USPAVANKA
Oanjaj in od joka
si spočij,
mala zibelka resničnosti
ti je mehka in te ne boli.
Veš, bridkost ljudje
odklenejo,
v drugo zibelko te denejo,
kot za smrt ti roke sklenejo.
vJ, potem se rane
razbole
in dlani se kakor ptici dve
zadnjemu viharju prepuste.
J_Jrugim v srečo misli
odletavajo,
Ali midva kdaj spoznava jo?
INaju žalosti uspavajo.
GOSLI
v
Oel sem zdoma.
S hrepenenjem hodil sem na tuje. Vračam se. Ljubezen so mi vzeli, še umret grem. Zdaj je dlje do doma.
Materi še enkrat v roko sežem
in molče odkrijem se očetu.
Pesem vso so vzeli mi v tujini.
Morda nič več doma ne dosežem.
INI jej bi rekel: vedno še želi te
moja duša.
Skoraj bi ne vedel,
da so davno že jo zakopali.
Zraven nje še mene zakopljite.
J\je doma sem?
Tam rdeča streha
komaj vidi se v visokem trt ju —
o, saj tam vsak romar se ustavi
in pred pragom vsaka pot se neha.
Jjratje, bratje,
kdor odšel je zdoma,
naj na tujem v mrzlo jamo leže.
Težko je, a je trpljenje zadnje —
saj nikdar več doma ne doseže.
DROBNE PESMI
MIRKO AVSENAK
GUBA
JNekje je v meni lepota vsajena. Zastrta, zaprta. Ne vem, kako. Vse  čez je zgnila trava zelena. Meni hudo je, hudo.
POMLAD
JXaj si prišla,
da vidiš moje grobove,
grobove mojih mladih tajn,
in jih s cvetovi obsiplješ in z zelenim
rožmarinom pokropiš in budiš? —
Truden  sem in bolan;
a vendar stori tako:
zapoj mi pesemco  sladko:
Niso grobovi;  brazde so  tihe in solnčne
in polne želja,
sladke brazde, brazde, ki v solncu dehte .. .
Zapoj >mi pesemco sladko!
KORAK POD  OKNOM
1 opel val mi je srce.
Bog ve, kje hodi dekle moje.
Pričakovanje belo perot je dvignilo,
v slutnji kot cvet tulipanov prosečih dvoje
razklenilo se je                                         [dlani
in ne ve, kam hoče.
Pojdem v večer,  nekje daljna pesem vabi.
Morda nocoj že srečam svoje  dekle.
NA MOJEM  GROBU
iN a mojem grobu raste v sivem granitu sanjava roža.
V  svobodnih nočeh
se v težkih vencih ziblje
kesan je:
In zdaj te ni!
BELI LOKVANJ
Nad zemljo razcvel se je dan — nad jezerom zagorel je velik bel lokvanj in vso temo
133
in težko bol
je v svojih blestečih nedrih
povžil
in vsak obraz
v slepeči belini je svoji
skril.
MOŽ
Sk rivnostne zarje nosi svet, skrivnostne glori je: iz globin vzhajajo in do nebes se prepenjajo; in v nas povsod, povsod pretihe zarje.
vJ, kako lepo je, biti otrok in roke
razpeti med zarjami
in v vsaki moliti dobrega Boga;
kako lepo je biti otrok med zarjami!
SILHUETA
LJomov grem in Ave Marijo zvoni: pobožno zarje se tihe prepenjajo čez nebo, tiho gre čreda s povešeno glavo, ko da
ovčice  molijo; prelahko, prenežno kot angelci zvončkov
glas trka na srce in mami ga s sladkim
nemirom: »Ali si priden še, ali si priden?«
DOMOTOŽJE
D omov
bi šel
po blagoslov,
po milost za življenje:
kjer sem odvrgel
belih lilij in rdečih rož zorenje
in volil hrepenenje in dvom in strah.
Jjožja roka mi je zastrla pot nazaj ...
ZASANJANE OČI
Mojih šestnajst mladih let
mi je v svetla okna postaje
vrglo rdečo rožo —
jetičen cvet.
In poljubil sem bolni roži
sive oči
in zdaj ječi
mi srce
za mojih dolgih šestnajst mladih let.
HRUŠKA
_T od hruško cvetočo so misli sedle,
popotnik, ki išče svoj davni dom;
in gledajo v vrh, kjer škorci po jo.
Nekdo ob meni sedi.
Ali si dekle, davno pozabljeno, vedno še
ljubljeno? Mehka je tvoja roka, ki boža me. Ali si mati, od onstran k meni proži« še
dlan? Glej, rastem in velik bom! Ne boj se zame. Ali si ti, Daljno, Neznano, ki večno me trgaš in večno gradiš me? O, dvigam že pleča in silim v nebo   že: drevo, kjer mnogo bo ptičkov še gnezdilo. Pod hruško cvetočo misli sede, v njih belo cvetje trepeče.
TIHO PRIHAJA POLETJE
v
ola si.
In s teboj je odšlo tisoč
liezavedno-prelepih ur.
1 ibo prihaja poletje.
V  duši cilj zadovoljen žari.
V  solnčni pohoti polje rodi.
V  nedrih misel gori, zori.
V  trdih pesteh možgan izsušena solza bedi.
L resekal bom spomin.
SIPINA
Opala bi.
Najina ljubezen išče si cilja, ki ga je
pozabila. Cilja ni.
O ljubi moj, varili moj, nekaj me je streslo. Daljni spomin. Niti za hip se ni ob najini ljubezni
ustavila moja mladost. Kakor sipina v srcu neslišno gre dalje in
dalje. Tolmun čaka. O, o, dragi, da mi je umreti: čuj, za rjavo
goro že se roga jesen. Nikoli ne bom zrelega žitnega polja
poznala: zdaj bo jesen.