Vito Flaker
VIZIJA SLUŽB ZA LJUDI Z DOLGOTRAJNIMI
PSIHOSOCIALNIMI STISKAMI
Ta vizija je nastala ob koncu razvojno-
raziskovalnega projekta Načrtovanje ra-
zvoja psihosocialnih služb na podlagi
potreb ljudi z dolgotrajnimi psihosocial-
nimi stiskami na področju R Slovenije, ki
sem ga s sodelavci izvajal v letih 1992-
1994 in je na raziskovalnem področju
dopolnjevala projekt študija duševnega
zdravja v skupnosti — usposabljanja za
psihosocialne službe. Raziskava je vse-
bovala obdelavo relevantne teorije, statis-
tično analizo vzorcev hospitalizacije v
ljubljanski bolnišnici, kvalitativno analizo
življenjskih situacij hospitaliziranih in
neho- spitaliziranih psihiatričnih pacien-
tov in evalvacije prvih skupnostnih služb.
Pričujočo vizijo sem sestavil na podlagi
tega raznolikega gradiva in je nekakšna
akcijska sinteza posamičnih ugotovitev iz
naše raziskave in znanja, pridobljenega v
omenjenem študiju.
Vizija je zastavljena zelo široko in je
precej splošna, v precej vidikih je po-
manjkljiva in nedodelana. Njena glavna
odlika je, da sploh obstaja. Od začetka
osemdesetih let namreč nismo imeli no-
bene. Kakršna je, je mišljena zlasti kot
predmet za diskusijo. Upamo, da ima do-
volj nastavkov in da je še zlasti glede na
izkušnje, ki so dokumentirane v okviru
elaborata, dovolj konkretna, da vemo, o
čem govorimo in kaj si lahko predstav-
ljamo.
Zavedamo se, da je taka vizija
neuresničljiva od danes na jutri, lahko pa
nam rabi za kažipot, kam lahko gremo.
Zavedamo se tudi, da je na nakazani poti
veliko ovir. Nedvomno lahko pričakuje-
mo, da bo v nekaterih strokovnih krogih.
zlasti v delu psihiatrije, naletela na zadrž-
ke, če že ne na odkrit odpor. Vemo tudi,
da so službe, namenjene pomoči ljudem z
dolgotrajnimi psihosocialnimi stiskami,
večinoma zelo inertne in da bo, tudi če
bo prišlo do soglasja in ko bo prišlo do
njega, zaradi praktičnih razlogov uprav-
ljanja teh služb veliko zastojev. Vemo, da
bo težko spremeniti sisteme financiranja,
ki se zdaj lepijo na velike stavbe in glo-
mazne organizacije. Pričakujemo, da bo
osebje občutilo negotovost o svoji poklic-
ne prihodnosti (zlasti nižje osebje in ose-
bje v tistih zavodih, ki koncentrirajo ljudi
na ruralnih področjih). Vemo tudi, da
imamo še premalo strokovnega kadra,
izobraženega za tako delo, in tudi, da je
večina uporabnikov premalo ozaveščena
o možnostih dejavnega angažiranja.
Hkrati pa se zavedamo, da je na vo-
ljo veliko elementov, ki podpirajo razvoj
v to smer. V naši raziskavi smo namreč
ugotovili, da je med uporabniki psihi-
atričnih služb in oskrbovanci socialnih
zavodov najmanj 5.000 in ne bistveno več
kot 10.000 takih, ki bi potrebovali raz-
lične trajnejše oblike skrbi. V prihodnosti
pa si lahko obetamo le povečan pritisk na
te službe, torej pritisk za njihovo širitev,
vsaj do obsega, ki bo primerljiv s seda-
njim v zahodnoevropskih državah. Ob
kvalitativni analizi potreb pa smo lahko
ugotovili, da je večino potreb naših sogo-
vornikov le težko uresničiti v okviru se-
danjih, pretežno institucionalnih služb.
Zato in tudi zaradi večje cenovne in stro-
kovne učinkovitosti naša vizija temelji na
razvoju skupnostnih služb za ljudi z dol-
gotrajnimi psihosocialnimi stiskami, saj
419
VITO FLAKER
SO se službe v tej obliki pri nas in v tujini
izkazale za cenejše in učinkovitejše.
