno zajeti rasne in razredne odnose znotraj in zunaj obstojece šolske hierarhije (Giroux, 1994: 328). Vsi zagovorniki radikalnega ali kriticnega koncepta se zavedajo, da multikulturalizem ni magicno zdravilo za vse družbene bolezni, kot pravita H.L. Gates in M. Wallace. Ni obljubljena dežela. Nekdanji utopicni idealizem multikultu­ralne filozofije lahko postane pragmaticna inštitucionalna tehnika za nevtralizacijo številnih ekonomskih, politicnih in socialih zahtev – primer Benettona (Gates,1994:205;Walla­ce, 1994:259). Demokracija ni brezkonfliktna, politicno in kulturnoskladnaureditev.To,daobstajazakonopravicnosti še ne pomeni, da pravicnost obstaja. Za pravicnost se je po­trebno neprestano boriti in jo ustvarjati. Glavno sredstvo boja je razlicnost, diferenca, ki sama ni cilj, ampak argument. Je argument za dokazovanje, da mora biti razlicnost afirmirana tudi znotraj politik kulturnega kriticizma in obveza za so-cialno pravicnost. Diferenca pa je vedno rezultat zgodovine, kulture, moci in ideologije. Razumeti jo moramo v terminih svojevrstnosti njene produkcije. Odpor mora poseci tudi v socialno podrocje, v socialniboj za enak dostop do socialnih III virov in za transformacijo dominantnih odnosov oblasti. Raz-like med kulturami so politicne in ne le formalne, besedilne, lingvisticne.Nesmemospregledatiglobalnihalistrukturalnih odnosov oblasti. (McLaren,1994:50-58). Razlike so kljucne. Niso cilj, ampak argument. Multikulturalizem mora diferenco nele priznati, ampak izhajatitudiiznezdružljivostinekaterih razlik (Stam, Shohat,1994:320). Zahteva po spremembi družbenih odnosov je podobna zahtevam, ki so se v preteklosti izpostavljale v teorijah raz­rednega boja in revolucije. Problemi so isti in isto je kljucno vprašanje, kako presekati obstojece odnose in razmerja moci, kulturno/družbeno tradicijo in razbiti obstojeco etnicno strati-fikacijo. Tudi zaradi zanemarjanja tradicije, njenega pomena in moci so propadli nacrti o osnovanju boljše, pravicne druž-be: moc tradicije, pomen socializacije in obstojecega sistemavrednot. Še pomembnejše pa je vprašanje resocializacije. Ali jemogocežeizoblikovano osebnostspremeniti?Pod kakšnimi pogoji je to možno? Ta vprašanja na nek nacin predstavljajo razhajanja med omenjenimi razrednimi teorijami in teorijami multikulturalizma. Medtem ko se prve s temi vprašanji sploh niso ukvarjale, so druge povsem zavzete z njimi. V cem se teorije kriticnega multikulturalizma bistveno razhajajo s teori­jami razrednega boja? Glavna razlika med njimi je pri iskanju poti za uveljavitev pravicnejše družbe. Teorije razrednega boja izhod najdejo v revoluciji in spremembi lastniških odnosov, zagovorniki kriticnega multikulturalizma pa so v izhodišcih zelo blizu razsvetljenskega modela in verjamejo v moc ideje, razuma. Vendar pa za razliko od razsvetljenstva racionalno­sti predpostavijo nezavedno, tocneje diskurz in izpostavljajo njegov pomen, ki ga ima za posameznika. Pravijo, da je pri vzpostavljanju novih odnosov potrebno zaceti z jezikovnimi spremembami, ki jih morajo podpreti še ostale spremembe. Vsi avtorji izpostavljajo jezik kot osnovno izhodišce in nujnost boja napodrocju diskurza. Nujna jezamenjava pojmov oziromanjihovaponovnaopredeljitev.P.McLarenpoudarja,da si vladajoca ideologija vedno prizadeva, da bi dosegla trdnost III njej ustreznega pomena nekega znaka. Na pomen je napeta ideologija, ki je povezana z binarnim principom mišljenja. Za upeljavo multikulturalizma ima velik pomen jezik oziroma di­skurz. Nujna je analiza, kako diskurz vzpostavlja moc. Prouciti je treba razvoj pedagoškega diskurza in praks, ki demonizirajo druge, ki so drugacni in jih povezuje z deviantnostjo. Ustvariti je treba nov diskurz, pri tem pa izhajati iz vprašanja, kako so naše identitete zgrajene (McLaren, 1994:56-59). Analizo identi­tete v ospredje svojega zanimanja postavlja M. Wallace. Pravi, da je problem multikulturalizma v tem, da številni kulturni in družbeni procesi, ki so povsezani z ekonomijo, družbenimi spre­membami,individualnoinkolektivnopsihologijo,spolom,raso, spolnostjo, hegemonijo... operirajo na nezavedni ravni. Realno je neke vrste domena nezavednega. Pojavi s vprašanje, kako je nezavedno konstituirano in kako deluje. Temu dodaja, da v realnosti ni univerzalnega nezavednega. Ce ga posplošujemo, se moramo hkrati zavedati, da ne obstoja le eno nezavedno in da deluje na nešteto nacinov. Prav gotovo pa imajo stereotipi pomembno mesto pri tem. Zato je nujno, da se stereotipe re-konstruira oziroma razgradi (Wallace,1994:260-268). Zaceteksprememb morabitivponovniopredelitvijezika oziroma posameznih pojmov. Potrebno je izoblikovati jezik za kritiko oziroma kriticni jezik. Zdravorazumska zvest ni dovolj. Kriticnemu jeziku moraslediti razvoj resnicne proti-hegemon­ske javne sfere.100 Potrebno je vec kot zgolj retoricna razpr­šitev pritiska. Potreben je nacrtovan in usklajen odpor proti rasisticnemu, patriarhalnemu in seksisticnemu kapitalizmu (McLaren,1994:63). 100 Avtor uvajapojem‘counterhegemonic’javnasfera, kigaprevajamo s pojmom proti-hegemonska javna sfera. Oznacuje javno sfero, ki je osvobojena od us-taljene dominantne hegemonije, proti kateri se bori. Pomen lahko povežemo tudi s pojmom cunterculture, ki je pri M. Paynu opredeljena kot kultura, ki se upira dominantni, je v opoziciji. V uporniškem kontekstu znotraj ZDAto pomeni boj proti kapitalizmu, protestantizmu in militarizmu. Kot vrednoto postavlja spiritualno nasproti materialnemu, hedonizem nasproti razumnosti in toleranco nasproti predsodkom (Payne, 1996:117). III Vnadaljevanju se avtorji razlikujejo med seboj glede na to, kaj izpostavljajo kot kljucno mesto, kjer bi do sprememb lahko prišlo. Tako se bomo srecali zrazlicnimi socializatorji, ki jih posamezni avtorji izpostavljajo. P. McLaren, M. Wal­lace, H.E. Giroux, in S. Wolf izpostavljajo predvsem pomen šole in šolskih kurikulumov, P. Caws izpostavlja znanost, R. Stam in E. Shohat pa množicne medije. S. Wolf (1992:75-80) pravi, da moramo politiko priznanja nujno povezati z izobraževanjem za mutlikulturalno družbo. Dopolni jo H.E. Giroux z zahtevo po novem jeziku znotraj pe­dagoške prakse, ki bi presegal meddisciplinarne meje in prodrl v obmocje kulturnih razlik. V njem kulturna diferenca ne bo postavljena kot nekaj, do cesar smo strpni, ampak kot osnova za razvoj diskurza. Multikulturalizem je zelo pomemben kot politicni diskurz. Lahko je definiran skozi razlicne ideološke konstrukte in kaže na boj, ki se plete okoli teženj po reformi­ranju zgodovinskega spomina, nacionalne identitete. Prav zato je pomembno, da bi postal uporaben kot pedagoški koncept (Giroux,1994:329,336). Najbolj izdelan program podaja P. McLaren. Pravi, da je mesto spremembe šola, ciljna publika pa srednji sloji v ZDA. Ucitelji in kulturni delavci bi morali uporabljati jezik (ustvariti diskurz), ki ne bi bil evropocentricen, monokulturalisticen. Ne bi smel bili povezan s tržnimi imperativi, ampak izhajati iz im­perativov liberalizma (svoboda, demokracija, kriticen državljan) in temeljiti na politiki solidarnosti in sožitja. To pa ne pomeni, da vsi ljudje mislijo enako, ampak da se solidarnost in sožitje lahko zacneta, ko imajo ljudje zaupanje v nestrinjanju in razlicnosti. Za to mora pojmovanje MI-ONI postati relacijsko in ne enosmerno. Avtor predstavlja nekaj predlogov za multikulturalisticni kuri­kularni program (McLaren,1994:57-64): 1. Med najboljša književna dela je potrebno uvrstiti vsaj dve deli avtorjev iz vrst ne-belcev. 2. Ucitelji bi morali opozarjati na diskurz, ki opravicuje in re-producira družbene razlike, ki temelijo na rasni in razredni pripadnosti, spolu in spolni orientaciji. 3. Odstraniti bi morali domnevo o inherentni superiornosti belcev in zahodne racionalnosti. 4. Pokazati bi morali, da so pri produkciji ‘zahodnega’véde­nja razlicne skupine razlicno zastopane. 5. Potrebna je korenita kurikularna sprememba, ki bo zago­tovilamožnostzanove(multikulturalne) pristopev razre­dih in vzpostavila pedagogiko, ki temelji na dialogu, kjersubjekt vidi drugega kot subjekt in ne kot objekt. Šele, ko bo prišlo do tega, bodo študentje udeleženci zgodovine, ne pa njene žrtve. 6. Nosilci kurikularnega programa bi morali biti kriticni pedagogi, ki bi se odrekli redukcionisticnemu pogledu na družbeno ureditev. III Za vse to je nujna samorefleksivna zavest, ki pa ne zadostuje za emancipacijo, cetudi je v nasprotju z vsemi oblikami dominacije in pritiska. To mora iti z roko v roki s spremembami materialnih in družbenih pogojev prek kontra­hegemonisticnegadelovanja. Nikolinesmemo izpustitirasne, razredne in spolne družbeno-zgodovinske dinamike, je zane­mariti. Samorefleksivna zavest je povezana s pojmom mejneidentitete, ki jo v dolocenih pogojih vzpostavlja. Študentje morajo imeti možnosti za vzpostavitev mejne identitete101 (McLaren, 1994:62-65). Videli smo, da številni avtorji izpostavljajo šolo kot najpomembnejšo institucijo, ki lahko zagotovi vzpostavitev novega multikulturalnega diskurza. Glavno bojišce za mul­tikulturalizem naj bi bile šole oziroma kurikulum, pravi P. Caws. V nadaljevanju pa se sprašuje, ali je to res. Povezava med kulturno identiteto in šolo je bolj šibka, kot se to obi­ 101 ’Border identity’oziroma mejna identiteta je povezana z življenjem študen­tov. Avtor pravi, da imajo študentje možnost, da živijo multidimenzionalno, da živijo v mejnih kulturah. To še posebej drži za mesta. Mejne kulture so tiste, ki med ponavljanjem dolocenih normativnih struktur in kodov pogosto trcijo v druge kode in strukture, katerih referencni status je pogosto neznan ali le delno poznan. V interkulturalnih kontekstih, ko študentje prestopijo lingvisticne, kulturne meje in meje konceptualnih realnosti, je možnost za vzpostavljanje mejne identitete (McLaren,1994:65-66). III cajnopredpostavlja.Iztegasledi, daninujno, dajeprevlado dominantne kulture zagotovil šolski sistem. Vpliv kulture na posameznikanitako mocna, kotnekateripredpostavljajo. To lahko sklepamo iz razmer, kjer vidimo, da so velike razlike medposameznikiznotrajistekulture. Nekajfaktorjev jeprav gotovo kulturno pogojenih, vendar je tudi veliko takšnih, ki so danes skupno nasledstvo vseh cloveških kultur ali kot pravi avtor, kulturno nevtralnih ali transkulturalnih. Pri tem misli predvsem na postopno odkrivanje in zbliževanje znanosti od Grkov in Arabcev, z njenim spektakularnim pospeševanjem v zadnjih treh, štirih stoletjih. Ljudje z razlicnimi kulturnimi ozadji so prispevali k temu. V tem so sodelovali in se o tem ucili. Glavna zahteva tistih, ki se pocutijo kulturno zatirane mora biti zahteva po najboljšem usposabljanju v naravo­slovnih in družboslovnih znanostih. Znanost je nevtralna, transkulturalna. Je rezultat zbliževanja in je objektivna. Znanstvena literatura da subjektu obcutek za lastno umesti­tev in skladnost s svetom. To da posamezniku možnost za transcendentno pozicijo, da se odmakne od okolja, v katerem živi. Ti elementi so transkulturalni elementi identitete, ker iz­virajo izstalnih, trajnih predstav o svetu, o telesu alio okolju. Multikulturalizem je povezan s transkulturalnimi sestavinami identitete, ki delujejo v povezavi z relativno stalnimi pojavi v objektivnem svetu. Povezan je z internacionalizmom in pluralizmom. Dejstvo pa je, da se ljudje locijo med seboj po tem, na koliko kultur so vezani. Tako imamo ljudi, ki so ve­zani le na eno kulturo in posameznike, ki so transkulturalni ali multikulturalni. Slednja tipa nista ostro locena, saj prvi prehaja v drugega (ali pa ne). Do tega pride pri posameznikih, ki imajo izkušnjo razlicnih kulturnih okolij. Nove kulturne okolišcine vplivajo na njihove identitete. Ta transformacija ima lahko tudi patološke razsežnosti. Ce do tega ne pride, pa je sprememba povezana z relativizacijo prejšnjega sistema vrednot in stabilnost posameznika v uskladitvi med prejšnjim in poznejšim stanjem (Caws,1994:374-383). Kot smo že za­pisali,jepolegkulturnegastikaznanosttista,kiposamezniku III omogoca transkulturalno ali multikulturalno pozicijo. Do sedaj smo izpostavili pomen jezika, diskurza, šole in znanosti. R. Stam in E. Shohat pa izpostavljata pomen množicnih medijev. Množicni mediji so zaradi svojega vpliva in vloge v kulturnem/družbenem življenju v središcu njune pozornosti. Mediji imajo danes velik pomen za reprodukcijo obstojecih odnosov, prav tako pa so bili pomembni pri pro-dukciji množicne kulture. Dominantni mediji reproducirajo evropocentrizem, spolne, rasne, etnicne stereotipe in se izo­gibajo alternativnim dojemanjem. Za dolocene populacije us-tvarjajo shizofreno situacijo inprek tegavplivajo naidentitete posameznikov. S teh stališc je zavzemanje množicnih medi­jev za podporo in izpeljavo multikulturalizma ena kljucnih potreb. Mediji bi lahko promovirali multikulturalni diskurz. Na podrocju filma bi morali ustvarjalci filma, ki izhajajo iz marginaliziranih okolij, prikazati svojo zgodovino in jo ponovno napisati. Tako bi na nek nacin vsaj delno prevzeli nadzor nad lastno podobo in govorili s svojim glasom. To ne pomeni, da bomo slišali resnico nasproti evropocentricne laži, ampak, da se bomo srecali z alternativnimi razumevanji zgodovineinsedanjosti.Filmi,kisojihnaredili‘NativeAme­ricans’predstavljajo alternativno razumevanje zgodovine in kolonializma. Potrebno bi bilo postaviti opozicijsko kino in video produkcijo. Dati možnost alternativnim odnosom do telesa, spolnosti, duhovnosti in kolektivnega življenja. Prav tako bi bilo potrebno razbiti monopol belcev nad lepoto, ki se utrjuje prav s pomocjo medijev (Stam,Shohat,1994:302-313). Za razliko od vecine prakticnih rešitev, ki jih predla­gajo zagovorniki koncepta kriticnega multikulturalizma, ko išcejo institucijo, ki bi bila sposobna v obstojece družbene odnose vnesti spremembo, pa C.H. Rockefeller pravi, da je nujno, da se že v izhodišcu spremeni princip mišljenja ozi­roma clovekovo dojemanje okolja, v katerem živi. Pravi, da se mora multikulturalizem opreti na kritiko antropocen­tricnosti. Ekologi zahtevajo spoštovanje živali, dreves, rek, in ekosistema. Podobno kot zagovorniki multikulturalizma III skrbijozanovodnos do drugacnosti, razlicnosti. Zagovarjajo pravico zatiranih skupin z moralnih in legalnih stališc. Kot zagovorniki multikulturalizma kritizirajo stališca o dosežkih predvsem ene skupine (beli, evro-ameriški moški) podobno ekologi kritizirajo antropocentricni odnos in antropocentric­no gledanje, po katerem clovek predstavlja najvišje razvito živalsko vrsto, ki je inherentno superiorna drugim bitjem. V obeh primerih gre za napad na hierarhicno obliko mišlje­nja, ki zanika ali zmanjšuje vrednost ostalih bitji. Številni ekologi zavracajo antropocentricno usmeritvijo, ki trdi, da imajonecloveškeoblikeživljenjazgoljinstrumentalno vred­nost in obstajajo le kot sredstva za cloveka. Ti predstavniki antropocentrizem nadomešcajo z biocentricno usmeritvijo in perspektivno, ki poudarja, da imajo vsa živa bitja inhe­rentno vrednost. Ljudje imajo moralno obvezo, da spoštujejo vse oblike življenja. Ta princip mišljenja lahko povežemos prizadevanji, da se spoštuje vse ljudi in kulture. Številni zagovorniki biocentrizma so tudi zagovorniki egalitarizma. Podobno nekateri zagovorniki mutlikulturalizma zahtevajo, da se vsem kulturam podeli enakovreden položaj. Zagovar­jajo nacelo kulturnega relativizma in diferencialni koncept kulture. Za to, da se v ZDAdoseže enako priznanje razlicnih kultur ni dovolj le sprememba v knjigah in ucbenikih, kot to predlaga Taylor in še nekateri in kot so že neredili v Kalifor­niji in New Yorku. Takšni ukrepi ne bodo ustavili narašcajoce socialne razdrobljenosti. Nujno je napisati novo, globjo pre­sojo etnicnih zgodovin ameriških ljudi, ne pa krciti ameriške zgodovine na etnicne zgodovine. Vsa živa bitja imajo namen svojega obstoja le v sebi in ne izven sebe. Vprašanje o enakem dostojanstvu, spoštovanje etnicne raznolikosti in kulturnega preživetja moramo razumeti v kontekstu spoštovanja narave v povezavi z biocentricnimi stališci. Multikulturalizem torej ni le vprašanje politicnih pravic za posamezne manjšine. Je veliko vec kot to. Je zahteva po priznanju enake vrednosti razlicnih kultur in je izraz temeljne in globoke univerzalne potrebe ljudi, da so brezpogojno sprejeti. Obcutek, da si III sprejet, je bistven za identifikacijo in vkljucuje tako afirma­cijo etnicne partikularnosti kot univerzalno deljen potencial (Rockefeller,1992:88-96). Za razliko od predhodnih avtorjev C.H. Rockfeller ne raz­mišlja o poti, po kateri bi lahko vzpostavili biocentricni princip mišljenja namesto antropocentricnega. S tem se je izognil, da bi mu lahko ocitali, da ima koncept utopicne komponente. Vsi avtorji se zavedajo utopicnosti svojih idej in na dolocenih me-stih opozarjajo na to. Avtorji Chicago Cultural Studies Group pravijo, da velik del utopicnega nacrta multikulturalizma te­melji na mnenju, da je intelektualno delo lahko izraz in medij identitete. V dolocenih pogledih je to res lahko, na primer pri identiteti postkolonialnega subjekta ali nacionaliziranih manj­šin. V obeh primerih multikulturalizem ponuja perspektivo za uporabo intelektualnega diskurza, ki ne bo vec sredstvo akul­turacije ali mednarodne administracije, ampak bo artikulacija alternativnih stališc, ki jih predstavljajo intelektualci sami. To zahteva, da nekje obstaja polje alienacije, možnost odtujitve od obstojecega, polje za razlicne identitete in identitetne boje. Razlicna polja alienacije, naj bi pod vodstvom multikultura­lizma prišla v primerjalne odnose. To je mocan utopicen nacrt (Chicago Cultural Studies Group,1994:123-124). O polju alie­nacije ali transkulturalnem prostoru se sprašuje tudi P. Caws in najde ga, kot smo že videli, v znanosti. Le-ta omogoca posameznikom transkulturalno pozicijo. Multikulturalizem je povezan s transkulturalnimi sestavinami identitete, ki delujejo v povezavi z relativno stalnimi pojavi v objektivnem svetu, z internacionalizmom in s pluralizmom. Monokulturni konser­vativci se upirajo v imenu kulturnega preživetja. Ciste oblike kulture pa lahko preživijo ne glede na obce mešanje. Ne glede na to, kako radikalno se populacija meša, povsem izvirni pritiskine popustijo v mejah predvidene kvantitete. Še vec, tisti, ki si zanesenjaško prizadevajo za ciste kulturne oblike in izvirnost – pri cemer jih v zacetku ne štejemo v kulturno mešan prostor – so jih sposobni zašcititi na bolj inteligenten in ucinkovit na-cin,kotpa to dela monokulturalni preostanek. Na svetu je na III stotine jezikov, literatov, obrti, glasbenih oblik in umetniških praks. Vse to bi izumrlo, ce jih ne bi razvijali profesionalci ali zavzetiamaterij. Posameznikiv kulturiizberejo vidike lastne identitete. Identiteta ni tako preprosto dolocena mimo posa­meznika. Tudi posameznik dejavno vpliva na samokreacijo. Posameznik v mejah omogocenega na koncu sam izbere iz tega, kar mu je dano, ponujeno od zunaj. Izbere identitetoin kulturno afiliacijo. Na svetu obstajajo številne kulture. Temelj skladnega sobivanja razlicnih kultur mora biti vzajemna delitev tistega, kar je konvergentno in vzajemno spoštovanje tistega, kar je divergentno. Ta vzjemnost je ideal. Vpraksi pa so še vse prepogoste situacije, ko je odnos med dvema kulturama asime­tricen, vcasih tudi zato, ker se ena od njiju sama premalo odpira ali ker posamezniki, ki bi morali spodbujati prepletanje njunih horizontov, vsi prihajajo iz ene kulture. To predpostavlja miro­ljubne odnose. Torej je srecni izid razprave dalec od odnosov v realnosti. Avtor zakljucuje z upanjem, da vendar obstajata prostor in možnost za transkulturalizem in multikulturalizem. Možnosti konvergence vidi v znanosti. Avtor pravi, da to deluje utopic­no in v celoti ne bo nikoli uresniceno. Pa še res je. Autopija je ‘prostor dobrote’, nadaljuje. Z njo se lahko upremo skepticizmu (Caws,1994:380-386). Razmišljanja o utopicnosti in smiselnosti teorij multikul­turalizma in o njihovi izvedbi zakljucimo z razclenitvijo pojma utopija, ki jo ponujata R. Stam in E. Shohat. Utopijo lahko razumemo razlicno. Lahko jo razumemo v smislu popolne nez­možnosti ali po drugi strani v smislu kriticne utopicnosti. Avtorja pravita, da pojem lahko razumemo v povezavi z znanstvenim nacrtovanjem, z nacrtovanjem neizvedljivega ali v smislu tota­lizirajoce metanarativnosti razvoja, po drugi strani pa ga lahko razumemo kot kriticno utopijo, ki jo lahko imenujemo tudi »uporniški izraz družbene spremembe, ki je prihuljen v trajajo-cem, neprestanem odprtem procesu umišljanja (vizije) o tistem, cesar ni.« (Stam,Shohat,1994:302). Utopija ponuja možnost kritike obstojecih odnosov pod vplivi vizije o ‘socialno pravicni (egalitarni) družbi’.102 III Zakljucek Videli smo, da so velike težave z opredelitvijo pojma multikulturalizem. Pojem se uporablja v razlicnih kontekstih in pomenih, hkrati pa se v povezavi z razpravami o multikultura­lizmu pojavljajo še pojmi kulturni pluralizem, interkulturalizem in transkulturalizem. Pojem multikulturalizem lahko oznacuje konkretno kulturno/družbeno stvarnost, ko se vec etnicnih skupnosti nahaja v isti državi. Lahko je povezan s teorijo, kjer nastopa kot ena izmed kategorij, ki oznacujejo posebne odnose med razlicnimi etnicnimi skupnostmi, ki se nahajajo v isti državi. Poleg pojma multikulturalizem tu srecamo še kulturni pluralizem, interkulturalizem in transkulturalizem. Tretja možnost uporabe pojma multikulturalizem je, ko pojem na nek nacin združuje oba vidika. Pojem kot tak se pojavi znotraj politicnih programov in gibanj za spremembo obstojecih odnosov ali po drugi strani kot principuradnepolitikedo priseljencev.Slednjesepovezujes poj-mom migracij v ožjem pomenu besede, še natancneje s pojmom mednarodnih migracij in migracijske politike in bo v ospredju nadaljnjih razmišljanj pricujocega dela. Znotraj sociologije mi-gracij in antropoloških teorij akulturacije se najpogosteje pojavlja pojem multikulturalizem, zato ga tudi mi vseskozi uporabljamo. Danes je v svetu le nekaj držav, ki jih ne prežema multi-kulturalna heterogenost. Vendar pa ta pojav sega dalec nazaj v zgodovino cloveštva. Njegovi temelji so bili postavljeni z zacet­kom preseljevanj ljudstev. Multikulturalizem je tako v svojem nastanku tesno povezan z migracijami ali selitvami v najširšem pomenu besede. Do ideje o multikulturalni ureditvi družbenih odnosov, ki bi temeljili na pravici do spoštovanja razlicnih kul­ 102 Sam pojem je sporen. Vprašanje je namrec, kako definiramo pojem pravic­nosti. Prav pri tem pojmu in njegovi opredelitvi se številni avtorji razhajajo. Na tej tocki se razhajajo tudi koncepti konzervativnega, liberalnega, levo-li-beralnega in kriticnega multikulturalizma. Vsi namrec zagovarjajo pravicno družbo, le kriteriji dolocanja tega, kaj je pravicno, se zelo razlikujejo. III tur, pa pride šele v zacetku 20. stoletja. Velik pomen za teorijo imata kulturni relativizem in diferencialni koncept kulture, ki sta v družboslovje prinesla alternativni pogled na kulturne/ družbene odnose. Iz teorij multikulturalizma in odnosa do njih lahko izluš-cimo štiri tipe: konzervativni oziroma korporativni, liberalni, levo-liberalni in kriticni oziroma radikalni oziroma skrajno levi. To je idealno tipski model, ki služi zgolj kot sredstvo analize in ni oris v realnosti obstojecih razmer. Iz prikaza je razvidno, da je kljucna razlika med idealno-tipskimi modeli multikulturalizma vezana na poltiko in ideologijo. S tem se potrjuje stališce H. E. Goriouxa (1994:336), ko pravi, da je multikulturalizem opredeljen skozi razlicne ideološke kon­strukte. O tem prica že samo poimenovanje posameznih tipov, ki vkljucuje pojme, ki se jih uporablja v povezavi z ideologijo in politiko. Predvsem znotraj cetrtega tipa teorij, ki izpostavlja nuj­nost po spremembi obstojecih družbenih odnosov in razmerij moci, se izpostavlja nujnost premika v teoretskih izhodišcih s pojmastrpnost(toleranca) narazliko (diferenco). Nanjomora-mo gledati kot na interakcijsko, relacijsko diferenco. Razlike med kulturami moramo opredeliti kot politicne in ne le kot formalne, besedilne, lingvisticne. Ne smemo spregledati glo­balnih ali strukturalnih odnosov oblasti. Koncepta totalnosti ne smemo ovreci, ampak moramo totalno gledatikotpo diferenci naddeterminirano strukturo. Pri tem pa je nujna analiza moci diskurzaoziromakako diskurzvzpostavljamoc. Terminaenot­nost in razlika moramo razumeti izven binarne logike, ko sta si postavljena kot nasprotji. Pri tej problematiki je nujna pozicija enotnosti v razlikah. Enotni smo v tem, da smo si razlicni. V kritikah radikalnega, kriticnega multikulturalizma, ki jepovezan s kulturnimrelativizmomin zagovoromclovekovih pravic, so izpostavljene trditve o paradoksu in protislovnosti samih teoretskih izhodišc multikulturalizma. Prav tako se govori o nevarnostih kulturnega nihilizma, getoizacije, odce­pitve manjšinskih etnicnih skupnosti. Do tega naj bi prišlo, ce III bi multikulturalizem prenesli v obstojece kulturne/družbene kontekste, ki so etnicno stratificirani. Poleg tega se mu ocita, da je na nekaterih mestih utopicen. Temeljni paradoks teorije multikulturalizma se nanaša na tipe, ki se v svoji osnovi navezujejo na zagovor clovekovih pravic in je povezan s paradoksom koncepta clovekovih pra­vic. Sam koncept clovekovih pravic izhaja iz liberalne tradicije in je na nek nacin ujet v liberalni diskurz. Hkrati je tudi sam multikulturalizem v svojih osnovah vezan na liberalni diskurz in monokulturalizem, katerega negacija je. Paradoks konceptov multikulturalizma in clovekovih pravic izhaja iz dejstva, da se je kulturni relativizem z nivoja primerjave položaja med posameznimi kulturnimi/družbenimi skupnostmi, ki naj bi bile enakopravne, preneslo hkrati tudina nivo posameznika in njegov položaj v kulturi/družbi, v kateri živi. Tako se v imenu kulturnega relativizma, ki zagovarja su­verenost kulturnih sistemov skuša prek individualnega nivoja poseci v obstojece sisteme vrednot, kjer se seveda zagovarja evropocentrizem. Multikulturalizem je le pri skupinskem vidiku pripet na kulturni relativizem, ki ne zajema nivoja posameznika, medtem ko se pri vpeljavi boja za koncept clo­vekovih pravic pomaknemo tudi na individualni nivo, kjer se branipraviceposameznikaznotrajkulture/družbe,vkateriživi. Ta boj je vezan na ‘maticni’sistem vrednot multikulturalizma, to je liberalni individualizem – s tem na nek nacin pripelje evropocentrizem nazaj in to je tisto, kar navidezno deluje kot paradoks, ki ga ni. To je teoretska manipulacija. Trditve o paradoksu in nezdružljivosti izpostavljenih stališc so hkrati pripete tudi na binarni princip mišljenja in razumevanja odnosa medrelativnostjoinuniverzalnostjo,kistadojetikotabsolutni kategoriji, s cimer se srecujemo tudi pri ocitkih, da kulturni relativizem pripelje do kulturnega nihilizma. Pri trditvah o paradoksu multikulturalizma in nevarnosti kulturnega relativizma, da pripelje do nihilizma, moramo biti pozorni, kako sta definirana pojma univerzalno in relativno. Najpogosteje je njuno razumevanje pripeto na binarno logi­ III ko, ko sta si pojma postavljena eden proti drugemu kot dve skrajnosti, ki se medsebojno izkljucujeta. Vendar ta odnos med njima ni nujen. Alternativni pristop se upre normativni univerzalnosti in efektom izravnave. Prav tako pa se mora odreci veri v neomejenost kriticne moci relativizma. Ce za­vrnemo princip binarne logike mišljenja in relativno in uni-verzalno dojemamo skozi njuno prepletanje, dolocena stopnja relativnosti sovpada z doloceno stopnjo univerzalnosti. Pri tem v realnosti ni popolne oblike univerzalnega, prav tako pa se moramo odreci absolutni relativnosti in normativnemu presojanju. Vsako presojanje je povezano s kriteriji. Vedno jih doloci tisti, ki presoja. Vtem so kriteriji partikularni. Par-tikularno pa je nesposobno, da bi vzpostavilo univerzalno. Za takšno se lahko le razglasi. Na probleme kulturnega relativizma opozarja že Z. Bauman v razpravah o kulturi in akulturaciji. Posledice akulturacije so dvojne: vsebinsko bogatenje kulture ali njeno unicevanje. Do bogatenja prihaja, ce se novi obrazci uskla­dijo z obstojecimi in se uravnotežijo. Vnasprotnem primeru prihaja do kopicenja razlicnih obrazcev, ki si nasprotujejo. Rezultat kopicenja je njihova relativizacija, ki lahko pripelje do konca njihove avtoritete in do kulturne disharmonije. Na neknacinjetolahkotudidejanskounicenjekulture(Bauman, 1966:116-125). Vnasprotju s tempa Ch. Taylor (1992:75-76) izpostavlja, da pride do kuturnega unicenja in nihilizma hi-treje zaradi kulturne podrejenosti. Pri tem pride do preobrata v argumentih in izpeljavah, ko kulturni nihilizem ni vec po­sledica kulturnega relativizma, pac pa kulturne podrejenosti in brezpravnosti, ki sta vedno povezani s stigmatizacijo. Poleg kulturnega relativizma se v kritikah izpostavlja še vprašanje o getoizaciji ali odcepitvi manjšinskih etnicnih skupnosti in v nadaljevanju o utopicnosti zahtev po radikalni spremembi obstojecih odnosov. V povezavi z razmišljanji o getoizacijipredvsempafederacijiS.C Rockefeller (1992:89­ 91) opozarja na nevarnost odcepitve manjšinskih etnicnih skupnosti od vecinske. III Vsi avtorji izpostavljajo kot osnovni izhodišci jezik in nujnostbojanapodrocjujezika. Nujnajezamenjavapojmov oziroma njihova ponovna opredelitev. Za vpeljavo multikul­turalizma ima velik pomen jezik oziroma diskurz, pri cemer se še posebno izpostavlja pomen ideologije. Nujna je analiza, kako diskurz vzpostavlja moc. Ustvariti je treba nov diskurz, pri tem pa izhajati iz vprašanja, kako so zgrajene naše iden­titete. Problem multikulturalizma je v tem, da številni kul­turni in družbeni procesi (ekonomija, družbene spremembe, individualna in kolektivna psihologija, spol, rasa, spolnost, hegemonija, poznavanje slovnice...) operirajo na nezavedni ravni. Realno je neke vrste domena nezavednega. Zato je po­trebno vedeti, kako je nezavedno zasnovano in kako deluje. Pri tem imajo pomembno vlogo stereotipi, zato je nujno, da se stereotipe rekonstruira oziroma dekonstruira. Zacetek sprememb mora biti v ponovni opredelitvi je­zika oziroma posameznih pojmov. Potrebno je izoblikovati jezik za kritiko oziroma kriticni jezik. Zdravorazumska zvest ni dovolj. Kriticnemu jeziku mora slediti razvoj resnicne pro-ti-hegemonske (McLaren,1994:63) javne sfere. Potrebno je vec, kot zgolj retoricna razpršitev pritiska. Potreben je stra­teški in koordiniran odpor proti rasisticnemu patriarhalnemu kapitalizmuinspolnodeljenimdelovnimodnosom.Naslednja zahteva je odprtost vseh kultur in njihovo vzajemno spoštova­nje. Medkulturni dialog ima vpliv na clovekovo razumevanje. S tem se poveca alternativnost možnih pogledov na stvarnost. Multikulturalizem mora diferenco ne lepriznati, ampak mora tudi izhajati iz nezdružljivosti nekaterih razlik. Za vse to pa je nujna refleksivna intersubjektivna zavest. Sama samoref­leksija, cetudi je v nasprotju z vsemi oblikami nadvlade in pritiska, je nujna, a ne zadostuje za emancipacijo. To mora iti z roko v roki s spremembami materialnih in družbenih pogojev prek kontra-hegemonske akcije. Nikoli ne smemo izpustiti rasne, razredne in spolne družbeno-zgodovinske di­namike, je zanemariti. Tudi pri izobraževanju za družbeni boj. Refleksivna intersubjektivna zavest je povezana s pojmom III mejne identitete in jo v dolocenih pogojih vzpostavlja. Vendar pa prihaja do mocnega konflikta med idejo o medkulturnem sodelovanju in politicnimi principi kulturnega preživetja. Vnadaljevanju pa se avtorji razlikujejo med seboj glede na to, kaj izpostavljajo kot kljucno mesto, kjer bi do spre­memb lahko prišlo. P. McLaren, M. Wallace, H.E. Giroux, in S. Wolf izpostavljajo predvsem pomen šole in šolskih kurikulumov, P. Caws izpostavlja znanost, R. Stam in E. Shohat pa množicne medije. Za razliko od teh pristopov pa C.H. Rockefeller išce izhod v kritiki antropocentricnosti in vpeljavi biocentricne paradigme. Vsem avtorjem je skupna zahteva po spremembi obsto­jecih odnosov in odnosov moci. V tem se mocno približajo marksisticni teoriji razrednega boja. Glavna razlika med njimi pa je pri iskanju poti za uveljavitev pravicnejše družbe. Pred­stavljeni zagovorniki kriticnega multikulturalizma rešitve ne išcejo primarno v revolucioniranju lastniških odnosov in ekonomske baze. V izhodišcih so bližje razsvetljenskemu modelu in verjamejo v moc ideologije. Vendar pa za razliko od razsvetljenske vere v moc razuma le-temu predpostavijo nezavedno. Izpostavlja se vloga nezavednega, njegov po-men za posameznika in posameznikovo identiteto, in pomen diskurza. Pravijo, da je pri vzpostavljanju novih odnosov potrebno zaceti z jezikovnimi spremembami, ki jih morajo podpreti še ostale spremembe. Zahteva po radikalni spremem-bi obstojecih razmerij moci in odnosov pripelje do ocitka kriticnemu (radikalnemu) multikulturalizmu, dajeutopicen. Na utopicnost svojih idej opozarjajo že sami zagovor­niki tega tipa multikulturalizma in se v nadaljevanju sprašu­jejo, kaj to pomeni. Kaj je utopija? P. Caws odgovarja, da je utopija ‘prostor dobrote’, ki daje moc, da se lahko upremo skepticizmu (1994:386). R. Stam in E. Shohat pa pravita, da lahko utopijo razlicno razumemo. Lahko jo razumemo v povezavi z znanstvenim nacrtovanjem, po drugi strani pa jo lahko razumemo kot kriticno utopijo, kot mesto, ki ponuja možnost kritike obstojecih odnosov pod vplivi vizije o ‘so­ III cialno pravicni družbi’. Vsedemdesetih in osemdesetih je koncept multikultura­lizma postajal vse bolj popularen tako v ZDAkot drugje, npr.v Kanadi, Avstraliji, na Švedskem v povezavi z razmišljani o spremembi principov uradne politike v odnosu do prise-ljencev in etnicnih manjšin. O njem je bilo veliko razprav tudi drugje v Evropi vezanih predvsem na razmišljanja o evropski integraciji. Vomenjenih državah (Kanada, Avstralijain Švedska) je bil multikulturalizem tudi formalno uveden, ceprav gre pri naštetih primerih za razlicne situacije, kjer se multikulturalizem kaže razlicno. Z upoštevanjem teh dejstev se zožuje polje naše raziskave. Vnadaljevanju se bomo tako usmerili predvsem v multikulturalizem kot politicni princip urejanja odnosov med državo in priseljenci in sicer na šved­sko situacijo oziroma švedski multkulturalizem v odnosu do priseljencev. IV MULTIKULTURALIZEM IN MEDNARODNE MIGRACIJE Uvod Rekli smo, da je danes v svetu le nekaj držav, ki jih ne prežema multikulturalna heterogenost. Sam pojav sega dalec nazaj v zgodovino cloveštva, v cas preseljevanj ljudstev ozi­roma migracij. Multikulturalizem je tako v svojem nastanku tesno povezan z migracijami ali selitvami v najširšem pomenu besede in s tem z razlicnimi migracijskimi situacijami. Pojem mednarodne migracije je ožje opredeljen kot pojem migracijske situacije. Slednji zajema vse možne pojavne oblike selitev in mešanja etnicnih skupnosti in skupin tako v sinhroni kot diahro­ni perspektivi. Multikulturalizem je v povezavi z migracijskimi situacijami najširše opredeljen. Oznacuje vse možne pojavne oblike etnicne heterogenosti, do katerih je prišlo zaradi selitev (po drugi strani se etnicna problematika povezuje tudi z nacio­nalno državo, ki je etnicno problematiko še ‘popestrila’). Pojem multikulturalizem v tem primeru ne pove, kakšni odnosi so se vzpostavili med dominantno kulturo/družbo in manjšinskimi etnicnimi skupnostmi znotraj takšnih situacij. Je zgolj sporocilo o obstoju etnicne heterogenosti. Pojem mednarodne migracije pa je bolj ‘omejen’. Zgodovinsko je vezan na sodobnost in nastanek nacionalne države. Natancneje ga bomo opredelili v nadaljevanju. Pojem multikulturalizem pri mednarodnih mi-gracijah je tako povezan s sodobnostjo, z nacionalno državo in z mednarodnim odnosom oziroma s politiko, kjer se pojavlja v povezavi z odnosi do priseljencev. Opredelitev pojma mul­tikulturalizem je tu veliko ožja. Sam pojem ne oznacuje zgolj etnicne heterogenosti, ampak tudi odnose, ki se vzpostavljajo med dominantno kulturo/družbo in priseljenskimi kulturami/ skupnostmi. Pomen, ki ga ima, je blizu teoretski opredelitvi kulturnega pluralizma, v nekaterih situacijah celo interkul­turalizmu.103 Po opisani tipologiji multikulturalizma njegove elemente pri politiki do priseljecev najdemo pri drugem in tretjem tipu multikulturalizma,104 izjemoma tudi posamezne elemente cetrtega tipa. V nadaljevanju se bomo postopno osredotocili na eno od neštetih migracijskih situacij, ki jo lahko umestimo v polje mednarodnih migracij, to je na slovenske izseljence v šved­skem multikulturalizmu. Pred tem si podrobneje poglejmo specificnosti pojma mednarodne migracije v odnosu do pojma migracije, modele o procesih prilagajanjapriseljencev nanovo okolje in razlicne koncepte o principih politike do priseljencev, ki se neposredno navezujejo na obravnavano temo. Mednarodne migracije105 Sociologijamigracijponujaobsežno védenjeo migracijski problematiki, znotraj katerega se bomo osredotocili predvsem na sam pojem migracij v povezavi z razpravami o tipologiji in vzrokih migracij, omenili procese prilagajanja na novo prise-ljensko okolje in razlicne teorije o vkljucevanju priseljencev v novo kulturno/družbeno okolje, kjer se je kot eden od alternativ­nih pristopov uveljavil tudi multikulturalizem oziroma kulturni pluralizem. Pojem mednarodne migracije Pojem mednarodne migracije je povezan z opredelitvijo 103 Pri tem mislimona pojma kulturni pluralizem in interkulturalizem kot ju je opredelil V. Katunaric (1993). 104 Tipi multikutluralizma so opisani v poglavju Razlicne definicije multikultu­ralizma. 