01 a j š a v e. Spisal M. Poklukar. VII. ^čiteljstvo si mora tudi samo prizadevati, da si kolikor možno olajša svoja bremena. Ves svet nas ne more storiti srečne, ako sami nečemo biti; vsi ljudje skupaj pa nas ne morejo narediti popolno nesrečne, ako zopet sarai nečerao biti; zakaj srečo nosi vsak človek sam v svojem srcu. Izvrstno postojanko ima učiteljstvo: raztreseno je po vseh dolih in gričih, a vendar je v društvih ter uradnih konferencah združeno v enotno celoto. Zdi se narn pa, da se ta ugodna priročnost ne izkorišča v zadostni meri. Tara nikoli ni treba tapati v negotovosti, zakaj vse inforrnacije v Sloveniji si zajemamo iz najčistejih vrelcev — svojih kolegov. Od Srednje vasi do Osilnice, od Šturij do Velike doline imamo nastanjenih vernih sodrugov, le dopisnico v roke, par stavkov na njo, in v dveh dneh že dobirao odgovor z Dolenjskega ali Notranjskega na Gorenjsko, da začasno ukrenemo potrebno pripravo. Take ugodnosti nima vsak! Kar imaš na prodaj, spečaš lahko po najvišji ceni; česar ti je treba kupiti, dobiš za najnižji denar v deželi, samo dopisuj si s tovariši na tistih rnestih, kjer veš, da je dobiti, ali da ni in-se bode prodalo. Pri prodaji in nakupu se ravnajrao strogo po načelu: »Svoji k svojim!" In prav urnestna so priporočila »Tovariševa" za razne tvrdke, listu na zadnji strani. Kupujrao le pri priznanih prijateljih šolstva in učiteljstva ter vso točno plačujmo, to nas bode silno povzdignilo v očeh vsega občinstva, ker to je prava kolegijalno&t, katere se je držati ne le pri obiskih, temveč tudi v javnosti med svetora. Mnogi izmed nas imamo otroke po srednjih šolah in ti nas stanejo grozen denar, kateri se s težo plačuje, zato smo z velikim veseljem pozdravili lansko leto idejo o zameni otrok za časa šolanju. Da se vpelje zamena, bi bilo znatno olajšano marsikomu plačilo, in človek bi bil še brez skrbi, ker bi irael nštudenta" v prijateljski družini, torej v varnem zavetju; misel ta je zlata vredna in treba jo bo vresničiti na kak način — čim prej, tera bolje. Mlajšim kolegom, osobito oženjenira, bi toplo priporočali, da pristopajo polnoštevilno k vdovskemu uciteljskemu društvu, se zavarujejo pri Slaviji za slučaj smrti, zakaj deset definitivnih let je precejšnja doba, katere ne doživi vsak, in strasna muka mora biti bolniku na smrtni postelji, ako je prepričan, da njegova družina po smrti njegovi še nima pravice do pokojnine; mučen pa je tak pripetljaj tudi bližnjim kolegorn, ker nimajo toliko, da bi mogli izdatno pomagati, a samo opazovati bedo nekdanjega prijatelja, j _ zopet grozno. Tovariš in prijatelj, če ti kdaj nanese prilika, da moreš nakloniti kako podporo, ustanovo, premijo ali karsibodi drugih priboljškov komu izmed učiteljstva, stori to z veseljem ter z ono vnemo, katera spremlja blaga dela, ter si bodi v svesti, da se z biseri plačuje vsaka solza, katero utrneš iz očesa svojemu bližnjiku. Taka okolnost se nudi pogosto našim zastopnikom v okrajnih in deželnem šolskem svetu. Ne domišljaj si nihče, da postane z izvolitvijo nekak predstojnik svojim volivcern-kolegom, o ne! ravno nasprotno; s tem, da izvolitev prevzarneš, se pospeš na stalo brezplačnega zagovornika uoiteljstva v svojera okraju. Ne išči v tej službi samega sebe, tudi priljubljenosti ne bode prinesla vselej, ako jo vestno vršiš in če nisi rnož, da bi jo opravljal odločno za čisto in golo pravico ter neskaljeno resnico v slučaju tudi sam zoper vse druge glasove, pusti to spretnejšim rokara, nisi za učiteljskega zastopnika! Verjemi mi, da ima vsak okraj dvoje vnetih, sposobnih ter za naše pravice gorečih mož s potrebno zgovornostjo in sronostjo za zastopnika, če bi bil tudi ženskega spola, boljši bode, kakor jeguljast obetač, kateri kolege slepari na vse mogoče naeine, a na pristojnem mestu si ne upa ziniti prave besede. Casi so resni, zato učiteljstvo dobro premotruj svoja zastopnika in kjer imaš prava, jih obdrži, zakaj mnogokrat bodeta olajševala sitne neprilike. Še imamo eno stvar, katera bode prav čutno olajševala bedno stanje uciteljskim družinam, in ta je: nllčiteljski konvikt". Dragi kolega ter ljubezniva koleginja, če imaš družino, skrbi za njo, to je prva tvoja dolžnost. Glej, da jo spraviš do kruha in da ne bode v nadlogo nikomur in nikoli. Hiti skrbeti za njo, dokler si zdrav in živ; kdo ve, kaj te v kratkem zadene. Ena ponesrečena družina škoduje stanu več, kakor mu koristi sto srečnih, zakaj Ijudje so že taki, da nam slabote pamtijo desetletja, a naše zasluge pozabljajo precej. To se ne da popraviti; pač pa lahko zabranjujemo predbacivanja s tem, da odstranjamo dogodke, kateri so povod govoricam. Zatorej mlademu tovarišu z raajhno plačo in veliko družino ni treba podpirati nic drugega kakor sebe in svojce, saj je sarn podpore najbolj potreben; bode že prišel čas, ko bode raogel žrtvovati i on svoj del. Vsa drugačna pa je stvar pri starejših učiteljih in učiteljicah, kateri so svojce že oskrbeli, imajo plače prvega razfeda, prihodnjost jim ne žuga s stroški in ne kaže vedno večjih izdatkov; oni imajo stanovsko dolžnost podpirati potrebna podjetja kakor je naš konvikt. Domislijo naj se nazaj na svoja prva službena leta, kako so se borili za obstanek in potem bodo radi darovali konviktu svoj obolus v dvojini ali še celo v ranožini, ker ne bodo privoščili težav v svoji mladosti nobenemu učitelju več. Pri konviktu se ne sme izgovarjati s tern, da ga ne bode vsak potreboval, to je puhel izgovor in vreden slabšega izvora kakor je učiteljski razum; tako bi se lahko izogibali vsem plačilorn k najkoristnišim napravam, in nobeno večje delo bi ne bilo zagledalo belega dne. Pokažemo le na gledališče, vojašnico, bolniščnico, Zabjek, železnice, vse šole itd., za katere vsi državljani plačujemo, dasi jih je ranogo, kateri še n. pr. železnice niso videli. Konvikt je učiteljsko podjetje, z njim stojimo ali pademo, in kdor more, ta naj poseže v žep tem globokeje, čirn več je notri in čim lažje utrpi denar. S takim ravnanjem si bodemo znatno olajšali svoje bolečine, in boljši časi nam morajo roditi slajše življenje.