Januš Golec: 20 Po divfIoc&It Kanade Ljudska povest po raznih virih. — (Dalje.) Lepega dne jib je obiskal g. Elifford, ravnatelj naselbine belokožcev in navezal z njimi stike glede zamenjave ikož, živil, obleke, streliva, orožja itd. Slednjič je poslal (k Tokiniju indijanski urad iz Ottawe par odposlancev, ki so poizvedeli in se prepričali, ikje da bivajo Tokinijevi ljudjo. Nato jim je nakazala vlada severne od skalovja obdane doline, katere so zasedli pred leti sami, kot pred zakonom veljavno r&zervacijo (pokrajina, v ikateri smejo bivati samo Indijanci). Z na ta način urejenim razmerjem med oblastjo in Indijanci je odstranjen vsak prepir z belokožci, ki se morajo držati zakona in pustiti Indijance pri miru. Še bolj vsaj na zunaj je bila hvaležna glavarju za pomoč materi v skrajni sili njegova hčerka Ihasa (rdeča usta). Zatrjevala je posebno Lavisonu, kateri jo je razumel v indijan- ščini, da bo oče nagradil oba belokožca z nečem, s čemur še ni bil odlikovan iz indifanskih ust dbslej nobeden. Na to izredno odlikovanje je bil Amerikanec seve radoveden. Tiščal je v deklino tako dolgo, da mu je zaupala, da poznajo zastopniki njihovega plemena daleč v skalnatih gorah za potok in jezerce, v katerem je neizmerno veliko čistega zlata. Za Indijanca zlato nima prave vrednosti. Vzamejo ga seboj le tedaj, če morajo v mesto med belokožce. Omenjenega zlatega zaklada pa se drži prokletstvo, kar je jasno dokazala smrt njenega brata in še mati ji je komaj nšla... Ihasino skrivnost o zlatem potoku in jezeru je povedal Lavison Francu. Sklenila sta, da se bosta odzvala povabilu indijanskega glavarja, da se prepričata na lastne oči, če je indijanska ljudska govorica o suhcm zlatu kar na vrhu dna kake vode bajka ali istina. Izgovarjala sta se vsak pri sebi, da jima pri milijonskem izkupičku za platinsko rudo ne gre za še večje kopičenje denarja, ampak za doživljaje in za ngotovitev istine ali brezpredmetne ljudske govorice, ki je plod domišljije. Med takimi le odkritimi pogovori je mineval čas. Stara fndijanka si je opomogla že toliko, da je zapustila ležišče in se je rešiteljema oscbno zahvalila za rešitev iz sigurne — strašne smrti. Rana še ni bila čisto zaceljcna, nevarnosti pa ni"kake, da se bo obotavljala. Indijansko taborišče je čakalo pred odhcKlom samo šc na vrnitev odposlancev. Celo ti so sc vrnili srečno z zeliščem eden za drugim in hvaležno zvodeli, da je bilo zdravilo iz roke belokožca pravocasno in še bolj učinkovito nego Indijancem znana rastiina. Napočilo je jutro odhoda. Poglavar Tokini je prosil bela tovariša že na vočor pred oznanjenim slovesom, naj se zglasita naslednje jutro v taboru, da sc jima zabvali še enkrat z izrednim povabilom in z obljubo nepregledne zlate nagrade. Trcnutek zaupnega razgovora med rešiteljema in glavarjem Tokinijem se je približal tik pred podiranjem in nalaganjem imdijanskih šotorov na voz. Tokini je govoril uvodoma po indijansko sikrivnostno in skakal z napol razumljivimi bese- dami kakor maček krog lonca vrele kaše. Končno je le brubnil na dan, da bosta postala deležna belakožca kot doslej najvcčja dobrotnika njegovega plemena Tokinijevega zaupanja v vscrn in tudi v največji skrivnosti glede čistega zlata v skalnatcm potočecu in jezercu. Povabil ju je vljudno seboj in jima zagotovil pri indijanskem dobrem duhu in edinem bogu, da bo jima raztolmačil medicinman (indijanski svečenik in zdravnik), tftod da pelje pot do zlatega zaklada. Povedal jima je vnaprej, da 'so jemali doslej njegovi ljudje od tega zlata, katerega se drži proklotstvo, samo toliko, ikolikor so rabili neobhodno v kvipčijske svvhe z belokožci. Če ju ni strah prokletstva, jima je zaklad v severnih gorah po njuni mili volji na razpolago. Za slučaj, da bosta slcdila njegovcmu povabilu, naj jima bo zlato, katorega smatra beli človek za največje dobro na svetu, nagrada za pomoč njegovi ženi v največji sili. Tako se je glasilo približno povabilo indijanskoga glavarja. O zlatem zakladu sta