105 Poglavje o sociologiji migracij temelji na magistrskem delu in knjigi Ko tujina postane dom (Lukšic-Hacin,1995). Tu podajamo le nekaj opredelitev pojmov, ki jih bomo srecali v nadaljevanju. Širša in bolj poglobljena analiza pa je na voljo v omenjenem delu. IV samega pojma migracije, saj je ena od njegovih specificnih oblik. Lahko tudi recemo, da so mednarodne migracije ožje polje migracijskih situacij, ki so povezane z nastankom nacio­nalne države. Osnovi pojem migracije ali selitve je oznaka za številne pojavne oblike, ki so si v nekaterih vidikih podobne, še številnejša pa so njihova razhajanja, ce upoštevamo zgo­dovinske, kulturne/družbene in politicne okolišcine. Vopusu sociološke literature razclenitev pojma vodi od izhodišcne opredelitve pojma do nadaljnje tipologije, ki je povezana z vzroki in motivi, selektivnostjo in obsegom selitev (migracij). V slovenskem prostoru se je s sociologijo migracij najvec ukvarjal P. Klinar. Pojem migracije je opredelil kot fizicno gibanje posameznikov ali skupin v geografskem prostoru, ki pripelje do relativno trajne spremembe kraja bivanja. Pojem migracije vsebuje emigracijo in imigracijo. Pri selitvah pride do spremembe prostora in kulturnega/so­cialnega okolja. Migracije se delijo na neorganizirane, ki so vezane na cas liberalnega kapitalizema (in pred njim), in na organizirane, ki se pojavijo v casu monopolnega kapitalizma in jih posamezne države urejajo v skladu s svojimi interesi. Zadnje obdobje organiziranih migracij je poimenovano ‘so-dobno’. Migracije iz tega obdobja lahko delimo na notranje in mednarodne. Mednarodne migracije so povezane s presto-pom državne meje in z enoletnim bivanjem v tujini. Glede na to se delijo na zacasne in trajne. Omenimo še delitev na ekonomske, politicne, organizirane-neorganizirane-ilegal­ne, konservativne – inovacijske migracije in beg možganov (Klinar,1976:16-49). Kriteriji tipologije so razvidni: vzroki in motivi izselitev, trajnost bivanja, organiziranost in izobraz­ba. Sam pristop je vezan na idealno-tipski model, ki temelji na push-pull teoriji. Zanjo je znacilno, da razlaga vzroke, selektivnost, smer toka in obseg migracijskih gibanj s po­mocjo dejavnikov odbijanja iz starega okolja in dejavnikov privlacenja v novo okolje. Med pomembnejšimi dejavniki odbijanja so navedeni: ekonomska stagnacija, padec stan­darda, zmanjšanje nacionalnih virov, nizek osebni dohodek, brezposelnost, politicne in ostale diskriminacije. Dejavniki privlacenja pa so: ekonomska prosperiteta, dvig standarda, višjiosebnidohodek,poklicnapromocija,ustreznazposlitev, izobraževanje (Klinar,1976:23-26). Temu moramo dodati dejstvo, da imajo pripadniki razlicnih slojev posebne interese. Druga predpostavka je, da so pozitivni in negativni dejavniki v izvorni kulturi/družbi znani, medtem ko je družba priseli­tve povezana s predstavami o njej. Ti dejavniki vplivajo na izbor med potencialnimi migranti, a le v razmerah, ko pride do selitve zaradi interesa in potreb posameznika. Izvzete so posebne okolišcine, kot so na primer vojne in naravne katastrofe. Ta idealno tipski model je kar nekaj casa služil za analizo vzrokov odhajanja ljudi v tujino. Danes pa se je pokazalo, da njegove predpostavke ne držijo. S. Castles in M.J. Miller pravita, da niso res najrevnejši sloji tisti, ki se selijo. Raziskave so pokazale, da se v vecini selijo ljudje iz srednjega sloja (1993:20-21). Našteti dejavniki naj bi bili objektivne narave in iz­merljivi. Dejansko pa so ti dejavniki subjektivne narave. Navidezno sicer res delujejo kot objektivne kategorije, saj se na primer višina osebnega dohodka lahko izmeri. To drži, vendar zadovoljstvo posameznika z višino dohodka ni iz­merljiva. Posameznikova predstava o tem, kolikšen bi moral biti njegov dohodek in po drugi strani potrebe, ki jih ima v svojem življenju za nujne, niso izmerljive z metodo kvanti­tativnega raziskovanja.106 Subjektivno doživljanje pojavov, 106 Raziskava o Slovencih na Švedskem je bila kvalitativne narave. Osnovno izhodišce je bilo, da se ljudem, ki so bili vkljuceni v intervjuje dovoli, da sami opredelijo pojme, ki so povezani z numericno meritvijo in so navi­dezno objektivni, in da sami dolocijo kvaliteto svojega življenja. Za primer si poglejmo dve vprašanji, ki sta bili vkljuceni v intervju. Povezani sta s predstavo ljudi o kvaliteti svojega življenja in zadovoljivosti dohodka: »Je po vašem mnenju vaš osebni dohodek nizek, povprecen ali visok, glede na švedski nacin življenja in povprecni osebni dohodek na Švedskem?« in »Kaj mislite, kakšno življenje vam ta dohodek zagotavlja: skromno, zadovoljivo ali ugodno?«. Vecina ljudi je odgovorila, da imajo povprecen ali celo višji dohodek in da jim le-ta zagotavlja zadovoljivo ali ugodno življenje. Odgo­vor je odvisen od poklica, ki ga posameznik opravlja. Vvecini pa so ljudje IV ki so (navidezno) izmerljivi, predstavlja vzroke, ki dejansko vplivajo na odlocitev o odhodu. To tudi pojasnjuje, zakaj ni med izseljenci najvec ljudi iz najrevnejših slojev. Izhajati moramo iz potreb, ki jih posamezniki subjektivno doživljajo. Vecinadejavnikov,kijihnavajapush-pullteorijajeodvisnatega, kako posameznik dojema svoje življenje in položaj v kulturnem/ družbenem okolju. Temu lahko dodamo še dejstvo, da so vzroki in dejavniki prikazani kot ciste kategorije, ki jih v realnosti ne najdemo. Poleg tega pa na posameznikovo odlocitev, da se bo preselil, vpliva splet razlicnih dejavnikov. Eden od njih lahko prevladuje, prav gotovo pa se vzajemno dopolnjujejo. Lahko poveste, zakaj ste odšli v tujino? Glavni razlog je bil, da nisem mogel vec sprejemati tistega družbenega življenja. Ne politika in podobno, ampak družbeno življenje, se pravi na-cin življenja, predvsem pa dejstvo, da družbene institucije niso funkcionirale tako, kot sem si predstavljal, da bi morale. Poleg tega pa sem odšel tudi zato, ker se z odhodom v tujino lahko malo razviješ. Pa tudi zaradi avanturizma, da bi videl vec sveta. 107 Tudi raziskava o Slovencih na Švedskem je pokazala, da je odlocitev o odhodu v tujino odvisna predvsem od posamez­nikovega doživljanja omenjenih vplivov, ki jih navaja push-pull teorija, v odnosu do njegovih potreb. Med posamezniki prihaja do velikih razlik v dojemanju in doživljanju svojih potreb.Prav tako posamezniki subjektivno doživljajo in opredeljujejo kate­gorije, npr. zadovoljiv osebni dohodek, ki navidezno delujejo kot povsem objektivne. Vpogovorih pa je bilo zame presenetljivo še nekaj. Ome­njene ekonomske vzroke je navedla le ena od posameznic, s katerimi sem naredila intervju, medtem ko so ostali navajali kot prepricani, da živijo dobro, torej tudi živijo dobro. Kvantitativna primerjava posameznih osebnih dohodkov, izobrazbe in poklicev bi verjetno pokazala, da med njimi obstajajo razlike. Skoraj vsi (z izjemo enega) pa imajo obcutek, da dobro živijo in so zadovoljni s svojim življenjskim standardom. 107 Odlomek iz intervjuja z Borisem Šavsom (Lukšic-Hacin,1998b). glavni razlog za odhod privatno življenje, ki ga push-pull model sploh ne upošteva. 108 Lahko poveste, zakaj ste odšli v tujino? Vzroki! Ja, ko sem bil star enajst let, sem ležal na hrbtu in gledal v nebo. Takrat sem se odlocil, da bom življenje na zemlji skušal izkoristiti na ta nacin, da bom poskušal cim vec videti. To misel sem pocasi gojil. Ko sem bil star enaindvajset let sem se odlocil, da jo ‘po­dricnem’od doma. Ne zaradi denarja, ne zaradi politike, ampak zato, da bi videl cim vec sveta. Bil sem mlad. Nazaj, domov, še vedno lahko prideš, mlad ali star.109 108 Poglejmo si nekaj odgovorov, ki to potrjujejo. Izjave izpostavljajo, da ni dovolj, da clovek ni zadovoljen, pac pa mora biti tudi kot osebnost takšen, da si upa. Je avanturist ali pa nima strahu pred novim in neznanim. To pa ni povezano s socialnim statusom. Lahko poveste, zakaj ste odšli v tujino? Najbolj je na to vplivalo dejstvo, da sem koncala šolo in nisem dobila zaposlitve. (..) Nekaj casa sem še iskala možno zaposlitev in ker je nisem našla, sem odšla. Poleg tega je imel mojbrat, ki je že bil na Švedskem, majhne otroke in je potreboval varuhinjo. Tako sem odšla k njemu (Marija Perovic). Nisem imel namena, da se bom izselil. Prvic sem prišel sem bolj iz študent­ske radovednosti. Trije študentje smo navezali stike s švedskimi prijatelji in mislili ostati tu okoli šest mesecev (Adi Golcman). Predvsem en razlog je bil, to je turizem. Zelo rada sem potovala. (..) Prav­zaprav je bilo tako, da sem imela namen svoje potovanje nadaljevati po celi Skandinaviji in si ogledati te države (Erika Jakobson). Nisem ne ekonomska, ne politicna emigrantka, ampak sem avanturistka. Avanture so obicajno kratkotrajne, moja bo pa ocitno trajala celo življenje. Tu sem že dvanajst let. Prišla sem zaradi avanture (Ivanka Melihen).Svojega moža sem srecala v Sloveniji in me je povabil na Švedsko (Alja Öfors). Porocno potovanje in avantura. To je bilo porocno potovanje, ki se je spre­ menilo v bivanje na Švedskem (Milojka Gorjup). Mož je dobil mesto raziskovalca na univerzi v Uppsali, jaz pa sem ga spremljala. Odšla sva samo za eno leto in to se je spremenilo v skoraj že devetindvajset let (Rada Pišler). Vsi odlomki so iz intervjujev s slovenskimi izseljenci na Švedskem (Lukšic-Hacin,1998b). 109 Odlomek iz intervjuja z Viktorjem Škrinjarjem (Lukšic-Hacin,1998b). IV Procesi prilagajanja na novo okolje Posamezniki so se odlocili za preselitev iz razlicnih razlogov. V novem okolju pa so se morali vsi spopasti in soociti z novimi razmerami in procesi prilagajanja nanje.110 Za procese prilagajanja tujcev v novo okolje se je v socio-loški tradiciji uveljavil pojem asimilacija. Zgodnjo, vplivno definicijo sta postavila R. Park in E. Burgess 1921. Asimi­lacijo sta opredelila kot proces zlivanja, v katerem si osebe in skupine pridobijo spomin, custva in drže drugih oseb ali skupin. Sam proces sta poimenovala družbeni stik, njegov koncni rezultat pa asimilacija. 1930. pride do spremembe v pomenu pojma. Asimilacija je opredeljena kot proces in ne kot rezultat. Zanjo R. Park uporabi pojem ‘social asi­milation’, kar daje poudarek družbenosti v asimilacijskem procesu (Gordon,1964:62-69). R. Park asimilacijski proces deli na vec stopenj. Procesi so dolgoletni. Spremljajo jih so-cialna dezorganizacija ter patologija (kulturni šok, anomija, ksenofobija, konflikti, nasprotovanja, negativni predsodki in stereotipi),111 diskriminacija in segregacija, kot pravi avtor. 110 Teorije akulturacije govorijo o kulturnem šoku, do katerega pride ob zamenjavi kulturnega/družbenega okolja. Intenzivnost šoka je odvisna od kulturne sorodnosti oziroma distance. V intenzivnih razlikah lahko kulturni šok pripelje do tega, da se zruši posameznikov sistem vrednot. Temu sledijo pocasni procesi vživljanja v novo okolje. Dokaj pozno sem se vkljucila v švedski nacin življenja. Pokrajina kot takšna mi je bila sprva všec, kar naenkrat pa se je vse obrnilo. Vse kar je bilo švedsko sem nekje zavestno ali podzavestno odbila. Ni mi bila všec hrana. (..) Nisem pa bila tako seznanjena s švedskim nacinom, ker sem se zaprla v svoj svet, stanovanje. Ravno iz razocaranja, ker sem na­redila napako, ki pa si je hkrati nisem hotela priznati. (..) Prvi dnevi naŠvedski so bili agresivni na vse, kar je bilo švedskega. Tudi jezika nisem sprejemala. Nisem se ga hotela uciti. Bilo je tako dalec, da nisem nikoli vkljucila radia, nikoli gledala televizije, nikoli vzela v roke casopisa ali knjige. V meni je bil še danes nepojasnjen upor, a tako se je dogajalo. Odlomek iz intervjuja z Ivanko Melihen (Lukšic-Hacin,1998b). 111 R. Park med patološke pojave uvršca tudi kulturni šok, konfikt in stereotipe, a se z njim ne moremo strinjati: *Kulturni šok sam po sebi ni patološki pojav. V antropoloških analizah se je pokazalo, da je kulturni šok pojav, ki spremlja vsako posameznikovo Tej definiciji so sledile še številne, vse pa imajo med asimi­lacijskim stopnjam vzpostavljeno hierarhijo med asimilacijo in akulturacijo.Podobnorazclenitevasimilacijskih stopenjnajdemo v idealnotipskem modelu M. Gordona (1964:69-77). Za razliko od R. Parka je podrobneje razclenil višje stopnje asimilacije in opredelil akulturacijo kot zacetno, nujno stopnjo asimilacije. Strukturalna asimilacija se razvije hkrati z akulturacijo ali po njej ali pa sploh ne. Ce se razvije, nadaljne stopnje sledijo v dolocenem casovnem zaporedju.112 Opredelitve asimilacije in asimilacijskih stopnj pri R. Parku in M. Gordonu so služile kot osnova modela P. Klinarja (1976:137-165;1989:1-37). Za razliko od njiju zacne z ako­modacijo in adaptacijo oziroma integracijo, kot prvo stopnjo v procesih prilagajanja priseljencev na novo okolje. Poleg tega je še nekaj razlik med modeli, a se pri njih ne bomo ustavljali. Vsi trije avtorji so izdelali idelano-tipske modele, v katerih predstavljajo posamezne stopnje procesov prilagajanja ali asimilacije. Kljub razlikam, ki so med njimi, jim je skupno, da so za analizo uporabljali idealno-tipski model. Zaporedje asimilacijskih stopenj proti vse popolnejši asimilaciji govori o državljanski asimilaciji kot njeni najvišji obliki. Tudi možnost hkratnega odvijanja vecih stopenj, o cemer govori predvsem P. Klinar, ne spremeni tega dejstva. Omenjena ‘razvojna’hierar­hija asimilacijskih stopenj odpira vprašanje, s katerega stališca in ob upoštevanju katerih kriterijev je bila klasifikacija postav­ljena. Ali s stališca imigrantske družbe, emigrantske družbe, imigrantske države in njene migracijske politike, emigrantske zamenjavo kulturnega/družbenega okolja. Vecja ko je kulturna distanca med kulturama, mocnejši je kulturni šok. Njegove posledice so pri posameznikih razlicne, med drugim lahko pride tudi do patoloških pojavov. *Za funkcionalizem je znacilno, da konfikte uvršca med patološke pojave. V nasprotju s tem nekatere teorije razumejo konfikt kot konstitutivni element vseh kulturnih/družbenih okolji in kot gibalo sprememb. *Sami stereotipe razumemo kot konstitutivne elemente kulture. So pojav, ki ima pomembno vlogo za reprodukcijo obstojecega sistema vrednot ali pro- dukcijo novih. Po vsebini pa so si stereotipi lahko zelo razlicni. Vodnosu do pojava, na katerega se nanašajo imajo pozitivno ali negativno konotacijo, ga kažejo v dobri ali slabi luci. 112 Podrobnejši opis asimilacijskih stopenj je v delih avtorjev: M. Gordon 147 (1964,69-77), P. Klinar (1989,1-37) in M. Lukšic-Hacin (1995,69-82). IV države, posameznika-priseljenca ali priseljenske skupnosti? Uvrstitve državljanske asimilacije med asimilacijske stopnje kot njihove najvišje oblike ne moremo podpreti. Po definiciji je dosežena, ko posameznik dobi drugo dr­žavljanstvo. Le-to je za posameznika sicer zelo pomem­bno. Lahko tudi vzpodbudi asimilacijo (a to ni nujno), nikakor pa ne more biti izraz asimilacije, njena najvišja stopnja. To se pokaže pri prvi generaciji priseljencev v državah, kjer državljanstva ni tako težko pridobiti. Etnic­nih procesov ne smemo mešati z državljanstvom, lahko pa ugotavljamo, kako medsebojno vplivajo in se prepletajo ali razhajajo. Modeli asimilacijskih stopenj, ki smo jih predstavili, ustrezajo predvsem postopkom in procesom, ki potekajo v državah, ki zagovarjajo nacelo vrojenosti, neke vrste dednosti državljanstva (ius sanguinis). Mešani zakoni s predstavniki vecinskega naroda predstavljajo eno od maloštevilnih možnosti njegove pridobitve. Verjetnost mešanih zakonov za ženske tujke je vecja kot pa za moške tujce (spolna asimetrija). Tudi višji sloji, financno bolje situirani, imajo vecje možnosti. Procesi akulturacije oz. asimilacije druge in naslednjih generacij, torej že v tujini rojenih otrok, se dejansko zacnejo pred pridobitvijo držav­ljanstva. Zaradiomenjenegalahko pridedo krizeidentitete, do razcepljene osebnosti in statusne inkogruence, ko se v tujini rojen posameznik lahko z novo kulturo/družbo po­vsem identificira, živi ‘njen nacin življenja’, ima ‘pravi’ sistem vrednot, a še vedno nima državljanstva. V teh mi-gracijskih situacijah je državljanska asimilacija dejansko lahko zadnja stopnja procesov prilagajanja na novo okolje. Vendar to ni univerzalno pravilo. Veliko je tudi drugacnih situacij. Pravo nasprotje predstavljajo primeri, ko je dr­žavljanstvo relativno lahko dosegljivo za vse priseljence, ne glede na to od kje so. Primer tega so multikulturalne situacije, vendar le tiste, kjer se je uveljavil tako imeno­vani multikulturalni tip državljanstva.113 V tem primeru je nacija opredeljena kot politicna skupnost, ki temelji na ustavi, zakonih in državljanstvu. S tem pretrgamo nit med državljanstvom in etnicnim poreklom in spremenimosamo nacelo, ki opredeljuje nacionalno državo. To pomeni, da postane državljanstvo lahko dostopno, cetudi to vodi do dvojnega državljanstva. Priseljencem je dana možnost, da so sprejeti v skupnost pod pogojem, da spoštujejo skup­na politicna pravila. Hkrati sta sprejeta njihova kulturna drugacnost in organiziranje etnicnih skupnosti. V teh primerih je podelitev državljanstva oziroma državljanska asimilacija med prvimi stopnjami procesov prilagajanja na novo okolje. Prav tako ni nujno, da se posameznik, ki je zamenjal državljanstvo, spremeni tudi v svoji etnicni identifikaciji. Lahko se še vedno zelo mocno identificira z izvorno kulturo in jo ohranja. Analiza idealno-tipskegamodela je pokazala, daopre­delitev pojma asimilacije ne pokriva vseh specificnih pro-cesov prilagajanja pri sodobnih mednarodnih migracijah, ceprav so samo definicijo posamezni avtorji spreminjali injo dopolnjevali. Že pri R. Parku smo zasledili dve razlicni opredelitvi. Po prvi je asimilacija idealen cilj procesa druž­benega stika.Vdrugi pa je asimilacija proces, razdeljen na posamezne stopnje. Povsem drugacno opredelitev najdemo pri P. Klinarju. Asimilacija oznacuje procese nasilja vecin­ske skupnosti nad manjšinsko. Nasprotje tega so procesi integracije ali vkljucevanja priseljencev v novo okolje, ki nepotekajopod neposrednimipritiskidominantneskupine. Vendar sociologija ni edina veda, kise je ukvarjala s proce­si prilagajanja ljudi na novo okolje. Morda lahko recemo, da je ta problem še bolj zanimal antropologe. Na zacetku so bili ti procesi osrednja tema njihovih opazovanj, povezani predvsem z analizami posledic novodobnega kolonializma. 113 PojemmultikulturalnitipdržavljanstvauvajataS.Castles inM.J.Miller.Pra-vita, da je ta pristop v sedanjosti vse bolj relevanten. Najbolj je izpopolnjen na Švedskem, v Avstraliji in v Kanadi. Prav tako pa se njegovi vplivi cutijo na Nizozemskem, v ZDAin v Veliki Britaniji. Ta model je zanimiv tudi za nastajajoco Evropsko skupnost (1993:39-40, 226-230). IV Za procese spreminjanja neke kulture se je uveljavilo vec pojmov: kulturni stik, akulturacija in transkulturacija.114 Navidezno se sociološke in antropološke situacije sicer razhajajo, dejansko pa so procesi prvotnega množicnega (evropskega) naseljevanja v ‘novoodkritih’ deželah pove­zani z usodami avtohtonih kultur koloniziranih dežel. Prav te situacije so pripeljale do prvih idej o multikulturalizmu (Kanada, Avstralija, ZDA). Vsocioloških in antropoloških ana­lizah gre za situacije, kjer so se odvijali podobni procesi, ki so bili podrejeni istim principom, npr. ce omenimo hierarhizacijo ras, ki se je na specificen nacin uveljavila tudi znotraj bele rase. Ti procesi so bili znotraj antopoloških teorij, ki so se ukvarjale s procesi prilagajanja posameznikov ali skupin na novo okolje, imenovani akulturacija. Prvo definicijo akulturacije so postavili antropologi R. Redfield, R. Linton in M. J. Herskovits 1936. Akulturacijo so opredelili kot proces oz. nepretrgan neposredni stik posamez­nikov ali skupin, ki povzroca korenite spremembe izvornih kulturnih elementov ene ali obeh skupin (Gordon,1964:61; Južnic,1977:514). Tudi akulturacija je postopen in dolgotrajen proces, ki se giblje skozi razlicne stopnje kulturnega zbliževa­nja ali spreminjanja tako na nivoju posameznika kot skupnosti. Opisani model nakazuje proces, za katerega velja najvecja verjetnost, da se bo uresnicil, vendar v realnosti obstajajo tudi številne izjemne situacije, ki jih ne zajema. Akulturacija je nei­zogiben, vecgeneracijski proces. Ta proces poteka ne glede na odnose, ki se vzpostavijo med dominantno vecino in manjšino. Okolišcinein odnosi, v katerih potekapasezelo razlikujejo med seboj in vplivajo na intenzivnost in hitrost omenjenih procesov (Južnic,1977:495-528). Model akulturacijskih stopenj bi lahko oznacili za ideal­ 114 Akulturacijo in kulturni stik lahko razumemo kot sinonima, ki po etimologiji pojma nakazujeta spajanje, zlivanje dveh razlicnih kultur. Nekateri avtorji akulturacijo opredeljujejo kot rezultat kulturnega stika. Z etimološkega stališca pa je razlika med akulturacijo in transkulturacijo. Transkulturacija pomeni prenos, prehod iz ene kulture v drugo (Jelic,1982:142-143). no-tipskega, prav tako kot to velja za model asimilacijskih stopenj. Vendar pa je kategorije, ki jih uporablja, v realnosti veliko lažje preveriti. Prav tako dopušca vec alternativnih možnosti znotraj posameznih stopenj kot pa model asimilacije. Lažje ga primerjamo s procesi, ki se v realnosti pojavljajo. Hkrati mu razlicne možnosti, ki jih dopušca na posameznih stopnjah omogocijo, da je uporaben za številne migracijske situacije tako v diahroni kot sinhroni perspektivi in ne le za si­tuacije, ki so povezane z mednarodnimi migracijami. Njegova prednost je v predpostavkah, iz katerih izhaja, saj je usmerjen predvsem v kulturne elemente kot primarne. Kljub temu imata modela tudi nekaj skupnih lastnosti. Obastaidealno-tipska in obav razlicnih relacijah uporabljata pojma asimilacija in akulturacija (odnos med njima je povezan z razumevanjem odnosa med kulturo in družbo). V sociološ­ki tradiciji se je razvijal koncept asimilacije, ki je vkljuceval akulturacijokotenoodasimilacijskihstopenj,vantropološki tradiciji pa koncept akulturacije, ki omenja asimilacijo koteno od stopenj akulturacije. Za razliko od teh omenimo še alter-nativno stališce, ko se na akulturacijo in asimilacijo gleda kot na analiticna produkta proucevanja istih procesov, pri cemer se poudarja razlicne vidike. Ta razlikovanja smo že omeni­li, ko smo govorili o konceptih kulture in družbe in odnosih med njima. Iz opredelitev pojmov kultura in družba in odnosa med njima izhaja tudi razumevanje odnosa med asimilacijo in akulturacijo. Naj ponovimo, da zagovarjamo stališce, da sta akulturacija in asimilacija ali integracija analiticna rezultata proucevanja istih procesov. Na koncu ponovimo definicijo asimilacije pri P. Klinar­ju. Pri asimilaciji izpostavlja prisotnost prisile. Asimilacijski procesi potekajo prek raznovrstnih pritiskov na tujce, ki se utopijo v novi kulturi. V nasprotju s tem so procesi integra­cije, ki potekajo brez prisile. Ce to povežemo z razlicnimi koncepti politike do priseljencev in teorijami, znotraj katerih so se pojavili, lahko recemo, da asimilacija pri P. Klinarju sovpada s prizadevanji zagovornikov po anglo-konformnosti, IV integracijapas stališcizagovornikovmultikulturalizma(ozi­romakulturnegapluralizma). Za razliko od tega je akulturacija opredeljena kot neizogiben, vecgeneracijski proces, ki poteka ne glede na odnose, ki se vzpostavijo med dominantno vecino in manjšino. Okolišcine in odnosi vplivajo le na intenzivnost in hitrost procesov prilagajanja na novo kulturno/družbeno okolje. Akulturacija je torej prisotna pri vseh konceptih politike do pri­seljecev, razlicni pa sta njena intenzivnost in ‘vidnost’. Razlicni koncepti politike do priseljencev V preteklosti so se izoblikovali trije razlicni koncepti o odnosu priseljenske države do priseljencev in o njihovih pravicah do lastne etnicne identitete. Vsi trije so še danes prisotni v razpravah o tej problematiki. Pojavljajo se zahte­ve po popolni ‘utopitvi’ prišlekov v dominantno kulturo.115 Te teorje imajo svoje korenine v casu kolonizacije Amerike. Konec 19. stoletja so zaceli v Ameriko prihajati priseljenci iz juga in vzhoda Evrope, glede na veroizpoved in etnicnost drugacni belci. To je sprožilo razmišljanja o prihodnosti ‘ameriške’kulture. Kot eden od odgovorov na vprašanje so se pojavile teorije o anglo-konformnosti. Skrajnost, do ka­tere pridejo nekateri njeni zagovorniki, je prepricanje, da so nekateri priseljenci inherentno neasimilatorni in se jim že v osnovi odreka celo pravico do asimilacije.116 S tem prob­ 115 Zagovorniki tehteorij postavljajo angleške institucije, angleški jezik, angleš­ko usmerjene kulturne vzorce kot dominantne in kot standard v ameriškem nacinu življenja. Anglosaksonska tradicija, modificirana pod mocnimi vplivi kalvinizma, je ob stiku z drugacnimi, tujimi postavljena v sam vrh rasne in etnicnehierarhicnelestvice.Mocno serazmahnejorasizem,etnicnasegrega­cija in antisemitizem. Mocna so prizadevanje po asimilaciji po nacelu ‘lonca na pritisk’. Cilj je, da se priseljencem odvzame njihovo prejšno kulturo in navezanost ter se jih predela v Americane po anglo-saksonskem vzoru. To naj bi se zgodilo v najkrajšem casu. Pritisk na priseljence ni popustil niti v 20. stoletju (Gordon,1964:88-114). 116 1914. je izšlo delo Madisona Granta. Vnjej je zagovarjal doktrino o vecvredni, razvitejši rasi, ki jo je utemeljeval s tedanjimi dognanji genetike in evolucijske teorije. To je povezal z etnocentrizmom. Po tej doktrini naj bi bili Angleži, Nemci in ostali ‘stari’priseljenci pripadniki vecvredne, razvitejše rase viso­ lemom smo se srecali v poglavju o kolonializmu, ko smo govorili o usodi crncev in avtohtonih prebivalcev Amerike v preteklosti.Podobno se dogaja s priseljenci v Nemciji, ce samo pogledamo položaj Turkov prek generacij.117 Ta prob­lem je danes prisoten v državah, kjer se je uveljavil dedni princip podeljevanja državljanstva oziroma ius sanguinis, pa tudi v nekaterih drugih, celo v tistih, ki danes formalno zagovarjajo nacelo multikulturalizma.118 Druga skupina stališc o urejanju odnosov do priseljen­cev zagovarja nacelo zlivanja kultur, med katerimi prihaja do kulturnegastika. Prvizagovornikitegakonceptasosezavze­mali za enakopravnost vseh kultur in zahtevali medsebojno vzajemno spoštovanje. To je koncept talilnega lonca (melting pota).119 Analize so pokazale, da v etnicno stratificiranem kih, svetlolasih, plavookih Nordijcev ali Arijcev, medtem ko ljudje iz Vin J Evrope pripadajo temnejši alpski ali mediteranski rasi. Obe sta manjvredni, manj razviti. Prisotnost njunih pripadnikov v Ameriki predstavlja grožnjo tradicionalnemu ameriškemu poreklu in kulturi. Jasen zakljucek te teorije je bil, da je potrebno manjvredne rase izkljuciti. Ce to ni mogoce, pa je treba narediti vse, kar se da, da se jim postopno vbrizgava anglo-saksonsko krepost (Gordon,1964:97). 117 Položaj Turkov in ostalih priseljencev, ki imajo status subproletariata v Nem-ciji, je zelo dobro prikazan v delu Cisto na dnu (Wallraf,1986). 118 S tem ne mislimo na uradna stališca in formalno politiko v odnosu do pri­seljencev, ampak bolj na vsakdanje življenje, na gibanja in stališca ljudi v odnosu do priseljencev. 119 V18. stoletju J. Hector St. John Crevecoeur piše o nastajanju nove ameriš­ke kulture in družbe. Nova kultura bo rezultat mešanja in zlivanja razlicnih evropskih kultur, ki so jih prinesli priseljenci s seboj. Pravi Americani so mešanica Angležev, Škotov, Ircev, Francozov.. Podobno tezo je zagovarjal F.J. Turner (1893.). Bil je mocan zagovornik talilnega lonca (v pomenu, ki ga je imel pojem v tistem casu). Zagovarjal je amalgamacijo, ki naj bi pripejala do nove nacionalne skupine. Zanjo bi bilo znacilno biološko in kulturno mešanje. Turner je bil zelo naklonjen ideji talilnega lonca, vendar pa je do priseljencev iz južne in vzhodne Evrope ostal hladen in jih ni vkljucil v svojo vizijo prihodnjekulture. Ideja talilnega loncajeprodrla tudiv literarne kroge. 1908. je Israel Zangwill napisal uspešno dramo ‘The Melting Pot’, ki govori o zlivanju Nemcev, Francozov, Ircev, Agležev, Židov, Slovanov, Grkov in vseh ras v en ameriški narod (Gordon,1964:16-17). IV okolju ne prihaja do talilnega lonca. Situacija se je v ZDA razlikovala za priseljence po etnicnem, rasnem in verskem kljucu. Znotraj skupine WASP120 je veljalo nacelo trojnega talilnega lonca (triple melting pot).121 Za ostale priseljence pa je veljalo nacelo ‘lonca, ki spreminja’(transmuting pot).122 Kot smo videli, je bil pojem ‘melting pot’v teoriji opredeljen povsem drugace, kot se ga uporablja danes. Scasoma je pod vplivi analiz obstojecih odnosov prišlo do njegove ponovne opredelitve, ko se ga uporablja v pomenu opredelitve ‘lonca na pritisk’(presure-cooking pot)123 ali že omenjenega lonca, ki spreminja (transmuting pot). Izhodišca zagovornikov ta­lilnega lonca so bila zelo podobna izhodišcem zagovornikov multikulturalnega pristopa ali kulturnega pluralizma. Tudi oni zagovarjajo kulturni relativizem in zahtevajo spoštova­nje razlicnosti. Razlika nastopi v nadaljevanju. Zagovorniki talilnega lonca so iskali možnosti za zlivanje, prepletanje razlicnih kultur medtem ko je eden od osnovnih postulatov multikulturalizma,daseohranikulturnarazlicnost.Priseljen­ci imajo pravico, da ohranijo in gojijo svojo kulturo naprej, tudi v novem kulturnem/družbenem okolju. 120 Kratica WASP pomeni White AngloSakson Protestant. 121 J.R. Kennedy jesredi1940. raziskovala trende primešanih zakonih. Raziska­vo je naredila v New Haven, Connecticut za obdobje 1870.-1940. Na osnovi rezultatov, ki jih je dobila, je postavila revidiran koncept melting pota ali talilnega procesa. Odkrila je, da predstavlja religija veliko bolj neprehodno mejo kot pa etnicna pripadnost in da je endogamija znotraj religiozne pri­padnosti veliko trdnejša. Endogamija znotraj etnicne pripadnosti se izgublja, ohranja pa se znotraj religioznih meja. Z upoštevanjem treh najmocnejših veroizpovedi v ZDAje revidirala koncept ‘single melting pota’s konceptom trojnega talilnega lonca (triple melting pot) (Gordon,1964:124). 122 Pojem ‘transmuting pot’(lonec, ki spreminja) je prvi uporabil G. Stewart (1954.). Uporablja ga namesto pojma melting pot. Pravi, da se v praksi pojav­ljalonec,kispreminja. Ljudjevstopajo vanj,anisozliti,sospremenjeni.Kot prišleki nimajo bistvenega vpliva na kulturo, v katero so prišli. Zagovornike talilnega lonca oznaci za zanesenjake, ki so se zmotili predvsem pri oceni pomena kulturnega vidika asimilacijskega procesa (Gordon,1964:128-129). 123 Pojem je uporabljen pri teoriji anglo-konformnosti in pomeni lonec na pritisk. 124 Podrobnejša predstavitev razlicnih pristopov in teorij o odnosih dominantne Razlicne koncepte politik do priseljencev lahko strnemo v tri skupine nacel:124 nacela anglo-konformnost, nacela ta­lilnega lonca in nacela multikulturalizma oziroma kulturnega pluralizma, ki si ga bomo natancneje ogledali na primeruSlovencev na Švedskem. Švedski multikulturalizem in slovenski izseljenci Švedskaje edinadržava v Evropi, kije uradno uvedla poli­tikomultikulturalizma,cepravsonekaterinjenielementiprisotni tudi v nekaterih drugih državah.125 Poleg nje sta podobno uradno politiko uvedlišeKanada in Avstralija. Tudiv odnosu do slednjihjeŠvedskazaradisvojezgodovinespecificna.KanadainAvstra­lija sta kolonizirani podrocji, kjer so v preteklosti živeli avtohtoni prebivalci, ki jih je doletel etnocid in genocid. Zapušcina tega odnosa se cuti še danes v rasizmu in njegovi kontinuiteti. Na teh obmocjih so se obdržale manjšine staroselcev, ki so se postopno politicno okrepile in zacele zahtevati svoje pravice. Švedska ni bila neposredno vpletena v novodobni kolonializem, po drugi strani pa se je veliko Švedov pridružilo prvemu velikemu izse­ljenskemu valu iz zahodne in severne Evrope, ko se je nadalje­vala kolonizacija ‘novo odkritih podrocij’Severne Amerike. Na tleh Švedske niso nikoli neposredno cutili kolonialnih odnosov in moci monokulturalizma oziroma evropocentrizma s takšno intenzivnostjo, kot je to bilo v Avstraliji in Kanadi. Prav tako Švedska nima takšnih avtohtonih manjšin, kot jih imata Kanada in Avstralija. Multikulturalizem tu ni rezultat boja staroselskih manjšin za svoje politicne in kulturne pravice, pac pa je v osnovi povezan z urejanjempriseljenskega vprašanja. Iniciativa v prvem primeru je na strani zatiranih in brezpravnih, v drugem pa bolj vecine do priseljencev in etnicnih manjšin je v delu Ko tujina postane dom (Lukšic-Hacin,1995). 125 Za Evropo se najveckrat navaja primer Norveške, pa tudi Nizozemske, izven Evrope pa ZDA. IV neurejen položaj in status, ki se kaže v socialni neenakoprav­nostiin negotovostipriseljencev(denarno nadomestilo zacas porodniškega dopusta, socialni dodatki, denarno nadomestilo za cas odsotnosti zaradi bolezni, pokojnina). Zanimanje za ureditev odnosov jebilonaobehstraneh, tudinastranidržave in švedske družbe. Neurejen položaj priseljencev je posledicadejstva, da je bila Švedska do druge svetovne vojne relativno etnicno homogena. Med drugo svetovno vojno, še bolj pa po njej, se je tja usmeril mocan tok priseljevanja in tam ustva­ril etnicno heterogenost. Državne institucije so se že konec šestdesetih let zacele ukvarjati s položajem priseljencev, kar jepripeljalo do uvedbe multikulturalizma. NeobremenjenostŠvedske zneposredno kolonialno izkušnjo, kolonialnimmo­nokulturalizmom v obliki evropocentrizma in rasizmom jo postavlja v svojevrsten položaj. Rekli smo, da je Švedska edina država v Evropi, ki ima uradno multikulturalno politiko v odnosu do etnicnih manjšin.Vendar pa je bila Švedska v zgodovini povezana z evropsko politicno in gospodarsko dinamiko, ceprav bi tudi tu lahko našli pomembne razlike med Skandinavijo in ostalimi evrop­skimi državami. Pomembna je formalna nevtralnost Švedske med prvo in drugo svetovno vojno. Politika nevtralnosti seje po vojni na nek nacin nadaljevala, saj Švedska ni bila cla­nica EGS, vseeno pa je bila posredno odvisna in povezana z gospodarskimi gibanji, krizami in blaginjo v zahodni Evro-pi. To bo razvidno iz prikazov gospodarskih in migracijskihgibanj in razvojnih smeri v Evropi in pozneje na Švedskem. Medsebojna primerjava bo pokazala podobnosti in razhajanjamed Švedsko in državami zahodne Evrope. Migracijska situacija v Evropi po drugi svetovni vojni Za povojno izseljevanje v države zahodne Evrope je zelo pomembno leto 1957, ko je bila oblikovana EGS. Narejeni so bili prvi koraki v smeri nastajanja enotnega trga delov­ne sile, ki so pripeljali do sporazuma konec šestdesetih let (Rimski dogovor). Konec petdesetih let je pet držav clanic Skupnosti že obnovilo svoje gospodarstvo. Izjema je bila Ita­lija, ki je bila še vedno imigrantska in ne emigrantska država(Mesic,1989:9-10). Šestdeseta leta so cas neoliberalisticne migracijske politikev razvitih državah, kar pomeni med dru­gim tudi politiko odprtih vrat za priseljevanje (Klinar,1985:6). Temu je sledilo množicno priseljevanje z juga proti severu. Trajalo je do zacetka sedemdesetih let. Leta 1968 je bil znotraj Evropske skupnosti sprejet Rimski dogovor,126 ki je zaostril razlikovanje med priseljenci in povzrocil njihovo delitev na tiste, ki so prišli iz držav EGS in na ostale.127 V zacetku se­demdesetih let je bilo v zahodni Evropi zaposlenih okoli 6 milijonov tujih delavcev. Ocenjuje se, da je bilo z njimi tudi enako število ostalih družinskih clanov (Mesic,1988:317). Po gospodarskem razcvetu in množicnih migracijah, ki so ga spremljale, je leta 1973 prišlo do naftne krize. Kriza je pustila globoke gospodarske posledice. V teh letih že lahko govorimo o zacetku gospodarske recesije. Nastopile so nove razmere, ko je postopno prenehal delo­vati model gostujocih delavcev,128 ki se je uveljavil v zahodnoe­vropskih državah v casu neoliberalizma v šestdesetih letih. Vsa nadaljnja migracija je v celoti pogojena s potrebami imigrantskih držav. Aktualna migracijska situacija se izraža preko trga dela, pravnega statusa, vracanja in reintegracije ter socialno-pravnega položaja prve in druge generacije migrantov. Število imigrantov po letu 1973 narašca le še zaradi združevanja družin, naravnega 126 ZRimskimdogovorom jeEvropska gospodarska skupnost vzpostavilaskupni trg delovne sile. Zacela se je svobodna selitev in enakopravnost državljanov clanic EGS pri zaposlovanju v drugih državah EGS. Izboljšanje položaja za ‘notranje migrante’ je pomenil poslabšanje položaja ‘zunanje migracije’. Državljanstvo za ‘notranjo migracijo’izgublja pomen, za zunanjo migracijo pa se je položaj slabšal in zaostroval (Mesic,1989:10-15). 127 The Economic London je opozarjal na dvojna merila, ki so se uporabljala za delavce iz EGS na eni strani in na drugi strani za severne Africane, Špance, Turke, Portugalce, Grke in Jugoslovane, ki so zunaj držav evropske gospo­darske skupnosti (Klinar,1976:254). 128 V tem casu sta se v evropskih državah uveljavila predvsem dva modela: model tujih delavcev (Francija) in model gostujocih delavcev (Nemcija). Za razliko od teh dveh modelov na Švedskem govorijo o priseljencih. IV prirastka in ilegalne migracije. Že 1974. in 1975. pride do radi­kalnega obrata v migracijski politiki imigrantskih držav in do zaustavljanja nadaljnjega pritoka tuje delovne sile. V letih, ki sledijo, se uveljavi družinska imigracija. To pomeni, da je zau­stavljeno priseljevanje.Dovoljeno jelešev primerih združevanja družin, ko so za svojimi zakonci ali starši v tujino prišli še otroci ali eden od zakoncev (Heršak,1985:9-11;Mesic,1989:11;Mes ic,1988:371,372). Družinska imigracija je že del nove politike v odnosu do priseljencev, ki je usmerjena v njihovo integracijo v novo okolje. Konec sedemdesetih let pridejo v ospredje prizade­vanja,dabiseimigranti,kisoostali,integriralivnovodružbo.To se poimenuje integracijska migracijska politika.129 Spremembe v migracijskih politikah zahodnoevropskih držav so povsem iznicile model t.i. zacasnega dela v tujini.130 Presekale so kroženje delav­cev med imigrantsko in emigrantsko državo ter jih na nek nacin izenacile s pogoji izseljencev, kakršne poznamo iz preteklosti. 129 Nacelo integracije pomeni opušcanje ideje o prisilni asimilaciji (Francija) ali nujni vrnitvi (Nemcija). Sem sodi tudi združevanje družin priseljencev, dvojezicno šolanje priseljenskih otrok, dopušcanje nekaterih politicnih de­javnosti, razvijanje priseljenskih etnicnih skupnosti (Klinar,1985:14). Vendar pa na ta nacin poteka tiha asimilacija, ki je lahko ucinkovitejša od prisilne (Klinar,1986:17-20). 130 Vpreteklosti se je v Sloveniji v zvezi s Slovenci na Švedskem govorilo o delavcih na zacasnem delu v tujini. Lahko poveste, kaj mislite o tej zacasnosti vi? Mislim, zacasnost je bila najbrž ideja vseh ljudiob prihodu na Švedsko, tako tudi nas študentov, ki smo prišli sem za šest mesecev, ostali pa smo leta. Kakor hitro si iz dežele vec kot eno leto, ne moreš vec govoriti o zacasnosti, ker potem si že bolj ali manj izkoreninjen. Vem, da smo bili zelo prizadeti s sinonimom, ki se je pojavil koncem sedemdesetih let, to je zdomci. To naj bi bil clovek, ki je odpotoval v tujino in se bo verjetno še vrnil domov. Mislim, iz­gleda, da smo ljudje, ki živimo izven slovenskih meja, zelo obcutljivi na takšne izraze. Pozneje se clovek pac navadi in to sprejme. Zato mislim, da so na kakršnokoli poimenovanje ali zdomci ali kaj dru­gega ljudje zelo obcutljivi. Mislim, da se bodo v bodoce slovenska sredstva javnega obvešcanja osredotocila na en izraz, to je Slovenec na Švedskem ali Slovenec v ZDA. Sicer, kako nas tretirajo, je njihova stvar, vendar oba izraza in zdomec in delavec na zacasnem delu v tujini sta za veliko ljudi ponižujoca. Iz intervjuja z Adijem Golcmanom (Lukšic-Hacin,1998b). Všestdesetih še bolj pa v sedemdesetih letih, po omenje­ni naftni krizi, se v državah priselitve krepijo neokonzervati­vizem, nova desnica in desni radikalizem. Ksenofobija131 je vse bolj prisotna v življenju ljudi. To zasledimo tako v zahod­no-evropskih državah kot v ZDA. Rezultati javnomnenjskih raziskav o odnosu domacinov do tujih delavcev so bili še bolj skrb vzbujajoci. Kazali so, da domacini niso naklonjeni priseljencem in njihovi asimilaciji.132 To velja vse do danes. S. Castles in M.J. Miller pravita, da se krepi prepricanje, da priseljenci jemljejo službe in so porabniki socialnih podpor. 