Slovenska identiteta v procesu evropske integracije Author(s): Peter KOVAČIČ-PERŠIN Source: Urbani Izziv, No. 15, REGIONALNO PLANIRANJE (april 1991 / April 1991), pp. 61- 62 Published by: Urbanistični inštitut Republike Slovenije Stable URL: https://www.jstor.org/stable/44179819 Accessed: 02-10-2018 13:56 UTC JSTOR is a not-for-profit service that helps scholars, researchers, and students discover, use, and build upon a wide range of content in a trusted digital archive. We use information technology and tools to increase productivity and facilitate new forms of scholarship. For more information about JSTOR, please contact support@jstor.org. Your use of the JSTOR archive indicates your acceptance of the Terms & Conditions of Use, available at https://about.jstor.org/terms This article is licensed under a Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). To view a copy of this license, visit https://creativecommons.org/licenses/by/4.0/. Urbanistični inštitut Republike Slovenije is collaborating with JSTOR to digitize, preserve and extend access to Urbani Izziv This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 02 Oct 2018 13:56:34 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV C Ključna prostorsKa vprašanja v razvoju Slovenije št. 15 / 1991 Peter KOVAČIČ-PERŠIN Slovenska identiteta v procesu evropske integracije Vprašanje evropské integracije je ra- zumeti kot del svetovnega procesa, ki bi ga lahko poimenovali poenotenje planetarne civilizacije. Čeravno služi združenje Evropě na kratek rok pred- vsem koncentrací ij i gospodarskih in proizvodnih potençialov, s tem pa po- litičrie in morda tudi vojaške moči, kar pač terja neizprosno tekmovanje med svetovnimi velesilami, gre vendarle za vmesno fazo v procesu svetovne integracije. Ta proces lahko zavirajo različni globalni ali lokalni dejavniki, od vojn do prestrukturiranja obstoje- čih političnih in gospodarskih siste- mov, toda ne morejo ga preprečiti. Proces združevanja Evropě je mogoče primerjati z integrati vni mi poteki v obdobju industrijske družbě, kije zaz- namovano z nastankom nacionalnih držav. Za to obdobje je bilo značilno združevanje prostora v obvladljiv ob- seg, ki je omogočal industrijskemu razvoju ustrezno koncentracijo kapi- tała in uspešno organizacijo trga, ki je pogoj za proizvodnjo in jo tudi urav- nava. Pri tem združcvanju je igral je- zik kot primarno sredstvo komunika- cije eno öd ključnih vlog. Jezikovno in kulturno poenotenje izzove naci- onalno hegemonijo in kot odgovor nanjo narodno prebudna gibanja ma- lih evropskih narodov. Rezultat tega konflikta je tudi razpad avstro-ogr- skega impērija. Žal se prva Jugosla- via konstituira na enaki matrici nacionalne unifikacije. A dějstvo je tudi, da slovenski narod ni zmogel zadostne kapitalske in proizodne moči in tudi ne ustrezne politične zavěsti in volje za uresničenje lastne državě. Če je industrijska civilizācijā rabila za svojo uveljavitev ok vir dovolj vel ike nacionalne državě, potřebuje kiberne- tična civilizācijā, ki je na pohodu, in- tegracijo celotnega planeta - v da- našnji fazi integracijo evropske celi- ne. Sodobni tehnološki proces terja nezadržen pretok kapitała in znanja, ki že íunkcionirata kot planetami kate- goriji. Kot najvcčja ovira se kaže mo- del nacionalne državě zaradi zaprtosti finančnega, gospodarskcga in proiz- vodnega sistema vase. Pod vprašaj pa se ne postavlja le omenjena sistemska zaprtost, ampak tudi nacionalna jezi- kovno-kulturna paradigma. Tako si zastavlja vprašanje nacional- ne identitete v procesih planetarne in- tegracije povsem na novo. Za ohra- njanje národně samobitnosti je třeba iskati druge vzorce, kot jih je ponujala industrijska družba. Revidirati bo tře- ba sam pojem nacionalne identitete. Te preprosto ne bo več, ker tudi nacija kot državotvoren element ni več rcle- vantno dějstvo. Že scdanji združcval- ni procesi ukinjajo nacionalno državo in s tem tudi nacijo. Ostajajo pa ná- rodně skupnosti s svojo jezikovno- kultumo samobitnostjo in svojim etničnim prostorom. Ti elcmenti ná- rodové samobitnosti ne bodo več pod skrbstvom nacionalne državě, ampak bodo prepuščeni izvirni trdoživosti. Narod bo poslej kot posebna entiteta zadeva nenchne samoodločbe njego- vih nosilcev. To nalaga povsem dru- gačno narodno politiko. Jasno je, da bo v obdobju