Pastirček Orenček
Povest. — Špisal Josip  Vandot.
3.
•enček je stopal za gozdarjem in Jozom skozi gozd. Ne-prestano je občudoval starega gozdarja. Z veliko lahkoto je stopal gozdar tiavzdol, in nitt najmanjše utrujenosti m bilo opaziti na njem, A šc bolj je občudoval Orenček hlapca Joza. Joz je bil silno velik, a tudi močan, da bi se pograbil z medvedom. Imcl je dolge roke in noge in je delal velike korake. Hrbet je imel Širok in dlani ka-kor lopate. Niso govorili \judjc zaman, da Joz dvigne z lahkoto debel hlod, ki ga prevalita dva moža s težavo. »Ej, ta Joz* ta Joz!« si je tnislil Orenčck. »Ne bilo bi zdravo, če bi prišel kdo v njegove kremplje. Kar zmel bi ga. 0, da bi bil jaz tako močan! Ej, ta Joz, ta Joz . ..«
Iz gozda so stopili na prostrano trato. In tedaj jim je prisopihal nasproti mlad človek, srednje, čokate postave. Pod nosom je nosil košate, črne brke; temne, udrte oči so mu gledale prekanjeno in prihuljeno v svet, in človek, ki se je ozrl v nje, je moral misliti nehote: »Čuvaj se teh oči!«
Pozdravil je ta človek in jc hotel mimo. A Joz ga je ustavil iri ga vprašal:   »Kam pa ti, Melhar?«
»Po sir grem na planino,«   je odvrnil človck in je odhitel dalje.
»Čuden človek,« je dejal Joz. »Ne gre v družbo, nikamor ne gre. Samzase živi in hodi po svojih potih. Res, Čuden človek. Pač ga hvali Zakrajnik in pravi, da šc ni imel tako pridnega in vestnega hlapca . . . Bog vedi, odkod je prišel in kje je njegov dom.«
»Lah je, iz Laškega je doma,« se je postavil pastirček Orenček, ki je bil molčal vso pot. »Lah je, saj jaz vcm. Nihče ne gleda tako grdo in kosmato kot Lahi.   Pa mi verjemita, če hočeta.«
Gozdar je molčal. Njegov obraz se je pomrači! in neprestano je gledal za fantom, ki je spel navkreber. Ko je izginil ondi gori za smrekami, je stisnil gozdar pest, pa je rekel: »Potuhnjenec je. Jaz vem, da je potuh-njenec.   Ne motim se.   No, pa žc pride čas.«
Hiteli so nato navzdol in so dospeli kmalu \ dolino. Daleč doli so krenili čez lesen most, ki se je dvigal nad šumečo, drvečo Pišenco. Bližali so se vasi ,ko so se ravno ogjasili jasni zagorski zvonovi, Pritrkavali so sveti nedelji in so oznanjali dclopust. Mehki in sladkovabeči so bili ti glasovi in tako svečani, da se je topilo srce. Solnce se je že nižalo k temnim koroškim goram. S sinjega, strmega Vitranca je padala senca, ki je segala skoro do bele zagorske vasi. Nad vasjo pa se je smehljalo jasno nebo, in mir je počival nad belimi kočami. . . Jasno so zvonili zvonovi, in visoko z belih skal jim je odgovarjal stoglasen odmev ,. .
