Cena za celo lota po pošti 2 gold. 20 kr., za pol leta 1 gold. 10 kr.; brez pošte za celo leto 1 gld. 40 kr., za pol leta 50 kr.,
SLOVENEC
listi
za podučenje naroda.
za ene kvatre 30 kr.Posamesni listi po Skrajc.Na-ročila prejemajo vse c. k. pošte, v Ljubljani pa založnik.
V ponedeljik 5. Listopada 1849.
Mjjubodin,
jilpogat mož imel je sina Kter’ga ljubil je čez vse, Le za svojga Ljubodina Je gorelo mu serce.
Ako mamki drago bilo Kaj na timu svetu je,
Kar jo zmiram veselilo Je edini sinik nje.
Ze v mladosti sta skerbela Oče , mati, obe dva Sta učiti ga velela,
Kar potrebno mislita Učenika dost’ jezikov Sta plačala prav drago,
In bogastvo njih prednikov Je le njega čakalo.
Cel dan dela skerbna mati De zvečer je vtrudena, Dost’ noči ne more spati Od skerbi obudena.
Zmiram oče se je trudil Si bogastvo pridobit,
Ni priložnosti zamudil Svojga sina podučit.
Ubogi oče revna mati,
Ah zakaj se trudita ?
Jel bo sinek razkopati, Kar vidva dobila sta. Grenko vaše bo plačilo Za velike te skerbi,
Vaše dneve vam grenilo, Kar vas tol’ko veseli.
Dokler mlad še vaš je sinik, Vam le dela upanje,
Dokler majhen Ljubodinik, Posladkuje trudenje.
Ah kak sladke ure vaše Hitro vam naprej lete,
Dokler sin se ne obnaše, Trikrat srečni stari ste
Osemnajsto leto pride,
Kar se dete je redilo,
Tu se dete Ijnbo spride Se dočisto prerodilo, Miloserčnost se zgubila, Oterpnelo je serce,
Ako mati ga svarila,
On začel jezit se je
In štemanost ga zbudila Svojiga iz roke očeta,
In prevzednost napuhnila, Cistoserčnost je vdvzeta, Staršev je zastonj beseda, Slišat jo ne more ta,
Lepa vsaka ga objeda Iz ust, ki staršev je prišla.
Vselej bistro je pogledal,
Ko ga mati kaj svari,
Ako oče prepovedal,
De se s hiše ne gani,
Je začel se togotiti In škripati so zobmi,
Pa je jel z nogami biti,
V njemu je zavrela Jtri.
Pa ta sterga močne spone,
Iitere so vezale ga,
In očeta evojga kolne ,
In dolžnosti ne pozna.
Samovoljnost, pravi oča,
Je iz pekla vnn prišla,
Ko debele merzle toče Zrelo sadje pokonča,
In en potok je dereči Ki čez skale se vali,
Zemljo s sabo hoče vleči,
De več sadja ne rodi.
Burja, ktera močno piha,
In čez morje tje vihra In valove morja viha Barke jezno pokonča,
Oginj je zareči v strehi In ne usmili se lete,
Temuč tih v peklenskim mehi Cela mesta dol požre.
(Konec sledi.)
Žiga baron Herberstein.
(Dalje.)
Iz Francozkiga in Laškiga vernlvšiga so Herbersteina kmalo zopet v nemško mesto Vorms poslali, ko je Martin Luter predvvisokim deržavnim zboru stal, na Virtemberško, Nider-lanško, Češko in Ogersko. Na vsili teh potih je svoje opravila srečno opravil. Oženil se je s Heleno Saurau.
V drugo je bil k rusovskimu cesarju poslan. Na to pot, kteroje nadvojvoda Ferdinand v cesarjevim imenu napravil, se je podal Herberstein 18. Prosenca 1526. Namen te poti je bil, čaru Vasilju Ivanoviču prijaznost poverniti, kteri je, zvediti deje bil Karl V. rimski cesar izvoljen, poslance na Španjoljsko poslal, — in zvezo zoper Poljake ponoviti, ktera je bila nekadaj s cesarjem Maksimilianam storjena. Ko je skozi Moravsko popotoval, je prejel Herberstein povelje od nadvojvoda Ferdinanda iz Avgsburga 1. Svečana 1526, v kterim mu je bilo naročeno, posebno na vero, ceremonie in duhovne bukve rusovske cerkve svojo pazljivost obračati.