kibernctične civilizacije slovenska, narodna iden- titeta še bolj, če ne kar izključno osre- dotočena na ohranjanje samolastnega jezika in njegove kultuře, kar vklju- čuje tudi ohranjanje lastnega etnič- nega prostora. Tega pa ne bo več mogoče razumeti kot izključno geo- grafski prostor, ampak vse bolj tudi kot duhovni prostor národové kultuře. To je nujno upoštevati spričo števil- nega izseljenstva, ki se utegne nadaljevati, in zaradi naše malošte- vilčnosti. Pogoj za preživetje slovenstva je, da se vključimo v evropske integrativne C£> 100% recycled paper 100% recikliran papir aus 100% Altpapier This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 02 Oct 2018 13:56:34 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms št. 15/1991 procese kot samostojcn subjekt s při- znáno kulłurno samobitnostjo. Toda brez zaviralnih momentov, ki jih predstavlja tradicionalna nacionalna država. Svoje gmotne in duhovne po- tenciále moramo koncentrirati okrog vitalnih pogojev našega obstoja. To pa so: samobitna kultura slovenskega je- zika in vse njene strukture, posodo- bitev znanj in veščin našega člověka in tehnološki razvoj našega prostora. Naravna pot v združeno Evropo vodi Slovence prek intenživnega medregi- onalnega povezovanja in prek nepo- sťedne prisotnosti v mednarodnih združenjih in ustanovah. Manj obe- tavno pa z ustanavljanjem lastne nacionalne drz^e. prof. Peter Kovačič - Peršin, Rakitna. Dušan OGRIN Krajina kot nosilec identitete V svoji besedi sem imel namen spre- govoriti tudi o identiteti, vendar z manj poudarka, kot bom to storil se- daj. Po izvajanjih prejšnjega govor- nika o duhovni identiteti se Čulim spodbujenega, tako da bom tem u celo posvětil glavnino prispevka. Ta zapis je dopolnjcno besedilo s predstavitve krajinské tematike v okviru usmer- jenega raziskovalnega programa Ure- janje prostora. Moja razglabljanja slonijo na izho- dišču, da se identiteta nacije konsti- tuira ne samo v sferi duhovne tvor- nosti, ampak tudi na ravni tvarnega opredmetenja. Z drugo besedo: lahko se prav tako izrazito in značilno raz- vija v světu prostorskega, utelešena v fizisu kot celovitosti naravnih danosti in vanj odtisnjenih antropogenih ráz- poznav, kar običajno označůjemo s pojmom krajina. Tako imamo tukaj očitno opraviti z dvěma izpeljavama istega pojma: z identiteto duhovnega, kulturnega in z identiteto prostorske- ga. Slednja se pojavlja v različnih me- dijih (stavbah, skulpturi, naravi idr.), vendar se ta prispevek osredotoča le na vprašanje krajinské istovcinosti predvsem v luči njenega vztrajnega zmanjševanja in celo izginevanja. Krajinská istovetnost raste iz dveh fízičnih sklopov. Na eni strani jo lah- ko ustvarjajo naravne značilnosti, posebno kadar je njihova zgradba ne- navadna, izjemna. Pri tem gre lahko za geomorfološke, hidrografske ali vegetacijske prvine, ki bodisi kot po- samični pojavi ali združeoo zaznamu- jejo določeno območje in mu vtisnejo pečat enkratnega. Na drugi strani pa istovetnost nastaja s kulturnimi konfi- guracjami v prostoru v ki so následek poselitve, obdelovanja, kultnega živ- ljenja ipd. Vsekakor je bilo tako v tradicionalni krajini, kjer so se člo- věkova prizadevanja v izrabi pravilo- ma končala v prilagöditvi splošnih urejevalnih načel krajevnim naravnim posebnostim. Tako so v vzajemnem niedsebojnem učinkovanju nastajali svojevrstni krajinski vzorci, po kate- - rih so bila večja ali manjša območja prepoznavna na krajevni, regionalni ali celo nacionalni ravrii. Nesporno je pri tem omejitveno de- lovala manjša zmogljivost tehniških sredstev za gradnjo in obdelovanje, ki niso bila kos zahtevnejšemu reliefu ali težavnim talnim razmeram. Prav tako je bilo na voljo malo denarnih možno- sti. Tudi pretok znanja je bil poča- snejši, kar vse je prispevalo k temu, da so krajeviie družbene in naravne zna- čilnosti bolj poudarjeno in izvirno přišle do izraza v prostorskih struk- turah, zlasti v krajini. Na tej osnovi se je razvijala tudi in- di vualnapripadnost kraju, kot člově- kova inačica teritorialne pripadnòsti, ki je šicer znana v naravi. Kljub zna- ním sociološkim raziskavam, ki kà- žejo bolj na družbeno pogojeno ve- zanost člověka na določen kraj, pa je 62 This content downloaded from 194.249.154.2 on Tue, 02 Oct 2018 13:56:34 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms