Še par besed o kontraktualnih učiteljih iz Primorja. Vprašanje kontraktualnega učiteljstva, ki se je priselilo v poslednjem letu iz Pri* morja, o katerem je pisal zadnji »Učitelj* ski Tovariš« v posebnem članku, ni samo vprašanje kruha za prizadeto učiteljstvo samo, ki je v zadnjih 8 letih posvetilo svo= je najboljše moči delu med zasužnjenim primorskim ljudstvom, ampak je tudi za Jugoslavijo samo, za jugoslovenski narod in vlado v še večji meri, prava zadeva ča* sti, mimo katere ne more nihče, ki je res patriot, iti z zaprtimi očmi in gluhimi ušesi. Gorostasna praksa v nameščanju in plačevanju tega učiteljstva, ki se je uvedla pri nas v zadnjem letu, ne vem po čigavi državnospravni in finančnospolitiški mo< drosti, ni in ne more biti v čast ne narodu in niti državi, ker je krivična in socialna že sama na sebi, to je iz vidikov človečno sti, ki vendar ne more biti le gola — fraza. Še krivičnejša in strašnejša se mi vidi ta praksa, če jo gledam iz nacionalno=vzgoj« nega stališča, ker me vodi do paradoksne« ga zaključka, ki slovi nekako tako=le: Ti para — učitelj, ki si iz samih idealnih na* gibov vztrajal v Primorju na svojem služ* benem mestu pod najtežjimi pogoji, ki si včasih delal celo v smrtni nevarnosti, živeč od dneva do dneva samo za en dan, ki si zapostavljal dosledno svoje in lastne dru» žine koristi koristim slovenskega naroda v Primorju in s tem tudi koristim Jugoslavijc same... ti si danes, ko živiš na svobodnih jugoslovenskih tleh, človek — nižje vrste! Delal si za rod in domovino, a si danes v resnici brezpraven brezdomec, ki te v Ita^ liji niso marali in si tu pa — odveč! Vsota teh razmišljanj in njih spremljas jočih čustev, ki se mora prizadetemu izob* ličiti v jasni in žarki luči pred dušnimi očmi, jc gotovo trdna zavest, da je za vsc svoje delo in trpljenje prejšnjih let popla* čan tu, v svobodni domovini, ne samo z zapostavljanjem in vseobčim prezirom, am= pak celo prikrajšan na najnujnejših mates rialnih sredstvih, ki so potrebna njemu in njegovi krvi za vsakdanje življenje. Kakšen življenjski »credo« naj se rodi prizadetemu učiteljstvu iz tega spoznanja, ne bom na* dalje raziskoval? In vendar vem iz lastnega osemletnega opazovanja, da se to učiteljstvo ni pehalo tam doli morda za kakimi materialnimi ko« ristmi in da tudi tu ne pričakuje v plačilo za svoje eminentno narodno delo nikakih pečenih pišk in posebnih materialnih do= brot. Kar pričakuje od domovine, za katero je vendar precej pretrpelo in storilo, je to, da se mu prizna in dodeli njegova pravica, ne morda v obliki miloščine, ki si jo more izprositi tudi berač na cesti, ampak čaka čiste in jasne pravice, ki mu gre kot člo* veku in kulturnemu delavcu. Živeti hoče na svobodnih tleh svobodno življenje, ne v izobilju in brezdelju, ampak v delu, ki naj bo plačano po vrednosti in vesti! ZU veti hoče ob zmernem deležu vsakdanjega kruha, da se oddahne od trpljenja in duš* nih bolesti zadnjih življenskih let! Da bo slika o postopanju z našim pris morskim učiteljstvom v zadnjih časih tu pri nas še bolj jasna, nego more biti po iz« črpnem članku v zadnjem »Učit. Tovari= šu«, naj ugotovim kot eden iz vrst teh ne* srečnikov še sledeča dejstva: I. Odpuščeni primorski učitelj mora prcd zaprositvijo za kontraktualno naraes ščenje v Sloveniji zaprositi za podelitev državljanstva