131 Ksenofobija se ne pojavlja le zaradi ekonomske krize in nezapo­slenosti, ampak izhaja tudi iz strahu pred »tujim« ter je razlicno vsajena v kolektivne (klanske) zavesti. Oblast proizvaja strukturalno diskriminacijo, desnoradikalne ideje in gibanja pa ustvarjajo ozracje, v katerem so tujci ‘dežurni krivci’ (Mesic,1988:375). Kje so vzroki netolerantega odnosa do tujcev, ki ga najdemo danes? Najbržstrah. Švedsko socialno življenje je bilo tako zgrajeno, da so imeli vsi vse.Ni bilo velikih razlik. V zadnjih letih je Švedska zašla v ekonomsko krizo,verjetno vecjo, kot so racunali, in zacele so se razlike že med samimi Švedi. Razlike v palcah. To se nadaljuje naprej v odnosu do priseljencev. Oni jim predstavljajo grožnjo, da jim bodo odvzeli delo. Nezaposlenost je danes ve­lika. To povecuje konkurenco pri iskanju zaposlitve. (..) Sami so se znašli v svoji ekonomski krizi, hkrati je tu še ogromno število priseljencev in zdaj še begunski val. Nimajo jih kam dat. Tudi to! Tehnika se je zelo razvila in de­lovna mesta, ki so vcasih zahtevala delovne roke, priseljenske roke, so zdaj ukinjena. Tega vec ne potrebujejo. Prej je bilo potrebno deset ljudi, danes pa racunalnik in en clovek opravita delo mogoce še kvalitetnejše, kot je bilo v preteklosti. Odlomek iz intervjuja z Olgo Budja (Lukšic-Hacin,1998b). 132 Javnomnenjskeraziskavev zahodniEvropiso pokazale, daprebivalci niso naklonjeni priseljencem in njihovi asimilaciji. Francozi imajo predsodke do priseljencev, a jih hocejo narediti za Francoze. Nemci nasprotujejo integraciji ali asimilaciji priseljcev. Model gostujocega delavca (gastarbeiter) je kompromis. Delavce sprejemajo zacasno, a jim odrekajo možnost, da bi lahko postali takšni, kot so Germani. TudiŠvicarjiso bilidokajnerazpoloženido priseljencev (Klinar,1976:278).Zarazliko od tega so imeliljudje, ki so prišlinaŠvedsko v istem casu, povsem drugacno izkušnjo. Vsi so govorili, da so bili v šestdeseteh letih toplo sprejeti in so se pocutili dobrodošle. O tem govori tudi naslednji odlomek iz intervjuja:Švedi so nas takoj sprejeli kot priseljence, ne kot ljudi na zacasnem delu v tujini, ceprav mislim, da je veliko ljudi prihajalo sem z željo, da bi bili zacasni delavci v tujini. (..) Mislim pa, da so do sedaj že vsi IV Zasedajostanovanjainslabijosocialnomrežodržave.Nanje segleda kotnagrožnjo obstojecemu življenjskemu standardu, življenjskemu stilu in socialni koheziji. V ospredju gibanja proti priseljencem je ekstremna desnica, ki podžiga rasizem, ksenofobijo in etnocentrizem. Ekstremna desnica s svojim delovanjem predstavlja grožnjo priseljencem, hkrati pa je grožnja za demokraticne institucije in obstojeco demokraticno ureditev. Avtorjazakljucita, da sev kriznih razmerah pokaže, da je imigracija v konfliktu z obstojeco ideologijo nacional­ne države, ki je utemeljena na ideji o kulturni in politicni homogenosti (Castles,Miller,993:13-14). Neoliberalisticna migracijska politika iz šestdesetih in zacetkov sedemdesetih let se je umaknila politiki integracije, vzporedno z njo pa so se pojavile številne prisilne remigracije.133 Etnicna stratifikacija je vse mocnejša. Za evropske migracije v osemdesetih letih se je uveljavil izraz migracije v kriznih razmerah. Položajpriseljencev naŠvedskemjebilnaopisaneraz­mere vezan zgolj posredno, saj Švedska ni bila clanica EGS.Vseeno pa je bila Švedska vkljucena v evropske gospodarske in selitvene tokove. Tako je v šestdesetih letih potekalo in-tenzivno priseljevanje, ki se je zaustavilo pod vplivi naftnekrize in gospodarske recesije. Temu je tudi na Švedskem slediloobdobjedružinskihmigracijinintegracijskepolitike,a za spremembo od drugih evropskih držav je na Švedskem prišlo do uvedbe multikulturalne politike do priseljencev. Del velikega priseljenskega vala na Švedsko so bili v šestdesetih letih tudi Slovenci, takrat državljani SFRJ. Po-ložaj slovenskih (jugoslovanskih) delavcev na Švedskem je urejala konvencija, o kateri sta se dogovorili obe državi leta spoznali, v Evropi, v domovini in tukaj na Švedskem, da so ljudje, ki so ostali tukaj, priseljenci. Odlomek iz intervjuja z Aljo Öfors (Lukšic­ Hacin,1998b). 133 Prisilna remigracija je lahko posredna ali neposredna. Povezana je z izdaja­ njem ali zavracanjem zacasnih delovnih dovoljenj, z zapleti pri pridobivanju pravic socialnega zavarovanja, omejevanjempravic, diskriminacijo, brezpo­ selnostjo in grožnjami (Klinar,1985:14). 1968 (Svetek,1968:42-43), jo 1969. ratificirali in jo dopolnili leta 1978 (Hribar,1993,11).134 V letu 1989 so se pripravlja­le nove spremembe in izboljšave, vendar pa konvencija ni bila ratificirana pred gibanji in dogodki za osamosvojitev Slovenije in so na koncu vsi novi dogovori propadli.135 Z osamosvojitvijo Slovenije so bili Slovenci na Švedskem kar nekaj casa v negotovem položaju. Prav tako pa se je spre­menila situacija glede švedskega clanstva v zdaj imenovaniEvropski zvezi, saj je Švedska postala njena clanica. Ljudjese bojijo, da se bo s tem tudi na Švedsko vneslo normativno razlikovanje med priseljenci iz držav clanic in priseljenci, ki prihajajo iz drugih držav. »V prihodnosti bodo na Švedskem obstajale tri vrste pri­ seljencev: priseljenec s švedskim državljanstvom, priseljenec brez švedskega državljanstva iz države ES in priseljenec brez švedskega državljanstva iz države izven ES, takoimenovane tretje države.« (Pišler,1993:5). Zakljucni del obravnave evropske situacije nas je že vpeljal v švedsko problematiko, ki si jo bomo ogledali v nadaljevanju. Zanimala nas bo predvsem sodobna zgodo­vina, ki je pripeljala do današnjih kulturnih/družbenih in politicnih odnosov, ki se jih oznacuje kot multikulturalizem ali kulturni pluralizem. 134 O tem, kdaj sobile sprejete spremembe konvencije najdemo dva podatka. Eden je naveden v besedilu, drugega (1979) pa najdemo pri R. Leskovcu (1990:38). 135 »Švedska še ni sklenila socialne konvencije s Slovenijo, uporablja še vedno dolocbe bivše Jugoslavije. Po informacijah bo Slovenija prevzela in pod-pisala konvencijo o socialni varnosti bivše Jugoslavije, toda pozabljeni so vsi predlogi za spremembo omenjene konvencije, ki so bili doseženi po letu 1980 in predloženi švedskim in takratnim jugoslovanskim oblastem 1989. (..) Najvecja pomanjkljivost obstojece konvencije je v pogledu zdravstvenega zavarovanja v casu bivanja v domovini. (..) Slovenski in švedski državljani, ki so zavarovani po švedskih predpisih, morajo v casu bivanja v Sloveni­ji sami placati zdravniške usluge, ce pa gredo v Italijo ali Avstrijo placajo zdravstvene usluge sociani organi teh držav, ker ima Švedska z njimi ustrezno konvencijo.« (Hribar,1993:11). IV Švedski multikulturalizem Švedska je parlamentarna monarhija. Je demokraticna drža­va, v kateri se je uveljavil volilni sistem sorazmernega predstav­ništva.136 Od leta 1970 ima enodomni parlament.137 Upravno je razdeljenananivo obcine, regijein države. Delovanjejepovezano zlokalno samoupravo, kiimaževeckotstoletno tradicijo.138 Voli­tve so vsake tri leta. Volilno pravico139 in pravico, da so izvoljeni, imajo na obcinski in regionalni ravni vsi, ki so dopolnili 18 let inimajo državljanstvo ali živijo na Švedskem vsaj tri leta, na državni ravni pa polnoletni švedski državljani.140 S tem je povezana tudi švedska zakonodaja. Najpomembnejše spremembe za razpravo o multikulturalizmu so bile sprejete 1975. leta, ko so bile uzakonje­ne osnovne predpostavke multikulturalizma: enakost (jämlikhet), svoboda izbire (valfrihet) in partnerstvo (samverkan).141 Švedska je imela še do nedavnega državno religijo (luteranstvo),142 vendar pa je bila neformalna locitev med posvetno in cerkveno oblastjo 136 Vseh clanic in clanov parlamenta (Riksdag) je 349. V28 volilnih enotah jih je izvoljenih 310. 39 ostalih kompenzacijskih sedežev se dodeli strankam na osnovi glasov, ki so jih dobile po celi državi, ceprav so razdeljeni po enotah. Za vstop v paralament je dolocen 4% prag. Trenutno je v parlamentu 40,4% žensk (Gaber,1996:362). 137 Švedska je 1970. razpustila svoj zgornji dom. Tako je zagotovila, da na se­stavo vlade vplivajo samo volilni izidi (Esaiasson,1996:195). 138 Temelji samouprave so bili postavljeni 1862., ko je prišlo do locitve med cerkvenimi in posvetnimi zadevami na lokalni ravni, ceprav je bila cerkev še naprej državna. Cerkvene zadeve so bile vezane na župnije luteranske dr­žavne cerkve, posvetne pa so bile dodeljene mestnim in ruralnim obcinam. Najmanjša smoupravna enota je obcina. Na ravni med obcino in državo je regija (landsting). Podrocje, ki ga pokriva sovpada s podrocjem, na katerem deluje tudi regionalna državna administrativna enota (län) (Local Government in Sweden,1994). 139 Splošno volilno pravico za moške so uvedli 1909., ženske pa so jo dobile 1921. leta (Švedska,1990:10). 140 1975. so priseljenci oziroma tuji državljani, ki so dopolnili osemnajst let in so tri leta živeli na Švedskem, dobili volilno pravico na obcinski in regionalni ravni. 141 Vec o tem v: Alund, Schierup,1993:99; Castles,Miller,1993:218,226-228; Immigrnts in Sweden,1994. 142 Zacetek luteranstva kot državne cerkve na Švedskem je povezan s kraljem izvedena že v preteklosti in je imel parlament zakonodajne pri­stojnosti tudi v verskih vprašanjih.143 Ta odnos je do neke merepodoben dejstvu, ko je Švedska formalno še vedno monarhija, dejansko pa ima kralj samo še reprezentativno in simbolicno funk­cijo.144 Tako je podobno zakonsko urejena tudi podreditev cerkvene oblasti posvetni. 1992. so se zacele priprave na formalno locitevmed državo in cerkvijo. Kljub državni religiji pa na Švedskem že kar nekaj casa velja pravica svobodne veroizpovedi, kar se kaže v specificni organizaciji ostalih ‘ne-državnih’veroizpovedi, ki soprisotne na Švedskem. Švedska je ena izmed redkih držav, ki ima veliko toleranco do veroizpovedi. Preprosto je dala svobodo razlicnim veroizpo­vedim, ne le kršcanskim ampak tudi drugim. Tako je na eni strani švedska državna protestantska cerkev, na drugi strani pa so druge, od katoliške prek vseh drugih cerkva v tako imenovani skupno­sti prostih, svobodnih cerkva. (..) Kar se tice odnosa katoliške cerkve do države oziroma obratno države do katoliške cerkve, so gotovo v državi institucije, ki upoštevajo in spoštujejo katoliško cerkev, saj je med svobodnimi cerkvami najštevilnejša. Lahko bi tudi rekli, da je najaktivnejša, predvsem na duhovnem podrocju. Seveda je pa škof tisti, ki s strani cerkve potem skupaj z drugimi institucijami, ki so v škofiji in institucijami, ki so po posameznih župnijah, ureja ta odnos.145 Gustavom Vasa. 1523. ga je državni zbor izvolil za kralja. Že ob izvolitvi je bil zagovornik luteranstva, ki mu je pozneje služilo tudi za utrditev oblasti. 1527. je odpravil posvetno oblast škofov in zasegel cerkveno lastnino. 1544 pa je bila Švedska razglašena za evangelicansko (luteransko) kraljestvo. Danes naj bi švedski cerkvi pripadalo 87% populacije. Kot bomo videli pozneje, se to pokriva z odstotki priseljencev, ki predstavljajo 13% celotne populacije. Ta podatek je varljiv in je povezan z dejstvom državne cerkve, ko so otroci državljanov ali iz mešanih zakonov, ko je državljan eden od staršev, že ob rojstvuavtomaticnotudiclaniuradnecerkveintoostanejo,cesamineuredijo drugace (Religion in Sweden,1995; Svetovna zgodovina,1976:382). 143 Zacetek tegalocevanjasegav leto 1862., ko jeprišlo do locitvemed posvetni-mi in cerkvenimi zadevami in so bili postavljeni tudi temelji švedske lokalne samouprave (Local Government in Sweden,1994; Religion in Sweden,1995). 144 Vec o tem je v delu: Informacije o Švedskoj,1990:8. 145 Odlomek iz intervjuja z Zvonetom Podvinskim, slovenskim duhovnikom na Švedskem (Lukšic-Hacin,1998b). IV V 19. stoletju je bila Švedska revna kmetijska država z velikimi razrednimi razlikami. Vecina ljudi ni imela možno­sti, da bi vplivala na politicne odlocitve, ki jih je sprejemala pešcica moških. Kralj je imel veliko moc. V 19. stoletju je prišlo do pomembnih socialnih sprememb. Zaradi hudega po­slabšanja življenjskih razmer je veliko ljudi odšlo v Severno Ameriko. Najpomembnejša sprememba v tem casu je zacetek intenzivne industrializacije, ki se zacne okoli 1870. S tem pride do urbanih selitev, praznenja podeželja in narašcanja števila pripadnikov delavskega razreda. Postopno je prišlo do nastajanja razlicnih organizacij in gibanj: sindikalnih, pro-ti-alkoholisticnih in verskih. Prve so se borile za pravice in zašcito delavcev, druge proti zlorabi alkohola146 in tretje proti absolutizmu državne cerkve. Konec 19. stoletja so postopno nastajale sodobne politicne stranke. V prvih desetletjih 20. stoletja je prišlo do vse vecje demokratizacije.147 Uvedena je bila splošna volilna pravica: 1909. za moške in 1921. za ženske. 1917. pa je bil uveden parlamentarizem. Vospredje je 146 Pravkar sem se s starejšim gospodom, Švedom, pogovarjala o prohi­ biciji alkohola na Švedskem. Prohibicija je na Švedskem veljala do 1940. Poleg Švedske velja omejitev kupovanja alkoholnih pijac še na Norveškem, na Finskem in v Rusiji, ne pa na Danskem. Vse te države imajo ‘system lodget’. 1940. so uvedli nov sistem posebnih prodaja­len z alkoholnimi pijacami (sem sodi tudi mocno pivo). Tu so ljudje kupovali s posebnimi knjižicami. Imeli so mesecno doloceno kolicino alkohola, ki jo je lahko kupila družina ali posameznik. Sistem je bilvezan na dohodek, spol in starost. Ženske in mlajši moški so lahko kupili 1/4 litra alkohola na mesec, moški pa do tri litre. Odvisno od dohodka. Sistem s knjižico je bil ukinjen 1957.leta, ko se vzpostavijo današnje trgovine alkoholnih pijac. Edini kriterij, ki je ostal, je sta­rost. Meja je dvajset let. Mlajši ne morejo kupovati. V krajih, ki so blizu danske meje, je mocno razširjeno kupovanje alkohola na Dan- skem. Po zakonu Švedi lahko uvozijo 15 litrov alkohola (to je npr. 45 steklenic piva), ki je na Danskem veliko cenejši. Ladja, ki pelje na Dansko, je ob povratku velikokrat polna ljudi, ki prinašajo s seboj zaboje alkoholnih pijac. Odlomek iz osebnega dnevnika z dne 7.10.1995 (Lukšic-Hacin,1998b). 147 Naj navedemo nekaj primerov s socialnega podrocja. 1913. je bil uveden zakon o splošni pokojnini. 1919. je bil doloceno število delovnih ur v tednu bil postavljen parlament (Riksdag), ki je zamenjal kraljev od­locujoc vpliv na vlado. Vzporedno s tem so potekale socialnein ekonomske spremembe (Švedska,1987:21-32; Informacije o Švedskoj, 1990:8-12). Vcasu prve in druge svetovne vojnejebilaŠvedskanevtralna(Swedish Foreign Policy,1995). To ji je nudilo posebne možnosti za razvoj gospodarstva. V papirnici, kjer sem delal, je šel v pokoj knjigovodja. Ob tem je organiziral seminar za radovedneže. Govoril je o železarnah, papirnicah in njihovi industriji. Razlagal je, kakoje Švedska naredila karkoli, vse za denar, ki so ji ga ponujali, ker je bila Evropa razbita in ni bilo konkurence. Poglejmo primer. Balo papirja, ki danes stane 3000 kron, takrat pa je po naših izracunih stala 800 kron – to je pet ton težka bala papirja – smo naložili na vlak za evropsko tržišce. Krasen zaslužek. V Evropi so Holandci za balo ponujali 1000, Bel-gijci 2000, Nemci 3000, Španci in Italijani pa že po 7000kron. Švedski koncern si je takrat nabral toliko denarja, da se je ustanovil poseben financni fond. Delavci v papirnicah so imeli takrat povprecno placo od pol do ene krone. Glede na dobicek bi lahko imeli po 12 kron. Razlika v teh 11,5 krone na uro zaposlenega v tej tovarni, ki je imela 3800 zaposlenih štiriindvajset ur na dan, kot delajo papirnice – 11,5 krone na uro na 3800 zaposlenih in štiriindvajset ur na dan, koliko je to enega denarja... Ta denar so dajali v fond za slabše case, za cas krize, ko bi morali znižati cene. Ker pa dvajset let ni bilo kriz, denarja ni bilo treba izplacati. Banke so zahteva­le, da se ta denar investira. V naši papirnici je bilo to toliko denarja, da bi takrat lahko imeli vsi delavci še enkrat višjo placo pa deset let tovarna ne bi imela problemov. Vendar so (48). 1938. je bil sprjet zakon o štirinajstdnevnem letnem dopustu. 1947. je bil sprjet zakon o splošnem otroškem dodatku. 1953. je bilo uvedeno splošno zdravstveno varstvo. 1956. je prišel zakon o socialni pomoci. 1959. je bila uvedenasplošna dodatna pokojnina. 1963. jebilpodaljšan letni dopust naštiritedne. 1971. je bil skrajšan tedenski delovni casna 40 ur... (Švedska,1987:31).Švedska demokracija danes temelji na svobodi govora, svobodi zborovanja in demonstriranja, svobodi združevanja in svobodi veroizpovedi (Informacijeo Švedskoj,1990:10). IV kapitalisti denar investirali drugam, ven iz države, na razlic­ne nacine. Vprašal sem, zakaj niso delavce placali vsaj pet kron na uro. Odgovor je bil, da je bila razlika med švedski-mi delavci in npr. delavci v Nemciji že tako izredno velika, saj so marsikje ljudje delali zastonj, na pol udarniško, tam konec petdesetega leta. Prav tako sem na seminarju izvedel – clovek, ki nam je to pripovedoval, je bil višji uradnik – da so med vojno, leta 1944. prihajale nemške ladje po odpadke in drug material, ker so to rabili kot dodatek za smodnik. Ta material je bil placan 13 mark po kubiku v zlatu. Ta placila so bila vsa v zlatu. 148 Med drugo svetovno vojno je prišlo do prvega mocnejše­ga vala priseljencev – beguncev z Danske, Finske, Norveške in Baltskih republik. 1943. so za prebivalce skandinavskihdržav ukinilipredpis o delovnemdovoljenju. Švedskadružba se je v dveh desetletjih iz monolingvalne in etnicno homogene spremenilavmultilingvalnoinetnicnoizrednopestrookolje (Immigrants in Sweden,1994). Po 1945. letu je begunskemu valu sledila ekonomska migracija. Zaradi hitrega razvojaindustrije in drugih dejavnosti je imela Švedska po drugi svetovni vojni velike potrebe po delovni sili. Množicno pri­seljevanje je spodbujala tudi sama država. Že 1946. so Zavodi za zaposlovanje predlagali, da se poskrbi za organiziran uvoz delovne sile. Predstavniki švedskih podjetij so zaceli iskati delovno silo v Zahodni Nemciji, Italiji, Avstriji, Belgiji in Grciji. Takrat še nihce ni razmišljal o posledicah množicne­ga priseljevanja za same priseljence in za švedsko družbo. 1954. je bil sklenjen dogovor med skandinavskimi državami o skupnem delovnem trgu. S tem je bil med njimi omogocennemoten pretok delovne sile. Na Švedsko je prišlo predvsemveliko število Fincev (Švedska,1987:35-37). Takrat, ko sem prišel (..) si prišel sem tako, kot bi šel iz Ljubljane v Izolo. Na policijski postaji si se prijavil kjestanuješ in kje delaš. To so zapisali. Šele cez leto ali dve je 148 Odlomek iz intervjuja z Borisom Šavsom (Lukšic-Hacin,1998b). prišlo do tega, da smo dobili delovna dovolenja. Prej to ni bilo potrebno. Takrat je priseljenec, pa naj je bil to Šved iz Malmöja ali pa kdo iz juga Evrope ali od drugje, šel na po­licijsko postajo, kjer se je to urejalo. Takrat ni bilo še nic. Ni bilo socialnih podpor za priseljence. Ko si prišel, si dobil delo, stanovanje in si živel kot navaden državljan z vsemipravicami kot Švedi. To je bilo zelo dobro. Ko pa so priceli ustanavljati državne institucije za priseljence – to je bila napaka – se je pojavil odpor domacinov do tujcev. Le-ti so zdaj prihajali v drugacnih oblikah. (..) No, cim pa nastanejo institucije, se pojavijo papirji, zadeve se razrešuje v pisarnah in se ljudi, ki se jih obravnava, ne pozna, ne sreca, nikoli se jih ne vidi. Ti ljudje delajo po svoje. Oblasti lahko lažejo, jo prevarajo, prevarajo zakone, itd..149 1967. leta je bila nizka konjunktura. Švedska je zao­strila pogoje in zacela regulirati priseljevanje. Še vedno je bila odprta za prebivalce skandinavskih držav, medtem ko so morali drugi zaprositi za delovno dovoljenje, bivalno do-voljenje in si vnaprej zagotoviti delo in stanovanje. 1968. je Riksdag (parlament) potrdil, da ta princip velja tudi naprej. Novi predpisi v zacetku še niso dosegli želenih ucinkov, saj je v letih 1969. in 1970. zabeleženo rekordno število prise-litev. Z nadaljevanjem gospodarske stagnacije pa so se po­javile tudi spremembe na trgu dela, ki so postopno omejilepriseljevanje (Švedska,1987:38). Rekrutacija tujih delavcev se je ustavila 1972. Nadaljevala se je le družinska migracija in mocan pritok beguncev.150 149 Odlomek iz intervjuja z Borisom Šavsom, ki je prišel na Švedsko 1965.leta (Lukšic-Hacin,1998b). 150 V povojnem casu so na Švedsko prišli tudi begunci iz številnih držav po svetu: iz baltiških držav in ostalih skandinavskih držav (cas druge svetov­ ne vojne), Madžari (1956. in v casu politicnih pregonov v sedemdesetih in osemdesetih), Cehi(1968.), Poljaki(nemirikonecšestdesetih in po vojaškem prevzemu oblasti 1981.), ameriški dezerterji (Vietnam), Grki (cas vojaške hunte 1967-1974), Kurdi (zacetek sedemdesetih), Sirijci (1975.), Iranci (1979.,1980.), Cilenci (po vojaškem udaru 1973.), ostali iz držav Latinske Amerike (Argentinci, Bolivijci, Ekvadorci, Urugvajci...), iz Ugande (izgoni IV Tuje prebivalstvo je 1990. predstavljalo 5,6% celotnegaprebivalstva. Številni priseljenci pa so že prej postali švedski državljani. 1986. leta so pri izracunih upoštevali tudi prise-ljensko ozadjein prišlido populacije920 014 prebivalca, kar je bilo okoli 11% celotne populacije. 250 138 teh ljudi je bilorojenih na Švedskem. 1991. je bilo na Švedskem 1.212.000 priseljencev.151 67% je bilo rojenih v tujini, 33% pa je pred­stavljala druga generacija, rojena na Švedskem. Vistem letu je bilo 484 000 tujih državljanov. Priseljenci so predstavljali13% celotnepopulacijenaŠvedskemin tujidržavljani5,7%. Najštevilnejšaskupinapriseljencev jeizskandinavskih držav. Temu sledijo ‘ostali Evropejci’. Iz Azije je 207,000 prise-ljencev. Iz Latinske Amerike je v celoti 60 000 priseljencev, iz afriških držav 42 000, iz držav Severne Amerike 20 000 in iz bivše Sovjetske zveze 9 000. Celotno število prise-ljencev iz držav zunaj Evrope je z leti skokovito narašcalo (Castles,Miller,1993:218;Álund,Schierup,1993:101-102).152 Švedska je imela decembra 1994. 8.816 381 prebivalcev, od tega jih je imelo 8.278 940 švedsko državljanstvo (Sweden in Figures,1995:7-8). v sedemdesetih), Eritrejci (konec šestdetsetih) (Švedska,1989:39) in v casu vojne v Jugoslaviji je prišlo veliko število beguncev iz Bosne. 151 V razpravah o priseljenski problematiki se na Švedskem pojavljata dva pojma: priseljenci in tuji državljani. Kategorija priseljenci obicajno zajema vse posameznike, ki so bili rojeni v tujini in vkljucuje tudi posameznike, ki so bili rojeni na Švedskem in je vsaj eden od njihovih staršev rojen v tujini. Pojem tuji državljani oznacuje posameznike, ki stanujejo na Švedskem in nimajo švedskega državljanstva (Alund, Schierup,1993:101). Temu dodaj-mo, da Slovenci na Švedskem izpostavljajo, da pri njih prihaja še do razlike med tistimi, ki imajo na Švedskem zacasno bivališce in tistimi, ki imajo stalno bivališce. Ta razlika je bila ocitna, ko so se vracali v Slovenijo na do-pust in so prišli do jugoslovanske meje in carine. Razliko so namrec uvedli jugoslovanski carinski predpisi, ki so dolocali razlicne carinske predpise za jugoslovanske državljane s stalnim bivališcem v Jugoslaviji in tistimi, ki so imeli stalno bivališce prijavljeno na Švedskem. 152 Iz skandinavskih držav je 439. 683 ljudi, to je 40% vseh priseljencev: 28% Fincev, 6% Norvežanov in 5% Dancev. Temu sledijo ‘ostali Evropejci’: Jugoslovani (65 000), Poljaki (50 000), Nemci (49 000), Grki (19 000) in Madžari (19 000), Velika Britanija (18 000) in Romunija (10 000), kot naj­ Po vecini so se priseljenci naselili po mestih. Veliko je primerov, ko so se ljudje iste nacionalne pripadnosti naselili skupaj (geto). Predstavljajo vecino delavstva v tovarnah in na nižje placanih delovnih mestih. Le malo jih dela v kme­tijstvu, v zdravstvu, v socialnih službah, v administraciji, v duhovniških poklicih in v komerciali. Danes je visoka stopnja nezaposlenosti prav med priseljenci brez švedske­ga državljanstva. Leta 1991. je bila med tujimi državljani 66% nezaposlenost, med švedskimi državljani (vkljuceni so tudi naturalizirani državljani) pa le 2.2%. Med tujimi dr­žavljani, ki prihajajo iz držav izven Evrope, je dvakrat višja stopnja nezaposlenosti kot med ostalimi tujimi državljani (Alund,Schierup,1993:101-102; Castles,Miller,1993:218). Za raziskavo o multikulturalizmu na Švedskem je najpomembnejša letnica 1975. Takrat je parlament sprejel resolucijo z naslednjimi glavnimi naceli politike do prise-ljencev: enakost, svoboda izbire in partnerstvo. Enakost v življenjskem standardu. Svoboda izbire kot pravica prise-ljencev, da se sami odlocijo, ali bodo ohranili svoj jezik in kulturo ali bodo sprejeli švedskega in švedsko identiteto. Partnerstvo, kot partnerstvo med priseljenskimi skupnostmiin Švedsko. Model je bil postavljen ob predpostavki, da se bodo priseljenci po daljšem casovnem obdobju integrirali v švedsko življenje, družbo in kulturo, ceprav bo trajalo nekaj generacij. Politika do priseljencev se deli na dva nivoja: 1. po­sredna politika, kipriseljencemzagotavlja, dasevkljucujejo v obstojece socialne in družbene programe153 in 2. neposredna pomembnejše države izvora. Iz Azije je 207,000 priseljencev: Iran (48 000), Turcija (40 000), Libanon (20 000), Irak (14 000) in Indija (10 000). Iz Latinske Amerike je v celoti 60 000 priseljencev, iz afriških držav 42 000, iz držav Severne Amerike 20 000 in iz bivše Sovjetske zveze 9 000. Celot- no število priseljencev iz držav zunaj Evrope je z leti skokovito narašcalo (Álund,Schierup,1993:101-102). 153 Švedska ima aktivno socialno politiko, ki je povezana s širokim modelom multikulturalizma. Predpostavka je, da specialna socialna politika ne vodi v separatizem,ampak nasprotno,vuspešnejšo integracijopriseljencev(Castles, Miller, 1993:210). IV politika, ki je povezana s specificnimi potrebami priseljen­cev. Posredna tako zagotavlja enake pravice do zaposlovanja, socialne službe, stanovanja, izobraževanja. Neposredna pa zagotavljavolilno pravico za tujce,154 poucevanje maternega je­zikavšolah,155 ustanovitevinformacijskegacentrazapriseljence, sistem državnih subvencij za priseljenske centralne organzacije (zveze) in denarna pomoc (kulturnim) društvom na regionalni in obcinski ravni, pomoc svetovalnih služb (priseljenski sveti in multilingvalna sindikalna svetovalna služba), ne-diskrimina­cijsko upravo in pravico do prevajalca, kjerkoli ga priseljenci potrebujejo (Castles,Miller,1993:13,218,226-228;Álund,Schie­rup, 1993:99).156 154 Od 1975 leta imajo priseljenci volilno pravico na lokalni in okrajni ravni in lahko na volitvah tudi kandidirajo. Volilna pravica za tujce je omejena in velja za tiste, ki so dopolnili osemnajst let in živijo na Švedsem že tri leta. To pravico so lahko prvic izkoristili na lokalnih volitvah 1976. (Immigrants in Sweden,1994). Vosemdesetih letih so skušali uvesti volilno pravico tudi na državni ravni. Glavni zagovornici te reforme sta bili Social-no demokratska stranka (Social Democratic Party) in Švedska komunisticna stranka (Swedish Communist Party). To so predlagali kot alternativo, ki bi zmanjšala število dvojnih državljanstev, ki so se zacela pojavljati v vecjem številu, vendar predlog ni uspel (Álund,Schierup,1993:100; Castles,Mil­ler,1993:218). 155 Otroci priseljencev imajo pravico do pouka maternega jezika, hkrati pa se ucijo švedski jezik. To nekateri oznacujejo kot aktivni bilingvizem. Poleg tega veliko pozornosti posvecajo tudi ucenju švedskega jezika za odrasle. Priseljenci imajo pravico do 700 ur brezplacnega tecaja švedskega jezika in to med delovnim casom. Za izvedbo so odgovorne obcine. Slaba stran tega zakona, ki izvira že iz konca šestdesetih let, ko so uvajali jezikovne tecaje, je, da je pripeljal do tega, da clovek, ki nima tecaja, ne more dobiti zaposli­tve. Ce ga zaposlijo, mu je delodajalec dolžan zagotoviti možnosti za ucenje jezka med placanim delovnim casom. 156 Že 1965. je prišlo do postopnega uvajanja brezplacnega programa za ucenje švedskegajezikazatujce. 1967. jevladazecelaizdajaticasopis zapriseljence. Vletih 1968-74 je Komisija za priseljence raziskovala življenje priseljencev in etnicnih manjšin. Njeni rezulatati so pripeljali do zakona, ki je bil sprejet 1975. in je uvedel multikulturalizem. Poleg prednosti, ki so izpostavljene v samem besedilu naj še povemo, da je vlada izdajala ali podpirala izdajo lite­rature v razlicnih jezikih. Za knjižnice so bile na voljo subvencije za nakup drugojezicne literature. Podpore je bil deležen tudi etnicni tisk. Izhajale so redne vladne informacije o priseljenski problematiki v desetih razlicnih jezi­ Cilji sprejetih zakonskih sprememb so bili: 1. da bi tujci uživali iste pravice kot švedski državljani in 2. doseci, da bi javnost sprejela cilje multikulturalizma. Vospredje sta tako prišli egalitarna in multikulturalna ideologija, ki sta bili podprti z legalnih temeljev. Uvedena je bila formalna enakost pred zakonom na vseh pomembnih podrocjih, vkljucujoc na eni strani nezaposlenost in na drugi uveljavljanje socialnih pravic in pravice do pomoci. Edina razlika v legalnih pravi­cah je bila, da tujec, ki je v prestopku in je kaznovan, tvega, da ga bodo izgnali iz države. Poleg povezave egalitarne in multikulturalne ideologije, ki je bila utemeljena na legalni ravni, je bilo doseženo soglasje o povezavi z antirasisticno moralo. A. Alund in C.U. Schierup (1993:99-100) pravita, da je švedsko uradno stališce do rasizma edinstveno v pri­merjavi z drugimi državami, ki uvajajo multikulturalizem. Tretji cilj je bil, da se ustvari javno mnenje, ki bo temeljilo na strpnosti. Lahko kaj vec poveste o ‘multi-kulti’v Landskroni? Ja, to je zelo zanimivo. Organizator prireditve je Kulturna zveza oziroma Zveza kulturnih organizacij. Na to se pripravljamo tri, štiri mesece. Na prireditvi sodelujejo vsa priseljenskadruštva in vsa švedska društva iz Landskrone. Švedska je zelo organizirana na podrocju društvene dejavnosti. Vmes so tudi posamezni nastopi znanih umetnikov, da prireditev pritegne vec gledalcev. Te razporedijo z dvournim razmikom, da ljudje bolj vzdržijo. To se dogaja zunaj in vedno smo kih. Pravica do maternega jezika znotraj rednega šolskega programa je bila povezana tudi s številom zainteresiranih ucencev. 70 000 otrok se tako uci okoli 126 razlicih jezikov, hkrati pa se ucijo tudi švedski jezik. Vzporedno s tem, da so se otroci lahko ucili materni jezik, so imeli odrasli še pred letom 1975 možnost, da obiskujejo brezplacen tecaj švedskega jezika. Nekaj casa je bilo to celo v placanem delovnem casu. Zadnja leta se je možnost spre­menila v nujnost. Vsak, ki je v zadnjih letih prišel na Švedsko, je bil dolžan obiskovati usposabljanje (700 ur), kjer se je ucil švedski jezik in spoznaval švedsko družbo. To je bil pogoj za delovno dovoljenje in študij. Jezikovni tecaj za odrasle je v pristojnosti obcin (Immigrants in Sweden,1994). IV imeli lepo vreme. Koliko casa poteka? Letos je cel teden. To je bilo vkljuceno tudi v kampanjo proti rasizmu, ki je takrat potekala in še poteka.157 Egalitarizem, multikulturalnost, antirasizemin toleran-co so podpirali tudi mediji s svojim strpnim pristopom do priseljenske problematike in priseljenskih vprašanj. Inter-pretacija vloge medijev pri vzpostavljanju multikulturalnih odnosov je sicer relativna. Dejansko lahko vsebine, ki navi­dezno delujejo protirasisticno v realnosti povzrocijo nasprotni ucinek. Tako v nasprotju s stališcem, da so mediji podpirali multikulturalno in egalitarno ideologijo zasledimo trditev, da so mediji posredno podžigali rasno nestrpnost. Vendar pa so teizjave povezane predvsemzzadnjimobdobjemnaŠvedskem. Spremembe iz leta 1975. so povezane tudiz vprašanjem o podeljevanju državljanstva oziorma o naturalizaciji. S.Castles in M.J. Miller pravita, da se je na Švedskem uvelja­vil multikulturalni tip državljanstva. Zanj je znacilno, da je nacija opredeljena kot politicna skupnost, ki temelji na us-tavi,zakonihindržavljanstvu.Priseljenciimajomožnost,da so sprejeti v skupnost pod pogojem, da spoštujejo politicna pravila. Hkrati je sprejeta njihova kulturna drugacnost in je dovoljeno združevanje in organiziranje po etnicnem kljucu. Pri tem tipu državljanstva je državljanstvo lahko dostopno, cetudi to vodi do dvojnega državljanstva, o cemer prica si­tuacija na Švedskem. Cas naturalizacije za Skandinavce je dve leti, za ne-Skandinavce pa pet let. Otrokom priseljen­cev, ki so rojeni na Švedskem, državljanstvo ni avtomaticno podeljeno. Zanj morajo samo zaprositi, se pravi, da morajo izraziti željo po švedskem državljanstvu (Immigrants in Swe­den,1994;Castles, Miller,1993:39-40,218-230). V osemdesetih letih je bil velik pritok beguncev iz Azije. Reakcija na to je bilo mocno gibanje ekstremne de­snice (Sverigepartiet), ki je zacela 1986.l. kampanjo proti 157 Odlomek iz intervjuja z Avguštino Budja (Lukšic-Hacin,1998b). 158 1988. so v majhnem mestu Sjöbo na referendumu izglasovali, da priseljencem.158 Istocasno je na Švedskem zacel veljati akt proti etnicni diskriminaciji. Odprli pa so tudi mesto varuha (ombudsmana) proti etnicni diskriminaciji. Kljub svobodni izbiri in kulturnim pravicam pa ima švedski model visoko stopnjo družbene kontrole, pravita S. Castles in M.J. Miller. Delavci iz ne-skandinavskih dežel mo-rajo zaprositi za delovno in bivalno dovoljenje in lahko uži­vajo socialne usluge le, ce so prijavljeni pri oblasteh. Sistem dotacij za priseljenska društva daje vladi možnost, da dela izbor, katera organizacija je primerna, da se jo uradno priz­na.159 Prek tega vlada vpliva na dejavnost razlicnih društevin organizacij in jo usmerja. Švedsko izkušnjo lahko poime­nujemo predpisani, odrejeni multikulturalizem. Priseljenske in etnicne organizacije so pritegnjene v korporativno državo,kjer koncajo politicno marginalizirane. Še vec, relativno libe­ralna politika do priseljencev temelji na doslednem nadzoru izženejo begunce. Temu je sledil porast rasisticnega nasilja, ki je vkljuceval tudi bombne napade in fizicne obracune v priseljenskih centrih (Castles,Miller,1993:218). Pred tremi, štirimi leti se je ustanovila stranka, ki se je takrat imenovala Nova demokracija in ta je imela v svojem programu tudi precej nega­tivne tocke do tujcev. Imela je veliko uspeha, a je pozneje propadla in danes ne obstaja vec. Je pa pustila posledice svojega delovanja in idej v švedski politiki. Njene tocke programa so prevzele druge stranke. Nova demokracija, ki je imela v svojem programu ukinitev pouka maternega jezika, ker zahteva veliko denarja, a hkrati naj ne bi dajal razultatov, ki so bili pricakovani. Da bi bil volk sit in koza cela, so švedske šolske oblasti dolocile pogoje, da mora neka jezikovna skupina na eni šoli imeti pet ucencev in da mora biti pouk izven casa rednega šolskega pouka. Bila je zelo populisticna stranka in ker so ostalestrankesprevidele, dasenemorejo upiratitemparolam, sotudi same sprejele v svoje programe velik del tega negativnega programa od Nove demokracije. Uradna švedska oblast še vedno skuša držati zelo humano politiko do tujcev, ampak s svojimi ukrepi pocasi slabša pogoje za tujce. Odlomek iz intrvjuja z Rado Pišler (Lukšic-Hacin,1998b). 159 Opravljati so morale dejavnost splošnega pomena. Njihovo delovanje naj bi bilo socialno in kulturno, ne pa strankarsko-politicno. Vsaj polovica clanov je morala biti iz vrst priseljencev. Vsaka organizacija mora imeti svoj statut. Delovanje mora biti posveceno priseljencem in mora temeljiti na demokra­ticnih nacelih (Hribar,1984:7). IV nad novimi priseljenci. Avtorja nadajujeta, da v zadnjih letih znaki kažejo, da je švedski model v krizi. Decembra 1989. se je vlada odlocila, da bo zaostrila pogoje za podelitev statusabegunca. Nekateri avtorji dokazujejo, da je na Švedsko in zadnje spremembevplival sedanji razvojevropskementalitete (fortress Europe mentality), ki je mocno povezana s preprica­njem o nujnosti utrdbe, zašciti in v kateri je prisoten mocan strah pred politicnim begunstvom z osiromašenega juga. Na­rašca prepricanje, da islam predstavlja grožnjo švedski kulturi in vrednotam. Preference so usmerjene v vzhodno Evropo, ki naj bi bila potencialni rezervat ‘želene’delovne sile. Res pa je, da podobni konfikti obstajajo tudi v ostalih multikulturalnihdržavah in ne samo na Švedskem (Castles,Miller,1993:228). Ugotovitve o narašcajocem odporu do priseljencev potrjujejo tudi rezultati analize A. Alunda in C.U. Schierupa. Pravita, da kljub ideologijam egalitarizma, multikulturalizma, antirasiz-ma in boja proti diskriminaciji, ki jih podpirajo tudi mediji, prihaja do razkoraka med ideologijo in prakso. Razliko lahko ponazorimo z razhajanji med: enakostjo proti diskriminaciji in segmentirani kulturni delitvi dela, pravico do izbire proti ekskluzivnosti in segregaciji, partnerstvom proti birokratski kontroli in tehno-scientificnemu nadzoru. Te razlike izvirajo iz konfikta med liberalnimi in egalitarnimi težnjami in željami. Sodobni družbeni razvoj teži k vse vecji racionalizaciji, ki se izvaja prek jezika in institucionalnih praks dominantnega prag­matizma. Podobno kot S. Castles in M.J. Miller tudi A. Alund in C.U. Schierup poudarjata pomen ideološko-politicnega scenarija Evrope kot utrdbe (fortress Europe mentality), ki je v zadnjem casu mocno vplival na švedske razmere. Svoboda izbire in partnerstvo, ki ju postavlja v ospredje multikultura­lizem, sta postavljena v situacijo, v kateri priseljenske kulture dobijo položaj zašcitenega in kontroliranega rezervata. Reši­tev iz tega stanja je nova kulturna politika, nova opredelitev partnerstva in ponovna presoja in obdelava konsenza o morali. Prav tako pa novo splošno gibanje, ki bi preseglo etnicne in narodne meje (Alund,Schierup,1993:100-101). Rekli smo že, da je v sedemdesetih letih prišlo še v neka­terih državah do multikulturalizma v politiki, do priseljenske inetnicne problematike (Švedska, Avstralija, Kanada in v neka­terih primerih ZDA). S. Castles in M.J. Miller pravita, da med njimi prihaja do pomembne razlike. Avstralija, Kanada in ZDAso ‘klasicne države priseljevanja’. Švedska je v primerjavi s tem anomalija, saj je bila do nedavnega homogena. Poleg tegapa ima Švedska tudi specificen demokraticni sistem, ki temelji na mocni državni intervenciji (Castles,Miller, 1993:227). Pri tem avtorja ne povesta, da so klasicne države priseljevanja nastale na temeljih novodobnega kolonializma in da so bile podvržene razmeram, ki smo jih opisali že v uvodu: etnocid in genocid nad avtohtonim prebivalstvom, razvršcanje kultur po hierarhicnem modelu, kjer je na samem vrhu za najrazvitejšo razglašena dominantna kultura – WASP (monokulturalizem oz. evropocentirzem). Vse to pa se povezuje z mocnim rasiz-mom. Vpliv odnosov in sistemov vrednot iz preteklosti se cutiše danes. Prav v tem ima Švedska prednosti. Tako Švedska ni anomalija, pac pa je drugacna. Ujetost v mrežo novodobnega kolonializma pa ni edinarazlika med njimi. Švedsko kulturo/družbo mocno prežemajo egalitarni odnosi, ki se kažejo z razlicnih vidikov. Ce se spom­nimo na razprave o multikulturalizmu in zahteve radikalnega multikulturalizma, ki zagovarja egalitarne odnose, lahko vi-dimo, da je bila kulturna/družbena situacija na Švedskem v nekaterih odnosih podobna njegovemu idealu še pred uvedbo multikulturalnega pristopa. Poglejmo si le nekaj primerov. Jezik oziroma diskurz sta zelo pomembna za odnose, ki sevzpostavljajo med ljudmi. Švedski jezik je v številnih pogle­dih egalitaren. Forma vikanja je arhaicna oblika, ki se je ne uporablja. V vsakdanjem jeziku se uporablja le forma tikanja in to na vseh podrocjih kulturnega/družbenega življenja. V politiki in v službeni hierarhiji. Prav tako se jo uporablja v generacijskem vidiku in to ne le med otroci in starši, ampak splošno med mlajšimi in starejšimi ljudmi, ne glede na druž­bene položaje in vloge, ki jih imajo posamezniki. IV Porocena je s Švedom. Ima švedske sorodnike in prek njih je dodobra spoznala njihove vrednote in nacin življenja. Pove,da se Švedi med seboj tikajo od šestdesetih let dalje. Prej je bilo v rabi onikanje, vikanje pa je veljalo za žaljivko, nevzgo­jenost. Tikanje je mocno povezano s švedskim luteranstvom, ki govori o enakosti vseh.160 Prav tako je jezik zanimiv v odnosu do spolne relacije, kjer je vse vec pojmov, ki so spolno neopredeljeni. Švedski jezik ne pozna spolov. Množina je za vse enaka (ni spolno opredeljena), pri ednini pa nastopata dve obliki, ki sta nespolno vezani. Glagol pa ima vedno isto obliko (ni spolne oblike).161 Egalitarni odnos se vzpostavlja tudi na relaciji med švedskim standardnim jezikom in dialekti, ki imajo prej priviligiran položaj, kot pa da bi bili preganjani. To je povsem drugacen odnos, kot ga najdemo v ‘klasicnih’primerih, ko je stadardni jezik potisnil dialek­te na obrobje in jim je bil pripisan manjvreden, nelegalen položaj.162 To niso problemi. Problem so dialekti. Eden najvecjihproblemov v južnem delu Švedske je Skanska (švedska pokra­jina). S tem imajo težave tudi Švedi, ki živijo drugje. Recimo Stockholmcani. To so te velike pritožbe, ko so ljudje zahtevali, da novinarjem s teh podrocji prepovedo nastop na osrednjih medijih, na radiu in televiziji. Po drugi strani pa še vedno zagovarjajo, da ima vsak dialekt svoje kvalitete in ga je nujno ohranjati. Na Švedskem ima vsaka pokrajina svoj dialekt. Posameznik, ki ob- vlada dialekte, lahko do petdeset kilometrov natancno doloci od kje prihaja govorec. Dialektov je zelo veliko. (..) Zanimivo je tudi to, da vcasih, ko se Slovenci dobimo na srecanjih in raznihsestankih, kamor pridejo tudi Švedi, govorimo švedsko. V teh pogovorih se cuti, kako smo priseljenci osvojili dialekte. To, kar vi opazujete.163 160 Odlomek iz osebnega dnevnika z dne 21.9.1995. Zapis nastal ob pogovoru z Aljo Öfors (Lukšic-Hacin,1998b). 