Herberstein je pa svoje prebivanje v Moskovi prav posebno in z veliko srečo na zgodovino, zemljopisje, statistiko in postavstvo Rusije, in na vero, šege in navade njenih prebivavcov obračal. Velike in nepozabljive so njegove zasluge za vednost daljnih dežel, posebno Rusije; njegovo delo „Rerum M os c ovit a-rum Commentarii“, ktero je še le v letu 1549 dodelati čas
V	tovaršijah bil podnevi,
Ker dobriga ni učil,
Hodil je po poti levi,
Igral, postopač in pil
In zapustil plese blage, Praznil je očetov žep,
Kupil je obleke drage,
De bi bil fant zal in lep.
Kol’krat mati tugcpolna Potok grenkih solz toči,
Je globoko v sercu bolna In zdravila za-njo ni;
Ah zastonj je prošnja vsaka, Ktero mati izusti Materna kervava plaka, gina ta ne obudi.
V	sercu oče bolečine, gam jih za-sc priderži, Preden sonce v morje zgine Trikrat sina posvari,
imel, je ko j, ko je na svitlo prišlo, klasiško ime dobilo. Več ko sto let je edini vir poznanja Rusije ostalo in je še zdaj v hvaležnim sponiinju prijatla ljudoznanstva, ustave, navad in šeg rusovskiga naroda. Veliko važnih vednost in znanost je dobil od rusovskih to-mačev (Gregor Istumin , Vlas in Demitrij) in od kneza Fedoroviča Kurbskiga, kteri je armado v Sibirio peljal in mnogo dotistihmal neznanih dežel vidil. Drug, od ptujcov do tiste dobe nevpotrebovan, vir je našil Herberstein v nenatisnjenih rusovskih letopisih, ktere je, ker je slovenski jezik umel, pridno prebiral. — Zaničevani slovenski jezik je pomagal, de je bil, kakor učeni Schlötzer pravi, drugi iznajdnik Rusie za zahodno Evropo. Kako nas morajo besede našiga rojaka spodbosti, ktere v njegovi nemški „Moskovii“ beremo: „Zusolcherekhün-digung haben mich die lateinisch und Windisch Sprach vasst geholfen , und mich dess ergetzt, des ich in meiner Jugent derhal-ben beschwürt bin worden, wann umb der Windischen Sprach willen von unenfarnen vill bekiimmerliche Wort hören müssen, wie mich dann etlich auch der Latein halben dergleichen jrs vermai-nens spöttischen ain Doctor genannt, des ich mich doch für ain Ehr angenommen, wann ich mir des würdig erkennt hette, und mit vil andern spitzigen Worten, die mich aber von den sprachen nie abgezogen, sondern wo ich ursaeh gefunden, dieselben zu reden mich nit geschieben, oder geschämbt, weil ich es einem andern für Ehr und Wohlstand geachtet“.
Pokazat, kako dobro je Herberstein rusovsko umel, bi se dalo marsikaj iz njegovih del napeljati, in z vidljivim dopadajenjem nam pripoveduje Herberstein, de ga je veliki knez prijazno po-prašal, ali je kadaj svojo brado odrezal. Na to vprašanje mu je Herberstein, kakor sam govori, brez pomoči tomača odgovoril, de jo je, in de mu je potem car rekel, de jo je tudi že odrezal in sicer, ko se je v drugo oženil.
Zopet od rusovskiga cesarja poslavljen se verne nazaj s poslanci, ktere je ta cesar k rimskimu cesarju poslal. Kmalo jezve-dil žalostno poginjenje kralja Ljudevika v Mohaškim močirju. Zavoljo tega je šel brez povelja v Krakovo, de bi poljskiga kralja odvernil od dobrot, ktere je zapoljevi rodovini namenil in se potegoval za volitev Ferdinanda. To mu je tudi po sreči šlo, in Herberstein je hitel z rusovskimi poslanci v Prago, de bi kralju Ferdinandu to veselo novico sporočil, ki je v tem mestu prebival. —
Nevtrudljiv je opravil v desetih letih za življenje nevarne poslanstva na Ögersko in Poljsko. V letu 1547 ga je cesar zavoljo njegovih in njegove domovine zaslug za deržavo in za cesarsko rodovino v stan barona povzdignil. — Zdaj so se vojske s Turkam začele. Treba je bilo zopet Herbersteinove bistroumnosti in delavnosti.