Vizija, ki smo jo izdelali, se ujema z
želenim газ^ојет socialnih in drugih lju-
dem namenjenih služb, saj je zastavljena
pluralno, predvideva veliko vlogo civilne
družbe (in sicer ne samo pri vplivanju na
politiko služb, ampak tudi v njihovem iz-
vajanju), participacijo uporabnikov, kvali-
tetnejše službe za isti denar, decentraliza-
cijo odločanja itn. Hkrati se je v zadnjih
letih nabralo veliko izkušenj, o katerih ta
elaborat priča le deloma, dajejo pa pod-
lago za nadaljnji razvoj v tej smeri. Res jih
je malo in imajo s ptičje perspektive le
simbolen pomen, so pa le izkušnje, ki
smo jih pridobili sami, v svojem prostoru.
Študij duševnega zdravja v skupnosti
(projekt Tempus na Visoki šoli za so-
cialno delo) je na področju znanja na tem
področju dejansko prinesel določen pre-
boj. V zadnjih letih smo si pridobili veliko
znanja in izkušenj s prakse v tujini. Poleg
tega pa smo skupaj s študenti navezali
veliko stikov s tujimi izobraževalnimi, raz-
vojnimi in tudi izvajalskimi organizaci-
jami, ki nam še vedno pomagajo pri
razvijanju novih projektov in vzdrževanju
starih. Najpomembnejše pa je, da so se v
tem času razvila tri društva na tem pod-
ročju, ki aktivno vključujejo uporabnike,
tako da lahko sedaj z mirno vestjo go-
vorimo, da so uporabniki postali aktiven
člen v verigi akterjev na tem področju.
Obstoj majhnega števila t. i. vmesnih stru-
ktur v Sloveniji je torej po eni stran v pri-
merjavi z večino razvitih dežel na Zahodu
naš primanjkljaj, je pa tudi prednost, saj
lahko tako preskočimo korak, ki so ga
morale narediti slednje. Ugotovimo la-
hko, da smo ta trenutek v položaju, ko la-
hko predlagamo tudi že prve ali morda
nadaljevalne korake, s katerimi se bomo
približali ciljem, ki jih vsebuje dana vizija.
DOLGOROČNA VIZIJA
Na podlagi ugotovitev iz naše raziskave bi
imela vizija razvoja skupnostne skrbi za
ljudi z dolgotrajnimi psihosocialnimi
stiskami naslednja temeljna načela: po-
stopno deinstitucionalizacijo, ustvarjanje
skupnostnih služb s poudarkom na izrabi
obstoječih in navadnih resursov, večanje
uporabniške solidarnosti, razvijanje in
uveljavljanje metod, ki so specifične za
delo v skupnosti in izhajajo iz celostne in
kontekstne obravnave človekovih stisk,
želj, potreb in nuj; individualiziranje fi-
nanciranja in načrtovanja skrbi, spopada-
nje s kulturnim izzivom in spremembami,
ki ji ti procesi sprožijo, in izdelavo zako-
nodaje za to področje, ki bo celostno in
konsistentno omogočila varstvo pravic,
zadovoljevanje potreb in višjo kvaliteto
življenja, pa tudi boljši življenjski stan-
dard ljudi z dolgotrajnimi duševnimi
stiskami.
DEINSTITUCIONALIZACIJA
(Postopna transformacija
obstoječih velikih in razmeroma zaprtih ustanov
- socialnih zavodov in psihiatričnih bolnišnic -
v skupnostne, difuzne,
okolju in uporabniku prijazne službe)
Etnografski podatki naše raziskave po-
trjujejo ugotovitve, ki se ponavljajo v lite-
raturi od prvih tovrstnih raziskav (npr.
Burton, Goffman), namreč, da je izkušnja
bolnišnice grozljiva, ponižujoča, odtuju-
joča in usodna.^ Poleg tega je skoraj vse
ugodne storitve, ki jih v njej izvaja me-
dicina, mogoče opraviti v drugih okoljih.
Negativni učinki bivanja v bolnišnici so
toliko bolj destruktivni, kolikor daljše ali
pogostejše je bivanje v bolnišnici.
Bivanje v bolnišnici učinkuje tudi
na uporabnikovo življenje zunaj bolnišni-
ce. Hospitalizacija je ključni dogodek v
življenju človeka z dolgotrajnimi psihoso-
cialnimi težavami, saj ga ta dogodek defi-
nira kot duševnega bolnika, najprej za
druge, potem pa še za samega sebe. Kot
interpretativna shema in sredstvo materi-
alne organizacije izkušnje pretrga goto-
vosti življenjskega toka.
' Bolnišnica deluje bolj ali manj v nasprotju s svojimi deklariranimi cilji: če seštejemo vse ugodne in
neugodne učinke, je v povprečju globoko protizdravilna. Čeprav zveni ironično, pa ni daleč od resnice ugo-
tovitev, da so bolnišnični zdravniki največji antipsihiatri.
