kjer se je omejil v igllavneim na precej splošno sociološko shemo, specifična pro­ blematika, in konkretni razvoj ipa ista ostala docela v .temi. Bašev .prikaiz države karantenskih Slovencev, ki je Vložen v Marušičev tekst, se opiiira predvsem na mojo razpravo /v Koroškem zborniku, vendar tudi te teze niso najbolje, ireprodu- cirane in so •vsi diitati znatno spremenjeni. Glede 'bibliografije bi bilo želeti* da bi se omejevala le na to, kar sta -avtorja uporabljaila, kajti popolne bibliografije najvažnejših del v Ljubljani niti ni mogoče sestaviti, slučajen izbor pa nima pravega pomena. Tej zahtevi 'bibliografija le delno ustreza. Za zaključek še besedo lilniciatorju knjližice. Misel, da je treba pri nas seznat- niti z rezultati sovjetskega zgodovinopisja nekoliko širše kroge, kakor pa se morejo seznanita z njimi neposredno 'iz omejenega števila originalnih publikacij, ki so na razpolago, je gotovo pravilna. Potem ko smo IbiM odrez/ami od znanstve­ nega življenja .Sovjetske zveze od velike oktobrske sociallisMčne mevolucije do 1. 1945, je bila ito dm je še daines brez dvoma .resna maloga. V 'sovjetskem zgodo­ vinopisju imamo namreč stvarno prvi poskus, da se na široko upoiraibi metoda dialektičnega in histarlilčnega .materiatiama, tako da se more prli njem naš zgodo­ vinar učiti marsikaterega metodičnega prijema. Uspešnost vsake metode se pa najlepše vidi pri delu. Seveda pa se taka ocena sovjetskega zgodovinopisja, ki je rv dobršnem delu problematike res glede metode dvignilo zgodovinsko vedo na novo, višjo raiven, ne isme stopnjevati do popolnoma nekritičnegiai sprejemainja njegovih trditev im »a drugi strani;; do popolnega omalovaževanja zgodovinopisja na zahodu, kakor se oboje nekajkrat izraža v ocenjevanem delu (prim. str. 3—4, 34, 55). V celi vrsti problemov je še danes na prvem mestu brez dvoma francosko zgodovinopisje, ki mone pokazati tudi na niajzrelajše dosedanje obsežne sinteze obče zgodovine, do kakršnih sovjetsko zgodovinopisje v svojih publikacijah sploh še ni prišlo. Na drugi strani pa nikakor mi! mogoče sprejeti -vsega, kar beremo pri sovjetskih historikiih, alasti še danes, ko povsod najdemo .različne trditve o iruski »prioriteti!; na .različnih področjih za dobe, v katerih so Rusi daleč zaostajali za zahodno Evropo. Tudi glede problematike, kii jo obravnava ocenjevano delo, nikakor ni mogoče pristati na vise teze sovjetskih zgodovinarjev, niti glede etnogeneze, ki je celo pri njih samih še zelo sporno vprašanje, miti glede vloge Slovanov in zlasti južnih Slovanov v zgodnjem srednjem veku. V tem pogledu bi mogel nanizati dolgo vrsto pripomb im popravkov. Vendar se te prolblematike v oceni nisem dotikal, ker jo je treba obravnavati v zveza, z orginalniimi ruskimi deli. Ocena prikazuje le, v koliko so sovjetske teze v knjižici verno podane. Vsekakor pa je že nujno potrebno, da prtistapaimo ih knitdčiramu pretrelsu do 1.1945 pri nas skoraj neznane sovjetske zgodovinske literature oz. njenih tez in da rezultate, ki tak krtiiičen pretres vzdrže, vdelamo v naše domače zgodovinopisje. Zgodnji srednji vek je v tem pogledu dosti aktualno področje, ker so se sovjetski zgodovinarji prav glede slovanskega razvoja v tej dobi prilično mnogokrat dotaknili tudi