V letu 1541 ga je posal kralj Ferdinand po zgubljeni bitvi pri Budi v turške šotoriše k Suleimanu, kteri se je vsiga zdol-niga Ogerskiga p o vlas til, de bi se z njim za mir ali vsaj za ne-
kajčasni pokoj pogojeval. Tudi to opravilo je Herberstein modro doveršil.
(Konec sledi.)
Vremenske pravita.
(Konec.)
fj Znaminja zgodnje zime.
Nenavadno visoke mravliša mesca Rožnika; odhod množili ptičev pred svetim Mihelam; nenavadno dolgo zelenjenje listja dreves; dolgo ovisenje orumenjeniga listja dreves; zarinjenje osa v zemljo v začetku jeseni.
g) Znaminja mehke zime.
Če so ptiči v jeseni medli; če je veliko miš; če se ovce pozimi gonijo; če je poletje suho in ne preveč vroče; če o svetim Mihelu zlo dežuje; če so gore poleti čiste; če je jesen zlo viharna ; če drevesa v jeseni zopet cveto; če je veliko žiru pa malo želoda, ternjul, hmela, babjiga zoba v jeseni; če je želod znotraj prazen in mokroten.
lij Znaminja debeliga snega.
Veliko megle v jeseni; belota persnih kosti pečenih gosi; mišne gnjezda na visokim v žitu; drobna toča v začetku slane; prav droben sneg; lajanje lesic; tiho gorenje ognja v peči; prevelika čistost žarečiga oglja.
>	ij Znaminja hude zime.
Če je poletje zlo vroče in imajo gore veliko dima; če ima suka jetra naprej obernjene; če so ptiči v jeseni zlo debeli; če je o svetim Martinu lepo vreme; če so persne kosti pečenih gosi ru-jave; če resa in robida od zdolej proti verhu obilo cvete; če je obilo želoda, ternjul, limesa, babjiga zoba; če je želod suh in vel.
k~) Znaminja dolge zime.
Če so mravliša nenavadno visoke; če je veliko Seršenov in osa v Kozopersku; če ovce v jeseni nevoljno v hlev gredo; če gojzdni ptiči radi blizo hiš živeža išejo; če ima resa veliko cvetja na verhu mesca Rožnika.
Ij Znaminja hudiga mraza.
Suhota in mrazota brez praviga zmerzovanja; odjenjanje ojstriga zraka, kadar se sapa preverže; kadar mraz o tamotnim in oblačnim zraku naglo odjenja; rahlo vreme mesca Grudna in Prosenca, pa malo mraza in snega.
mj Znaminja odjuge.
Blede, goste, podolgaste ali štirivogljate zerna toče pozimi; velike, goste snegove cunje; če dež kmalo zmerzne, ki na zemljo pade; če se sneg o še terpečim mrazu juži; če od ledenih sveč kapa; slana o jugu.
A
n) Znaminja rodovitniga leta.
Obilo snega o pravim času; zmerznjava v pravim času; zmerna vlaga in zmerna suša o setvi; dostojno dežja mesca ve-liciga Travna; topli in suhi dnevi o cvetenju sadniga drevja, pšenice in erži; vlažno suh Sušeč, deževen mali Traven in toplo poletje; snežnica brez dežja in zmerznjave.
oj Znaminja nerodovitniga leta.
Ponočni mraz in slana poleti; preobilna megla v malim Travnu; preveč mokrotno poletje in jesen; sever, posebno o cvetenju; prevlažna pomlad, nenavadno rastenje boba; mnogo želoda.
pj Ključ za prerokovanje vremena.