161 Odlomek iz osebnega dnevnika z dne 21.9.1995 (Lukšic-Hacin,1998b). 162 Podatki se nanašajo na moja opažanja in neformalne pogovore z ljudmi. Glej osebni dnevnik z dne 13.10.1995 (Lukšic-Hacin,1998b). Švedska je znana po enakopravnosti med spoloma, ki je tudi pravno urejena. Poleg zakonske ureditve o zastopanosti žensk v parlamentu in na sploh v politiki se to opazi že na ulici, ko je veliko žensk zaposlenih v poklicih, kjer jih pri nas niti ne pricakujemo. Iz številnih intervjujev je razvidno, da hodijo ženske na specializacijo za varilke, avtomehani-carke, monterke... Prav gotovo se to kaže tudi v vlogi ženske znotraj luteranske cerkve, kjer je kar nekaj žensk duhovnic. Zame je bil prav nenavaden pogled na porocno sliko z žensko duhovnico v ospredju.164 Prav tako ni nic posebnega ženska voznica v vozilih javnega prometa. Na poti po mestu že nekaj dni opazujem navade ljudina Švedskem. Veliko žensk vozi avtobuse, taksije in metroje. Ko greš v park, srecaš veliko moških, ki sami potiskajo vo­zicke pred seboj.165 Švedska zakonodaja posveca veliko pozornosti tudi zašciti otrok in preprecevanju nasilja. Otroka se ne sme fizic­no kaznovati. Prepovedano je psihicno nadlegovanje otrok. Kazni za kršitve so hude in lahko pride tudi do odvzema otroka.166 Otroke že od predšolske stopnje in pozneje v šolah vzgajajo v duhu njihovih pravic in jih seznanjajo s tem, kam naj se obrnejo v primeru kršitev. To je povezano tudi z nacelivzgoje in družinskega življenja, ki so na Švedskem drugacni, kot jih poznamo pri nas.167 Egalitarizem in strpnost se izra­ 163 Odlomek iz intervjuja z Adijem Golcmanom. Iz odlomka je razvidno, da tudi novinarji na radiu in televiziji uporabljajo dialekte (Lukšic-Hacin,1998b). 164 Slika je na ogled v prilogi (Lukšic-Hacin,1998b). 165 Odlomek iz osebnega dnevnika z dne 26.9.1995 (Lukšic-Hacin,1998b). 166 Prav v casu intervjuja z Avguštino Budja sem bila prica telefonskemu pogo- voru, kjer je bila Avguština uradni tolmac v primeru, ko so priseljenki vzeli otroka, ki ga je v javnosti fizicno kaznovala (klofuta). Takoj so jo prijavili in sledil je odvzem otroka. Podobnih primerov je še veliko. Priseljenci imajo veliko težav s predpisi v zvezi z otroki, saj je le malo kultur, ki bi zagovarjale neagresivno vzgojo. Prej obratno. 167 Ljudje so izpostavljali, da imajo Švedi bolj demokraticno vzgojo kot Slovenci. Niso tako strogi in avtoritarni. Prav tako otroci veliko prej odidejo od doma. Povsem normalno je, da otrok, ki je starejši od šestnajst, sedemnajst let poišce svoje stanovanje in se odseli od IV žata tudi v odnosu do veroizpovedi in nenazadnje v odnosu do priseljencev, njihovem položaju inpravicah,vtolerancido maternega jezika in razlicnih kultur. Zadnja leta pa se tudi na Švedskem pojavlja nestrpnost. Številni, s katerim sem se pogovarjala, kot razlog navajajo eko­nomsko situacijo, strah pred poslabšanjem življenjskega standar­da, kriminaliteto med priseljenci. Poglejmo si odlomek analize stanja, ki jo je v pogovoru razložil Roman Vertovec, pravnik, ki že dolga leta živi v Stockholmu: Nacionalna nestrpnost do tujcev oziroma nenaklonjenost, ce bi jo tako kategoriziral, je pogojena z obnašanjem tujcev, kipridejo na Švedsko. Morate razumeti, da približno 80-90% vsehtujcev, ki pride oziroma je prišla na Švedsko, nima visokošolske izobrazbe. Veliko teh tujcev, ce se osredotocim na bivšo Jugo­slavijo, je bilo takšnih, ki doma niso mogli dobiti dela ali pa so bili že doma ‘propalice’in so potem na en ali drug nacin prišlina Švedsko. S svojimi prestopki, krajami so ustvarili slabo luc. Ko je pisalo v casopisih »Jugoslovan ta in ta«, je bilo glavno, staršev. Odnosi med starši in otroki so drugacni. Ni tako mocnega obcutka družinske pripadnosti kot pri nas. To se pozna tudi v odnosu otrok do ostarelih staršev. Najvecji problem vecine od nas je, da postajamo starejši, da uvide­vamo, da bomo potrebovali vedno vec pomoci – recimo, ce ne bomo mogli vec živeti na tak nacin kot doslej. Vsak se nekako boji tega, kar se dogaja tu, na Švedskem. Stari ljudje prihajajo v domove, iz­gubijo svoj lastni jezik in so prepušceni tujcem. Z ozirom na to, da naši otroci živijo kot Švedi, nas bodo enostavno nekje pustili, tako kot Švedi pustijo svoje starše. Ker pa smo Slovenci, ne bomo mogli živeti tako, kot živijo švedski starci. Mislim, da se vedno vec ljudi zaveda tega. Naš najvecji problem je to, da smo tako oddaljeni eden od drugega in eden pri drugem ne moremo iskati opore in opore za želje za prihodnost, da bi nas lahko negoval nekdo, ki zna naš jezik, ko bomo starejši. Danes je veliko pogovorov o tem. Ljudje se bojijo tega. Vidimo priseljence, ki so starostno pred nami, Turki, Italjani in drugi. Vidimo, kaj se dogaja z njimi. Drugi problem je pa ta, da ima-mo skoraj vsi starše v domovini in živimo v strahu, kaj se bo zgodilo takrat, ko bodo tudi oni potrebovali pomoc. Obnašali se bomo prav tako, kot se obnašajo švedski otroci do svojih staršev. Odlomek iz intervjuja z Aljo Öfors (Lukšic-Hacin,1998b). da je bil Jugoslovan. To so si ljudje zapomnili in posplošili na vse Jugoslovane. To je postalo znacilno za Jugoslavijo.(..) Ta slika, ki sem jo omenil, je povzrocila nestrpnost Šve­dov. Veste, na zacetku, 1959. pa do 1965., so bili Švedi samo strogi, ne pa proti tujcem. To se je pojavilo potem, ko se je zacel razvijati kriminal, zlasti od 1968. do 1975. leta. Sam sem na fakulteti pisal seminar o tem na osnovi raziskave, ki smo jo naredili. Švedi so tujce poosebili s prestopki in jih ka­ tegorizirali: aha, Jugoslovani so takšni, Italijani so takšni... Za ljudi iz Latinske Amerike je veljalo, da nocejo delati, da hocejo le živeti od socialne pomoci. To je pokazala raziskava. Torej ne morem reci, da obravnavajo vse tujce enako. Tukaj imate tujce iz razlicnih držav. Najprej, poglejte, so tu Skan­dinavci (Norveška, Danska, Finska in deloma Islandija), pricemer imajo Finci posebno pozicijo, saj jih je na Švedskem zelo veliko in so znani po tem, da radi pijejo in se pretepajo, vendar delajo in so navadno v kategoriji zaposlenih delavcev v tovarnah. Norvežani in Danci ne delajo veliko hrupa okoli sebe in se hitro asimilirajo. Ljudje iz Latinske Amerike in iz afriških držav – tukaj je problem, zlasti za bolj temnopolte – proti njim je poseben odpor. Ceprav je res, da so tudi takšni,ki pridejo na Švedsko in dobijo doloceno pomoc in potem mislijo, da jim celo življenje ni potrebno delati. Ista stvar seje zgodila z vsemi temi, ki so prišli na Švedsko v povezavi z vojno v Bosni. Na zacetku so dobivali podporo, potem so se borili za delovna dovoljenja in zdaj dobivajo podporo, da se ucijo. Vendar nekateri še naprej raje ne delajo. Tako je nastal konglomerat ljudi oziroma skupina, ki mece slabo luc na vse tovrstne prišleke, ceš saj nocejo delati in hocejo živeti na racun davkoplacevalcev. To je vzrok slabega mne­nja o priseljencih. Kar se tice Slovencev, je pa tako, da so tisti, ki so razlikovali Slovenijo in ostale republike vedeli, da to razliko delajo tudi Švedi. Lahko recem, da so na univerzi tako v Stockholmu kot v Uppsali, pa tudi v Lundu, kjer sem tudi sam sodeloval, diplome, ki so prišle iz Slovenije, tretirali cisto drugace kot pa diplome iz ostalih republik. Pri tem je IV pomembno, da smo imeli Slovenci na Švedskem arhitekte, zdravnike, itd., ki so se zelo dobro uveljavili in to je dalo lepo sliko. Jugoslovanska ambasada je, dokler je še bila, to hotela dati vse v en koš. Mislim, da so imeli Slovenci vseeno višji položaj zlasti med izobraženci. Po sami osamosvojitvi, zlasti sprvimi protestnimi zborovanji, so Švedi vec izvedeli o Sloveniji in jo cenijo, vendar jo še vedno premalo poznajo. Na vsak nacin pa drugace gledajo na ljudi iz Bosne, Srbije, Hrvaške kot pa na ljudi iz Slovenije. To je moj obcutek. Mislim, da imajo Slovenci nekoliko ugodnejši položaj.168 Roman Vertovec opozarja, da so odnos Švedov do prise-ljencev z leti povzrocili priseljenci sami s svojim odnosom do njihovih zakonov, vrednot in kulturnih/družbenih odnosov. To lahko še bolje razumemo, ce upoštevamo, da sta disciplina in delomed najpomembnejšim vrednotam na Švedskem. Upokojitev je nezaželena in se ji izogibajo, ce je le možno. Švedi spoštujejo dogovore, ki jih sklenejo in za to ni potreben nikakršen nadzor. Iz intervjujev razberemo, da so se priseljenci v vecini primerov povsem drugace obnašali do norm v novem okolju in s tem pov­zrocili nejevoljo pri Švedih. Za luterane je znacilna tudi zahteva in doslednost do sebe. Zadevo, ki se je lotiš, moraš dovršiti do popolnosti, preden jo pokažeš drugim. Njihova lastnost je, da so tocni in se držijo dogovorov. Od tu tudi švedska zadržanost, ki popusti šele ob drugem kozarcu vina.169 Vecina ljudi poudarja, da se je negativen odnos do prise-ljencev pojavil šele v zadnjih letih. V šestdesetih letih rasizma in nacionalizma na Švedskem sploh niso poznali. Nekateri pa opozarjajonadejstvo,dajerasizemvelikoboljprisotenvodnosu med samimi priseljenci (po etnicnem kljucu) kot pa v odnosu Švedov do priseljencev. Priseljenci so prinesli rasizem s seboj in ga gojili naprej tudi v novem okolju. Kadar se Švedi pogovarjajo rasisticno omenjajo Turke ali Grke. To je najhujša psovka, ki ti jo lahko izrecejo. Slovenci smo 168 Odlomek iz intervjuja z Romanom Vertovcem (Lukšic-Hacin,1998b). 169 Odlomek iz osebnega dnevnika z dne 21.9.1995 (Lukšic-Hacin, 1998b). svetlejše polti kot ostali, ki si jih naštela, tudi bolj kot ostaliJugoslovani. Mene imajo za Švedinjo. Ce bi bila poleg mene moja prijateljica, bi ji gotovo rekli, da je iz Turcije ali iz kje tam dol. Pa med nama ni velike razlike. Misliš, da so Švedi rasisti? Niso. Recejo pa tisto, kar mislijo, ce gledamo tiste, ki se kregajo. Vendar pa so priseljenci, tujci, veliko vecji rasisti med seboj kot pa so sami Švedi do tujcev. A res? Med sabo? Ja, med seboj se kregajo. Se pravi, da so priseljencibolj rasisticni med seboj, kot so Švedi do njih? Ja. Meni se tako zdi.170 Vzrok vse vecje nastrojenosti proti priseljencem so verjetno tudi problemi v mešanih zakonih, do katerih pride ob locitvah predvsem v povezavi s skrbništvom za otroke.Najvecje težave so pri locitvenih postopkih med Švedinjami in možmi iz arabskih držav. V teh primerih je bilo kar nekaj primerov ugrabitev otrok. Prišlo je do sodnih zapletov, saj državi, iz katerih izhajata zakonca, razlicno urejata družinske zadeve in razlicno obravnavata starševske pravice do otrok.Tako Švedska ne more uveljaviti pravice, ki jo ima mati do svojega otroka, dokler je ta na tleh države svojega oceta. Taki primeri so v javnosti dolgo odmevali in povzrocili ne­naklonjenostdo mešanih zakonov s prišlekiizazijskih držav. Negativen odnos do priseljencev in rasizem sta poveza­na tudi s samim fizicnim izgledom priseljencev in s kulturno sorodnostjo oziroma distanco med švedsko kulturo in kulturopriseljenca. Vecina v intervjuju odgovarja, da imajo Švedi razlicen odnos do priseljencev iz razlicnih držav. Ce poenostavimo, so na prvih treh mestih nordijski pri­seljenci. Prebivalci nordijskih držav ne potrebujejo delovnih viz v vseh nordijskih državah. Tako je tu ogromno Fincev, najvecji delež priseljencev, kljub temu da je mocno narasel delež ostalih priseljencev. Pred dvajsetimi leti je bil njihov delež štirideset odstotkov. Danes je gotovo nižji za nekaj procentov, a še vedno jih je okoli štiristo do petsto tisoc. Po­ 170 Odlomek iz intervjuja z Renato Štefanic, predstavnico druge generacije Slo­vencev na Švedskem (Lukšic-Hacin,1998b). IV tem je tu del Norvežanov, Dancev in Islandcev. Temu sledijo atraktivni priseljenci iz Anglije, Amerike in Nemcije. Temu bisledili Slovenci, Švicarji, Francozi. Potem pridejo Španci, Ita­lijani. Temu sledijo vzhodnoevropejci, ceprav zaradi politike v preteklosti niso bili priljubljeni.171 Tejdelitvi,kijeomejenapredvsemnapriseljenceizevrop­skih držav,moramo dodati še širšo dimenzijo, ki upošteva pestro etnicno podobo priseljencev na Švedskem. Dela se velike razlike. Najprej je razlika med svetlo in temno poltjo in razlika med nordijskimi priseljenci – oni so na prvem mestu: Norvežani, Danci, Finci. Na drugem mestu so Americani, Nemci in Angleži. Potem pridemo ostali priseljenci iz Evrope, ki imamo svetlo polt in svetle lase. Sledijo Italijani, Španci, Grki, Turki. Potem sledijo južnoameriški priseljenci in na zadnjih mestih so Arabci in Africani.172 Odgovori na vprašanje o hierarhiji med posameznimi etnic­nimi skupinami med priseljenci na Švedskem so si bili podobni. Prav tako so vsi poudarjali, da je ta odnos casovno povezan z zadnjimi leti. Po svoje ga razumejo, a jih hkrati moti in jim zbujastrah. Vnadaljevanju pamnogipoudarjajo, daso Švediševedno najbolj strpni v primerjavi z drugimi državami v Evropi. Uradna politika do priseljencev je bila takšna, da naj bi ljudje, ki so prišli sem, tukaj tudi ostali. To je bilo drugace, kot pa v Nemciji ali drugje – ko te rabim, pridi, ko te ne rabim, pati tudi placam, samo da greš. Švedska tega še vedno nima. Ra­cunajo, da bodo ljudje, ki so prišli in so jih oni sprejeli, ostalitukaj. S Švedi je prijetnejše. Ucenjaki vedo, da ce je clovek v družbi zadovoljen, je hvaležen in soliden v družbi.173 Priseljenska problematika na Švedskem je zelo široka in kompleksna, zato se bomo v nadaljevanju usmerili na sloven-sko kulturo in Slovenske priseljence v švedskem okolju. Naši izseljenci ocenjujejo, da so bili in so še vedno relativno dobro sprejeti v švedski družbi. Mnogi kot razlog navajajo dejstvo, da 171 Odlomek iz intervjuja z Adijem Golcmanom (Lukšic-Hacin,1998b). 172 Odlomek iz intervjuja z Rado Pišler (Lukšic-Hacin,1998b). 173 Odlomek iz intervjuja z Avguštino Budja (Lukšic-Hacin,1998b). smo sis Švedipodobni žepo fizicnemizgledu, patudipo kulturi inznacajskihpotezahposameznikov. Mnogipaizpostavljajotudi podobnost v hladnosti in v distanciranih odnosih. Velikokrat se mi zdi, da sta si Slovenija in Švedska tudi zelo podobni, ceprav so Slovenci malo bolj sprošceni kot Švedi. Zanimivo je, kaj mi je povedala prijateljica Švedinja, ki je bila pred kratkim v Sloveniji. Rekla je, da smo Slovenci zelo zaprti in hladni. Sama tega nisem nikoli opazila.174 To se kaže tudi v tipu naselitve v novo okolje, ki ga za­sledimo pri slovenskih izseljencih. Zanje je znacilno, da se razpršeno naseljujejo. Slovenci nimajo svojih getov v tujini, ce izvzamemo nekaj izjem, ko je v specificnih okolišcinah prišlo do strnjene naselitvealicelo getoizacije(Buenos Aires). Razpršena naseljenost je v primerjavi z getom drugacna osnova za odnos priseljencev do novega okolja, prav tako pa vpliva na odnos okolja do priseljencev. Ljudje so prisiljeni, da vzpostavijo stike z novim okoljem, se naucijo novega jezika in navad ljudi, s tem pa jih tudi okolje hitreje sprejema. Vse to pospešuje možnost pozitivne identifikacije z novim okoljem in graditev specificne identitete druge generacije, ki postane del svojega izvornega okolje in je z izvornim okoljem svojih staršev povezana le sim-bolno. Nakazani problemi bodo v nadaljevanju osvetljeni kot del zapletenega vprašanja o življenju slovenskih izseljencev v švedski multikulturalni družbi. Slovenski izseljenci • Odhajanje ljudi iz slovenskega etnicnega prostora175 Gibanja in procesi v slovenskem etnicnem prostoru so bili skozi vso zgodovino povezani in pogojeni z dogajanji v evrop­skem prostoru, podobno, kot smo to dejali za Švedsko. Ljudje, ki so izhajali iz slovenskega etnicnega prostora, so bili bolj ali 174 Odlomek iz intervjuja z Edit Novak (Lukšic-Hacin,1998b). 175 Uvod v izseljevanje ljudi iz slovenskega etnicnega prostora na prelomu sto­ letja in v prvi polovici dvajsetega stoletja je le pregleden. Vec o tem najdete v delih avtorjev: B. Cebulj-Sajko (1992); M. Drnovšek (1993); M. Jenšterle (1992); M. Lukšic-Hacin (1995). IV manj vpleteni v evropske selitvene procese, med drugim tudi v kolonialna osvajanja in s tem v genocid in etnocid nad nee­vropskimi ljudstvi. Tako je bil tudi velik izseljenski val iz slovenskega etnicnega prostora na prelomu stoletja sestavni del evropskega, natancneje slovanskega in mediteranskega vala, ki je zacel narašcati v devetdesetih letih 19. stoletja. Ljudje so odhajali v Južno Ameriko, Kanado in ZDA, ki so bile od osemdesetih let 19. stoletja do prve svetovne vojne ‘Indija Koromandija Slovencev’. Prva svetovna vojna je zaustavila množicno priseljevanje v ZDA, pa tudi sama migracijska politika ZDAje bila že moc­no restriktivna vse do leta 1921. oz. 1924., ko se je z uvedbo kvotnega sistema množicno priseljevanje skoraj povsem zau­stavilo. Po zaprtju ameriških vrat, so se naši izseljenci podali v Kanado in države Južne Amerike. Vletih pred gospodarsko krizo pa so se tokovi selitev naših ljudi postopno preusmerili v Evropo, predvsem v Francijo, Belgijo in na Nizozemsko. Svetovna gospodarska kriza, še bolj pa zacetek druge svetovne vojne sta mocno posegla v selitve ljudi po Evropi. Divjanje vojne po celi Evropi, taborišca, beg ljudi najprej proti državam zahodne Evrope in potem naprej prek oceana so povzrocili mocno mešanje ljudi v evropskem prostoru. Temu so se ob koncu vojne in ob blokovski delitvi pridružile še seli­tvezaradimocnepsihozestrahu pred novo politicno oblastjo. Prevladujeocena,dajenaš prostorvtemcasu zapustilookoli 20.000176 ljudi. Nove kolonije so nastale v Argentini, sledijo pa še ZDA,177 Kanada, Avstralija in države Zahodne Evrope. 176 Podatek o številu ljudi, ki so po drugi svetovni vojni zapustili naš prostor je v: Arhiv fond Splošno.., M7, »Informacija o slovenskem izseljenstvu, str.2; Švent,1991:155. 177 ZDAso 1949. zacele sprejemati ljudi iz begunskih taborišc. Begunci (slo­venski) so se naselili v mestih po ZDA, kjer so že bile mocne, družbeno razvite slovenske naselbine (Susel,1991:179). Drugace pa je po 2. svetovni vojni v migracijski politiki ZDAše vedno veljal kvotni sistem. Šele 1952. je bil sprejet McCaran-Walter Act, ki je uvedel minimalne spremembe sistema kvot, znacilnega za migracijsko politiko ZDApo 1921. (Gordon,1964:102). ZDA so dokoncno ukinile kvotni sistem šele 1965. V petdesetih letih, predvsem pa po letu 1963., ko so se odprle jugoslovanske meje (pred tem letom je prihajalo do ilegalnih prehodov meja), se je glavnina preusmerila v države Zahodne Evrope.178 To je cas organiziranih selitev (1965.-1975.), ki jih je podpirala tudi jugoslovanska drža­va. Po konvencijah z nekaterimi državami so posredovanjedelavcev prevzeli Zavodi za zaposlovanje. Že 1968. leta (Stare,1973,214) so zaceli ugotavljati, da je potrebno omejiti odhajanje izobražencev in kvalificiranih delavcev iz Jugosla­vije. Po njih je bilo v tujini seveda najvecje povpraševanje. Tako se je spremenila politika službe za zaposlovanje v smeri zavestnega zmanjševanja odhajanja omenjene delovne sile. »V okviru tega so se zavodi odlocili, da sprejmejo le tiste ponudbe delodajalcev, ki se nanašajo na nepriucene in priucene delav­ce ter ponudbe, ki se nanašajo na izrazito suficitarne poklice ostalih strokovnih nivojev.« (Stare,1971:58). Zavodiso zaceli postopno zavracati tudi povpraševanje po tistih profilih, ki so bili doma deficitarni. Kmalu so v tujino posredovali predvsem brezposelne nekvalificirane delavce in resnicno suficitarneprofile (Župan,1974:83). Ljudi, ki so v tem casu odhajali, so obravnavali kot eko­ 178 Po gospodarskireformi leta 1965. so se tokovi izseljevanja ponovno vse bolj usmerjali v države Zahodne Evrope- ZRN, Francijo, Švedsko, Švico, Italijo...- in ZRN je kaj kmalu postala glavni cilj priseljevanja naših ljudi (Stare,1977:8). Po ocenah iz leta 1968. je bilo takrat na »zacasnem delu v tujini« približno 50.000 Slovencev. Starostna meja se je gibala od 20-40 let (80%) (Šetinc,1968:33-34). Popis prebivalstva iz leta 1971. nam posreduje podatek, da je bilo takrat v državah Zahodne Evrope 70.000 Slovencev (47.000 v ZR Nemciji, 12.000 v Avstriji, v drugih državah pa po nekaj tisoc). Podatki popisa niso povsem natancni, saj so bile v nekaterih pri­merih v tujini cele družine, popisni materiali pa so zasledovali le osebe, ki so bile aktivno zaposlene in neaktivnih družinskih clanov (otroci, gospodinje, vzdrževane osebe) niso zajeli (Stare,1978:60). V letu 1990. Prešeren navaja, da jezadnji popis slovenskega prebivalstva naštel 50.000 ljudi na »zacasnem delu v tujini« oz. po državah Zahodne Evrope: Ni-zozemska 500, Francija 5 do 6 tisoc, Švica 4 do 5 tisoc, Švedska 4 do 5 tisoc (Prešeren,1990:204). Pri tem moramo izpostaviti, da je vsaj naŠvedskem, kjer je bilo to možno, veliko Slovencev že prevzelo švedsko državljanstvo in jih omenjeni popis ni zajel. IV nomske emigrante. Zanje se je uveljavil poseben (polticni) termin ‘delavci na zacasnem delu v tujini’. Sama oznaka je bila plod naporov, da bi prikazali, da so ljudje odšli na delo v tujino zgolj zacasno in da se bodo po krajšem obdobju vrnili. Hkrati se je omenjena oznaka idealno vkljucevala v migracijske politike takratnih evropskih imigrantskih držav, npr. Nemcije, kjer se je govorilo o gostujocih delavcih (gastarbeiter) ali Francije, kjer sogovorili o tujih delavcih (travailleurs étrangés). Na Švedskem se je uveljavil termin priseljenci (invandrare). Razlika v poimeno­vanju ljudi, ki so se priselili v razlicne države Zahodne Evrope, nakazuje na razlike, do katerih je prihajalo v odnosu do njih, tako v migracijskih politikah kot v samem življenju. To se kaže tudiv principih podeljevanjadržavljanstva. Predvsemv državah zahodne Evrope in v državah, ki jih je zajela anglosaksonska kolonizacija, je prisotna visoka netoleranca in stigmatizacija drugacnosti. Stigmatizacija priseljencev je v teh družbah/kultu-rah mocno povezana s hierarhizacijo ras oziroma hierarhizacijo znotraj bele rase ob upoštevanju predvsem religioznega in tudi etnicnega kljuca. Za razliko od teh družb so nekatera okolja veliko bolj strpna do drugacnosti, npr. nekatere države Latinske Amerike, pa tudi Švedska. Model zacasnega dela v tujini ni bil zgolj politicna utvara tedanje domace vladne strukture, ampak tudi prakticen (poten­cialen) interes, da bi ljudje verjeli v svojo vrnitev in presežek denarja vlagali v domac napredek. Hkrati pa se je uradna politika pokrivala z željami posameznikov ob odhodu. Ti so bili v vecini primerov prepricani, da odhajajo od doma le za nekaj let in da se bodo kmalu vrnili. Vtujini naj bi le zaslužili denar, ki bi jim omogocil izboljšanje življenjskega standarda. V preteklosti se je v zvezi s Slovenci na Švedskem v Slo­veniji uveljavil termin zdomci ali delavci na zacasnem delu v tujini. Kako bi to komentirali? Eno ime smo pac morali dobiti. Z necim so nas morali poimenovati. To so potem uporabljali mediji, pa tudi ljudje.179 179 Odlomek je iz intervjuja z Borisom Šavsom (Lukšic-Hacin,1998b). Švedi so nas takoj sprejeli kot priseljence, ne kot ljudi na zacasnem delu v tujini, ceprav mislim, da je veliko ljudi prihajalo sem z željo, da bi bili zacasni delavci v tujini. Ta želja je živela zelo dolgo in dokler je živela, se niso vkljucevali zadosti dobro v švedsko družbo. Mislim pa, da so do sedaj ževsi spoznali, v Evropi, v domovini in tukaj na Švedskem, da so ljudje, ki so ostali tukaj, priseljenci. Mislim da so Slovenci, sploh po petnajstih letih, zaceli cutiti, da so priseljenci. To se vidi tudi po tem, da so zaceli sprejemati švedsko držav­ljanstvo. Nekako sentimentalno so ves cas še obdržali svoje državljanstvo. Mislim da niso postali švedski državljani zato, ker je Jugoslavija zacela s konflikti, ampak zato, ker so se zaceli pocutiti kot priseljenci in so imeli željo, da bi tudi zvolitvami vplivali na vsa podrocja na Švedskem.180 Že sredi sedemdesetih let se pojavijo ugovori in doka­zovanja, da se predvidena zacasnost spreminja v trajno izse­ljenost. Vsi nadaljnji dogodki in rezultati nekaterih raziskav pa so te ugovore le še potrjevali.181 Položaj naših ljudi je bil razlicen, odvisen od politike države, v katero so se priselili in hkrati od mednarodnih odnosov ter posameznih bilateralnih sporazumov, ki jih je v tem obdobju podpisovala Jugoslavija.182 Jugoslavija je v 180 Odlomek je iz intervjuja z Aljo Öfors (Lukšic-Hacin,1998b). 181 P. Klinar ugotavlja, da se cas bivanja naših delavcev, zacasno zaposlenih v tujini, podaljšuje in da ne ustreza nacrtovani politiki. Opozarja, da lahko pre­ cejšen del naše obcasne migracije postane trajna. Pravi, da nekateri rezultati raziskav postavljajo pod vprašaj upravicenost uporabe izraza ‘zdomci, na zacasnem delu v tujini’. Odstotek remigrantov je neustrezno majhen. Za ob­ casno migracijo bi se moralo (po postavljenih kriterijih) vrniti npr. 1970. leta 65.000 jugoslovanskih migrantov, vrnilo pa se jih je le 20.000. Doba bivanja v tujini se tako podaljšuje in ne ustreza planirani politiki (Klinar,1976:250-255). 182 Vtem casu je bila Slovenija del Jugoslavije in so bili vsi Slovenci, ki so se izselili v tem casu, v tujini obravnavani kot Jugoslovani. Kot je znano že iz zgodovine slovenskih izseljencev, tudi v tem casu številne države v popisih niso upoštevale etnicne pripadnosti. Upoštevale so nacionalni princip, pri kateremdržavljanstvožepomeninarodnopripadnost.Iztegaizvirajoštevilne težave, ko skušamo ugotoviti število Slovencev, ki se je tedaj izselilo iz Slo­venije. Dodatno težavo pa predstavljajo trenutno še nedostopni jugoslovanski arhivi po nekdanjih jugoslovanskih ambasadah. IV šestdesetih letih podpisala s številnimi evropskimi država-mi Meddržavni sporazum o zaposlovanju in Konvencijo o socialni varnosti. Prvi sporazum o socialni varnosti je bil sklenjen s Francijo 1950. leta, nanašal pa se je predvsem na izseljence, ki so se priselili v Francijo med obema vojna-ma (Svetek,1971:48). Temu so v šestdesetih letih sledile še pogodbe z drugimi državami.183 Med temi državami je bila tudi Švedska. Kot smo dejali, je bil položaj (slovenskih) izseljencevna Švedskem na evropske razmere vezan zgolj posredno, sajŠvedska ni bila clanica EGS, hkrati pa je položaj jugoslo­vanskih (slovenskih) delavcev urejala konvencija, o kateri sta se dogovorili obe državi leta 1968., jo 1969. ratificirali in jo dopolnili leta 1978. leta (Hribar,1993,11). V letu 1989. so se pripravljale nove spremembe in izboljšave, vendar pa konvencija ni bila ratificirana pred gibanji in dogodki za osamosvojitev Slovenije in so na koncu vsi novi dogovori propadli. Z osamosvojitvijo Slovenije so bili Slovenci naŠvedskemkarnekajcasavnegotovempoložaju.Situacijapa se je spremenila tudi glede švedskega clanstva v zdaj ime­novani Evropski uniji, saj je Švedska postala njena clanica.  Slovenski izseljenci na Švedskem Slovenci so zaceli odhajati na Švedsko predvsem po 183 Do leta 1971 je imela sklenjen Meddržavni sporazum o zaposlovanju s Fran- cijo, Avstrijo, Švedsko, Zvezno republiko Nemcijo, Nizozemsko, Belgijo, Luksemburgom in Avstralijo. Z vsemi je imela sklenjene tudi konvencije o socialni varnosti (Stare,1970:51). Do leta 1975 je imela sklenjen Meddr­žavni sporazum o zaposlovanju še z Novo Zelandijo (Župan,1974:84), do leta 1978 pa so bili podpisani Sporazumi o socialni varnosti s 16. državami (Svetek,1977:108). Dvostranski sporazumi o socialni varnosti so delavcem zagotavljali »enako obravnavanje z delavci države sopodpisnice sporazuma, prosto izplacevanje dajatev iz ene države v drugo, varstvo družinskih clanov, ki ostanejo v domovini, v breme države-sopodpisnice sporazuma, izplace­vanje otroških dodatkov, tudi otrokom, ki žive v domovini; skratka gre za pravno združitev teritorijev obeh držav na podrocju socialne varnosti, ki se za to podrocje smatra kot enotno.«(Svetek,1977:108). drugi svetovni vojni, natancneje v zacetku šestdesetih let pa tja do zacetka sedemdesetih. Vecina jih je prišla v temobdobju, posamezniki pa so prihajali tudi pozneje. Švedska je bila med vojno nevtralna in se je vojna vihra ni neposred-no dotaknila. V tem casu se je gospodarsko zelo razvila, še bolj pa po koncu vojne, ko je bil vecji del evropskih držav razrušen (v samo analizo teh razmer se ne bomo spušcali). Zaradi skokovitega gospodarskega razvoja, je v šestdesetih letih mocno potrebovala delovno silo na številnih gospodar­skih podrocjih.184 »Se še spominjate, kako je bilo, ko smo prihajali na Švedsko v šestdesetih letih? Ko je vsa Evropa dvigovala življenjsko raven in je tukaj manjkalo le delovne sile, so nas sprejemali z odprtimi rokami. Kdo se ne bi veselil izucenih rokodelcev, izobraženih mladih ljudi, ki so prišli s svojim, v domovini placanim znanjem! Bilo je prostora povsod: po tovarnah, v obrtniških dejavnostih, po uradih, na univerzah... Zacetne tecaje švedšcine so mnogi opra­vili kot pomivalci v restavracijah, katerih lastniki so danes. (...) Iz sobic smo se preselili v svetla stanovanja, v lastne hiše, kakor hitro so nas ponesle peruti. Ker so priseljence zaradi pridnosti cenili povsod, ker nam je bil naklonjen tisk in vsa družba, smo se kmalu pocutili doma.« (Oförs,1989:6). Vjanuarju 1971. je bilo na Švedskem registriranih 17.710 jugoslovanskih delavcev. Ob upoštevanju vseh ljudi iz Jugo­slavije, žena, otrok in staršev, naj bi se to število dvignilo na 40.000. Leta 1967. so na Švedskem naredili raziskavo, ki pravi, da je v številu vseh priseljencev iz Jugoslavije na Švedskem 10% Slovencev. Izhajajoc iz teh podatkov avtor pravi, da je na 184 V tem casu naŠvedsko niso prihajali samo Slovenci in Jugoslovani, ampak tudi sami Skandinavci – najvec Finci, potem Norvežani in Danci – Nemci, Cehi, Poljaki, Italijani, Španci, Portugalci, Grki, Turki. Veliko ljudi je prišlo tudi iz azijskih, afriških in latinsko ameriških držav (Ter­tinek,1973:252) Kot zanimivost naj povemo, da je bila Švedska še na prelomu stoletja država izseljevanja. Tedaj so ljudje odhajali predvsemprek oceana. To se še danes cuti v odnosu Švedov do ZDA. Tam tudi še danes, podobno kot med Slovenci, velja stereotipna predstava o Ameriki – deželi, kjer se ‘cedita mleko in med’ . IV Švedskem 4.000 Slovencev (Jermol,1971:66). Avtor pri tem ne upošteva dejstva, da je bil konec šestdesetih višek izseljevanja iz Slovenije. Ta val se je postopno ustavljal v sedemdesetih, tja do 1975. leta. To sklepanje temelji na prevelikem tveganju, saj jemlje stanje pred letom 1967. kot kriterij za ocenjevanjerazmer v sedemdesetih. Dve leti pozneje M. Šenkova za raz­liko od M. Jermola navaja, da živi in dela na Švedskem 6 700Slovencev (Šenk,1973:258). Podobno oceno navaja tudi L. Tertinek (Tertinek,1973:252). Popis prebivalstva v Slovenijiv zacetku devetdesetih pa kaže, da je na Švedskem okoli štiri tisoc Slovencev (Prešeren,1990:204). Ta podatek moramo nujno dopolniti z dejstvom, da je v obdobju od naselitve pa do de­vetdesetih let veliko Slovencev sprejelo švedsko državljanstvo in jih omenjeni popis ni vec zajel – nekateri pa imajo dvojno državljanstvo. Tako bi lahko rekli, da verjetno bolj držijo oce­ne raziskav iz sedemdesetih let, ki navajajo število od 6000 do 7000. Tudi med samimi izseljenci se je uveljavila ocena, da jihje na Švedsko prišlo od šest do sedem tisoc (v prvi generaciji).Številni so se pozneje vrnili domov. Tisti, ki so ostali, pa sona Švedskem ustvarili družine in imajo danes že vnuke (tretjageneracija). Sami Slovenci na Švedskem ocenjujejo, da jih je v vseh generacijah, vkljucno s tistimi, ki so zamenjali držav­ljanstvo, od deset do dvanajst tisoc. Slovenci so se precej raztepli po Švedski, vendar pa lahko recemo, da se jih je vecina naselila v južnem delu, predvsem v pokrajinah Götalanda in Svealanda in to predvsem v industrij­skih središcih in obmorskih mestih (ladjedelnice), kjer je bilo veliko povpraševanje po delovni sili. Za razliko od ostalih ju­goslovanskih delavcev so se naselili zelo razpršeno in se skušali cimprej vkljuciti v švedski nacin življenja, ceprav so hkrati še vzdrževali medsebojne stike v privatnem življenju (predvsem društveno življenjein srecanjamed vikendi). F. Stare (1970:52) navaja, da je bilo v primerjavi z drugimi evropskimi državamiza Švedsko znacilno, da je sprejela manjše število naših delav­cev, vendar pa je bilo med njimi navec visoko kvalificiranih delavcev in delavcev z akademskimi poklici.185 V šestdesetih letih, ko so se Slovenci že v vecjem šte­vilu podali na Švedsko, ta še ni imela uradne politike do priseljencev. Od zacetka ni bilo neke uradne politike do priseljencev. Ta se je zacela nekje v zacetku sedemdesetih let in se je iz leta v leto spreminjala in se spreminja. Kot sem že prej pou­daril, je to odvisno tako od zunanjih kot tudi od notranjih silnic. Z zunanjim silnicam mislim na primer na situacijo v Ugandi, v Cilu kasneje Iranu in zadnjih pet let v Jugoslaviji.V tem casu je na Švedsko prišlo veliko beguncev. Švedi so bili zelo širokogrudni. Vzeli so ogromno število beguncev indanes racunajo, da je vsak osmi prebivalec ne-Šved, se pra-vi priseljenec, ki je prišel sem po šestdesetem letu. Seveda se je politika do priseljencev prilagajala razmeram. Kakor smo bili mi cenjeni in eksoticni sredi šestdesetih let, tako sonecenjeni in neeksoticni begunci, ki so jih Švedi sprejeli v zadnjem casu kot svoj delež v relaciji svetovnih razmerij.186 Šele leta 1969. je bil formiran Državni zavod za pri­seljence (Statens Invandrarverk – SIV). To je cas, ko so se priseljenci že organizirali in zaceli ustanavljati priseljenske zveze po nacionalnem kljucu. Tega leta je bila ustanovljena tudi Jugoslovanska zveza (Leskovec,1990:5). Pri Sloven-cih pa se je v tem casu pojavilo prvo samostojno slovensko kulturno društvo v Landskroni. Morda je bila ustanovitev državnega zavoda za priseljence potreba in odgovor uradne državne politike na organiziranje priseljencev. Državni zavod je prevzel centralno vlogo in odgovornost za priseljence. Obracal se je predvsem na centralne priseljen­ske organizacije. Pozneje je po vzpostavljeni mreži potekalo tudi financiranje aktivnosti zvez in društev, kar pomeni, da 185 Poleg ŠvedskejetoznacilnotudizaAnglijo(Stare,1970:52).Pritemmoramo prav gotovo pudariti, da so podatki iz raziskav v zacetku sedemdesetih let, ko se je kategorijo visoko kvalificiranih delavcev (v Sloveniji oz. Jugoslaviji) drugace opredeljevalo kot danes. Prav tako so zahtevali nižjo izobrazbo za akademske poklice. 186 Odlomek iz intervjuja z Adijem Golcmanom (Lukšic-Hacin,1998b). IV so neorganizirani priseljenci izpadli iz financiranja kulturnih dejavnosti.187 Leskovec (1990:5) navaja, da so bila sredstva, ki jih je SIV dajal za delo Zveze, v zacetku namenska. Zveza je dobila dolocen del podpore za administracijo, predvsem za službe, ki jih je zahteval (organizacijskega in ekonomskega se­kretarja) SIV. Drugi del sredstev je bil namenjen za aktivnosti. Zveza je bila dolžna SIV-u omogociti vpogled v svoje poslovanje. Leta 1975. je švedski parlament potrdil glavna nacela pri­seljenske politike, ki smo jih strnili v pojme: enakost, svobodna izbira in sodelovanje. Po tem je prišlo do vecje denarne pomoci društvom priseljencev, ki so delovala kot kulturna društva, za radio, televizijo, izdajanje kulturnih in informativnih casopisov. Pomoc so dobile vse organizacije, ki so skušale svojo kulturo predstaviti švedskemu okolju in so podpirale zbliževanje med priseljenci in Švedi. V zacetku sedemdesetih je bil ustanovljen tudi Parlamentarni priseljensko-politicni komite (IPOK),188 ki je imel nalogo, da analizira rezultate švedske priseljenske poli­tike in na njeni osnovi predlaga izboljšave. Leta 1981. je Zveza švedskih obcin dala obcinam priporocilo in smernice za dode­ljevanje pomoci priseljenskim organizacijam.189 Te so morale izpolnjevati predpisane pogoje,190 ce so hotele dobiti financno 187 »Vedno bolj se je uveljavljalo stališce, da bo družba pomagala samo tistim priseljencem in manjšinam, ki se same trudijo za narodnostni in kulturni ob- stoj. Torej priseljenci kot so Nemci, Danci in Norvežani, ki niso organizirani in nicesar ne napravijo za svojo ohranitev kot jezikovne in kulturne skupine, ne morejo racunati na družbeno pomoc.« (Hribar,1984:7). 188 1980. je dobil IPOK »nalogo, da preišce, kakšna je situacija priseljencev na Švedskem. Vkomiteju so bili tudi predstvniki priseljenskih organizacij. Po štirih letih dela je komite izlušcil nekaj tehtnih predlogov: - tisk, radio in TVnaj posvetijo vec prostora priseljencem; poudarek na pre­nosu kulturnega bogastva iz dežel priseljencev naj bo vecji; - možno naj bo dvojno državljanstvo po desetih letih bivanja na Švedskem brez zahteve izpisa iz starega državljanstva; - pravice priseljencev na podrocju socialnega zavarovanja in pokojnin naj se izenacijo s pravicami Švedov. Pravica do pokojnine naj ne zapade, ce se tuji državljan preseli v staro domovino in nato zopet na Švedsko. Toda švedske oblasti niso sprejele niti enega teh predlogov.«(Lesko­vec,1990:5). 