420
VIZIJA SLUŽB ZA LJUDI Z DOLGOTRAJNIMI PSIHOSOCIALNIMI STISKAMI
Skratka, vse značilnosti družbene
vloge duševnega bolnika (sekundarne po-
škodbe), ki smo jih opisovali, ko smo po-
vzemali tuje teorije ali opisovali življenje
svojih sogovornikov, bi bile občutno
manj pereče in destruktivne za življenjski
tok uporabnikov, če ne bi bili hospitalizi-
rani.
Ko govorimo o deinstitucionalizaciji
v naših razmerah, imamo v mislih nasled-
nje procese:
•	Prestrukturiranje kapacitet za du-
ševno bolne v socialnih zavodih, s poseb-
nim ozirom na tiste, ki tudi po starost-
nem kriteriju ne sodijo tja; hkrati tudi
sprotni premislek o ustreznejših načinih
oskrbe za druge oskrbovance. Njihova
preselitev v skupnostne oblike oskrbe.
•	Skrajševanje in redčenje hospitali-
zacij v psihiatričnih bolnišnicah, s tem da
bi se socialne funkcije bolnišnice prese-
lile v skupnost (stanovanja, stanovanjske
skupine, dnevne centre in klube) in bi jih
podprli skupnostni timi za duševno
zdravje v skupnosti, ki bi lahko delovali v
okviru zdravstvenih domov, socialnih
služb ali prostovoljnih združenj; zmoglji-
vosti teh, sedaj pomožnih vej duševno
zdravstvenega sistema, je treba okrepiti.
•	Fokusiranje bolnišničnih uslug na
resnično medicinske (npr. kompleksna
in tehnično zahtevna diagnostika, akutna
intoksikacija, farmakološko zdravljenje z
visokim tveganjem ali kompliciranimi
stranskimi učinki, morda tudi institucion-
alne oblike psihoterapije) in zmanjšanje
kapacitet, s tem da jih enakomerno poraz-
poredimo na oddelke regionalnih sploš-
nih bolnišnic.
•	Skrb, da nove, skupnostne oblike
ne postanejo mini zavodi tako po menta-
liteti osebja in odnosu do uporabnikov,
kot tudi v smislu getoizacije in segregi-
ranosti novih struktur.
UPORABA OBSTOJEČIH IN NAVADNIH RESURSOV
IN RAZVIJANJE DIFUZNIH SLUŽB
Prednost, ki jo imamo ob relativnem zao-
stanku za zahodnimi državami pri razvoju
skupnostnih služb, je, kot smo dejali, tudi
v tem, da se lahko izognemo njihovim
napakam. Veliko skupnostnih služb, še
zlasti t. i. vmesnih struktur, kljub nespor-
nemu napredku dostikrat namreč ponav-
lja azilske metode in prijeme. Zato mora
biti poudarek na čim izdatnejši uporabi
navadnih, že obstoječih služb, kjer bodo
uporabniki vključeni v družbeno doga-
janje in bodo imeli večje možnosti izbire,
navezovanja različnih stikov, manj mo-
žnosti pa za stigmatizacijo, izoliranost in
»posebno obravnavo«. Dnevni center la-
hko namreč ustanovimo tudi tako, da ob
primerni organizaciji in podpori uporab-
niki obiskujejo delavsko univerzo, kul-
turni dom ipd. Isto velja za stanovanja
(npr. stanovanje s sostanovalcem, grozd-
ne oblike stanovanjskih skupin), pa tudi
delavnice, zadruge in podjetja ipd.
Difuzne službe pomenijo tudi več
obiskov na domu, poznavanje domačega
konteksta uporabnika in vključevanje
neposredne okolice v izvajanje načrtov
skrbi. To zahteva podporo in izobraže-
vanje svojcev in drugih skrbnikov (npr.
po metodi »izraženih čustev«), pomeni
angažiranje sosedov za manjše, a pomem-
bne usluge, novačenje prostovoljcev in
honorarnih sodelavcev za spremljevalce,
družabnike, sostanovalce. Hkrati pa po-
meni tudi širjenje mreže uporabnikov,
njihovo vključevanje v neposredno skup-
nost in, upajmo, njihovo sodelovanje pri
reševanju slaipnostnih problemov in ust-
varjanju novih, bogatejših oblik sožitja.
Značilnost takih odnosov je njihova en-
kratnost, potencialna ali pa realna prija-
teljska, usodna povezanost, kar so kva-
litete odnosov, ki jih plačani strokovnjaki
vzpostavljajo samo z redkimi uporabniki.
