0 pemnia m skibp. 'j pustite, me pustite, Naj grem tje med beli svet, Tu doma me ne dcržite, Če prav več ne pridem spet! Kaj počel bom, če ostanem, Če postaram se pri vas? Jaz po svetu razprostranem Vživat grem mladostui čas! Dalje tu mi še ostati Serce meni ne pusti; Jaz za vas pripravljen dati Bil življenje sem in kri, Vi pa niste me spoznali, Ne umeli mojih djanj, S ternjem ste mi postiljali Eekši: Kaj nam mar' je zanj! Da je nehvaležnost plača Za dobroto zmir bilii, Odkar zemlja se obrača Okrog solnca zlatega, To je meni bilo znano, Predenj sem še k Vam prišel, Al' da tak' ravnali z mano Eevež nisem jaz verjel. Oj, kako me je golj'falo, Moje sladko upanje! Zdaj, se vd da, je zbežalo, Zginilo za voke vse! Serčna rana pa me peče, Ki ste mi jo dali vi, Čas mi je ozdravit' neče, Vedno huje kervavi. Ko se bliža lmda zima, Tice drugam odlete, Kjer snegov dežola nima, Kjer se cvetje zmir novi, Tako tudi jaz bom storil, .* Pustil bom ta merzli kraj, In, ker sem se zagovoril, Več ne pridem k Vam nazaj! Tam pa, kjer ljudje bolj mili 50 od teh, ki th žive, Ki me bodo bolj ljubili, Kot me vaše je serce: Tam se bodein jaz ustavil, Šotor svoj bom tam razpel, 51 domovje bom napravil, Živel kakor tič vesel! Kedar pa jaz moral dati, Zemlja, tebi bom slovo, Mirno mogel bom zaspati, Jasno bode mi oko, Ker spomin na srečne dneve, Ki je tamkej bom užil, Proste vseh težav in reve, Zadnji hip mi bo sladil! Josip Cimperman.