189 Naj opozorimo, da tu ni šlo za financiranje zvez, pac pa njihovih osnovnih pomoc. Na nek nacin je bila pomoc namenska in to predvsem kot zacetna pomoc, pomoc za dejavnost in pomoc, vezana na posamezne projekte. Višina sredstev, ki so jih organizacije dobile na ta nacin je bila po obcinah razlicna in odvisna od politike in ekonomske moci posameznih obcin. Poleg ob­cinskih denarnih podpor moramo omeniti tudi okrajne. Te se nanašajo na okrajne organizacije – od vseh priseljencev so bili na ta nacin organizirani le Jugoslovani in Finci – ce so izpolnjevale predpisane pogoje.191 S tem je bila v veliki meri financirana tudi mladinska dejavnost na regionalnem nivoju. Poleg obcinske in okrajne ravni financiranja je bila še državna raven. Državni zavod za priseljence (SIV) je do-deljeval denarno pomoc zvezam priseljenskih organizacij in to namensko za osnovno dejavnost (za delo sekretariata, nujne sestanke, skupšcine in konference). Državni zavod za mladino je financiral mladinsko dejavnost. Potem so tu še Svet za pomoc informativnim listom (priseljenski informa­tivni listi) in Državni zavod za kulturo. Slednji je na državni ravni sofinanciral kulturne festivale, manifestacije, tiskanje knjig in kulturne casopise192 (Hribar,1984:7-8). organizacij ali drugih kulturno-socialnih organizacij, ki se niso združevale v okrajne organizacije ali zveze. Slednje so dobivale dodatno denarno podporo na okrajni oz. državni ravni. Pri Slovencih so recimo na tej ravni dajali vloge za denarno pomoc društva pa tudi posamezne organizacije ali sekcije, ki so se lahkoustanovilevokvirudruštva(folklora,pevskizbori,dramskesekcije...). Lahko pa so bile to tudi cisto samostojne organizacije, organizirane mimo društev. 190 Opravljati so morale dejavnost splošnega pomena. Njihovo delovanje naj bi bilo socialno in kulturno, ne pa strankarsko-politicno. Vsaj polovica clanov je morala biti iz vrst priseljencev. Vsaka organizacija mora imeti svoj statut. Delovanje mora biti posveceno priseljencem in mora temeljiti na demokra­ticnih nacelih (Hribar,1984:7). 191 Na osnovi priporocil in smernic Zveze švedskih okrajev se financira okrajne organizacije, ki imajo vsaj 300 clanov starih od 7 do 24 let in da so njeni clani (društva) iz vsaj 1/3 obcin v okraju (Hribar,1984:7). 192 Kot bomo videli pozneje, je bil iz tega naslova dolgo casa financiran tudi osrednji casopis slovenskih društev na Švedskem Naš glas. Prav v letu 1995, ko sem bila na Švedskem, pa je Naš glas to dotacijo izgubil. Utemeljitev uki­nitve financiranja se je nanašala predvsem na dejstvo, da je Naš glas casopis IV 1986. je SIVspremenil nacela financiranja zvez. Sreds­tva niso vec namenska, ampak so vezana na število clanov. Minimalno število clanov, ki je bilo potrebno za dotacijo, je 1000 clanov, ki so placali clanarino (individualno in ne dru­žinsko). Priseljenske zveze so tako dobile doloceno vsoto, vezano na številcnost clanstva, z njo pa so prosto razpolagale (Leskovec,1990:5). Poleg sofinanciranja socialno-kulturne dejavnosti pri­seljenskih organizacij na razlicnih ravneh je švedska država podpirala tudi ustanavljanje radijskih in televizijskih oddaj za priseljence v njihovem jeziku. Za priseljence, ki so priš­li v sedemdesetih je bil organiziran tecaj ucenja švedskega jezika.193 Prav tako so v sedemdesetih letih zaceli postopno vkljucevati ucenje maternega jezika v programe švedske šole. Jezik so poucevali ucitelji, ki jih je potrdila in zapo­slila Švedska. 1976. so priseljenci brez državljanstva dobili pravico, da sodelujejo na volitvah za obcinske in okrajne skupšcine. Volilnopravicosodobilitisti,kiso biliv evidencoprebivals­tva vpisani najkasneje 1.11.1976, ali so živeli na Švedskemzadnjatriletain sodovolitevdopolnili18let.Številneobcine so organizirale informativna srecanja, kjer so priseljencem razložili švedski sistem, pristojnosti obcin in okrajev 194 in sam sistem volitev (Volitve so pred nami,1979:10-11;Kragelj, 1976:216;Starc,1977:281). slovenskih priseljenskih društev na Švedskem (in mora biti po tem kljucu tudi financiran) in ne samostojen kulturni casopis. 193 »Vsa vecja podjetja so in še organizirajo za priseljence brezplacne tecaje švedskega jezika, veckrat tudi v placanem delovnem casu. Ucitelji so bili v glavnem Švedi in Slovenci smo se ucili jezika skupaj s Španci, Italijani, Grki, Turki in drugimi. Ni bilo lahko, toda šlo je.« (Tertinek,1973:254). 194 1979. leta je bilo na Švedskem 277 obcin. Vpristojnosti obcine so bili otroš­ki vrtci, šole, stanovanjska podpora, družinske posvetovalnice, zdravstvena zašcita v šolah, boj proti alkoholizmu, promet in rekreacija. Skupšcina izvoli izvršni odbor, ki nadzoruje delo razlicnih svetov. Prav tako tudi v okrajni skupšcini (Švedska je imela 23 okrajev), ki je izvoljena neposredno, izvolijo izvršni odbor, pod katerega sodijo naslednji sveti: svet za zdravljenje in nego bolnikov, svet za uslužbence, svet za izobraževanje in kulturo, socialni svet, Kot smo že dejali, je veliko Slovencev prišlo v casu, koŠvedska še ni imela uradne politike do priseljencev. Ni bilo Državnega zavoda za priseljence (SIV). Ucenje švedskega je­zika je bil problem posameznikov, saj še ni bilo organiziranih tecajev za priseljence. Prav tako še ni bilo Konvencije o social-nem zavarovanju ali Meddržavnega sporazuma o zaposlovanjumed Jugoslavijo in Švedsko. 1967. je bil najprej podpisan Meddržavni sporazum o zaposlovanju (Stare,1977:11), 1969. pa je bila podpisana Konvencija o socialnem zavarovanju. Podpisana Konvencija je bila glede na ostale konvencije, ki jih je Jugoslavija podpisala z vecino evropskih držav, specificna.Podobnosti pa lahko najdemo med sporazumi s Švedsko, Švico in Norveško.195 »Zaradi posebnosti švicarskega in švedske­ga sistema socialnega zavarovanja namrec ti dve države ne prištevata tudi jugoslovanske pokojninske dobe, s tem pa je hkrati izpolnjen tudi pogoj za uveljavitev podaljšanega jugo­slovanskega invalidskega in pokojninskega zavarovanja, ce se zavarovanec za to odloci.« (Svetek,1974:80-81). Leta 1978. je bila konvencija dopolnjena, a še vedno niso bile odpravljene vse pomanjkljivosti. Najvecja pomanjkljivost se nanaša na zdravstveno zavarovanje v casu bivanja v domovini. Vprime­ru bolezni morajo delavci, ki so zaposleni na Švedskem, sami placati stroške zdravstvenih uslug. Stroške lahko zmanjšajo les potovalnim zavarovanjem sklenjenim na Švedskem196 (Hri-bar,1993:11;Leskovec,1990:38). svet za nego zob, gradbeno-nabavni svet in svet za promet (Volitve so pred nami,1979:10-11). 195S temi državami je bilo dogovorjeno nacelo samostojnega odmerjanja dajatev. »Ker je na Švedskem uvedeno splošno ljudsko zavarovanje – kakor npr. v Švici – doloca pravico do trajnih (dolgorocnih) dajatev švedsko zavarovanje po svojih predpisih neodvisno od jugosovanskih obdobji zavarovanja. Te pra- vice – pravica do strostne, invalidske in družinske pokojnine – so vezane na doloceno dobo bivanja na Švedskem, od tega spet na doloceno krajšo dobo neposredno pred uveljavljanjem zahtevka do pokojnine.« (Svetek,1968:42). Razlike so še pri zdravstvenem zavarovanju, dajatvah v primeru nesrece pri delu ali poklicne bolezni in pri otroških dodatkih. 196 To je posledica razlicnih stališc, ki sta jih državi zagovarjali. »Švedska je IV Meddržavni sporazum o zaposlovanju in Konvencija o socialnem zavarovanju sta tako delno pravno uredila polo-žaj slovenskih (jugoslovanskih) delavcev na Švedskem. Kot smo videli, je ostalo še veliko odprtih vprašanj in nerešenih situacij. Ob delu pa so se Slovenci tudi drugace postopno vklju-cevali v švedski nacin življenja oz. v švedski vsakdan. Ome­nili smo že, da so se Slovenci razkropili na razlicne konce in se v naselju niso strnjeno naseljevali.197 Morda je bil tudi to vzrok, da je bilo prvo društvo organizirano v Landskroni (1969),198 ki je relativno majhno naselje in zato tam razpr­šenost ni bila tako obsežna. Temu je v zacetku sedemdesetih let sledil val ustanavljanja društev po drugih krajih, kjer se je naselilo vecje število Slovencev. 1971. je bilo v Götebor­gu ustanovljeno Združenje Jugoslovanov in kot del društva »Slovenski koticek«, ki pa je ostal le na papirju. Marca 1972. je bilo ustanovljeno Slovensko društvo v Stockholmu. Istega leta je bilo ustanovljeno društvo Slovenija v Eskilsuni. Fe-bruarja 1973. je bil v Göteborgu ustanovni obcni zbor Slo­venskega kulturnega društva »France Prešeren«. Decembra 1973. je bilo ustanovljeno še eno društvo v Landskroni, ki se je poimenovalo Kulturno prosvetno društvo Slovenija (tako sta nekaj let tu delovali dve društvi, ki pa sta se novembra 1977 združili v enotno društvo Lipa). Ustanovljena so bila še: društvo Slovenska skupnost v Köpingu, Slovenija v Olof­ zavzemala stališce, da placa stroške zdravstvenega zavarovanja za vse, ne glede na to, ali so v delovnem razmerju ali ne, bivša Jugoslavija pa je zago­varjala nacelo delovnega razmerja, to se pravi, da placa stroške zdravstvenega zavarovanja za zaposlene in njihove družinske clane.« (Hribar,1993:11). 197 Všestdesetih letih, ko je prišla vecina Slovencev na Švedsko, ni bilo težko dobiti zaposlitve, stanovanja in si urediti minimalnih življenjskih pogojev. V arhivskem gradivu sicer zasledimo, da so bila stanovanja majhna, nekom­fortna, vendar pa so bila. Vtem casu so bile v Sloveniji velike težave tako s stanovanji kot tudi z zaposlovanjem. 198 Jeseni 1969. je bilo v Landskroni ustanovljeno prvo slovensko društvo na Švedskem oz. Slovenski klub »Triglav«. Clani društva so bili predvsem lju­bitelji petja, saj je bil pevski zbor nekaj casa glavna dejavnost društva (Arhiv ISI, fond Švedska, M Landskrona, Zapisnik 1.redne seje z dne 8.11.1969). strömu, Planika v mestu Malmö, Slovensko kulturno društvo »Ivan Cankar« v Halmstadu, društvo Savinja v Jönköpingu (zaradi premajhnega števila clanov je delo kluba postopnozamrlo). Najmlajše društvo Slovencev na Švedskem pa je Slovensko-švedsko društvo v Helsingborgu, ki je nastalo 1991. leta. 199 Vsa društva so opredeljena kot kulturna. Njihov glav­ni cilj200 je gojiti slovensko kulturo, slovensko besedo in jo prenesti na naslednje rodove. Za ustanovni obcni zbor je bilo nujno dobiti komunalno (obcinsko) dovoljenje, pripraviti clanskeizkazniceinoblikovatidruštvenipravilnikoz.statut. Celotno gradivo je moralo biti tudi prevedeno v švedski jezik. Po letu 1981, ko je Zveza švedskih obcin dala obcinam priporociloinsmernicezadodeljevanjepomocipriseljenskim organizacijam, je bila dejavnost splošnega pomena eden od pomembnih kriterijev. Delovanje društev naj bi bilo socialno in kulturno, ne pa strankarsko-politicno. Vsaj polovica cla­nov je morala biti iz vrst priseljencev. Vsaka organizacija je morala imeti svoj statut. Delovanje je moralo biti posveceno priseljencem in temeljiti na demokraticnih nacelih (Hri-bar,1984a:7). Poleg tega v gradivu zasledimo informacijo, da je bilo dolceno minimalno število clanstva, to je 25 clanov, da je društvo lahko formalno obstajalo (Kramaršic,1983a:5). Poleg formalnega priznanja pa so si morala društva zagoto­viti tudi prostore, v katerih bi se njihovi clani lahko redno srecevali. Marsikje so dobili v najem prostore od obcine in jih z udarniškim delom preuredili, da so bili primerni za de­lovanje razlicnih sekcij društev. 199 V letu 1995, v casu raziskave med slovenskimi izseljenci, je na Švedskem delovalo devet društev slovenskih izseljencev. Med seboj so se povezovala v Slovensko zvezo. 200 Kotprimer navajamo opredelitev osnovnih namenov delovanjaSlovenskega kulturnega društva »France Prešeren« Iz Göteborga ob njegovi ustanovitvi. Delo društva naj bi bilo osredotoceno na podrocje kulture, izobraževanja, za­ baveinpomociclanom.Jestrankarsko politicno nevtralno.Njegovo delovanje naj bi bilo izven vsakega politicnega vpliva, sodelovanja s politicnimi stran­ kami, pri politicno obarvanih akcijah ali manifestacijah (Tertinek,1973:256). IV Vzporedno z nastajanjem posameznih društev se je po­javila težnja po njihovi medsebojni povezavi. Tako je v letu 1975 prišlo v Stockholmu do prve konference slovenskihdruštev na Švedskem in do ustanovitve Skupnosti slovenskih društev. Ženaslednjeleto(1976)sojo(obprilikiSlovenske­ga festivala v Stockholmu) preimenovali v Koordinacijski odbor slovenskih društev201 (Kragelj,1975:22;Pišler,1996:6). Kmalu po ustanovitvi se je Koordinacijski odbor priklucil Jugoslovanski zvezi202 in prek tega so vsa slovenska društva postala njen del. Prikljucitev je bila v veliki meri posledica prakticnega interesa, ki je bil povezan z nacinom financiranja delovanja priseljenskih organizacij s strani švedske države. Podrobnejša analiza bi morda odkrila tudi ideološke razloge (to je zgolj nepotrjena domneva avtorice), ki so bili poveza­ni z ideologijo bratstva in enotnosti, ki je ta cas prežemala Jugoslavijo. Organizacijska struktura Jugoslovanske zveze je bila zastavljena tako, da so lahko njeni clani kandidirali za denarna sredstva na vseh pravno vzpostavljenih ravneh švedske države (obcina, okraj, država). Kot smo že omenili, so na obcinski ravni dobivala neposredne denarne podpore društva in druge kulturne organizacije, na okrajni okrajne organizacije in na državni ravni (SIV) pa je bila financirana Jugoslovanska zveza.Po letu 1986,ko jeSIVspremenilnace­ 201 Kordinacijski odbor slovenskih društev so skušali preimenovati še dvakrat. Prvic leta1979, ko so ga skušali preimenovati v Interesno skupnost slovenskihdruštev na Švedskem (Jakše,1979:4), a se naziv ni obdržal, saj v gradivu še naprej srecujemo Koordinacijo. Naslednje preimenovanje je bilo v 1984., ko je bilo v predlogu novega statuta predviden naziv Združenje slovenskih društevna Švedskem. S tem naj bi društva, ki so delovala v okviru Jugoslovanske zveze, dobila samostojnejši položaj (Koordinacija, 1984:30). Vendar tudi ta predlog ni bil sprejet. Tako se je naziv Koordiancijski odbor slovenskih dru­štev na Švedskem ohranil vse do izstopa društev iz Jugoslovanske zveze, ko je bil ukinjen in je bila namesto njega ustanovljena Zveza slovenskih društev na Švedskem. 202 Jugoslovanska zveza je 1984. leta, v casu 9.skupšcine, združevala 120 društevrazlicnih jugoslovanskih narodnosti na Švedskem, 13 okrajnih organizacij in 5 nacionalnih oz. strokovnih skupnosti. Vse naštete organizacije so združevale 20 tisoc clanov (Hribar,1984b:31). la financiranja zvez in sredstva niso bila vec namenska, pac pa so bila odvisna od števila clanstva, je vodstvo Jugoslovanske zveze delilo sredstva po lastnih kriterijih, ki niso upoštevala številcnosti posameznih društev. Prav delitev denarnih sred­stev med posameznimi koordinacijami znotraj Jugoslovan­ske zveze je bila ena od glavnih vzrokov za mocne spore in izstop Makedoncev in Slovencev iz nje. Prva nesoglasja so se zacela že sredi osemdesetih let in so se z leti stopnjevala. Tako 1988. v eni od številk Našega glasu lahko preberemo: »Jugoslovanska zveza se obnaša kot tiranska maceha, ki s tolsto zadnjico sedi na denarnih sredstvih, katere je do- bila od Švedov in ki so namenska. Cepi na njih, kot da jih je sama prigarala ali pa si jih pritrgala od ust in žuga poredni pastorki Sloveniji, ki bi rada – pomislite – imela cisto zase mini mladinski festival, kjer bi zapela in zaplesala po svoje...« (Redakcija NG,1988:9). Slovenci niso bili edini, ki so se znašli v tem položaju. Podobno je bilo z makedonsko koordinacijo in njenimi druš­tvi. Kot reakcija na nastali položaj, iz katerega ni bilo poti, je Makedonska koordinacija izstopila iz Jugoslovanske zveze, ko so predstavniki društev na obcem zboru konec leta 1989 še enkrat v celoti podprli resolucijo. »Koordinacijski odbor makedonskih društev je na svo­jem obcnem zboru lansko leto sprejel resolucijo, v kateri zahteva pravicnejšo delitev sredstev, ki jih dobiva Jugoslo­vanska zveza za svoje delovanje. Le-ta dobiva od SIV (Statens Invandrarverk) 1 196 000 kr. Po 9.clenu pravilnika o dota­cijah priseljenskim organizacijam bi MKO moral dobiti od te vsote 265 000 kr, dobi pa le 19 000 kr. Za primerjavo: KO slovenskih društev dobi 16 000 kr. MKO ima približno 3500 clanov, slovenski KO pa okrog 900 clanov.« (Pišler,1989:39) Cez dobro leto (23.3.1991) so iz Jugoslovanske zveze izstopili tudi Slovenci in ustanovili Zvezo slovenskih društevna Švedskem.203 Vendar pa financni spori niso bili edini razlog 203 Že leta 1983. jeurednik Našega glasu na bralce naslovil protestno pismo, IV za izstop (z drugimi vzroki se bomo srecali v nadaljevanju). Bili pa so eden najpomembnejših. Slovenska društva na Švedskem so se, kot smo že de­jali, medsebojno povezovala v Koordinacijski odbor. Ker so Slovenci zelo razpršeni in razdalje med posameznimi društvi velike, je ta nacin predstavljal najboljšo možnost za vzdrže­vanje stikov in pomoc med posameznimi društvi. Delovanje vseh društev je bilo povezano s kulturnim življenjem. Poleg vsakoletnih društvenih prireditev, ki so se odvijale znotraj posameznih društev ali ob povezavi dveh bližnjih, so imeliSlovenci oz. vsa slovenska društva na Švedskem vsako leto Slovenske kulturne festivale. Prvo srecanje vseh slovenskih društev je bilo 1975. v Jönköpingu (Kragelj,1975:221), na­slednje leto je bil 2. kulturni festival v Stockholmu, sledil je v Olofströmu (Starc,1977:280). Vsako leto je organizacijo kulturnega festivala prevzelo drugo društvo, na prireditvi pa so s svojimi programi sodelovala vsa. V casu festivala je bil obicajno tudi sestanek Koordinacijskega odbora. Na sestanku, ki je bil v casu 7. slovenskega kulturnega festiva-la v Halmstadu (1981) so sprejeli sklep, da bodo v bodocesrecanja organizirana na dve leti (Škoberne,1981:277;Hri­beršek,1981:19). VZacetku devetdesetih je bil sprejet sklep, v katerem pravi: «Vsa slovenska društva, razen enega, imajo težave s po­krajinskim organizacijam JZ, ki se obnašajo kot nekakšna oblast, grozijo z ovajanjem, hocejo prepovedati romanje Slovencev v Vadsteno, izsiljujejo neupraviceno clanarino, jih diskriminirajo pri nastopih. (..) Poudarjanje popolne enotnosti na racun Slovencev, podcenjevanje slovenskega jezika in kulture, samopašno prisvajanje sredstev za naš tukajšnji kulturni razvoj... Od skupnega proracuna Jugoslovanske zveze, ki je v preteklem letu znašal 1 538 000 kron, smo Slovenci dobili 21.300 kron. Vso administrativno in organizacijsko delo smo opravili sami brez placila, medtem ko se je nepo­trebna birokracija JZ mastila z ostalim denarjem. Ta denar je tudi naš, daje ga švedska država, JZ pa z njim samo ‘razpolaga’.» (Kramaršic,1983b:3). V nadaljevanju so predlagali, da morajo Slovenci nujno izstopiti iz Jugoslovan­ske zveze in ustanoviti samostojno Zvezo slovenskih društev na Švedskem. Do prvih korakov v tej smeri je prišlo šele marca 1988. Takrat je bil eden od glavnih sklepov sestanka Koordinacijskega odbora zahteva, daJugoslovanska zveza Koordinacijskemu odboru dodeli proporcionalno primeren del sredstevza razlicne pojekte in administracijo (Öfors,1988:6). da se Slovenski kulturni festival preimenuje v Slovenskasrecanja (Pišler,1989:38;Öfors,1992:4). Vsa leta so Slovenci aktivno sodelovali tudi na kulturnih srecanjih Jugoslovanske zveze. Iz leta v leto se je povecevalo nezadovoljstvo ljudi z odnosom vecine do kulturnih tock, ki so jih pripravljali Slovenci, tako da so se na koncu odlocili, da na teh prireditvah ne bodo vec sodelovali. »Malce samokriticnosti bi svetovali tej naši, za bratstvo in enotnost skrbeci JZ. Svetovali bi ji, naj malce prevzgoji svoje ‘živahno’ obcinstvo, ki je na jugoslovanskih priredi­tvah izžvižgalo naše slovenske tocke, nejevoljno cepetalo ob slovenski besedi ali pa jo v najboljšem primeru ignoriralo.« (Redakcija NG,1988:9). Omenjeni odnos, ki se je zrcalil tudi v odnosu Jugoslo­vanske zveze do slovenskega jezika v vsakdanjem življenju, na radiu, televiziji in v Jugoslovanskem listu je dodatno razburil Slovence. Skrb za slovenski jezik je bila neprestano v ospredjudruštvenega delovanja. Še bolj pa se je za ohranjanje sloven-skega jezika trudil Koordinacijski odbor slovenskih društev in skupaj z njim ucitelji slovenskega jezika in uredništva Našega glasu, radijskih in televizijskih oddaj. V sedemdesetih letih, ko se jezacelo prebujati društveno življenje, so se vzporedno s tem zacela prizadevanja za pouk slovenskega jezika. Prve ure slovenšcine so bile v društvenih prostorih, pozneje pa se je pouk materinšcine preselil na švedske šole.204 Tako sem prek slovenskega društva kmalu dobila mož­nost, da ob sobotah poucujem slovenšcino v Stockholmu. Prišla sem v stik s slovenskim društvom, to je bilo 1974. leta. Ustanovili smo sobotno malo šolo v slovenskem društvu in sem zacela z delom tudi tam. To so bili zacetki pouka ma-ternega jezika na Švedskem na sploh in skupaj s tem, ko se 204 »Vecnarodnegasestava jugoslovanskih priseljencev švedske oblasti, razen v poucevanju materinega jezika, niso nikoli doslej kdovekaj upoštevale. Zelo malo pa je v tem vprašanju storila tudi Jugoslovanska zveza.« (Kramar­šic,1982:10). IV je to razvijalo, sem pocasi kot uciteljica slovenskega jezika prišla do redne zaposlitve. Najprej v Uppsali kot uciteljica srbohrvašcine potem pa slovenšcine in cez nekaj let kot uci­ teljica slovenskega jezika v Stockholmu. Redna uciteljica. To pomeni, da so vas financirale tudi švedske inštitucije? Samo švedske inštitucije. Naše inštitucije tega niso smelefinancirati. Švedi so bili zelo striktni, kar se tega tice, in niso dovoli uvoza slovenskih uciteljev. Imeli so kontrolo nad kadrovanjem uciteljev in nad tem, kdo sme dobiti pouk slo­venskega jezika. Tako da... To potem ni bilo vec v društvih, ampak se je preselilo na švedske šole. To, kar je bilo prej v društvih, je bilo vse na povsem prostovoljni bazi. Kar pa je bilo pozneje po šolah, je bilo drugace. Dokler se ucenec ni prijavil k predmetu, je bil možen na prostovoljni osnovi, kakor hitro pa se je k predmetu prijavil, je ta postal obvezni predmet. Se spomnite kdaj, katerega leta je prišlo do pre­nosa poucevanja maternega jezika iz društev na švedske šole? Približno – kar se slovenskega jezika tice – leta 1977.205 Konec sedemdesetih let je poucevanje maternega jezi­ka prišlo v švedske šole. Sama izvedba pouka, kraj in cas, sta se skozi cas z razlicnimi zakoni spreminjala, ves cas pa so materni jezik poucevali ucitelji, ki so jih izbrale švedske inštitucije. Za svoje delo so bili placani od švedske drža­ve (Pišler,1981:7). Ucitelji so morali za poucevanje nujno pridobiti kompetenco (behörighet). Doloceni so bili tudi pogoji za pridobitev kompetence ucitelja maternega jezika. Kandidat je moral imeti ustrezno izobrazbo iz domovine (uciteljišce, pedagoško gimnazijo, višjo pedagoško šolo ali univerzo) in najmanj šest terminov prakse v švedski šoli po najmanj 15 ucnih ur tedenske obveze ali dokoncano Višjošolo za ucitelje- smer materni jezik na Švedskem. Nekaterim je bila kompetenca podeljena na podlagi dvomljivih potrdil in spriceval in zelo slabega znanja slovenskega jezika. To se je nujno poznalo tudi na kvaliteti dela ucitelja. 1983. je 205 Odlomek iz intervjuja z Rado Pišler (Lukšic-Hacin,1998b). imelo kompetenco sedem uciteljev slovenskega jezika, ostali pa so poucevali brez nje, torej je imela kompetenco tretjinaslovenskih uciteljev na Švedskem (Pišler,1983:22). Ucitelji slovenskega jezika so novembra 1977. usta­novili Društvo slovenskih uciteljev in vzgojiteljev (Bari­šic,1979:6). Všolskem letu 1981/82 je imelo društvo 21 cla­nov. Slovenski pouk pa je v šolskem letu 1982/83 obiskovalo 250 ucencev. Pouk slovenskega jezika je bil organiziran v vsehtrehvecjihregijah:Stockholm,Göteborg,Malmö ter šev nekaterih krajih kot so: Landskrona, Olofström, Helsingborg,Ängleholm, Alvesta, Växjö, Nybro in Norrköping. Do 1981. je imel ucitelj predpisano obveznost v višini 29 ur na teden od tega tri ure za socialno delo z otroki in starši. Po tem letu pa je moral opraviti 29 ur cistega pouka (Pišler,1983:22-23). Za ucitelje slovenskega pouka je bila to zelo visoka zahteva, saj so Slovenci razpršeni po širokem obmocju tudi po vec deset kilometrov okoli centra. Ucitelj je porabil veliko casa samo za to, da je obiskal vse ucence, saj je imel vcasih tudi do 12 ali celo 14 šol na svojem programu (Pišler,1981:7). Banko sem kombinirala s službo uciteljice materne­ga jezika, ker moje zdravje ni bilo vec tako dobro, da bi se lahko še vozila po šolah tako, kot pred leti. Takrat sem se vozila recimo iz Uppsale do južnih predmestji Stockholma, to je približno sto kilometrov dalec. Tega nisem vec zmogla in sem hotela kombinirati. Opustiti del uciteljske službe insprejeti en del službe v banki. Žal je tudi banka pocasi pro-padla in sem to delo izgubila. Prav kmalu pa sem sprevidela, da ne morem vec opravljati ne ene ne druge službe in so me pocasi zacasno invalidsko upokojili. Pred dvema letoma sem bila upokojena.206 Z leti je upadalo število ucencev pri slovenskem pou­ku. Tako ga je leta 1989. obiskovalo le še približno sto ucencev, poucevalo pa je še sedem slovenskih uciteljic (Piš-ler,1989:38). 1990. leta je na sestanku Koordinacijskega 206 Odlomek iz intervjuja z Rado Pišler (Lukšic-Hacin,1998b) IV odbora prišlo do ukinitve Društva slovenskih uciteljev, ker je imelo le še šest clanov in se že nekaj let ni sestalo (Koordina­cijski odbor,1990:53). Že konec osemdesetih, ko je pricelo primanjkovati sredstev, namenjenih za dejavnosti priseljencev in poucevanje maternega jezika, je prišlo do pritiskov in ‘racionalizacije’pouka maternega jezika. Pritiski so se v devetdesetih povecali, prišlo pa je tudi do nekaterih sprememb. Na Švedskem je veliko priseljenskih skupin in v vecini so številcno mocnejše od slovenske. Vec kot je priseljenskih organizacij, bolj se drobijo denarna sredstva, ki jih država nameni za te dejavnosti. Vteh razmerah je slovenski pouk zelo slabo obiskan, pa ne zato, ker ni interesa, ampak zato, ker na Švedskem ni vec veliko slovenskih otrok. Druga genera-cija je že v vecini odrasla, tretja pa je iz mešanih zakonov. Vsak pritisk ali sprememba kriterijev, ki so povezani s številcnostjo, predstavlja nevarnost za ukinitev pouka slovenskega jezika. M. Barešic pravi, da so leta 1991 predlagali, da bi pouk materinšcine po novem potekal ob sobotah in da bi moralo biti v skupini naj­manj pet ucencev (Barešic,1991:3). Ce ucitelj ne zbere skupine najmanj petih ucencev, potem obcina ni dolžna organizirati pouka materinšcine (Barešic,1991:8). Prvi del predloga je propadel, drugi del, o številu ucencev, pa se je kmalu uveljavil. Z letom 1995. pa se je pojavil nov predlog, da bi se predpisano število ucencev dvignilo s pet na sedem. Obiskuješ tudi ure slovenskega jezika. Kdaj si zacela z ucenjem? Takoj, ko sem zacela hoditi v švedsko šolo. Takrat sem imela eno uro na teden. Kako je izgledala ura slovenskega jezika? Od zacetka, ko sem hodila, kakšnih šest let, smo imeli slovenski jezik v društvu. Bilo nas je petnajst. Mihaela in Rada sta bili pa uciteljici. To je bilo po društvih. Pozneje sta zaceli hoditi po šolah. Najprej ste imeli slovenski jezik v društvenih prostorih otroci iz razlicnih švedskih šol v okolici Stockholma? Ja, tako je. Kaj je bilo potem? Po šestih letih so s tem v društvih povsem nehali in sta uciteljici hodili po razlicnih šolah. Zakaj je prišlo do spremembe? Zaradi tega, ker je Švedska zacela varcevati z denarjem. To je bilo ceneje. Ravno sedaj imamo velike probleme s financiranjem slovenšcine. Švedi hocejo te ure ukiniti, še vedno pa je srbohrvašcina, Grki imajo gršcino... Slovenšcino imamo eno uro na teden, drugace pa imamo isti urnik kot ostali ucenci. Koliko ucencev mora biti prijavljenih, da se dovoli pouk materinšcine? Zdaj, zadnje dve ali tri leta velja, da mora biti vsaj pet ucencev v eni skupini. In v gimnaziji, kamor hodim, nas je pet in povsod, kjer pouk poteka jih je tudi toliko. Ce jih je premalo, potem slovenšcine ne smejo imeti. Od letos dalje naj bi veljal nov pogoj, to je sedem otrok v skupini. Kaj torej pomeni, ce hodiš v šolo, kjer je prijavljenih premalo otrok? Ali to pomeni, da ne moreš obiskovati ur slovenskega jezika? Ja, razen ce hodiš na drugo stran mest. Lahko hodiš na drugo šolo? Ja. Kako imate organiziran pouk slovenskega jezika? To, da obiskuješ slovenski jezik pomeni, da imaš eno uro vec kot ostali ucenci, tvoji sošolci, ali se lahko odreceš nekemu predmetu? To sama zbiram, kakor hocem. Lahko si iz­berem namesto nemšcine ali pa dodatno. Jaz imam dodatno. To velja za vse priseljence, Srbe, Hrvate, Turke... ? Ja, za vse. Ce hocejo. Navadno si ucenci izberejo uro jezika namesto nemšcine ali francošcine, lahko pa tudi dodatno.207 Vzporedno s podporo ucenja maternega jezika je naŠvedskem prišlo tudi do financiranja priseljenskega casopisja in radijskih in televizijskih oddaj. Ob ustanovitvi slovenskega društva v Stockholmu (1972) je zacelo izhajati tudi glasilo Naš glas. Naš glas je bil na ustanovnem sestanku Koordinacijskega odbora (1975) razglašen za glasilo vseh slovenskih društev na Švedskem. Opredeljen je bil kot kulturni casopis. Kot tak je do-bival denarno pomoc od Državnega zavoda za kulturo. Od takrat je nepretrgoma izhajal. Sredi osemdesetih let je prišlo v uredniš­tvu do mocnih razhajanj (predvsem v odnosu do Jugoslovanske zveze) in rezultat tega je bil nov casopis Svobodna misel, ki ga je urejal dolgoletni urednik Našega glasu. Žal je izšlo le nekaj številk, potem pa je nehal izhajati. Poleg Našega glasu so imeli 207 Odlomek iz intervjuja z Renato Štefanic, predstavnico druge generacije Slo­vencev na Švedskem (Lukšic-Hacin,1998b). IV clani uredništva dostop tudi do Jugoslovanskega lista, kjer so kar nekaj let sodelovali pri slovenski strani. Zaradi že omenjenih dogodkov in zaostrovanj v odnosih med slovenskimi društvi in Jugoslovansko zvezo pa je interes za sodelovanje konec osem­desetih upadel na obeh straneh. Konec sedemdesetih (1977-78) je zacela dobivati svo­jo obliko televizijska oddaja Invandrardags, ki se je pozneje preimenovala v Horizont. Namenjena je bila jugoslovanskim priseljencem.208 Del teh oddaj je bil v zacetku namenjen tudi za Slovence na Švedskem. Od casa do casa je bila tako na TV predstavljena slovenska kultura ali pa reportaža o dejavnosti slovenskih priseljencih. Vendar so že leta 1983 priseljenci ugo­tavljali, da se slovenska tematika vse bolj umika, da je je vse manj (Golcman,1983:4-5). Cez nekaj let so slovenske teme povsem izginile s televizijskih ekranov. 1980. sosezaceletudislovenskeradijskeoddaje.209 Sloven-sko uredništvo je od vseh zacetkov sestavni del jugoslovanskega uredništva in ima eno delovno mesto s polovicnim delovnim ca-som (Carlen,1991:45). Cas (dan, ura) in dolžina slovenske oddaje sta se z leti spreminjala, bila pa sta, kot pri televizijskem proga-mu, odvisna od odnosov znotraj jugoslovanskega uredništva in šele prek njega tudi s švedsko radijsko politiko. Jugoslovanski priseljenci so imeli vsak dan polurno oddajo na ‘Riksradio’pa tudi na posameznih regionalnih postajah, kjer je bilo le redko 208 Na Švedskem jepriseljenih približno ena osmina prebivalcev. Švedska tele­vizija je priseljenski tematiki v letu 1982. posvetila 5,1 ure oddaj na teden. Oddaje so bile v štirih jezikih priseljencev. Jugoslovani so dobili 0,7 ure. Delež oddaj v slovenskem jeziku je bil odvisen od casovne razporeditve med razlicnimi jugoslovanskimi jeziki. Vendar avtor ugotavlja: «Demokraticne razdelitve jugoslovanskega televizijskega programa ne moremo pricakovati od vodstva švedske televizije.« (Golcman,1983:5). 209 Na Švedskem delovanje radia doloca Radijski zakon. Za izvajanje njegovih postavk skrbi Radijski svet. Glavni princip je prav gotovo svoboda govora in obvešcanja. Naslednja pomembnejša dolocila pa so: 1.da mora biti vsebina programa nepristranska, stvarna in verodostojna, 2.da mora radio zadostiti interesom raznih skupin v družbi (torej tudi priseljen­cem), koliko in v kakšni obliki pa je odvisno od poslovne politike radijskega vodstva in denarnih zmogljivosti (Kramaršic,1983:6-7). slišati slovenske vložke (Hribar,1988:13). Slovenske oddaje (Slovenski magazin) so bile dolgo casa ob torkih popoldne (15 minut), s ponovitvijo med tednom. Vsakih štirinajst dni pa so bile na sporedu tudi petnajstminutne otroške oddaje (Slovenske radijske oddaje, 1988:13). V letih do 1991. je prišlo do velikih sprememb, do krajšanja slovenske oddaje in do spremembe ter­mina oddajanja. Po novem je bila le enkrat tedensko po dvajset minut ob sobotnih popoldnevih (Carlen,1991:45). Ta terminje zelo neugoden, saj so sobote na Švedskem ‘družinski dan’. Osebno poslušam zelo malo slovenskih oddaj, zato ker cas, namenjen za slovenske oddaje ni primeren tempu švedskega živ­ljenja. To je ob sobotah, ko je družinsko življenje na Švedskem najintenzivnejše in nihce ne postavlja v ospredje tega, ce niso vsi družinski clani Slovenci. Tako da slovenski radio poslušam zelo malo. Pri tem naj še povem, da je potrebno zelo paziti na uro, saj slovenska oddaja traja cetrt ure.210 Ali poslušaš slovenske radijske oddaje? Ne. Zakaj ne? Predvsem zato, ker nimam casa. Takrat me najveckrat ni doma. Ne vem, poleg tega je oddaja le deset do petnajstminutna pa še v soboto.211 Do velikih sprememb v švedski medijski politiki je prišlo tudi pri televiziji. Z leti se je televizjska oddaja za priseljence Horizont primenovala v Mosaik. Cas oddajanja se je skrajšal in oddaja ima sezonski znacaj. Vsebinsko pa je prikrojena za pri­seljence iz vseh kontinentov. Tako danes le redko izpolni prica­kovanja in želje ene sedmine švedskega prebivalstva (Moramo biti glasnejši,1995:8). Iz predstavljenih podatkov vidimo, da so se konec osem­desetih let zaostrili odnosi znotraj Jugoslovanske zveze, katere del so bila vsa slovenska društva na Švedskem. Prav tako pa se je zacelo zaostrovanje odnosov uradne politike do priseljencev. Zaradi vse vecjega števila priseljencev oziroma priseljenskih organizacij so se odobrena sredstva vse bolj drobila, hkrati pa 210 Odlomek iz intervjuja z Aljo Öfors (Lukšic-Hacin,1998b). 211 Odlomek iz intervjuja z Renato Štefanic, predstavnico druge generacija Slo­ vencev na Švedskem (Lukšic-Hacin,1998b). IV je prihajalo do zmanjševanja same izhodišcne denarne pomoci, ki jo je Švedska namenjala priseljencem. Dodatno so položaj Slovencev na Švedskem otežili še dogodki v Jugoslaviji inosamosvajanje Slovenije. Že pred tem je Koordinacijski odbor slovenskih društev izstopil iz Jugoslovanske zveze in isti dan je bila ustanovljena Zveza slovenskih društev na Švedskem, ki pa nekaj let ni bila formalno priznana. Vtem casu so za posamez­ne dotacije lahko kandidirala le posamezna društva na nivoju obcine (vendar so tudi obcine krcile subvencije za priseljensko dejavnost), medtem ko je bil nivo državnega financiranja (SIV) nekaj casa nedosegljiv. Zveza je morala opraviti formalne po­stopke priznanja, zadovoljiti vse predpisane kriterije in tako je šele jeseni 1995. (prav v casu mojega bivanja na Švedskem) dobila odobreno prvo denarno pomoc od SIV. Istocasno pa so se zaceli problemi v zvezi s financiranjem glasila Naš glas. Na Državnem zavodu za kulturo so se odlocili, da Naš glas ni kulturni casopis. Predstavlja se kot casopis vseh slovenskih društev na Švedskem in naj se kot društveni casopis tudi financira. Zaplet okoli financiranja je zacasno rešila Zveza, s tem ko je zagotovi-la sredstva, da je Naš glas še naprej izhajal. Istocasno pa so se pripravljali na ponovno pridobitev statusa kulturnega casopisa. Cas osamosvojitve Slovenije, sploh pa potem, ko je Švedska Slovenijo priznala, je bil za priseljence negotov. Na nek nacin so bili prepušceni cakanju, da se ratificirajo ‘stare’jugoslovan­ske pogodbe ali sklenejo nove. Ni jih bilo malo, ki so se v tem negotovem casu odlocili za zamenjavo državljanstva. Na nek nacin smo s tem že izpostavili Slovenca – posamez­nika v švedski kulturi/družbi mimo fomalne institucionalizirane mreže, ki smo jo do sedaj opisovali. Položaj na ravni vsakdanjega življenja. Videli smo, da so bili Slovenci s švedsko institucionalno mrežo povezani posredno in ne neposredno. Vmesna povezava je bila Jugosovanska zveza in njena organizacijska struktura. Tako je švedski multikulturalizem v nekaterih vidikih življenja in položaja Slovencev na Švedskem okrnjen ali celo neviden, saj je bil njihov položaj navezan bolj na odnose znotraj Jugo­slovanske zveze. Tipicen primer, ki ponazarja, kakšen vpliv je imela jugo­slovanska politika na življenje priseljencev, je odnos do pravice veroizpovedi in vernikov. Rekli smo, da vlada v švedski družbi strpnost do razlicnih veroizpovedi, tudi do rimokatoliške.212 Švedska toleranca pa žal ni prodrla v odnose med samimi slo­venskimi priseljenci ali širše med samimi jugoslovanskimi pri­seljenci.Vpreteklostijemednjimiprihajalodopoliticnedelitve na verne in ne-verne. Ljudje, ki so bili verni, so bili nezaželeni v društvenih prostorih in na društvenih prireditvah. Tako so se 212 Kar se tice odnosa katoliške cerkve do države oziroma obratno države do katoliške cerkve, so gotovo v državi institucije, ki upošte­vajo in spoštujejo katoliško cerkev, saj je med svobodnimi cerkvami najštevilnejša. Lahko bi tudi rekli, da je najaktivnejša, predvsem na duhovnem podrocju. Seveda je pa škof tisti, ki s strani cerkve potem skupaj z drugimi institucijami, ki so v škofiji, in institucijami, ki so po posameznih župnijah, ureja ta odnos. (...) Lahko poveste, kako se katoliška cerkev na Švedskem financira? Tudi to je zanimivo vprašanje. Delno pokrivamo potrebe katoliške cerkve z darovi. Po-tem je tudi cerkveni davek, ki sicer ni obvezen, je pa zelo dobrodošel. Najvecji delež pa nosi katoliška cerkev iz Nemcije s tako imenovanim cerkvenim davkom (...) Te organizacije pomagajo cerkvam v misjonihin tudi katoliška cerkev na Švedskem ima zaenkrat še status katoliške cerkve v misjonih (...) Slovenci so le ena od manjših etnicnih skupin s katoliško veroizpovedjo. Kakšna je celotna organiziranost Rimo­katoliške cerkve na Švedskem. Kakšna je hierarhija med razlicnimi skupinami? Gotovo so v hierarhicni piramidi najprej ljudje, ki jih je najvec. Tem naj bi služili duhovniki, župniki. Te naj bi po pokrajinah povezovali, jih koordinirali in jim na nek nacin pomagali dekani in potem tisti, ki je najbolj dolžan služiti, je škof. Na nivoju žipnikov na Švedskem pride do delitve na narodne misije ali kako se že rece? To je pa nekaj posebnega. Pojem narodne misije je v tem, da so, ce govorim zdaj samo za Slovence, zelo razkropljeni od Geborga do Stockholma in proti jugu. Tu jih najvec živi po skupnostih in mestih in gotovo je dolžnost teh ljudi, da so vkljuceni v župnijsko življenje, narodni dušni pastrij pa smo potem tisti, ki prihajamo med njih in ce je mogoce, enkrat na mesec obhajamo skupaj sveto mašo v maternemjeziku. Švedi se zavedajo, da tisti, ki najprej spoštuje samega sebe, svoj jezik bo tudi njih spoštoval – to poudarjajo predvsem v zadnjem casu, v preteklosti bi najraje videli, da bi se vsi asimilirali, a so odkrili, da je to narobe. Katera etnicna skupnost s katoliško veroizpovedjo je na Švedskem najštevilnejša? Mislim, da so najštevilnejši Poljaki, za njimi Hrvati, sledijo skupnosti iz Latinske Amerike, pa še druge skup­ IV delili na tiste, ki so bili aktivni v društvih, v cerkvi in na tiste, ki so živeli po svoje in se niso družili z ostalimi Slovenci v or-ganizirani obliki. Prav tako pri teh dejavnostih ni bil zaželen slovenski župnik, cetudi bi se jih udeležil le kot posameznik, kot Slovenec, ki živi v tujini. Neposreden odnos med slovenskimi priseljenci in švedskim okoljem lahko opazujemo le na ravni vsakdanjega življenja. Pri tem moramo izpostaviti, da je švedski multi-kulturalizem tesno povezan z organiziranim življenjem, karpa ne velja samo za priseljence. Tudi Švedi se združujejo v številna društva. To je njihov nacin življenja. Nekateri pra­vijo, da je to posledica dejstva, da so Švedi hladni, zaprti in nosti... Za vse ne vem. Slovenci smo bolj pri koncu. Nas je približnoštiri tisoc sedemsto po celi Švedski, docim je Hrvatov kar krepko cez trideset, okoli triintrideset tisoc. Vi skrbite za obrede v slovenskem jeziku. Ste edini slovenski župnik na Švedskem? Žal, edini. In naj povem, da moram sam pokrivati ozemlje veliko približno za pet Slo­veniji samo na Švedskem, potem pa še Norveško in Dansko. Vse to je prav gotovo kar za šest Slovenij. Lahko podrobneje geografsko opišete, kaj vse pokrivate? Prvo nedeljo v mesecu grem proti jugu v župniji Landskrona in Malmö. V slednji je ena izmed treh najvec­ jih slovenskih skupnosti, pa tudi v Landskroni je precej Slovencev. Drugo nedeljo sledi manjša skupnost v Halmstadu in precej vecja skupnost v Helsingborju. Tretjo nedeljo sledi obisk manjše skupnosti v Jönköpingu in potem se vracam nazaj v Göteborg. Tu je, mislim da najvecja slovenska skupnost, ki šteje okoli sedemsto ljudi. Cetrto nedeljo se podam na pot proti Stockholmu in Kingu. To nedeljo vedno povežem s sobotno sveto mašo v Eskilstuni na parne mesece inv Örebroju na neparne mesece. Poleg tega, ce je mogoce, nekajkrat na leto obišcem Boras, ki je šestdeset kilometrov od tu na poti med Göteborgom in Jönköpingom. To je ena najbližjih skupnosti. Ce je mogoce pa še kdaj obišcem Oslo na Norveškem in Slovence na Dan-skem. Tam imam eno družino. Nadaljujem tisto, kar sem prejel. Me pa skrbi še ena skupnost, ki jo bo težko obiskati, vendar bom moral najti cas. To je skupnost v Västerasu blizu Köpinga, kjer je kar nekaj naših. Peto nedeljo, kadar pride, pa obišcem Slovence v Olofströmu, kjer je tudi manjša skupnost in prijetno in relativno kompaktno skupnost v Nybro. Sicer pa srecanje s tema dvema skupnostima kombiniram v soboto pred prvo in v soboto pred drugo nedeljo v mesecu, ko grem proti jugu Švedske. Odlomek iz intervjuja z Zvonetom Podvinskim (Luk­šic-Hacin,1998b). nedružabni ljudje in si na ta nacin išcejo družbo, ki jo ven­darle potrebujejo. Kar sem hotela prej še dodati je, da iz tega društvenega živ­ljenja, družabnosti... en primer... mi se v njihov nacin ne moremovklopiti... ce imamo neko prireditev skupaj s Švedi oziroma, cejo pripravljajo Švedi, partnerja nikoli ne sedita skupaj, ampak vedno vsak zase, zato da se vsaj z nekom drugim še pogovarja­ta, sicer se pogovarjata samo med sabo. To je tipicen primer. Ko rodiš otroka se zberejo matere z dojencki, matere z malcki... To je zato, ker se drugace ne družijo. Vse je tako organizirano, da bi se le družili. Jaz imenjujem to nasilno združevanje in se nisem nikoli vkljucila v to. Nisem se našla.213 Z odnosom do veroizpovedi smo se že približali nivojuvsakdanjega življenja slovenskih izseljencev na Švedskem. Za razliko od prej omenjene organizacijske mreže pa se je ta odnos vzpostavljal v neposrednem stiku s švedskim okoljem. To še toliko bolj, ker so Slovenci zelo razpršeno naseljeni.