Za strokovnjake različnih strok to
pomeni manj dela v pisarni oz. ordinaciji,
več dela na terenu, manj neposrednega
dela s strankami, pač pa več koordinativ-
nega, organizacijskega in izobraževalnega
dela. To pomeni, da se bolj kot doslej
poudarijo tiste metode dela, Id bi uporab-
nikom in tistim, s katerimi delijo življenj-
ski prostor, omogočale učenje novih
spretnosti in tudi širjenje obzorja. Na or-
ganizacijski ravni pa to zahteva vklju-
čevanje »laičnih« izvajalcev v strokovne
time; od uporabnikov, njihovih bližnjih.
421
VITO FLAKER
sosedov, delavcev v skupnosti (npr, knji-
žničarjev, vodjev tečajev) do prostovolj-
cev, honorarnih sodelavcev in drugih.
INDIVIDUALIZIRANO NAČRTOVANJE IN FINANCIRANJE
Dominacija strokovnjakov nad uporab-
niki in njihovimi bližnjimi se bo nadalje-
vala, ne glede na organizacijske oblike
služb, če ne bo spremembe v načinu fi-
nanciranja uslug, skratka, če bodo stro-
kovnjaki še vedno vmesni člen med
državo in uporabniki, če bo torej odvisno
od strokovnjakov, ali bodo uporabniki
deležni uslug in kakšnih uslug bodo
deležni. To odvisnostno verigo je mogoče
pretrgati, če gre denar (lahko tudi v
obliki voucherjev) neposredno v roke
uporabnikov in njihovih skrbnikov. Tako
bo postal strokovnjak-izvajalec odvisen
od uporabnika.
Podobno velja za načrtovanje. Če
naj bi bile storitve res odgovor na upo-
rabnikove potrebe, želje in nuje, potem
morajo biti dodobra individualizirane.
Načrtovanje uslug mora izhajati iz člo-
vekove enkratne situacije: njegove življe-
njske zgodbe, njegovih konkretnih stisk
in težav, njegovih želj in vizij, kaj je zanj
dobro. Poleg tega pa načrtovanje skrbi
omogoča mikro inovacije storitev, ki bo-
do bolj ustrezale uporabnikovim potre-
bam. Gotovo tudi odpira več možnosti za
angažiranje laičnih pomagalcev v procese
skrbi.
V tujini se je neodvisno brokerstvo
(posredništvo) izkazalo kot najbolj ustre-
zen organizacijski način za zagotavljanje
invidualnega financiranja in načrtovanja
skrbi. Gre za skupnostno utemeljeno slu-
žbo, ki po eni strani pomaga uporabniku
pri pogajanjih z državo glede financira-
nja, po drugi pa pri izboru in organizaciji
uslug in storitev, ki jih uporabnik potre-
buje in s posrednikovo pomočjo izbere.
RAZVIJANJE UPORABNIŠKE SOLIDARNOSTI
Individualizacijo načrtovanja in financi-
ranja morajo spremljati procesi kole-
ktivnega angažiranja in subjektivizacije
uporabnikov oz. ljudi z dolgotrajnimi
psihosocialnimi stiskami. To je potrebno
zaradi:
•	večanja možnosti za družabnost;
•	vzajemne podpore in samopo-
moči;
•	ozaveščanja o skupnih problemih,
pravicah, možnostih itn.;
•	nastajanja skupin pritiska in ve-
čanja političnega vpliva;
•	usposabljanja za javno nastopanje,
vodenje služb, izvajanja podpore ipd.
Organizacijske oblike so lahko dru-
gačne od neformalnih mrež, ki so se
spletle med hospitalizacijami, in lahko se-
gajo od skupin samopomoči, med njimi
tudi takih, ki so sestavljanje na določeno
temo (npr. tistih, ki slišijo glasove), do
klubov, uporabniških združenj in služb,
ki bi jih zase in za svoje tovariše organizi-
rali sami uporabniki.
Uporabniki naj ne bi imeli besede le
v svojih lastnih organizacijah, temveč na
vseh ravneh odločanja, načrtovanja in
upravljanja služb, ki so namenjene njiho-
vi blaginji. Razlogov za to je več in so zelo
očitni. Prvič, uporabniki najbolje poznajo
delovanje služb, ki so jim namenjene. Še
več, preskusili so jih na svoji koži in vedo,
kje so praktične pomanjkljivosti, katere
majhne, a nujne spremembe bi bilo treba
izpeljati. Drugič, gre za njihovo usodo, o
kateri ne gre odločati mimo njih. In tret-
jič, gre za javna sredstva in javne službe,
uporabniki in njihovi bližnji pa so, kar
zadeva te službe, najbolj zainteresiran del
javnosti. Zato je treba v upravnih odborih
in podobnih telesih različnih služb in za-
vodov zagotoviti mesta za uporabnike teh
služb; predstavnikom uporabniških or-
ganizacij je treba omogočiti sodelovanje
v načrtovalnih skupinah, v občinskih ko-
misijah in v ustreznih telesih na državni
ravni.