naše zgodovine. Za razširjanje sovjetskih zgodovinskih del lim njihovih dognanj sta pri. takem položaju primerni le dve pati: ali prevodi primarnih del, če mogoče s krat­ kim zaključnim kritičnim dodatkom, ali pa prikazi dela sovjetskega zgodovinopisja sna posameznih 'zaokroženih problemih, ki pa morajo biti kritični, in vsestransko na višino, nikakor pa ne le navadni povzetki. Bogo Graienauer Dr. Josip Mal, Kontinuiteta slovenske karantanske kneževine, Celje 1949, 15 str. in 2 prilogi. Pisec, 'čigar nedvomna zasluga je, da je v svojih irazpraivah o ustoličevanju koroških vojvod branili vrednost vrinka v dveh 'rokopisih Švalbskega zrcala in zavračal razne teorije, ki bi rade razložile obred iz germanskega prava, je tu v sintetični, poljudni obliki povzel svoje teze o zgodnjesfredmjeveški* slovenski zgodovini. Ker bo, kakor upam, v kratkem izšlo obsežno moje delo o ustoličevanju koroških vojvod in državi karantanskih Slovencev, ki bo pokazalo usitoličevalni obred v bistveno novi lučil 'in močno spremenilo .poglede na njegove vire in razvoj, se v. tej oceni ne mislim muditi s podrobno argumentacijo svojega mnenja, marveč bom le na kratko navedel avtorjeve teze ter nakazal problematične strani njego- 237 vega .dokazovanja. Pise« poskuša v mnogočem bistveno stprememniti doslej ustaljeno mnenje o slovenski zgodovini v dobi zgodnjega in zrelega fevdalizma: I. >Kot... svobodni ljudje .so Slovenci poselili alpske pokrajine, kot svobodne so jih' Bavarci lin Franki cernili in upoštevali ter se z njimi kot enakimi pogodili. Pustili so jim pravico, da so si volili svojega kneza. Slovenci so obdržali! svojo staro upravno razdelitev po desetkah, stotnijah in županijah. Posestva so merili s slovensko zemljiško mero. še nadalje so se smeli shajati na večah in pojezdah. Za Slovenca je sploh še dolgo v srednjem veku veljalo njegovo staro domače pravo, ikeiterega ostanki se kaij jasno kažejo v ustolitvenem obredu kneza karan­ tenskih Slovencev« (str. 5). II. Zato je »popolnoma neutemljeno naziranje, ... da so Slovenci', takoj ko so iv osmem stoletju stopili v pobližjil stik z nemško državo, izgubili še tisto politično samostojnost dn neodvisnost, kolikor so je sploh kdaj imeli in -da so si vrh tega nakopali še osebno hlapčevsko podložnost. To zgrešeno naziranje temelji v modernem imperialističnem pojmovanju zaključena in isključno nacionalne države« (str. 5), toda <»,sveta rimska dišava' naj bi bila skupnost brez zatiranja, skupnost, ki naj hi pomenila in oklepala .vso evropsko krščansko družino, v kateri je bila le trenutno nemška nairodnost vodilna« (str. 6). V skladu s tem je »Karantanija... veljala... za plemensko vladavino z lastnim slovenskim, od drugih različnim praivom... Zato tudi ponesrečeni upor Ljudevita Posavskega glede na izbiro karantanskih knezov nikakor ni tel tako odločilnega pomena— Nasprotno so se knezi tujega pokolenja stapijali s slovenskimi Kairantanci _ v enotno politično skupnost in so slovenski značaj te enotnosti poudarjali z zavestnim čuvanjem starega narodnega ustolitvenega obreda, z varovanjem starih narodnih pravnih običajev in navad ter s priznavanjem posebnih jezikovnih pravic sloven­ skega Karantanca pri obtožbi vojvode v domači deželi kakor tudi na samem cesarskem dvoru« (str. 7). III. »Pravno samobitnost Slovencev«, t. j. da »so bili tudi Slovenci v svetem rimskem cesarstvu priznani kot celota zase z lastnim pravom, svojim ozemljem in z upoštevanjem slovenščine v zasebnem in javnem življenju« (str. 8—9) pisec obsežneje dokazuje ob nekaj podrobnejši obravnavi koroškega palatinata:, obeh oblik ustolioevalnega obreda, določb o sodstvu nad koroškim vojvodo dn sloven­ skega »službenega«" pozdrava vitezu Liechtensteinskemu ll. 1227 (str. 9—14). Nato zaključuje s trditvijo, da so šele Habstouržani »v svoji rodbinski sebičnosti« začeli razdirati vesoljnost srednjeveške nemške države, kajti dotedanji »fevdali­ zem... nikakor še ni bil počelo razkroja, marveč je v njem temeljila le univeir- zalistična misel zdravega federalizma« (podčrtal M., str. 14). Argumentacija, ki jo pisec navaja za te svoje teze, pa je v mnogoeem vec kakor samo problematična: I. Slovensko svobodo dokazuje tokrat predvsem s pomočjo po vzorcu Grekova (Krestjane na Rusi s drevnejših vremen do XVII. veka, 1946, str. 21—42) pri^ rejene analize slovanskega gospodarstva, v katerem je bila poglavitna panoga poljedelstvo, poleg njega pa važna tudi živinoreja. To je vse res, toda za problem, ali so se Slovani v Vzhodne Alpe priselili svobodni ali pod Obri, brez pomena. Iz tega, da BO bili .Slovani poljedelci, namreč še ne sledi, da so morali bito od Obrov neodvisni. Sicer bi bilo pa v podrobnostih нжгеЉај pripomniti. Tako bo osiupml vsak, kdor pozna dela sovjetskiiih (zgodovinarjev in čita piščevo 'trditev, ida je »tudi moderna ruska znanost z menoj istega mnenja«. Jedro vsega dosedanjega Malo- ve-ga dokazovanja je v tem, da so bili tudi Slovani po svoji naturi državo­ tvorni jedro anaiLilz sovjetskih hisitorikov pa v ugotovitvi, da se državnost pojavi na neki določeni stopnji razredne diferenciacije, da torej ne moremo dehti narodov po njihovem značaju v državotvorne in nedržavotvorne, da je prirodno, ce Slovani niso ustviatrjali držav, preden so dosegli tako stopnjo razredne diferencia­ cije da pâ so po nujnem gospodarsko-družbenem razvoju prišli pač tudi do te stopnje. Med obema stališčema je torej bistvena razlika: prvo je idealistično, drugo marksistično. Iz dragega stališča še ne sledi, da so Slovani že ob svoji naselitvi na Balkan in v Vzhodne Alpe »državotvorni«; bizantinski viri (kaiteruh podatke navaja Mal spet kot domneve zgodovinarjev ob aaiöetku našega stoletja!) pričajo trdno, da v času naselitve južnifli Slovanov pri teh nikakor še ne moremo 238 govorili o (razredni družbi, .ki je podlaga državne organizacije, marveč da so mastalle prve njihove države šele -po daljšem razvoju po naselitvi. Tudi Anti niso imeli ^države«, marveč le plemensko zvezo. Noži in druge najdbe v grobiščih od 9. do 11. stoletja (Ptuj in iudiii Bled) seveda ne povedo ničesar o oborožitvi in obrti pri Slovanih v 6. stoletju. Su­ ženjstvo je .bilo pri Slovanih pred naselijevanjem na Balkan izjemen pojav. Pseudo- maurikij mam izrecno priča, da gre pri 'teh začetkih le za začasno hlapčevanje vojnih ujetnikov, ki so jih nato sprejeli kot enakopravne medse. Dokaz za to je tudi samostojen slovenski izraz »krščenica«, potreben za nov pojav, ki je plod našega razvoja v