Tonček gre na božjo pot
in.
fepo jasno jutro je potrkalo na malo okence Po-dlogarjeve koče. Zgodaj je bil danes Tonček na nogah. saj je imel pred sabo dolgo romarsko pot k Novi Štifti. Oblekel se jc v nedeljsko obleko; siccr so bile hlačice in suknjica že malo odrgnjene in ogu-Ijene, a kdo bi to zameril ? Saj so bili Podlogarjevi ubožni, in kar so si odtrgali od ust, še listo malo je pobrala bolezen.
Nežica je zavezala Tončku v robec kos kruha za popomico, sam pa (e še siekef v Cumnalo, kjer je imel v stcnski omari spravljenega porcelanastega pra-šička, ki ga je dobil pri birmi od botra, in v tem .šparovčku" dve beli šeslici. Tresel je prašička — prva šestica je kmalu padla skozi ozko poko, drugo pa je lc s težavo dobil vun. ,,Eno bom dal Marijl, za drugo pa si kupim kruha, Ce bom lačen," lako je izračunal Tonček v svoji umni glavici.
Že je bil odpravljen za pot
.Sinko, le pojdi na božjo pot in pobožno moli, da bi jaz ozdravela. In če boš uslišan, reci Marjji, da se ji bom prišla zahvalit, takoj ko bom ozdravela. Pojdi skozi po cesarski veliki cesii! Ko boš pa priSel v Zamostec, kake tri ure od tukaj, boi zagledal na desni na lepetn zelenem gričku cerkcv. To je Nova Štifta. V Zamostecu — boš že videl tablo, kjer je napisano, kako se pravi vasi — v Zamostecu torej vprašaj, ka-(era pot pclje k Novi Šlifti. Ali si si zapomnil?" je učila TonCka mati.
,Dal Do Zamosteca po ccsti, tam bom pa vprašal."
,,Le pojdi, Tonček, pobožno moli in, če smo vredni, boš uslišan. Še nekajl Kmalu bi bila pozabila. Obišči tudi slatensko teto in ostani tam čez noč. Ti bo že kdo pokazal, kje je vas Slatnik. Srečno pot! Angclvarih naj te vodi/ so rekli že mali, objeli sinka in prekrižali.
Tonček je šc poljubil pri vratih Veronikin prt z Zveličarjevo   glavo,   se   prekrižal  z blagoslovljeno
St   94   PS
vodo, rekel: ,,Z Bogom, mali," in odšel na romar-sko pot.
Dolgo je gledala Nežica za svojim bratcem, ki je hitel po klancu navzdol proli cesarski cesti, in mu mahala z roko v pozdrav. Tudi ona bi bila 5la rada molit za mater, a morala je biti doma in maieri streči.
Tudi bolnica, ah, kako bi bila šla rada k Matcri božji na romarsko pot; a bolezen, trdosrčna in ne-izprosna, jo je priklenila na posteljo in ji ni pustila vslati. Neko težko čuvstvo ji jc stiskalo srce. »Morda sem zadnjič videla sinka," je pomislila in skoraj bi bila zajokata. A upanje, sveto in močno. je pretnagalo temno slutnjo, upanje, da bo dobra nebeška Gospa uslišala molitev otrokovo.
Kmalu se je skrila za ovinkom mlademu našemu romarju domaCa vasica Ulaka, ki je prijazno gledala z malega hribčka.
Tonček )e stopal hitro po beli cesti, lci se vije zdaj čez nizke gričke, zdaj čez plitve dolince, zdaj zopet čet ravno polje in travnike, zdaj čez malo hosto, zdaj spct čez drobno, belo vasico, kakor je pač že svet na lepem Dolenjskem.
Srečal ga je srebrolas dedek, vzel iz ust vivček in radovedno vprašal mladega polnika: ,Kam pa, dečko, tako urno ?"
„!< Ncvi Štiflil  Ali je še daleč?"
nK Novi Štifti greš? Opešal boš. Še tri'ure je; pipo tobaka bi slavil. da boš opešall"
^Ne bom ne, stric. Ne smem! Doma so mali bolni, hudo bolni, in grcm molit za zdravje." In šel je mladi rornar dalje.
,A lako? Le pojdi, pa goreče moli, dobri olrok! Srečno," je rekcl ded in vlekel dalje svoj vivček in blagroval mater, ki ima !ako dete.
Srečaia ga je starka, vsa sključena, stara sto let morda : ,Kam greš dete?"
BK Novi   ŠtifEi grem, molit za mater, so bolni.1*
,Ah, lc pojdi, blago dete, rožica moja, in moli prav gorečel   Nihče te ne bo tako Ijubil kot te mati.
st  95   rs
Meni so umrli, ko sem bila stara komaj deset !et. Le pojdi, pa Bog bodi s tebojP In otrla si je starka z velo tresočo roko svetlo solzo, spomnila se je svoje dobre malere, ki že spi dolgo, dolgo v ozkem grobu.
Srečale so To.nčka mlade deklice, šle so iz šole. Brž so začele mlade radovednice izpraševati nezna-nega romarja: nOdkod pa si, deček?"
,lz Ulake."
,Kam  pa greš tako sam in tako hitro?"
,K Novi Štifli."
»Po kaj pa greS?"
nMa!i so mi bolni, deklice, pa grem molit, da bi ozdraveli. Oj srečne ste, deklice, ki imate zdrave statSe!"
Smilil se je deček deklicam in ena, ki je bila bolj gosposko oblečena, rou jc pomolila lepo rumeno potnaraiičo: ,,Hočeš pomarančo ?"
,Bog ti plaCaj, dobra deklica," se je zahvalil Tonček in hvaiežno pogledal deklico.
Lepa dolina se je odprla pred našim romarjem, vsa posajena z belimi vasicami, sredi doline pa je stal trg; okroginokrog so jo pa obrobljale prccej vi-soke gore. Prišel je v vas — Zamostec. Vprašal je dečka, kje se gre k Novi Šlifti, in ta mu je pokazal ozko pot med Iravniki. S hriba ga ]e pozdravila cerkev Malere boije pri Novi Štiiti. Tonček bi bit zavriskal. Prišel je do potoka Bistrice, ki se kakor kača vije med pisanimi travniki v senci žaloslnih vrb.
Tu šele je Tonček počival. Sedel je v tnchko travo v senci stare vrbe. Od Nove Štifte se i,e o^lasil zvon, lako zvonko in čisto. Zvonilo je poldne. Tonček je odmolil angelsko češčenje, použil borno kosilce, ki mu ga je zavila sestra, in pomarančo. kj mu jo je dala dobra neznana deklica, se napil vode tz potoka, si še malo odpočil — nato pa je romal dalje Lez travnik in po klancu skozi temni smrekov gozdiček navzgor proti cilju svojega hrepenenja.
(Konec prih.)