J. V. Heršel, sloveči zvezdogled, je sledeče, od c.k. kmetijske družbe na Dunaju skušeno pravilo postavil; ktero so z bivšim vremenam leta 1$38 in 1839 priličili. Med 78 prerokovanji, kterih vsako se je na teden nanašalo, se jih je 57 natanjko izpolnilo. Vzame se, de se značaj vremena z uro sklada, v kteri je šip, mlaj, pervi in poslednji kraje, to je z uro, v kteri se luna premeni.
	Ko	se luna premeni			pomeni		Poleti	Pozimi
Med	12.	uro	o poldne in		2.	popoldne	veliko dežja	sneg in dež
n	2.	33	popoldne	33	i.	33	premenljivo	lepo in prijetno
n	J.	n		33	6.	33	lepo	lepo
n	6.	n	v	33	8.	zvečer	(lepo o severjuali 1 zahodnim, dež o	dež in sneg o južnim ali zahodnim
33	8.	33	zvečer	33	10.	33	jjužnim ali južno | zahodnim vetru	vetru
n	10.	3?	33	33	12.	ponoči	lepo	lepo
33	12.	n	ponoči	33	2.	zjutraj	lepo	merzlo, razun o
								jugu
n	2.	n	zjutraj	33	4.	33	merzlo z dežjem	sneg in vihar
33	1.	n	33	33	6.	33	dež	33 33 33
n	6.	33	n	33	8.	33	sapa in dež	vihar
n	8.	n	33	33	10.	33	premenljivo	sapa , sneg in
								merzlo o izhodnim vetru
								
n	10.	n	33	33	12.	opoldne	veliko dežja	sapa
Opomba. Vremenske pravila smo posneli iz bukev, kterih napis je: Vollständiges und praktisches Handbuch zum Betriebe aller Zweige der Landwirtschaft für Landvvirthe und die es werden wollen itd. von Reinhold Nobis, in smo ga pripravljeniga imeli z mnozimi iz teh bukev za kmetovavee predelanimi sostavki za „Kolednika“, kteri bo tudi letosi in mende vselej samo v obljubi ostal. Vred.
Premišljevanje»
Kaj potrebujemo novih in ojstrih prevdarkov, kaj bistrih in prebrisanih pregledov za spoznati, kaj de je Bog? Zadosti de povzdignemo svoje oči proti nebu, za gledat in začudili se, čez neštevilo tistih nebeških teles , ktere so njega roke iz nič poklicale in tako krasne naredile, in tiste velike ognjene oblice, ktere se krožijo tako ravnolivno nad našimi glavami, ktere oblice, ali sko-rej bi jih imenoval tolikajn svetov, njegova moč veže, njegova beseda oživi, njegova moč druži, njegova zapoved kroži, njegova dobrota osvitli, in mémo kterih naša zemlja, ako jo pogledamo, dru-zigani, kakor en prah mémo Čimborasa, ena kaplica mémo oceana, ena luč mémo ozvezdaniga neba, en pesik mémo naše cele zemlje.
O kakošna lepota in veličastvo! Kdo je zapovedal soncu: Stoj, ne gani se, tvoj sij pošli na zemljo, ogrej sadje in zeliše, in oznanuj človeku mojo čast, mojo visokost in moje veličastvo? Kdo je rekil luni, vstani in brez počitka kroži se okoli zemlje, in kadar bo noč s temoto jo pokrila, razkropi to tomoto in osvitli zemljo, de spozna človek v tebi mojo dobroto ?
Kdo je dal bitje in imé tisti neštevilni množici zvezd, ktere s svitlo lepoto kinčajo firmament ponočni ? Kdo je tisti umetnik ne-sprevdarjen in ne za popadljiv, kterimu je mogoče bilo vse te čudeže iz nič v bitje in lepoto poklicati, te čudeže rečem, v kterih se naše premišljevanje zgubi, naša pamet zmeša in naš um svoje slabosti spozna? Kdo bi bil v stanu vse to narediti, če netavikši stvarnik vsiga, kar vidimo, slišimo in čutimo? Ali morde bi bilo prišlo vse to samo od sebe, samo iz svojev moči, iz nezapopad-ijiviga ničlija in iz neprevdarljivih temot? Če vse to premisliš, ali boš še dvomil, de je en Bog, kteri je sam od sebe od vekomaj, kteri je vstvaril celi svet samo z besedo, iz nič'' .ali boš še pripisal veliko vsigamogočnost tistim stvarem, ktere same od sebe nič ne morejo ? Ena sama beseda vsigamogočniga Boga, in vse so pokončane !