125
Orenček je dospel domov. Kosmačeva mali je bila sama doma. Pastirček ji je povedal takoj, kar mu je naročil Jernej. Ženica se je pre-strašila. Rokc je sklenila, pa je zatarnala, »Nazaj hočc? Nazaj v vojsko hoče? Of zakaj si je to izmislil? Ali je pa tudi res, kar si mi povedal, Orenček?   Da je Jernej sklenil kaj takega!«
»Res jc, mati,« je potrdil Orenček. »Tako mi je naročil Jerncj: Povelj doma, da se vrnem k vojakom. Bog je ukrenil taka in biti mora. Ni mi vcč življenja tu. Tako mi je rekel Jernej, in jaz sem vam pove-dal vse.«
Kosmačeva mati se ni mogla utolažiti, Bolelo jo je v duši, zelo bolelo. Saj je vedela, da je njcn sin izgubljen, če se vrne k vojakom. Bog ve, kako vclika kazen ga čaka? In Bog ve, Čc ga ne ubijejo Lahi v krva-vem boju? — In ubogo mater je bolelo vedno huje. Še od pomladi sem ni imela nikoli mirne ure. Vedno in vedno se je bala za svojega sina, ki se je skrival pod Prisankom. Vedno je mislila, da pridejo biriči in ga zavohajo. In tako ni našla miru niti v spanju. A zdaj je sklenil Jernej, da se vrne k vojakom. Materi je govoril v srcu skrit glas, da je to edino pametno, kar morc storiti sin. Bog ve, koliko časa se bo mogel še skri-vati? In Bog ve, Če se bo smel kdaj vrniti domov? Nemara poteko še leta in leta, in Jernej še vedno ne bo smel domov ... Če se pa vrne k vojakom, pa pride nemara po dokončani vojski zdrav in čil nazaj, In zopet bo vesel in zadovoljen in bo živel zadovoljno, Saj Bog je dobrotljiv in bo naklonil ubogemu materincmu srcu tolažbe in ne bo pustil, da bi krvavelo.
In mati se je potolažila za trenutek. S predpasnikom si je obrisala obraz, pa je pričela netiti na ognjiŠČu. Orenček je stopil v vežo. Ravno tedaj je pa stopil preko praga mož srednje postave, noseč na hrbtu težko bisago. Ko je zaglcdal Orenčka, se mu je razjasnil obraz, in nasmejal se je veselo:   »Dober večer, Orenček.«
»Oj, stric Kofetič!« se je razveselil pastirček, »Kaj ste prišli spet? Že dolgo vas gotovo ni bilo pri nas.   Že dolgo.  Na, pa ste prišti spet.«
»Prišel sem, prišel,« je odgovoril mož, pa je postavil težko bisago na klop. »Saj veš, da se pričenja košnja pri vas. In kdaj se jc vršila košnja brez Kofetiča, ha?« — In mož je prijel Orenčka za glavo, pa ga je gledal od vseh strani. Zadovoljno sc je smcjal in govoril: »O, kako rasteš, Orenček!   Ti boš še korenjak, resnično boš še korenjak.«
Nckaj mehkega, Ijubeznipolnega je bilo v KofetiČevem glasu. Kar gledal je v mladega, krepkcga pastirčka in se ga ni mogel nagledati. Pa tudi Orenček je bil vesel. Rad je imel strica Kofetiča že od nekdaj. A sam ni vcdel, zakaj. Nihče ni vedel, kje je Kofetič doma. Nikomur šc ni bil povedal, kdo da je in odkod je doma. Vsako poletje se je prikazal v zagorski vasi ob Času košnje. Kosil je pri kmetih in je bil dober delavcc, da so ga imeli povsod radi. Dobre volje je bil vsekdar in korajžen, da malokdo tako. Delal je pridno in je hodil od hiše do hiše, pa se udinjal za nekaj dni.   A minilo je poletje, in bližala se je jesen.   Tedaj pa je izgini!
126
Kofetič kar čez noč. Nihče ni vedel, kam je izginil. Ko je pa prišlo polctje in je dozorela trava, prikazal se je pa spet. Pa so ga izpraševali ljudje, kje je bil in odkod je prišel. A Kofetič je le zmignil z ramcni, pa je odvrnil: !,I, kje sem bil? Povsod, povsod, kjer raste radovednost.« — A kadar je prišel, se je oglasil najprvo pri Kosraačevih. Lepo in veselo je govoril z Orenčkom, in obraz mu je kar žarel radosti. In kadar je odšel, se je poslovil edinolc pri Kosmačevih.