novi domovini; v dobo pred preseljevanjem je namreč prenesel ta izraz pisec zato, ker je napak nazumiel »Kranjce« v 'ruskem besedilu kot »Ukrajince« («u k rainc e v ... hristiamami (keršenica) do sih por nazivajut nevol'nic«, Grekov, n. d., sitr. 18). Tudi paberkovanje za novimi sledovi starega slovanskega prava, pri čemer v ostalem .Mal ne navaja svojega vira (Šašel J., Pravne stairožitnosti iz Roža na Koroškem, Slovenski etnograf I, 1948, str. 82—88), je ostalo brez rezultata. Reklo otroške igre iz Roža1 »v župo podrabiti« namreč po mojem mnenju ni »očiten spomin na starostovansike vojne zarobljenike«, ipač pa me spominja' na druga slovenska rekla iz vsakdanjega življenja, zlasti »v župo (močnik itd.) pasti«. Šašlova argumentacija, 'da gre za »verno slikico družbene ureditve« iz časov, »ko so naši predniki še živeli v ižuipah« (n. n. m., str. 84) je zgrajena na po­ grešnih Dolenčevih konstrukcijah o .slovenski družbi po naselitvi, ob čemer Šašel sam 'združuje, še elemente rodovnoplemenskega reda v enoto z elementi suženj­ skega reda. Tako pride do domneve, da je imela župa kot kolektiv svoje sužnje. Historično pa ise suženjstvo pojavlja povsod vzporedno z izdvajanjem posameznih i veljakov iz kolektiva in nikjer ne poznamo kolektivnih sužnjev. Da tudi pri Slovanih ni bilo drugače, nam priča že Prokopij sredi 6. stoletja v zvezi z lažnim Hil'budijem (gl. Kos Fr., Gradivo I, št. 33). Tudi interpretacija sporočila Polji- škega statuta, po katerem pripada vojni plen 'tistemu, »ki otme, odlože ako je robje« (öl. 98), je isimdlseilna le glede tistega, ki pleni (t. j. če je on rob, pripada pien njegovemu 'gospodairju!), ne pa glede plena. Tudi koroška rečenica »na kozji rog potočitli« (lai jo Guitsmann navaja v svojem slovarju k geslu Stürzen, 'prekucniti, prevaliti) ali »v kozji irog ugnati«, po mojemi ne more biti v zvezi z izrazom »potok« Rusko prostrane piravde (Pravda russkaja II, red. Grekov, 1947, str. 291—293). Ruski »potok« je-namreč šele termin razrednega sodstva: izvršuje ga vedno knez, ki se ,mu 'zločinec izroči »na potok«*ali »na potočenije«, ne pa soseska ali župa; Kratka pravda (zapisana v 11. stoletju) ga še ne pozna, marveč šele predelana Prostrana iz 12. stoletja; •pomeni pa izgon iz dotedanjega bivališča. Slovenska rečenica pa ima prav obraten pomen, namreč spraviti koga v tako zagato, navadno na zvit način (zato »kozji rog«), da mora odnehati; poleg tega je vzeta iz vsakdanjega življenja, pa tudi historično je zveza iz ruskim. >potokom«, kakor je razvidno iz zgornjih navedb, nemogoča*. Pomen izraza »poto- čliti se« za »izpriditi se« pa ni nič izrednega, marveč točno odgovarja hrvatskemu pomenu besed« »potočitk = izgubiti (na pr. Ruku ti isti, a ti si nogu potočio) in »potočiti se« = sich wegbegeiben; s pomenom »izgubiti se« se da torej rožanski pomen besede kar lepo združiti. Podčrtati pa je treba, da je v ruskem pravu ta beseda dobila specifičen pomen, iz katerega ne moremo izvajati hrvatsko- stovieinskega splošnejšega, mamveč sta izraza povezana v obratni smerni, torej hirez izveze s pravom. Tudi zadeva z izvorom in pomenom izraza »kmet« ni tako preprosta, kakor se zdi po Malovem izvajanju, kjer je iz raznih mnenj, zbranih pri Grekovu (n. d. str. 17—18), vzeto le eno, Malu najpriročnejše. Navadno namreč trdijo, da izvira izraz iz latinščine (comes, cornetta, comitatus; tako n. pr. Jagić, Berneker, pri nas Kelemina, Glasnik Muzej. dr. za Sloven. 14, 1933, str. 65; pri) Slovanih je izraz prvič registriran v 13. stoletju). Pa tudi Ostrebski J. (0 pochodzeniu wyrazu kmieć, Slavia antiqua I, 1948, str. 563—567), ki ga ima za slovanskega (gl. tudi Oštir K., K predslovansfci etnologijnt Zakarpatja, Etnolog I, 1926/1927, str. 23), dokazuje, 'da je prvotno nomen oollectivum s pomenom »otroci«, kar je pri sorodnem položaju otrok s hlapci v slovanskem pravu dalo izrazu pomen »podložnik«. Uporaba tega izraza za vaškega načelnika in druge višje funkcije 23» je tudi po njegovem mnenju plod kontaminacije z latinskim izraizoni comes. Zveza izraza s poljedelstvom je torej za njegov prvotni pomen, zelo problematična, še celo pa zveza s kakimi javnopravnimi pravicami. Ne Tem, kdo bi pri mais tallii, da naj toi se poljedelstvo pri Slovencih razvilo pod obrsikim vplivom? Zianimivo pa je, 'da Mali pristaja na trditev, da so Slovani prišli v Alpe s požiigailniškiim poljedelstvom, torej s poljedelstvom z nestalnimi njivami. Seveda pa je potem nemogoča domneva, da bi se pri tej poljedelski tehniki izoblikovala slovenska zemljiška mera za čas triletnega kolo- barjenja s prano. -Skratka, vsa Ma-lova argumentacija niti malo ne more premakniti poročil pisanih virov, ki pričajo o povezavi Obrov s Slovani ob slovanski naselitvi na Ballkan in v Vzhodnei Alpe, ki jih j-e povzel 1. 1043 ruski zgodovinar Gnacianskij s sledečimi besedami: »Podčrtati je treba, da je obroka oblast... združila Slo­ vane in jim pomagala pri njihovem prodiranju proti jugu. Vsi slavisti priznavajo, da iso Obri v znijtiii meri olajšali napredovanje na Balkan« (na razpolago imam- ile španski prevod razprave, El reino eslavo de Sanno*, La rivista de estudios eslavos, Mexico, I/l, 1947, stir. •-27). II. Prav -tako malo pa more premakniti poročila, ki govore o tem, da so bili Karantanci Frankom podvrženi s silo, da so torej vsekakor izgubiti, politično neodvisnost in samostojnost, ne pa da bi bi bili s Franki »enaki«. Le zaradi česa so se pođi Ljudevitom Posavskim uprli svojim »zaveznikom«, ki so jih tako »oeniM in upoštevali«, da so prišli od Okr. 745 do 820 kar štirikrat z vojsko naidnje? Zgodovinska dejstva, izpričana s stotinami dokumentov, so, da se od upora "Ljudevita Posavskega dalje 'začne oblikovati nad Slovenci tuj vladajoči raœred nemških fevdalcev, da so bili Slovenci v dveh ali treh stoletjih po tem skoraj v celoti potisnjeni v podiožništvo, da predstavljajo vsaj nekako od 13. stoletja dallje skoraj izključno podložne kmete pod tujimi zemljiškimi gospodi. Teh dejstev niti .malo ne morejo premakniti nobene romantično-idealisitieme potvoirbe značaja srednjeveške nemške države, niti ne popolnoma nezgodovinsko zamenjavanje fev­ dalnega parffikulairizma, ki je doma že v 10. in 11. stoletju, z nekakim federa­ lizmom. Res sicer v tem času ni bilo »narodnostnega« 'zatiranja v modernem smisilu, saj ni bilo ne narodne zavesti ne narodov, ki jih ustvari iz narodnosti selle kapitallisitično gospodarstvo. Toda v baje'idealni srednjeveški »skupnosti brez zatiranja« je