S KNJIŽNE POLICE ZGODOVINA ZA VSE vi. Javnost se je čutila nagovorjena in pozvana k tvornemu dialogu pri oblikovanju obrambne strategije. To je čas militariziranih telovadnih društev (sokoli, turnarji) in čaščenja športa tudi zaradi njegove narodnoobrambne funkcije (de Coubertin). Vojska je izgubila precej grozljivega prizvoka in postala bližja, domačnejša in pred- stavljivejša, pozitivno vlogo pa naj bi imela tudi pri konsolidiranju narodov. V to obdobje na Slovenskem spada špekuliranje s položajem na Balkanu, zavzemanje za odločne vojaške akcije proti turški navzočnosti v Bosni ter hrepenenje po spremembah nacionalne strukture v monar- hiji na ta način, da bi Slovani (posredno) tudi s pomočjo vojaškega angažmaja Avstro-Ogrske na Balkanu postali odločilnejši dejavnik v državi. Ti medeni tedni med dunajskimi jastrebi in sloven- sko elito pa niso trajali dolgo, saj je vojaški Dunaj slovensko navdušenost pozabil kmalu po pacifi- kaciji Bosne ... Po bosanski epizodi je 1879. najti večino slovenskih politikov kljub vsemu znova v prvih vrstah boja za močno vojsko, navdušenje pa jih je minilo, ko so ugotovili, da bi bila taka vojska tudi zelo draga, nova davčna bremena pa bi prizadela vse davkoplačevalce (volilce!)- Manj pomislekov so imeli slovenski politiki pri podpori vojaški taksi, ki so jo plačevali vojske oproščeni moški - pri tem so seveda mislili na krepke Slovence, ki so itak vsi vojaki in jih taksa ni udarila po žepu tako kot »strahopetne Jude« in »golšaste Nemce«. Svojih pet vojaških minut smo Slovenci vedno pričakovali tudi na zahodu - proti zvitemu in potuhnjenemu Lahu, žal pa naše borbenosti in patriotizma niso znali izrabiti, tako da z idejo o nekakšni slovenski vojni krajini ni bilo nič. Nasploh je veljalo, da se je vojaških tem sloven- ska politika lotevala precej previdno - podpirala je strateške zamisli vladarja o formiranju močne in učinkovite vojske, ki jo je videla kot pomemb- no vezivo večnarodne habsburške države, hkrati pa se je vedno ubadala tudi z vprašanjem »koliko me bo pa to stalo?«, ki je bilo vsekakor odločilno pri nagovarjanju volivcev. V času, ki ga v svoji študiji popisuje avtor, je lju- bezen med Slovenci in avstroogrsko vojsko prešla različne faze: evforično, nekritično zatreskanost, stanoviten, nerazburljiv zakon, na koncu pa tudi obdobje zagrenjenega ločevanja, ko je v prvi de- kadi 20. stoletja vojska Slovencem nekajkrat po diktatu sovražne nacionalistične politike nasilno in brezkompromisno pokazala svojo moč in jih s svojo sumničavostjo in paranoičnim iskanjem izdajalcev dokončno odvrnila od sebe. Tudi za tokratno Stergarjevo knjigo tako velja sklep: več kot dobro narejeno (obseg in raznoli- kost virov ter ažurnost literature zbujata občudo- vanje) - nestrpno čakamo na še kakšno njegovo delo s tega področja. Aleksander Žižek SOČNO O SUHI PASTI, BOMBAH IN ŠE O ČEM Marta Verginella, Suha pašta, pesek in bombe. Vojni dnevnik Bruna Trampuža; Knjižnica An- nales 39; Koper 2004. 