Čeprav uporabniške organizacije
potrebujejo samostojnost in avtonomijo,
pa za uresničitev svojih emancipacijskih
ciljev potrebujejo tudi sodelovanje zavez-
nikov in podporo naklonjenih strokov-
njakov in drugih ljudi, ki imajo vpliv v
skupnosti. Nujno je tudi sodelovanje s
svojci, prostovoljci in drugimi naklonje-
nimi občani. Svojci zaradi podobnih
422
VIZIJA SLUŽB ZA LJUDI Z DOLGOTRAJNIMI PSIHOSOCIALNIMI STISKAMI
razlogov tudi potrebujejo svoje organi-
zacije in skupinska srečanja.
Naloga države je, da z materialnimi
(prostor, finančna sredstva) in strokov-
nimi (usposabljanje, pomoč javnih služb)
sredstvi podpre delovanje takih organi-
zacij in skupin. Celoletno delovanje neke
samopomočne skupine ali celo manjšega
kluba namreč stane manj kot enome-
sečna hospitalizacija enega samega člana.
NOVE, UPORABNIKOM PRIJAZNE METODE
VeČina obstoječih obravnavnih pristopov
degradira uporabnike, zmanjšuje njihove
pristojnosti, jih zapleta v odvisnost od
strokovnjakov ipd. Razvijati je treba me-
tode, ki bodo uporabnikom razumljive, ki
bodo uporabljale njihov (vsakdanji) jezik
in izhajale iz njihove življenjske situacije.
Večina strok s strokovnimi žargoni, svoje-
vrstno organizacijo prostora, z ezoterični-
mi referenčnimi okviri, z iskanjem pro-
blematičnih strani posameznikov in zane-
marjanjem dobrih postavlja namreč med
seboj in uporabnike nepremostljive ovi-
re, ki so pravzaprav templji njih samih, le
malo pa pomagajo uporabnikom in nji-
hovim bližnjim.
Poleg refleksivne (emske) narave
posegov, ki izhaja iz življenjske situacije
same, je treba kot načelo praktičnega
dela uveljaviti zagovorniško, pristransko
pozicijo strokovnjakov, saj lahko le tako
pričakujemo, da bodo strokovnjaki na vo-
ljo svojim uporabnikom, da bodo varovali
njihove interese in zagovarjali njihove
pravice in v resnici razumeli, kaj ti potre-
bujejo.
Pri razvijanju, še zlasti pa pri uve-
ljavljanju metod, kot so načrtovanje skrbi,
zagovorništvo, analiza tveganja in druge,
ki smo jih predstavili, se bomo srečevali z
dvema vrstama težav. Prva izhaja iz »šib-
kosti« in »mehkosti« operativnih koncep-
tov, saj so ti vedno znova utemeljeni v si-
tuaciji in preživijo le tam; »trdi« koncepti
klasičnih metod pa so prefabricirani, ute-
meljeni v od uporabnikovega vsakdanjika
oddaljeni in nerazumljivi psihoterapevt-
ski šoli in vsiljeni dejanski situaciji, ven-
dar pa so prav zaradi svoje avtonomnosti
in utemeljnosti na zunanji moči dosti bolj
trdoživi. Druga vrsta težav zadeva zago-
vorniško držo. Ta nas bo vedno znova
zapletela v konflikte s centri moči, z upo-
rabnikovo okolico, neredko tudi v zame-
re uporabnikov, v frustracije ob neuspe-
hih in zmanjševanju ugleda med kolegi.
Vendar pa imajo te metode vir moči, ki je
v etičnih in estetskih zastavkih takega de-
lovanja: v boju proti segregaciji in depri-
vilegiranosti drugačnosti in za vzpostav-
ljanje mostov pri spoznavanju drugosti.
KULTURNI IZZIV
Ljudje z dolgotrajnimi psihosocialnimi
stiskami so, zgodovinsko gledano, že
toliko časa zaprti, da se pravzaprav ne
spomnimo, kako je, če so med nami.
