NA OBISKU V NOVEM VRTCU V SNEBERJAH
»Grega, poišči rdečo kredo!«
»Grega, pridi k meni in poišči rdečo kredo!« je rekla tovarišica Katarina. Iz prve vrste se je vzdignil deček, odšel do tovarišice, pobrskal po škatii s kredami v njenem naročju in takoj našel rdečo. Pokazal jo je tovarišici. Ta je rekla: »Vzdigni jo in jo po-kaži tudi drugim. Naj vsi po-gledajo, če je res prava.« Sti-riindvajset otroških rok se je vzdignilo in s tem potrdilo, da je Grega res izbral rdečo kredo. »No, Grega«, je nada-ljevala tovarišica, »zdaj pa jo položi k drugim rdečim kre-dam«.
Potem je prišla na vrsto Nuška. »Poiščirumenegame-tulja«, je naročila tovarišica Katarina. Tudi Nuška je izbranega metulja pokazala vsem otrokom in ko so ti pri-trdili, da je pravi, jo je tovari-šica vprašala: »Kam ga boš položila? K voščenkam? H kredam? Ne? Kam pa?« »K metuljem!« je vzkliknila pet-letna Nuška in rumenega me-tulja pripela na zeleno tablo. Metulji vendar Ietajo in zato ga ni mogla položiti h kredatn in voščenkam v škatlo.
Nuška je sedla in vstal je Tomaž. Toda vzdignil se je tako hitro, da je prevrnl stol. Pa nič zato, kajti rumeno bar-vico, ki jo je moral poiskati, je tudi on takoj našei.
Tako so se igrali in učili obenem pet-do sedemletni otroci, ki obiskujejo skupino starejših sredinčkov in malih šolarjev v novem vzgojno-varstvenem zavodu v Sneber-jah. V sosednji igralnici pa so malčki iskali svoje copatke. Morali so si jih namreč sezuti in jih položiti v označeni krog. Potem so se prijeli za roke, vzgojiteljica je potolkla po bobnu in rekla: »Zdaj bomo hodili okrog copatk, dolgo bomo hodili«. Tovarišica je bobnala, otroci so hodili in nestrpno pričakovali trenu-tek, ko bo dejala: »Zdaj pa se ustavimo in  vsak  naj  hitro
poišče svoje copatke. De-snega in levega.«
»No, ko se je to zgodilo, je piiiio skoraj do zmede, kajti vsi so naenkrat stegnili roke, zagra-bili copate, toda ne vedno prave. Pa jim je morala seveda tovari-šica pomagati, da so našli svoje.
V tretji igralnici je štirinajst sredinčkov pozorno poslušalo pravljico. Sedeli so na tleh in se niso prav nič menili za okolico, kajti večina otrok je poslušala pravljice najbrž-le v vrtcu in le redkokdaj doma.
Tako nekako potekajo jutra-nje ure v novem vrtcu v Sneber-jah, ki je bil po več zapletih 17. marca končno le odprt. Vendar pa vse še ni urejeno, kot bi mo-ralo biti, saj delavci Marlesa še prihajajo odpravijat razne napa-ke. Tudi trava na igralnem pro-storu okoli vrtca še ni zrasla. Tako otroci v teh dneh skoraj ne morejo iz poslopja, saj bi pri igranju pohodili še neutrjeno travo, prečkanje Šmartinske ceste pa je zelo nevarno. Voznike na bližino vrtca opozarja le pro-metni znak Pešci na cesti, kar pa je seveda premalo.
Marija Zumbergar, ki je vodja te enote, obenem pa tudi vzgoji-teljica v najstarejši skupini, je povedala: »Vrtec so pač sezidali tukaj in to se ne da zdaj več spre-meniti. Toda škoda, da so ga po-stavili tako blizu prometne ceste, kot je Šmartinska. Tu tudi ni-mamo možnosti za sprehode. Bolje bo, ko bo zgrajen podhod pod Šmartinsko cesto. Prosili smo že, da bi voznike s kakšnim do-datnim prometnim znakom opo-zarjali na bližino vrtca, toda do danes tega še niso storili«.
V vzgojno-varstvenem zavodu v Sneberjah je prostora za 60 otrok, starih od treh do šest let. Zdaj jih seveda še ni toliko, saj so vrtec odprli ob zelo neprimernem času. Malih šolarjev imajo na primer le pet. V jeseni pa jih bo prav gotovo več. Zato sedaj vza-mejo v varstvo tudi otroke, mlajše od treh let. Vrtec pa ne obiskujejo le otroci iz Sneberij, temveč tudi iz drugih bližnjih kra-jev. Za njihovo varstvo in vzgojo skrbijo tri vzgojileljice in tri va-ruhinje.
Besedilo in slika: D. J.