Švedski multikulturalizem se tako kaže v odnosu do družin­skega življenja, vzgojeotrok, mešanih zakonov (kijih jemedSlovenci na Švedskem zelo veliko),214 prehrane, obleke... Vse to sodi v obmocje privatnega življenja, ki je tolerirano dokler ne pride v nasprotje s pravno ureditvijo in kazenskim zakonikom. Tu naletimo na dejstvo, da imajo priseljenci možnost, da so sprejeti v skupnost pod pogojem, da spo­štujejo politicna pravila. Hkrati je sprejeta njihova kulturna drugacnost. Dovoljeno jim je združevanje in organiziranje po etnicnem kljucu. Politicna pravila in zakoni pa so tisti, ki zagotavljajo švedsko demokracijo takšno, kot smo jo že spoznali. Utemeljena je na zagovoru clovekovih pravic, ki so, kot smo videli v uvodnem poglavju, evropocentricne. To pomeni, da so možnosti kršitve demokraticnih pravil in za­ 213 Odlomek iz intervjuja z Ivanko Melihen (Lukšic-Hacin,1998b). 214 Kaj pa mešani zakoni? Je veliko tega? Ja, zelo veliko. Neverjetno. Pravijo, da še nekaj let pa bo vsak cetrti Šved iz mešanega zakona. Odlomek iz intervjuja z Olgo Budja, ki je zaposlena kot socialna delavka (Lukšic-Hacin,1998b). IV konov v švedskem okolju tem vecje, cim vecja je kulturna distanca med priseljensko in švedsko kulturo. To se nanaša na odnos med spoloma, odnos do otrok, odnos do žensk in njiho­vo pohabljanje, ki je v nekaterih kulturah še danes prisotno. Tako je. In ravno ti odnosi povzrocajo konfikte, v ka­tere morajo posegati Švedi, ker se to dogaja na Švedskem in sodi v pristojnost njihovega pravnega reda. Poglejte, ‘krvnaosveta’ se je dogajala tudi na Švedskem. Prav tako so znani primeri obrezovanja ženskih in moških spolovil, kar je s šved-skim zakonom prepovedano. To se dogaja znotraj nekaterih priseljenskih skupin ne glede na zakon. Ob porodih se v tehprimerih pojavljajo težke komplikacije. Cesa takšnega Švedi še niso doživeli. To je bil grozen konfikt v medicinskem pri­stopu in postopku. To pride pozneje v medije in sproži odziv v švedski družbi? Tako je. Z ozirom na to, da kultura prise-ljencev, narod zahteva to od njih, menijo, da ima moški svoje pravice, da mora moški imeti glavno vlogo, da je glavni. Ce se to ne izvede javno, se mora tajno. Vse te organske spre­membe spremljajo tudi veselice, podobno kot poroko. Za njih je to cast, tu pa še vedno kriminal. In tu je konfikt s švedskimi normami. Težko je dopovedati ljudem, ki so tako drugacni,kakšna je situacija na Švedskem in kakšni so zakoni. Sem pridejo s svojo kulturo in jo hocejo naprej obdržati, ne gledena to, kaj pravijo Švedi. Tudi zaradi tega prihaja do sporovmed vsemi temi razlicnimi narodi. Švedi so morali zaradi prilagajanja priseljencem spremeniti veliko število zakonov, obenem pa so dolocene stvari prepovedali. Ce se že izvajajo, naj bi se s pomocjo zdravniških posegov.215 Vsi ti primeri kažejo, da ima tudi švedski multikultu­ralizem svoj tolerancni prag, ki je vsekakor specificen kot je specificen švedski multikulturalizem v primerjavi z drugimi državami z uradno politiko multikulturalizma. Na koncu tudi švedski multikulturalizem trci ob vprašanje, do kje pustiti drugacnim, da so drugacni. Kje je tista meja in tisti konsenz, 215 Odlomek iz intervjuja z Eriko Jakobson (Lukšic-Hacin,1998b). ki ga morajo spoštovati vsi, ki so vkljuceni v švedsko državo.Vodgovorih na ta vprašanja pa postane tudi Švedska evropo­centricna, saj bi odgovore lahko strnili v dobro znano frazo: »Na svoji zemlji smo mi gospodar!« Ce povemo z drugimi besedami, smo naleteli na odnos med relativnim, parcialnim in absolutnim, univerzalnim, med pravico do drugacnosti in univerzalnim konsenzom, ki je osnova neke skupnosti. Pomembno je seveda tudi vprašanje, kakšni so mehanizmi, s katerimi se doloci vsebino ‘univerzalnega konsenza’. Na koncu pridemo do dejstva, da je pravno politicna ureditev, predpisana s strani države, tisti minimum, konsenz, ki ga je treba upoštevati. V nasprotnem primeru pride do sankcij. Še vedno pa sta švedska priseljenska politika in položajpriseljencev na Švedskem drugacna od položaja priseljencev v drugih migracijskih situacijah. Primerjava s položajem priseljencev, ki so ga imeli in ga imajo v drugih državah Za­hodneEvropelahko pokaže,zakajsejezanjo uveljaviltermin mulitkulturalizem.Samterminjelahkozelosporen,kotsmo videli. S prvo težavo se srecamo že, ko ga hocemo tocneje opredeliti,kajsplohpomeni. Analizanampokaževso zaplete­nost te problematike, sploh ko jo gledamo v širših, svetovnih razsežnostih. Vendar pa, kakor koli že, švedska priseljenska politika sodi med ‘mehke’. Slovenci, s katerimi sem imela sti­ke, prav gotovo kriticno gledajo na razmere, v katerih živijo, a zavedati se moramo, da izhajajo iz obstojecih odnosov kot samo po sebi umevnih in gradijo od tu naprej, ne pa iz raz-mer zaostrene asimilacijske politike in nestrpnosti. Številni so ugovori, daješvedskapolitikaprikrito asimilatorna,dase pod njenimi vplivi utapljajo kulture prišlekov v dominantni kulturi. Antropološke raziskave akulturacijskih procesov216 so pokazale, da vsak kulturni stik nujno vodi do spreminjanja obeh kultur, še posebej, ce stik tece prek generacij – vpra­šanje je le, v kakšnih odnosih med manjšinsko in vecinsko 216 Pomembne raziskave o akulturaciji je napisal R. Redfield, ki ga v svojem delu veckrat omenja tudi J. Jelic (1982). IV (dominantno) kulturo je do sprememb prišlo. Dejstvo pa je, da so akulturacijski procesi neizogibni. To, da potekajo, ni dokaznasiljakulturenadkulturo–mordalahkocelorecemo, da je izolacija neke kulture (getoizacija) prej dokaz za to, da obstaja skupni ‘zunanji sovražnik’, ki strne vrste in vzbudi obcutek solidarnosti na temelju skupnega imenovalca – et-nicnosti oz. narodnosti. Pri švedskem multikulturalizmu ni ocitnega ‘zunanjega sovražnika’. Ljudje cutijo potrebo po druženju s ‘svojimi’ le v zacetnih letih, dokler se v novem okolju ne znajdejo, se naucijo novega jezika in dokler si ne poišcejo znancev. Potem etnicne vezi oslabijo. Ljudje niso ogroženi, njihova identiteta ni stigmatizirana in na ta nacin je relativiziran njen pomen.Enostavno nitako pomembnakotv okoljih, kjer prišleke zavracajo in jih na nek nacin prisilijo, da sedružijo med seboj. Vprašanjeetnicneidentitetenimaširših razsežnosti, ampak je le osebna opredelitev posameznika v odnosu do izvornega okolja. Na ta nacin se multikulturalizem navidezno sprevrže v lastno nasprotje, saj lahko akulturacijski procesi pri njem najhitreje potekajo. Ce zagovarjamo nacela nacionalne države in stališce, da je potrebno izvorno kulturo obdržatizavsakoceno,bomomultikulturalizemobsodilikot najbolj asimilatoren. Po drugi strani pa ta stališca ne upoštevajo, da se niso spremenile le priseljenske kulture, ampak, da sta se v vseh teh letih spremenila tudi švedska kultura/družba in švedski nacin življenja. Vintervjujih številni poudarjajo, da so priseljenske kultureskozicas temeljitovplivalenašvedskinacinživljenja in spremenile prenekatero švedsko prvino. Nacin življenja se zelo spreminja. Težko mi je govori- ti o tem, tudi s slovenskega vidika, ker... Takrat, ko sem se priselil, je bila vsekakor veliko vecja razlika kot je danes. Takrat je imel vsak svojo oazo, v kateri so prišle bolj do izraza nacionalne, kulturne dobrine in tudi nacin življenja.Švedi so bili brez zadržkov. Imeli so zaupanje v socloveka in so živeli svoje bolj monotono, a na svoj nacin lepo življenje. Meje med razlicnimi kulturami so se zacele izgubljati zaradi vse vecjega priseljevanja, vecje odprtosti v svet, potovanj,televizije, radia. Vse vec je mešanja, prelivanja. Življenje naŠvedskem je prav gotovo drugacno od slovenskega, ampak ne tako drugacno kot pred tridesetimi leti. Lahko recemo, da smo Slovenci še vedno, kljub svoji zadržanosti, bolj sprošce­ni kot so Švedi, Švedi danes pa so veliko bolj sprošceni, kot so bili pred tridesetimi leti. Poglejmo nacin prehrane. Predtridesetimi leti, ko smo prišli na Švedsko, so bile ogromne razlike. Takrat si dobil listic solate in rezino paradižnika, ce si narocil solato. Danes imaš tu vecje razkošje kot v Sloveniji,kar se tice zelenjave. In to zato, ker so Švedi sprejeli tisto najboljše, kar so priseljenci prinesli s sabo. Danes imate tudi posebne trgovine in trge, kamor Švedi zelo radi zahajajo in kupujejo tudi za nas, Slovence, eksoticne stvari. Tako so se zacele prepletati razlicne kuhinje. Kar se tice prehrane,je na Švedskem najvecja razlika v zadnjih desetih letih. So to Švedi naredili tudi na drugih porocjih? Pri oblacenju, glasbi...? Pri oblacenju sem velik laik, so pa poskušali pri drugih kulturnih elementih. Iz Latinske Amerike so posvo­ jili gledališca na prostem. Tu je bilo aktivno društvo, ki jepotovalo po Švedskem. Bili so uspešni. Še lani so gostovali na Dunaju. Dobro je bilo tudi sodelovanje med folklornimi skupinami priseljencev in švedskimi folklornimi skupinami.Nic nenavadnega ni, ce Švedi pojejo v pevskih zborih pri­ seljencev. V slovenskih pevskih zborih imamo tudi Švede into Švede, ki nimajo nobene neposredne povezave s Slovenci. V zbor so prišli prek sosedov ali prijateljev. Zvedavost je pri njih zelo prisotna. Vsekakor se pa tudi spreminjajo. Za podrobnejši odgovor bi se moral malo bolj pripraviti, da bi vedel odgovarjati po raznih podrocjih ter kje je vidna naj­vecja sprememba. Vi, v Ljubljani, lahko obišcete ljudi, ki sobili rojeni na Švedskem in sedaj živijo v Sloveniji. Bilo bi zanimivo videti, kako oni doživljajo vse to. Mi smo že izgubili obcutek za razlike.217 217 Odlomek iz intervjuja z Adijem Golcmanom (Lukšic-Hacin,1998b). IV Izbor slovenskega primera za analizo švedskega multi-kulturalizma morda ni bil najboljši, a to bi lahko pokazala le analiza neke drugepriseljenskeskupnostiin njenegapoložaja v švedskemmultikulturalizmu. Slovenciso bilidolgo casale posrednopovezani s švedskim multikulturalizmom, v privatnem življenju pa je zelo majhen razkorak med švedskim in slovenskim nacinom življenja. Kljub temu se s stališc te analize položaja slovenskih priseljencev v švedskem okolju kaže vsa specificnost švedske kulture/družbe in njena strpnost do drugacnosti. Dejs­tvo pa je, da ta strpnost ni rezultat politike multikulturalizma, ampak obratno, politika multikulturalizma je rezultat strpnosti švedske kulture/družbe. Zakljucek Švedska multikulturalna politika ima zacetke v letu 1975. Takrat je parlament sprejel resolucijo, ki je imela naslednje glavna nacela politike do priseljencev: enakost, svoboda izbire in part-nerstvo. Enakost v življenjskem standardu. Svoboda izbire, kot pravica priseljencev, da se sami odlocijo ali bodo ohranili svoj jezik in kulturo ali bodo sprejeli švedskega in švedsko identite-to. Partnerstvo kot partnerstvo med priseljenskimi skupnostmi in Švedsko. Priseljenci so bili vkljuceni v obstojece socialne in družbene programe in dobili enake pravice do zaposlovanja, socialne službe, stanovanja in izobraževanja, kot jih imajo dr­žavljani. Hkrati so dobili pravice, ki so povezane s specificnimi potrebami priseljencev: volilno pravico za tujce, pravico do poucevanja maternega jezika v šolah, pomoc svetovalnih služb in pravico do prevajalca, kjerkoli ga potrebujejo. Ustanovljen je bil informacijski center za priseljence in sistem državnih subvencij za priseljenske centralne organzacije (zveze) in za (kulturna) društva na regionalni in obcinski ravni. Vzporedno s tem se pojavi multikulturalen tip državljanstva, pri katerem je v odnosu med posameznikom in državo pretrgana povezava med narodom kot specificno obliko etnije in državljanstvom kot po­liticnim statusom. Nacija je opredeljena kot politicna skupnost, ki temelji na ustavi, zakonih in državljanstvu. Priseljenci imajo možnost, da so sprejeti v skupnost pod pogojem, da spoštujejo politicna pravila. Hkrati je sprejeta njihova kulturna drugacnost in dovoljeno je združevanjein organiziranjepo etnicnemkljucu. Naturalizacija za priseljence iz skandinavskih držav je dve leti, za ostale pa pet let bivanja na Švedskem. Otrokom priseljencev, ki so rojeni na Švedskem, državljanstvo ni avtomaticno pode­ljeno. Zanj morajo samo zaprositi, torej morajo izraziti željo po švedskemdržavljanstvu. Odlocitev o izbiridržavljanstvajetako prepušcena izkljucno posamezniku samemu. Vodnosu do priseljencev se je multikulturalna ideologija povezala z že pred tem obstojeco egalitarno ideologijo, ki se kaže na številnih podrocjih življenja na Švedskem. Omenili smo izrazito egalitarnost jezika (spolna, generacijska, odnos do dialektov...), egalitarnost, ki jo zagotavlja socialna organi­zacija (socialna država), enakopravnost med spoloma in zašcito otrokovih pravic. Razlike v starosti so drugace vrednotene kot pri nas, ko lahko govorimo o starostni hierarhiji. Prav tako se egalitarnost vidi v odnosu do pravice do razlicnih veroizpovedi. Poleg povezave egalitarne in multikulturalne ideologije moramo omeniti še uradno antirasisticno in anti-diskriminacijsko usmer­jenost, ki jo podpirajo tudi množicni mediji. A. Alund in C.U. Schierup (1993:99-100) pravita, da ješvedsko uradno stališce do rasizma edinstveno v primerjavi z drugimi državami, ki uvajajo multikulturalizem. Švedskemu modelu se ocitajo, da ima kljub svobodni iz­biri in kulturnim pravicam visoko stopnjo socialnega nadzora. Delavci iz ne-skandinavskih dežel morajo zaprositi za delovno in bivalno dovoljenje. Socialne usluge lahko uživajo le, ce so registrirani pri oblasteh. Sistem pomoci za društveno dejavnost naj bi dajal vladi možnost selekcije, katera organizacija je pri­merna, da jo uradno prizna. Prek tega naj bi usmerjala dejavnost razlicnih društev in organizacij. Za švedski multikulturalizem se tako pojavi oznaka predpisani, odrejeni multikulturalizem. Priseljenske organizacije so pritegnjene v korporativno drža­ IV vo in koncajo politicno marginalizirane. Vendar temu ni nujno tako. Dodati moramo, da se iz raziskave položaja Slovencev na Švedskem vidi, da obstjeci predpisi veljajo za vse, ki tam živijo in delajo, in ne le za priseljence. Kritika švedske korporativne države in socialne kontrole je povezana z liberalnimi stališci, ki jih branijo tisti, ki so nosilci omenjene kritike. Model liberalne svobodejezanjeideal. Liberalna država pajeprav gotovo v konf­liktu z dolocenimi uredbami korporativne (socialne) države. Za Švedsko velja, da ima zelo razvejan sistem delovanja razlicnih društev, saj je društveno življenje in delovanje nacin druženja ljudi. Takopraviladelovanjaza(kulturna) društvaveljajozavse,tudi za Švede in ne le za priseljence. Ena od izbranih za pogovor218 je izpostavila, da se Švedi povezujejo v društva za vsako možno stvar (matere z dojencki, matere z otroki v vrtcih...). Zadnja leta se tudi na Švedskem pojavlja nestrpnost. Ne-kateri avtorji219 dokazujejo, da je to posledica vpliva evropske mentalitete (fortress Europe mentality), ki je zadnje case vse mocnejši. Številni, s katerim sem se pogovarjala, pa kot razlog navajajo težjo ekonomsko situacijo, strah pred poslabšanjem življenjskega standarda, kriminaliteto med priseljenci in izcr­pavanje virov socialne pomoci. To lahko še bolje razumemo, ce upoštevamo, da sta disciplina, delo in spoštovanje zakonov in norm med najpomembnejšimi vrednotami na Švedskem. Upoko­jitev je pri Švedih nezaželena in se ji izogibajo, ce je le možno. Švedi spoštujejo dogovore, ki jih sklenejo in za to ni potreben noben nadzor. Iz pogovorov vidimo (mnenja posameznikov), da so se priseljenci (v vecini) do norm v novem okolju povsem drugace obnašali in s tem povzrocili nejevoljo pri Švedih. Vzrok vse vecje nastrojenosti proti priseljencem so tudi problemi, do katerih prihaja v mešanih zakonih med Švedinjami in možmi iz azijskihdržav, predvsemv locitvenih postopkih. Težavesepoja­vijo v zvezi s skrbništvom in ugrabitvami, do katerih je v neka­terih primerih prišlo. Prišlo je do sodnih zapletov in brezizhodne 218 Mišljen je intervju z Ivanko Melihen (Lukšic-Hacin,1998b). 219 A. Alund in C. U. Schierup (1993:100-101) ter S. Castles in M.J. Miller (1993:228). situacije, saj državi, iz katerih izhajata zakonca razlicno urejata družinske zadeve in razlicno obravnavata starševske pravice do otrok. Tako Švedska ne more uveljaviti pravice matere do svojega otroka, dokler je otrok na tleh države svojega oceta. Ti primeri so v javnosti dolgo odmevali in povzrocili nenaklonjenost do mešanih zakonov s prišleki iz azijskih držav. Vecina ljudi poudarja, da se je negativen odnos do prise-ljencev pojavil šele v zadnjih letih. V šestdesetih letih rasizma in nacionalizma na Švedskem sploh poznali niso. Nekateri pa opozarjajonadejstvo,dajerasizemvelikoboljprisotenvodnosu med priseljenci samimi, ki prihajajo iz številnih razlicnih izvornihkultur, kot pa v odnosu Švedov do priseljencev. Priseljenci so prinesli rasizem s seboj in ga gojili naprej tudi v novem okolju. Danes sta negativen odnos do priseljencev in rasizem pove­zana tudi s samim fizicnim izgledom priseljencev in kulturno sorodnostjo oziroma distanco med švedsko kulturo in kulturo priseljenca. Vecina v intervjujih odgovarja, da imajo Švedi raz-licen odnos do priseljencev izrazlicnih držav. Vnadaljevanju pa mnogi poudarjajo, da so Švedi v primerjavi z drugimi državami v Evropi, še vedno najbolj strpni in najmanj rasisticni. Švedskaje edinadržava v Evropi, kije uradno uvedla poli­tiko multikulturalizma v odnosu do priseljenskih etnicnih manj­šin. Vendar pa je bila Švedska v zgodovini povezana z evropsko politicno in gospodarsko dinamiko, ceprav bi tudi tu lahko našli pomembne razlike med Skandinavijo in ostalimi evropskimi dr­žavami. Pomembna je formalna nevtralnost Švedske med prvo in drugo svetovno vojno. Politika nevtralnosti se je po vojni na nek nacin nadaljevala, saj Švedska ni bila clanica EGS vse do 1995., ko se je prikljucila Evropski zvezi. Vseeno pa je bila po­sredno odvisna in povezana z gospodarskimi gibanji, krizami in blaginjo v zahodni Evropi. Razhajanja med državami EGS in švedsko politiko do priseljencev so opazna že v jeziku. VNemciji se je uveljavil termin gostujoci delavci (gasterbeiter), v Franciji tuji delavci (travailleurs étrangés) in priseljenci (invandrare) na Švedskem, kjer pojma tujec sploh ne poznajo. Tujec v našem pomenu je neprevedljiv v švedski jezik. IV Druga posebnost Švedske, ki jo moramo še enkrat izpostaviti, pa se pojavlja med državami, ki so v sedemde­setih letih uvedle multikulturalizem kot uradno politiko doavtohtonih in priseljenskih etnicnih skupnosti. Švedska si­tuacija se razlikuje od drugih migracijskih situacij oziroma od drugih multikulturalnih situacij pri sodobnih mednarodnih migracjah: Prva razlika je v tem, da sta Avstralija in Kanada ‘kla­sicni državi priseljevanja’, Švedska pa je bila do nedavnega etnicno relativno homogena (Castles,Miller,1993:227). Kla­sicne države priseljevanja pa so nastale na temeljih novodob­nega kolonializma in so bile izpostavljene razmeram, ki smo jih opisali že v uvodu: etnocid in genocid nad avtohtonim prebivalstvom, razvršcanje kultur po hierarhicnem modelu, kjer je na samem vrhu za najrazvitejšo razglašena dominantna kultura – WASP (monokulturalizem oz. evropocentirzem). Vse to pa se povezuje z mocnim rasizmom, stigmatizacijo in stigmatizirano identiteto, ki jih je reproducirala dominantna hegemonija. Vpliv odnosov in sistemov vrednot iz preteklostise cuti še danes. Prav v tem je prednost Švedske, saj nima neposredne kolonialne izkušnje in ni obremenjena s kulturnim imperializmom. Prej bi lahko rekli, da je bila njena zgodo­vina specificna. Tako se druga razlika vzpostavlja v odnosu do kolonialnih odnosov. Tretja razlika je dejstvo, da ima Švedska tudi specificen demokraticni sistem, ki temelji na mocni državni intervenciji. To je temelj socialne države, v kateri se zrcali sistem vrednotšvedske kulture/družbe. Multikulturalizem na Švedskem ni rezultat boja avtohtonih manjšin za svoje politicne in kulturne pravice, pac pa je povezan s samim švedskim nacinom živ­ljenja in z obstojecim sistemom vrednot. Iniciativa v primeru Kanade in Avstralije je bila na strani zatiranih in brezprav­nih, na Švedskem pa bolj na strani švedske kulture/družbe. Neurejen položaj, ki se je kazal v socialni neenakopravnosti in negotovosti priseljencev (nadomestilo za cas porodniš­kega dopusta, socialni dodatki, nadomestilo za cas bolezni, pokojnina) je pripeljal do ustanovitve državne komisije, ki je ob ugotovitvah raziskave o kvaliteti življenja priseljencev izdelala program politike multikulturalizma. Interes za ure­ditev odnosov je bil na obeh straneh, tudi na strani države in švedske družbe. Cetrta razlika se posredno povezuje z zahtevami, ki smo jih opisovali pri cetrtem tipu multikulturalizma (radikalni, kriticni). V ospredju je zahteva po egalitarnem diskurzu (jeziku), egalitarnih odnosih in socialni družbi. V tem se mu tudi ocita, da je utopicen. Kulturna/družbena situacijana Švedskem pa je bila v nekaterih odnosih podobna temu idealu še pred uvedbo multikulturalnega pristopa: bila je egalitarna socialna družba (to sploh velja za šestdeseta leta in pozneje). Poglejmo si le nekaj primerov. Pri radikalnem multikulturalizmu se izpostavlja predvsem velik pomen di­skurza za odnose, ki se vzpostavljajo med ljudmi. Diskurz je tesno povezan z jezikom in s pomeni, ki so sproducirani v konkretnih interakcijah. Rekli smo že, da je švedski jezik v številnih pogledih egalitaren. Formavikanjajearhaicnaobli­ka, ki se je ne uporablja. Vvsakdanjem jeziku se uporablja le forma tikanja in to na vseh podrocjih kulturnega/družbenega življenja, ne glede na družbene statuse in vloge, ki jih imajoposamezniki. Švedska je znana po enakopravnosti med spo­loma, ki je tudi pravno urejena. To se kaže tudi v položaju ženske na vseh podrocjih družbenega življenja: v luteranski cerkvi, zaposlovanju, družini, politiki, zakonodaji,.. Prav tako se ta odnos kažev odnosu do priseljencev, kilahko ohranjajo svoj jezik in kulturo, vendar le dokler ne pride do nasprotij s politicno pravno ureditvijo. Priseljenci so sprejeti v skupnost pod pogojem, da spoštujejo pravno-politicna pravila. Hkrati je sprejeta njihova kulturna drugacnost. Dovoljeno je, da se združujejo in organizirajo po etnicnem kljucu. Politicna pra­vilain zakoni paso tisti, kizagotavljajo švedsko demokracijo takšno, kot smo jo spoznali. Demokracija je utemeljena na zagovoru clovekovih pravic. Cim vecja je kulturna distanca med priseljensko in švedsko kulturo, tem vecje so možnosti IV kršitve demokraticnih pravil in zakonov v švedskem okolju. To se nanaša na podrocje javnega in zasebnega življenja: odnos do dela, odnos med spoloma, odnos do otrok, odnos do žensk in njihovo pohabljanje, ki je v nekaterih kulturah še danes prisotno... Problemi, do katerih prihaja, kažejo, da ima tudi švedski multikulturalizem svoj tolerancni prag. Na koncu tudi švedski multikulturalizem trci ob vprašanje, do kje pustiti drugacnim, da so drugacni. Kje je tista meja in tisti konsenz, ki ga morajo spoštovati vsi, ki so vkljuceni v švedsko državo. Odgovori na ta vprašanja so blizu evropo­centrizma, še bolje receno monokulturalizma. Naleteli smo na odnos med relativnostjo in univerzalnostjo, med pravico do drugacnosti in univerzalnim konsenzom, ki je osnova neke skupnosti. Kriteriji dolocanja vsebine ‘univerzalnega konsen­za’ so povezani s pravno politicno ureditevijo države, ki se jo mora upoštevati. V nasprotnem primeru pride do sankcij. Ko govorimo o relaciji med relativnim in univerzalnim se spomnimo na to, kako smo rekli, da so v pojavnosti le razlicne stopnje njunega prepletanja. Vtem je svojevrstnost švedskega multikulturalizma v primerjavi s kanadskim in avstralskim. Stopnja univerzalnega je minimalizirana, mocno relativi­zirano in drugacno pa ima relativno širok prostor bivanja. V ZAKLJUCEK Z opredelitvijo pojma multikulturalizem so velike težave. Razlicni avtorji uporabljajo pojem v razlicnih kontekstih in z razlicnimi pomeni. V povezavi z njim se pojavljajo še številni drugi pojmi. Pojem multikulturalizem lahko oznacuje konkretno kulturno/družbeno stvarnost. Tu pove, da se vec etnicnih skup­nosti nahaja v isti državi. Nic pa ne pove o odnosu med njimi. Na vprašanje o odnosih med posameznimi etnicnimi skupnostmi in dominantno kulturo se nanaša druga uporaba pojma, ki je že povezana s teorijo multikulturalizma. Multikulturalizem je oz-nacen kot ena od kategorij, ki govori o specificnih odnosih med razlicnimi etnicnimi skupnostmi, ki se nahajajo v isti državi. Ostale kategorije so še kulturni pluralizem, interkulturalizem in transkulturalizem. Vsi pojmi se nanašajo na etnicno heterogeno situacijo in oznacujejo kvalitativno razlicne odnose med domi­nantno kulturo in drugimi etnicnimi skupnostmi. Tretja možnost uporabe pojma multikulturalizem je, ko pojem na nek nacin združuje vidik prakse in vidik teorije. Tak se pojavlja v politicnih programih in pri gibanjih za spremembo obstojecih odnosov, ki temeljijo na monokulturalnem principu, ali po drugi strani kot princip uradne politike države do avtohtonih in priseljenskih et-nicnih skupnosti. Slednjesepovezujes pojmommigracijv ožjem pomenu besede, še natancneje, s pojmom mednarodnih migracij in migracijske politike. Vsociologiji migracij in v antropoloških teorijah akulturacije se med vsemi naštetimi pojmi najpogosteje pojavljamultikulturalizem, zato ga tudimivseskozi uporabljamo. Pojem multikulturalizem se je pojavil 1963. leta v Kanadi. Njegov pomen se navezuje na pomen pojma kulturni pluralizem, V ki se je pojavil pred njim, saj ga je 1924. leta prvi uporabil H. Kallen, ki so ga pozneje priznali za zacetnika in vodilnega filozofaidejekulturnegapluralizma.Samoteorijokulturnega pluralzma pa je izoblikoval že 1915. leta. Danes je v svetu le nekaj držav, ki jih ne prežema mul­tikulturalna heterogenost, razlogi za to pa segajo dalec nazaj v zgodovino cloveštva. Njegovi temelji so bili postavljeni z zacetkom preseljevanj ljudstev (cas prodorov Hunov, ki so potisnili Gote in ti ostala germanska, slovanska in ser­matsko-mongolska ljudstva). Multikulturalizem je tako v svojemnastanku tesno povezanzmigracijamialiselitvamiv najširšem pomenu besede. Do ideje o multikulturalni ureditvi družbenih odnosov, ki bi temeljili na spoštovanju med raz-licnimi kulturami, pa pride šele v zacetku 20. stoletja. Velik pomen za teorijo imata kulturni relativizem in diferencialni koncept kulture, ki sta v družboslovje prinesla alternativ­ni pogled na kulturne/družbene odnose. Analize in teorije multikulturalizma kot pojava in pojma se veliko ukvarjajo s posledicami novodobnega kolonializma. V tem obdobju so se vzpostavili odnosi, ki so temeljili na monokulturalnem principu oziroma evropocentrizmu. Obstojeca hegemonija zagotavlja, da se še danes obnavljajo odnosi, ki temeljijo na asimetricni porazdelitvi moci novodobnega kolonializma. Zagotavlja vzdrževanje in obnavljanje identitetnih tipov, ki so se v teh razmerah izoblikovali pri pripadnikih podreje­nih kultur. Velikokrat gre za primere stigmatizacije celotne manjšinske populacije, ki je v tem casu že ponotranjila nacelo podrejenosti in ga tudi sama vzdržuje in obnavlja. Pomembno vprašanje je, kako preseci obstojece odnose in ‘privzgojiti’ multikulturalno identiteto tako v dominantni kot v podreje­nih populacijah. Težave so povezane s procesi produkcije in reprodukcije obstojecih kulturnih/družbenih odnosov, ki se v veliki meri odvijajo na nezavedni ravni. Nezavedno pa je povezano z jezikom oziroma diskurzom. Vprašanje, ki se postavlja je, kako mocno nezavedno doloca posameznikovo identiteto. Odgovori na to vprašanje se od avtorja do avtorja V razlikujejo. Vsi pa priznavajo, da je diskurz pomemben dejav­nikvprocesihizoblikovanjaidentiteteposameznika.Procesi reprodukcije zagotavljajo kontinuiteto monokulturalnega principa mišljenja, ki prevladuje v odnosih med dominantno kulturo in podrejenimi kulturami. Monokulturalni princip je povezan shierarhicnim konceptom kulture, ki razvršca kultu-re na bolj in manj razvite, in s predstavo o univerzalni kulturi. Za univerzalno kulturo je razglašena tista parcialna kultura in njen sistem vrednot, katere nosilci imajo pri asimetricno porazdeljeni moci dominantni položaj. V nasprotju s tem je multikulturalizem rezultat boja proti monokulturalizmu oziroma evropocentrizmu. V izhodišcih je povezan z dife­rencialnim konceptom kulture, s kulturnim relativizmom in z bojem za priznanje clovekovih pravic. Neusklajenost med omenjenimi izhodišcnimi koncepti pripelje tudi do nekaterih težav in do t.i. paradoksa v teoriji multikulturalizma. Vendar pa to velja predvsem za enega od možnih tipov multikultura­lizma, ki jih lahko izlušcimo iz obstojecih teorij. Iz teorij multikulturalizma in odnosa do njih lahko izob­likujemo predvsem štiri tipe opredelitev pojma: konzervativni oziroma korporativni, liberalni, levo-liberalni in kriticni ozi­romaradikalnioziromaskrajnolevi.Predstavljenitipitvorijo idealno tipski model, ki služi zgolj kot sredstvo analize in ni oris v realnosti obstojecih razmer. Kriterij razlikovanja med posameznimi tipi multikulturalizma je povezan s politiko in ideologijo. O tem prica že samo poimenovanje posameznih tipov, ki vkljucuje pojme, ki jih najpogosteje srecamo v ana­lizah ideologije in politike. Predvsem znotraj cetrtega tipa teorij, ki postavlja radi­kalno zahtevo po spremembiobstojecihdružbenih odnosov in razmerij moci, se v teoretskih izhodišcih izpostavlja nujnost premika s pojma toleranca na pojem diferenca. Na diferenco moramo gledati kot na interakcijsko, relacijsko diferenco. Razlike med kulturami moramo opredeliti kot politicne in ne le kot formalne, besedilne, lingvisticne. Ne sme se spre­gledati globalnih ali strukturalnih odnosov oblasti. Koncepta V totalnosti ne smemo ovreci, ampak moramo totalno gledati kot po diferenci naddeterminirano strukturo. Nujna je anali­za moci diskurza in dejstva, kako diskurz vzpostavlja moc. Termina enotnost in razlika je potrebno razumeti izven bi-narne logike, ko sta si postavljena kot nasprotji. Razumeti ju moramo s pozicije enotnosti v razlikah. Enotni smo v tem, da smo si razlicni. Radikalna zahteva po spremembi obstojecih odnosov je deležna najvecje pozornosti in seveda tudi kritik. V kritikah radikalnega, kriticnega multikulturalizma so izpostavljene trditeve o paradoksu in protislovnosti samih teoretskih iz­hodišc multikulturalizma. Govori se, da lahko pripelje do kulturnega nihilizma, getoizacije ali odcepitve manjšinskih etnicnih skupnosti. Do tega naj bi prišlo, ce bi multikultura­lizem prenesli v obstojece kulturne/družbene kontekste, ki so etnicno stratificirani. Prav njegova radikalna zahteva po spremembah odnosov je oznacena za utopicno. Temeljni paradoks teorije multikulturalizma je povezan s paradoksom koncepta clovekovih pravic. Nanaša se le na tipe multikulturalizma, ki se v svoji osnovi navezujejo na zagovor clovekovih pravic. Sam koncept clovekovih pravic izhaja iz liberalne tradicije in je na nek nacin ujet v liberalni diskurz. Hkrati je tudi sam multikulturalizem v svojih osno­vah vezan na liberalni diskurz in monokulturalizem, katerega negacija je. Paradoks konceptov multikulturalizma in clove­kovih pravic izvira iz dejstva, da se je kulturni relativizem z nivoja primerjave položaja med posameznimi kulturnimi/ družbenimi skupnostmi, ki naj bi bile enakopravne, preneslo hkrati tudi na nivo posameznika in njegov položaj v kulturi/ družbi, v kateri živi. Tako se v imenu kulturnega relativizma, ki zagovarja suverenost kulturnih sistemov skuša prek indi­vidualnega nivoja poseci v obstojece sisteme vrednot, kjer se seveda zagovarja evropocentrizem. Multikulturalizem je le pri skupinskem vidiku pripet na kulturni relativizem, ki ne zajema nivoja posameznika, medtem ko se pri vpeljavi boja za koncept clovekovih pravic pomaknemo tudi na in­ V dividualni nivo, kjer se brani pravice posameznika znotraj kulture/družbe, v kateri živi. Ta boj je povezan z ‘maticnim’ sistemom vrednot multikulturalizma, to je liberalni indivi­dualizem – s tem na nek nacin pripelje evropocentrizem nazaj in to je tisto, kar navidezno deluje kot paradoks, ki ga ni. To je teoretska manipulacija. Predstavljena dilema in razhajanja med konceptom kulturnega relativizma in konceptom clovekovih pravic se povezujejo z vprašanjem, kaj je cilj multikulturalizma. Je njegov cilj, da zagotovi kontinuiteto obstojecih manjšinskih kultur ali je njegov cilj, da zagotovi pripadnikom manjšinj­skih kultur enak položaj kot ga imajo pripadniki vecinske kulture – enak v neenakosti, v specificnem zadovoljevanju specificnih potreb. Navidezno se oba vidika dopolnjujeta, dejansko pa sta v nepomirljivem protislovju. Ce ju združimo, v svoje izhodišce vgradimo nepomirljivo protislovje, ki se pozneje vrne v obliki t.i. paradoksa. Protislovje je poveza-no z vprašanjem o odnosu med posameznikom in njegovo konformnostjo kulturi/družbi, v kateri živi. Ta odnos se v razlicnih kulturah/družbah razlicno ureja. Nekatere dajejo primatposameznikudrugepaskupnosti. Vprvemprimeru se srecamo z ideologijo liberalizma, v drugem pa z ideologijo, ki zagovarja, da mora biti posameznik podrejen skupnosti. Trditve o paradoksu multikulturalizma in nezdružlji­vost stališc razlicnih konceptov, iz katerih multikulturalizem izhaja, so hkrati pripeti tudi na binarni princip mišljenja in razumevanja odnosa med relativnostjo in univerzalnostjo, ki sta dojeti kot absolutni kategoriji, s cimer se srecujemo tudi pri ocitkih, da kulturni relativizem pripelje do kulturnega ni­hilizma. Pri slednjem moramo biti še posebno pozorni, kako staopredeljenapojmauniverzalno in relativno. Najpogosteje jenjunorazumevanjepripetonabinarnologiko,kostasipoj-ma postavljena eden proti drugemu kot dve skrajnosti, ki se medsebojno izkljucujeta. Vendar ta relacija med njima ni nuj­na. Alternativni pristop se upre normativni univerzalnosti in ucinkom izravnave. Prav tako pa se odrece veri v neomejeno V kriticnomocrelativizma. Cezavrnemo princip binarnelogike mišljenja in relativno in univerzalno dojemamo skozi njuno prepletanje, dolocenastopnjarelativnostisovpadazdoloceno stopnjo univerzalnosti. Pri tem v realnosti ni popolne obli­ke univerzalnega, prav tako pa se moramo odreci absolutni relativnosti in normativnemu presojanju. Vsako presojanje je povezano s kriteriji. Vedno jih doloci tisti, ki presoja. V tem so kriteriji partikularni. Partikularno pa je nesposobno, da bi vzpostavilo univerzalno. Za takšno se lahko le razglasi. Na probleme kulturnega relativizma opozarja že Z. Bauman v razpravah o akulturaciji. Posledice kulturnega stika so dvojne: vsebinsko bogatenje kulture ali njeno uni­cevanje. Do bogatenja prihaja, ce se novi obrazci uskladijo z obstojecimi, se uravnotežijo. V nasprotnem primeru prihaja do kopicenja razlicnih, lahko tudi diametralno nasprotujocih si obrazcev. Rezultat kopicenja je njihova relativizacija. To lahko pripelje do konca njihove avtoritete in do kulturne dis-harmonije. Na nek nacin je to lahko tudi dejansko unicenje kulture (Bauman,1966:116-125). V nasprotju s tem pa Ch. Taylor (1992:75-76) izpostavlja, da hitreje pride do kultur­nega unicenja in nihilizma zaradi kulturne podrejenosti. Pri tem pride do preobrata v argumentih in izpeljavah, ko kul­turni nihilizem ni vec posledica kulturnega relativizma, pac pa posledica kulturne podrejenosti in brezpravnosti, ki sta vedno povezani s stigmatizacijo. Izhod iz podrejenega položaja kulture vsi avtorji naj­dejo v jeziku in njegovih spremembah. Nujna je zamenjava pojmov oziroma njihova ponovna opredelitev. Nujen je boj na podrocju jezika in diskurza. Z diskurzom je povezano tudi vprašanje o pomenu ideologije in vprašanje, kako diskurz vzpostavlja moc. Ustvariti je treba nov diskurz, pri tem pa izhajati iz vprašanja, kako so zgrajene naše identitete. Prob­lem multikulturalizma je v tem, da številni kulturni in druž­beniprocesi(ekonomija, družbenespremembe, individualna in kolektivna psihologija, spol, rasa, spolnost, hegemonija, poznavanje slovnice...) operirajo na nezavedni ravni. Realno V je neke vrste domena nezavednega. Zato je potrebno vedeti, kako je nezavedno konstituirano in kako