Tako se je zgodilo tudi to leto. Prišel je KofetiČ, pa se je ustavil pii Kosrnačevih, da se nekoliko odpočije. Kosmačevka je stopila iz kuhinje, da ga pozdravi in povpraša po novicah. »Vojska bo, vojska, Mina,« je pravil Kofetič, »Čudo veliko vojakov je šlo na Laško. Pravijo, da je tam punt. No, naj le počakajo Lahi. Naši jim bodo že dali po grbi, da se jini ne bo več ljubilo vstajali. Naj le čakajo! ... A drugega ni nič novega. Povsod kaže dobra letina.   Hvala Bogu, vsaj to v teh dragih časih.<
In Kofetič je pripovedoval še o tem in onem. Do večera je pripo-vedoval, dokler nista prišla Kosmač in njegov sin Andrej domov. Potcm je pa vrgel preko ramen svojo bisago. ><Grem, k Gregorju grem,« je dejal. »Tam imam zastonj vsako leto prenočišče. Grem sedaj, pa pridcm še jutri, če bo kaj časa.   Lahko noč.«
In Kofetič je odšel.   Dasi je bil utrujen od dolgega pota — sam Bog
ve, odkod je bil prišei —, je vendar lahno stopal po cesti. Samo sključeno se
je držal. Nemara ga je težila bisaga ali pa se je bil zamislil tako globoko ?
Pri večerji so sedeli Kosmačevi tiho pri mizi,   Mati je bila povedaia
Jernejevo sporočilo,   In vsi so molčali in ugibali.   Po večerji pa je izpre-
govoril Kosmač: »Naj stori, kar hoče. Bog rau udihni pravo misel! Trpimo
I tako in tako.   A on trpi največ.  Bog že ve, zakaj nam je poslal nesiečo.«
B          Kosmač je utihnil.   Ker je bila že noc, se je spravil k počitku.   Za
- njim je odšel  tudi Andrej.   Ostala sta v veži samo še mati in Orenček.
[  Leščerba na levi je plapolala enakomerno in v veži je bilo skoro tcmno.
»Kaj praviš, Orenček?« se je oglasila hipoma mati.   »Ali mu je zelo
*  hudo v tistem skrivališču pod Prisankom?   Kaj pa dela tam ves dan?   Ali
mu ni nič dolgčas?«
»Ne  vem,  mati,«  odgovori pastirček.   »Šc nikoli ni govoril  o tem, L* Samo to mi jc povedal, da se je naveličal takega iivljenja.« L         Ženica ni rekla besedice.   Roke je sklenila na prsih, pa fe povesila
f glavo, Božja volja je tako,« je vzdihnila, »Naj se zgodi po božji previd-Irnosti.« — In spet je utihnila in je zastrmela predse. Orenčka je zabolelo L v srce, ko je gledal na molčečo mater. V svoji mladi duši je zaslutil, kako l- zelo mora trpcti ženica, ki jo je imel vsekdar rad in jo je spoštoval kot |* lastno mater. Že je odprl usta, da bi jo potolažil. A tedaj so se odprla I sunkoma vežna vrata, in v hišo so stopili trije neznani, bradati možje. | Oboroženi so biH z dolgimi puškami in so se ozirali po vseh kotih. Y         »Oh, kaj pa zdaj?« je vzkriknila Kosmačevka, ko je zagledala tujce.
kVstala je;   toda takoj se je sesedla nazaj na klop. »Kaj hočete?   Ljudje P-božji, kaj pa hočete?«  je zajecljala in se je stresla po vsem životu.
K.                                                                                            127
»Kosmacevka, v jraenu postave vas vprašamo, kje imate skritega svojega sina Jerneja?« je izpregovoril tujec, ki je bil največji izmed treh-Glas njegov je bil zamolke! in neprijazen. Ženica se je še vedno tresla po vsem životu in zaman se je trudila, da bi izpregovorila. Besede so ji zastale v griu in preplašena je glcdala na tujce, ki so jo obstopili.