249 strani. Slovenci se lahko neskromno pohvalimo, da smo bili kljub »majhnosti« in »nezgodovinskosti« poleg pri vseh pomembnejših in nepomemb- nih zgodovinskih in nezgodovinskih prelomni- cah. Poleg smo bili sicer v desetinah, stotinah in (deset)tisočih, ohranilo pa se nam je približno desetkrat manj pisnih pričevanj in še desetkrat manj tovrstnih pričevanj, ki so uzrla luč sveta v knjižni obliki - po možnosti opremljena z do- bronamernimi in potrebnimi uredniškimi pose- gi in popravki. Mednje sodi tudi pričujoče delo, ki ga je »posvojila« Marta Verginella, profesorica na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, sicer pa predstavnica mlaj- še generacije slovenskih zgodovinarjev. Verginella se v uvodnem tekstu posveti pred- vsem vlogi nanovo odkrite (avto)biografike »ma- lih ljudi« pri pisanju zgodovine s človeškim obra- zom. Uvod je tako rekoč obvezno branje za štu- dente zgodovine ali iskalce informacij o začetkih in razvoju historične antropologije. Med literatu- ro in nosilci te smeri zgodovinopisja manjka ko- maj kaj (in komaj kdo), vendar prevladuje »svet« pred »domom«, čeprav imamo Slovenci na tem področju kar precej pokazati. Osrednji del knjige je seveda namenjen vojne- mu dnevniku Bruna Trampuža, kjer nastopajo uredniški »vrinki« kot dobrodošla dodatna infor- macija. Ta ob rdeči niti Trampuževe odiseje lah- ko vodi tudi bralce brez osnovnega predznanja o krajih in dogodkih, ki jih obravnava Trampu- žev dnevnik. VSE ZA ZGODOVINO 97 ZGODOVINA ZA VSE leto XII. 2005. št. 2 Po osebnih pogledih (pisnih pričevanjih) na partizanščino, domobranstvo in povojni ekso- dus, na internacijo, taborišča smrti, izseljeništvo, na prisilno vojaščino v nemški vojski in dogodiv- ščinah v tujski legiji, se je s Trampuževim dnevni- kom pred nami znašlo tudi pričevanje Slovenca v italijanski vojski. Bruno Trampuž, zaveden tržaški Slovenec, aktiven sopotnik slovenske skupnosti v Trstu in okolici v drugi polovici dvajsetih in v tridesetih letih 20. stoletja (česar mu fašizem seveda ni štel v dobro), je bil leta 1937 kot rezervist italijanske vojske vpoklican, da brani fašistične kolonialne posesti v Libiji. Med enoletno libijsko epizodo se je Trampuž dodobra seznanil s kuharijo, saj so ga - »izučenega« protiletalskega topničarja - v Libiji dodelili vojaški kuhinji, kar se je med nje- govimi nadaljnjimi pustolovščinami izkazalo za pravi blagoslov. Da mu fašizem kljub dejstvu, da je zanj (nepro- stovoljno) nosil kožo naprodaj, ni zaupal, kažeta dve Trampuževi aretaciji - prva, združena s šti- rimesečnim zaporom jeseni 1940, in druga spo- mladi 1941, ki ji je sledila konfinacija v Oppidu Lucami, »zaostalem« gnezdu sredi ničesar v južni Italiji. Obdobje konfinacije je Trampuža zazna- movalo predvsem čustveno in osebnostno, saj je v prisilni izolaciji poglobil stike s svojo zaročenko in se po vrnitvi iz konfinacije leta 1942 odločil za poroko. Po številnih preizkušnjah (zaključek po- klicnega šolanja, vojaščina, sodelovanje v vojni) se je namreč končno počutil »dovolj zrelega«. Poročil pa se ni niti minuto prezgodaj, saj je imela »domovina« z njim nove, še slavnejše na- črte - to pot so ga (novembra 1942) preko Pado- ve, Rima in Castelvetrana na Siciliji poslali branit neko letališče blizu Tunisa. Bruno je slutil, da so dogodki, v katere je bil pahnjen, zanj in za njego- vo družino (hčerko je prvič videl šele po vojni) usodni in neponovljivi, tako da je temu delu svo- jega življenja v dnevniku posvetil največ besed. Zapisi, ki so bili sprva namenjeni predvsem njegovi ženi, hčerki in staršem, v tej komentirani izdaji postanejo last vsakega bralca, ki z njihovo pomočjo odkriva način življenja v junaški ita- lijanski vojski, kjer se naš rojak znajde kot riba v vodi - preprodaja vojaški material, peče pol- pete za »trg«, živi v nekakšni komuni in briljira s svojim kuharskim znanjem, ki ga izstreli med