SHS. Izločiti se mora tedaj iz Italijanske zveze državljanov, ker tako predpisujejo naša določila. Pogodba za kontraktualno mesto se sklene, in sicer ne na osnovi prejšnjih njegovih službenih let, ampak država ga smatra kot začetnika v službi ter mu nakaže plačo 1200 Din mes sečno. Če ima ženo in otroke, se mu všteje še tozadevna draginjska doklada. Tako se zgodi, da mora učitelj z ženo in dvema otrokoma po resničnih 20 službenih letih živeti od plače 1700 Din. Pogodba je tako strogo obvezna za učitelja = kotraktualca, da se mu niti v slučaju rojstva novega dru= žinskega člana ne prizna tozadevni povišek na draginjski dokladi. Slučaj po potrebi na razpolago. II. Kontraktualec, človck, ki živi ob tej plači pol meseca na dolg, se tolaži z bolj* šimi časi in z upom na pridobljeno državs ljanstvo, ki ga sicer šc nima v žepu, a ga bo že enkrat imel. Revež pa niti ne sluti, da je podelitev državljanstva v državi SHS taka gora, ki jo danes premagaš samo v slučaju, da si dobro podprt od vseh strani, nekak zračni vehikel, ki tc nosijo s seboj usmiljena krila te ali druge, ali pa vseh po= litičnih strank. V nasprotnem slučaju se zadeva zavleče na 2 ali 3 leta. Tedaj, toli« ko je trpljenja moralnega in materialnega, ki ga moraš še prestati, da se ti odpre raj —¦ urejenega službenega razmerja. A tudi tu ni izključena možnost, da se znajdeš nekega dne spet na »beli cesti«, ker »če si bil slab državljan Italije (kot Slovenec namreč, ki si reševal jugosloven* sko misel tamo doli, tamo daleko!), ni iz* ključeno, da ne boš še tu! — (Citiram ars gumente nekega bivšega italijanskega dU plomata, ki so vkljub svoji gorostasnosti vendarle našli na pristojnem mestu ugodna tla!) Da se podelitcv državljanstva SHS pri» morskemu učiteljstvu ovira pri nas z vse» mi sredstvi, nam potrdi tudi dejstvo, da leži še danes preko 30 tozadevnih prošenj v uradu nekega našega državnega zastopnika zunaj države, ker mu je bilo tako naročcno od višje oblasti. In vsi ti prosilci so že kon« traktualno nameščeni, služijo že v Jugo* slaviji in ni za njih, tudi v slučaju, da se jim državljanstvo iz tega ali onega vzroka odreče, več poti nazaj! To je politika: Pri= di le v hišo, da te o priliki vržem spet skozi okno. Taka je tedaj resnica o položaju izgna* nega primorskega učiteljstva! Tako jc pla* čilo, ki so ga deležni borci za ohranitev slo* venskega jezika na vročih primorskih tleh! In vse zato, ker so zadnji zapustili svojo zemljo in še takrat proti svoji volji, s tež» kim srcem in — z batino na hrbtu! In zato sem tudi zapisal v začetku svo= jih besed, da trpi pri taki praksi ne samo prizadeti učitelj=trpin, ampak tudi nacio« nalna čast vsega jugoslovenskega naroda in države še posebej. Treba je, da Beograd in vlada opustita to grešno prakso, ki ubija, v kolikor je ni že ubila, vso idealnost primorskega učitelj« stva in ponižuje človekasborca, ki je mogel z odločno voljo in čistim značajem upirati se najljutejšim napadom italijanskega irriJ perializma, medtem ko je »zaslužna« polis tika taistemu imperializmu odprla vrata na široko v — našo svobodno državo. Kajti poniževanje takih Ijudi v beračc in brez* pravno rajo je nemoralno in mora pome« niti, ne samo za vsakega nacionalista, am« pak celo za vsakega človeka, ki živi v naši državi, popolen kulturno državni — krah! Janko Jankovič.