Vključevanje ljudi s takimi težavami je
torej tudi kulturni proces in dogodek. Ne
samo, da je kulturna sprememba pristati
na dejstvo, da imajo tudi ljudje s težavami
pravico živeti kot drugi; kulturna spre-
memba je tudi spremenjeno vrednotenje
likov, povezanih z duševno stisko, iskanje
družbeno produktivnih vidikov drugač-
nosti in soočanje družbe s svojo lastno
norostjo.
Že samo uresničevanje takega pro-
grama je kulturni dogodek, saj nas ljudje,
ki so sedaj skriti očem, s svojo navzoč-
nostjo v skupnosti postavljajo pred marsi-
katero uganko ali kulturni problem. Po-
dobno se godi s službami, o katerih smo
govorili. Zagovorništvo se mora skoraj v
vsakem primeru soočiti s predsodki, us-
taljenimi miselnimi vzorci itn. Poleg tega
kapilarnega kulturnega dogajanja, ki po-
teka v vsakdanjih dogodkih, potrebujemo
tudi masivne kulturne dogodke, ki bodo
opredelili nove procese. Deloma smo bili
sicer deležni dogodkov množične kul-
ture, ki so oznanjali take dogodke na za-
hodu (filmi kot Let nad kukavičjim gnez-
dom, Frances in pred kratkim She has
been away^. Potrebujemo pa tudi do-
mače dogodke, ki bodo te procese prob-
lematizirali v lokalnem kontekstu. V mi-
slih imamo kulturno produkcijo uporab-
nikov (npr. časopis Altra), manifestacije
v javnosti, kakršne je svoj čas prirejal
423
VITO FLAKER
Odbor za družbeno zaščito norosti, pri-
spevke v medijih, ki ne bodo problema
obravnavali zgolj senzacionalistično, am-
pak tudi problemsko, vključevanje prob-
lemov skrbi za ljudi z duševno stisko v
politične debate.
VARSTVO PRAVIC IN RESTITUCIJA KRIVIC
V slovenskem prostoru manjka zakono-
daja, ki bi konsistentno in celostno zajela
probleme, ki jih odpira duševna stiska.
Kot smo videli, so pravni problemi dušev-
nega bolnika razpršeni po različnih za-
konih, kjer so pravice ljudi z duševnimi
stiskami obravnavane parcialno, in kar je
še posebej očitno, pogosto le z deklarativ-
nim, ne pa dejanskim varstvom. Kot smo
v raziskavi pogosto ugotavljali, so v zako-
nodaji pomanjkljivo obravnavana bolj ali
manj vsa področja, kjer bi človek z dolgo-
trajnimi psihosocialnimi stiskami potre-
boval varstvo; pravice uporabnikov služb
duševnega zdravja so v primerjavi s podo-
bnimi skupinami (obtoženci, obsojenci,
telesno in duševno prizadeti) neprimer-
no slabše zavarovane, prav tako pa niso
deležni posluha za svoje specifične po-
trebe in okoliščine.
Pomanjkljivo je urejena zakonodaja,
ki ureja prisilno hospitalizacijo. V njej ni-
sta urejeni vprašanje zagovorništva in
možnost odklanjanja zdravljenja; je zelo
nejasna, kar zadeva definicijo nevarnosti,
če niti ne govorimo o tem, da načina ugo-
tavljanja nevarnosti sploh ne obravnava;
roki so predolgi; v praksi je korektna iz-
vedba praktično onemogočena, množič-
ne kršitve pa so tolerirane. Pomanjkljivo
so urejeni mehanizmi, ki bi omogočali
uporabniku zavarovanje telesne in oseb-
ne integritete z mehanizmi, kakršen je
psihiatrični testament, in podobno. V
slovenskem pravnem sistemu je tudi pre-
malo elementov, ki bi omogočali pozi-
tivno diskriminacijo v stanovanjskih in
delovnih razmerjih. Skrbništvo in od-
vzem opravilne sposobnosti ne zagotav-
ljata, da bodo ti ukrepi res sledili sposob-
nostim varovanca in da bo skrbnik dejan-
sko deloval v interesu uporabnika. Poleg
tega bi v našem prostoru nujno potrebo-
vali zakonsko sankcionirano zagovorni-
ško službo, kakršno so vpeljali npr. v
Avstriji, ki bi omogočala uporabnikom
nadzor in možnost pritožb, tako službam
duševnega zdravja kakor tudi v zadevah,
ki se dogajajo zunaj njih (v družini, so-
seski, delovni organizaciji).