»Kje imatc sina, vprašam?« je ponovil tujcc glasneje. Tedaj pa se je zavedela žerrica. Roko je položila na glasno utripajoče srce, pa je zajecljala: »Moj sin? ... Moj Jernej? . .. Oj, ne skriva se doma, ljudje* ne skriva se ...  Da bi bil doma, o, da bi bil doma!«
Nejevoljno je zmajal veliki tujec z glavo, pa se je obrnil k tovari' šema. »Vse izpraševanje ne izda ničF« je dejal godrnjaje. »Poiskati ga moramo sami.« — Tovariša mu prikimata in veliki tujec se obrne spet h Kosmačevki. »Če nočete govoriti, si ga poiščemo sarni,« — Obrnejo se nato vsi trije. Velikan nažgc ob levi ncokretno svctilko. Obrne se do Orenčka, pa mu veli osorno: »Primi svetilko in sveti nam!«
Vsak kot so potem preteknili. Šli so tudi v izbo, kjer sta stala KosmaČ in Andrej napol oblečena. »Jeroeja iŠČcjo,« je zatarnala Kosma' čevka.  »Pravijo, da se skriva v hiši.  Svcta Mati božja poraagaj!«
Kosmač in Andrej nista odgovorila nič. Orcnček je pa svetil okrog-inokrog in se je držal zelo modro. A srce v prsih mu je poskakovalo radosti. Ej, dobro ie vedcl, kdo so ti ljudje. Takoj jih }e spoznal. To so biriči, ki so prišli iz mesta, da ulovč Jerneja. A ne najdejo ga — naj Ie iščejo- če se jim poljubi ... In smejal se je natihem Orenček, In svetil jim je z veliko vnemo v vsak kot.
»Tu ga nit« je zamomljal veliki birič. »Pojdimo na podstrešie. Tam ga gotovo najdemo.« — In šli so nazaj v vežo in odtam na podstrešje. In preteknili so vse podstrešje, ves hlcv so preteknili — pa brcz uspeha, Godrnjali so biriči, ko so prišli nazaj na dvorišče. Ej, bili so prepričani, da zasačijo begunca in ga ugrabijo, A varali so se in praznih rok so morali oditi,
-¦> Čujte, Kosraačcvi,« jc še zagrozil veliki biric. »Vemo, da imate sina skritega nekje blizu. Ne uide nam, nikdar nam ne uide. Vam pa povemo, da se čuvajte? Kajti možje postave smo, in gorje onemu, ki nas trapi!«
Tako je dejal veliki biric in se je obrnil, Za njim sta šla pa naglo tovariša, in kmalu so izginili vsi tri)c v temni noči. Kosraače-vka in Orcn-ček sta gledala molce za njimi. StotisoČ zvezd \e gorelo na nebu. Samo tam nad temnimi snežniki je viselo nekaj črnega. Zdajinzdaj se je zasvetilo v medlem svitu, In tedaj se jc videlo natanko, da vise nad sncžniki črai oblaki.
»Hvala Bogu!« se je oglasila naposled Kosmačevka in se je oddah-nila globoko, »Kako sem se prestrašila! Kar srcc mi je hotclo utoniti .. . Hvala Bogu, da se \e izteklo vsaj tako srečno.«
Ničcsar ni odvrnil Orenček, Zagledal se je bil v tisto črno, ki je viselo nad snežniki.  Z glave je snel klobuček, pa )e šinil z rokavom preko
128
Ob veliki cesti.
znojnega čela.   »Nevihta prihaja,« je  zamrmral.   »Nocoj  bo še treskalo. Nedelja je jutri, sveta nedelja.   In mogoče bo deževalo ves dan.«
»Hvala Bogu!« je ponovila Kosmačevka še cnkrat na glas. Pa sta odšla v hišo ...
4.
Stari, grčavi, napol podrti borovci so gledali žalostno izmed peščevja in grucevja, ki se je širilo pod razdrtimi rogljatimi stenami strmega Pri-sanka. Kamor se je ozrlo oko, povsod pustinja brez življenja. Pritlikavo ruševje, ki se je plazilo pod onimi krivenčastimi borovci in je zapiralo vsako stezo, je samevalo z borovci. Le tuintam se je naselilo na pobočju razbite skale grmovje rdcčega ravšja. Prijetno je dehtelo in njegovi mimi, pohlevni cvetovi so se ozirali hrepencče gor na strme stene, odkoder so migale mehke glavice belih, žametnih planink, Le tuintam je privedel ponoscn, gibcen divji kozel svojo čredo, da sc napasc pod samotnimi borovci. Včasih sc je oglasil v solnčnih višinah orel s svojim hripavim glasom. Dvignil je tedaj divji kozel glavo. Na skalo je stopil, pa se je ozrl pazljivo na vse strani. Votlo jc tedaj zagrmelo gori v skalovju — nekje na strmem robu se je prikazal lovec. Ustrelil je lepo žival, pa se je splazil sedaj v globok prepad, da pobere tam ustreljeno divjačino. In tedaj je na skali zažvižgal kozel presunljivo. Njegove koze se niti ozrle niso, ampak so se zaprasile preko grucevja. Bcžalc so po strmih stenah, Človeku se je zdelo, da se niti ne dotikajo skal. In potem je zavladal spet mir in samota, Brez življenja je ležala težko nad gručevjem in napol podrtimi borovci.