deluje. Pri tem ima­jo pomembno vlogo stereotipi, ki jih je treba rekonstruirati oziroma dekonstruirati in zagotoviti pogoje za produkcijo transkulturalne ali multikulturalne ali mejne identitete. Na-slednja zahteva je odprtost vseh kultur in njihovo vzajemno spoštovanje. Medkulturni dialog ima vpliv na clovekovo razumevanje in vodi do zlitja horizontov. S tem se poveca alternativnost možnih pogledov na stvarnost. Multikulturali­zem mora diferenco ne le priznati, ampak mora tudi izhajati iz nezdružljivosti nekaterih razlik. Za vse je nujna samoref­leksija, ki pa sama ne zadostuje za emancipacijo. To mora iti z roko v roki s spremembami materialnih in družbenih pogojev prek kontra-hegemonisticnega delovanja. Nikoli ne smemo izpustiti rasne, razredne in spolne družbeno-zgodo­vinske dinamike, jo zanemariti. Zagovorniki zahteve po radikalni spremembi obstojecih odnosov se strinjajo med seboj v ocenah pomena jezika in diskurza, razhajajo pa se v mnenju o tem, kje je mesto spre­minjanja odnosov. P. McLaren, M. Wallace, H.E. Giroux, in S. Wolf izpostavljajo predvsem pomen šole in šolskih kurikulumov, P. Caws izpostavlja znanost, R. Stam in E. Shohat pa množicne medije. Za razliko od teh pristopov pa C.H. Rockefeller išce izhod v kritiki antropocentricnosti in vpeljavi biocentricne paradigme. V zahtevi po spremembi obstojecih odnosov in relacij moci se kriticni (radikalni) multikulturalizem mocno približa teoriji razrednega boja. Glavna razlika med njimi pa je pri iskanju poti za uveljavitev pravicnejše družbe. Zagovorniki kriticnega multikulturalizma rešitve ne išcejo primarno v revolucioniranju lastniških odnosov in ekonomske baze. V izhodišcih so bližje razsvetljenskemu modelu in verjamejo v moc ideje, razuma. Vendar pa za razliko od razsvetljenske vere v moc razuma le-tej predpostavijo nezavedno. Izpo­stavlja se vloga nezavednega in diskurza, njun pomen za posameznika in posameznikovo identiteto. Pravijo, da je pri V vzpostavljanju novih odnosov potrebno zaceti z jezikovnimi spremembami, ki jih morajo podpreti še ostale spremembe. Zahteva po temeljiti spremembi obstojecih razmerij mo­ci in odnosov pripelje do ocitka kriticnemu (radikalnemu) multikulturalizmu, da je utopicen. Na utopicnost svojih idej opozarjajo že sami zagovorniki tega tipa multikulturalizma in se v nadaljevanju sprašujejo, kaj to pomeni. Kaj je utopija? P. Caws odgovarja, da je utopija ‘prostor dobrote’in daje moc, da se lahko upremo skepticizmu (1994:386). R. Stam in E. Shohat pa pravita, da lahko utopijo razumemo razlicno. Lahko jo razu-memo v povezavi z znanstvenim nacrtovanjem, nacrtovanjem neizvedljivega ali po drugi strani kot kriticno utopijo, kot mesto, ki ponuja možnost kritike obstojecih odnosov pod vplivi vizije o ‘socialno pravicni družbi’. V sedemdesetih in osemdesetih je koncept multikultura­lizma postajal vse bolj popularen tako v ZDAkot drugje, npr. v Kanadi, Avstraliji, na Švedskem, in sicer predvsem v povezavi z razmišljanji o spremembi nacel uradne politike v odnosu do priseljenskih in avtohtonih manjšin. O njem je bilo veliko raz­prav tudi drugje v Evropi, povezanih predvsem z razmišljanji o evropski integraciji. V omenjenih državah (Kanada, Avstralija in Švedska) so multikulturalizem uvedli tudi formalno, vendar pa gre za zgodovinsko povsem razlicne družbene/kulturne si­tuacije, v katerih se problem multikulturalizma kaže razlicno. Tako se je skrcilo polje raziskave o multikulturalizmu v razlicnih migracijskih situacij na švedsko situacijo oziroma švedski mult­kulturalizem v odnosu do slovenskih priseljencev. Švedska multikulturalna politika ima zacetke v 1975. Takrat je parlament sprejelresolucijo, ki imatriglavna nacela politike do priseljencev: enakost, svoboda izbire in partnerstvo. Priseljenci so bili vkljuceni v obstojece socialne in družbene programe in dobili enake pravice do zaposlovanja, socialne službe, stanova­nja in izobraževanja. Hkrati so dobili pravice, ki so povezane s specificnimi potrebami priseljencev: volilno pravico za tujce, pravico poucevanje maternega jezika v šolah, pomoc svetovalnih služb in pravico do prevajalca, kjerkoli ga priseljenci potrebujejo. V Ustanovljen je bil informacijski center za priseljence in sistem dr­žavnih subvencij za priseljenske centralne organizacije (zveze) in za(kulturna)društvanaregionalniinobcinskiravni.Vzporedno s tem se pojavi multikulturalen tip državljanstva, pri katerem je pretrgana povezava med narodom kot specificno obliko etnije in državljanstvom kot politicnim statusom v odnosu med posamez­nikom in državo. Nacija je opredeljena kot politicna skupnost, ki temelji na ustavi, zakonih in državljanstvu. Priseljence sprej­mejo v skupnost pod pogojem, da spoštujejo politicna pravila. Hkrati sprejemajo njihovo kulturno drugacnost in jim dovolijo združevanje in organiziranje po etnicnem kljucu. V odnosu do priseljencev se je multikulturalna ideologija povezala z obstojeco egalitarno ideologijo, ki je obstajala že predtem, in se kaže na številnih podrocjih življenja na Švedskem: egalitarnost jezika, socialno egalitarnost (socialna država), ena­kopravnost med spoloma, odnos do otrok in drugacen odnos do starostnih razlik, svoboda veroizpovedi... Zadnja leta pa se tudi na Švedskem pojavlja nestrpnost. Nekateri dokazujejo, da je to posledica vpliva evropske mentalitete (fortress Europe menta­lity), ki je zadnje case vse mocnejši. Drugi kot razlog navajajo težjo ekonomsko situacijo, strah pred poslabšanjem življenjskega standarda, kriminaliteto med priseljenci in izcrpavanje virov socialne pomoci. To lahko še bolje razumemo, ce upoštevamo, da so disciplina, delo in spoštovanje zakonov in norm med naj­pomembnejšimi vrednotami na Švedskem. Iz intervjujev vidimo, da so se priseljenci drugace obnašali do norm v novem okolju in s tem povzrocili nejevoljo pri Švedih. Vecina ljudi poudarja, da se je negativen odnos do priseljencev pojavil šele v zadnjih letih. V šestdesetih letih na Švedskem skoraj niso poznali ra­sizma in nacionalizma. Nekateri pa opozarjajo na dejstvo, da je rasizem veliko bolj prisoten v odnosu med samimi priseljenci, ki prihajajo iz razlicnih izvornih okolji, kot pa v odnosu Švedov do priseljencev. Priseljenci so prinesli rasizem s seboj in ga gojili naprej tudi v novem okolju. Švedskemu modelu se ocita, da ima kljub svobodni izbi­ri in kulturnim pravicam visoko stopnjo socialnega nadzora. V Sistempodporzadruštvenodejavnostnajbidajalvladimožnost vpliva in usmerjanja dejavnosti razlicnih društev in organizacij. Za švedski multikulturalizem se tako pojavi oznaka predpisani, odrejeni multikulturalizem, v katerem so priseljenske in etnicne organizacije pritegnjene v korporativno državo in koncajo na politicnem robu. Omenjena kritika socialnega sistema daje vtis, kot da omenjeni predpisi veljajo le za priseljence in pripadnike manjšinskih kultur. Vendar to ni tako. Za Švedsko velja, da ima zelo razvejan društveni sistem, saj je društveno življenje in delo­vanje nacin druženja ljudi. Tako pravila delovanja za (kulturna) društva veljajo za vse, tudi za Švede in ne le za priseljence. Ena od sodelujocih v pogovorih je izpostavila, da se Švedi družijo v društva za vsako možno stvar (matere z dojencki, matere z otro­ci v vrtcih...). Dodati moramo, da se tudi iz raziskave položaja Slovencev na Švedskem vidi, da obstjeci predpisi veljajo za vse, ki tam živijo in delajo, in ne le za priseljence. Iz stališc kritikov do švedske države se vidi, da je kritika korporativne države in socialne kontrole povezana z liberalnimi stališci, ki jih branijo tisti, ki so nosilci omenjene kritike. Model liberalne svobode je zanje ideal. Liberalna država pa je prav go-tovo v konfiktu z dolocenimi uredbami korporativne (socialne) države. Ce zagovarjamo principe liberalizma, se bomo s kritiko prav gotovo strinjali, ce pa se bolj nagibamo k socialni, egali­tarni državi, ki temelji na državni intervenciji, se z njo ne bomo strinjali in bomo kritizirali liberalno državo. Ne glede na ocitke o korporativnosti in državni kontroli pa velja, da je Švedska edina država v Evropi, ki je uradno uvedla politiko multikulturalizma v odnosu do priseljenskih etnicnih manjšin. Razhajanja med državami EGS, kjer je najvec držav priseljevanja, in švedsko politiko do priseljencev se vidi že v jeziku in v samih terminih, ki se uporabljajo za oznako ljudi, ki so se priselili iz drugih okolij: Nemcija – gostujoci delavci (gasterbeiter); Francija – tuji delavci (travailleurs étrangés); Švedska – priseljenci (invandrare). Na Švedskem pojma tujec sploh ne poznajo. Pojem tujec v našem pomenu je neprevedljiv v švedski jezik. V Prav tako se Švedska razlikuje od držav, ki so v sedem­desetih letih uvedle multikulturalizem kot uradno politiko do avtohtonih in priseljenskih etnicnih manjšin. Razlike lahko strnemo v štiri tocke: * Avstralijain Kanadastaklasicnidržavipriseljevanjažeod casa novodobnega kolonializma. Ljudje, ki so se priseljevali, so prihajali iz razlicnih okolij, prav tako pa so na teh podrocjih že živeli avtohtoni prebivalci. Tako je nastala etnicno hete­rogena populacija. Švedska pa je bila vse do druge svetovne vojne etnicno relativno homogena. * Avstralija in Kanada sta nastali na temeljih novodobnega ko­lonializma in bili podvrženi razmeram, ki smo jih opisali že v uvodu: etnocid in genocid nad avtohtonim prebivalstvom, razvršcanje kultur po hierarhicnem modelu, kjer je na samem vrhu za najrazvitejšo razglašena dominantna kultura – WASP (White AngloSakson Protestant), ki temelji na monokultural­nem principu oziroma evropocentrizmu. Vse to se povezuje z mocnimrasizmom,stigmatizacijoinstigmatizirano identiteto, ki jo je reproducirala dominantna hegemonija. Vpliv odno­sov in sistemov vrednot iz preteklosti se cuti še danes. Prav v tem ima Švedska prednosti, saj nima neposredne kolonialne izkušnje in ni obremenjena s kulturnim imperializmom. Prej bi lahko rekli, da je bila njena zgodovina specificna. Tako se druga pomenska razlika vzpostavljav odnosu do kolonialnih odnosov. * Švedska ima specificen demokraticni sistem, ki temelji na mocni državni intervenciji. To je temelj socialne države, v kateri se zrcali sistem vrednot švedske kulture/družbe. Tako multikulturalizem na Švedskem ni rezultat boja avtohtonih manjšin za svoje politicne in kulturne pravice, pac pa je rezul-tat samega švedskega nacina življenja in predvsem njihovega sistema vrednot. Iniciativa v primeru Kanade in Avstralije je na strani zatiranih in brezpravnih, na Švedskem pa bolj na strani švedske kulture/družbe in države. * Cetrta razlika se posredno povezuje z zahtevami radikalnega multikulturalizma, ki zagovarja egalitarne odnose in social­ V no družbo. Zaradi teh zahtev mu ocitajo, da je utopicen.Kulturna/družbena situacija na Švedskem je bila v neka­terih relacijah podobna njegovemu idealu še pred uvedbo multikulturalnega pristopa. Poglejmo le nekaj primerov. Diskurz ima velik pomen za odnose, ki se vzpostavljajo med ljudmi. Rekli smo že, da je švedski jezik v številnih pogledih egalitaren. Egalitarni ekonomski odnosi in so-cialnadržava,egalitarizemvjeziku,diskurzuinnaostalih podrocjih življenja bi morali sovpadati tudi s posebnim tipom identitete posameznikov, ki v takšni kulturi/družbi živijo. Produkcija posebnega tipa identitete, za katerega bi biloznacilnodopušcanjedrugacnosti.O temgovorijonašipriseljenci, ko opisujejo Švede in njihov znacaj in kulturo v primerjavi s slovensko. Vsi govorijo o njihovem odnosu, ki jim je bil v šestdesetih letih presenetljivo naklonjen. Pregled razlik med Švedsko in evropskimi državami,predvsem pa med Švedsko, Kanado in Avstralijo potrjuje izhodišcno predpostavko o zgodovinski in kulturni/družbeni pogojenosti pojmov in s tem tudi pojma multikulturalizem. Za dodatno utemeljitev bi bilo potrebno narediti raziskavo še v kanadskem in avstralskem okolju. Temu dodajmo, da relativnost pojma multikulturalizem ni povezana le z raz­likami med državami, ki so ga uradno uvedle. Tudi znotraj same švedske družbe se kaže razlicno, glede na poseben po­ložaj vsake posamezne priseljenske kulture (skupine). Naša raziskava je povezana s položajem Slovencev. Rekli smo, da ta primer morda ni najboljši. Priljubljenost priseljenceviz razlicnih izvornih okolij pri Švedih (po oceni slovenskih priseljencev) lahko razvrstimo po hierarhicni lestvici. Naši izseljenci ocenjujejo, da so bili in so dobro sprejeti v švedskidružbi. Mnogi kot razlog navajajo, da smo Švedom podobni že po fizicnem izgledu, pa tudi po kulturi in znacajskih po­tezah posameznikov. Predvsem sta izpostavljeni hladnost in distanca v odnosih. To se kaže tudi v tipu naselitve v novo okolje, ki ga zasledimo pri slovenskih izseljencih, ko se na­seljujejo razpršeno. Razpršena naseljenost je v primerjavi V z getom drugacna osnova za odnos priseljencev do novega okolja, prav tako pa vpliva na odnos okolja do priseljencev. Ljudje so prisiljeni, da vzpostavijo stike z novim okoljem, se naucijo novega jezika in novih navad ljudi, s tem pa jih tudi okolje hitreje sprejema. Vse to pospešuje možnost po­zitivne identifikacije z novim okoljem in graditev specificne identitetedrugegeneracije, kipostanedelsvojegaizvornega okolja in je z izvornim okoljem svojih staršev povezana le simbolno. Ce povzamemo, iz raziskave sledi, da je multi-kulturalizem kot pojem relativen, zgodovinsko in kulturno/ družbeno pogojen in to ne le na relaciji med razlicnimi dr­žavami, ampak tudi znotraj same švedske države v odnosih do razlicnih priseljenskih kultur. To ne pomeni, da prihaja do uradnega razlikovanja, ampak da so razlike že v osnovi povezane s kulturno sorodnostjo oziroma oddaljenostjo med kulturamiinnjihovimisistemivrednot.Multikulturalizemse tako z razlicnih vidikov kaže razlicno. Vraziskavisešvedskimultikulturalizemkaževodnosu do politicnih in socialnih pravic, do družinskega življenja, vzgoje in otrok, mešanih zakonov, veroizpovedi... Vse to je dopušceno, dokler ne pride do nasprotji s pravno politicno ureditvijo. Priseljenci so sprejeti v skupnost pod pogojem, da spoštujejo politicna pravila. Hkrati je sprejeta njihova kulturna drugacnost. Dovolijo jim, da se združujejo in or-ganizirajo po etnicnem kljucu. Politicna pravila in zakoni pa so tisti, ki zagotavljajo švedsko demokracijo takšno, kot smo jo spoznali. Demokracija je utemeljena na zagovoru clo­vekovih pravic, ki so, kot smo videli v uvodnem poglavju, evropocentricne. To pomeni, cim vecja je kulturna distanca med priseljensko in švedsko kulturo, tem vecje so možnosti kršitve demokraticnih pravil in zakonov v švedskem okolju. To se nanaša na podrocje javnega in zasebnega življenja: odnos do dela, odnos med spoloma, odnos do otrok, odnos do žensk in njihovo pohabljanje, ki je v nekaterih kulturah še danes prisotno... Problemi, do katerih prihaja kažejo, da ima tudi švedski multikulturalizem svoj tolerancni prag. Na V koncu tudi švedski multikulturalizem trci ob vprašanje, do kje pustiti drugacnim, da so drugacni. Kje je tista meja in tisti konsenz, ki ga morajo spoštovati vsi, ki so vkljuceni v švedsko državo. Odgovori na ta vprašanja so blizu evropo­centrizma, še bolje receno monokulturalizma, saj bi odgovore lahko strnili v dobro poznano frazo: »Na svoji zemlji smo mi gospodar!« Na nek nacin smo naleteli na odnos med relativnostjo in univerzalnostjo, med pravico do drugacnosti in univerzalnim konsenzom, ki je osnova neke skupnosti. Pomembno je seveda tudi vprašanje, kakšni so mehanizmi, s katerimi se doloci vse­bino ‘univerzalnega konsenza’. Na koncu pridemo do dejstva, da je pravno politicna ureditev, predpisana s strani države, tisti minimum, konsenz, ki ga je treba upoštevati. Vnasprotnem pri­meru pride do sankcij. Vse to moramo upoštevati, ko išcemo odgovor na vpraša­nje, kaj je multikulturalizem. Ali multikulturalizem predstavlja zašcito kontinuitete manjšinskih kultur ali posameznika? V švedskem primeru je multikulturalizem zašcita posameznika in prek tega je tudi zašcita kontinuitete razlicnih manjšinskih kultur. Vendar ima posameznik primarno pozicijo. Osnovni na-men je, da se pripadniku etnicne manjšinske skupnosti zagotovi enak položaj, kot ga imajo pripadniki vecinske kulture. Poleg zakonov, ki veljajo za vse, veljajo za priseljence in njihove spe­cificne potrebe in položaj tudi specificne pravice, a le do meje, ki jo postavlja zakon. Švedski multikulturalizem pride v konfikt s kulturnim relativizmom tam, kjer pridejo vrednote manjšinske kulture v konfikt z normativno ureditvijo švedske demokracije. To je tolerancni prag švedskega multikulturalizma, ki je v veliki meri odraz sistema vrednot švedske kulture in njenega odnosa do nasilja nad posameznikom. Kršitev zakonskih predpisov je pravno sankcionirana,lahkotudizizgonompriseljencev. Anajše enkrat poudarimo, da vsa pravila veljajo tudi za švedske držav­ljane, ki so podobno izpostavljeni vsem sankcijam, le izgonu ne. Razprava o dopustni drugacnosti, o specificnosti in enako­sti, o skupnem je razprava o odnosu med relativnim, parcialnim in absolutnim, univerzalnim. Spomnimo se, da smo rekli, da so V v pojavnosti le razlicne stopnje njunega prepletanja. Specificnost švedskega multikulturalizma v primerjavi s kanadskim in av-stralskim je v tem, da je stopnja univerzalnega minimalizirana in temelji na prednosti, ki jo ima posameznik v odnosu do skupnosti (ceprav naj bi bil državni nadzor mocan). Drugacno ima rela­tivno širok prostor bivanja, vse dokler ne prestopi tolerancnega praga, ki se vzpostavlja v odnosu do nasilja nad posameznikom. Tretje vprašanje, ki nas je zanimalo, se nanaša na odnos med multikulturalizmom in akulturacijo. Rekli smo, da so an-tropološke raziskave akulturacijskih procesov pokazale, da vsak kulturni stik nujno vodi do spreminjanja. Vprašanje pa je, v kakšnih odnosih med manjšinsko in vecinsko (dominantno) kulturo je do sprememb prišlo. Dejstvo je, da so akulturacijski procesi neizogibni. To, da potekajo, še ni dokaz nasilja kulture nad kulturo. Morda lahko celo recemo, da je izolacija neke kul­ture (getoizacija) prej dokaz za to, da obstaja skupni ‘zunanji sovražnik’, ki strne vrste in vzbudi obcutek solidarnosti na te­melju skupnega imenovalca – etnicnosti oz. narodnosti. Ceprav to vedno ne drži, kajti obstajajo razlicni vzroki getoizacije. Pri švedskemmultikulturalizmu zaSlovenceniocitnega‘zunanjega sovražnika’. Potrebo po druženju s ‘svojimi’imajo le v zacetnih letih, dokler se v novem okolju ne znajdejo, se naucijo novega jezika in si ne poišcejo novih znancev. Potem etnicne vezi osla­bijo. Ljudje niso ogroženi, njihova identiteta ni stigmatizirana. Na ta nacin je relativiziran njen pomen. Ni tako pomembna kot v okoljih, kjer prišleke zavracajo in jih na nek nacin prisilijo, da se družijo med seboj. Vprašanje etnicne identitete ni spolitizirano vprašanje, nima širših razsežnosti, ampak je le osebna opredelitev posameznika v odnosu do izvornega okolja. Na ta nacin se mul­tikulturalizem navidezno sprevrže v lastno nasprotje, saj lahko akulturacijskiprocesiprinjemnajhitrejepotekajo. Sevedapaje to odvisno od tega, kako multikulturalizem opredelimo. O tem smo že govorili. Alijemultikulturalizemusmerjen v ohranjanje kultur, njihovo kontinuiteto in s tem v zaviranje procesov akul­turacije ali pa je usmerjen v zagotavljanje pravicposameznika, gledenapoložajposameznika iz vecinske kulture/družbe?Rekli V smo, da se švedski multikulturalizem bolj nagiba k drugi možno­sti in prek tega se zagotavljajo tudi pogoji za ohranjanje kulturne kontinuitete, a le dokler ne pride do prestopa tolerancnega praga. Kaj naj po vsem tem recemo o multikulturalizmu? Multi-kulturalizma kot takega ni. So razlicni multikulturalizmi: šved-ski, kanadski in avstralski. Tudi švedski multikulturalizem ni homogen. Za ene priseljenske kulture je bolj za druge pa manj toleranten ali celo agresiven, odvisno od kulturne sorodnosti oziroma oddaljenosti. Drug pomemben vidik pri ocenjevanju pa je, s katerih stališc sami ocenjujemo multikulturalne odnose. Ce zagovarjamo interese nacionalne države in stališce, da je potrebno izvorno kulturo (nacionalno identiteto) obdržati za vsako ceno, bomo multikulturalizem obsodili kot najbolj akulturacijski in se bo model asimilacije morda izkazal kot tisti, ki zagotavlja ohra­njanje manjšinske kulture (samo poglejmo, koliko generacij se je že izmenjalo med turškimi ‘gostujocimi delavci’v Nemciji). Po drugi strani pa lahko državo in kulturo/družbo dojemamo kot specificni zgodovinski tvorbi, ki sta nujno podvrženi tudi dinami­ki sprememb. Vtem primeru pri švedskem multikulturalizmu ne bomo spregledali dejstva, da se niso spremenile le priseljenske kulture, ampak sta se v vseh teh letih spremenila tudi švedska kultura/družba in švedski nacin življenja. V intervjujih številni poudarjajo, da so priseljenske kulture skozi cas temeljito vpliva­le na švedski nacin življenja in spremenile prenekatero švedsko prvino, kar pomeni, da švedska kultura zadovoljuje še enemu kriteriju, ki ga postavlja radikalni (kriticni) tip multikulturaliz-ma, to je odprtost kultur in medkulturni dialog. Vteh razmerah utopicni projekt radikalnega multikulturalizma morda niti ni tako utopicen. Prav gotovo pa ima tudi švedski multikulturalizem svoje napake in pomanjkljivosti, ki bi se veliko bolj pokazale, ce bi raziskavo naredili z opazovanjem položaja tistih priseljencev, katerih kultura je relativno oddaljena od švedskega sistema vred-not, in je povezana tudi z rasnimi in vecjimi verskimi razlikami. VIRI IN LITERATURA A ADAM, F. (1982): Kvalitativna metodologija in akcijsko raziskova­nje v sociologiji, Casopis za kritiko znanosti, št. 53-54, str. 132. ALTHUSSER, L. (1980): Ideologija in ideološki aparati države. V: Ideologija in estetski ucinek. Ljubljana. ALUND, A., SCHIERUP, C.U. (1993): Swedish Immigrant Policy in Transition. V: Wrench, J. (ur.) Racism and Migration in Western Europe. Berg, Oxford, str. 99. ARHIVINŠTITUTAZASLOVENSKO IZSELJENSTVO ZRC SAZU,fond Luksemburg, Švica, Nizozemska (v tekstu fond Luksem-burg), Ljubljana. ARHIVINŠTITUTAZASLOVENSKO IZSELJENSTVO ZRC SAZU, fond Splošno o izseljenstvu (v tekstu fond Splošno), Ljubljana. ARHIV INŠTITUTA ZA SLOVENSKO ZRC SAZU, fond Švedska, Ljubljana. B BARIŠIC, M. (1979): S sestanka Društva slovenskih uciteljev in vzgo­jiteljev na Švedskem. V: Naš glas, št.33, Stockholm, str. 6.BARIŠIC, M. (1991a): Ne dovolimo, da nas opeharijo. V: Naš glas, št.106-107, Stockholm, str. 8. BARIŠIC, M. (1991b): Pouk materinšcine. V: Naš glas, št. 108, Stock­holm, str. 3. BAUMAN, Z. (1984): Kultura i društvo. Prosveta, Beograd. BENEDICT, R. (1961): Paterns of Culture. London. BENEDICT, R. (1976): Obrasci kulture. Prosveta, Beograd. BERGER, P., LUCKMANN, T. (1971): The Social Construction of Reality. Penguin Books, London. BERGER, P., LUCKMANN, T. (1988): Družbena konstrukcija realnosti. Cankarjeva založba, Ljubljana. BRUMEN, V. (1967): Iskanja. Slovenska kulturna akcija, Buenos Aires. BUDJA, A. (1979): Ni se nam treba bati izoliranosti. Slovenski ko­ledar ’80, SIM, Ljubljana, str. 289. BUDJA, A. (1988): Dvajset let slovenskega gibanja v Landskronina Švedskem. Slovenski koledar ’89, SIM, Ljubljana, str. 109. C CARLEN, J. (1991): Poslušajte nas ob sobotah ob 17. uri in 50 mi-nut! V: Naš glas, št.110, Stockholm, str. 45. CASTLES, S., MILLER, M.J. (1993): The Age of Migration. Mac­Millan, London. CAWS, P. (1994): Idnetity: Cultural, Transcultural, and Multicul­tural. V: Goldberg D.T. (ur.) Multiculturalism. Blackwell, Cambridge, str. 371. CHICAGO CULTURAL STUDIES GROUP (1994): Critical Mul­ticulturalism. V: Goldberg D.T. (ur.) Multiculturalism. Black­well, Cambridge, str. 114. C CEBULJ-SAJKO, B. (1992): Med sreco in svobodo. Samozaložba, Ljubljana. D DRENOVEC, F. (1983): Slovenci na Nizozemskem in slovensko društvo Zvon. V: Slovenski koledar ‘84, SIM, Ljubljana, str. 137. DRNOVŠEK, M. (1991): Pot slovenskih izseljencev na tuje. Mla­dika, Ljubljana.DRNOVŠEK, M. (1992): Ameriška zgodba Franka Cesna. V: Slo­venski koledar ‘93, SIM, Ljubljana, str. 137.DRNOVŠEK, M. (1993): Izseljevanje iz širše ljubljanske okolice 1890-1914. Doktorsko delo, Filozofska fakulteta, Ljubljana. E EBERT, T. (1991): Political Semiosis in / of American Cultural Studies. The American Journal of Semiotics, št.1-2, str. 117. ESAIASSON, P. (1996): Skandinavija. V: Gaber, S. (ur.) Volilni sistemi. Liberalna akademija, Ljubljana, str. 193. G GABER, S. (ur.) (1995): Volilni sistemi. Liberalna akademija, Ljubljana. GATES, H.L. (1994): Goodbye Columbus? Notes on the Culture of Criticism. V:Goldberg D.T. (ur.) Multiculturalism. Blackwell, Cambridge, str. 203. GIROUX, H.E. (1994): Insurgent Multiculturalism and the Promise of Pedagogy. V: Goldberg D.T. (ur.) Multiculturalism. Blackwell, Cambridge, str. 325. GOLCMAN, A. (1983): Televizija – za koga? V: Naš glas, št. 59, Stockholm, str. 4. GOLDBERG, D.T. (1994): Multicultural Conditions. V: Goldberg D.T. (ur.) Multiculturalism. Blackwell, Cambridge, str. 1. GORDON, M. (1964): Assimilation in American Life. Oxford Univ. Press, New York. GUTIERREZ, R.A. (1994): Ethnic Studies: Its Evolution in American Colleges and Universities. V: Goldberg D.T. (ur.) Multicultura­lism. Blackwell, Cambridge, str. 157. H HABERMAS, J. (1991): Državljanstvo i nacionalni identitet, Raz­mišljanja o evropskoj buducnosti. Filozofska istraživanja Sv. 1 HAMMAR, T. (1993): Political Participation and Civil Rights in Scandinavia. V: Wrench, J. (ur.), Racism and Migration in Western Europe. Berg, Oxford, str. 115. HARALAMBOS, M. (1989): Uvod u sociologiju. Globus, Zagreb. HATCH, E. (1979): Antropološke teorije. Beogradski izdavacko­graficki zavod, Beograd.HERŠAK, E. (1985a): Posljeratna migracijska perspektiva Evrope. Migracijske teme, št. 1, Zagreb, str. 5. HERŠAK, E. (1985b): »Druga generacija migranata« i utjecaj so­ciolingvisticnih procesa na materinski jezik migranata. Migra­cijske teme, št. 2, Zagreb, str. 23. HRIBAR,L.(1984a):Dotacijepriseljeniškimorganizacijam.V:Naš glas, št. 62, Stockholm, str. 7. HRIBAR, L. (1984b): Vtisi iz IX. Skupšcine Jugoslovanske zveze. V: Naš glas, št. 66, Stockholm, str. 31. HRIBAR, L. (1988): Slovenske oddaje v švedskih medijih in neto­lerantnost posameznih novinarjev. V: Naš glas, št. 88, Stock­holm, str. 13. HRIBAR, L. (1993): Konvencija o socialni varnosti in zdravstveno zavarovanje v domovini. V: Naš glas, št. 118, Stockholm, str. 11. HRIBERŠEK, M. (1981): Pred 7. slovenskim festivalom na Šved­skem. V: Naš glas, št. 44, Stockholm, str. 19. I INFORMACIJA O ŠVEDSKOJ (1990), Statens Invandrarverk, Nor-rköping. IMMIGRANTS IN SWEDEN (1994), The Swedish Institute, Stock­holm. J JAKŠE, T. (1979): Sestanek Koordinacijskega odbora slovenskih dru­štev na Švedskem. V: Naš glas, št.33, Stockholm, str. 4. JAMBREK, P., PERENIC, A. (ur.) (1988): Varstvo clovekovih pravic. Mladinska knjiga, Ljubljana. JELIC, J. (1982): Kritika Redfieldove teorije ‘folk’društva. Doktorsko delo, FSPN, Ljubljana. JERMOL, M. (1971): Pisma delavcev na Švedskem. V: Slovenski iz­ seljenski koledar ‘72, SIM, Ljubljana, str. 66. JUGOSLOVEN U ŠVEDSKOJ (1967), Švedski institut. JUŽNIC, S. (1981): Novejša zgodovina. DDU, Ljubljana. JUŽNIC, S. (1983): Lingvisticna antropologija. DDU, Ljubljana. JUŽNIC, S. (1989): Politicna kultura. Obzorja, Maribor. JUŽNIC, S. (1993): Identiteta. Knjižna zbirka TiP, Ljubljana. K KANDUC, Z. (1993): Problematicna ‘problematicnost’zlocina in kazni.Casopisza kritiko znanosti, Študentska organizacija, št. 156-157, Ljubljana, str. 13. KATUNARIC, V. (1980): Druga generacija v obdobju po konjunkturi. Casopis za kritiko znanosti, št. 37-38, Ljubljana, str. 201. KATUNARIC, V. (1993): Interkulturalizem. Teorija in praksa, Fakulteta za družbene vede, št. 1-2, Ljubljana, str. 14. KLINAR, P. (1973): Nekaj teoreticnih izhodišc za sociološko razisko­vanje migracij. FSPN-RI-CJM MK, Ljubljana. KLINAR, P. (1974): Stališca o mednarodnih migracijah Slovencev. FSPN CJM, Ljubljana. KLINAR, P. (1976): Mednarodne migracije. Obzorja, Maribor. KLINAR, P. (1980): Družbeni procesi sodobnih mednarodnih migracij v Evropi; Procesi socializacije in etnicne identifikacije druge ge­neracije migrantov; Družbeni položaj druge generacije migrantov. FSPN-RI-CJM MK, Ljubljana. KLINAR, P. (1983): Mednarodne migracije v sodobnih kriznih razme-rah. RI FSPN, Ljubljana. KLINAR, P. (1985a): Mednarodne migracije v kriznih razmerah. Ob­ zorja, Maribor. KLINAR, P. (1985b): Spremembe mednarodnih evropskih migracij. RI FSPN, Ljubljana. KLINAR, P. (1986): Etnicne avtohtone in imigrantske manjšine. RI FSPN, Ljubljana. KOLAR-DIMITRIJEVIC, M. (1980): Rudarske naselbine v Westfaliji. V: Slovenski koledar ‘81, SIM, Ljubljana, str. 259. KOORDINACIJA (1984): Naš glas, št. 61, Stockholm, str. 30. KOORDINACIJSKI ODBOR (1990): Naš glas, št. 100, Stockholm, str. 53. KRAGELJ, J. (1975): Uspele proslave v Landskroni. V: Slovenski izse­ljenski koledar ‘76, SIM, Ljubljana, str. 220. KRAGELJ, J. (1976): O delu društva »Slovenija« v Landskroni.. V: Slo­venski izseljenski koledar ‘77, SIM, Ljubljana, str. 214. KRAMARŠIC, M. (1980): Slovenske zelenice na Švedskem. Slovenski koledar ‘81, SIM, Ljubljana, str. 210. KRAMARŠIC, M. (1982): Jezika ne moremo odložiti kot suknjo. V: Naš glas, št. 49, Stockhholm, str. 9. KRAMARŠIC, M. (1983a): Kako sedaj? V: Naš glas, št. 56, Stockholm, str. 4. KRAMARŠIC, M. (1983b): Ohranimo naš ponos! V: Naš glas, št. 59, Stockholm, str. 3. KRAMARŠIC, M. (1983c): Ne samo z ušesom, temvec tudi s srcem. V: Naš glas, št.59, Stockholm, str. 6. KRAMARŠIC, M. (1983d): Švedski Slovenci na poti v dvokulturnost ali asimilacijo. Slovenski koledar ‘84, SIM, Ljubljana, str. 131. KUKAVICA, A. (1985): 70 let slovenske naselbine v Moselle in Meurthe et Moselle. V: Slovenski koledar ‘86, SIM, Ljubljana, str. 182 L LAW AND JUSTICE IN SWEDEN (1995), The Swedish Institute. Stockholm. LESKOVEC, R. (1990): Le delne izboljšave v socialni konvenciji. V: Naš glas, št. 105, Stockholm, str. 38. LOCAL GOVERNMENT IN SWEDEN (1994), The Swedish Insti­tute, Stockholm. LOCKE, J. (1994): Pismo o toleranci. V: Casopis za kritiko znanosti, št. 146-147, str. 29. LUKŠIC-HACIN, M. (1992): Pregled dosedanjih (slovenskih) sociološ­kih raziskav o slovenski izseljenski problematiki v Evropi od leta 1945. dalje. V: Dve domovini, Inštitut za slovensko izseljenstvo, št. 2-3, Ljubljana, str. 113. LUKŠIC-HACIN, M. (1995): Ko tujina postane dom. Znanstveno in publicisticno središce, Ljubljana. LUKŠIC-HACIN, M. (1998a): Multikulturalizem v migracijskih situacijah /Primer:švedski multikulturalizem in slovenski iz­seljenci/. Doktorska disertacija, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana. LUKŠIC-HACIN, M. (1998b): Multikulturalizem v migracijskih situacijah /Primer:švedski multikulturalizem in slovenski iz­seljenci/. Priloga k doktorski disertaciji, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana. M MAKUC, D. (1984): Morda, morda pa niso povsem izginili. V: Slo­venski koledar ‘85, SIM, Ljubljana, str. 170. MARX, K. (1979): Prispevek h kritiki Heglove pravne filozofije. V: MEID I. Cankarjeva založba, Ljubljana, str. 189. McLAREN, P. (1994): White Terror and Oppositional Agency: Towards a Critical Multiculturalism. V: Goldberg D.T. (ur.) Multiculturalism. Blackwell, Cambridge, str. 45. MEDNARODNE MIGRACIJE – Okrogla miza, (1993). V: Teorija in praksa, Fakulteta za družbene vede, št. 7-8, Ljubljana, str. 646. MESIC, M. (1987): Vanjske migracije i socialna struktura. V: Mi-gracijske teme, št. 1, Zagreb, str. 5. MESIC, M. (1988): Evropska migracijska situacija in perspektiva. Migracijske teme, št. 4, Zagreb, str. 371. MESIC, M., HERŠAK, E. (1989):Evropa, integracija i(jugosloven-ska) migracija. Migracijske teme, št. 1, Zagreb, str. 5. MESIC, M. (1993): Strategije razvitih družb. Teorija in praksa, FDV, št. 7-8, Ljubljana, str. 671. MEŽNARIC, S. (1984): Sociology of Migration in Yugoslavia. Current Sociology, International Sociological Association, št. 2, London, str. 41. MEŽNARIC, S. (1985): Jugoslovenska sociologija (vanjskih) mi-gracija – pokušaj sistematizacije. Migracijske teme, št. 1, Zagreb, str. 77. MILARDOVIC, A. (1987): Neokonzervativizam, nove desnice, desni radikalizam i stranci u zapadnoj Evropi. V: Migracijske teme, št. 3-4, Zagreb, str. 261. MILHARCIC HLADNIK, M. (1995): Šolstvo in uciteljice na slo­venskem. Znanstveno in publicisticno središce, Ljubljana.MORAMO BITI GLASNEJŠI (1995): Naš glas, št.133, Stockholm, str. 8. O OFFE, C. (1985): Družbena moc in politicna oblast. Delavska enot­nost, Ljubljana. P PARK, R. (1950): Race and Culture. Free Press, New York. PAYNE, M. (ed.) (1996): A Dictionary of Cultural and Critical Theory. Blackwell, Cambridge. PERENIC, A. (1988): Zgodovinski razvoj clovekovih pravic. V: Perenic, A. (ur.) Varstvo clovekovih pravic. Mladinska knjiga, Ljubljana, str. 17. PERUNOVIC, S. (1989): Etnicitet, nacije i manjine u suvremenosti. V:Migracijsketeme,Institutzamigracijeinarodnosti, št.2-3, Zagreb, str. 199. PIŠLER, R. (1981): Ob robu. V: Naš glas, št.48, Stockholm, str. 7. PIŠLER, R. (1983): Porocilo Društva slovenskih uciteljev. V: Naš glas, št. 57-58, Stockholm, str. 22. PIŠLER, R. (1989): Koordinacijski odbor slovenskih društev naŠvedskem. V: Naš glas, št. 98, Stockholm, str. 38. PIŠLER, R. (1993): EES, EG in priseljenci na Švedskem. V: Naš glas, št. 119-120, Stockholm, str. 4-5. PIŠLER, R. (1996): Med vami je lepo. V: Naš glas, št. 135, Stock­holm, str. 6. POGACNIK, P. (1984): Društva slovenskih delavcev v zahodnoe­vropskih državah. Slovenski koledar ’85, SIM, Ljubljana, str. 114. PREŠEREN, J. (1988): S slovenšcino po svetu. Slovenski koledar ’89, Slovenska izseljenska matica, Ljubljana, str. 17. PREŠEREN, J. (1990): Po poteh Slovencev v svetu; Ali res živi na tujem tretjina slovenskega naroda? V: Slovenski izseljenski koledar ‘91, SIM, Ljubljana, str. 197. PREŠEREN, J. (1990): Po poteh Slovencev; Ali res živi na tujem tretjina slovenskega naroda? V: Slovenski koledar ‘85, SIM, Ljubljana, str. 197. R REDAKCIJA NG (1988): Ko je beseda ‘bratstvo’ le prazna fraza... V: Naš glas, št. 91, Stockholm, str. 8. RELIGION IN SWEDEN (1995), The Swedish Institute. Stockholm. RIHTMAN-AVGUŠTIN, D. (1976): Ekonomske vrijednostne orien­tacije i modeli odlocivanja tradicijskog društveno-kulturnog sustava. Doktorsko delo, FSPN, Ljubljana. RIZMAN, R. (ur.) (1991): Študije o etnonacionalizmu. KRT, Ljub­ljana. RIZMAN, R. (1995): Nacionalizem: Pro et Contra. V: Vesela znanost o okolju, št. 1., Ljubljana, str. 193. ROCKEFELLER, S.C. (1992): Comment. V: Taylor, Ch., Multi­culturalism and The Politics of Recognition. Princeton Univ. Press, Princeton, str. 87. RUTAR, D. (1993): Hendikep kot simptom. Casopis za kritiko zna­nosti, Študentska organizacija, št. 156-157, Ljubljana, str. 121. S SAID, E. (1993): Culture and Imperialism. Chatto and Windus. London. SENSENIG, G. (1997): The Melting Pot Reconsidered. Multicultu­ralism Codetermination, Social Policy, and the Estavlishment of Ethnic Elites. V: Luthar,O., John, M. (ur.), Un-verständis der kulturen. Multikulturalismus in Mitteleuropa in historisc-her Perspektive. Hermagoras, Mohorjeva. Ljubljana-Dunaj, str. 207. SLOVENSKE RADIJSKE ODDAJE (1988): Naš glas, št. 90, str. 13. SMITH, A.D. (1987): The Ethnic Origins of Nations. Basil Black­well, Oxford/New York. SMITH, A.D. (1988): The myth of the ‘Modern Nation’and the myths of nations. Ethnic and Radical Studies, št. 1, str. 1.SOCIOLOŠKI LEKSIKON (1982). Savremena administracija, Beograd. SRUK, V. (1988): Prolegomena k clovekovim pravicam. V: Jambrek, Perenic (ur.) Varstvo clovekovih pravic. Mladinska knjiga, Ljubljana, str. 257. STAM, R., SHOHAT, E. (1994): Contested Histories: Eurocentrism, Multiculturalism, and the Media. V: Goldberg D.T. (ur.) Mul­ticulturalism. Blackwell, Cambridge, str. 296. STARC, M. (1977): Slovensko kulturno društvo Slovenija v Olof­strömu. V: Slovenski izseljenski koledar ‘78, SIM, Ljubljana, str. 278. STARE, F. (1970): Slovenci na tujem. V: Slovenski izseljenski ko­ledar ‘71, SIM, Ljubljana, str. 50. STARE, F. (1971): Zaposlovanje v tujini. V: Slovenski izseljenski koledar ‘72, SIM, Ljubljana, str. 56. STARE, F. (1973): Zaposlovanje v tujini. V: Slovenski izseljenski koledar ‘74, SIM, Ljubljana, str. 212. STARE, F. (1976): Vracanje iz tujine. V: Slovenski izseljenski koledar ‘77, SIM, Ljubljana, str. 60. STARE, F. (1977): Organiziranje zunanje migracije Slovencev. RI FSPN, Ljubljana. STIEHM, J. (1994): Diversity’s Diversity. V: Goldberg D.T. (ur.) Multiculturalism. Blackwell, Cambridge, str.140. SULIC, N. (1983): Thank’s Good I’m Slovenian. Znanstveni zbornik FF, Ljubljana. SVETEK, L. (1968): Aktivnost Jugoslavije na podrocju medna­rodnih sporazumov o socialnivarnosti. V:Slovenskikoledar ‘69, SIM, Ljubljana, str. 39. SVETEK, L. (1971): Socialna varnost jugoslovanskih delavcev v tujini. V: Slovenski koledar ‘72, SIM, Ljubljana, str. 48. SVETEK, L. (1974): Podaljšano zavarovanje in dokup let dela v tujini. V: Slovenski koledar ‘75, SIM, Ljubljana, str. 79. SVETEK,L. (1977):Delovnadobavtujiniinsporazumiosocialni varnosti. V: Slovenski koledar ‘78, SIM, Ljubljana, str. 108. SVETOVNA ZGODOVINA (1976): Cankarjeva založba, Ljub­ljana. SZABO, F.A.J. (1997): Multiculturalism and Trans-National Le­gacy of Central Europeans: ANorth American Perspective. V: Luthar,O., John, M. (ur.) Un-verständis der kulturen. Multikulturalismus in Mitteleuropa in historischer Perspekti­ve. Hermagoras, Mohorjeva. Ljubljana-Dunaj, str. 195. SWEDEN IN FIGURES (1995), Statistics Sweden, Ulla Sundberg. SWEDISH FOREGN POLICY (1995), The Swedish Institute, Stockholm. SWEDISH LABOR MARKET POLICY (1994), The Swedish In­stitute, Stockholm. SWEDISH REFUGEE POLICY (1995), Statens Invandrarverk, Norrköping. Š ŠADL, Z. (1993): Razum in custva v simbolicnem interakcionizmu. V: Teorija in praksa, št. 7-8, Ljubljana, str. 634.ŠENK, M. (1973): Slovenci na Švedskem. V: Slovenski izseljenski koledar ‘74, SIM, Ljubljana, str. 258.ŠETINC, F. (1968): Jugoslovani na delu v tujini. V: Slovenski ko­ ledar‘69, SIM, Ljubjana, str. 32. ŠKOBERNE, B. (1981): 7. slovenski kulturni festival na Švedskem. V: Slovenski koledar ‘82, SIM, Ljubljana, str. 276 ŠLAMBERGER, V. (1985): Slovenci v Göteborgu. Slovenski koledar ’86, SIM, Ljubljana, str. 112. ŠVEDSKA (1987), Državni zavod za useljenicka pitanja, Värnamo. ŠVENT, R: (1991): Slovenski tisk v zdomstvu po letu 1945. V: Slovenski koledar‘92, SIM, Ljubljana, str. 154. T TAYLOR, Ch. (1992): Multiculturalism and The Politics of Recognition. Princeton Univ. Press, Princeton. TERTINEK, L. (1973): Švedska in priseljenci. V: Slovenski izseljenski koledar ‘74, SIM, Ljubljana, str. 252. THORNTON, S. (1995): Cultural Rights, Multiculturalism and Cultural Relativism. V: Osler, A. (ur.) Teaching for Citizenship in Europe. Trentham Books, Stafordshire, str. 23. U URBANCIC, I. (1989): Aporije teorije o etnicnem in nacionalnem ter problem identitete. V: Migracijske teme, Institut za migracije i narodnosti, št. 2-3, Zagreb, str. 165. V VAJGL, M. (1986): Znanje dveh jezikov in dveh kultur cloveka bogati. Slovenski koledar ’87, SIM, Ljubljana, str. 181. VECOLI, R.J. (1981): Etnicni pluralizem namesto asimilacije. V: Slo­venski koledar ‘82, SIM, Ljubljana, str. 207. VERDERY, K. (1989): Are regional stereotypes ethnic? Razprave in gra­divo, Inštitut za narodnostna vprašanja, št. 2, Ljubljana, str. 241. VOLITVE SO PRED NAMI (1979): Naš glas, št. 33, Stockholm, str. 10. Z ZALOKAR, J. (1988): Duševne stiske in bremena izseljenstva: izziv ali poguba. Slovenski koledar ’89, SIM, Ljubljana, str. 150. ZEBEC-KOREN, M. (1993): Kako tudi misliti resocializacijo. V: Ca-sopis za kritiko znanosti, Študentska organizacija, št. 165-175, Ljubljana, str. 65. Ž ŽUPAN, A. (1974): Zaposlovanje in vracanje iz tujine. V: Slovenski koledar ‘75, SIM, Ljubljana, str. 83. Ö ÖFORS, A. (1988): Seminar ter obcni zbor Koordinacije. V: Naš glas, št. 88-89, Stockholm, str. 4.