KRATKOROČNI PROJEKTI
ZA RAZVIJANJE NOVIH SLUŽB
ZASTAVITEV STRATEŠKIH CILJEV IN NAČRTOV NA
DRŽAVNI RAVNI
•	Diskusija in dograjevanje vizije ra-
zvoja. Podana vizija je lahko izhodišče in
podlaga za diskusijo in izdelavo vizije, ki
bi jo lahko sprejela večina protagonistov
na tem področju. Pri tem predlagamo ši-
roko diskusijo v različnih okoljih, z nuj-
nim sodelovanjem predstavnikov uporal>
nikov. Hkrati pa bi bilo koristno, da bi jo
vodila delovna skupina, ki bi omogočila,
da bi bila diskusija tudi operativna.
•	Začetek dela na novi zakonodaji za
področje duševnega zdravja (v skup-
nosti).
•	Ustanovitev uporabniškega sveta
kot konzultativnega organa Ministrstva za
delo, družino in socialno varstvo
USPOSABLJANJE IN IZOBRAŽEVANJE NOVIH PROFILOV
•	Nadaljevanje usposabljanja na Vi-
soki šoli za socialno delo. Po koncu pro-
jekta TEMPUS se študij duševnega zdravja
v skupnosti sicer nadaljuje v okviru red-
nega in izrednega študija za socialno
delo. To znanje mora Visoka šola za soci-
alno delo uporabiti tudi za organiziranje
drugih oblik, ki omogočajo sodelovanje
študentov drugih strok, ali pa parcialnih
izobraževanj za to področje (tečaji, spe-
cializacija).
•	Usposabljanje medicinskega skrb-
stvenega osebja. Na zemljevidu duševne-
ga zdravja v slaipnosti v Sloveniji obstaja
še izrazita bela lisa, manjkajoči člen, nam-
reč medicinske sestre ali tehniki, ki bi bili
usposobljeni za delo v skupnosti.
•	Usposabljanje in izobraževanje
uporabnikov in svojcev. Izdelati je treba
424
VIZIJA SLUŽB ZA LJUDI Z DOLGOTRAJNIMI PSIHOSOCIALNIMI STISKAMI
izobraževalne programe, ki se jih bodo
lahko udeležili uporabniki in njihovi bli-
žnji. Čeprav so po svoji življenjski izku-
šnji kvalificirani za tako izobraževanje in
usposabljanje, imajo le redko kvalifika-
cije, ki bi jim omogočile sodelovanje pri
takih izobraževanjih in opravljanju takega
dela.
•	Izobraževanje drugih profilov. O-
mogočiti interdisciplinarni študij zlasti za
zdravnike (poleg psihiatrov zlasti zdrav-
nike splošne prakse), psihologe in druge.
TRANSFORMACIJA KAPACITET SOCIALNIH ZAVODOV
Pri tem mislimo na kapacitete, ki jih zase-
dajo ljudje s psihiatričnimi diagnozami.
Po naših ocenah je v slovenskih socialnih
zavodih vsaj 1.500 oseb z diagnozami, ki
ne sodijo v domove za ostarele po starosti
in so v njih pristali kratko malo zaradi
tega, ker jih ni bilo mogoče namestiti
kam drugam.
•	Najprej je treba razviti ideje za
preoblikovanje zavodov, v katerih so sko-
raj izključno taki ljudje. To sta gotovo za-
voda Hrastovec-Trate in Lukavci, predvi-
doma pa tudi — po koncentraciji sodeč —
Sevnica-Loka, Gradišče, Grmovje, Dutov-
Ije, Impoljca in drugi, zlasti tisti, ki imajo
posebne oddelke za take oskrbovance ali
kjer so bivalni standardi in standardi
strokovnega dela nizki, pa tisti, ki zaradi
svoje geografske odročne lege še bolj
izločajo in potiskajo na rob oskrbovance,
ki niso iz tistih krajev. Pri teh je treba raz-
mišljati tudi o spremembi funkcije, ki bi
jo lahko imele te ustanove po preobliko-
vanju, npr. v okrevališča, rehabilitacijske
centre ali celo za invalidski turizem.
•	Transformacij se je treba lotiti
preudarno in načrtovano. Treba bi bilo
narediti načrt skrbi za vsakega oskrbo-
vanca posebej, tako da se v procesu
selitve oskrbovanci ne bi »izgubili«, da ne
bi bila prizadeta njihova varnost. Hkrati
je treba biti pozoren do potreb, želja in
stisk osebja in jih kar se le da vključiti v
procese transformacije; zagotoviti jim je
treba varno zaposlitev.
