Friderik Horvat: (t 15. 10. 1932.) (Obletnica čudovito požrtvovalne ljubezni do bližnjecja.) V četrtek dne 13. oktobra 1932, ob en četrt na 7 zvečer je zlobna roka kmalu zasačenega, obsojenega in sedaj zaprtega požigalca zanetila gospodarsko poslopje Vinca Kociperja v Šardinju št. 36 v župniji Velika Nedelja. Med prvimi, ki so hiteli na pomoč, je bil sosed Herman Rajh, mož srednje velikosti, črnih polnih las, prijaznega, prevdarnega pogleda, širokih pleč ter močnih rok. Herman sreča Vinca, ki žene kravo iz gorečega hleva in kliče: »Sosed, reši mi še drugo kravo!« Herman skoči v hlev, ki je bil poln dima, odveže verigo, udari kravo in jo požene ven čez prag. V tem trenutku se pa vsuje goreča streha raz hlev na kravo in jo opeče tako, da jo morajo zaklati in razprodati v prvo skromno pomoč pogorelcu; za kravo skoči iz hleva Herman, prileti med gorečo streho in pade. Obleka se mu vžge, goreč se plazi po rokah in nogah črez gorečo tramovje in po nepopisnem trudu se privleče sre.no 30 korakov preč od goretinc; tukaj trga gorečo obleko raz sebe brez uspeha, ker globoko požgane dlani rok nimajo več čutila; po tleh se valja sem in tja in okrog in kliče na pomoč; nikogar ni, ker vsled dima ga nikdo ne vidi, vsled tuljenja in prasketanja ognjenih plamenov nikdo ne sliši. Še en Obupen klic »Na pomoč!« Tega sliši in spozna Roza, njegova ženar groza jo iipreleti, pošlje urno sosedo Trezo Kosi r, vr.em vode naprej, za njo hiti sama In sinaha in drugi. Ubogi Herman! Gorečega pogasijo in pečenega dvignejo. On pa pogleda svojo ženo in glasno zas.oka: »Roza, glcj, kakšen Sem scdaj jar.« Okoli ledij usnjat pas, par cunj spredi, par cunj na hrbtu, cunjo na roki, cunjo na nogi, požgani lasi na glavi, ožgano desno lice, ožgano desrio pleče, ožgana ledja in križ in dlani rok in stegna nog do kolen. Roza in vsi došli si zakrijejo oči in glasno jokajo. Herman pa tolaži na vse strani, pogleda pogorišče sosedovo in ga pomiluje. Ko zagleda tudi svoj dom, celo nepoškodovan dom, srčno zahvali Boga in ljudi, ki so ga branili. Zdaj zbere svoje še ostale moči in koraka s sežganimi nogami, podpiran od žene in drugih, v svoj dom. . Tukaj strgajo raz njega še ostale cunje, ga ovijejo v hladilno plat- neno rjuho in položijo v postelj. Loti se ga silna mrzlica, želi v bolnico; po pretresljivem slovesu od žene, otrok ter sosedov, ga takoj odpeljejo v eno uro oddaljeno bolnico križniškega reda v Ormožu, in ob 9. uri zvečer ga sprejmejo v temeljito oskrbo križniške sestre po navodilu g. primarija, operaterja dr. Hrovata. Naslednji dan petek je bil za Hermana pravi veliki petek na Golgoti, — dan nepopisnih bolečin; čudovito mirno, tiho, vdano, ikrotko jih prenaša. Na zvečer želi nadnaravnih tolažil sv. vere. Ob strani mu stoji monsignor pater Bernhard Polak, ki mu podeli najprej zakrament sv. pokore. Celo noč se Herman pokori, gleda na sv. križ in očiščuje svojo dušo v ognju trpljenja. V soboto zjutraj spreme sv. popotnico, posledno maziljenje, papežev blagoslov, ob četrt na osem zjutraj umre v Gospodu na god velike trpinke sv. Terezije dne 15. oktobra 1932. Dne 17. oktobra so prenesli njegovo truplo k Veliki Nedelji in v velikem spremstvu ginjenegs. Ijudstva spremili k zadnjemu počitku na zaželjenem domačem pokopališču. Pogrebne slovesnosti in zasluženo slov. od vrlega moža je opravil dekan F Horvat. Hermaii Rajh je bil rojen dne 28. ;.. 1875 v Svetinjah, dne 13. 2. 1901 se je priženil k Veliki Nedelji, leta 1924 je postavil novo hišo, zapušča ženo, enega sina in dve hčeri, obe cerkveni pevki. Bil je vzoren katoličan in rodoljub, visoko je cenil pošteno krščansko berilo, k.njigo in časopis, zato naročnik Mohorskih knjig 25 let, »Slov. gospodarja« 20 let. Vsestransko vzoren n~iož poznim rodovom, mučenec v trpljenju, učitelj ljubezni do bližnjega.