Narbolj divji ljudjé, nar neučene ljudstva, narbolj pri-prosti narodi zastopijo besede, klic in oznanilo nebeških besednikov in oznanovavcov, ktere je Bog postavil nad našo glavo, ti se ne utrudijo in ne nehajo oznanovali njega vsigamogočnost, iz-klicovati njega dobroto, govoriti od njega svetosti, besedovati, od njega usmiljenja, razodevati njega veličastvo celimu svetu. — Ti oznanovavci govoré jezike vsili narodov, vedo misli vsa-ciga človeka, zapopadejo in razumejo vse kar se govori, kje se govori, kako se govori in koliko se govori. Ni ga kraja, kamor oni ne pridejo, njih svitloba in siji se razlijejo čez kraljeve gradove, čez knežke terdnjave, čez mesta bogate, čez terge uboge, čez polja široke, čez prazne pušave, čez loge zelene, čez germe požgane, čez niške doline, visoke planine ; ni ga kraja, de bi oni zanj ne vedili in ga ne najdili. Poglej človek, to so perve knjige, ktere je Bog odperl, de naj jih človek bere, in iz njih se uči: Kaj de je Bog in kaj vse druge stvari memo njega. Tako so ljudjé
spoznali, de je en Bog, kteri je vse vstvaril, so ponižali se,per-klonili glavo, in so njega molili.
(Dalje sledi.)
Drobtinice iz živalstva.
Pajk.
(Konec.)
Rad bi bil vedil, koliko pajk napresti inore. Razderl sim njegovo mrežo. Drugo naprede zopet in jo razdrem. Nehal je presti in mislil sim si, zdaj je ob vse. Pa plačal se je trud, ga v njegovih zvijačah gledati, de je svoje življenje ohranil.
Zdaj je svoje noge k sebi skerčil in je obležal kot klobčiček, dostikrat šteri ure, brez de bi se bil premaknil; če se je muha približati upala , jo na-njo vstrelil in malokadaj mu je odšla. Zdaj je ležal kakor mertev v terdnim spanju, pa enako je šinil na vse, kar mu jeza živež se zdelo.
Nazadnje je bil sit taciga življenja. Sklenil je, druziga pajka z njegoviga sedeža pregnati.
Z veliko pogumnostjo se loti tadaj sedeža svojiga soseda, pa ravno tako pogumno ga je sovražnik sprejel. Pa to mu ni serčnosti vzelo. :— Druziga pajka je tri dni obsedal, ga umoril in njegovo posestvo prevzel. —
Ta pajk je tri leta živel. Večkrat sim mu nogo izderi, v dveh ali treh dnevih je novo dobil.
Začetkama se me je pajk bal, ko sim se mu bližal. Sčasama je bil tako privajen, de je muho z mojih perstov vzel. Samo če sim se njegove pajčevne dotaknil, se je pripravil ali prijeti ali pa se braniti.
V spopolnjei svojiga popisa moram pristaviti, de pajk ne plane koj na manjši muhe^ ktere v pajčovni obvise. Zakaj če bi muha pajka vgledala, bi se ga vstrašila in to bi ji dalo moč se iztergati. Pajk toliko časa čaka, de se muha z nečimernim prizadevanjem vtrudi in zamota. Tako gotovo pajku ne odide. —
Pajk je manjši, kakor ona. Ona leže jajca in ko jih izleže, jih skerbno zaprede. Če je prisiljena zbežati, se prizadene, jajca sabo vleči in pogine tako dostikrat zavoljo svoje materske ljubezni.
Koj ko so mladi izvaljeni, začnejo presti in vidama rastejo. Če jim hoče sreča, de muho vjamejo, kar že 24 ur po izvaljenju storiti zamorejo, padejo lakomno čez njo. Pa tri do šteri dni prežive brez živeža in desiravno nič ne vživajo, rastejo vunder od dne do dne za polovico.