Tam, kjer je bilo ruševje najgostejse, je zelcnela ozka trata. Izpod pečine je curljal skrit vir. Prctakala se jc njegova bistra vodica preko trate in jo je namakaln, ln kraj tistega ruševja je zevala med dvetna ogrom-nima skalama skrita lopa. Skoro popolnoma jo je zakrivalo ruševje, in težko, težko bt jo našlo človeško oko. Temna je bila lopa. Šele, ko so se oči nckoliko privadile mraka, jc opazil človek v Iopi ležišče. Slama in suha trava je bila nametana po tleh. Skrbno je bila pregrnjena z rjuho. Bolj daleČ v ozadju je bilo pa napravljeno preprosto, kamenito ognjiŠče. Ogenj je gorel tanii nad ognjem pa je stala štirinožna ponvica, iz katere se je kadilo, Kraj ognjiŠČa je pa čepei Človek in je gledal naravnost v ponev. Ko se je prepričal, da jc že dovolj kuhano, je vzel ponvico od ognja, pa je siopil vun pred lopo. Na trato se je vsedel, pa je pričel jesti svoje borno kosilo, Zleknil se je nato po trati in je zastrmel dol v dolino. Tcmni gozdovi so se širiK okroginokrog njega, in videlo se je naravnost na senožeti na nasprotni gori. Pomračil sc \e tcdaj Človeku obraz. Žalost mu jc legla na srce, in vzdihnil je globoko,
Bil je to Kosmačev Jernej. Skrival se je tu, da ga ne ulove biriči in ga ne tirajo nazaj na krvavo laško polje. Vamo se }e skrival tu; človeško oko šc ni izteknilo njegovega skrivališča. Samo pastirček Orenček jc vedcl zanjc, a pastirčck Orenček je znal molcati kakor grob. Žalostno in samotno življenje je živel tu Jernej.   Nikogar ni imel, da bi mu delal druščino, razen
130
njegovih misli. Toda njegove misli so bile žalostne in veselja ni bilo v njih, Prve dni mu je bilo le dosti dobro pri srcu. Saj je čutil, da jc doma, doma na rodnih tleh, v okrilju dragih snežnikov. Toda tisti dnevi so minuli kmalu, in Jernej se je Čutil zapuščenega. Prišle so k njemu bridke misli in so ga mučile noč in dan. Spoznal je tedaj, da ne bo mogel nikoli do doma in da bo moral prcživeti še lela in leta tu v samoti, daleč od ljudi.
»Ne prenescm več tega, pa ne prenesem,« je govoril samsebi, »Povr-nem se k vojakom, pa naj se zgodi karkoli.« — Domislil se je tega Jernej, in srce se mu je pomirilo, Vedno bolj mu je zorel ta sklep, dokler ni dozorel popolnoma. »Še danes ali jutri pojdem.«
Jernej je zastnnel v dolino. Nebo je bito zakrito z gostimi oblaki, ki so se valili od juga. Nedelja je bila tisti dan. Gor iz doline je čul komaj slišno brnenje, podobno ubranemu petju srebrnih citer. Zagorski zvonovi so bili to, ki so zvonili doli v dolini. Razširile so se tedaj samotnemu fantu prsi in prevzela g.j. je čudna sladkost. Razjokal se je kakor otrok — na glas se je razjokal. Poltleknil je sredi trate, pa je sklenil roki. Njegovc motne, : s solzami zalite oči so zrle v nebo. »Bog, moj Bog!« je zaklical s pretrga-nim glasom. »Usmih se me in daj mi moci, da premagam težave. Saj se vrnem k vcjakom, sumo ti me spremljaj na tej težki poti . . .*
Tiho so brneli glasovi zagorskih zvonov krog njega, in lchak veter je šelestel med ruševjem. Jernej pa je klečal na trati in je poslušal zvonove, »Zadnjikrat jih slišim,« si je rekel, in v srcu mu je postalo mehko. »Bog ve, ali mi zvone k pogrebu ali k življenju?« — Tako je mislil in molil, dokler niso zvonovi utihnili. Samo veter je še šumel in studenec je žuborel. Trudnc in težke so postale Jernejeve oči. Naslonii se je na z mahora porastlo skalo in je zaprl oči. Prišlo je k njemu spanje in sanje so prišle s spanjem. Zato ni čul lahnih in pla?ečih korakov v ruševju. Hipoma se je pokazala izza goščave glava, in divje, nemirne oči so prezale na fanta. Raztegnile so se neznancu usla v škodoželjen posmch. Pokimal je z glavo; potem je pa izgi-• nil v ruševju. Po strmi steni se je plazil nato in jc obstal gori v ozki Špilji. Skrivna razpoka je režala tam, in tujec se je sklonil. Segel jc z roko v raz-poko in je vzel iz nje puško. Ogledoval jo je od vseh strani in obraz se mu je smehljal zadovoljno. Ozrl se je nato dol v ruševje, za katerim je spal Jer-nej. Zasmfcjal se je na glas in je zaraahnil z roko. »Hehe, Kosmačev Jcrnej leži tam,'. se je posmejal škodoželjno. »Pa bi moral biti pri vojakih. Čakaj, Čakaj!« — Vrgcl je puško preko rame in se je pričel plaziti po strmem ska-lovju. Bil je Melhar, Zakrajnikov hlapec.
'             Mračilo se je že tistega dne, ko je prišel Orenček na planino. Obstal
je kraj ruševja, ki se je širilo na širokem pobočju strmcga Prisanka. Pri-i šedši tja, jc nastavil roki k ustom, pa je zažvižgal na prste. Človek bi bil t zagotovo mislil, da se je splašil jastreb ob pečinah in je zabrlizga! prestra-p šeno. Tako dobro je znal pastircek Orenček posnemati živalske glasove. : In niso protekli trije hipi, že se je oglasilo nekje pod njim sovino skovika-j nje. Vsedel se je tedaj Orenček na trato. Nahrbtnik je položil kraj sebe I      in je čakal.
'                                                                                                    131
Ktnalu so se začuli tihi koraki, in kraj pastirčka je stal hipoma Jernej, Ves zasopljen je bil in se je vsedel takoj kraj Orcnčka. »Zgodaj si prišel danes, Orenček,« je izpregovoril Jernej, »Gotovo mi poveš kaj posebnega, ker si prišel tako zgodaj,«
»Seveda,« je odgovoril pastirček. »VeŠ, kar obstati nisem mogel več v dolini. Tako zelo me je gnalo na planino. Najprvo ti povem, da jc umrla danes zjutraj stara Marina, mati ustreljenega lovca Franccta. Bog ji daj večni mir!« — PastirČek se je odkril pobožno pri teh besedah in je pogledal v nebo. Potcm se je pa pokril zopet in je nadaljeval: »Veš, Jernej, ni se ti treba bati gozdarja, ker te je videl včeraj. Govoril sem z njira in mi je rekel, da se U ni treba bati.«