ÖFORS, A. (1989): Ob robu. V: Naš glas, št. 98, Stockholm, str. 6.ÖFORS, A. (1992): Slovensko srecanje. V: Naš glas, št. 116, Stock­ holm, str. 4. W WALLACE, M. (1994): The Search for the ‘Good Enough’Mammy: Multiculturalism, Popular Culture, and Psychoanalysis. V: Gold­berg D.T. (ur.) Multiculturalism. Blackwell, Cambridge, str. 259. WALLRAFF, G. (1986): Cisto na dnu. Mladinska knjiga, Ljubljana. WALZER, M. (1992): Comment. V: Taylor, Ch., Multiculturalism and The Politics of Recognition. Princeton Univ. Press, Princeton, str. 99. WOLF, S. (1992): Comment. V: Taylor, Ch., Multiculturalism and The Politics of Recognition. Princeton Univ. Press, Princeton, str. 75. POVZETEK Danes je v svetu le nekaj držav, ki jih ne prežema multi-kulturalna heterogenost, vendar pa ta pojav sega dalec nazaj v zgodovino cloveštva. Njegovi temelji so bili postavljeni z zacetkom preseljevanj ljudstev. Multikulturalizem je tako v svojemnastanku tesno povezanzmigracijamialiselitvamiv najširšem pomenu besede. Do ideje o multikulturalni ureditvi družbenih odnosov, ki bi temeljili na pravici do spoštovanja razlicnih kultur, pa pride šele v zacetku 20. stoletja. Velik pomen za teorijo imata kulturni relativizem in diferencialni koncept kulture, ki sta v družboslovje prinesla alternativni pogled na kulturne/družbene odnose. Z opredelitvijo pojma multikulturalizem so velike te­žave. Uporablja se ga v razlicnih kontekstih in pomenih. V rapravah o multikulturalizmu pa se pojavljajo še pojmi kulturni pluralizem, interkulturalizem in transkulturalizem. Pojem multikulturalizem lahko oznacuje konkretno kulturno/ družbeno stvarnost, ko sevecetnicnih skupnostinahajav isti državi. Lahko je povezan s teorijo, kjer nastopa kot ena od kategorij, ki oznacujejo specificne odnose med razlicnimi et-nicnimi skupnostmi, ki se nahajajo v isti državi. Poleg pojma multikulturalizem tu srecamo še kulturni pluralizem, inter-kulturalizem in transkulturalizem. Tretja možnost uporabe pojma multikulturalizem je, ko pojem na nek nacin združuje oba vidika. Tak se pojavi znotraj politicnih programov in gi­banj za spremembo obstojecih odnosov ali po drugi strani kot princip uradne politike do priseljencev. Slednje se povezuje s pojmom migracije v ožjem pomenu besede, še natancneje s pojmoma mednarodne migracije in migracijska politika. Pri sociologiji migracij in v antropoloških teorij akulturacije se od vseh omenjenih pojmov najpogosteje pojavlja pojem multikulturalizem, zato ga tudi mi vseskozi uporabljamo. Za samo razumevanje problematike multikulturalizma, je potrebno poznati še nekaj drugih teoretskih konceptov. Tako se najprej srecamo z razvejano problematiko in dilema-mi dveh osnovnih terminov kot sta kultura in družba. Njuna opredelitev in razumevanje odnosa med njima vzpostavlja osnovne kriterije razumevanja vsakdanjega življenja in je podstat nadaljne analize. Razprava o kulturi in družbi se postopno zoži na vprašanje posameznika in njegove identi­tete. Problem identitete posameznika, v povezavi z njegovo skupinsko pripadnostjo, ki jo sam prepoznava, je eno od neizogibnih podrocji razprav pri multikulturalizmu. Sama analiza nas vodi skozi dinamiko med posameznikom in nje­govokulturno/družbenoidentiteto vsedanjostinazajnanivo skupnosti in odpira vprašanje etnicne/nacionalne identitete kot pomembne skupinske identitete. Le-ta je v navezavi na ideologijo in nacionalno državo najpomembnejša pri obrav­navi številnih kulturnih/družbenih pojavov sedanjosti. Vnadaljevanju se srecamo s problemi kolonializma, ki so neizogibni pri obravnavi multikulturalizma v povezavi z monokulturalizmom in evropocentrizmom kot obliko mono-kulturalizma. Kolonializem je vzpostavil asimetricno delitev sveta. Odnosi, ki so vladali stoletja, so povzrocili številne kulturne/družbene pojave, ki jim zagovorniki multikultura­lizma nasprotujejo in se borijo za upoštevanje Deklaracije o clovekovih pravicah. Pojemmultikulturalizemsejepojavil1963. letavKana­di. Njegov pomen se navezuje na pojem kulturni pluralizem, ki se je pojavil pred njim. Prvi ga je 1924. leta uporabil H. Kallen, ki so ga pozneje priznali za zacetnika in vodilnega filozofaidejekulturnegapluralizma.Samoteorijokulturnega pluralizma pa je izoblikoval že 1915. leta. Številni avtorji razlicno opredelijo pojem multikul­turalizem in do njega zavzemajo razlicna stališca. Iz teorij multikulturalizma in odnosa do njih tako lahko izlušcimo štiri tipe: konzervativni oziroma korporativni, liberalni, levo-li-beralni in kriticni oziroma radikalni oziroma skrajno levi. To je idealno tipski model, ki služi zgolj kot sredstvo analize in ni oris v realnosti obstojecih razmer. Kriteriji razlikovanja med idealno-tipskimi modeli multikulturalizma so vezani na politiko in ideologijo. Predvsem znotraj cetrtega tipa teorij, ki izpostavlja nujnost po spremembi obstojecih družbenih odnosov in razmerij moci, se zahteva premik v teoretskih izhodišcih s pojma toleran-ca na diferenco, ki mora biti relacijska in ne enosmerna. Pojma enotnost in razlika je potrebno razumeti izven binarne logike, ko sta si postavljena kot nasprotji. Nujna je pozicija enotnosti v razlikah ali enotni smo v tem, da smo si razlicni. Vsi avtorji izpostavljajopotrebobojanapodrocju jezika.Nujnajezamenja­va pojmov oziroma njihova ponovna opredelitev. Jezik oziroma diskurz ima velik pomen za izvedbo multikulturalizma, pri cemer se še posebno izpostavlja pomen ideologije. Nujna je analiza, kako diskurz vzpostavlja moc. Ustvariti je treba nov diskurz, pri tem pa izhajati iz vprašanja, kako so zgrajene naše identite­te. Problem multikulturalizma je v tem, da številni kulturni in družbeni procesi (ekonomija, družbene spremembe, individual-na in kolektivna psihologija, spol, rasa, spolnost, hegemonija, poznavanje slovnice...) operirajo na nezavedni ravni. Realno je neke vrste domena nezavednega. Zato je potrebno vedeti, kako je nezavedno konstituirano in kako deluje. Pri tem imajo pomembno vlogo stereotipi, ki jih je potrebno rekonstruirati oziroma dekonstruirati. Potrebno je izoblikovati jezik za kritiko oziroma kriticni jezik. Zdravorazumska zvest ni dovolj. Kriticnemu jeziku mora slediti razvoj resnicne javne sfere. Potrebno je vec, kot zgolj re­toricna razpršitev pritiska. Potreben je strateški in koordiniran odpor proti rasisticnemu patriarhalnemu kapitalizmu in spolno deljenim delovnim odnosom. Naslednja zahteva jeodprtost vseh kultur in njihovo vzajemno spoštovanje. Medkulturni dialog vpliva na clovekovo razumevanje in vodi do zlitja horizontov. S tem se poveca alternativnost možnih pogledov na stvarnost. Multikulturalizem mora diferenco ne le priznati, ampak izhajati tudi iz nezdružljivosti nekaterih razlik. Za vse to pa je nujna ref-leksivna intersubjektivna zavest. Sama samorefeksija, cetudi je v nasprotju z vsemi oblikami dominacije in pritiska, je nujna, a ne zadostuje za emancipacijo. Ta mora iti z roko v roki s spre­membami materialnih in družbenih pogojev. Nikoli ne smemo izpustiti rasne, razredne in spolne družbeno-zgodovinske dina-mike. Refeksivna intersubjektivna zavest je povezana z mejno identiteteto in jo v dolocenih pogojih vzpostavlja. Med idejo o medkulturnem sodelovanju in politicnimi principi kulturnega preživetja pa prihaja do mocnega konfikta. Avtorji izpostavljajo razlicne mesta, kjer bi do sprememb lahko prišlo. Izpostavljajo predvsem pomen šole in šolskih kurikulumov, znanost in množicne medije. Od tega se mocno razlikuje pristop, ki išce izhod v kritiki antropocentricnosti in vpeljavi biocentricne paradigme. V kritikah radikalnega, kriticnega multikulturalizma, ki je povezan s kulturnim relativizmom in zagovorom clovekovih pravic, so izpostavljene trditeve o paradoksu in protislovnosti samih teoretskih izhodišc multikulturalizma. Prav tako se govori o nevarnostih kulturnega nihilizma, getoizacije, odcepitve manj­šinskih etnicnih skupnosti. Do tega naj bi prišlo, ce bi multikul­turalizem prenesli v obstojece kulturne/družbene kontekste, ki so etnicno stratificirani. Poleg tega se mu ocita, da je na nekaterih mestih utopicen. Ocitek se nanaša na zahtevo po spremembi obstojecih odnosov in relacij moci, ki je skupna vsem avtorjem. S to zahtevo se mocno približajo marksisticni teoriji razrednega boja. Glavnarazlikamed njimipajev iskanju potizauveljavitev pravicnejše družbe. Zagovorniki kriticnega multikulturalizma rešitve ne išcejo primarno v spremembi produkcijskih odnosov. V izhodišcih so bližje razsvetljenskemu modelu in verjamejo v moc ideologije. Vendar pa za razliko od razsvetljenske vere v moc razuma le-tej predpostavijo nezavedno. Izpostavlja se vloga nezavednega in njegov pomen za posameznika, njegovo identiteto in pomen diskurza. Pravijo, da je pri vzpostavljanju novih odnosov potrebno zaceti z jezikovnimi spremembami, ki jih morajo podpreti še ostale. Zahteva po radikalni spremembi obstojecih razmerij moci in odnosov pripelje do ocitka kriticnemu (radikalnemu) multikulturalizmu, da je utopicen. Na utopicnost svojih idej opozarjajo žeavtorjisamiin sev nadaljevanju sprašujejo, kaj to pomeni. Kaj je utopija? P. Caws odgovarja, da je utopija ‘prostor dobrote’, ki daje moc, da se lahko upremo skepti­cizmu (1994:386). R. Stam in E. Shohat pa pravita, da lahko utopijo razumemo razlicno. Lahko jo razumemo v povezavi z znanstvenim nacrtovanjem, nacrtovanjem neizvedljivega ali v smislu totalizirajoce metanarativnosti razvoja, po drugi strani pa ga lahko razumemo kot kriticno utopijo, kot mesto, ki ponuja možnost kritike obstojecih odnosov pod vplivi vi-zije o ‘socialno pravicni družbi’. V sedemdesetih in osemdesetih je koncept multikul­turalizma postajal vse bolj popularen tako v ZDA kot tudi drugje, npr. v Kanadi, Avstraliji, na Švedskem, v povezavi z razmišljanji o spremembi principov uradne politike v odno­su do priseljencev in tudi drugje v Evropi, vezan predvsem na razmišljanja o evropski integraciji. V omenjenih državah(Kanada, Avstralija in Švedska), kjer so multikulturalizem tudi formalno uvedli, so postopno uvajali denarno podporo razlicnim podrocjem delovanja avtohtonih ali priseljenskih etnicnih skupnosti. Moramo pa poudariti, da gre pri naštetih primerih zazgodovinsko povsemrazlicnedružbene/kulturne situacije, v katerih se problem multikulturalizma kaže razlic­no. To krci polje raziskave o multikulturalizmu kot principu urejanja odnosov med državo in priseljenci. V nadaljevanju se tako postopno osredotocimo predvsem na švedsko situacijo oziroma švedski multikulturalizem v migracijski politiki. Ta je dodatno osvetljen s primerom položaja slovenskih izseljen­cev na Švedskem, od njihovih zacetkov in razvoja kulturnega in društvenega življenja v casu, ko je bila Slovenija še del Jugoslavije, pa do sprememb, ki so prišle z osamosvojitvi­jo Slovenije. Za zakljucek naj povemo le še to, da društva slovenskih izseljencev v preteklosti niso najboljši primer za prikaz švedskega multikulturalizma. Z njim so bili povezani posredno prek Jugoslovanske zveze, ki je navzven delovala po švedskih predpisih, znotraj pa je urejala odnose in delila sredstva med Koordinacijami po lastnih kriterijih. Za popolno razumevanje bi morali v analizo pritegniti tudi Jugoslovansko zvezo, kar pa žal zaradi nedostopnosti jugoslovanskih arhivov (na ambasadi in po društvih) ni bilo možno. SUMMARY Today there are few countries in the world not permeated by multicultural heterogeneity. This phenomenon, however, reaches far back into the history of mankind. Its foundations were laid with the beginning of the migrations of peoples. Multiculturalism is thus from the outset closely connected with migration in the broadest sense of the word. The idea of a multicultural arrangement of social relations, however, was not arrived at until the beginning of the 20th century. Of great importance for the theory are cultural relativism and the differential concept of culture, which have both brought to social science an alternative view of cultural/social relations. Definingthetermmulticulturalismpresents considerab­le difficulties. The expression is used in different contexts and different senses. Moreover, papers on multiculturalism also make use of the termscultural pluralism, interculturalism andtransculturalism.Thetermmulticulturalismcandenotea concrete cultural/social reality, when several ethnic commu­nities are found together in the same state. It can be connected with the theory in which it appears as one of the categories which characterize specific relations between the different ethniccommunities foundin thesamestate. Inadditiontothe term multiculturalism we also encounter cultural pluralism, interculturalism and transculturalism. The third possible use of the term multiculturalism is when the term in some way combines both of the previous two aspects. This appears within political programmes and movements designed to change existing attitudes, or alternatively as a principle of official policy towards immigrants. The latter is tied to the notion of migrations in the narrow sense of the word, more precisely with the notion of international migrations and mi­gration policy. Of all the terms mentioned in the sociology of migrations and in anthropological theories of acculturation, the one that appears most frequently is multiculturalism, and therefore we shall use it throughout. In order to understand the issue of multiculturalism we need to be familiar with certain other theoretical concepts. First of all we are faced with all the ramifications and di­lemmas of the two basic terms culture and society. Defining them and understanding the relationship between them es­tablishes the basic criteria for understanding everyday life and is a basis for further analysis. The discussion of culture and society gradually narrows down to the question of the individual and his identity. The problem of the identity of the individual, in connection with his belonging to a group which he himself recognizes, is one of the unavoidable areas of discussion where multiculturalism is concerned. Analysis itself leadsusthrough the dynamicsof the individual and his cultural/social identity in the present day back to the level of community and raises the question of ethnic/national identity as an important group identity. This, tied to ideology and the nation-state, is extremely important when dealing with the numerous cultural/social phenomena of the present. Later on we encounter the problems of colonialism, which are unavoidable in any treatment of multiculturalism in connection with monoculturalismand Eurocentrismas aform of monoculturalism. Colonialismestablished an asymmetrical division of the world. Attitudes which prevailed for centuries have given rise to numerous cultural/social phenomena which are opposed by the advocates of multiculturalism, who are fighting to have the Declaration of Human Rights respected. The term multiculturalism appeared in 1963 in Canada. Its meaning is linked to an earlier term, cultural pluralism. This expression was first used in 1924 by H. Kallen, later recognized as the initiator and leading philosopher of the idea of cultural pluralism. He had in fact shaped a theory of cultural pluralism as far back as 1915. A number of authors define the term multiculturalism differently and take different views on it. We can identify four main types of theories of multiculturalism and attitudes to them: the conservative or corporative, the liberal, the left wing-liberal and the critical/radical/extreme left. This is an ideal/type model which serves merely as a means of analy­sis and is not a depiction of conditions existing in reality. The criteria for differentiating between ideal/type models of multiculturalism are tied to politicsand ideology. Particularly within the fourth type of theories, which highlights the ne­cessity of changing existing social attitudes and balances of power, there is a demand for a movement in theoretical star-ting-points from the notion of tolerance to difference, which mustberelationaland notone-way. Theconcepts of unity and difference mustbeunderstood outsidethebinary logicwhere they are placed as opposites. It is necessary to take a position of uniformity in differences, i.e. that we are uniform in that we are different. All authors highlight the need for struggle in the area of language. There is a need to exchange terms, or redefine them. Language or discourse is of great importance in the realization of multiculturalism in which the importance of ideology is still specially highlighted. Analysis is needed of how discourseestablishes power. Anew discourseneeds to becreatedinwhichweproceedfromthequestionofhow are identities are built. The problem of multiculturalism lies in the fact that numerous cultural and social processes (the eco­nomy, social changes, individual and collective psychology, gender, race, sexuality, hegemony, knowledge of grammar, etc.) operate on the unconscious level. The real is a type of domain of the unconscious. It is therefore necessary to know how the unconscious is constituted and how it operates. An important role in this is played by stereotypes which have to be reconstructed or deconstructed. We need to develop a language of criticism, or a cri­tical language. Right-minded consciousness is not enough. Acritical language must be followed by the development of a true public sphere. We need more than a mere rhetorical dispersing of pressure. We need a strategic and coordinated resistance to racist patriarchal capitalism and gender-divi­ded labor relations. The next demand is the openness of all cultures and their mutual respect. Intercultural dialog has an influence on human understanding and leads to a fusion of horizons. This increases the alternativity of possible views of reality. Multiculturalism must not only acknowledge dif­ference but also proceed from the incompatibility of certain differences. All of this requires a reflective intersubjective consciousness. Actual self-reflection, even if it opposes all forms of domination and pressure, is needed, but it does not suffice for emancipation. This has to go hand in hand with changes of material and social conditions. We must never lea­ve out the racial, class and gender socio-historical dynamic. Areflective intersubjective consciousness is connected with a border identity and under certain conditions reestablishes it. Between the idea of intercultural cooperation and the po­litical principles of cultural survival, however, we come to a powerful conflict. Authors point to different places where changes could come about. Above all they stress the importance of school and school curriculums, science and the mass media. Very different to this is the approach which seeks a way out in the critique of anthropocentrism and the derivation of a bio-centric paradigm. Criticisms of radical, critical multiculturalism which is tied to cultural relativism and the advocacy of human rights highlight claims of the paradox and contradiction of even the theoretical starting points of multiculturalism. Similarly they talk of the dangers of cultural nihilism, ghettoization, the separation of minority ethnic communities. This is sup­posed to occur if multiculturalism is transferred into existing cultural/social contexts which are ethnically stratified. This type of multiculturalism is also accused of being utopian in certain places. This accusation relates to the demand to chan­ge existing attitudes and power relations which is common to all authors. With this demand they come very close to the theory of class struggle. The main difference between them is in the search for a route to realising a more just society. The advocates of critical multiculturalism do not seek a solution primarily in revolutionizing attitudes to ownership and the economic base. In their starting points they are closer to the Enlightenment model and believe in the power of ideology. However, unlike the Enlightenment belief in the power of reason they presuppose this unconsciously. The role of the unconscious and its importance for the individual, his identity, and the meaning of discourse is highlighted. They claim that in establishing new attitudes it is necessary to begin with lin­guisticchanges which haveto besupported by other changes. The demand for a radical change of existing power re­lations andattitudes leads tothecriticismofcritical(radical) multiculturalism that it is utopian. The utopianism of their ideas is something the authors themselves draw attention to and go on to ask what this means. What is a utopia? P. Caws replies that a utopia is a ‘place of kindness’which gives us the strength to resist skepticism (1994:386). R. Stam and E. Shobat for their part say that we can understand ‘utopia’ in different ways. We can understand it in connection with the scientific planning of the unconscious or in the sense of the totalizing meta-narrative content of development, while on the other hand we can understand it as a critical utopia, as a place which offers the possibility of criticism of existing attitudes under the influences of a vision of a ‘socially just society’. In the 1970s and 1980s the concept of multiculturalism became increasingly popular in the USAand in countries such as Canada, Australiaand Sweden in connection with the idea of changing the principles of official policy in relation to immigrants. It also grew in popularity elsewhere in Europe, particularly in relation to ideas of European integration. In Canada, Australia and Sweden, where multiculturalism was also formally introduced, financial support was gradually introduced for different areas of activity of minority ethnic communities. We should stress, however, that the cases li­sted involve historically completely different social/cultural situations, in which the problem of multiculturalism appears differently. This clears the field of research into multicultura­lism as a principle of regulating relations between state and immigrants. Further on we gradually begin to concentrate on the Swedish situation, or rather Swedish multiculturalism in migration policy. This is additionally highlighted by the case of the position of Slovene immigrants in Sweden: their beginnings and the development of cultural and social life at a time when Slovenia was still part of Yugoslavia, and the changes in their situation that occurred with Slovenia’s gaining of independence. By way of conclusion we should add that societies of Slovene immigrants in the past are not the best example for a survey of Swedish multiculturalism. They were ‘pinned’ to it indirectly via the Yugoslav Union (Jugoslovanska zveza), which outwardly operated according to Swedish regulations but inwardly regulated relations and divided funds among the Coordinations according to its own criteria. For complete understanding we would also have to include the Yugoslav Union in the analysis. This unfortunately is not possible because of the inaccessibility of the Yugoslav archives (at the embassy and at various societies). IMENSKO KAZALO A Adam , F. • 13-14 Adamic, L. • 90 Althusser, L. • 53, 72 Alund, A. • 162, 168, 171, 174, 217, 218 B Barešic, M. • 204 Bauman, Z. • 29, 30, 58, 117, 118, 136, 228 Benedict, R. • 32 Berger, P. • 35, 36, 39, 42, 45, 58, 61, 62 Boas, F. • 32, 87 C Carlen, J. • 206-207 Castles, S. • 143, 149, 160, 162, 168-170, 172-175, 218, 220 Caws,P. • 38-39,46, 122, 126, 127, 128, 131, 132, 138, 229-230 Chicago Cultural Studies Group • 17-19, 98-99, 115- 116, 131 Comte, A. • 28 C Cebulj-Sajko, B. • 183 D Drnovšek, M. • 69 E Ebert, T. • 45, 67 Esaiasson, P. • 162 G Gaber • 162 Gates, H. L. • 67-68, 72, 101, 103, 108, 123 Giroux, H. E. • 58, 73, 84, 87, 99, 101, 103, 107-109, 119-120, 122-123, 126, 138, 229 Golcman, A. • 145, 206 Goldberg, D. T. • 68, 70, 71 Gordon, M. • 30, 69, 84, 86­93, 146, 150, 152-154, 184 Gutierrez, R. A. • 91-92 H Habermas, J. • 25, 55, 57, 58 Haralambos, M. • 13 Hegel, G. F. W. • 19, 115 Hladnik, M. M. • 78 Hribar, L. • 161, 173, 188, 192, 193, 195, 196, 197, 198, 207 Hriberšek, M. • 200 J Jambrek, P. • 75, 76, 77 Jelic, J. • 47, 48, 150, 213 Jermol, M. • 190 Južnic • 42-44, 50, 52, 55, 57, 67, 85, 150 K Kallen, H. • 84, 88-89, 224 Katunaric, V. • 83, 94-95, 104, 141 Klinar, P. • 94, 110, 142-143, 147, 149, 151, 157-160, 187 Kragelj, J. • 194, 198, 200 Kroeber, A. L. • 29, 31 L Leskovec, R. • 161, 191, 192, 194-195 Locke, J. • 96 Luckmann, T. • 35, 36, 39, 42, 45, 61, 62 M Malinowski, B. • 60 Marx, K. • 19, 20 McLaren, P. • 32, 46, 70, 73- 74, 96-98, 101-107, 122­127, 137-138, 229 Mesic, M. • 94, 157-159 Mežnaric, S. • 51 Miller, M. J. • 143, 149, 160, 162, 168-170, 172-175, 218, 220 O Ofe, C. • 32-33 Ö Öfors, A. • 145, 160, 200-201 P Park, R. • 146 Parsons, T. • 29, 92 Payne, M. • 31, 125 Perenic, A. • 75-79 Perunovic, S. • 54-55 Pišler, R. • 161, 198-199, 201-203 Prešeren, J. • 185, 190, 196- 197 R Redfield, R. • 47, 150, 213 Rihtman-Avguštin, D. • 29, 47 Rizman, R. • 53 Rockefeller, S. C. • 34, 48, 81, 118, 120-122, 129, 131, 136, 138, 229 S Said, E. • 67 Schierup, C. U. • 162, 168­171, 174, 217-218 Shohat, E. • 43-44, 65, 72­74, 101-103, 108, 110, 124, 126, 129, 132, 138, 229- 230 Smith, A. D. • 51-53 Sruk, V. • 82 Stam, R. • 43-44, 65, 72­74, 101-103, 108, 110, 124, 126, 129, 132, 138, 229- 230 Starc, M. • 194, 200 Stare, F. • 185, 188, 190-191, 195 Sulic, N. • 92 Svetek, L. • 161, 188, 195 Szabo, F. A. J. • 84 Š Šadl, Z. • 28Šenk, M. • 190Škoberne, B. • 200 T Taylor, Ch. • 33-34, 37-41, 48, 67, 68, 72, 8081, 97, 111, 130, 136, 228 Tertinek , L. • 189-190, 194, 197 Thornton, S. • 113 U Urbancic, I. • 50-51 Uršic, M. • 75-77 Vecoli, R. J. • 90-92 Veiter, T. • 54 Verdery , K. • 25, 48, 51, 53, 56 W Wallace, M. • 41, 46, 123, 125-126, 138, 229 Wallraf, G. • 153 Wolf, S. • 126, 138, 229 Ž Župan , A. • 185 STVARNO KAZALO A abstrakcija • 47, 81, 114 akulturacija • 24, 30, 36, 57, 63, 85, 131, 133, 146, 148­151, 166, 168, 170, 172­175, 225, 239, 259, 275 alternacija • 63 alternativne skupinske lo- jal-nosti • 55 apatridi • 57 asimilabilnost • 69 asimilacija • 30, 85, 91, 146­ 149, 151, 158 asimilacijska politika • 70 Avstralija • 71, 93, 95, 108, 139, 141, 148, 155, 231 avtenticnost • 37-38 avtohtone kulture • 68 avtohtone in priseljenske et- nicne manjšine • 84, 220, 234 avtohtono prebivalstvo • 66, 174, 220, 234 C cultural studies • 17-18 C clovekove pravice • 26, 59, 75-78, 82, 95, 110-111, 113-114, 116, 135, 213, 222, 227-228, 236 D demokracija • 106, 124, 222, 236 diferenca • 33, 73, 81, 95-99, 104-107, 124, 126, 134, 227 diferenciacija • 36 diferencialni koncept kulture • 131, 134, 226 diskurz • 37-38, 45, 68-74, 84, 95, 97, 99, 101, 105-108, 113, 122, 125-127, 129, 134-135, 137, 175, 221, 226-228, 230, 235 država • 50 državljanstvo • 49, 53, 162 družba • 24, 27-30, 41 družinska imigracija • 158 E ekstremna desnica • 160 etnicna identiteta • 25, 47, 49, 50, 71, 78, 120 etnicna heterogenost • 140 etnicna homogenost • 52 etnicna stratifikacija • 160 etnicne skupnosti • 6 etnicnost • 47, 51, 91 etnija • 42, 49-51 etnocentrizem • 160 etnocid • 66, 155, 174, 183, 220, 234 evropocentricna kultura • 36, 86 evropocentrizem • 25, 64, 71­73, 102, 116, 129, 135, 228 Evropska skupnost • 157 F film • 129 fuktuirajoca identiteta • 42 G gastarbeiterski model • 157 generacijski vidik • 36 genocid • 66, 155, 174, 183, 220, 234 getoizacija • 117, 119 getoizirane skupnostmi • 92 globalizacija • 24, 54, 57 globalna kultura • 46 Göteborg • 155, 204, 211 govorica • 43-44, 60 H hegemonija • 67, 72-73, 87 hierarhicni model kulture • 64 hierarhizacija ras • 67 I identifikacija • 27, 35, 41-43, 52, 60, 62, 109, 183, 224, 236 identiteta • 24-27, 33-39, 41­43, 45-50, 52, 54-56, 58-65, 80-81, 84, 87, 96, 105-107, 109, 111, 118-119, 120­122, 125-126, 128-129, 131-132, 137, 148, 152, 183, 214, 223-224, 226, 230, 235-236, 238 identitetni tipi • 35, 64, 226 ideologija • 26, 33-34, 44-45, 48, 51, 55, 68, 70-71, 79, 86-87, 95-96, 101, 105­ 138, 170-171, 217, 227, 230, 232 ideologija egalitarizma • 173 ideološki aparat države • 52 imitativna težnja • 60 indoktrinacija • 63 inherentna inferiornost • 69 inkulturacija • 60 inkulturacija/socializacija • 35-36, 41, 49, 64, 68, 72, 117 interkulturalizem • 83-84, 133, 140, 225 intervju • 143 J jezik • 36-37, 43, 49, 51-52, 60, 70-71, 74-76, 88, 90, 95, 99, 105-106, 197, 120­122, 125-127, 137, 152, 169, 170, 175-176, 178, 195, 198, 202, 204, 206­207, 211, 216, 220-221, 230, 234-235 jezikovna varianta • 52 K Kanada • 54, 81, 84, 93, 95, 108, 120, 139, 141, 148, 156, 225, 231 kodni preklop • 43 kolonializem • 25, 64-68, 73, 155 kolonialni diskurz • 73 kolonialni odnosi • 64 kolonialna praksa • 73 komunikacija • 52 komunikacijska locnica • 52 komunikacijski prostor • 52 konzervativni, korporativni multikulturalizem • 100­ 106, 108, 124-125, 137-101 kriticni multikulturalizem • 105 kriza identitete • 39 ksenofobija • 158 kultura • 24, 27-31, 33, 35, 39, 41, 45-46, 51, 53, 55, 57- 58, 63, 65, 68, 70­71, 73, 75, 81, 85, 88-90, 96, 98, 99, 101, 106, 114, 119, 120-122, 128-129, 140, 148-149, 151-154, 169, 174-175, 181-182, 193-195, 197, 207, 210, 213- 216, 219-220, 222­223, 225-226, 234-236, 238- 239 kulturni nihilizem • 117 kulturni imperializem • 67 kulturni pluralizem • 83-84, 88, 92, 104, 133, 140, 142, 154, 161, 225 kulturni relativizem • 32, 34, 58, 87-88, 113-114, 116, 134-135, 154, 226, 228- 229 kvotni sistem • 70, 152 L Landskrona • 155, 204, 211 Latinska Amerika • 52, 66, 167-168, 179, 186, 211, 216 levo-liberalni multikultura-li-zem • 100, 104 liberalizem • 100, 105 liberalni multikulturalizem • 100, 103 lingvisticna homogenost • 52 M manjšinska identiteta • 40 marginalizacija • 64 marginalizirana identiteta • 64 materni jezik • 44, 170, 172, 178, 195, 203, 205, 207, 217, 232 mediji • 45, 52, 129, 171, 187, 217 mednarodne migracije • 140, 141, 142 melting pot • 70, 153 metoda • 28, 34, 125, 154, 155 migracije • 56, 63, 140, 141, 142, 157, 160, 187 migracijska politika • 68, 69, 93, 133, 147, 157, 168, 225 migracijske situacija • 64, 93, 140, 150 množicni mediji • 45 monokulturalni princip • 64, 68, 226 monokulturalni diskurz • 71 multikulturalizem • 24, 26, 34-35, 37, 58-59, 64-65, 71, 80, 83-84, 86, 88, 90-95, 98-114, 116-117, 119-126, 128-131, 134-135, 137­142, 151, 153-156, 161­162, 169-171, 173-175, 186, 210, 212-213, 215­223, 225-231, 233- 239 multikulturalni tip državl­jan-stva • 172 N nacija • 49, 50-51, 53-55, 79, 88, 148 nacionalna država • 53 nacionalna identiteta • 25, 50, 65 naftna kriza • 158 narod • 42, 49-54, 102, 153 naturalizacija • 172 nezavedno • 28, 44-45, 60, 125-126, 137-138, 230-231 novodobni kolonializem • 25, 64, 68, 155 P paradoks • 59, 98, 113-114, 116, 135, 228 policentricni multikultura-li-zem • 123 politicna kultura • 51, 53, 68 politicna identiteta • 56 politika • 64, 70, 81, 108, 111, 115, 141, 144, 158, 160, 169, 173-174, 182, 184­186, 191-192, 210, 214, 216, 222, 232 politika do priseljencev • 133, 141, 151, 160, 169, 191, 209, 216, 232 potencialni narodi • 51 pravni kodeks • 53 predpisani, odrejeni multi-kul-turalizem. • 173 premikajoca identiteta • 42 presure-cooking pot • 154 primarna socializacija • 35, 36, 43, 61, 62, priseljenci • 56, 68-69, 86-88, 139, 141, 152-153, 155, 157, 159-162, 167-170, 176, 178, 180-182, 186­187, 192-193, 195, 207­208, 211-213, 215, 217­220, 232-235 proces narodnega izob­liko-vanja • 51 push-pull teoriji • 142 R rasa • 41-42, 44, 66-67, 121, 126, 137, 230 rasizem • 41, 73, 86, 107, 123, 152, 160, 180-181, 219, 233 rasna hierarhija • 67 rasna superiornost • 67 razcepljena osebnost • 39, 42, 148 regionalizem • 54 regionalna identiteta • 54 relativizacija vrednot • 58 reprodukcija • 68, 106 resocializacija • 24, 36, 57, 58, 62-63, 124 Rimski dogovor • 157, 161 S sekundarna socializacija • 39, 52, 60, 62 selitev • 57, 63, 85-86, 134, 140, 142, 157, 164, 184­185, 226 sistem omejevalnih kvot • 69 sistem vrednot • 39, 44, 58- 59, 114, 236 sistemska teorija • 93 skrajno levi, kriticni, up-or-niški ali radikalni mul-ti-kulturalizem • 100 slovenskiizseljenci• 154, 183 slovenski priseljenci • 216, 223, 232, 236 socializacija • 55, 57-62 socializacijski proces • 35 socializacijsko neskladje • 58 socializatorji • 58, 126 socialni darvinizem • 26, 31 spekulacija • 98 Splošna deklaracija clove­ko-vih pravic • 75 spol • 41- 42, 44, 75-76, 121, 137, 164, 230 standardni jezik • 52, 71 starost • 41-42, 164 status • 42, 175, 221 statusna inkogruenca • 39, 42, 148 stereotipi • 40 stigma • 40 stigmatizacija • 40, 64, 68, 94, 119, 136, 186, 220, 230, 234 Stockholm • 155, 204 suženjska identiteta • 36 subkultura • 45-46, 63, 92, 119 svetovno državljanstvo • 57 Š šola • 52, 87, 106, 127, 172, 204 Švedska • 93, 95, 108, 139, 141, 143, 145, 148, 154­156, 158-164, 168-169, 171-172, 175-181, 185­191, 193-201, 203-212, 214-221, 231-235 švedski multikulturalizem • 154 T telesnost • 40 teorije o anglo-konformnosti • 152 toleranca • 39, 40, 88, 95-98, 103, 106, 108-109, 123, 134, 177, 210, 216, 227 tolerancni prag • 39, 99, 213, 222, 237 tradicionalne in plemenske kulture/družbe • 38 tradicionalnain urbanakul-tu­ra • 45 transkulturalizem • 132, 133, 140, 225 transmuting pot • 153 triple melting pot • 153 U uclovecenje • 59 univerzalna identiteta • 47 univerzalen cloveški po­ ten-cial • 59 univerzalen koncept razvoja • 101 univerzalna kultura • 26, 226 univerzalnost pojmov • utopija • 133 V varianta (jezikovna) • 52 vecinska kultura • 35 vloga • 24, 41-42, 57, 129, 171, 175, 193, 221 volilna pravica • 38, 80, 111, 162, 169, 195, 217, 232 Z ZDA • 40, 52, 54- 55, 64, 69-71, 74, 86-93, 95, 101, 103, 106-108, 110, 120, 125, 127-128, 131, 139, 148, 150, 152-153, 156, 158- 159, 174, 184, 189, 220, 231 Zbirka ZRC Zbirka je bila ustanovljena 1994 leta in je namenjena predvsem objavam znanstvenih monografij s področja humanističnih in naravoslovnih ved. 1 ď Dušan Kos, MED GRADOM IN MESTOM. Odnos kranjske­ga, slovenještajerskega in koroškega plemstva do gradov in meščanskih naselij do začetka 15. stoletja. 1994, (ZRC 1), 225 str., 21 x 29,5 cm, broširana, ISBN 961-90125­0-X. (Razprodano) 2 ď Eva Holz, RAZVOJ CESTNEGA OMRE.JA NA SLOVENSKEM OB KONCU 18. IN V 19. STOLETJU 1994, (ZRC 2), 159 str., 21 x 29,5 cm, broširana, ISBN 961-90125­1-8. 3 ď Dušan Kos, IMAGO IUSTITIAE. Historični sprehod skozi preiskovanje, sojenje in pravo pri plemstvu v poznem sred­njem veku 1994, (ZRC 3), 142 str., 12 x 19 cm, broširana, ISBN 961-90125-3-4. 4 ď HISTORIČNI SEMINAR – POT NA GRMADO Uredil Oto Luthar 1994, (ZRC 4), 227 str., 12 x 19 cm, broširana, ISBN 961-90125-4-2. 5 ď Monika Kropej, PRAVLJICA IN STVARNOST. Odsev stvarnosti v slovenskih ljudskih pravljicah in povedkah ob primerih iz Štrekljeve zapuščine 1995, (ZRC 5), 280 str., 21x 29,7 cm, broširana, ISBN 961-90125-7-7. 6 • Janja .itnik, OREL IN KORENINE MED »BRUŠENJEM« IN CENZURO 1995, (ZRC 6), 244 str., 12 x 19 cm, broširana, ISBN 961-90125-5-0. 7 ď Darinka Trpin in Branko Vreš, REGISTER FLORE SLOVENIJE. Praprotnice in cvetnice 1995, (ZRC 7), 144 str. + 8 barvnih prilog + disketa, 21x 29,7 cm, broširana, ISBN 961-90125-6-9. 8 • Bla. Resman, BAROK V KAMNU. Ljubljansko kamnoseštvo in kiparstvo od Mihaela Kuše do Francesca Robbe 1995, (ZRC 8), 164 str., 12 x 19 cm,broširana, ISBN 961-90125-8-5. 9 • Fran Ramovš, KRATKA ZGODOVINA SLOVENSKEGA JEZI­KA I 1995, (ZRC 9), VIII + 246 str., 12 x 19 cm, trda vezava, ščitni ovitek, ISBN 961-90125-6-9. 10 ď Tadej Slabe, CAVE ROCKY RELIEF AND ITS SPELEOGE­NETICAL SIGNIFICANCE (Jamski skalni relief in njegov speleogenetski pomen) 1996, (ZRC 10), str., 21 x 29,5 cm, broširana, ISBN 961-6182-03-X. 11 ď Marko Terseglav, USKOŠKA PESEMSKA DEDIŠČINA BELE KRAJINE 1996, (ZRC 11), 256 str., 21 x 29,5 cm, broširana, ISBN 961-6182-07-2. 12 ď Zmaga Kumer, VLOGA, ZGRADBA, SLOG SLOVENSKE LJUDSKE PESMI 1996, (ZRC 12), 154 str., 17 x 24 cm, broširana, ISBN 961-6182-11-0. 13 ď Marjan Dolgan, TRI EKSPRESIONISTIČNE PODOBE SVETA. Pregelj, Grum, Jarc 1996, (ZRC 13), 168 str., 12 x 19 cm, broširana, ISBN 961-6182-13-7. 14 ď Martin Knez, VPLIV LEZIK NA RAZVOJ KRAŠKIH JAM. Primer Velike doline, Škocjanske jame 1996, (ZRC 14), 186 str., 21 x 29,5 cm, broširana, ISBN 961-6182­12-9. 15 • Naško Kri.nar, VIZUALNE RAZISKAVE V ETNOLOGIJI 1996, (ZRC 15), 154 str., 17 x 24 cm, broširana, ISBN 961-6182-16-1. 16 ď Dragica Turnšek, MESOZOIC CORALS OF SLOVENIA (Me­zozojske korale Slovenije) 1997, (ZRC 16), 513 str. + 211 tabel + 453 č/b slik, 22 x 30 cm, trda vezava, ISBN 961-6182-44-7. 17 • Toma. Erzar, OBRAT GILLESA DELEUZA. Teorija subverzije in ideja popolne ontologije v Logiki smisla in Anti-Ojdipu 1997, (ZRC 17), 248 str., 12 x 19 cm, broširano, ISBN 961-6182-41-2. 18 ď Stanka Šebela: TEKTONSKA ZGRADBA POSTOJNSKE JAME/ TECTONIC STRUCTURE OF POSTOJNSKA JAMA CAVE SYSTEM 1998, (ZRC 18), 123 str. + 6 barvnih prilog, 21x 29,7 cm, broširana, ISBN 961-6182-65-X. 19 ď SOUTH CHINA KARST I 1998, (ZRC 19), 248 str. , 22x 30 cm, trda vezavaa, ISBN 961-6182­68-4. 20 ď Miha Kosi: POTUJOČI SREDNJI VEK. Cesta, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem. 1998, (ZRC 20), 344 str., 17x 24,5 cm, trda vezava, ISBN 961-6182­66-8. 21 ď Maja Topole: MIRNSKA DOLINA. Regionalna geografija porečja Mirne na Dolenjskem 1998, (ZRC 21), 175 str. , 21x 29,7 cm, broširana, ISBN 961-6182-64-1. 22 • Marina Lukšič-Hacin: MULTIKULTURALIZEM IN MIGRACIJE 1999, (ZRC 22), 269 str., 12 x 19 cm, broširano. Primer: švedski multikulturalizem in slovenski izseljenci in pri­do­bi­la na­ziv dok­to­ri­ceso­cio­lo­gi­je. Nje­no ra­zi­sko­val­no delo je pos veceno pred­vsem socialno an­tro po­loš­ke­mu preu­ce­va­nju in teo­ri­ji mi­gra­cij in si­cer po­se­bej z vi­di­ka t.i. pro­ce­sov akul­tu­ra­ci­je. Kotasi­stent­kazaso­cial­noinpo­li tic­noan­tro­po­lo­gi­jojetudizu­na­nja so­de­lav­ka Fa­kul­te­te za druž­be­ne vede in Pe­da­goš­ke fa­kul­te­te v Ljub­lja­ni. Ob­ja­vi­la je šte­vil­ne raz­pra­ve in clan­ke v stro­kov­nih re­vi­jah Dve domovini/Two Homelands, Teorija in praksa, Antropološki zvezki inje av­to­ri­ca sa­mo­stoj­ne­ga knjiž­ne­ga dela z na­slo­vom Ko tujina posta­ne dom (Za­lož­ba ZPS, Ljub­lja­na 1995).