O postanku Poeove pesnitve «Krokar». Edgar Allan Poe pojasnjuje v eseju «The Philosophy of Composition»  (Filozofija pesniškega ustvarjanja)  način svojega umetniškega ustvarjanja vobče in fenomenalne pesnitve «Krokarja» posebej. To pesem je baje gradil od zadaj na spredaj liki Godwin svoje delo «Caleb Williams». Njegovo izvajanje je kljub dozdevni paradoksalnosti dokaj zanimivo, ker se krije cesto z izsledki sodobnih psihoanalitičnih literarno-znanstvenih teorij. Ne oziraje se na zunanje motive — resnične ali izmišljene dogodivščine — polaga Poe kot pristen lirik važnost na d o j e m, ki ga napravi stvar na našo dušo. Temu dojmu, ki se pojavlja v nejasnih obrisih v pesnikovi duši,  išče  primernega  ozadja,  narativa.  Izmed  raznih  dojmov  sprejema le nove in zanimive. Z racionalistično doslednostjo razlaga nato konstruiranje svojega «Krokarja» korak za korakom. Povod mu ni bil zunanji dogodek niti intuicija, temveč izdeloval ga je s precizno in strogo doslednostjo matematičnega problema.  Zgodovina elaborata  se pričenja s pesnikovo namero. podati javnosti delo, ki bi ustrezalo splošnemu kakor tudi kritičnemu okusu. Motiv te namere pa Poe skrbno zamolči «kot za pesnitev ko tako brezpomemben*.   Ker mu je šlo predvsem za enotnost   dojma, sije zamislil primerno kratko pesnitev (kakih 100 vrstic), ker le kratka pesem more biti dovolj   intenzivna,  da  izzove  krepak  do jem.    Pesem  naj   služi  edinole Lepoti, dočim naj služi Resnici proza. Lepota mu je istovetna z dojmom, ki ga vzbudi v duši kratka, intenzivna, preprosta pesem, a izraža se najpopolneje v   tonu   žalosti,   melanholije, ki izvablja solze.   Da bi dal zaželenemu dojmu kar najkrepkejšega izraza, si je izbral enoten, kratek pripev (refrain), ki, ponavljaje se za sleherno izraženo mislijo, krepi do jem v čitateljevi duši. Izbral je intenzivno besedo «nevermore»  (nikdar več)  s krepkim samoglasnikom o in plodovitim soglasnikom r, ki se razen tega spričo večnostnih perspektiv, ki jih odpira v naši duši, da spraviti v logično zvezo z desideratom melanholije. Ker se mu je dozdevalo razumnega človeka nevredno, da bi ponavljal v eni sapi ta papagajski «nikdar več», je nadomestil človeka s krokarjem, ki je mimo tega po ljudskem verovanju v zvezi z najžalostnejšim (po Poe-u najlepšim) dogodkom v človeškem življenju — s smrtjo. Ta naj-žalostnejši  (po Poe-u  najlepši)  dogodek je najpopolneje prikazan s smrtjo lepe, mlade ljubice. Za to ljubljenko žalujočega ljubimca je nato Poe spravil v zvezo z grozo zbujajočim dvogovorom s krokarjem. Deloma praznoveren. deloma v lastni tugi uživajoči študent polaga ptiču na jezik sugestivni odgovor «nikdar več». Krokarjev umni, introspektivni odgovor nas draži in mika. spočetka naivno in radovedno, naposled pa nas napolni z grozo in obupom. ki doseže vrhunec v napetem vprašanju: «Prerok,» pravim, «to ti bodi,» itd. Tu je klimaks pesnitve, ki napravi na našo dušo najsilnejši dojem. Po Poe-ovi teoriji je torej tukaj pričetek pesmi. In sam pravi, da je to kitico najprej napisal in po njej uravnal mero in ritem ostale pesnitve. Za prostor si je izbral  svojo  študijsko  sobo,  okusno  opremljeno,  z  Minervinim kipom  nad vrati, za čas konverzacije s krokarjem — pozno nočno uro, ko je mogel napol dremaje krokarja najprikladneje  zamenjati  s  prikaznijo umrle ljubice in obrniti čitateljevo misel v transcendentalnost, tako da ostane naposled usodni krokar pred njegovimi duševnimi očmi kot večni simbol neminljivega, žalostnega   spomina.    —   Ljubljanski   Zvon  objavlja   prevod   znamenite  pesnitve «Krokar» v spomin sto in dvajsete obletnice pesnikovega rojstva.      G r i š a.
Nagrade Francoske Akademije leta 1928. Med celo šumo nagrad, ki jih daje naslovnica, je največja (30.000 fr.) za miselno dramo s socialnimi in nravstve-
126