zvedcla naša znanca le toliko, da resnično je nekje v poto2ecu ter jezercu v gorah, natančnejši podatki bo- do na razpolago šele v indijanski naselbini pri midicinmanu. Ali ikdo bi se ne ustavljal takim le obetom glede čistega zlata in itak več nego dovolj bogata Lavison in Gruber se tudi nista. Priključila sta se Indijancem in sta napravila s svojim spremstvom očito ter veliko veselje poglavarju in njegovi dmžini ter celemu krdelu. Iz potovanja po Britski Kolumbiji cd juga proti severu bodi toliko beleženo, da je trajalo dober teden, predno je dosegla družba Sioxnaselbino. Pot je peljala v njcncm zadnjem delu skozi razpokline med skalovjem. Prisiljeni so bili, da so prekoračili reke, v katerih jim je grozila nevarnost, da vtonejo v blatu na dnu. Morali so preko deročih brzic z vodopadi, ki so tvorili posebn-o opasnost za konje, da jih izpodnosejo in poženejo z jezdeci vred ob skale ter kamcnje v prepadih. Tokini in njegovi Indijanci so znali z -cbčudovanja vredno spretnostjo prcmagati vse tež- koče ter oviro. Bili so tudi Lavisonu in Francu v pomoč na vsakem 'količkaj nevarnem mestu. Po vrnitvi indijanskega glavarja se je vršila najprej proslava in zahvala na cast dobremu duhu, da se je srečno vrnil. Veselju je slcdilo kratko žalovanje in objokavanje njeg-avega sinaedinca, ki bi naj bil že bolj priletnemu očetu nasleduik v najvišji časti in tor moči. Šele po zaključku sprejemnih slovesnosti. je popeljal glavar belokožca k medicinmanu in ga prosil, naj ju nagradi z raztolmačenjem skrivn-osti o zlatem zakladu. Stari medicinman in prerok ni bil prijatclj belokožcev. Udal se je le na prošnjo glavarja in na njegovo trditev, -da se mora skazati belima prijateljema hvaležnega za us-pešno pornoc v največji sili. Kakor glavar je ponovil tudi mcdicinman razne gvožnje, da se drži gorskega zlata v vodi — proklctstvo. Ko se je pa prcpričal, da njegove prošnje ter napovcdi niso zalegle, je segel v starodavno skrinjo in privlekel iz njc kamcnito tablico. Na kannui je bila zaznamovana s črtami in raznimi drugimi znamenji smer poti do zaklada. Tablico je dal v roke Lavisonu. Ta je nekaj časa gledal v križ-kraž in je toliko raziskal iz njega, da gre za načrt poti, Id pelje proti severu-zapadu. Zgoraj ob r-obu je videl označbo, ki bi naj predstavljala severno svetlobo, in od te je bila vidna ena črta proti levi. Vprašajoče je poglcdal preroka. Ta je smehljaje se pokimal. Risba na tablici jc bila kažipot samo dobro poučenim. S pomočjo poglavarja kot tolmača je pričel medicinman z razlago. Iz poduka jc razbral Lavison, da bo trajala pot do zlate soteske 2—3 tedne. Zlato se nahaja v težko dostopni skalnati razpoklini, katero je medicinman pokazal na tablici. Pot bi se dala zmagati v zgoraj označenem času le za slučaj, da bi šlo vse po sreci, kar pa ni bilo sigurno, ker niso bili prehodi na gotovih mestih samo težavni, ampak tudi izredno nevarni. Skalnata razpoklina sama se je nahajala v &trmem pogorju, kateremu niti medicinman ni znal pravega imena. »Ali naj obdržim kamenito tablico?« je vprašal Lavison po tolmacu potem, ko je menil, da je razumel prerokova pojasnila. Medicinman je odlocno odkimal. »Preriši načrt, če ti drago.« Pozivu je sledil Amerikanec in je prencsel znamenja s kamena v svoj notes. Risbi je dostavil še razlago posameznih črt ter razna dopolnila. Treba je bilo v načrtu označene važne ter odlocilne točke v naravi najti in jih nikakor ne zamenjati s podobnimi. Po obisku pri medicinmanu je bil Lavison prepričan, da je že na cilju. Veliko preveč je bil razburjen, da bi še bil vzdržal dalje Casa pri dobrih Indijancih. Treba mu je bilo zraka, premikanja. Njegovo izredno krepko telo je hrepenelo po udejstvovanju. Najrajši bi se že bil podal na pot s tovarišem kar isti dan, ko je prejel načrt. Takojšen odhod je bil izključen, saj so bile nujno potrebne nekatere predpriprave in predvsem preskrba z živili za najmanj dva dobra meseca, če sta računala potnika dohod in vrnitev. (Dalje sledi.)