častniške uživače, a obenem poskrbi za razkol z dovčerajšnjimi pivskimi bratci. Trampuž ne more razumeti preproste in vsakemu vojaku umljive resnice, da soborci ne cenijo »grebator- jev« in »krivinašev«, zato radikalno spremeni svoj odnos do njih - hkrati z zlomom italijanske fron- te v severni Afriki in prihodom v angleško ujetni- štvo Trampuž znova odkrije svojo slovensko bit in začne svoje dovčerajšnje sotrpine in soborce skoraj brezumno sovražiti, kar ga pa ne ovira, da se ne bi poskusil prisliniti kakemu »laškemu« ofi- cirju in se mu ponuditi za posilnega. To se mu ne posreči, zato se toliko bolj zagrenjeno vrže v opisovanje laške neznačajnosti, prepirljivosti in kradljivosti. Jugoslovanske vojne ujetnike v severni Afriki snubijo v kraljevo jugoslovansko vojsko in Tram- puž se vabilu odzove, vendar se kot kraljevi vo- jak ne počuti najbolje - plača je slaba, njegovi sovojaki se vdajajo pijači, za nameček pa povelj- stvo ne zna preprečevati srbskega nacionalizma in se proslavi z nesposobnostjo. Trampuž se končno znajde med prostovoljci NOV, kjer pa ga zmotijo nemoralni stiki sovoja- kov z dalmatinskimi begunkami in prisila »kolek- tiva«, ki od vsakega vojaka terja, da se v skupno dobro odreče dodeljenim cigaretam in zlasti de- narju, ki ga nato delijo po »komunistično« - vsa- komur po njegovih potrebah - ali pa izgine »v korist« beguncev in ranjencev. Po brezciljnem kolovratenju po severni Afriki (zavezniki si s prostovoljci NOV niso znali kaj veliko pomagati) se je Trampuž znašel s soborci v južni Italiji (Apuliji) in se zgrozil nad svojimi rojaki (Jugoslovani), ki so z lokalnim prebival- stvom po njegovem mnenju ravnali premehko. Trampuž je otok Vis dosegel podobno kot tisoči beguncev, ranjencev in prostovoljcev NOV (JA) z ladjo iz Barija. Na Visu in kasneje v Zadru je bil vključen v obrambo partizanskih letališč, njego- va zadnja vojaška baza pa je bilo letališče v Som- boru. Povojna leta so Trampuža zagrenila in obso- dila na življenje »navznoter«. Trst ni pripadel Jugoslaviji, dovčerajšnji zavezniki in protifašisti so še enkrat nasedli Italiji in njenemu saltu mor- tale jeseni 1943. Tržaški (in italijanski nasploh) komunisti so v sporu Tita s Stalinom stopili na stran slednjega in zganjali še hujši politični teror kot fašisti. Trampužu je ob tem umiku v osebno sfero poleg spominov ostal le ta dnevnik, zapis, v ka- 98 VSE 7• ZGODOVINO s KNJIžNE POLICE ZGODOVINA ZA VSE tereni si je dovolil biti človek z vsemi vrlinami dogodkov, obenem pa s svojim pisanjem ne in pomanjkljivostmi. Sopotnik in pričevalec pre- more skriti »majhnosti« svojega sveta, v katerem vratne dobe, nekakšen kronist po sili. Kronist, po potrebi in glede na razmere dela iz prijateljev ki mu je do besede pomagala nesporno spretna sovražnike (in nasprotno), besno udriha po ju- in odločna uredniška roka, ki pa je kljub vsemu dovskih pijavkah (katerih pogoltnost in zavrže- znala prepustiti glavno besedo piscu in pripo- nost pozna samo iz druge roke) ali pa čemerno vedovalcu ter se zadovoljila z vlogo nevsiljive, in filistrsko popisuje »smrtne grehe« svojih sopo- mestoma nepogrešljive pomočnice pri sledenju tnikov (pijančevanje - če njega ni zraven, spogle- miselne poti avtorja. Trampužev dnevnik je velik dovanje in zalezovanje voljnih punčar...). zato, ker v njem mali človek opisuje prezrte »ne- pomembnosti« iz ozadja »velikih« in »prelomnih« Aleksander Žižek VSE ZA ZGODOVINO 99