Ko so pajki stari, rastejo samo v nogah, in kadar jim v starosti udje oterpnejo, si ne morejo več plena dobiti, in poginejo lakote.
Pes izda ubijavca.
Neki plemenitaž na Angležkim je hotel svojiga prijatla v Var-viški grofinji blizo mesta I.orentri obiskati. Se nekaj ur je imel do mesta in ko je ravno skozi gojzd poleg ceste jezdil, ga je silno žalostna zgodba vstaviti se primorala. Njegov pes, velik močen hert, kteri ga
je na vsih njegovih potih spremljal, je zašel od velike ceste. Kmalo pa začne strašno tuliti. Mislil si je gospod, de se je kaj posebniga zgodilo in se prepričat jezdi v gojzd naravnost tje, od kodar je prišlo psovo lajanje. Vidil je tam psa, kako je obraz mlade, v kervi ležeče dekle lizal in vohal. To viditi, skoči od usmiljenja gnan s konja, de bi vidil, ali je še mogoče, jo oteti ali ne. Ko pa vidi, de je njeni život z nožmi preboden in ona vsa inertva, jezdi žalosten dalje, obljubi pa njeniga umorivca, ako ga dobi, gosposki izročiti.
Komaj jezdi kakih sto korakov, kar ga strašno vpitje kakor od človeka vstavi, kteriga hoče divja zver stergati. Ozre se nazaj po svojim psu, pa nikjer ga ni viditi. Pokliče ga, pa pes mu odgovori z majhnim vpitjem, kakoršno je tem živalim lastno, kadar jim hoč kaj uiti, kar derže. Gospod priteče in vidi, de njegov pes precej dobro ob-lečeniga človeka derži in zadaviti hoče. Samo s tem se je mogel vbra-niti, de je svoj vrat s svojimi rokami pokril. Kri mu je povsod derla. Prav v usmiljenja vrednim stanu je bil. Zastonj je gospod svojiga psa glasno klical, še le z dolgim prilizovanjem in pretepovanjem ga je pripravil, de je nesrečniga človeka spustil.
Pa preveč dobro je poznal krotkost svojiga psa, kakor de bi mu ne bila posebna prigodba posebnih misel v glavo dala. Tode neznanimu, kte-rimu je življenje otei, ni nobene svojih misel pokazal, ampak še le tolažil in za zamero ga je prosil, de mu je pes tako nesrečo naredil. Obe-zal mu je rane z obljubo, de ga bode na svoje stroške ozdravil. Pregovoril ga je, v pervo vas z njim iti, ker bi sicer še lahko v nevarnost prišel, de bi ga pes zopet napadel.
Spotama je pes vedno le v moža gledal. Ko gospod z njim v go-stivnico pride, vpraša zdajci po zdravniku. Zvedši pa, de ni nobeniga v tem kraju, se zaluči gospod na konja rekoč, de hoče zdmvnika pripeljati ; izročil je pa človeka kerčmarju in mu priporočil, ga ne iz nemar pušati. — Čez pol ure pride s sodnikam in z beriči nazaj. Zagledati se, ste se sodnik in ranjene zlo začudila. „Mende ni vaša resnica“, reče sodnik gospodu, „de imam tega gospoda kakor hudodelca prijeti ? Po-znaniga kot pošteniga, verliga moža; moj sosed je in še celo moj prijatel“.
(Konec sledi.)
Sploh koristna reč.
Mah z dreves spravljati.
Mah je sadjonosnimu drevju silno škodljiv. Kakor červ je, ki ga objeda , mu en del sokov vzame in brani, sad obroditi. — Toliko beržeje ga vkonča, kolikor mlajšimu začne rasti. De se mah odpravi, je treba zemljo okrog drevesa do krivine velike korenine razkopati in v to globelj lopato pepela, iz kteriga je bil že lug narejen, stresti. Maloka-daj še potem mah raste. Če se tako večkrat naredi, se da drevesu še veči rodovitnost. Tak pepel pa tudi travnike dobro gnoji.
Založnik: J. Giontini. — Odgovorni vrednik: Fr. Malavašič. Natiskar J. Blaznik v Ljubljani,