KNJIŽNA POROČILA IN RECENZIJE / DE NOVIS LIBRIS RELATIONES ET IUDICIA
Milan Dolenc, Zagovori v slovenski ljudski medicini. Uredili in dopolnili Zvonka Zupanič Slavec in Marija Makarovič. Ljubljana: Inštitut za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, 1999-276 str., ilustr.
Univerzitetni profesor na Veterinarskem oddelku Biotehniške fakultete v Ljubljani dr. Milan Dolenc je po upokojitvi pogosto prihajal na Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU v Ljubljani s kakšno prošnjo, novim podatkom, novimi izzivi za svoje delo, vendar kljub svoji zagnanosti svojega življenjskega dela, ki se ga je lotil v tem obdobju ni mogel dokončati tako, kakor si je želel. Tako zagovori po vsebinski strani namreč še vedno čakajo na kompetentnega raziskovalca, saj mora v tem primeru poleg etnološkega znanja res obvladati tudi medicino in veterino in ne zadošča le filološko znanje, ki ga ima današnji slovenist. Vse to kaže, da bi se bilo treba zagovorov lotiti skupinsko. Dober zgled temu dajeta že zgodovinarka medicine dr. Zvonka Zupanič Slavec in etnologinja dr. Marija Makarovič. Hvalevredno je, da sta delo v okviru danih možnosti pripravili do ravni, da je vendarle moglo zagledati beli dan.
V spremni besedi sta izrecno poudarili, da je delo ostalo, žal, torzo, in pokazali na nekatere njegove šibke točke, da bi koga od poznejših raziskovalcev ne zavedlo k napačnim sklepom. Zvonka Zupanič Slavec opozarja na poseben jezik in slog tega žanra, ki ima praviloma medicinsko pa tudi religiozno funkcijo in ga je le na robu še mogoče uvrstiti v sistem slovstvene folklore. Zgodovinarka medicine najstarejši način zdravljenja, to je z besedami, upravičeno povezuje z današnjim alternativnim zdravljenjem. Glede na mednarodni izvir številnih slovenskih zagovorov je smiselno, da sta spremni besedi obeh avtoric prevedeni tudi v nemščino.
Sledi uvodna beseda pokojnega Milana Dolenca, ki se v njej največ opira na Ivana Grafenauerja in Milka Matičetovega. Iz nje zvemo, da je Vinko Möderndorfer, ki se je še pred Dolencem največ ukvarjal s to problematiko, zbral 230 popolnih in 35 okrnjenih zagovorov, on sam, Milan Dolenc, pa je zbral 780 enot tovrstnega gradiva, v katerem niso le zagovori, temveč tudi rotitve, apokrifne molitve ipd. Največ zagovorov se nanaša
na odpravo posledic kačjega pika tako pri ljudeh kot živalih in izvirajo iz davnine, vendar jih je veliko preoblečenih v krščansko besedišče.
Prvo poglavje je namenjeno pregledu, kaj so doslej različni avtorji pisali o zagovorih od Valvasorja naprej. Sledi osem poglavij, v katerih so zbrani zagovori zoper različne bolezni, začenši s kužnimi prek notranjih, bolezni kože, zagovori zoper poškodbe in nezgode do otroških in drugih različnih bolezni in zagovorov, ki veljajo za vse bolezni hkrati. Deveto in deseto poglavje vsebujeta zagovore zoper bolezni pri živini. Deseto poglavje predstavlja skrivno pisavo za zagovore, zadnji dve pa apokrifne molitve kot obrambo pred boleznimi in dve ljudski pesmi, v kateri je Jezus »arzat«. Na koncu so objavljeni viri in literatura na podlagi dveh Dolenčevih prispevkov o tukajšnji temi. Za boljše razumevanje besedil je dodan slovarček narečnih, starih in zastarelih knjižnih ter germanskih in romanskih sposojenih in pri prepisovanju starejših besed narobe prepisanih besed, ki so navedene v zagovorih in navodilih za zagovarjanje. Povzetek ponovi temeljna dognanja posameznih poglavij.
Marija Stanonik