»Ali res?« je vprašal Jernej. »Ali je res? Pa kaj ti je rekel gozdar? Povej mi, Orenček, kaj ti je rekel? Zelo scm radoveden.«
»I, no — govoril sem z njim včeraj na planini,« je odvrnil Orenčck, »Prosil scm ga, naj molči o iebi in naj te ne izda. Pa mc je priiel za uho. ,Le brez skrbi bodi/ je dejal in rekel: ,Nisem zato gozdar, da bi lovil skrivače. Kaj so meni mar begunci? Biriči naj iih love!' — Hej, razumel sem, da sem kar poskočil od veselja.«
^Hvala Bogu!« je dejal Jernej in se je oddahnil. »Ali veš še kaj dru-gega novega?«
Orenčku se je nagubalo čelo. »Še vemf« \e dejal. «Še nekaj hudega vem. Veš, sinoči so te iskali biriči na domu, Trije so bili. Oj, kako smo se prestrašili! Po tebi so izpraševali in so preteknili vsak kotiček. Hvala Bcgu!   Ničesar niso nalli.«
Jernej je povesil glavo in jc molčaj, Naposled jc pa le šinil z roko preko čela, pa je zamrmral: »Saj sem mislil, saj sem mislil . . . Pričeli so me iskati, in ne odnchajo, da me najdejo. A jaz jim grem s poti, še preden roe zasačijo.  Rcs pojdem jutri.«
-Jernej, pusti take misli,« je zaprosil Orenček, ker ga je pričelo Že spet dušiti v grlu. »Glej, mati so mi dejali. da naj ti povem, da nikar ne obupaj, Dobro bo še vse zate; samo obupati ne smeš, Tako so mi rekli roati in so me še vprašali, če sem jih slišal.«
A Jernej ni odgovoril. Nerao je gledal pr^dse, kot bi premišljeval nekaj velikega. Stiskal je uslnice in ni trenil z očmi niti za trenutek. Na-posled se je pa zgenil in se je prebudil iz misli. »Orenček,« je dejal, »Tebi povem, da sem bil velik strahopctec. Od vojakov sem pobegnil, ker sem bil bojazljivec. Sram me je zdaj ... Toda zdaj bo vse drugače. BoŠ videl, Orenček, da bo drugače ... Toda zdaj pojdi! Pozno je že, in Čas je, da odideš.«
»Kaj bo tislo,« se je branil pastirček. A Jerncj ga je silil, in naposlcd se je Orenček le vdal. Razvezal je nahrbtnik in je vzel iz njega kos za kosom. Bil je živež za Jerncja. Ta živež mu \e poslala mati. Jernej je zavil vse to v bisago, in potem sta ostala sama.
»Vse bo Šc drugače, Orcnček,« je spet izprcgovoril Jernej, ko se jc poslavljal od pastirčka,  »Le verjemi mi, da bo še vse drugače in pa bolje,«
132
— Radostno ga je pogledal Orenček in se je zasmejal v svojem sfčnem veselju. »Verjamem, verjamem,« je rekel in sc je zasukal na peti. »Lahko noč, Jernej,*
Orenček se je zaprašil navzdol po sirmem pobocju, Jernej je pa gledal za njim, dokler ni izginil v mraku. Toda še je postal nekaj trenutkov. Vesel vrisk je zaslišal sem s planine, in Jernej se je nasraehnil. Saj je vtdel, da je zavriskal Orenček v svoji srčni radosti. »Blagor mu! A nam gorje,« je zamrmral Jernej in je stopal potem počasi navzdol po nasprotni strani.
Orencek je prišel do koče. Tiho je bilo šc vse okrog nje. Mir se je razprostiral po temni planini. Orenček je potrkal glasno na vrata, in stara Urša mu je odprla, »0, ti potepin!« se je razhudila. »Ali se zdaj pride na planino?  Kod si se pa potepal?«
Orenček je šinil mimo nje. Naglo je splezal po Iestvi na podstrešje. /'Teta Urša, jutri vam povem vse,« je zavpil skozi odprtino. »Pri maši sem zmolil za vas trideset očenašev, da boste vedeli. Prav lepo sem jih zmolil. Lahko noč, teta Urša.«
Planšarica TJrŠa se je namuznila. »Glej ga no,« je defala samasebi. >'Poredcn je in navihan, A vendar ima zlato dušo. Kdo bi mu zarneril? Kdo bi ne imel rad tega nateka?« — Urša je še mrmrala naprej nekaj nerazločnega. A Orenček je ni slišal več. Trikrat se je pokrižal- Potcm se je pa zaril v seno in Je zaspal, kot bi trenil. . ,                           (Djilje.)