bilo slovensko ljudstvo potisnjeno v podložnost nemškim zemljiškim gospodom, ki so se .polastili slovenske zemlje; oropano je bilo slovenskih višjih družbenih skupin. To je sicer socialno zatiranje, a v izvezi z narodnostmilm značajem izkoriščujočega in zatiranega razreda je imelo neprecenljive posledice tudi za slovenski narodni razvoj! In začetek tegar zatiranja je zvezan prav z uporom Ljudevita Posavskega, ki je torej odločilna prelomnica v tem razvoju in s tem tudi v »zgodovini Slovencev. Formalistični pravni ostanki v življenju malo pomenijo. Odločilno je, kdo ima v rokah oblast, in pravo, ki ga on nosi. Na Koroškem pa je v dobi zrelega fevdalizma nosilec slovenskega prava oz. bolje njegovih bornih ostankov, ki se vedno bolj utapljajo v novem razrednem fevdalnem pravu, brez dvoma le kmet, in sicer poleg koseza čedalje bolj redki svobodnjak. Vojvoda in 'zemljiški gospodje so nosilci novega razrednega fevdalnega prava, preden pa se to uveljavi do kraja, se tudi ostankov svojega domačega, nemškega, plemenskega prava. Pri­ padnost vojvode ih koseškemu pravu pri starejši obliki ustoličevalnega obreda je le kratkotrajna epizoda, ki traja le od ustoličenja do podelitve dežele v fevd. Pri ipoznejši obliki tega sploh ni več. Značilno je, da je prav v tej dobi vojvoda simbolično izločen izmed fevdalcev in nastopa kot kosez. Fevdna: podelitev dežele pa ga nemudoma_vrne v njegov pravi razred. Kje je potemtakem mogoče govoriti o slovenskem značaju baje enotne karantaniske politične skupnosti, ko je «Mia vsa resnična oblast v rokah tujih fevdalnih gospodov, slovenske pa so bile le nekatere formalistične pravice, pa mnogo dolžnosti in trpljenja pod fevdalci? Več kot problematična je tudi Melava konstrukcija' starosloivenske uprave (desetnij, stotihij in žup), oprta v celem na interpretacijo iene same listarne, ki ne upošteva sociološkega in zgodovinskega razvoja te vrste enot. III. Koroški pallatiinat je tvorba 14. stoletja in nima nobenega opravka z domnevno slovenskim pravnim značajem pokrajine. Tudi sicer so Malove opombe 240 o .palatinalu v dobršni meri neprecizne. IMoličevanje .koroških vojvod dokazuje sicer res kontinuiteto v obstoju posebne koroške teritoriatao-upravne enote ne pa kontinuiteto slovenskega značaja v njej vladajočega družbenega razreda fev­ dalcev Obratno dokazuje - najsi se sliši to še talko paradoksno - prav ono preskok v kiao-antanskeim .družbenem razvoju, 'in sicer prav w formiranju tega razreda! Ce bi se namreč v Karantaniji dovršili domači razvoj v fevdalno družbo, bi predfevdalni obred v fevdalni dražbi nujno propadel, kakor je .propadel y istan razmerah podoben obred povsod drugod. Ker pa je nenadna presilojitev karan- tanske družbe s tujim, že izgrajenim razradom fevdalcev preprečila nadaljnji razvoj in razkroj »družine« karantenskega kneza, fcosezov, se je s tem preostankom stare družbe ohranil tudi obred, ki zlasti v svoji starejši obkiki predstavlja y fevdalni ureditvi Koroške izrazito taje telo. To nekajkrat pride do izraza tudi v razmerju vojvode do obreda .in .enako v ocenah fwdalnih p«ev glede njega Podrobnosti glede mstoličevalnega obreda se ne bom dotikal, dasi bli hilo tudi tu marsikaj '.pripomniti (n. pr. glede vloge knežjega каишш .v vojvodskem wdstvu, nastanka vojvodskega atola, domnevne ustaljenosti novejše oblike obreda itd.). Podčrtam naj ,le da se- obred ni tako dolgo ohranil zaradi slovens» družbenih Sil niti zaradi slovenskega, značaja vojvodine, niti po zaslugi svojega formalnega nosilca ko«,ezov, marveč zaradi tega, ker je v posebnih okoliščinah koroškega • xazvoîà izrabil obred .za uveljavljanje svojih razrednih interesov na Koroškem Si to je maizred Udalcev. In čim qjegov interes na obredu izgine, keir fevdalci dob© v deželnih stanovih svoje lastno pravno .telo, ki Jim ije prijetne je od »kmečkega« obreda, njegov predfevdalni del dokončno propade TA tamuđna poosodnoat pod koseškega »sodnika dežele« propade obenem s staro obliko obreda in koseškim sodnikom dežele ze Siredi^. stoletja Voi vodova pravica do slovenskega zagovora pred kraljevskim sodiščem pa e nezgodovinska. Podlaga iteh vesti je sporočilo Atrijske irimane кшпЉе Otokar a ouz der Geul, ki je'tako spremenjeno posneli poročilo vmnkav Švabskem zrcalu fin sicer v pokvarjeni obliki, ohranjeni v giefiensikem irakopisu), ke;r ga zaradi spremenjenih .razmer ni več razumel. Slovenski pozdrav ^«^Д™ Venus« v ustih koroškega vojvode in n egovega spremstva 1. 122/ Ulriku Liechten- ste™skemu ni službeni pozdrav (saj je sicer »službeni« jezik* v dokument izključno latinščina in nemščina), marveč samo dokaz, -da ni bilo v- tem času se narodnostnega nasprotja, ki bi ob tako svojevrstni priliki onemogočilo nemškemu plemstvu uporabiti ljudski jezik pokrajine, kjer se je sprejem vršil (Vrata v Ziljski dolini) in tako pokazati koroško svojevrstnost. _ Malora argumentacija je torej nevzdržna. Koroški razvoj v srednjem veku ni plod volje diLstov v deželi, marveč veren odraz eoepodaral^iAe^woja in v tem razvoju utemeljenih razrednih lezenj. Bogo (jratemauer Dr Dragoslav Janković, Istorija države i praiva naroda FNRJ I. Ranofeudalne države jugollovenskih naroda (do XII. veka). Predavanja... docenta Pravnog Šteti Univerziteta u Beogradu. Drugo preradjeno -izdanje. Naučna ta]iga, izdavačko preduzeće nairodne republike Srbije, Beograd 19o0. 8°, str. 114. Knjiga docenta D. JankovMa je že po .dveh letih izšla v drugi izdaji. To samo najbolje priča o stvarai potrebi takih provizornih učbenikov za sta«*»e nTliverzi, pa tudi o želji širše javnosti, da se.spozna z zgodovmo narodov-T>LRJ osvetljeno in analizirano z znanstveno metodo .maHtatoma-lenmizma. Tako javna kritika katar privatni nasveti po izidu prve izdaje so avtorju pokaizali marsi­ katero problematično stran knjige, tako da je druga/izdaja v ,resnici tetveno predelana in dopolnjena, prav glede slovenske zgodovme kar na: novo napisana. Ne Slede na to, dia predstavlja knjiga po izrecni avtorjevo) uvodni pripombi le »štampana predavanja za privremenu pomoć studentima u učenju i spremanju za ispit« (str 4) je vendarle pokazal piteec tolikšno težnjo po zboljšanju prvot­ nega teksta, da mu je kritika vsekakor dolžna pomagati pri njegovem bodočem Primerjava prve izdaje z drugo - omejujem se pri tem na najbolj splošne- 0Oteze _ kaže pred vsem tri stvari: avtor je snov mnogo bolje razporedil ako v historičnem smislu (n. pr. predslovanska doba je sedaj res pred začetkom 241 Zgodovinski časopis — 16