EKSPERIMENTALNO VPELJEVANJE INDIVIDUALNEGA
NAČRTOVANJA IN FINANCIRANJA
Pred vpeljevanjem teh načinov kot os-
novnih oblik financiranja ter načrtovanja
in izvajanja skrbi je treba to eksperimen-
talno preskusiti. Predlagamo, da se za ta
namen določi določena kvota primerov
ali fondov ter da se jih preskusi v izbra-
nih okoljih, kjer že obstaja nekaj izkušenj:
recimo, v Ljubljani z ljudmi z dolgotraj-
nimi psihosocialnimi stiskami in v Kopru
z duševno prizadetimi.
NADALJEVANJE IN ŠIRJENJE EKSPERIMENTALNIH OBLIK
DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI
•	Nekateri poskusi, ki so se začeli
pred dvema ali tremi leti, so tako rekoč
že v zreli fazi in bi se lahko razvijali
naprej, npr., stanovanjska skupina v
grozd stanovanjskih skupin. Ena glavnih
ovir pri delovanju teh novih oblik je, da
večinoma nimajo urejenega statusa in fi-
nanciranja. Tako bi moral biti prvi korak
urejanje tega statusa ali pravzaprav nji-
hova legalizacija. Zelo verjetno je, da te
oblike ne bodo mogle dolgo več delovati
na podlagi entuziazma in ad hoc rešitev.
•	Druga je potreba po različnih ob-
likah supervizije in evalvacije njihovega
dela ter izboljšanju menedžementa.
•	Hkrati je treba spodbuditi oz. izko-
ristiti voljo v nekaterih okoljih; pri tem
imamo v mislih nekatere socialne zavode
in centre za socialno delo, ki želijo vzpo-
staviti podobne oblike (npr. klube, stano-
vanjske skupine). Pri tem jih je treba
spodbujati, da bi uporabljali tudi navadne
oblike in individualno načrtovanje.
ZAGOTAVLJANJE STANOVANJSKEGA FONDA ZA LJUDI Z
DOLGOTRAJNIMI PSIHOSOCIALNIMI STISKAMI
V dogovoru z Ministrstvom za prostorsko
urejanje in varovanje okolja je treba zago-
toviti letno kvoto socialnih ali drugih
družbenih stanovanj in z njimi pogoje, ki
bodo dodatno prispevali k varnosti upo-
rabnikov. Po naši oceni, ki ni kaj več kot
dobro informirano ugibanje, bomo potre-
bovali v naslednjih letih gotovo več kot
425
VITO FLAKER
1.000 Stanovanj. Stanovanja bodo potre-
bovali ljudje, ki so zdaj v vrtljivih vratih
bolnišnic, kot tudi ljudje, ki se bodo vra-
čali iz zavodov. Nekaj stanovanj pa mora
biti na voljo za to, kar smo imenovali
posebni prostori, ti naj bi bili v normal-
nem stanovanjskem okolju (zavetišča, sta-
novanjske skupine ipd.)
NAČRTOVANJE MREŽ SLUŽB NA^ZZO RAVNI
Na regionalnih, še zlasti pa na lokalnih
ravneh je treba vzpostaviti mehanizme
načrtovanja, ki bodo lahko na podlagi
zaznanih potreb in lokalnih resursov dali
realistične projekcije potreb in služb za
določeno okolje.
Ta proces je še toliko bolj pomem-
ben, če naj bi ob pojavljanju novih akter-
jev (privatna praksa, prostovoljna in upo-
rabniška združenja) na prizorišču skrbi
za ljudi z dolgotrajnimi psihosocialnimi
stiskami s tako varieteto dosegli novo
kvaliteto storitev.
Menimo, da bi bili prvi taki poskusi
možni v okoljih, kjer že obstaja določen
pluralizem izvajalcev in uporabnikov. Po
naših informacijah bi bilo to mogoče iz-
peljati v Kopru, Sežani, Ljubljani
(predvsem v nekdanji moščanski občini)
in morda v Mariboru.
PODPIRANJE RAZVOJA UPORABNIŠKIH ORGANIZACIJ
Koristno bi bilo podpreti razvoj že obsto-
ječih treh organizacij, ki vključujejo upo-
rabnike, podpirati krepitev njihove moči
v organizacijah in zunaj njih. Zlasti je
treba podpreti tiste oblike dela teh dru-
štev, ki se ukvarjajo s kulturnimi dogodki.
Opogumljati bi bilo treba nastanek
podobnih društev ali pa vsaj polformal-
nih ali samopomočnih skupin tudi v
drugih okoljih. Ponekod namreč obstaja
izražen interes za to. Uporabniki iz obsto-
ječih združenj pa so naravni svetovalci in
pospeševalci takih dejavnosti.
426